SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 10. maja 2016(1)
Zadeva C‑182/15
Aleksei Petruhhin
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija))
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Člen 18, prvi odstavek, PDEU in člen 21(1) PDEU – Prošnja za izročitev državljana države članice, ki je na ozemlju druge države članice, Rusiji – Zavračanje države članice, da bi izročila lastne državljane – Različno obravnavanje glede na državljanstvo – Utemeljitev – Boj proti nekaznovanosti – Preverjanje jamstev iz člena 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah“
1. Izročitev se lahko opredeli kot postopek mednarodne medsebojne pomoči pri kazenskem pregonu, v katerem država prosi drugo državo, naj ji preda osebo, ki je na ozemlju te druge države za namene pregona, sojenja, ali če je že obsojena, izvršitve kazni.
2. Obravnavana zadeva se nanaša na prošnjo za izročitev, ki jo je Ruska federacija naslovila na Republiko Latvijo v zvezi z estonskim državljanom, ki je bil prijet na ozemlju te države članice.
3. Sodišče je v bistvu zaprošeno za odločitev, ali je treba v skladu s pravili Pogodbe DEU o državljanstvu Unije varstvo pred izročitvijo, ki so ga deležni latvijski državljani v skladu s svojim nacionalnim pravom in dvostranskim sporazumom z Rusko federacijo, razširiti na državljane drugih držav članic.
4. Nekatere države članice, med katerimi je Republika Latvija, imajo v nacionalni zakonodaji in mednarodnih konvencijah, katerih podpisnice so, določeno načelo, v skladu s katerim zavračajo izročitev svojih državljanov. Ker je prošnja za izročitev naslovljena na državo članico in ker se ta prošnja nanaša na državljana Unije, ki ni državljan te države, je s tem načelom vzpostavljena razlika v obravnavanju med državljani te države in državljani drugih držav članic. Vendar menim, da tako različno obravnavanje ne pomeni diskriminacije na podlagi državljanstva, ki je v nasprotju s členom 18, prvi odstavek, PDEU, ker je dokazano, da ti dve kategoriji državljanov nista v primerljivem položaju glede na cilj, ki je boj proti nekaznovanosti oseb, osumljenih storitve kaznivega dejanja v tretji državi.
I – Pravni okvir
A – Pravo Unije
5. Člen 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(2) z naslovom „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“ v odstavku 2 določa:
„Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
B – Latvijsko pravo
6. Latvijska ustava v členu 98, tretji stavek, določa:
„Državljana Latvije ni dovoljeno izročiti drugi državi, razen v primerih, določenih z mednarodnimi sporazumi, ki jih je ratificiral Saeima [(latvijski parlament)], če se z izročitvijo ne kršijo temeljne človekove pravice, določene v ustavi.“
7. Člen 4 Krimināllikums (kazenski zakonik; v nadaljevanju: latvijski kazenski zakonik) določa:
„1. Državljani in nedržavljani Latvije(3) ter tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Latviji morajo na latvijskem ozemlju v skladu s tem zakonikom odgovarjati za dejanje, storjeno na ozemlju druge države ali zunaj kakršnega koli nacionalnega ozemlja, ne glede na to, ali se to dejanje na kraju, kjer je bilo storjeno, šteje za kaznivo in je zanj zagrožena kazen ali ne.
[…]
3. Tujci brez dovoljenja za stalno prebivanje v Latviji, ki so na ozemlju druge države storili huda ali zelo huda kazniva dejanja proti interesom Republike Latvije ali njenih prebivalcev, morajo ne glede na zakonodajo države, na ozemlju katere je bilo kaznivo dejanje storjeno, kazensko odgovarjati v skladu s tem zakonom, če niso kazensko odgovarjali ali bili postavljeni pred sodišče v skladu z zakonodajo države kraja, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno.
4. Tujci brez dovoljenja za stalno prebivanje v Latviji, ki so na ozemlju druge države ali zunaj kakršnega koli nacionalnega ozemlja storili kaznivo dejanje, morajo ne glede na zakonodajo države, na ozemlju katere je bilo kaznivo dejanje storjeno, odgovarjati v skladu s tem zakonom v primerih, določenih v mednarodnih sporazumih, ki jim je zavezana Republika Latvija, če niso za to kaznivo dejanje kazensko odgovarjali ali bili zaradi njega postavljeni pred sodišče na ozemlju druge države.“
8. Poglavje 66 Kriminālprocesa likums (zakon o kazenskem postopku; v nadaljevanju: latvijski zakon o kazenskem postopku) z naslovom „Izročitev drugi državi“ v členu 696(1) in (2) določa:
„1. Oseba, ki je na ozemlju Republike Latvije, je lahko izročena za namene kazenskega postopka, izdaje sodbe ali izvršitve obsodbe, če je bila prejeta prošnja, naj se odredi njen pripor, ali če je druga država zaprosila za njeno izročitev v zvezi z dejstvi, ki pomenijo dejanski stan kaznivega dejanja po latvijski zakonodaji in po zakonodaji te druge države.
