Language of document : ECLI:EU:C:2015:11

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 15. januarja 2015*(1)

„Predhodno odločanje – Uredba (ES) št. 1008/2008 – Zračni prevozi – Člen 23(1), drugi stavek – Preglednost cen – Elektronski sistem za nakup vozovnic – Letalske prevoznine – Vedno navedena končna cena“

V zadevi C‑573/13,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof (Nemčija) z odločbo z dne 18. septembra 2013, ki je prispela na Sodišče 12. novembra 2013, v postopku

Air Berlin plc & Co. Luftverkehrs KG

proti

Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e. V.,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, C. Vajda (poročevalec), A. Rosas, E. Juhász in D. Šváby, sodniki,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Air Berlin plc & Co. Luftverkehrs KG M. Knospe, in A. Walz, odvetnika,

–        za Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e. V. P. Wassermann, odvetnik,

–        za nemško vlado T. Henze in K. Petersen, agenta,

–        za belgijsko vlado J.‑C. Halleux in T. Materne, agenta,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z W. Ferrante, avvocato dello Stato,

–        za nizozemsko vlado M. Bulterman in J. Langer, agenta,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

–        za Evropsko komisijo W. Mölls in F. Wilman, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1), drugi stavek, Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, str. 3).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med letalskim prevoznikom Air Berlin plc & Co. Luftverkehrs KG (v nadaljevanju: Air Berlin) in Bundesverband der Verbraucherzentralen und Verbraucherverbände – Verbraucherzentrale Bundesverband e. V. (zvezno združenje organov in uradov za varstvo potrošnikov, v nadaljevanju: Bundesverband) glede načina prikazovanja letalskih prevoznin v okviru elektronskega sistema družbe Air Berlin za nakup vozovnic.

 Pravni okvir

3        V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008 je navedeno:

„Stranke bi morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Zato bi morale končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja iz Skupnosti[, vselej] označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami. Letalske prevoznike Skupnosti se tudi spodbuja, da prikažejo končno ceno za zračne prevoze iz tretjih držav v Skupnost.“

4        Uredba št. 1008/2008 v skladu s svojim členom 1(1) ureja licenciranje letalskih prevoznikov Evropske unije, pravice za opravljanje zračnih prevozov letalskih prevoznikov Unije znotraj Unije in določanje cen zračnih prevozov znotraj Unije.

5        Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

4.      ‚zračni prevoz‘ pomeni let ali serijo letov za prevoz potnikov, tovora ali poštnih pošiljk proti plačilu in/ali najemnini;

[…]

18.      ‚letalske prevoznine‘ pomenijo cene, izražene v eurih ali lokalni valuti, ki jih morajo plačati potniki letalskim prevoznikom ali njihovim zastopnikom ali drugim prodajalcem kart za zračni prevoz zadevnih potnikov, in kakršne koli pogoje, pod katerimi te cene veljajo, vključno s plačili in pogoji, ki so ponujeni agenciji in drugim pomožnim službam;

[…]“

6        Člen 23 Uredbe št. 1008/2008, naslovljen „Obveščanje in enaka obravnava“, v odstavku 1 določa:

„Letalske prevoznine in tarife, ki so na voljo javnosti, zajemajo pogoje, ki veljajo, kadar so ponujene ali objavljene v kakršni koli obliki, vključno na spletu, za zračni prevoz z letališč na ozemlju držav članic, za katere velja Pogodba. Končna cena letalske prevoznine in tarife je vedno navedena in označuje ceno, ki se plača, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave. Poleg navedbe končne cene, je navedeno vsaj še naslednje:

(a)      letalska prevoznina ali tarifa;

(b)      davki;

(c)      letališke pristojbine, in

(d)      ostali prispevki, dodatne dajatve ali pristojbine, zlasti tiste, povezane z varnostjo ali gorivom,

če so bile postavke iz točk (b), (c) in (d) dodane letalskim prevozninam ali tarifam. Možnost doplačila se sporoči na jasen, pregleden in nedvoumen način ob začetku kupovanja vozovnic, kupec pa sam izbere možnost doplačila.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

