SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 15. januarja 2015(*)
„Predhodno odločanje – Določitev zakonodaje, ki se uporablja za delavca na področju socialne varnosti – Uredba (EGS) št. 1408/71 – Uporaba – Zaposlitev državljana države članice na konzulatu tretje države, ki se nahaja na ozemlju druge države članice, v kateri ta državljan prebiva – Dunajska konvencija o konzularnih odnosih – Člen 71(2) – Nacionalna zakonodaja, s katero so osebam s stalnim prebivališčem priznani olajšave, privilegiji in imunitete“
V zadevi C‑179/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska) z odločbo z dne 9. aprila 2013, ki je prispela na Sodišče 12. aprila 2013, v postopku
Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank
proti
L. F. Evans,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, C. Vajda, A. Rosas, E. Juhász in D. Šváby (poročevalec), sodniki,
generalni pravobranilec: N. Wahl,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. aprila 2014,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank H. van der Most,
– za L. F. Evans N. Matt, odvetnik,
– za nizozemsko vlado J. Langer, M. Bulterman in M. Gijzen, agenti,
– za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, agent, skupaj z A. Silvo Rocho, profesorjem,
– za Evropsko komisijo M. van Beek, agent,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 19. junija 2014
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 2, 3 in/ali 16 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti v spremenjeni in posodobljeni različici Uredbe Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 35), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 (UL L 392, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1408/71), ter podredno na razlago člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 15).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Raad van bestuur van de Sociale verzekeringsbank (v nadaljevanju: Svb) in L. F. Evans, britansko državljanko, zaradi izračuna pokojninskih pravic, ki se nanašajo na obdobje, v katerem je bila zaposlena pri generalnem konzulatu Združenih držav Amerike v Amsterdamu (Nizozemska) in je imela privilegiran status, zaradi katerega je bila med drugim opravičena plačila kakršnega koli socialnega prispevka in torej ni bila vključena v nizozemski sistem socialne varnosti.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Dunajska konvencija o konzularnih odnosih, sklenjena na Dunaju 24. aprila 1963 (Zbirka pogodb Združenih narodov, zv. 596, str. 261, v nadaljevanju: Dunajska konvencija iz leta 1963) v členu 1(1) in (3) določa:
„1. V tej konvenciji navedeni izrazi pomenijo:
(a) ‚konzulat‘ je vsak generalni konzulat, konzulat, vicekonzulat ali konzularni urad;
[…]
(c) ‚vodja konzulata‘ je oseba, pooblaščena za opravljanje te funkcije;
(d) ‚konzularni funkcionar‘ je vsaka oseba, vključno z vodjo konzulata, pooblaščena za opravljanje konzularnih nalog;
(e) ‚konzularni uslužbenec‘ je vsaka oseba, ki opravlja administrativna ali tehnična dela na konzulatu;
(f) ‚član pomožnega osebja‘ je vsaka oseba, ki je zaposlena za opravljanje pomožnih del na konzulatu;
(g) ‚člani konzulata‘ so konzularni funkcionarji, konzularni uslužbenci in člani pomožnega osebja;
(h) ‚člani konzularnega osebja‘ so konzularni funkcionarji razen vodje konzulata, konzularni uslužbenci in člani pomožnega osebja;
(i) ‚član zasebnega pomožnega osebja‘ je oseba, ki je izključno zasebno zaposlena pri članu konzulata;
[…]
3. Poseben položaj članov konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, ureja člen 71 te konvencije.“
4 Člen 48 te konvencije z naslovom „Izvzetje iz predpisov o socialnem zavarovanju“ določa:
„1. Ob upoštevanju tretjega odstavka tega člena so člani konzulata in njihovi družinski člani, ki živijo z njimi v skupnem gospodinjstvu, glede opravljanja dela za državo pošiljateljico izvzeti iz predpisov o socialnem zavarovanju, ki lahko veljajo v državi sprejemnici.