2. Oseba je lahko izročena zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izdaje sodbe v zvezi z dejstvi, za uresničitev katerih je najvišja zagrožena kazen vsaj enega leta zapora ali hujša kazen, razen če je v mednarodnem sporazumu določeno drugače.“
9. Člen 697(2) latvijskega zakona o kazenskem postopku določa:
„Izročitev se ne dovoli:
1. če je zadevna oseba latvijski državljan;
2. če je bila prošnja za izročitev zadevne osebe vložena z namenom uvedbe kazenskega postopka zoper njo ali z namenom njenega kaznovanja zaradi njene rase, vere, nacionalnosti ali političnega prepričanja ali če obstajajo utemeljeni razlogi, da bodo zaradi navedenih okoliščin tej osebi lahko kršene pravice;
[…]
7. če obstaja možnost, da bo zadevna oseba v tuji državi mučena.“
10. Sporazum z dne 3. februarja 1993 med Republiko Latvijo in Rusko federacijo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih na področju civilnega, družinskega in kazenskega prava v členih 1 in 62 določa:
„Člen 1 Pravno varstvo
1. Državljani ene pogodbenice uživajo na ozemlju druge pogodbenice enako pravno varstvo glede svojih osebnih in premoženjskih pravic kot državljani druge pogodbenice.
2. Državljani ene pogodbenice imajo pravico, da se svobodno in brez ovir obrnejo na sodne organe, državno tožilstvo, notarske pisarne […] in druge institucije druge pogodbenice, pristojne na področju civilnega, družinskega in kazenskega prava, pred katerimi lahko nastopajo, podajajo predloge, vlagajo pritožbe in izvajajo procesna opravila pod enakimi pogoji kot njeni državljani.“
[…]
Člen 62 Zavrnitev izročitve
1. Izročitev se ne dovoli, če:
(1) je oseba, katere izročitev se zahteva, državljanka pogodbenice, na katero je prošnja naslovljena, ali če je ta oseba v tej državi članici dobila status begunca.
[…]“
11. Sporazum med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih, podpisan v Talinu 11. novembra 1992, v členu 1(1) določa:
„Državljani ene pogodbenice uživajo na ozemlju druge pogodbenice enako pravno varstvo glede svojih osebnih in premoženjskih pravic kot državljani te druge pogodbenice.“
II – Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12. Na spletni strani Interpola je bila 22. julija 2010 objavljena nujna tiralica za Alekseijem Petruhhinom, estonskim državljanom.
13. A. Petruhhin je bil 30. septembra 2014 prijet v mestu Bauska (Latvija) in nato nameščen v pripor.
14. Generalno državno tožilstvo Ruske federacije je 21. oktobra 2014 pri latvijskih organih vložilo prošnjo za izročitev. Iz te prošnje izhaja, da je bil proti A. Petruhhinu s sklepom z dne 9. februarja 2009 uveden kazenski postopek in da mu je bil kot varnostni ukrep odrejen pripor. V skladu s tem sklepom je A. Petruhhin obtožen poskusa trgovanja z veliko količino prepovedanih drog v sostorilstvu. V skladu z rusko zakonodajo je za to kaznivo dejanje zagrožena kazen zapora od 8 do 20 let.
15. Generalno državno tožilstvo Republike Latvije je odobrilo izročitev A. Petruhhina Rusiji. Vendar je 4. decembra 2014 A. Petruhhin predlagal razveljavitev sklepa o izročitvi, ker naj bi imel v skladu s členom 1 Sporazuma med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih v Latviji enake pravice kot latvijski državljani in ker naj bi ga bila zato Republika Latvija obvezana varovati pred neutemeljeno izročitvijo.
16. Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija) poudarja, da ne latvijsko pravo ne noben mednarodni sporazum, ki ga je podpisala Republika Latvija, med drugim tisti z Rusko federacijo in drugimi baltskimi državami, ne določa omejevanja izročanja estonskih državljanov Rusiji. V skladu s členom 62 Sporazuma z dne 3. februarja 1993 med Republiko Latvijo in Rusko federacijo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih na področju civilnega, družinskega in kazenskega prava je varstvo pred tako izročitvijo predvideno samo za latvijske državljane.
17. Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da Okvirni sklep Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ)(4) sicer dovoljuje predajo lastnih državljanov med državami članicami, ni pa med državami članicami predviden mehanizem posvetovanja, ki bi omogočal pridobitev soglasja države članice, katere državljanstvo ima oseba, k izročitvi te osebe tretji državi.
