SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 16. julija 20091(1)
Zadeva C‑325/08
Olympique Lyonnais
proti
Olivieru Bernardu in Newcastle United
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))
„Prosto gibanje delavcev – Nacionalni predpis, ki od nogometnega igralca zahteva, naj povrne sredstva klubu, pri katerem se je usposabljal, če ob koncu usposabljanja sklene pogodbo s klubom v drugi državi članici kot poklicni igralec – Ovira prostemu gibanju – Utemeljitev s potrebo, da se spodbujata zaposlovanje in usposabljanje mladih poklicnih igralcev“
1. „Najlepša postranska stvar na svetu“ je za njene privržence strast – že skoraj vera.(2) Trume oboževalcev prepotujejo Unijo čez in čez, da bi na vsaki tekmi podprli svoje moštvo; in pričakovani uspehi možnih novincev (v primeru morebitnih prestopov iz drugih klubov in mladih igralcev iz lastnih vrst) so strašansko pomembni. Če nadarjene mladostnike odkrije iskalec talentov in jim je ponujeno, da jih bo sprejel v uk (to je, z njimi podpisal pogodbo za usposabljanje) dober klub, je to zanje čarobni ključ, ki odpira vrata do poklicne kariere. Vendar se sanje o nogometni slavi slej ko prej povežejo s trdo realnostjo, ki zahteva, da v omejenem času kariere poklicnega igralca v klubu, ki je pripravljen ponuditi najboljšo skupno plačo, dosežejo najvišji možen dohodek. Hkrati pa klubi, razumljivo, ne vidijo radi, da jim „njihove“ najboljše mlade upe, v katerih usposabljanje so vložili visoke zneske, speljejo drugi klubi. Če je klub, ki usposablja, majhen in razmeroma reven, klub, ki igralca spelje, pa je velik in veliko bogatejši, je tako ravnanje resna grožnja za preživetje (tako ekonomsko kot športno) manjšega kluba.
2. Dejansko stanje, zaradi katerega je bil vložen obravnavani predlog, se lahko opiše na kratko. Mlademu nogometnemu igralcu je francoski klub, v katerem se je tri leta usposabljal, ponudil podpis pogodbe za poklicnega igralca. To ponudbo je zavrnil in namesto nje sprejel drugo, da poklicno igra za angleški klub. Na podlagi predpisov, ki so v tem času urejali poklicni nogomet v Franciji, je bil odškodninsko odgovoren francoskemu klubu. Ta je pred francoskimi sodišči zoper nogometnega igralca in angleški klub vložil tožbo za plačilo zneska v višini letnega plačila, ki bi ga igralec prejel, če bi podpisal pogodbo s francoskim klubom.
3. V teh okoliščinah Cour de cassation (kasacijsko sodišče) sprašuje, ali so opisani predpisi v nasprotju z načelom prostega gibanja delavcev, ki ga vsebuje člen 39 ES, in če so, ali se lahko utemeljijo s potrebo po spodbujanju zaposlovanja in usposabljanja mladih poklicnih igralcev.
Upoštevne določbe
Pravo Skupnosti
4. Člen 39 ES zagotavlja prosto gibanje delavcev v Skupnosti. Prosto gibanje zajema zlasti pravice, omejene z omejitvami, utemeljenimi z javnim redom, javno varnostjo in javnim zdravjem, (a) sprejeti dejansko ponujeno delovno mesto, (b) se v ta namen na območju držav članic prosto gibati in (c) bivati v državi članici zaradi zaposlitve.
Nacionalne določbe
5. Člen L. 120‑2 francoskega Code du Travail (delovnopravni zakonik) je v času dejanskega stanja(3) določal: „Nihče ne sme omejevati pravic oseb ali posamičnih ali kolektivnih svoboščin z omejitvijo, ki ni utemeljena z naravo naloge, ki se mora izpolniti, in ni sorazmerna z zasledovanim ciljem.“
6. Člen L. 122‑3‑8 istega zakonika je določal, da se lahko pogodba za določen čas predčasno odpove le s sporazumom med strankama in v primerih hujše kršitve ali višje sile. Če bi delodajalec pogodbo predčasno odpovedal v drugačnih okoliščinah, bi bil delavec upravičen do odškodnine vsaj v višini plače, ki bi jo prejel, če bi pogodba veljala do konca časa, za katerega je bila sklenjena. Če bi pogodbo odpovedal delavec, bi bil delodajalec upravičen do odškodnine v višini škode, ki bi mu nastala.
