Language of document :

Pritožba, ki jo je Švicarska konfederacija vložila 23. novembra 2010 zoper sodbo Splošnega sodišča (peti senat) z dne 9. septembra 2010 v zadevi Švicarska konfederacija proti Evropski komisiji, drugi stranki v postopku: Zvezna republika Nemčija in Landkreis Waldshut, T-319/05

(Zadeva C-547/10 P)

Jezik postopka: nemščina

Stranke

Pritožnica: Švicarska konfederacija (zastopnik: S. Hirsbrunner, odvetnik)

Druge stranke v postopku: Evropska komisija, Zvezna republika Nemčija, Landkreis Waldshut

Predlog

Pritožnica Sodišču predlaga:

sodba Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2010 v zadevi T-319/05 naj se v skladu s členom 61 Statuta Sodišča razveljavi;

če Sodišče meni, da stanje postopka to dovoljuje, naj se Odločba Evropske komisije 2004/12/ES z dne 5. decembra 2003 razglasi za nično in Evropski komisiji naj se v skladu s členom 122, prvi odstavek, Poslovnika Sodišča naloži plačilo stroškov celotnega postopka, vključno s stroški postopka na prvi stopnji;

če Sodišče meni, da stanje postopka tega ne dovoljuje, naj se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da bo odločilo v skladu z njegovo pravno presojo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa naj se pridrži za Splošno sodišče.

Pritožbeni razlogi in bistvene trditve

Pritožba je vložena zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 9. septembra 2010 v zadevi T-319/05 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). Z izpodbijano sodbo je bila zavrnjena tožba pritožnice zoper Odločbo Komisije 2004/12/ES z dne 5. decembra 2003 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) o 213. izvedbeni uredbi nemške ureditve na področju zračnega prometa, s katero so bili določeni postopki za instrumentne pristanke na letališču Zürich in vzlete z njega, z dne 15. januarja 2003 (v nadaljevanju: 213. izvedbena uredba) v različici, ki izhaja iz prve uredbe o spremembi 213. izvedbene uredbe z dne 1. aprila 2003 (v nadaljevanju: sporni nemški ukrepi).

Pritožnica navaja te pritožbene razloge:

1.    Splošno sodišče naj bi člen 9(1) Uredbe št. 2408/92 napačno razlagalo in uporabilo s tem, ko je njegovo področje uporabe razumelo tako, da zajema le prepovedi izvajanja prometnih pravic. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo, da take razlage člena 9(1) Uredbe št. 2408/92, tudi če je v okviru EU mogoča, v skladu s členom 1(2) Sporazuma ni mogoče uporabiti zoper pritožnico.

2.    Splošno sodišče naj bi obveznost obrazložitve v smislu člena 296 PDEU (prej člen 253 ES) napačno razlagalo in uporabilo, ker ni grajalo, da je Komisija brez obrazložitve izključila uporabo člena 9(1) Uredbe št. 2408/92. Splošno sodišče naj bi poleg tega napačno izhajalo iz tega, da ne gre za spremembo obrazložitve v sodnem postopku, če Komisija obrazložitev iz izpodbijane odločbe v sodnem postopku nadomesti s popolnoma novim "pojasnilom".

3.    Splošno sodišče naj bi člen 8(3) Uredbe št. 2408/92 napačno razlagalo in uporabilo s tem, ko ni upoštevalo pravic upravljavca letališča in okoliških prebivalcev.

4.    Splošno sodišče naj bi prepoved diskriminacije napačno razlagalo in uporabilo. Iz presoje naj bi pravno napačno izključilo pravice upravljavca letališča in švicarskih okoliških prebivalcev. V nasprotju s predlogi iz tožbe naj ne bi presodilo nujnosti ukrepov. Premalo strogo naj bi uporabilo zahtevo po obrazložitvi z objektivnimi razlogi. Interesa, izboljšati položaj turističnega območja, naj ne bi bilo treba ščititi, saj naj gospodarski interesi ne bi mogli biti objektivni utemeljitveni razlogi.

5.    Splošno sodišče naj bi v okviru preizkusa sorazmernosti storilo hude napake pri uporabi prava. Splošno sodišče naj bi izkrivilo dokaze. Dejansko stanje naj ne bi popolnoma pojasnilo. Ob neupoštevanju svojega pooblastila za nadzor naj bi ugotovitve Komisije glede dejanskega stanja nadomestilo s svojimi. Ob kršitvi pravice do izjave naj bi izhajalo iz domnev glede dejanskega stanja, o katerih se pritožnica ni mogla izreči.

6.    Pri preučitvi manj strogih omejitev naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo pravil o razdelitvi dokaznega bremena in drugih načel.

7.    Pri preudarkih glede druge možnosti v zvezi z mejno vrednostjo hrupa naj bi bili argumenti Splošnega sodišča očitno protislovni.

____________