SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
CHRISTINE STIX-HACKL,
predstavljeni 12. aprila 2005(1)
Zadeva C-495/03
Intermodal Transports BV
proti
Staatssecretaris van Financiën
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska))
„Pritožba na nacionalno sodišče zaradi zavezujoče tarifne informacije, ki jo je tretji osebi dal carinski organ druge države članice za podoben izdelek – Odstopanje pri uvrstitvi v kombinirano nomenklaturo, ki jo je izvedlo nacionalno sodišče – Enotna razlaga in uporaba prava Skupnosti – Člen 234 ES – Dolžnost nacionalnih sodišč, da predložijo vprašanje za predhodno odločanje – Pogoji – Sodišča, ki ne odločajo na zadnji stopnji, in sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji – Sodba Foto-Frost in sodba CILFIT – Skupna carinska tarifa – Kombinirana nomenklatura – Harmonizirani sistem carinske tarife (tarifne uvrstitve) – Tarifna številka 8709“
I – Uvod
1. Osrednje vprašanje, na katero mora Sodišče odgovoriti v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Hoge Raad der Nederlanden z odločbo z dne 21. novembra 2003 in ki je v sodno tajništvo Sodišča prispel 24. novembra 2003, je, ali je nacionalno sodišče zavezano k temu, da Sodišču postavi vprašanje za predhodno odločanje glede zadeve, v kateri se stranka sklicuje na uvrstitev podobnega blaga za zavezujočo tarifno informacijo, ki jo je tretji osebi odobril carinski organ neke druge države članice, ki po mnenju nacionalnega sodišča ni v skladu s kombinirano nomenklaturo (v nadaljevanju: KN), in zato namerava od te uvrstitve odstopiti.
2. Predložitveno sodišče nato sprašuje, ali je mogoče vozila, kot je vozilo iz postopka v glavni stvari, uvrstiti v tarifno številko 8709 KN, kot je določena v Prilogi I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 z dne 23. julija 1987 o tarifni in statistični nomenklaturi ter skupni carinski tarifi(2), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2261/98 z dne 26. oktobra 1998(3).
3. Ta vprašanja se postavljajo v pritožbenem postopku pred Hoge Raad der Nederlanden, v katerem družba nizozemskega prava Intermodal Transports BV, Amsterdam (v nadaljevanju: Intermodal), nasprotuje sodbi Gerechtshof Amsterdam, ki je potrdilo tarifno uvrstitev nizozemskega carinskega organa, ki ji nasprotuje Intermodal, in sicer uvrstitev vozil, imenovanih Magnum ET-120 Terminal Tractors, v tarifno številko 8701 20 10 KN.
II – Pravni okvir
A – Uvrstitev v kombinirano nomenklaturo
4. Iz statističnih in tarifnih razlogov je blago v Skupnosti podvrženo tarifikaciji na podlagi KN, ki je uvedena z Uredbo Sveta (EGS) št. 2658/87 in temelji na mednarodnem harmoniziranem sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga(4) (v nadaljevanju: HS).
5. Poglavje 87 Priloge I h KN, ki je v tem primeru ključno, se nanaša na „vozila, razen železniških ali tramvajskih tirnih vozil, ter njihove dele in pribor“.
6. V skladu z opombo 2 tega poglavja se za „‘traktorje‘ štejejo vozila, izdelana za vleko ali potiskanje drugega vozila, priprav ali tovora. Lahko so ali niso opremljena s pomožno napravo, ki v zvezi z glavnim namenom traktorja omogoča tudi prevoz priprav, orodja, semena, gnojila ali drugega blaga.“
7. Tarifna številka KN 8701 označuje „traktorje (razen vlečnih vozil iz tarifne številke 8709)“; med drugim vsebuje te tarifne podštevilke:
8701 20 − cestni vlačilci za polprikolice:
– 8701 20 10 − novi
– 8701 20 90 − rabljeni
8. Tarifna številka KN 8709 med drugim zadeva „samovozne delovne vozičke, brez naprav za dviganje ali manipuliranje, ki se uporabljajo v tovarnah, skladiščih, lukah ali na letališčih za prevoz blaga na kratkih razdaljah […]“
9. Pojasnjevalne opombe k harmoniziranemu sistemu poimenovanj in šifrskih oznak blaga, na katerem temelji KN (v nadaljevanju: pojasnjevalne opombe k HS), v povezavi s tarifno številko 8709 pojasnjujejo:
„Bistvene značilnosti, skupne vozičkom iz te tarifne številke, ki omogočajo njihovo razlikovanje od vozil iz tarifnih številk 87.01, 87.03 ali 87.04, se lahko povzamejo, kot sledi:
1) Zaradi svoje strukture in posebnih naprav, s katerimi so ponavadi opremljeni, jih ni mogoče uporabljati za prevoz oseb niti za prevoz blaga po cestah ali drugih javnih poteh.
2) Njihova najvišja hitrost ponavadi ne preseže 30–35 km/h.
3) Njihov obračalni radij je približno enak dolžini vozička.
Vozički iz te tarifne številke ponavadi nimajo zaprte kabine za vožnjo. Včasih je prostor za voznika omejen le na podest, na katerem voznik vozi stoje. Včasih je nad voznikovim sedežem nameščena zaščita v obliki ogrodja ali kovinske mreže.
V to tarifno številko sodijo tudi taki vozički, ki jih upravlja oseba, ki hodi. […]
Traktorski vozički, ki se uporabljajo na železniških postajah, so v glavnem namenjeni za vleko ali potiskanje drugih vozil, zlasti majhnih priklopnikov. Sami ne prevažajo blaga in ponavadi imajo lažje in šibkejše motorje kot traktorji iz tarifne številke 87.01. Vozila take vrste se lahko uporabljajo tudi na pomolih pristanišč, v skladiščih, idr. […]“
B – Zavezujoča tarifna informacija
10. Nacionalni carinski organi dajejo tako imenovane zavezujoče tarifne informacije v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti,(5) kakor je bila spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 82/97 z dne 19. decembra 1996(6) (v nadaljevanju: carinski zakonik) in v skladu z Uredbo Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993(7) o določbah za izvajanje carinskega zakonika (v nadaljevanju: izvedbena uredba), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 12/97 z dne 18. decembra 1996(8).
1. Carinski zakonik
11. Člen 4 carinskega zakonika med drugim določa:
„V tem zakoniku veljajo naslednje opredelitve:
5. Odločba: upravni akt carinskih organov, s katerim le-ti v skladu s carinskimi predpisi odločijo o določeni zadevi, pri čemer ima to dejanje pravni učinek za eno ali več določenih ali določljivih oseb; ta izraz med drugim zajema tudi zavezujočo tarifno informacijo v smislu člena 12 [...]“
12. V členu 12, odstavki od 1 do 6, carinskega zakonika je določeno:
„(1) Na podlagi pisnega zahtevka carinski organi izdajo zavezujočo tarifno informacijo skladno s postopkom odbora.
(2) Zavezujoča tarifna informacija zavezuje carinske organe v odnosu do imetnika informacije samo glede uvrstitve blaga v tarifo oz. določitve porekla blaga.
[...]
(4) Zavezujoča tarifna informacija velja šest let od dneva izdaje. Z odstopanjem od člena 8 ta ni veljavna, kadar temelji na netočnih ali nepopolnih podatkih vložnika.
(5) Zavezujoča tarifna informacija preneha veljati:
a) v primeru tarifne informacije:
i) če se sprejme uredba in informacija ni več v skladu s tako določeno zakonodajo,
ii) če se ne ujema več z razlago ene od nomenklatur iz člena 20(6),
– na ravni Skupnosti zaradi sprememb pojasnjevalnih opomb h kombinirani nomenklaturi ali zaradi sodbe Sodišča Evropskih skupnosti …
iii) če je informacija preklicana ali spremenjena v skladu s členom 9, pod pogojem, da je imetnik informacije o preklicu ali spremembi uradno obveščen.
Dan prenehanja veljavnosti zavezujoče informacije je za primere iz (i) in (ii) dan objave navedenih ukrepov …
[...]“
2. Izvedbena uredba
13. Izvedbena uredba v naslovu II vsebuje več pojasnil v zvezi s pravnim obsegom področja uporabe zavezujočih tarifnih informacij in s postopki, ki se pri tem uporabljajo.
14. Tako je v členu 9(1) za primer različnih zavezujočih tarifnih informacij določeno:
„Če obstajajo različne zavezujoče informacije:
– Komisija na lastno pobudo ali na zahtevo predstavnika države članice uvrsti zadevo na dnevni red Odbora za razpravo na seji v prihodnjem mesecu ali, če to ne gre, na naslednji seji,
– v skladu s postopkom Odbora Komisija sprejme ukrep za zagotovitev enotne uporabe nomenklature ali pravil o poreklu, kot je ustrezno, čim prej in v šestih mesecih po sestanku iz prve alinee.“
15. V skladu s členom 10(1) izvedbene uredbe lahko zavezujočo informacijo uveljavlja samo njen imetnik. V skladu z odstavkom 3, točka a, tega člena poleg tega imetnik zavezujoče informacije lahko to informacijo uporablja za neko blago samo, če carinskemu organu zadovoljivo dokaže, da zadevno blago v vseh pogledih ustreza blagu, opisanemu v predloženi informaciji.