2. Izvzetje iz prejšnjega odstavka prav tako velja za člane zasebnega pomožnega osebja, ki so izključno v službi pri članih konzulata, pod pogojem, da:
a) niso državljani ali osebe s stalnim prebivališčem v državi sprejemnici in
b) zanje veljajo predpisi o socialnem zavarovanju, ki lahko veljajo v državi pošiljateljici ali tretji državi.
3. Člani konzulata, ki zaposlujejo osebe, za katere se ne uporablja izvzetje iz prejšnjega odstavka, morajo spoštovati obveznosti, ki jih delodajalcu nalagajo predpisi države sprejemnice o socialnem zavarovanju.
4. Izvzetje iz prvega in drugega odstavka tega člena ne izključuje prostovoljne vključitve v sistem socialnega zavarovanja države sprejemnice, če ta država to dopušča.“
5 Člen 71 navedene konvencije z naslovom „Državljani države sprejemnice ali osebe s stalnim prebivališčem v tej državi“ določa:
„1. Konzularni funkcionarji, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, uživajo glede uradnih dejanj, storjenih pri opravljanju njihovih nalog, le sodno imuniteto in osebno nedotakljivost ter privilegije iz tretjega odstavka 44. člena, razen če država sprejemnica daje dodatne olajšave, privilegije in imunitete. Glede teh funkcionarjev mora država sprejemnica spoštovati tudi obveznosti iz 42. člena. Če je proti takemu konzularnemu funkcionarju začet kazenski postopek, se mora ta postopek, razen če je funkcionar prijet ali mu je kako drugače odvzeta prostost, voditi tako, da se čim manj ovira opravljanje konzularnih nalog.
2. Drugi člani konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, njihovi družinski člani […] uživajo olajšave, privilegije in imunitete le v obsegu, ki ga priznava država sprejemnica. […]“
6 Kraljevina Nizozemska je deponirala ratifikacijsko listino Dunajske konvencije iz leta 1963 pri generalnem sekretarju Združenih narodov 17. decembra 1985, zaradi katere je konvencija začela veljati 16. januarja 1986.
Pravo Unije
Uredba št. 1612/68
7 V skladu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 uživa delavec, ki je državljan ene od držav članic, enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.
Uredba št. 1408/71
8 V peti in osmi uvodni izjavi Uredbe št. 1408/71 je navedeno:
„ker je v okviru te koordinacije znotraj Skupnosti delavcem, ki živijo v državah članicah, in njihovim vzdrževanim družinskim članom ter preživelim osebam nujno zajamčiti enako obravnavanje v različnih nacionalnih zakonodajah;
[…]
ker mora za zaposlene in samozaposlene osebe, ki se gibljejo v Skupnosti, veljati sistem socialne varnosti le ene države članice, da bi se preprečilo prekrivanje nacionalnih zakonodaj, ki se uporabljajo in zapleti, ki lahko iz tega izhajajo“.
9 Člen 1(a) Uredbe št. 1408/71 določa, da v tej uredbi „zaposlena oseba“ pomeni zlasti vsako osebo, ki je obvezno zavarovana ali ima prostovoljno nadaljnje zavarovanje za enega ali več zavarovalnih primerov, zajetih s področji sistema socialne varnosti za zaposlene osebe.
10 Člen 2(1) te uredbe določa:
„Ta uredba se uporablja za zaposlene ali samozaposlene osebe in študente, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic, ali osebe brez državljanstva, ali begunce, ki stalno prebivajo na ozemlju ene od držav članic, pa tudi za njihove družinske člane in njihove preživele osebe.“
11 Člen 3(1) te uredbe določa:
„V skladu s posebnimi določbami te uredbe imajo osebe, za katere se uporablja ta uredba, enake pravice in obveznosti po zakonodaji vsake države članice, kot državljani te države članice.“
12 Pod naslovom II „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“ člen 13 Uredbe št. 1408/71, naslovljen „Splošna pravila“, določa:
„1. Ob upoštevanju členov 14c in 14f se za osebe, za katere velja ta uredba, uporablja zakonodaja samo ene države članice. Zakonodaja, ki se uporabi, se določi v skladu z določbami tega naslova.