7        Do konca leta 2008 je bil sistem za nakup vozovnic družbe Air Berlin oblikovan tako, da se je stranki po tem, ko je izbrala potovanje in datum, v drugem koraku prikazala razpredelnica z mogočimi letalskimi povezavami na izbrani dan, v kateri so bili navedeni časi odhodov in prihodov ter dve prevoznini za vsak let. Pod razpredelnico so bili za izbrani zračni prevoz v posebnem okencu navedeni pripadajoči davki in pristojbine ter dodatek za gorivo, „cena na osebo“, v katero so bili vključeni vsi ti elementi, pa je bila navedena v okvirčku. Ob navedenem okencu je bilo opozorilo, da je glede na veljavne pogoje mogoče doplačilo pristojbine za storitve („service charge“), ki še ni bila vključena v končno ceno. Ko je stranka v tretjem koraku vnesla zahtevane osebne podatke, se je lahko v četrtem koraku seznanila s končno ceno potovanja z vključeno pristojbino za storitve.

8        Družba Air Berlin je zaradi začetka veljavnosti Uredbe št. 1008/2008 1. novembra 2008 spremenila drugi korak svojega sistema za nakup vozovnic tako, da so bili v navedeni razpredelnici poleg časov odhodov in prihodov navedeni letalska prevoznina za izbrani zračni prevoz in posamično davki ter pristojbine, dodatek za gorivo in skupni znesek teh posamično navedenih elementov. V posebnem okencu pod to razpredelnico so bili navedeni cena, izračunana iz teh podatkov, pristojbina za storitve in povsem na dnu končna cena na osebo za izbrani let.

9        Bundesverband je menilo, da ta predstavitev cene ne ustreza zahtevam iz člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, ter je proti družbi Air Berlin vložilo tožbo za opustitev te prakse in povrnitev stroškov opomina, povezanih s to tožbo. Potem ko je prvostopenjsko sodišče predlogu Bundesverband ugodilo, ta sodba pa je bila potrjena v pritožbenem postopku, je družba Air Berlin pri predložitvenem sodišču vložila revizijo.

10      Predložitveno sodišče meni, da je izid te revizije odvisen od razlage člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008.

11      Predložitveno sodišče tako kot pritožbeno sodišče meni, da je pristojbina za storitve, kakršno je pobirala družba Air Berlin, plačilo, ki je neizogibno in predvidljivo v času objave v smislu člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, in da jo je zato treba vključiti v natančno navedeno končno ceno.

12      Vendar predložitveno sodišče pri elektronskih sistemih za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, opredeljuje dve ločeni težavi v zvezi z razlago člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, in sicer kdaj natančno med postopkom nakupa mora biti končna cena zračnih prevozov natančno navedena in kako.

13      Kar zadeva, prvič, to, kdaj natančno med postopkom nakupa mora biti končna cena zračnih prevozov natančno navedena, predložitveno sodišče opozarja, da je pritožbeno sodišče razsodilo, da je družba Air Berlin z načinom navedbe letalske prevoznine v sistemu za nakup vozovnic kršila člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008. Pritožbeno sodišče je namreč menilo, da je treba to določbo, ki določa, da mora biti končna cena za plačilo „vedno“ navedena, razlagati tako, da mora biti končna cena prikazana vsakič ob navedbi kakršne koli cene. Tako je pritožbeno sodišče menilo, da ta pogoj ni izpolnjen, če so v razpredelnici navedene zgolj cene različnih letov, ki ustrezajo merilom, ki jih je izbrala stranka, ne vključujejo pa pristojbine za storitve oziroma so te pristojbine navedene ločeno.

14      Predložitveno sodišče meni, da je treba upoštevati cilj varstva potrošnikov, ki se mu s členom 23(1) Uredbe št. 1008/2008 sledi in je razviden iz uvodne izjave 16 te uredbe in besedila te določbe ter naslova tega člena, ki zagotavlja obveščanje in preglednost cen za storitve zračnih prevozov (sodba ebookers.com Deutschland, C‑112/11, EU:C:2012:487, točka 13). V skladu z navedeno uvodno izjavo 16 bi morala ta preglednost strankam zagotoviti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Navedeni člen 23 naj bi bil uveden za spopadanje s prej razširjeno prakso ponudnikov zračnih prevozov, ki so objavljali letalske prevoznine brez navedbe davkov, pristojbin in dodatkov za gorivo (glej str. 10 predloga uredbe COM(2006) 396 final Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti, ki ga je predložila Evropska komisija, ter točki 8.1 in 8.4 Mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 31. maja 2007 k temu predlogu uredbe (UL C 175, str. 85)).