16. V členu 11 izvedbene uredbe pa je določeno, da zavezujoče tarifne informacije, ki jih je izdal carinski organ države članice od 1. januarja 1991, postanejo zavezujoče za carinske organe vseh držav članic pod enakimi pogoji.
III – Dejansko stanje in postopek
17. Intermodal je 1. marca 1999 v Amsterdamu prijavil osem vozil, označenih kot Magnum ET-120 Terminal Tractors pod tarifno podštevilko KN 8709 11 90.
18. Pri tem tipu vozila gre po navedbah predložitvenega sodišča za štirikolesno vozilo, opremljeno z dizelskim motorjem z zmogljivostjo 132 kW in najvišjo hitrostjo 40 km/h. Vozilo ima samodejni menjalnik, štiri prestave za vožnjo naprej in eno vzvratno prestavo. Ima zaprto kabino z zračnim vzmetenjem in zračno vzmeten sedež za voznika. Šasija je opremljena s tako imenovanim dvižnim podestom, ki omogoča dvigovanje za 60 cm in ima največjo nosilnost 32.000 kg. Dvižni podest je namenjen za pripenjanje priklopnika.
19. V zloženki, ki jo je priložil Intermodal, je sporno vozilo opisano, kot sledi: „Magnum ET-120 s pogonom na zadnja kolesa je bil posebej oblikovan za uporabo priklopnikov v distribucijskih centrih in v veleblagovnicah. Izredno globok okvir podvozja omogoča tudi vleko tako imenovanih mega ali jumbo priklopnikov.“
20. Zaradi majhnega obračalnega radia (najmanjšega, kar jih je naprodaj na trgu) je celo vleka priklopnikov, pri katerih tovor sega precej čez okvir podvozja, zelo preprosta. Sporno vozilo ima zato po mnenju predložitvenega sodišča to značilno funkcijo, da je zasnovano in namenjeno za učinkovito premikanje priklopnikov na kratkih razdaljah – v trgovskih prostorih in poslopjih. Vozilo kot tako ni zasnovano ali namenjeno za prevoz blaga.
21. Carinski organi, ki so bili zadolženi za preverjanje prijave vozil, so ugotovili, da ta vozila ne spadajo v tarifno podštevilko 8709 11 90, kot je domneval Intermodal, ampak jih je treba uvrstiti v tarifno podštevilko 8701 20 10, in so Intermodalu predpisali plačilo tej uvrstitvi ustrezno višje carine.
22. Proti tej odločitvi se je družba Intermodal pritožila pri Gerechtshof te Amsterdam (v nadaljevanju: Gerechtshof).
23. Intermodal se je v postopku pred Gerechtshof skliceval na zavezujočo tarifno informacijo, ki jo je tretji osebi, namreč družbi Sisu Terminal Systems Oy, Tampere (Finska), 14. maja 1996 dal finski carinski organ, ki je vozilo z oznako „Sisu-Terminaaltraktori“, ki je po mnenju družbe Intermodal najmanj podoben izdelek, uvrstil pod tarifno številko 8709. Nesporno je, da je bila ta tarifna informacija še veljavna, ko je vozila prijavila družba Intermodal.
24. Vendar pa je Gerechtshof z opozorilom na ustaljeno sodno prakso Sodišča v zvezi z odločilnimi merili za tarifne uvrstitve blaga v skladu s KN potrdilo uvrstitev spornih vozil v tarifno podštevilko 8701 20 10, kot so jih uvrstili nizozemski carinski organi. Gerechtshof je svoje mnenje utemeljilo z ugotovitvijo, da uvrstitev v tarifno številko KN 8709 ni mogoča, ker vozila niso zasnovana in namenjena za prevoz blaga, prav tako niso primerna za vleko prikolic s prtljago.
25. Gerechtshof je ugotovilo, da je uvrstitev spornih vozil v tarifno podštevilko KN 8701 20 10 tako jasna, da ne vidi razloga za sprožitev postopka za sprejetje predhodne odločbe in da tega ne spremeni dejstvo, da so finski carinski organi dali tretji osebi za podoben izdelek drugačno zavezujočo tarifno informacijo.
26. Proti tej sodbi je družba Intermodal pri predložitvenem sodišču vložila zahtevek za revizijo in pri tem navedla tri razloge.
27. Predložitveno sodišče glede tega v predložitvenem sklepu navaja, da ni razumnega dvoma o tem, da v skladu s predpisi Skupnosti samo imetnik zavezujoče tarifne informacije to lahko uveljavlja pri uvrstitvi blaga, za katero je bila ta informacija dana, in da zato ni mogoče sprejeti drugega in tretjega pritožbenega razloga, ki se opirata na drugačno stališče.
28. Vendar po mnenju predložitvenega sodišča ni povsem razvidno, kako naj nacionalno sodišče ravna, kadar se stranka v sporu sklicuje na uvrstitev v KN zaradi zavezujoče tarifne informacije, ki je bila dana nekomu tretjemu, kadar sodišče meni, da zavezujoča tarifna informacija ni v skladu s KN. Ali je nacionalno sodišče dolžno Sodišču Evropskih skupnosti predložiti vprašanja o razlagi KN, tudi če meni, da o nepravilnosti zadevne tarifne informacije ni nobenega razumnega dvoma? V prid pritrdilnemu odgovoru na to vprašanje govori dejstvo, da je tako pravilna kot tudi enotna razlaga KN v Skupnosti zagotovljena s tem, da zavezujoča tarifna informacija izgubi veljavnost, če po sodbi Sodišča ni več v skladu z razlago KN (člen 12, odstavek 5a, točka ii, prva alinea carinskega zakonika).
29. Poleg tega se predložitveno sodišče sprašuje, ali je ozka razlaga tarifne številke 8709 pravilna, tako da sporna vozila ne spadajo pod to številko, saj niso vozila, ki sama prevažajo blago, in tudi ne vlečna vozila za vozičke s prtljago ipd., ali pa je vendarle mogoča uvrstitev pod to številko, ker – po mnenju predložitvenega sodišča – pojasnjevalne opombe k HS dopuščajo širšo razlago, saj je v njih navedeno, da za „traktorje“ štejejo vozila, ki sama ne prevažajo blaga, ampak se uporabljajo za vleko ali potiskanje drugih vozil ne samo na železniških postajah, ampak tudi v pristaniščih, skladiščih itd.
30. Zaradi teh pomislekov je Hoge Raad der Nederlanden Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
1. Ali je nacionalno sodišče dolžno Sodišču Evropskih skupnosti predložiti vprašanja o razlagi KN, kadar se v sporu, o katerem odloča in ki se nanaša na uvrstitev nekega blaga v KN, stranka sklicuje na presojo carinskega organa, vsebovano v zavezujoči tarifni informaciji, ki je bila za podobno blago izdana tretji osebi, kadar sodišče meni, da zadevna zavezujoča tarifna informacija ni v skladu s KN?
2. Ali je treba tarifno številko 8709 KN razlagati tako, da taka vozila, kot so obravnavana, spadajo v to tarifno številko?
IV – Odgovori na vprašanji za predhodno odločanje
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
31. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je dolžnost nacionalnega sodišča, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje glede razlage KN, če odloča o sporu, v katerem se stranka sklicuje na zavezujočo tarifno informacijo, ki so jo nekomu tretjemu izdali carinski organi druge države članice in se nanaša na podobno/istovrstno (v nizozemskem izvirniku: „soortgelijk“) blago, ki pa po mnenju predložitvenega sodišča ni v skladu s KN, in zato namerava sprejeti uvrstitev v drugo tarifno številko.
1. Glavne trditve strank
32. Glede prvega vprašanja za predhodno odločanje so stališča predstavile Komisija, nizozemska vlada, avstrijska vlada in družba Intermodal. Temeljna stališča, ki so jih zastopale, je mogoče povzeti, kot sledi.
33. Komisija in nizozemska vlada opozarjata na člen 234 ES, ki ločuje med sodišči, ki ne odločajo na zadnji stopnji in ki imajo načeloma pravico do predloga za sprejetje predhodne odločbe, in sodišči, ki odločajo na zadnji stopnji in so načeloma zavezana k predložitvi predloga.
34. Komisija preveri pravno naravo zavezujoče tarifne informacije na podlagi izvedbene uredbe in zavzame stališče, da pri tem pravnem aktu ne gre za pravni akt Skupnosti, ki bi pomenil obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s sodbo v zadevi Foto-Frost tudi za sodišča, ki ne odločajo na zadnji stopnji.(9)
35. Glede sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, Komisija in nizozemska vlada opozarjata na sodbo v zadevi CILFIT,(10) v skladu s katero tako sodišče ni dolžno Sodišču predložiti predloga za sprejetje predhodne odločbe, če se pravilna uporaba prava Skupnosti kaže tako očitno, da ni razumnega dvoma o tem, kako se bo glasil odgovor na predloženo vprašanje. Po mnenju nizozemske vlade ta pogoj ni samodejno izpolnjen samo zato, ker za podoben izdelek obstaja drugačna tarifna informacija. V okoliščinah, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, nacionalno sodišče izhaja iz tega, da tarifna informacija nedvomno ni skladna s KN, tako da v tem primeru predložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ni obvezna.