2. V skladu s členi 14 do 17:
(a) za osebo, zaposleno na ozemlju ene države članice, velja zakonodaja te države, tudi če stalno prebiva na ozemlju druge države članice ali če je registrirani sedež ali poslovna enota podjetja ali posameznika, ki osebo zaposluje, na ozemlju druge države članice;
[…]“
13 Člen 16 navedene uredbe, naslovljen „Posebna pravila za osebe, zaposlene v diplomatskih ali konzularnih predstavništvih ter pomožno osebje Evropskih skupnosti“, določa:
„1. Določbe člena 13(2)(a) se uporabljajo za osebe, zaposlene v diplomatskih in konzularnih predstavništvih, ter za zasebno gospodinjsko osebje zaposlenih v teh predstavništvih.
2. Zaposlene osebe iz odstavka 1, ki so državljani države članice, ki akreditira ali pošilja predstavnike, lahko izberejo, da zanje velja zakonodaja te države. Pravico do izbire lahko znova uveljavijo ob koncu vsakega koledarskega leta in ne velja za nazaj.
[…]“
14 Uredba št. 1408/71 je bila razveljavljena z učinkom od 1. maja 2010 z Uredbo (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72). Vendar zadnjenavedene uredbe v sporu o glavni stvari ni mogoče uporabiti.
Nizozemsko pravo
15 Člen 6(1) zakona o splošnem pokojninskem zavarovanju (Algemene Ouderdomswet, Stb. 1956, št. 281, v nadaljevanju: AOW) določa, da so v nizozemskem sistemu socialne varnosti med drugim zavarovane osebe, ki prebivajo na Nizozemskem. Odstavek 3 tega člena določa, da „se lahko skupina zavarovanih oseb ne glede na odstavka 1 in 2 s splošnim upravnim aktom ali na njegovi podlagi razširi ali omeji“.
16 Nizozemski organi so na podlagi člena 6(3) AOW v letih 1976, 1989 in 1998 sprejeli več sklepov o razširitvi in omejitvi skupine oseb, zavarovanih v okviru socialnega zavarovanja.
17 V skladu s temi sklepi o razširitvi in omejitvi skupine oseb, zavarovanih v okviru socialnega zavarovanja, konzularno osebje in uslužbenci, med njimi tudi člani administrativnega osebja, niso zavarovani v okviru socialnega zavarovanja, če niso nizozemski državljani, oziroma na podlagi sklepov, ki so začeli veljati 1. julija 1989, če na Nizozemskem nimajo stalnega prebivališča.
18 V zvezi s pogojem stalnega prebivališča so nizozemski organi sprva šteli, da se konzularni uslužbenci v smislu člena 1(e) Dunajske konvencije iz leta 1963, ki prebivajo na Nizozemskem, vendar imajo tuje državljanstvo, ne morejo šteti za osebe s stalnim prebivališčem v smislu členov 1(3) in 71 Dunajske konvencije iz leta 1963 in so zato upravičeni do privilegiranega obravnavanja, določenega v členu 48 te konvencije.
19 Nizozemski organi so s 1. avgustom 1987 spremenili svojo presojo in zavzeli stališče, da je treba člane lokalno zaposlenega osebja, ki so več kot eno leto pred zaposlitvijo prebivali na Nizozemskem, šteti za osebe s stalnim prebivališčem, s čimer so bili izvzeti is privilegiranega obravnavanja, določenega z Dunajsko konvencijo iz leta 1963. Da bi se preprečil poseg v pridobljene pravice, so odločili, da ta sprememba nikakor ne bo vplivala na položaj oseb, ki so bile na konzulatu zaposlene že pred 1. avgustom 1987. Vendar je nizozemsko ministrstvo za zunanje zadeve leta 1999 tem osebam, ki so bile na konzulatu ali veleposlaništvu na Nizozemskem zaposlene že pred 1. avgustom 1987, ponudilo možnost, da se do 15. decembra 1999 odločijo, ali bodo zavarovane v okviru nizozemskega socialnega zavarovanja.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20 L. F. Evans, britanska državljanka, je bila v letih 1972 in 1973 zaposlena v Združenem kraljestvu, nato se je tega leta preselila na Nizozemsko, kjer je bila najprej zaposlena v različnih podjetjih, do aprila 1980 pa na generalnem konzulatu Združenega kraljestva v Rotterdamu (Nizozemska).