15      Predložitveno sodišče tudi opozarja, da niti člen 23(1) Uredbe št. 1008/2008 niti katera koli druga določba te uredbe ne ureja podrobno vprašanja, kdaj mora biti končna cena navedena. Vendar člen 23(1), četrti stavek, navedene uredbe določa, da se možnost doplačila sporoči „ob začetku kupovanja vozovnic“. Predložitveno sodišče pa meni, da je treba glede na voljo zakonodajalca Unije, da zagotovi učinkovito primerjavo cen, izraz „vedno“ iz člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati v povezavi z izrazom „vselej“ iz uvodne izjave 16 te uredbe. Glede na to bi bilo treba končno ceno iz te določbe navesti pred trenutkom, ko se zahteva navedba možnosti doplačil iz člena 23(1), četrti stavek, navedene uredbe. V skladu s to razlago bi lahko obveznost navedbe končne cene zračnih prevozov v zgodnji fazi postopka nakupa vozovnice pomenila, da mora biti ta cena navedena vse od prikaza zračnega prevoza, ki ustreza namembnemu kraju in datumom, ki jih je izbrala stranka.

16      Kar zadeva, drugič, način prikaza končne cene zračnega prevoza, predložitveno sodišče opozarja, da člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 tudi tega vprašanja ne ureja natančno. V členu 23(1), četrti stavek, te uredbe je zgolj določeno, da je treba možnost doplačila sporočiti jasno, pregledno in nedvoumno.

17      Pritožbeno sodišče je – tako kot prvostopenjsko – iz ureditve v členu 23(1), drugi in četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008 sklepalo, da mora biti končna cena letalskega prevoza navedena sistematično ali pri vsaki navedbi cen in zato pri večstopenjskem sistemu za nakup vozovnic že pri prvi navedbi letalske prevoznine in na vsaki strani, na kateri je cena navedena. V obravnavani zadevi bi morala biti končna cena neposredno navedena za vsak posamezen v razpredelnici prikazan zračni prevoz, in ne le za zračne prevoze, ki jih je vnaprej izbrala družba Air Berlin ali stranka s klikom.

18      Vendar predložitveno sodišče meni, da je mogoča tudi manj stroga razlaga člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, v skladu s katero bi navedba končne cene v zgodnji fazi – in ne ob koncu – postopka nakupa, kakršno ponuja družba Air Berlin za konkretno izbrani zračni prevoz, prav tako omogočala učinkovito primerjavo s cenami različnih letalskih prevoznikov in tako ustrezala potrebi po varstvu potrošnikov, čeprav je taka primerjava do potrošnika morda manj prijazna.

19      Glede na navedeno je Bundesgerichtshof prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba določbo člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da je treba končno ceno, ki se plača v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, navesti pri prvi navedbi cen za zračne prevoze?

2.      Ali je treba določbo člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da je treba končno ceno, ki se plača v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, navesti za konkretni zračni prevoz, ki ga izbere stranka, ali za vsak prikazan zračni prevoz?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

20      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da mora biti končna cena za plačilo navedena pri vsakem prikazu cen zračnih prevozov, vključno s prvim prikazom.

21      Družba Air Berlin meni, da je odgovor na prvo vprašanje odvisen od razlage izraza „vedno“ iz člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008. Družba Air Berlin trdi, da ta izraz ne zahteva, da se končna cena navede ob prvem prikazu cen zračnih prevozov, temveč šele po tem, ko je stranka izbrala določen let, in pred dokončno sklenitvijo pogodbe o nakupu.