36. Tudi avstrijska vlada se zavzema za nikalni odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje. To utemeljuje predvsem z ločitvijo uprave in sodstva, zaradi katere sodišče pri odločanju o isti stvari ne more biti vezano na odločitev carinskega organa. Enotno razlago KN po mnenju avstrijske vlade zagotavljajo tudi možnosti preklica, ki so predvidene v carinskem zakoniku.
37. Komisija pa poudarja, da je treba po sodbi CILFIT vprašanje, ali gre za „acte clair“, presojati v skladu s strogimi merili. Meni, da bi moral obstoj drugačne tarifne informacije pri nacionalnem sodišču vzbuditi dvom o pravilni uvrstitvi, in zato naj bi na vprašanje o obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe odgovorili pritrdilno.
38. Intermodal pa obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe utemeljuje s členom 12(5)(a)(ii) carinskega zakonika, v katerem je v prvi alinei določeno, da zavezujoča tarifna informacija izgubi veljavnost, če po sodbi Sodišča ni več v skladu z razlago KN. Ta določba bi bila v povezavi z načelom enakosti v nasprotju z uporabo izjem od obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki so določene v sodbi CILFIT.
2. Pravna ocena
a) Uvodne opombe
i) Pregled obveznosti nacionalnih sodišč, da predložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe
39. Naloga vseh organov oblasti, vključno z nacionalnimi sodišči, je, da na podlagi svojih pristojnosti zagotavljajo upoštevanje in izvajanje pravnega reda Skupnosti.(11) Še posebno nacionalna sodišča morajo varovati pravice, ki so s pravom Skupnosti podeljene neposredno posamezniku.(12)
40. S postopki za predložitev vprašanj glede razlage ali veljavnosti pravnega predpisa Skupnosti, ki so določeni v členu 234 ES, je v Pogodbi ES ustvarjen sistem sodelovanja nacionalnih sodišč – kot sodišč, ki jim je zaupana uporaba prava Skupnosti – s Sodiščem, katerega cilj je zagotavljanje pravilne uporabe in enotne razlage prava Skupnosti v vseh državah članicah.(13)
41. Medtem ko obsega ta mehanizem sodelovanja med sodišči z namenom ohranjanja enotnosti pri uporabi in razlagi prava Skupnosti v decentraliziranem sistemu pravnega varstva vsa nacionalna sodišča v smislu vsakokrat posebnega pojma sodnega organa znotraj prava Skupnosti, pa vendar razlikuje, kot je znano, med „sodišči države članice“ v smislu odstavka 2 tega člena (v nadaljevanju: sodišče, ki ne odloča na zadnji stopnji) na eni strani in nacionalnimi sodišči posamezne države članice, „zoper odločitev katerega po notranjem pravu ni pravnega sredstva“, v smislu odstavka 3 tega člena (v nadaljevanju: sodišče, ki odloča na zadnji stopnji) na drugi strani.
42. Samo sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, so v skladu s členom 234(3) ES načeloma zavezana k predložitvi predloga Sodišču za sprejetje predhodne odločbe, kadar se srečajo z vprašanjem o razlagi ali veljavnosti pravnega akta Skupnosti. Z obveznostjo predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe nacionalnih sodišč, zoper odločitev katerih po notranjem pravu ni pravnega sredstva, naj bi se zlasti preprečilo, da bi vprašanja o razlagi ali veljavnosti zakonodaje Skupnosti pristala v nacionalni slepi ulici, ali kot je to izrazilo Sodišče v ustaljeni sodni praksi, „da bi se v neki državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava Skupnosti“.(14)
43. Ta obveznost nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, da predložijo predlog, pa izjemoma lahko odpade v skladu s pogoji, ki jih določa sodna praksa, in sicer če je bilo predloženo vprašanje že predmet vprašanja za predhodno odločanje v popolnoma enakem ali podobnem primeru ali če je zadevno vprašanje že rešeno v ustaljeni sodni praksi Sodišča,(15) ali kot je Sodišče odločilo v sodbi CILFIT, če se pravilna uporaba prava Skupnosti kaže tako očitno, da ne dopušča nikakršnega utemeljenega dvoma.(16)
44. Sodišča, ki ne odločajo na zadnji stopnji, imajo v skladu s členom 234(2) ES pravico do tega, da Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje, načelno pa k temu niso zavezana. Vendar pa sledi izjema iz sodbe Foto-Frost, v kateri je bilo odločeno, da nacionalna sodišča nimajo pravice ugotavljati, ali so akti Skupnosti veljavni.(17) Samo Sodišče lahko razglasi neveljavnost aktov institucij Skupnosti. Razlog za to je predvsem potreba po ohranjanju enotne uporabe prava Skupnosti, ki je še posebno nujna, kadar je vprašljiva veljavnost nekega akta Skupnosti.(18)
45. Nacionalna sodišča pa veljavnost akta Skupnosti lahko preverijo, in kadar je ustrezno, ugotovijo, ali ta ukrep velja v polnem obsegu.(19) S takšno ugotovitvijo veljavnosti namreč ne škodujejo enotni veljavnosti samega pravnega reda Skupnosti in temeljni zahtevi po pravni varnosti.
46. Sodbe Foto-Frost pa ne smemo razumeti zgolj tako, kot da se nanaša na „formalno izjavo o neveljavnosti“, temveč zajema tudi primer, v katerem nacionalno sodišče – brez formalne izjave o neveljavnosti – namerava odstopati od akta Skupnosti, ker meni, da je neveljaven. Nacionalno sodišče ne sme odstopati od pravnega akta Skupnosti oziroma ga ne uporabljati, preden Sodišče v postopku za sprejetje predhodne odločbe morebiti ne ugotovi, da ta pravni akt Skupnosti ne velja.
47. To izhaja že iz členov 10 ES in 249 ES ter tudi na splošno iz že omenjene obveznosti nacionalnih sodišč, da uporabljajo pravo Skupnosti in zagotavljajo, da se pravo Skupnosti v polni meri upošteva.(20) V skladu s sodno prakso Sodišča so nacionalna sodišča samo pod nekaterimi pogoji pristojna za začasno opustitev izvajanja notranjih izvedbenih aktov, ki temeljijo na aktu Skupnosti, ali uvedbo začasnih odredb, zaradi katerih se akt Skupnosti začasno ne uporablja, če obstaja resen dvom o veljavnosti tega akta Skupnosti. Pogoj za to je, da se Sodišču predloži vprašanje o veljavnosti zadevnega akta Skupnosti.(21) Opustitev izvajanja „je namreč upravičena samo, če obstaja možnost ugotovitve neveljavnosti, za kar je pristojno le Sodišče“.(22)
48. Tako je treba potrditi, da – poleg obveznosti nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji – tudi sodišča, zoper odločitve katerih še obstajajo pravna sredstva po notranjem pravu, ne smejo odstopati od akta Skupnosti ali ga ne izvajati, kadar menijo, da ni veljaven, ne da bi Sodišču predložila vprašanje o veljavnosti tega akta Skupnosti.(23)
ii) Opredelitev problematik, ki izhajajo iz vprašanja za predhodno odločanje
49. Glede vprašanja za predhodno odločanje iz predložitvenega sklepa ni neposredno razvidno, ali ima predložitveno sodišče pri tem v mislih postopek pred Gerechtshof Amsterdam – sodiščem nižje stopnje – ali pritožbeni postopek pred Hoge Raad – sodiščem, ki odloča na zadnji stopnji – na katero vrsto sodišča se torej to vprašanje nanaša.
50. V predložitvenem sklepu in vprašanju za predhodno odločanje predložitveno sodišče brez razlikovanja omenja „nacionalno sodišče“. V pritožbenem postopku pa je treba odločati o pritožbenem razlogu, na katerega se je Intermodal skliceval v pritožbi proti sodbi Gerechtshof, namreč da to sodišče ne bi smelo odstopati od sporne tarifne informacije brez predloga za sprejetje predhodne odločbe, kar nakazuje, da gre bolj za zahtevo po razjasnitvi glede obveznosti sodišč, ki ne odločajo na zadnji stopnji, da predložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Generalni pravobranilec (advocaat-generaal) pa po drugi strani v sklepnih predlogih, priloženih predložitvenemu sklepu, razmišlja o tem, katera pravna sredstva in možnosti obstajajo v sistemu tarifnih informacij, da bi bila lahko odpravljena neenaka obravnava zaradi različnih tarifnih informacij, kar priča o tem, da obstaja potreba po razjasnitvi morebitnih obveznosti do predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe za vse ravni sodne oblasti.
51. Navsezadnje pa se tako v predložitvenem sklepu kot tudi v njemu priloženih aktih pojavljajo sklicevanja na sodno prakso Foto-Frost in CILFIT, kar kaže na to, da očitno obstajajo nejasnosti glede procesnopravne uvrstitve meril, ki so uvedena s tema sodbama. Tako je Gerechtshof – na kar se tudi sklicuje v predložitvenem sklepu – opustilo predlog za sprejetje predhodne odločbe z opozorilom na nedvomno jasno razlago KN – torej z vidika sodne prakse CILFIT (seveda pa Gerechtshof ne odloča na zadnji stopnji).