7. V Code du Sport (športni zakonik) v tem času ni bilo določbe v zvezi z usposabljanjem športnih poklicnih igralcev, čeprav sedaj člen L. 211‑5 določa, da se lahko s pogodbo o poklicnem usposabljanju od pripravnika zahteva, naj ob koncu usposabljanja s klubom, pri katerem se je usposabljal, sklene pogodbo o zaposlitvi za obdobje največ treh let.
8. Zaposlovanje nogometnih igralcev je bilo v Franciji urejeno še s Charte du Football Professionnel (listina o poklicnem nogometu), ki ima status področne kolektivne pogodbe. Naslov III Poglavja IV listine (različica iz let od 1997 do 1998) se je nanašal na skupino tako imenovanih „joueurs espoir“ – obetavnih igralcev med 16. in 22. letom, ki upajo na poklicno kariero in so pri profesionalnem klubu zaposleni kot pripravniki s pogodbo za določen čas. Člen 23 tega poglavja(4) je med drugim določal:
„[…]
Pri rednem prenehanju pogodbe je klub upravičen zahtevati, da druga stranka podpiše pogodbo kot poklicni igralec.
[…]
1. Če klub te možnosti ni uveljavil, lahko igralec svoj položaj uredi na naslednje načine:
(a) s podpisom pogodbe za poklicnega igralca s klubom po svoji izbiri, ne da bi bil dolžan prejšnjemu klubu plačati kakršno koli nadomestilo;
[…]
2. Če igralec zavrne podpis pogodbe za poklicnega igralca, v obdobju treh let ne sme podpisati pogodbe nobene vrste z drugim klubom v [Francoski nacionalni nogometni ligi] brez pisnega soglasja kluba, v katerem je bil ‚joueur espoir‘ […]
[…]“
9. V času dejanskega stanja ta listina – ki se je uporabljala in se še vedno uporablja le v Franciji – ni urejala nadomestil med klubi v primerih, ko se je igralec usposabljal v enem klubu in potem podpisal pogodbo z drugim klubom, čeprav jih sedaj ureja. Kot je navedel zastopnik francoske vlade na obravnavi, pravila, ki sedaj veljajo v Franciji, precej natančno ustrezajo sedanjim pravilom FIFE, opredeljenim spodaj.
Mednarodna pravila
10. Pravilnik FIFE o statusu in prestopih igralcev vsebuje sedaj v zvezi s prestopi med nogometnimi klubi v različnih državah pravila o nadomestilu za usposabljanje, ko igralec podpiše svojo prvo pogodbo kot poklicni igralec oziroma prestopi v drug klub pred koncem sezone, v kateri je dopolnil 23 let. Ta pravila so bila izdelana v sodelovanju s Komisijo neposredno po sodbi Sodišča v zadevi Bosman.(5)
11. V skladu s členom 20 Pravilnika FIFE in njegovo Prilogo 4 se nadomestilo za usposabljanje plača igralčevemu klubu ali klubom, v katerih se je usposabljal, ko igralec podpiše svojo prvo pogodbo kot poklicni igralec, in nato vsakič, ko prestopi kot poklicni igralec, do konca sezone, v kateri je dopolnil 23 let.
12. Ko se igralec prvič registrira kot poklicni igralec, plača klub, pri katerem je registriran, nadomestilo za usposabljanje vsakemu klubu, ki je prispeval k njegovemu usposabljanju, sorazmerno z obdobjem, ki ga je preživel pri posameznemu klubu. Pri poznejših prestopih se nadomestilo za usposabljanje plača prejšnjemu klubu le za čas, ko ga je klub dejavno usposabljal.
13. Klubi so razvrščeni v skupine glede na njihov finančni vložek v usposabljanje igralcev. Stroški usposabljanja so za posamezno skupino določeni glede na znesek, ki je potreben za usposabljanje enega igralca v enem letu, ki se pomnoži s povprečnim „koeficientom igralca“ – deležem igralcev, ki se morajo usposabljati, da se oblikuje en poklicni igralec.
14. Izračun upošteva stroške, ki bi nastali novemu klubu, če bi moral sam usposabljati igralca. Na splošno se pri prvi registraciji igralca kot poklicnega igralca nadomestilo izračuna tako, da se stroški usposabljanja v novem klubu pomnožijo s številom let usposabljanja. Pri naslednjih prestopih se izračuna tako, da se stroški usposabljanja v novem klubu pomnožijo s številom let usposabljanja v prejšnjem klubu.
15. Pri selitvi igralcev znotraj EU ali EGP pa velja naslednje: če se igralec preseli iz kluba iz nižje skupine v klub iz višje skupine, se nadomestilo izračuna s povprečjem stroškov usposabljanja v obeh klubih; če se preseli iz višje v nižjo skupino, se izračuna s stroški usposabljanja v klubu iz nižje skupine.