18. Po mnenju predložitvenega sodišča iz zgornjih ugotovitev izhaja, da varstvo pred izročitvijo tretjim državam, ki ga država članica zagotavlja lastnim državljanom, velja samo na ozemlju te države članice. Vendar meni, da je to v nasprotju z bistvom državljanstva Unije, namreč s pravico do enakega varstva. Poudarja, da tak položaj za državljane Unije pomeni negotovost glede svobode gibanja v Evropski uniji.
19. Predložitveno sodišče izraža mnenje, da bi morala v skladu s pravom Unije v primeru prošnje za izročitev državljana države članice tretji državi država članica, na katero je taka prošnja naslovljena, državljanom Unije zagotavljati enako raven varstva kot lastnim državljanom.
20. Ker je Augstākā tiesa (vrhovno sodišče) kljub temu dvomilo glede razlage prava Unije, je 26. marca 2015 odpravilo pripor A. Petruhhina ter prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člena 18, prvi odstavek, [PDEU] in 21(1) [PDEU] razlagati tako, da je treba državljanu katere koli države članice Unije v primeru njegove izročitve državi, ki ni članica Unije, v skladu s sporazumom o izročitvi, sklenjenim med državo članico in tretjo državo, zagotoviti enako raven varstva, kot je zagotovljena državljanom zadevne države članice?
2. Ali mora v takih okoliščinah sodišče države članice, kjer je vložena prošnja za izročitev, uporabiti pogoje, ki jih za izročitev določi država članica Evropske unije, katere državljanstvo ima oseba, ali tista, v kateri ima običajno prebivališče?
3. Če je treba izročitev opraviti brez upoštevanja posebne ravni varstva, ki je določena za državljane države, ki je zaprošena za izročitev, ali mora država članica, ki je zaprošena za izročitev, preveriti, da so jamstva, določena v členu 19 [Listine] – in sicer da nihče ne sme biti izročen državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju – spoštovana? Ali se tako preverjanje lahko omeji na ugotovitev, da je država, ki prosi za izročitev, članica Konvencije proti mučenju, ali pa je treba proučiti dejanski položaj in pri tem upoštevati oceno navedene države, ki so jo opravili organi Sveta Evrope?“
III – Analiza
A – Uvodne ugotovitve
1. Morebitna uporaba člena 1(1) Sporazuma med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih za reševanje spora o glavni stvari
21. A. Petruhhin se v pritožbi, ki jo je vložil zoper sklep generalnega državnega tožilstva Republike Latvije, med drugim sklicuje na člen 1(1) Sporazuma med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih. Na podlagi te določbe trdi, da bi moral biti deležen enakega varstva Republike Latvije, kot ga ta država članica zagotavlja svojim državljanom v primeru kazenskega pregona. Iz tega izhaja, da naj bi bila ta država članica obvezana varovati A. Petruhhina pred neutemeljeno prošnjo za izročitev in da naj bi imel ta pravico pričakovati, da Republika Latvija stori vse potrebno za pridobitev dokazov o njegovi krivdi oziroma nedolžnosti. Po njegovem mnenju iz stališča generalnega državnega tožilstva Republike Latvije izhaja, da ne bo storjeno nič, da bi kazniva dejanja, ki so mu očitana na ruskem ozemlju, preverili v največjem možnem obsegu in čim natančneje.
22. Latvijska vlada je bila na obravnavi vprašana o tem, ali je mogoče člen 1(1) Sporazuma med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih razlagati tako, da estonskim in litovskim državljanom zagotavlja enako varstvo pred izročitvijo, kot so ga deležni latvijski državljani. Latvijska vlada je v zvezi s tem navedla, da do zdaj v sodni praksi ta določba ni bila razložena tako, da bi estonskim in litovskim državljanom dajala dodatna jamstva, da jih Republika Latvija ne bo izročila.
23. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali lahko najde rešitev za spor o glavni stvari z razlago člena 1(1) Sporazuma med Republiko Latvijo, Republiko Estonijo in Republiko Litvo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih. Zlasti mora preučiti, ali izraz „osebne pravice“ iz te določbe vključuje pravico do pravnega varstva pred izročitvijo.
2. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
24. Latvijska vlada je na obravnavi navedla, da A. Petruhhin ni več na njenem ozemlju, temveč se je po tem, ko je bil 26. marca 2015 odpravljen pripor, vrnil v Estonijo. Vlade držav članic, ki so na tej obravnavi izrazile svoja stališča, so iz tega sklepale, da bi bilo treba ta predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za nedopusten.
25. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora.(5)
26. V okviru tega sodelovanja le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločiti, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije.(6)
27. Iz tega izhaja, da se domneva upoštevnost vprašanj v zvezi z razlago prava Unije, ki jih je postavilo nacionalno sodišče v normativnem in dejanskem okviru, ki ga to opredeli v okviru lastne odgovornosti in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša. Predlog nacionalnega sodišča je mogoče zavrniti samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.(7)
28. Tako je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz besedila in sistematike člena 267 PDEU razvidno tudi, da se za postopek predhodnega odločanja zahteva, da mora pred nacionalnimi sodišči dejansko potekati spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo v zvezi z vprašanjem za predhodno odločanje.(8)
29. Tako je v obravnavanem primeru. Latvijska vlada je namreč na obravnavi potrdila, da na predložitvenem sodišču postopek še vedno poteka. Ne glede na negotovost, kar zadeva kraj, kjer je trenutno A. Petruhhin, se mora predložitveno sodišče izreči o zakonitosti sklepa generalnega državnega tožilstva Republike Latvije o njegovi izročitvi. V skladu s členom 707 latvijskega zakona o kazenskem postopku lahko predložitveno sodišče odloči, da se sklep državnega tožilca potrdi ali da se ta sklep razveljavi in izročitev zavrne ali da se prošnja za izročitev predloži v podrobnejšo obravnavo. Z vidika odločitve, ki jo mora sprejeti predložitveno sodišče, odgovor Sodišča na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo prvonavedeno sodišče, ohrani vso svojo uporabnost. Tako kot pri obsodbi, po kateri obsojena oseba zbeži, je tak sklep potem mogoče izvršiti kadar koli, po potrebi ob ponovnem prijetju A. Petruhhina na latvijskem ozemlju.
30. Glede na navedeno torej menim, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
B – Prvo in drugo vprašanje
31. Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, Sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18, prvi odstavek, PDEU in člen 21(1) PDEU razlagati tako, da mora za državljana države članice, ki je na ozemlju druge države članice in za katerega je tretja država vložila prošnjo za izročitev, veljati enako pravilo, kot je tisto, ki državljane te druge države članice varuje pred izročitvijo.
32. Najprej je treba preveriti, ali položaj A. Petruhhina spada na področje uporabe prava Unije, zlasti določb Pogodbe DEU v zvezi z državljanstvom Unije.
33. Vse vlade, ki so Sodišču predložile stališča, razen vlade Združenega kraljestva, trdijo, da so pravila o izročitvi v primeru, ko Unija s tretjo državo ni sklenila sporazuma na tem področju, v pristojnosti držav članic in zunaj področja uporabe prava Unije.
34. S tem se ne strinjam. Nasprotno, strinjam se s stališčem, ki ga je vlada Združenega kraljestva izrazila na obravnavi, namreč da se člen 18, prvi odstavek, PDEU in člen 21(1) PDEU uporabljata, ker je A. Petruhhin uveljavil svojo pravico do prostega gibanja ali prebivanja v skladu s pravom Unije in ima torej načeloma pravico do enakega obravnavanja, kot so ga deležni državljani države članice gostiteljice.
35. Poudariti je namreč treba, da ima A. Petruhhin kot estonski državljan status državljana Unije v skladu s členom 20(1) PDEU in se torej lahko glede matične države članice in glede države članice, v kateri je, sklicuje na pravice, ki jih ima zaradi tega statusa.
36. Kot je Sodišče že večkrat razsodilo, je namen statusa državljana Unije ta, da postane temeljni status državljanov držav članic, ki tem državljanom, ki so v enakem položaju, omogoča, da so na področju uporabe Pogodbe DEU ratione materiae, neodvisno od državljanstva in brez poseganja v izjeme, ki so v zvezi s tem izrecno določene, s pravnega vidika enako obravnavani.(9)
37. Ker v členu 20 PDEU določeno državljanstvo Unije ni namenjeno razširjanju stvarnega področja uporabe Pogodbe DEU na notranje položaje, ki nimajo nobene zveze s pravom Unije,(10) je treba ugotoviti, ali taka zveza obstaja.
38. V zvezi s tem so vlade držav članic v okviru obravnavanega postopka ponovno izrazile klasično stališče v takih primerih, namreč da se morajo za to, da bi se uporabljala pravila Pogodbe DEU o državljanstvu Unije, dejstva iz spora o glavni stvari nanašati na področje, ki ga ureja pravo Unije, in da ni dovolj, da je državljan Unije uveljavil pravico do prostega gibanja.