52. Navedbe predložitvenega sodišča o zagotavljanju pravilne in enotne razlage KN in tudi sklicevanje na „vprašanja glede razlage“ v vprašanju za predhodno odločanje pa govorijo bolj v prid temu, da gre za podoben položaj kot pri zadevi CILFIT, kar pomeni, da predložitveno sodišče pri tem vprašanju misli nase, pri čemer – kar nakazuje drugo vprašanje za predhodno odločanje – se zdi, da predložitveno sodišče z Gerechtshof ne deli brezpogojne gotovosti glede razlage KN.
53. V celotni dokumentaciji postopka je – izhajajoč iz argumentacije Intermodala – izhodiščni problem odstopanja od sporne tarifne informacije obravnavan nekoliko ambivalentno, deloma z vidika „izjave o neveljavnosti“ oziroma neuporabe tarifne informacije, kar spominja na položaj Foto-Frost, deloma pa z vidika drugačne razlage KN, kar spominja na sodno prakso CILFIT.
54. Da bi predložitvenemu sodišču lahko koristno odgovorili, se zdi v teh okoliščinah primerno, da prvo vprašanje preverimo tako glede na sodišča, ki ne odločajo na zadnji stopnji, kot tudi glede na sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji.
55. Glede na uvodoma opisano obveznost nacionalnih sodišč do predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe je treba torej pri odgovoru na prvo vprašanje proučiti, ali nacionalno sodišče lahko sprejme odločitev, ki odstopa od tarifne informacije – ki jo je nekomu tretjemu dal carinski organ druge države članice za istovrstni proizvod –, ne da bi pri tem Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje, ali pa obstaja obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe – in sicer tudi za nacionalno sodišče, ki ne odloča na zadnji stopnji – v smislu sodne prakse Foto-Frost.
56. Po drugi strani pa je treba preučiti, ali v okoliščinah, kakršne so dane v tem primeru, ko obstaja tarifna informacija, ki jo je opisalo predložitveno sodišče in pri kateri se nacionalno sodišče ne strinja z razlago KN, obstaja v skladu s sodno prakso CILFIT obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji.
57. Vprašanje je torej, ali to sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, v teh okoliščinah lahko izhaja iz dejstva, da se pravilna uporaba prava Skupnosti kaže tako očitno, da ne dopušča nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja.(24)
58. Kot nekakšen „tertium“ pa je Intermodal uvedel še načelo enakosti le v povezavi s členom 12(5)(a)(ii) carinskega zakonika, da bi utemeljil obveznost nacionalnega sodišča, da predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.
b) Obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s sodno prakso Foto-Frost
59. Pri zavezujoči tarifni informaciji gre za posamezen pravni akt nacionalnega carinskega organa neke države članice, s katerim se gospodarskemu subjektu, ki za to zaprosi, sporoči tarifna številka uvrstitve v KN za proizvod, ki ga namerava uvoziti ali izvoziti.(25) Sodišče je glede ciljev ustanovitve tega pravnega instituta opozorilo, da se zdi potrebno, „da bi zagotovili neko mero pravne varnosti za gospodarske subjekte pri opravljanju njihove dejavnosti, olajšali delo carinskih organov in dosegli večjo enotnost pri uporabi carinske zakonodaje Skupnosti, nujno uvesti predpis, ki carinske organe zavezuje k dajanju informacij, ki so za upravo zavezujoče pod nekaterimi natančno definiranimi pogoji“.(26)
60. Glede prenosljivosti sodne prakse sodbe Foto-Frost je treba najprej ugotoviti, da v obravnavani zadevi že z vidika področja uporabe zavezujoče tarifne informacije okoliščine niso take, da bi bilo nacionalno sodišče v skladu s to sodno prakso lahko zavezano k predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe. Celo če skupaj s predložitvenim sodiščem izhajamo iz tega, da se sporna tarifna informacija nanaša na vsaj istovrsten proizvod, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je vsekakor ne bi bilo mogoče uporabiti ratione personae.
61. V členu 12(2) carinskega zakonika je namreč v povezavi s členom 10(1) izvedbene uredbe jasno določeno, da se samo imetnik, torej oseba, ki ji je carinski organ dal tarifno informacijo, lahko sklicuje na to tarifno informacijo. Če torej tako kot v obravnavani zadevi nacionalno sodišče odloči v prid drugačni uvrstitvi, kot je bila opredeljena v tarifni informaciji, ki je bila dana nekomu tretjemu, v tem primeru ne gre za „odstopanje“, „ukinitev“ oziroma „ugotovitev neveljavnosti“ te tarifne informacije, ker ta že od samega začetka ne velja za tisto tretjo osebo, ki se na tarifno informacijo sklicuje pred nacionalnim sodiščem.
62. Drugič, treba je poudariti, da je obveznost predložitve vprašanja o veljavnosti pred Sodiščem v smislu sodne prakse sodbe Foto-Frost omejena samo na akte institucij Skupnosti.
63. Tako iz člena 234(1)(b) ES kot tudi iz člena 230(1) ES izhaja, da se pristojnost Sodišča za preverjanje zakonitosti ravna glede na izdajatelja pravnega akta, in ne glede na pravno podlago, na kateri temelji ta pravni akt. Kot je Sodišče ugotovilo, predlog za presojo veljavnosti zato skupaj z ničnostno tožbo v skladu s členom 230 ES in ugovorom nezakonitosti v skladu s členom 241 ES spada v celotni sistem pritožb in postopkov, ki naj bi zagotavljal nadzor nad zakonitostjo aktov institucij Skupnosti, za katerega je zadolženo Sodišče. Na podlagi tega sistema imajo fizične in pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 230(4) ES ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Skupnosti, možnost, odvisno od primera, uveljavljati nezakonitost teh aktov ali posredno pred sodiščem Skupnosti v skladu s členom 241 ali pa pred nacionalnimi sodišči in ta nacionalna sodišča, ki sama ne morejo ugotoviti, ali so omenjeni akti neveljavni, pozvati, naj Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje.(27)
64. Za odločanje o veljavnosti aktov institucij Skupnosti je torej pristojno – izključno – Sodišče, medtem ko je preverjanje zakonitosti ukrepov nacionalnega organa v pristojnosti nacionalnih sodišč, in sicer celo če so bili ti ukrepi sprejeti za izvajanje prava Skupnosti.(28)
65. To izhaja tudi iz sodbe Dzodzi.(29) V skladu s sodno prakso, ki izhaja iz te sodbe, so sicer vprašanja za predhodno odločanje dopustna v primerih, ko se nacionalna zakonodaja – posredno ali neposredno – sklicuje na predpise zakonodaje Skupnosti oziroma ko se ta zakonodaja z notranjim pravom razglasi za veljavno za notranje položaje.(30) Vendar pa se Sodišče tudi pri tem omejuje na preverjanje določb prava Skupnosti, ki so mu bile predložene.(31)
66. Zavezujoča tarifna informacija pa je ukrep nacionalnega carinskega organa in zato, kot je Komisija pravilno navedla, ni pravni akt Skupnosti, za nadzor zakonitosti katerega naj bi bilo zadolženo Sodišče. Čeprav ta pravni akt temelji na pravu Skupnosti – v formalnem smislu na carinskem zakoniku in izvedbeni uredbi, v materialnem smislu pa na KN – in zato velja za izvedbeni ukrep, to ne spremeni dejstva, da gre za pravni akt države članice.
67. Tudi dejstvo, da pravne podlage prava Skupnosti določajo zavezujočo tarifno informacijo z več vidikov glede na pogoje njene veljavnosti, še ne pomeni, da gre za akt institucije Skupnosti, o katerega veljavnosti lahko odloča le Sodišče in od katerega je v skladu s sodno prakso Foto-Frost mogoče odstopati samo na podlagi predhodnega odločanja o veljavnosti tega pravnega akta. V prid temu govori tudi dejstvo, da je treba veljavnost zavezujoče tarifne informacije v skladu s členom 10 carinskega zakonika – razen pogojev veljavnosti, ki jih določa pravo Skupnosti – presojati glede na pravila posamezne države, torej npr. v skladu z zakonom o upravnem postopku, ki velja v zadevni državi članici.
68. Med določbe o veljavnosti zavezujoče tarifne informacije, ki so določene v pravu Skupnosti, spada tudi člen 12(5)(a)(ii) carinskega zakonika, ki sta ga vsak posebej navajala Intermodal in predložitveno sodišče ter v katerega prvi alinei je določeno, da zavezujoča tarifna informacija izgubi veljavnost, če po sodbi Sodišča ni več v skladu z razlago KN.
69. Kot je Sodišče ugotovilo v združenih zadevah Timmermans Transport in Hoogenboom Production (C‑133/02 in C‑134/02), velja za tarifno informacijo pridržek pravilnosti razlage tarifnih določb, ki jo vsebuje in ki so jo podali nacionalni carinski organi, kar je izraženo tudi v opisu treh primerov neveljavnosti zavezujoče tarifne informacije v členu 12(5)(a) carinskega zakonika.(32) Iz tega, da za veljavnost tarifne informacije velja med drugim pridržek skladnosti s sodno prakso Sodišča, pa ne moremo sklepati, da je Sodišče pristojno za odločanje o veljavnosti zavezujoče tarifne informacije nacionalnih carinskih organov.