22      Družba Air Berlin v zvezi s tem navaja, da je bila v razpredelnici, ki se je prikazala v okviru drugega koraka postopka elektronskega nakupa vozovnice, ki ga je vzpostavila, samodejno izbrana najcenejša povezava in da je sistem navedel končno ceno v smislu člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, vključno s ceno za izbrani let, davki, pristojbinami, dodatkom za gorivo in pristojbino za storitve. Če bi kupec izbral drugo povezavo, ki naj bi bila dražja, bi sistem navedel končno ceno za to povezavo.

23      Kot so navedli Bundesverband, nemška, belgijska, italijanska, nizozemska in avstrijska vlada ter Evropska komisija, ta razlaga ni v skladu z besedilom člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008.

24      Člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 namreč določa, da je končna cena, ki se plača, vedno navedena in vključuje letalsko prevoznino ali tarifo, ki se uporabi, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave.

25      Iz besedila te določbe izhaja, da mora biti končna cena za plačilo navedena „vedno“, pri čemer se ne razlikuje med trenutkom, ko je ta cena navedena prvič, trenutkom, ko stranka izbere določen let, ali trenutkom dokončne sklenitve pogodbe.

26      Zato obveznost vedno navesti končno ceno, uvedena s to določbo, pomeni, da mora biti v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, končna cena za plačilo navedena pri vsakem prikazu cen zračnih prevozov, vključno s prvim prikazom.

27      Ta razlaga je podprta s sistematično razlago člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008 in ratio legis drugega stavka te določbe.

28      Kot so poudarili Bundesverband, nemška in avstrijska vlada ter Komisija, iz izraza „ob začetku kupovanja vozovnic“, ki je uporabljen v členu 23(1), četrti stavek, Uredbe št. 1008/2008, ne izhaja, da je treba izraz „vedno“ iz člena 23(1), drugi stavek, te uredbe razlagati tako, da mora biti končna cena navedena zgolj na začetku postopka nakupa vozovnice.

29      Izraz „ob začetku kupovanja vozovnic“, ki se uporablja v navedenem členu 23(1), četrti stavek, pomeni, da mora biti možnost doplačila navedena na začetku postopka nakupa vozovnic v ozkem pomenu, kar stranki omogoča, da se odloči, ali bo dejansko uporabila zadevno dodatno storitev (glej v tem smislu sodbo ebookers.com Deutschland, EU:C:2012:487, točka 15).

30      Nasprotno, obveznost, določena v členu 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, da se „vedno“ navede končna cena, ki vključuje neizogibne in predvidljive stroške, obstaja od trenutka objave letalske prevoznine v kakršni koli obliki, in sicer tudi pred začetkom postopka nakupa vozovnice.

31      Bundesverband, nemška, belgijska, italijanska, nizozemska in avstrijska vlada ter Komisija pravilno poudarjajo, da je ta razlaga v skladu z ratio legis člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, kakršen je razviden iz uvodne izjave 16 navedene uredbe.

32      V skladu z uvodno izjavo 16 Uredbe št. 1008/2008 bi morale imeti stranke možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov in zato bi morali biti v končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja z letališč na ozemlju Unije, vedno vključeni vsi davki, prispevki in pristojbine.

33      V zvezi s tem je Sodišče že navedlo, da iz naslova člena 23 Uredbe št. 1008/2008 in besedila odstavka 1 tega člena jasno izhaja, da je ta določba namenjena zagotovitvi obveščanja in preglednosti cen za storitve letalskih prevozov ter da tako prispeva k zagotavljanju varstva strank, ki uporabljajo te storitve (sodbi ebookers.com Deutschland, EU:C:2012:487, točka 13, in Vueling Airlines, C‑487/12, EU:C:2014:2232, točka 32).

34      Iz uvodne izjave 16 Uredbe št. 1008/2008 tako izhaja, da je obveznost, ki je naložena letalskim prevoznikom, da „vedno“ navedejo končno ceno za plačilo, nujna za to, da se strankam omogoči učinkovita primerjava cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov v skladu s ciljem učinkovite primerljivosti cen letalskih prevozov, ki se mu sledi s členom 23(1) te uredbe (glej v tem smislu sodbo Vueling Airlines, EU:C:2014:2232, točka 33).