16. Člen 21 in Priloga 5 urejata tudi „solidarnostni mehanizem“. Če poklicni igralec prestopi pred iztekom pogodbe, prejme vsak klub, ki je med njegovim dvanajstim in triindvajsetim letom prispeval k njegovi vzgoji in usposabljanju, delež nadomestila, ki je bil plačan njegovemu zadnjemu klubu. Ta znaša skupaj največ 5 % celotnega nadomestila, ki se razdeli glede na sezone in med zadevne klube.
17. Enako kot v Franciji, v času dejanskega stanja taka mednarodna pravila niso obstajala.
Dejansko stanje, postopek in predložena vprašanja
18. Olivier Bernard je leta 1997 podpisal pogodbo za tri sezone kot „joueur espoir“ s francoskim nogometnim klubom Olympique Lyonnais, ki je začela veljati s 1. julijem tega leta. Olympique Lyonnais mu je pred iztekom pogodbe ponudil enoletno pogodbo za poklicnega igralca od 1. julija 2000 dalje. O. Bernard (ki očitno ni bil zadovoljen s predlagano plačo) ponudbe ni sprejel in je namesto tega avgusta 2000 podpisal pogodbo kot poklicni igralec z angleškim klubom Newcastle United.(6)
19. Ko je Olympique Lyonnais izvedel za to pogodbo, je pri Conseil de prud’hommes (delovno sodišče) v Lyonu vložil tožbo zoper O. Bernarda, s katero je solidarno od njega in kluba Newcastle United zahteval odškodnino. Zahteval je odškodnino v znesku 53.357,16 EUR – kar je bilo glede na navedbe v predlogu za sprejetje predhodne odločbe enakovredno plačilu, ki bi ga O. Bernard prejel v enem letu, če bi podpisal pogodbo, ki mu jo je ponudil Olympique Lyonnais.
20. Conseil de prud’hommes je sklenilo, da je O. Bernard enostransko prekinil svojo pogodbo, in je njemu in klubu Newcastle United naložilo solidarno plačilo odškodnine Olympique Lyonnais v višini 22.867,35 EUR na podlagi člena L. 122‑3‑8 delovnopravnega zakonika. Razlika med zahtevanim zneskom odškodnine in dodeljenim zneskom v sodbi ni bila obrazložena.
21. Toženca sta se pritožila na Cour d’appel (pritožbeno sodišče) v Lyonu, ki je ugotovilo, da člen 23 listine o nogometu ni zakonit. V njem določena omejitev ni bila skladna s temeljnim načelom svobodnega opravljanja poklicne dejavnosti in členom L. 120‑2 delovnopravnega zakonika. Zlasti nima določbe, ki bi opredeljevala nadomestilo, ki se v primeru predčasne odpovedi pogodbe plača v zvezi z usposabljanjem. Da se od igralca zahteva, naj še naprej igra za klub, ki ga je usposabljal, je omejitev svobode sklepanja pogodb, ki ni sorazmerna z varstvom legitimnega interesa kluba, ne glede na stroške usposabljanja.
22. Navedeni sodišči nista menili, da bi morali vprašanje predložiti v sprejetje predhodne odločbe, čeprav je Newcastle United to od njiju zahteval. Cour d’appel je vseeno menilo, da je zahteva, ki jo določa člen 23 listine o nogometu, v nasprotju z načelom iz člena 39 ES, čeprav je njegova sodba temeljila na francoskem pravu.
23. Olympique Lyonnais je nato vložil pravno sredstvo pri Cour de cassation. To sodišče poudarja, da zahtevek Olympique Lyonnais temelji na neizpolnitvi obveznosti O. Bernarda, da podpiše pogodbo s klubom, ki ga je usposabljal, in ne na prepovedi sklenitve pogodbe z drugim klubom v francoski ligi. Sporna obveznost igralcu ne prepoveduje sklenitve pogodbe s tujim klubom, vendar ga bo od tega verjetno odvrnila, ker bo sicer lahko odgovoren za škodo. Po drugi strani bi se ta odgovornost lahko utemeljila z legitimnim interesom kluba, da zadrži nove igralce, ki jih je ravno usposobil.
24. Cour de cassation se sklicuje na sodbo Bosman, v skladu s katero člen 39 ES „nasprotuje uporabi pravil, ki jih sprejmejo športna združenja, ki določajo, da poklicnega nogometaša, ki je državljan ene države članice, po izteku pogodbe, ki jo ima sklenjeno s klubom, klub iz druge države članice lahko zaposli samo, če staremu klubu plača nadomestilo za prestop, vzgojo ali usposabljanje“, in meni, da obravnavana zadeva sproža resne probleme pri razlagi tega člena.