70. Dodati je treba, da se veljavnost aktov Skupnosti, na katerih temelji sporna zavezujoča tarifna informacija, lahko izpodbija le pred nacionalnim sodiščem. V tem primeru mora potem nacionalno sodišče, če meni, da je akt Skupnosti, na katerem temelji zavezujoča tarifna informacija, neveljaven, Sodišču predložiti vprašanje o veljavnosti tega akta Skupnosti.(33)
71. V obravnavani zadevi pa se ne postavlja pod vprašaj ne veljavnost KN, ne carinskega zakonika in ne izvedbene uredbe.
72. Torej lahko ugotovimo, da z vidika sodne prakse Foto-Frost nacionalno sodišče lahko sprejme odločitev, ki odstopa od tarifne informacije, ki jo je nekomu tretjemu dal carinski organ druge države članice za podoben proizvod, ne da bi Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje. Kolikor se torej prvo vprašanje za predhodno odločanje nanaša na sodišče, ki ne odloča na zadnji stopnji, je treba nanj odgovoriti nikalno.
c) Obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, z vidika sodbe CILFIT
73. Zdaj je treba preučiti, ali je sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, z vidika sodbe CILFIT v okoliščinah, kakršne so razlog za vprašanje za predhodno odločanje, zavezano k predložitvi predloga Sodišču za sprejetje predhodne odločbe.
74. V sodbi CILFIT je Sodišče na podlagi sodbe Da Costa odpravilo obveznost sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, da predložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe v smislu člena 234(3) ES – poleg primera, ko vprašanje glede prava Skupnosti, ki se pojavi v sporu, ni pomembno za razrešitev tega spora – v primerih, ko je bila določba prava Skupnosti že – ne glede na to, za katero vrsto postopka gre – predmet razlage Sodišča (tako imenovani acte éclairé) ali ko se pravilna uporaba prava Skupnosti kaže tako očitno, da o tem ni razumnega dvoma (tako imenovani acte clair).
75. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, ki nas tu zanima, namreč, ali v primeru, kot je primer iz tega postopka, ko gre predvsem za razliko v razlagi med nacionalnim sodiščem in nacionalnim organom druge države, lahko izhajamo iz acte clair v smislu sodbe CILFIT, moramo najprej navesti nekaj pripomb k ozadju sodbe in merilom za presojo, ki jih vsebuje.
i) Ključne pripombe k sodbi CILFIT
76. V postopku, ki je podlaga za to sodbo, pred Corte suprema di cassazione, ki odloča na zadnji stopnji, je italijansko ministrstvo za zdravje navedlo, da se odgovor na postavljeno vprašanje o razlagi uredbe Skupnosti kaže tako očitno, da ni niti najmanjše možnosti za dvom o razlagi, in zato ni obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe. Corte suprema di cassazione je v tem kontekstu vprašalo, ali, in če, koliko je obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 234(3) ES odvisna od tega, ali obstaja „razumen dvom o razlagi“.(34)
77. Sodišče se je v sodbi strinjalo, da obstaja izjema od obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz tega razloga, vendar pa, kot je na to pravilno opozorila Komisija, pod strogimi pogoji.
78. Izjema velja namreč le v primeru, da je „pravilna uporaba prava Skupnosti tako očitna, da ne pušča nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja“.(35)
79. Nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, pa lahko izhaja iz tega, da gre za „nedvomnost“, ali drugače rečeno, za „gotovost“ glede pravilne uporabe prava Skupnosti samo, če je „prepričano, da je zadeva enako očitna tudi za sodišča drugih držav članic in za Sodišče“.(36)
80. Ali so ti pogoji za odpravo obveznosti do vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe izpolnjeni, je treba poleg tega „presoditi glede na značilnosti prava Skupnosti in posebnih težav, ki jih pomeni njegova razlaga“.(37)
81. Sodišče je pri tem poudarilo tri značilnosti prava Skupnosti in njegove razlage, ki jih je treba upoštevati.(38)
82. Prvič, razlaga predpisa Skupnosti zahteva primerjavo njegovih enako zavezujočih jezikovnih različic. Drugič, celo če se te jezikovne različice natančno ujemajo, je treba upoštevati, da pravo Skupnosti uporablja svojo posebno terminologijo in da pravni pojmi v pravu Skupnosti in različnih nacionalnih zakonodajah nimajo nujno enake vsebine. Tretjič, vsak predpis prava Skupnosti je treba obravnavati v smislu celotnega prava Skupnosti, njegovih ciljev in stopnje njegovega razvoja ob uporabi zadevnega predpisa.
83. Natančen pomen sodbe CILFIT in meril, ki se uvajajo z njo, je torej od nekdaj predmet različnih načinov branja; ti segajo od pojmovanja, da si je Sodišče pri tej sodbi prilastilo nauk o acte clair, ki izvira predvsem iz francoskega pravnega sistema, vse do mnenja, da je Sodišče ta nauk zavrglo in v resnici s „taktično potezo“ izničilo manevrski prostor nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji.(39)
84. Tudi v tem primeru je resnica – in v tem je tudi razlog za nejasnost te sodbe – nekje na sredini, v smislu, da je v sodbi zapisan posebno občutljiv kompromis.(40)
85. Na prvi pogled se zdi, da izogibanje pojmu „razlaga“ in namesto tega sklicevanje na „pravilno uporabo“ prava Skupnosti v odločilnem delu besedila sodbe(41) priča o priznavanju nauka o acte clair, saj ta temelji na doktrini, da jasna določba ne potrebuje razlage (in claris non fit interpretatio) in je zato mogoča uporaba brez razlage.(42)
86. Toda ali je Sodišče na podlagi tega načela imelo v smislu tradicionalne razdelitve nalog med Sodiščem in nacionalnimi sodišči(43) v sodbi CILFIT v mislih samo uporabo določb prava Skupnosti ali pa je nacionalnim sodiščem – tudi če le v omejenem obsegu – priznalo pristojnost za odločanje o vprašanjih razlage?(44)
87. Kot je že navedel generalni pravobranilec Capotorti v sklepnih predlogih v zadevi CILFIT, je načeloma pogoj za uporabo vsake norme, ki se zdi „enopomenska“ ali „jasna“, predhodna razlaga. Če je norma „jasna“, je to namreč rezultat razlage, zato je že citirano latinsko načelo in claris non fit interpretatio rezultat nekega petitio principii.(45) Od tega pa je treba razlikovati vprašanje, ali zahteva razlaga neke določbe več utemeljevalnega in intelektualnega truda, to pomeni, da je „zahtevna“ ali „problematična“, ali pa se njen pomen lahko ugotovi neposredno in leži tako rekoč na dlani, tj. se kaže kot „preprosta“ ali „neproblematična“.
88. Uporaba neke norme je torej neposredno odvisna od njene razlage, in če Sodišče govori o njeni „pravilni uporabi“, potem v tem smislu vedno pomeni hkrati tudi „pravilno razlago“, iz katere izhaja pravilna uporaba. Navsezadnje je šlo pri sodbi CILFIT prav za obseg obveznosti vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe v skladu s členom 234(3) ES glede na vprašanja o razlagi prava Skupnosti.(46)
89. Sodišče torej v sodbi CILFIT ni potegnilo ločnice med pravnimi akti Skupnosti, ki potrebujejo razlago, in tistimi, ki je ne potrebujejo, ampak je nacionalnim sodiščem, ki odločajo na zadnji stopnji, do neke mere prepustilo razlago prava Skupnosti „znotraj lastne odgovornosti“.(47)
90. Hkrati pa je bil njegov namen omejiti pooblastila nacionalnih sodišč za odločanje po prostem preudarku spričo cilja ohranjanja enotne razlage in uporabe prava Skupnosti – ki ga izpolnjuje obveznost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, določena s členom 234(3) – in z uvedbo strogih pogojev čim bolj preprečiti, da bi nacionalna sodišča morebiti zlorabila to možnost.(48)
91. Sodišče je v zvezi s tem sprva ozko definiralo dvom o razlagi („tako očitno, da ne dopušča nobenega prostora za kakršen koli upravičen dvom o načinu reševanja postavljenega vprašanja“).
92. Zahteva, da sme biti nacionalno sodišče gotovo glede odgovora na predloženo vprašanje samo, če je prepričano, da bi bila tudi sodišča drugih držav članic in Sodišče enako gotova glede te razlage, pa tudi zahteva po upoštevanju posebnosti prava Skupnosti in posebnih težav pri njegovi razlagi imata namen določene objektivizacije omejitev pooblastil pri presoji nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji. Nacionalno sodišče torej po eni strani ne sme meniti, da je pomen neke določbe prava Skupnosti nedvomen le z njegove perspektive, in po drugi strani priti do ugotovitve, ali je razlaga neke določbe tako zanj kot za sodišča drugih držav članic onkraj vsakršnega razumnega dvoma, ne le na podlagi njemu predloženega besedila te določbe.(49)
93. Pa je takšna objektivizacija zares uspela? Pri podrobnejšem pogledu se izkaže, da so manevrskemu prostoru nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, za odločanje po prostem preudarku s temi zahtevami postavljene objektivne omejitve le navidezno oziroma v omejenem obsegu.(50)
94. Nacionalno sodišče se navsezadnje lahko zanaša samo na svojo presojo, ne more se – očitno – dejansko samo prepričati o tem, „da je zadeva enako očitna tudi za sodišča drugih držav članic in za Sodišče“ glede odločitve o njemu postavljenem vprašanju glede razlage.