21 Od 17. novembra 1980 je zaposlena na generalnem konzulatu Združenih držav Amerike v Amsterdamu kot članica administrativnega in tehničnega osebja v smislu člena 1(1)(e) Dunajske konvencije iz leta 1963 in je od nastopa svoje službe prek delodajalca zdravstveno zavarovana pri nizozemski zasebni zavarovalnici.
22 Ker je ministrstvo za zunanje zadeve menilo, da se za L. F. Evans ne more šteti, da stalno prebiva na Nizozemskem v smislu člena 1(3) Dunajske konvencije iz leta 1963, ji je ob nastopu službe priznalo privilegiran status, določen z Dunajsko konvencijo iz leta 1963, ki pomeni zlasti oprostitev plačila večine davkov in socialnih prispevkov. L. F. Evans po tem datumu tako ni bila vključena v nobeno področje sistema socialne varnosti.
23 Nizozemski organi so L. F. Evans leta 1999 pozvali, naj se, kot je navedeno v točki 19 te sodbe, odloči, ali bo ohranila svoj privilegirani status ali pa se bo vključila v nizozemski splošni sistem socialne varnosti. Dne 5. decembra tega leta se je odločila za ohranitev tega statusa s temi besedami: „želim ohraniti svoj privilegiran status, kar pomeni, da nisem zavarovana na podlagi nizozemskega sistema socialnega zavarovanja in torej nisem upravičena do kritja, ki ga ponuja“.
24 L. F. Evans je leta 2008 Svb zaprosila, naj ji pripravi izpisek obdobij, v katerih je bila zavarovana na podlagi AOW, da bi si lahko izračunala pokojnino. Svb jo je 27. marca 2008 obvestil, da se kot obdobje, ko je bila zavarovana pri njem, upošteva obdobje od leta 1973 do leta 1980, ne upošteva pa se obdobje, v katerem je bila zaposlena na generalnem konzulatu Združenih držav Amerike. Svb se je v zvezi s tem oprl na dejstvo, da se Uredba št. 1408/71 zanjo ne more uporabiti, ker Združene države Amerike niso država članica Evropske unije in ker so konzularni uslužbenci in člani administrativnega osebja v skladu z nizozemskimi predpisi, ki so edini, ki se lahko uporabijo v takem položaju, v okviru socialnega zavarovanja zavarovani le, če so nizozemski državljani.
25 L. F. Evans je zoper odločbo Svb vložila ugovor, ki je bil razglašen za neutemeljen in je bil predmet tožbe pri Rechtbank Amsterdam. To sodišče je s sodbo z dne 15. marca 2011 razsodilo, da bi bilo treba za L. F. Evans šteti, da je bila od 18. novembra 1980 do 12. marca 2008 zavarovana na podlagi AOW, ker je treba na podlagi člena 3 Uredbe št. 1408/71 britansko državljanstvo L. F. Evans izenačiti z nizozemskim, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Boukhalfa (C‑214/94, EU:C:1996:174). To sodišče je med drugim presodilo, da bi bilo treba za L. F. Evans šteti, da ima stalno prebivališče na Nizozemskem in da upravičenje do privilegiranega statusa v tem smislu ni pomembno.