39. Vendar je treba poudariti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so med položaji, ki sodijo na področje uporabe prava Unije, tisti v zvezi z izvajanjem temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene s Pogodbo DEU, zlasti svoboščin v zvezi s prostim gibanjem in prebivanjem na ozemlju držav članic, kot ju podeljuje člen 21 PDEU.(11) Tako je lahko na področjih, ki so v pristojnosti držav članic, upoštevna navezna okoliščina s pravom Unije to, da državljan države članice uveljavlja pravico do gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice.(12) Nasprotno pa se Sodišče, kadar mu je predložen položaj, v katerem je na eni strani obravnavano področje v pristojnosti držav članic, na drugi strani pa oseba, ki se sklicuje na pravo Unije, ni uveljavljala pravice do prostega gibanja iz člena 21 PDEU, izreče za nepristojno za odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki mu je predložen.(13)
40. Nesporno je, da je A. Petruhhin, ki je bil prijet v Latviji, uveljavil pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, ki jo zagotavlja člen 21(1) PDEU.
41. Opozoriti je treba tudi, da ker ni predpisov Unije glede izročanja državljanov držav članic Rusiji,(14) te države ostajajo pristojne za sprejetje takih pravil in sklepanje konvencij z Rusko federacijo na tem področju.
42. Kljub temu morajo države članice to pristojnost izvajati ob upoštevanju prava Unije, zlasti določb Pogodbe DEU o pravici do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kot jo člen 21(1) PDEU podeljuje vsem državljanom Unije. Gre za uporabo ustaljene sodne prakse na področju izročanja, v skladu s katero morajo države članice pri izvajanju svojih pristojnosti upoštevati pravo Unije, zlasti določbe Pogodbe DEU o pravici do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju Unije, ki je priznana vsem državljanom.(15)
43. Tako morajo države članice tudi na področjih, za katera so pristojne, kadar v danem položaju obstaja zadostna navezna okoliščina s pravom Unije, kot je to v primeru državljana Unije, ki je uveljavil pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, z objektivnimi razlogi utemeljiti razliko v obravnavanju med svojimi državljani in državljani drugih držav članic.(16)
44. Zdaj je treba preučiti, ali pravilo, v skladu s katerim Republika Latvija ne izroča svojih državljanov, pomeni diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je v nasprotju s členom 18, prvi odstavek, PDEU.
45. A. Petruhhin je bil prijet v Latviji in je bil do 26. marca 2015 v priporu. Generalno državno tožilstvo Republike Latvije je 21. oktobra 2014 prejelo prošnjo za izročitev, ki jo je vložilo generalno državno tožilstvo Ruske federacije. Uporabljajo se torej določbe latvijskega prava in določbe, ki izhajajo iz Sporazuma z dne 3. februarja 1993 med Republiko Latvijo in Rusko federacijo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih na področju civilnega, družinskega in kazenskega prava.
46. V okviru obravnavane zadeve je pravilo, v skladu s katerim latvijski državljani iz Latvije ne morejo biti izročeni tretji državi, določeno v členu 98, tretji stavek, latvijske ustave, v členu 697(2), točka 1, latvijskega zakona o kazenskem postopku in v členu 62(1), točka 1, Sporazuma z dne 3. februarja 1993 med Republiko Latvijo in Rusko federacijo o pravni pomoči in pravosodnih odnosih na področju civilnega, družinskega in kazenskega prava.
47. Ker so v skladu s tem pravilom samo latvijski državljani upravičeni do tega varstva pred izročitvijo, to pomeni različno obravnavanje za državljane drugih držav članic, ki so na latvijskem ozemlju in ki so predmet prošnje za izročitev, ki jo vloži tretja država.
48. Ker je A. Petruhhin uveljavil svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na tem ozemlju, kot jo podeljuje člen 21(1) PDEU, je treba v skladu s členom 18, prvi odstavek, PDEU preučiti, ali je pravilo, v skladu s katerim Republika Latvija svojih državljanov ne izroča Rusiji, združljivo z načelom, ki prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi državljanstva.
49. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo nediskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako. Tako obravnavanje je lahko utemeljeno le, če temelji na objektivnih preudarkih, ki niso odvisni od državljanstva zadevnih oseb, in če je sorazmerno z legitimno uresničevanim ciljem.(17)
50. V okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, je torej treba primerjati položaj državljanov Unije, ki niso latvijski državljani in ki prebivajo v Latviji, s položajem latvijskih državljanov.