95. Poleg tega se postavljajo vprašanja, katera sodišča – vsa v vseh državah članicah, samo pritožbena, ustrezna specializirana sodišča itd. – mora nacionalno sodišče upoštevati, kaj je treba preučiti v tej zadevi in do katere mere to morebiti vključuje tudi nacionalne organe.(51)
96. Ker nacionalno sodišče vsekakor nima na voljo drugega merila kot svojega, se lahko upravičeno vprašamo, v kolikšni meri bi lahko drugemu sodišču ali celo Sodišču, če je samo doseglo gotovost, pripisalo drugačno mnenje od svojega glede vprašanja o razlagi.(52)
97. Vendar pa je lahko nacionalno sodišče zaradi jezikovnih posebnosti prava Skupnosti, ki jih je v skladu s sodbo CILFIT treba upoštevati, in zaradi posebnih težav pri njegovi razlagi zavezano k temu, da dvomi o takšni gotovosti za druga sodišča ali Sodišče. Pri tem mora še posebno upoštevati dejstvo, da na podlagi drugačnih jezikovnih različic lahko pride do drugačne razlage in da celo, če se te druge jezikovne različice skladajo z različico v njegovem jeziku, pravni pojmi, ki jih pozna iz svoje notranje pravne ureditve, v različnih drugih nacionalnih pravih in pravu Skupnosti nimajo nujno enake oziroma primerljive vsebine.
98. Toda tudi (jezikovne) posebnosti prava Skupnosti, ki jih omenja Sodišče, in posebne težave pri razlagi tega prava je treba samo – enako kot caveat – upoštevati in jim kot nacionalno sodišče ne „slediti“ v celoti.
99. Tako menim, da sodbe CILFIT ne gre razumeti tako, da bi bilo nacionalno sodišče na primer zavezano k preveritvi pravnega predpisa Skupnosti v vseh uradnih jezikih Skupnosti.(53) To bi pomenilo neznosno breme za nacionalna sodišča in bi nalogo – čeprav omejeno – nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, da ogovorijo na vprašanja prava Skupnosti „nedvoumno“ v skladu v skladu s sodbo CILFIT, de facto zmanjšalo na prazno obljubo oz. „taktično potezo“.(54)
100. Treba je torej poudariti, da se zahtev iz sodbe CILFIT ne sme razumeti kot neke vrste shematično uporabna navodila za odločanje nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, na podlagi katerih bi lahko potegnili objektivno in jasno ločnico med vprašanji o razlagi, ki jih izjemoma lahko rešujejo ta sodišča sama, in vprašanji o razlagi, ki jih je treba predložiti Sodišču. Te zahteve ne morejo dati merila, s katerimi bi lahko „objektivno“ ugotovili, kdaj je pomen nekega predpisa Skupnosti tako očiten, da ne pušča nobenega prostora za kakršen koli razumen dvom o razlagi.(55)
101. To je povezano z dejstvom, da pravna določba ne more biti „sama po sebi“ nedvoumna, jasna oz. s pomenom, ki ne dopušča dvoma.(56) Razlaga neke norme namreč vsebuje, tako kot sem v tem smislu zgoraj že ugotovila, vedno proces razumevanja, ki ga kot takega ni mogoče „matematizirati“(57) – to velja še posebno za pravo Skupnosti, ki ima več različic razlage, ki vključujejo dinamičen nadaljnji razvoj tega prava.(58) Prav zato, ker navsezadnje ni mogoče ali je mogoče le v omejenem obsegu objektivizirati, kdaj je razlaga neke norme tako očitna, da ne dopušča nikakršnega prostora za razumen dvom,(59) mora biti ta ugotovitev prepuščena presoji nacionalnega sodišča, ki se mu to vprašanje postavlja.(60)
102. Zahteve, določene v sodbi CILFIT, naj spodbudijo nacionalno sodišče k temu, naj se ne opira lahkomiselno – ne le s svojega vidika in na podlagi besedila predložene določbe – na „nedvomno“ razlago določbe prava Skupnosti. Te zahteve omogočajo nacionalnemu sodišču, da se zaveda posebnih značilnosti prava Skupnosti, opozarjajo ga pred prenagljenimi oz. enostranskimi sklepi in ga tako spodbujajo k „premišljeni gotovosti“.(61) Ta „gotovost“ naj bo gotovost izvedenca, ki k presojanju vprašanja prava Skupnosti pristopa kot nekdo, ki je seznanjen s temeljnimi lastnostmi prava Skupnosti.(62)
ii) Post CILFIT
103. Lahko pa pod vprašaj postavimo celotno sodno prakso, ki izvira iz sodbe CILFIT. Zaradi težav pri uporabi te sodne prakse se zdi vsekakor primerno, da dodamo nekaj kratkih pripomb, tudi če stranke tega postopka niso izkoristile kot povod, da bi sodno prakso CILFIT načelno postavile pod vprašaj.
104. Kolikor so lahko zgoraj obravnavana merila iz sodbe CILFIT nejasna glede konkretnega pomena, tako težko bi bilo na podlagi Pogodbe določiti uporabnejši ali objektivnejši „sistem za filtriranje“ vprašanj o razlagi, ki naj bi bila predložena Sodišču oz. prepuščena nacionalnim sodiščem, ki odločajo na zadnji stopnji. Generalni pravobranilec Jacobs v zadevi Wiener na primer predlaga, naj bi se „pogoji“, navedeni v sodbi CILFIT, uporabljali samo, če se postavi vprašanje splošnega pomena in je enotna razlaga zares potrebna,(63) kar prav gotovo meri na tisto vrsto vprašanj, ki bolj potrebujejo pojasnitev Sodišča, vendar se mi zdi, da bi presojanje o pomenu nekega vprašanja in potrebi po enotni razlagi povzročilo dodatne težave za nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, in bi še bolj nejasno začrtalo manevrski prostor za odločanje teh sodišč.
105. Celo če bi Sodišču uspelo bolje izraziti jasna merila glede obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe za sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, kot v sodbi CILFIT, pa je s priznanjem možnosti samostojnega odločanja o vprašanjih glede razlage nacionalnim sodiščem, ki odločajo na zadnji stopnji, neizogibno povezan manevrski prostor za prosto presojanje do neke mere, torej subjektivni element. O „pravilnosti“ razlage, ki jo ta nacionalna sodišča zagovarjajo kot „nedvomno“, smo navsezadnje lahko prepričani šele (če je skladna) z morebitno sodbo Sodišča. Ta okoliščina je še toliko neugodnejša, odkar od sodbe Köbler velja, da kršitev obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 234(3) ES spada med vidike, ki jih je treba upoštevati glede vprašanja odgovornosti države – ki ga presojajo pristojna nacionalna sodišča – za škodo, nastalo zaradi odločitve nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, ki je bila v nasprotju s pravom Skupnosti.(64)
106. Če bi torej lahko ob doslednem upoštevanju še vedno preostalega manevrskega prostora za prosto presojanje po eni strani morda celo lahko trdili, da naj v tem smislu nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, ne bi bila odgovorna, bi bila po drugi strani mogoča alternativa sistema sodbe CILFIT v sedanji ali spremenjeni obliki ta, da bi se vrnili k nujni obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe za nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji.(65) To bi si bilo mogoče zamisliti navsezadnje v okoliščinah, da bi bil skupaj z možnostjo odločanja o vprašanju za predhodno odločanje v poenostavljenem postopku z utemeljeno odločitvijo v skladu s členom 104(3) Poslovnika Sodišča na ravni Sodišča na voljo „filtrirni sistem“, ki bi v bistvenih potezah zrcalil merila iz sodb Da Costa in CILFIT.
107. S pragmatičnega vidika pa – tudi če to ne bi smelo biti odločilno – je treba upoštevati dejstvo, da tudi poenostavljeno obravnavanje vprašanj za predhodno odločanje, ki bi ga Sodišče izvajalo v dialogu z nacionalnimi sodišči, zahteva veliko časa za postopek. Kljub vsem pomislekom in dejstvu, da je „sistem CILFIT“ načeloma mogoče izpodbijati, se je treba vprašati še, ali Sodišče lahko izpolnjuje nalogo zagotavljanja spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodbe v Uniji s 25 državami članicami in stalno rastočim pravnim redom Skupnosti, ne da bi vsaj do neke mere zaupalo v razsodnost – v pravem pomenu besede – nacionalnih sodišč, tudi če je razdelitev dela v praksi lahko težavna.
108. Zato bom v nadaljevanju preučila, kako odgovoriti na morebitna vprašanja na podlagi obstoječe sodne prakse sodbe CILFIT.
iii) Posebnosti obravnavane zadeve – samodejna obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe
109. Ne smemo pozabiti gornjih razmislekov, če hočemo odgovoriti na vprašanje, ki se postavlja v tej zadevi, namreč, ali za nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, lahko velja, da gre za nedvomno razlago, primerljivo z okoliščinami sodbe CILFIT, če obstaja razlaga nacionalnega carinskega organa druge države članice, dana v zavezujoči tarifni informaciji, ki nasprotuje mnenju tega sodišča. Po mnenju Komisije je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno, medtem ko druge stranke v procesu – z različnimi poudarki pri utemeljitvi – izhajajo iz tega, da tovrstna tarifna informacija za nacionalno sodišče ne pomeni samodejno dvoma pri razlagi.