26 Svb se je zoper to sodbo pritožil pri Centrale Raad van Beroep.
27 Centrale Raad van Beroep, ki se je spraševalo, ali v položaju, kot je ta iz zadeve v glavni stvari, obstaja neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi državljanstva in, podredno, ali je posredna diskriminacija, če je podana, utemeljena, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 2 in/ali člen 16 Uredbe št. 1408/71 razlagati tako, da je oseba, kot je L. F. Evans, državljanka države članice, ki je uresničevala pravico do prostega gibanja delavcev in za katero se uporabljajo nizozemski predpisi o socialni varnosti ter ki se je nato zaposlila kot članica osebja generalnega konzulata Združenih držav Amerike na Nizozemskem, od začetka te zaposlitve ne spada več na osebno področje uporabe Uredbe št. 1408/71?
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
2. (a) Ali je treba člen 3 Uredbe št. 1408/71 in/ali člen 7(2) Uredbe št. 1612/68 razlagati tako, da je treba uporabo privilegiranega statusa za L. F. Evans, ki v obravnavanem primeru med drugim zajema oprostitev obveznosti socialnega zavarovanja in plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje, šteti za zadostno utemeljitev zadevne diskriminacije glede na državljanstvo?
(b) Kakšen pomen je treba v zvezi s tem pripisati dejstvu, da se je L. F. Evans decembra 1999, potem ko je bila vprašana, odločila za ohranitev privilegiranega statusa?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
28 S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je člen 2 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 16 te uredbe, mogoče razlagati tako, da za državljana države članice v obdobju, v katerem je bil zaposlen na konzulatu tretje države na ozemlju države članice, ki ni država njegovega državljanstva, vendar na njenem ozemlju prebiva, ta država članica šteje, da zanj ne velja zakonodaja države članice v smislu te določbe in da je zato izključen s področja uporabe Uredbe št. 1408/71.
29 Najprej je treba spomniti, da se v skladu s členom 2(1) Uredbe št. 1408/71 ta uredba uporablja za zaposlene osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali več držav članic in ki so državljani ene od držav članic.
30 V obravnavani zadevi ni sporno, da je L. F. Evans državljanka države članice in da od nastopa službe na generalnem konzulatu Združenih držav Amerike v spornem obdobju ni bila vključena na nobeno področje socialne varnosti države članice.
31 Zato je treba presoditi, ali je treba šteti, da za osebo v takem položaju, kot je L. F. Evans, torej osebo, zaposleno na konzulatu tretje države na ozemlju države članice, ki ni država njenega državljanstva, vendar na njenem ozemlju prebiva, velja zakonodaja te države članice v smislu člena 2(1) Uredbe št. 1408/71.
32 Pri tem je treba ugotoviti, da se položaj iz zadeve v glavni stvari razlikuje od tistega, ki je bil podlaga za sodbo Boukhalfa (EU:C:1996:174), na katero se sklicuje predložitveno sodišče, saj je bil v zadevi, ki je bila podlaga za to sodbo, obravnavan državljan države članice, ki je bil zaposlen na veleposlaništvu države članice na ozemlju tretje države.
33 Prav tako je treba spomniti, prvič, da pravo Unije načeloma ne posega v pristojnosti držav članic glede ureditve svojih sistemov socialne varnosti (glej v tem smislu sodbo Salgado González, C‑282/11, EU:C:2013:86, točka 35 in navedena sodna praksa).
34 Kadar ni uskladitve na ravni Unije, je načeloma vsaka država članica pristojna, da z zakonodajo določi pogoje upravičenosti ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti ali na eno od področij takega sistema (glej v tem smislu sodbi van Pommeren‑Bourgondiën, C‑227/03, EU:C:2005:431, točka 33, in Bakker, C‑106/11, EU:C:2012:328, točka 32).
35 Drugič, spomniti je treba, da je treba pravo Unije razlagati v skladu z upoštevnimi pravili mednarodnega prava, saj je to pravo del pravnega reda Unije in zavezuje njene institucije (glej v tem smislu sodbi Racke, C‑162/96, EU:C:1998:293, točki 45 in 46, ter Kadi in Al Barakaat International Foundation/Svet in Komisija, C‑402/05 P in C‑415/05 P, EU:C:2008:461, točka 291).