51. Načelo neizročanja nacionalnih državljanov je tradicionalno načelo prava o izročanju. Izhaja iz suverenosti držav v zvezi z njihovimi državljani, medsebojnih obveznosti, ki jih povezujejo, in pomanjkanja zaupanja v pravne sisteme drugih držav. Tako je med razlogi, ki se navajajo v utemeljitev tega načela, zlasti dolžnost države, da svoje državljane zaščiti pred uporabo tujega kazenskega sistema, v katerem ne poznajo niti postopka niti jezika in v katerem bi se težko branili.(18)
52. Če temelje načela neizročanja državljanov preučimo z vidika prava Unije in enakega obravnavanja, ki ga to določa, se zdijo precej krhki. To velja za obveznost varovanja, ki jo mora imeti država članica do svojih državljanov. Ne poznam razloga, zakaj taka obveznost ne bi mogla biti razširjena na državljane drugih držav članic. Poleg tega temu v prid govori člen 20(2)(c) PDEU, saj določa, da imajo državljani Unije „pravico na ozemlju tretje države, kjer država članica, katere državljani so, nima predstavništva, do zaščite diplomatskih in konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za državljane te države“.
53. Isto velja za trditev, da naj bi načelo neizročanja državljanov temeljilo na nezaupanju držav v tuje pravne sisteme. V zvezi s tem je bilo lahko upravičeno ugotovljeno, da je „[t]o nezaupanje […] nedvomno ena od bistvenih podlag, na katerih temelji način, kako se danes izvaja – in predvsem zavrača – izročitev. Vendar če že lahko utemelji, zakaj država ne odobri prošnje za izročitev, težko razloži, zakaj ta zavrnitev velja samo za prošnjo za izročitev državljana na podlagi državljanstva. Če nezaupanje utemeljuje zavrnitev izročitve, jo utemeljuje za vse, ne samo za državljane.“(19)
54. Čeprav so podlage za pravilo, v skladu s katerim država ne izroča svojih državljanov, torej dvomljive, kadar jih ocenjujemo glede na načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva, po mojem mnenju vseeno obstaja objektiven razlog za razlikovanje med položajem državljanov zaprošene države članice in položajem državljanov drugih držav članic v zvezi s prošnjo za izročitev, ki jo vloži tretja država.
55. V okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, je namreč treba položaj državljanov Unije, ki niso latvijski državljani in ki prebivajo v Latviji, primerjati s položajem latvijskih državljanov glede na cilj, ki ga je v okviru obravnavanega postopka poudarilo več držav članic in Evropska komisija, in sicer boj proti nekaznovanosti oseb, osumljenih storitve kaznivega dejanja. Tak cilj je v skladu s pravom Unije gotovo legitimen.(20)
56. Tu opozarjam, da je izročitev postopek, ki omogoča pregon kaznivega dejanja ali izvršitev kazni. Z drugimi besedami, gre za postopek, katerega bistveni namen je boj proti nekaznovanosti oseb, ki so na ozemlju, ki ni tisto, na katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno.(21)
57. Glede na ta cilj se za položaja, v katerih sta zgoraj navedeni kategoriji državljanov Unije, lahko šteje, da sta primerljiva, samo, če se za obe kategoriji lahko v Latviji uvede kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, storjenih v tretji državi.
58. Drugače povedano, preučitev primerljivosti položajev državljanov zaprošene države članice in državljanov drugih držav članic pomeni preveritev, ali se lahko v skladu z rekom aut dedere aut judicare (izročiti ali kazensko preganjati) zoper državljane Unije, ki ne bodo izročeni tretji državi, v zaprošeni državi članici uvede kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, storjenih v tej tretji državi. Preveriti je torej treba, ali se v obravnavanem primeru spoštuje tradicionalno načelo mednarodnega prava o izročanju, v skladu s katerim mora biti zaprošena država, ki zavrne izročitev svojih državljanov, zmožna, da zoper njih uvede kazenski postopek.
59. Hugo Grotius je načelo aut dedere aut punire (izročiti ali kaznovati) opredelil tako: „Kadar je država zaprošena, mora ali kaznovati krivca, kot si ta zasluži, ali ga predati v roke države prosilke“.(22) Izraz „kaznovati“ je zdaj nadomeščen z izrazom „kazensko preganjati“ kot druga možnost, ki je alternativa izročitvi, da bi upoštevali domnevo nedolžnosti, ki velja za osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja.
60. Rek aut dedere aut judicare je izražen v številnih dvostranskih ali večstranskih konvencijah o izročitvi.(23) Obveznost izročiti ali kazensko preganjati je na primer izražena v členu 6 Evropske konvencije o izročitvi, ki je bila 13. decembra 1957 podpisana v Parizu. Člen 6(1)(a) te konvencije tako določa, da ima „[p]ogodbenica […] pravico zavrniti izročitev svojih državljanov“. Člen 6(2) navedene konvencije to določbo dopolnjuje s tem, da določa, da „[č]e zaprošena pogodbenica ne izroči svojega državljana, mora na zahtevo pogodbenice prosilke predati zadevo svojim pristojnim organom, da lahko sprožijo postopek, če se to šteje za ustrezno“.