110. Najprej je treba poudariti, da „očitnosti“ pravilne razlage na splošno ne nasprotuje to, da obstajata očitno „dve“ interpretaciji, ker, kot sem navedla zgoraj, neka določba nikoli „sama po sebi“ ne more biti nedvoumna in jasna, ampak k razlagi vedno spada bolj ali manj pomemben element odločanja ali presojanja, torej subjektivni element.
111. Mogoče bi bilo, da je razlaga nekega nacionalnega carinskega organa lahko primerna, odvisno od argumentacije, za to, da nacionalnemu sodišču ponudi nov pogled na zadevo in mu omogoči, da podvomi o lastni razlagi. Po drugi strani pa je, kot je izjavila nizozemska vlada, z vidika nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, lahko tudi jasno, da je razlaga, ki jo zagovarja nacionalni carinski organ, nepravilna oziroma da se je ta carinski organ zmotil.
112. To seveda ne velja samo v primeru, ko razlaga nacionalnega sodišča odstopa od razlage nacionalnega organa, ampak načeloma tudi takrat, ko obstajajo razlike med razlagami nacionalnih sodišč. Vendar v tem primeru za sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji, velja zahteva v skladu s sodbo CILFIT, da morajo biti prepričana, da obstaja enaka gotovost tudi sodišč drugih držav članic in Sodišča.
113. Kot sem navedla zgoraj, gre pri tem sicer za caveat, „miselno preverjanje“ za sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, in ne za dejanje, ki bi ga to sodišče dejansko lahko empirično izvedlo; kljub temu pa se mi zdi, da je „enaka gotovost“ za „sodišča drugih držav članic“ vsaj načeloma ovržena, če se nacionalnemu sodišču, ki odloča na zadnji stopnji, dejansko predloži razlaga takega sodišča, ki nasprotuje njegovi razlagi.
114. V tej zadevi pa na to vprašanje ni treba odgovoriti. Prav tako ni treba odgovoriti na vprašanje, ali to velja za vse vrste sodišč ali samo za nekatera sodišča drugih držav članic ali v nekaterih primerih celo za sodišča iste države članice, ker gre v tem primeru vsekakor za carinski organ neke države članice.
115. Dejstvo, da obstaja zavezujoča tarifna informacija takega organa, v kateri je vsebovana razlaga, s katero se nacionalno sodišče ne strinja, po mojem mnenju ni ipso facto razlog za to, da bi se omajalo prepričanje tega sodišča o enaki gotovosti sodišč drugih držav članic glede pravilne razlage KN.
116. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na to, da se v izreku sodbe CILFIT ne ponovi zahteva po prepričanosti o gotovosti sodišč drugih držav članic, ampak da se namesto tega opozarja na „tveganje razhajanj v sodni praksi v Skupnosti“. To tveganje očitno postane aktualno, če nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, odstopa ali namerava odstopati od sodne odločbe nacionalnega sodišča druge države članice, s katero je seznanjeno. V nasprotju s tem pa v primeru tarifne informacije nacionalnega carinskega organa neke države članice ni nujno, da bi se nacionalno sodišče te države članice strinjalo z razlago carinskega organa in da bi s tem – če bi nacionalno sodišče druge države članice odstopalo od te razlage – obstajalo tudi tveganje razhajanj v sodni praksi. Lahko bi rekli tudi tako, da pri razpravi o razlagi prava Skupnosti v sistemu sodelovanja, ki je bil uveden s členom 234 ES, sodelujejo Sodišče in nacionalna sodišča, ne pa nacionalni upravni organi.
117. Če se torej posameznik pred nacionalnim sodiščem kot v obravnavanem primeru sklicuje na zavezujočo tarifno informacijo nacionalnega carinskega organa druge države članice, ki se ne ujema z razlago KN, za katero nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, meni, da je pravilna, potem to sodišče vsekakor ni samodejno zavezano k temu, da Sodišču predloži vprašanje o razlagi KN. Samo mora presoditi, ali je lahko „gotovo“ glede pravilne razlage KN. Razlaga, ki jo vsebuje zavezujoča tarifna informacija, in argumenti, ki se morebiti opirajo nanjo, pri tem gotovost sodišča – tako kot tudi vsaka druga pomembna informacija v zvezi z zadevnim vprašanjem o razlagi – lahko okrepijo ali oslabijo.
118. Pojem delitve oblasti, na katerega se je sklicevala avstrijska vlada, v teh okoliščinah pravzaprav ni pomemben, ker ne gre za vezanost nacionalnega sodišča na pojmovanje prava nacionalnega organa, ampak le za to, do katere mere to – drugačno – pojmovanje pomeni obveznost za nacionalno sodišče, da Sodišču v – neodvisno – odločanje predloži vprašanje o razlagi.
119. Zaradi doslednosti pa se posvetimo še cilju postopka predhodnega odločanja – ki se ureja s členom 234 ES, zlasti z določbo o obveznosti predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe iz odstavka 3 te določbe – in sicer zagotavljanju enotne razlage in uporabe prava Skupnosti, na kar so nekatere stranke v postopku upravičeno opozorile.
120. V zvezi s tem je treba pripomniti, da bi se popolna enotnost lahko zagotovila samo, če bi se res vsako (pomembno) vprašanje o razlagi, ki se predloži nacionalnemu sodišču, ki odloča na zadnji stopnji, moralo predložiti Sodišču. Celo v tem primeru sistem ne bi bil popoln, dokler – kot se to dogaja v ustaljeni sodni praksi – lahko nacionalno sodišče samo presodi o pomembnosti vprašanja prava Skupnosti za nacionalni postopek v glavni stvari,(66) kajti tudi to presojanje spet predpostavlja seznanjenost z vsebino in področjem uporabe pravne določbe Skupnosti, na katero se je npr. stranka sklicevala.(67)
121. Vsaka delitev dela med Sodiščem in nacionalnimi sodišči v okviru pravnega varstva Skupnosti ima torej neke posledice za stopnjo enotnosti razlage in uporabe prava Skupnosti, vprašanje je le, kje in kako lahko postavimo meje v skladu z zahtevami iz Pogodbe in na podlagi sodne prakse sodbe CILFIT.
122. Iz zgoraj predstavljenih razlogov zato v tej zadevi menim, da obstoj zavezujoče tarifne informacije nacionalnega carinskega organa druge države članice ne pomeni, da nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, nima možnosti, da bi vprašanje glede razlage rešilo samo in na lastno odgovornost v smislu sodbe CILFIT.
iv) Obveznost predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi načela enakosti
123. Nazadnje je Intermodal navedel, da mora biti v skladu z načelom enakosti KN za enake primere uporabljen enako in da zato nacionalno sodišče nikakor ne more odstopati od zavezujoče tarifne informacije, ne da bi Sodišču predložilo vprašanje za predhodno odločanje, da bi bila zagotovljena enaka in enotna uporaba KN.
124. Najprej naj poudarim, da je v naravi posameznega pravnega akta, kot je zavezujoča tarifna informacija, da se nanj lahko sklicuje samo oseba, ki ji je ta pravni akt namenjen. Tako se seveda lahko zgodi, da se odločitev v zvezi s tretjo osebo razlikuje od tega pravnega akta in tako gledano obstaja tveganje, da je tretja oseba v odnosu do imetnika neke zavezujoče tarifne informacije pri uvrstitvi njenih proizvodov obravnavana „neenako“. Sicer pa bi zakonodajalec Skupnosti lahko nacionalnim carinskim organom zaupal nalogo izdajanja splošno zavezujočih tarifnih informacij, na katere bi se lahko potem sklicevale vse osebe, ki v neki državi članici ustrezne proizvode prijavljajo za carinjenje. Vendar bi takšne splošno veljavne tarifne informacije postale enako kot uredba o klasifikaciji, za katero je pristojna Komisija, in za katero bi bilo smiselno, da njeno izdajanje ni decentralizirano oziroma prepuščeno posameznim nacionalnim carinskim organom.
125. Zavezujoče tarifne informacije v sedanji obliki pa vsaj povečujejo pravno varnost in prispevajo – na podlagi ukrepov, ki jih mora sprejeti Komisija, kot je sprejetje uredbe o klasifikaciji – k večji enotnosti pri uporabi carinskega prava Skupnosti, čeprav ta enotnost ni povsem zagotovljena.
126. Zato za zdaj ne izhajam iz tega – ampak to vprašanje v tej zadevi tudi ni bilo postavljeno –, da veljavni mehanizem zavezujočih tarifnih informacij kot tak krši načelo enakosti.
127. Če ta sistem – vsaj začasno – dopušča neenakost, npr. zaradi različnih razlag nacionalnega carinskega organa in nacionalnega sodišča, pa vendar ne menim, da je to lahko razlog za spremembo obsega obveznosti nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, do predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe, kot je določena v členu 234(3) ES in sodbi CILFIT.(68)
v) Sklepi v obravnavani zadevi na podlagi sodbe CILFIT
128. Glede na vse navedeno lahko z vidika sodbe CILFIT in glede na prvo vprašanje za predhodno odločanje sprejmemo te ugotovitve:
1. Kadar se v sporu pred nacionalnim sodiščem, ki odloča na zadnji stopnji, glede uvrstitve nekega blaga v KN stranka sklicuje na presojo nacionalnega carinskega organa, vsebovano v zavezujoči tarifni informaciji, ki je bila za podobno/istovrstno blago izdana nekomu tretjemu, potem to sodišče, če meni, da je pravilna neka druga razlaga KN kot ta, ki jo vsebuje ta zavezujoča tarifna informacija, ni samodejno zavezano k predložitvi vprašanja o razlagi KN Sodišču.