36 Kot je ugotovil generalni pravobranilec v točki 52 sklepnih predlogov, je treba pojem „veljave zakonodaje ene države članice“ v smislu člena 2 Uredbe št. 1408/71 razlagati v povezavi z upoštevnimi določbami mednarodnega običajnega prava (glej po analogiji sodbo Salemink, C‑347/10, EU:C:2012:17, točka 31), in sicer Dunajsko konvencijo iz leta 1963, ki kodificira pravo o konzularnih odnosih, določa načela in pravila, ki so nujna za ohranitev miroljubnih odnosov med državami in ki jih po vsem svetu sprejemajo narodi vseh veroizpovedi, kultur in oblik političnih vladavin (glej sodbo Meddržavnega sodišča z dne 24. maja 1980, zadeva o diplomatskem in konzularnem osebju Združenih držav Amerike v Teheranu (Združene države Amerike proti Iranu), Zbirka sodb, svetovalnih mnenj in sklepov 1980, str. 3, točka 45).
37 Dunajska konvencija iz leta 1963 glede sistema socialne varnosti, ki velja za konzularno osebje, v členu 48 določa, da so člani konzulata za delo, ki ga opravljajo za državo pošiljateljico, načeloma izvzeti iz predpisov o socialni varnosti, ki lahko veljajo v državi sprejemnici, pri čemer v členu 71(2) priznava, da imajo lahko člani konzulata, ki so državljani države sprejemnice ali imajo v njej stalno prebivališče, dodatne olajšave, privilegije in imunitete, če jim jih ta država prizna.
38 V obravnavani zadevi iz predložitvene odločbe izhaja, da je bilo v obdobju pred 1. avgustom 1987 z nizozemsko zakonodajo določeno, da konzularni funkcionarji in uslužbenci, ki niso nizozemski državljani, niso zavarovani v okviru socialnega zavarovanja in da so bili konzularni funkcionarji in uslužbenci, ki so imeli stalno prebivališče na Nizozemskem, po tem datumu zavarovani, pri čemer je bila določena možnost izbire za osebje, ki je nastopilo službo pred 1. avgustom 1987, v skladu s katero so ti lahko izbrali, da se ne zavarujejo v okviru nizozemskega socialnega zavarovanja, torej možnost, za katero se je odločila L. F. Evans.
39 Iz tega izhaja, da je Kraljevina Nizozemska s tem uporabila možnost iz člena 71(2) Dunajske konvencije iz leta 1963, da se nekateri člani konzularnega osebja, kot je L. F. Evans, izvzamejo iz nizozemskega sistema socialne varnosti.
40 Na podlagi zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da za člana konzularnega osebja, ki je v takem položaju, kot je bila L. F. Evans, v obdobju, v katerem je zaposlen na konzulatu tretje države, ne velja zakonodaja o socialni varnosti zadevne države članice v smislu člena 2 Uredbe št. 1408/71 in zato ne spada na področje uporabe te uredbe.
41 Te ugotovitve na podlagi člena 16 Uredbe 1408/71 v povezavi z upoštevnimi določbami Dunajske konvencije iz leta 1963 ni mogoče izpodbiti.
42 V zvezi s tem L. F. Evans trdi, da zanjo velja nizozemska zakonodaja na podlagi odstavka 1 tega člena, v skladu s katerim se določbe člena 13(2)(a) te uredbe uporabljajo za osebe, zaposlene v diplomatskih in konzularnih predstavništvih, ter za zasebno gospodinjsko osebje zaposlenih v teh predstavništvih.
43 V zvezi s tem je treba poudariti, da namen člena 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 ni določiti pogoje upravičenosti ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe, je vsaka država članica pristojna za določitev teh pogojev v svoji zakonodaji (glej sodbi Kits van Heijningen, C‑2/89, EU:C:1990:183, točka 19, in Salemink, EU:C:2012:17, točka 38 in navedena sodna praksa).