35      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da mora biti v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, končna cena za plačilo navedena pri vsakem prikazu cen zračnih prevozov, vključno s prvim prikazom.

 Drugo vprašanje

36      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem Sodišče sprašuje, ali je treba člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da mora biti končna cena za plačilo navedena le za zračni prevoz, ki ga izbere stranka, ali tako, da mora biti ta navedena za vsak prikazan zračni prevoz.

37      Družba Air Berlin trdi, da člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 ne zahteva, da se končna cena navede za vsak prikazan let, temveč le, da se ta navede za let, ki ga je izbrala stranka. Družba Air Berlin meni, da je učinkovita primerjava v smislu uvodne izjave 16 te uredbe mogoča le, če je stranka izbrala določen let, ki povezuje letališče odhoda in letališče prihoda v določenem časovnem razporedu. Zato naj bi se obveznost navedbe končne cene, določena v členu 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, uporabljala šele od takrat, ko je stranka izbrala določen let, in sicer samo za ta let.

38      Take razlage ni mogoče sprejeti.

39      Kot pravilno trdijo Bundesverband, nemška, nizozemska, belgijska in avstrijska vlada ter Komisija, se obveznost, da se končna cena navede „vedno“, ki je določena v členu 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, nanaša na vse oblike objave letalskih prevoznin, vključno s prevozninami, predlaganimi za niz zračnih prevozov, predstavljenih v obliki razpredelnice. Tako navedba končne cene zgolj za izbrani let ne zadošča za izpolnitev obveznosti, določene s to določbo.

40      Ta razlaga je podprta z ratio legis člena 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008, na katerega je bilo opozorjeno v točkah od 31 do 34 te sodbe.

41      Obveznost navesti končno ceno za plačilo za vsak let, za katerega se prikaže cena, in ne le za izbrani let, namreč strankam omogoča učinkovito primerjavo cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov v skladu s splošnim ciljem preglednosti cen letalskih prevozov, ki se mu sledi s členom 23(1) Uredbe št. 1008/2008.

42      Družba Air Berlin meni, da bi taka razlaga drugega stavka navedenega člena 23(1), in sicer v smislu, da mora biti končna cena za plačilo navedena za vsak prikazan let, privedla do tega, da bi se smela navesti le končna cena, in s tem do splošne prepovedi navajanja cen zgolj samih letov. Vendar naj bi tretji stavek te določbe zahteval, da se cena samega leta navede ločeno poleg končne cene.

43      To trditev pa je treba zavrniti kot povsem neutemeljeno, saj obveznost navedbe končne cene za plačilo za vsak prikazan let iz drugega stavka tega člena 23(1) nikakor ne vodi do prepovedi tega, da bi se pod pogoji, določenimi v tretjem stavku te določbe, navajale letalske prevoznine ali tarife za posamezne od navedenih letov.

44      Nasprotno, iz besedila člena 23(1), tretji stavek, Uredbe št. 1008/2008 je razvidno, da gre pri obveznosti navesti vsaj letalsko prevoznino ali tarifo, davke, letališke pristojbine in ostale prispevke, dodatne dajatve ali pristojbine, če so bili ti dodani letalskim prevozninam ali tarifam, za obveznost, ki je dodana tisti iz drugega stavka tega odstavka 1, in sicer da se navede končna cena.

45      Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da mora biti v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, končna cena za plačilo navedena za vsak zračni prevoz, katerega cena je prikazana, in ne le za zračni prevoz, ki ga izbere stranka.

 Stroški

46      Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

1.      Člen 23(1), drugi stavek, Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti je treba razlagati tako, da mora biti v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, končna cena za plačilo navedena pri vsakem prikazu cen zračnih prevozov, vključno s prvim prikazom.

2.      Člen 23(1), drugi stavek, Uredbe št. 1008/2008 je treba razlagati tako, da mora biti v okviru elektronskega sistema za nakup vozovnic, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, končna cena za plačilo navedena za vsak zračni prevoz, katerega cena je prikazana, in ne le za zračni prevoz, ki ga izbere stranka.

Podpisi


1 Jezik postopka: nemščina.