2. Zadevno nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, lahko samo in na podlagi lastne odgovornosti odloča o postavljenem vprašanju glede razlage KN, če je kljub mnenju nacionalnega carinskega organa gotovo glede pravilnosti razlage, ki jo samo zagovarja.
3. Pri tem pa se mora zavedati posebnosti prava Skupnosti in posebnih težav pri njegovi razlagi in se – vsekakor ob upoštevanju razlage, ki jo vsebuje tarifna informacija, in utemeljitev, ki temeljijo na njej – prepričati, da v zvezi s tem obstaja tudi enaka gotovost sodišč drugih držav članic in Sodišča glede razlage KN.
4. Iz načela enakosti ne izhaja nikakršna sprememba tako ugotovljenega obsega obveznosti do predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe za nacionalna sodišča, ki odločajo na zadnji stopnji.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
129. Drugo vprašanje za predhodno odločanje sprašuje, ali je mogoče tarifno številko 8709 razlagati tako, da vključuje vozila z lastnostmi in značilnostmi, kot jih imajo v obravnavani zadevi sporna vozila.
1. Glavne trditve strank
130. Glede vprašanja tarifne uvrstitve so mnenje podale Komisija, nizozemska vlada in družba Intermodal.
131. Komisija meni, da je v tej zadevi odločilno predvsem besedilo iz pojasnjevalnih opomb k HS, v katerem je v zvezi s tarifno številko 8709 navedeno, da se „samovozni delovni vozički te vrste uporabljajo tudi v pristaniščih, pretovarjališčih itd.“; namen uporabe bi bil lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso objektivno merilo za tarifno uvrstitev. Komisija opozarja, da so bila sporna vozila zasnovana posebej za vleko priklopnikov v distribucijskih centrih in veleblagovnicah. Nizozemska vlada se v bistvenih potezah pridružuje mnenju Sodišča in navedbam nizozemskega generalnega pravobranilca (advocaat-generaal) v postopku v glavni stvari, namreč da vozil, kot so ta sporna vozila, ni mogoče uvrstiti v tarifno številko 8709. Po navedbah nizozemskega generalnega pravobranilca (advocaat-generaal) se ta tarifna številka nanaša po eni strani na posebno vrsto vozil, ki sama prevažajo blago, po drugi strani pa na posebno vrsto vlečnih vozil. Ker je šasija spornih vozil namenjena samo za priklop priklopnikov, ne gre za vozila, ki prevažajo tovor v smislu pojasnjevalnih opomb k HS glede tarifne številke 8709. Prav tako ne gre za vlečna vozila v smislu te tarifne točke, ker so ta namenjena za vleko majhnih prikolic oziroma vozičkov s prtljago, za kar sporna vozila niso primerna. Po mnenju družbe Intermodal proti uvrstitvi v tarifno številko 8709 govori le dejstvo, da sporna vozila nimajo manjše moči od traktorjev iz tarifne številke 8701. Ker pa ta razlika v besedilu pojasnjevalnih opomb k HS obstaja samo na splošno, naj bi to dejstvo ne nasprotovalo uvrstitvi v tarifno številko 8709.
2. Presoja
132. Najprej naj spomnim na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so v interesu pravne varnosti in lažje preverljivosti odločilno merilo pri tarifnem uvrščanju blaga na splošno njegove objektivne značilnosti in lastnosti, tako kot so določene v besedilu tarifnih številk KN in pojasnjevalnih opomb k odlomkom ali poglavjem.(69)
133. Pojasnila, ki sta jih pripravila Komisija glede KN in Svet glede HS za sodelovanje na carinskem področju, bistveno prispevajo k razlagi posameznih tarifnih številk, ne da bi bila pravno zavezujoča.(70)
134. Najprej lahko ugotovimo, da se KN glede tarifne številke 8701 na splošno nanaša na „traktorje“; iz tega si lahko, kot je razvidno iz ustreznih pojasnjevalnih opomb k HS, predstavljamo npr. traktorje za kmetijstvo, pa tudi druge vlačilce, ki se uporabljajo npr. v industriji za vleko različnih tovorov in ki imajo minimalno nakladalno površino; poleg tega imajo lahko kabino za voznika in napravo za dviganje in priklop delovnih orodij oz. tovora.
135. Od tega je treba razlikovati t. i. traktorske vozičke, ki tvorijo lastno kategorijo v skladu z naslovom tarifne številke 8701, ki je izvzeta iz splošne kategorije traktorjev v tarifni številki 8709 – ki spet obsega različne vrste „samovoznih delovnih vozičkov“.
136. Na podlagi pojasnjevalnih opomb k HS glede tarifne številke 8709 lahko ugotovimo, da gre pri traktorskih vozičkih, ki spadajo v to tarifno številko, na splošno za tip „majhnih“ traktorskih vozičkov, ki se uporabljajo v tovarnah, pretovarjališčih, pristaniščih ali na železniških postajah. Od drugih traktorjev se ločijo po tem, da njihova hitrost običajno ne preseže od 30 do 35 km/h, in po majhnem obračalnem radiju. Traktorski vozički v tem smislu poleg tega običajno nimajo kabine za voznika in mednje spadajo celo vlečni vozički, ki jih upravlja pešec.
137. Kot je pripomnila nizozemska vlada, se pojasnjevalne opombe k HS glede tarifne številke 8709 po eni strani nanašajo na samovozne delovne vozičke z nakladalno površino, na katero/v katero se lahko naloži blago, po drugi strani pa na traktorske vozičke, ki se uporabljajo na železniških postajah, pa tudi v pristaniščih in pretovarjališčih za vleko manjših prikolic. Ker imajo sporna vozila v tej zadevi glede na opis predložitvenega sodišča le dvižni podest, ki služi za priklop priklopnikov, se zdi, da ni primerno sklicevanje na samovozne delovne vozičke, ki sami prevažajo blago, ampak na nazadnje imenovano vrsto traktorskih vozičkov.
138. V tej zadevi pa je pomembno, da so v povezavi s temi traktorskimi vozički v pojasnjevalnih opombah k HS omenjene „majhne prikolice“ oz. „vozički za prtljago“. Poleg tega je treba opozoriti na to, da so traktorski vozički v smislu tarifne številke 8709 na splošno lažji in šibkejši od traktorjev iz tarifne številke 8701.
139. Vozila, kot so ta iz obravnavane zadeve, pa imajo med drugim te značilnosti: kot je družba Intermodal sama navedla, so močna kot traktorji v smislu tarifne številke 8701, imajo zaprto kabino za voznika in se ne uporabljajo – tako kot traktorski vozički – za prevoz manjših prikolic, kot so vozički za prtljago, ampak za prevoz priklopnikov ali prikolic, med katerimi so lahko celo t. i. mega ali jumbo priklopniki.
140. Vozilo s takimi značilnostmi ne ustreza tipu „manjših“ samovoznih delovnih vozičkov oz. traktorskih vozičkov iz tarifne številke 8709, ki sem ga opisala zgoraj na podlagi pojasnjevalnih opomb k HS.
141. Zato se odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje glasi, da je mogoče tarifno številko 8709 razlagati tako, da ne vključuje vozil z lastnostmi in značilnostmi, kot jih imajo sporna vozila v tej zadevi.
V – Predlog
142. Po tem preudarku Sodišču predlagam, naj odgovori na prvo vprašanje za predhodno odločanje:
1. V postopku pred nacionalnim sodiščem, v katerem se stranka sklicuje na uvrstitev – v zavezujoči tarifni informaciji, ki jo je tretji osebi dal carinski organ druge države članice za podoben proizvod –, ki po mnenju nacionalnega sodišča ni v skladu s KN,
– nacionalno sodišče, katerega odločitve so odvisne od pravnih sredstev notranjega prava, ni zavezano k temu, da Sodišču v predhodno odločanje predloži vprašanje o razlagi ali – kadar tako kot pri zavezujoči tarifni informaciji ne gre za akt institucije Skupnosti – vprašanje o veljavnosti;
– nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega v notranjem pravu ni pravnega sredstva, ni samodejno zavezano k temu, da Sodišču predloži vprašanje o razlagi KN, če meni, da je razlaga KN, ki se razlikuje od tiste, ki jo vsebuje zavezujoča tarifna informacija, pravilna. Nacionalno sodišče, ki odloča na zadnji stopnji, lahko samo in na podlagi lastne odgovornosti odloča o postavljenem vprašanju glede razlage KN, če je kljub mnenju nacionalnega carinskega organa gotovo o pravilnosti razlage, ki jo samo zagovarja. Pri tem pa se mora zavedati posebnosti prava Skupnosti in posebnih težav pri njegovi razlagi in se – vsekakor ob upoštevanju razlage, ki jo vsebuje tarifna informacija, in utemeljitev, ki temeljijo na njej – prepričati, da v zvezi s tem obstaja tudi enaka gotovost sodišč drugih držav članic in Sodišča glede te razlage.
2. Tarifno številko 8709 je mogoče razlagati tako, da ne vključuje vozil z lastnostmi in značilnostmi, kot jih imajo sporna vozila.