61. Kot je navedeno v končnem poročilu Združenih narodov iz leta 2014 z naslovom „Obveznost izročiti ali kazensko preganjati (aut dedere aut judicare)“, te konvencije temeljijo na splošni vzajemni zavezi držav podpisnic, da bodo predale vse osebe, zoper katere so pristojni organi države prosilke uvedli kazenski pregon ali ki se iščejo zaradi izvršitve obsodbe ali varnostnega ukrepa. Vendar pri tej obveznosti izročitve obstaja vrsta izjem, zlasti kadar je posameznik, za katerega izročitev se prosi, državljan zaprošene države. Za preprečitev nekaznovanosti te konvencije zaprošeni državi nalagajo alternativo, in sicer obveznost kazenskega pregona storilca kaznivega dejanja, če zavrne njegovo izročitev.(24)
62. Če zaprošena država ne odobri prošnje za izročitev, mora torej – v skladu z obveznostjo izročiti ali kazensko preganjati(25) – osumljenca kazensko preganjati za zagotovitev učinkovitosti mednarodnega sodelovanja med državami in za preprečitev, da ta ostane nekaznovan.
63. Ravno glede tega zadnjega elementa latvijski državljani in državljani drugih držav članic v okviru obravnavane zadeve niso v primerljivih položajih.
64. Tveganje nekaznovanosti osebe, na katero se nanaša prošnja za izročitev, lahko obstaja, če zaprošena država članica v notranjem pravu ni predvidela sodne pristojnosti, ki bi ji omogočila sojenje državljanu druge države članice, osumljenemu storitve kaznivega dejanja na ozemlju tretje države članice.
65. V zvezi s tem poudarjam, tako kot Komisija, da morajo v skladu s členom 4(1) latvijskega kazenskega zakonika „[d]ržavljani in nedržavljani Latvije(26) ter tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Latviji […] na latvijskem ozemlju v skladu s tem zakonikom odgovarjati za dejanje, storjeno na ozemlju druge države ali zunaj kakršnega koli nacionalnega ozemlja, ne glede na to, ali se to dejanje na kraju, kjer je bilo storjeno, šteje za kaznivo in je zanj zagrožena kazen ali ne“.
66. Iz te določbe izhaja, da se lahko latvijski državljani, ki so storili kaznivo dejanje v tretji državi, kazensko preganjajo v Latviji. To velja tudi za tujce z dovoljenjem za stalno prebivanje na latvijskem ozemlju.
67. Nasprotno pa je v primeru tujcev brez takega dovoljenja izvajanje pristojnosti latvijskih kazenskih sodišč v zvezi s kaznivimi dejanji, storjenimi na ozemlju druge države, v skladu členom 4(3) latvijskega kazenskega zakonika omejeno na primere „hud[ih] ali zelo hud[ih] kazniv[ih] dejanj proti interesom Republike Latvije ali njenih prebivalcev“.
68. Videti je torej, da iz teh določb latvijskega kazenskega zakonika izhaja, da državljan države članice, ki ni Republika Latvija, kot je A. Petruhhin, za katerega je nesporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje na latvijskem ozemlju, v Latviji ne more biti kazensko preganjan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je osumljen, da ga je storil v Rusiji. Iz tega izhaja, da glede na cilj preprečiti nekaznovanost oseb, osumljenih storitve kaznivega dejanja v tretji državi, ta državljan ni v položaju, primerljivem s položajem latvijskih državljanov.
69. Zato razlika v obravnavanju med državljani Unije, ki niso latvijski državljani in ki prebivajo v Latviji, in latvijskimi državljani ne pomeni diskriminacije, prepovedane v skladu s členom 18, prvi odstavek, PDEU, ker je ta razlika utemeljena s ciljem, ki je boj proti nekaznovanosti oseb, osumljenih storitve kaznivega dejanja v tretji državi.
70. Zaradi tega je treba v okoliščinah, kot so te iz spora o glavni stvari, člen 18, prvi odstavek, PDEU in člen 21(1) PDEU razlagati tako, da ne zahtevata, da bi moralo za državljana države članice, ki je na ozemlju druge države članice in za katerega je tretja država vložila prošnjo za izročitev, veljati enako pravilo, kot je tisto, ki državljane te druge države članice varuje pred izročitvijo.
C – Tretje vprašanje
71. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem Sodišče v bistvu sprašuje, prvič, ali mora država članica, ki se odloči za izročitev državljana Unije tretji državi, preveriti jamstva, določena v členu 19(2) Listine, in drugič, kaj mora to preverjanje vključevati.
72. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, je razvidno, da to vprašanje očitno izhaja iz trditev A. Petruhhina, da bi mu lahko grozilo mučenje, če bi bil izročen Rusiji.