44 Čeprav države članice ohranijo pristojnost za določitev pogojev vključitve v svoje sisteme socialne varnosti, morajo pri izvajanju te pristojnosti vseeno spoštovati pravo Unije. Kot je opozorilo predložitveno sodišče, je Sodišče poudarilo, da s pogoji upravičenosti ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti s področja uporabe nacionalne zakonodaje ne smejo biti izključene osebe, za katere se na podlagi Uredbe št. 1408/71 uporablja ta zakonodaja (glej sodbi Salemink, EU:C:2012:17, točka 40, in Bakker, EU:C:2012:328, točka 33). Učinek člena 13(2)(c) Uredbe št. 1408/71 je torej tak, da za osebe iz tega člena ni mogoče uporabiti določbe o nacionalni zakonodaji, ki naj se uporabi in na podlagi katere je vključitev v sistem socialne varnosti, ki ga določa ta zakonodaja, vezana na pogoj stalnega prebivališča v zadevni državi članici (glej v tem smislu sodbi Salemink, EU:C:2012:17, točka 45, in Bakker, EU:C:2012:328, točka 35 in navedena sodna praksa).
45 Vendar posledica te sodne prakse ne sme biti, da bi bil delavec na podlagi Uredbe št. 1408/71 samodejno in neodvisno od nacionalne zakonodaje, ki ureja to vključitev, vključen v sistem socialne varnosti države članice v smislu te uredbe.
46 Glede oseb, zaposlenih v diplomatskih in konzularnih predstavništvih iz člena 16 Uredbe št. 1408/71, je treba ugotoviti, da ta člen, tako kot člen 13(2)(a) te uredbe in kakor jasno izhaja iz naslova II navedene uredbe ter besedila omenjenega člena 16, zgolj določa, katera nacionalna zakonodaja se uporabi. Člen 16 pa ne določa pogojev upravičenosti ali obveznosti vključitve v sistem socialne varnosti, saj morajo te, kot je bilo ugotovljeno v točki 43 te sodbe, določiti države članice v svoji zakonodaji v skladu z veljavnim mednarodnim pravom.
47 Tako niti člen 13(2)(a) Uredbe št. 1408/71 niti člen 16 te uredbe ne učinkujeta tako, da bi imeli državljani držav članic, ki so zaposleni na konzulatih tretjih držav in za katere – tako kot za L. F. Evans – ne velja zakonodaja o socialni varnosti države članice v smislu člena 2 te uredbe, pravico do vključitve v sistem socialne varnosti države članice ali da bi jim bila naložena obveznost vključitve v tak sistem.
48 Ker Dunajska konvencija iz leta 1963 ne določa obvezne vključitve članov konzulata s stalnim prebivališčem v državi sprejemnici v sistem socialne varnosti te države, je taka razlaga v skladu z zahtevami te konvencije.
49 Na podlagi navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2 Uredbe št. 1408/71 v povezavi s členom 16 te uredbe razlagati tako, da v obdobju, v katerem je bil državljan države članice zaposlen na konzulatu tretje države na ozemlju države članice, kjer prebiva, ni pa njen državljan, za tega državljana ne velja zakonodaja države članice v smislu te določbe, če v skladu z zakonodajo države članice prebivališča, ki je bila sprejeta na podlagi člena 71(2) Dunajske konvencije iz leta 1963, ta državljan ni vključen v nacionalni sistem socialne varnosti.
Drugo vprašanje
50 Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
51 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 2 Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti v različici, spremenjeni in posodobljeni z Uredbo Sveta (ES) št. 118/97 z dne 2. decembra 1996, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1992/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006, v povezavi s členom 16 te uredbe je treba razlagati tako, da v obdobju, v katerem je bil državljan države članice zaposlen na konzulatu tretje države na ozemlju države članice, kjer prebiva, ni pa njen državljan, za tega državljana ne velja zakonodaja države članice v smislu te določbe, če v skladu z zakonodajo države članice prebivališča, ki je bila sprejeta na podlagi člena 71(2) Dunajske konvencije o konzularnih odnosih, sklenjene na Dunaju 24. aprila 1963, ta državljan ni vključen v nacionalni sistem socialne varnosti.
Podpisi