73. V skladu s členom 19(2) Listine se „[n]ihče […] ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“
74. V Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah(27) je navedeno, da ta določba „vključuje ustrezno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede [člena 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950(28)]“.(29)
75. Ker položaj državljana države članice, ki je tako kot A. Petruhhin uveljavil svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju druge države članice, spada, kot smo videli zgoraj, na področje uporabe prava Unije, menim, da se v takem primeru lahko uporabi člen 19(2) Listine.
76. Tako mora sodišče države članice, ki mu je predložena prošnja za izročitev državljana druge države članice, ki je uveljavil pravice, podeljene s členom 21(1) PDEU, preveriti jamstva iz člena 19(2) Listine.
77. Glede tega, kaj mora to preverjanje vključevati, se je treba v skladu s pojasnili k členu 19(2) Listine zgledovati po ustaljeni sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede člena 3 EKČP.
78. Iz ustaljene sodne prakse navedenega sodišča izhaja, da je varstvo pred ravnanji, ki jih člen 3 EKČP prepoveduje, absolutno in da zato odstranitev osebe z ozemlja države podpisnice lahko predstavlja težavo v zvezi s to določbo in torej sproži odgovornost zadevne države v skladu z EKČP, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zadevna oseba izpostavljena resničnemu tveganju, da bo podvržena ravnanju, ki je v nasprotju z navedenim členom, če bo predana namembni državi.(30) V takem primeru člen 3 EKČP „določa obveznost, da se zadevna oseba ne odstrani v to državo, tudi če ta država ni pogodbenica konvencije“.(31) Evropsko sodišče za človekove pravice navaja, da „ne razlikuje glede na pravno podlago za odstranitev; ne glede na to, ali gre za izgon ali izročitev, Sodišče uporablja enako razlogovanje“.(32)
79. Ko Evropsko sodišče za človekove pravice preučuje, ali bi bil pritožnik izpostavljen resničnemu tveganju slabega ravnanja v namembni tretji državi, presodi „na eni strani splošno stanje glede človekovih pavic v tej državi in na drugi strani okoliščine v primeru pritožnika. Kadar država gostiteljica da zagotovila, ta predstavljajo dodatni upoštevni dejavnik, ki ga upošteva.“(33) Poleg splošnega stanja v namembni državi je torej treba resnično tveganje podvrženosti ravnanjem, ki jih člen 3 EKČP prepoveduje, obravnavati za vsak primer posebej.
80. Evropsko sodišče za človekove pravice se pri ugotavljanju, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje o resničnem tveganju ravnanj, ki so nezdružljiva s členom 3 EKČP, opira na celoto elementov, ki so mu predloženi ali ki jih po potrebi pridobi po uradni dolžnosti.(34) Kar zadeva splošno stanje v državi, je pogosto dalo pomen informacijam iz novejših poročil neodvisnih mednarodnih združenj za varstvo človekovih pravic, kot je Amnesty International, ali vladnih virov.(35)
81. Poleg tega opisa sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in v skladu z njo je treba upoštevati tudi nedavno presojo Sodišča v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198), v okviru uporabe Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299.
82. V tej sodbi je Sodišče namreč med drugim v zvezi s členom 4 Listine presodilo, da „mora izvršitveni pravosodni organ, ki razpolaga z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj [sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti oziroma takih, ki se nanašajo na določene skupine oseb], da se zagotovi spoštovanje [tega člena] v posameznem primeru osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji odreditveni državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu tega člena“.(36)
83. Zdi se mi, da bi lahko metodologijo, ki jo Sodišče tako opredeljuje, uporabili za primere, ko po vložitvi prošnje tretje države za izročitev državljana Unije pravosodni organ zaprošene države članice preveri, ali so upoštevana jamstva iz člena 19(2) Listine.
IV – Predlog
84. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), odgovori:
V okoliščinah, kot so tiste iz spora o glavni stvari, je treba člen 18, prvi odstavek, PDEU in člen 21(1) PDEU razlagati tako, da ne zahtevata, da bi moralo za državljana države članice, ki je na ozemlju druge države članice in za katerega je tretja država vložila prošnjo za izročitev, veljati enako pravilo, kot je tisto, ki državljane te druge države članice varuje pred izročitvijo.
Za zagotovitev spoštovanja člena 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v posameznem primeru državljana Unije, za katerega je bila vložena prošnja za izročitev, mora pravosodni organ zaprošene države članice, ki razpolaga z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti oziroma takih, ki se nanašajo na določene skupine oseb, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta državljan Unije po izročitvi tretji državi prosilki izpostavljen resničnemu tveganju, da bo v tej državi članici podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu navedene določbe.