25. Zato predlaga sprejetje predhodne odločbe o naslednjih vprašanjih:
„1. Ali načelo prostega gibanja delavcev, določeno v [členu 39 ES], nasprotuje določbi nacionalnega prava, na podlagi katere se ‚joueur espoir‘, ki na koncu obdobja usposabljanja podpiše pogodbo kot poklicni igralec s klubom druge države članice Evropske unije, naloži plačilo odškodnine?
2. Če je odgovor pritrdilen, ali potreba po spodbujanju zaposlovanja in usposabljanja mladih poklicnih igralcev pomeni legitimen cilj oziroma nujni razlog v splošnem interesu, ki utemeljuje tako omejitev?“
26. Olympique Lyonnais in Newcastle United, francoska, italijanska in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva in Komisija so predložili pisna stališča. Olympique Lyonnais, francoska vlada in Komisija so na obravnavi 5. maja 2009 svoja stališča predstavili ustno.
Presoja
Uvodne ugotovitve
Pomen vprašanj
27. Pomembno se mi zdi, da navedem, da izvajanje športnih dejavnosti spada na področje prava Skupnosti le in pravzato, ker in kolikor se izvaja na področju ekonomskih in posameznikovih dejavnosti in svoboščin, ki jih to pravo ureja. To je dejansko ena od osnovnih premis sodbe Bosman.(7)
28. Če torej načela in predpisi prava Skupnosti veljajo za položaje, kakršen je obravnavani, potem ima na enak način sodba Sodišča v tej zadevi morebiti širši pomen za delavce in delodajalce v vseh sektorjih, za katere veljajo ta načela in predpisi.
29. Nizozemska vlada zato pravilno opozarja, da gre v tej zadevi za splošen problem delodajalca, ki je pripravljen plačati strošek usposabljanja delavca, ne bi pa rad videl, da bi delavec s pridobljenimi dragocenimi znanji takoj odšel h konkurenčnemu delodajalcu. Ta problem je s pravom Skupnosti povezan toliko, kolikor bi bile lahko kakršne koli omejitve delavčeve pravice do svobode, da išče službo ali sprejme zaposlitev, omejitve njegovega prostega gibanja v Skupnosti.
30. Posebne lastnosti športa na splošno in posebej nogometa se mi ne zdijo neizmerno pomembne pri ugotavljanju, ali gre za prepovedano prepoved prostega gibanja. Vendar pa se morajo skrbno upoštevati pri presojanju vseh možnih utemeljitev vsake take omejitve – tako kot bi se morale upoštevati posebne lastnosti vsakega drugega sektorja pri presojanju utemeljitve omejitev, ki veljajo za ta sektor.
31. Glede na navedeno pa menim, da Sodišče ni prejelo dovolj podatkov, da bi lahko ustrezno obravnavalo širšo problematiko. Nizozemska vlada, ki je v pisnih stališčih izpostavila splošnejša vprašanja, na obravnavi ni bila prisotna, stranke, ki so bile prisotne, pa kljub spodbujanju s strani Sodišča niso podale širših navedb o tej problematiki. V teh okoliščinah menim, da ne bi bila primerna podrobnejša presoja širšega pomena zadeve; in predlagam, naj Sodišče svojo sodbo omeji na konkretni okvir postopka v glavni stvari.
Obseg izpodbijanega pravila
32. Kot poudarjata Newcastle United in vlada Združenega kraljestva, člen 23 listine o nogometu ne vsebuje izrecne zahteve, da igralec, ki po končanem usposabljanju pri francoskem klubu sklene pogodbo s klubom iz druge države članice, plača nadomestilo.
33. Vendar pa se predloženi vprašanji ne nanašata na skladnost kakšne konkretne določbe s pravom Skupnosti, pač pa na skladnost pravila, „na podlagi katerega se ‚joueur espoir‘, ki na koncu obdobja usposabljanja s klubom druge države članice Evropske unije podpiše pogodbo za poklicnega igralca, naloži plačilo odškodnine“. To je pomen, ki ga je Conseil de prud’hommes dalo členu 23 listine o nogometu in členu L. 122‑3‑8 delovnopravnega zakonika, in niti Cour d’appel niti Cour de cassation nista menila, da se je pri tej razlagi zmotilo – razen pri tem, da zadevni pomen ni ali naj ne bi bil skladen z višjo pravno normo.
34. Zato mora Sodišče obravnavati le opisani pomen, ne glede na določbe, ki ga vsebujejo.
Vprašanje 1: združljivost s členom 39 ES
35. Na prvo vprašanje bi lahko odgovorila kratko in enostavno: člen 39 ES načeloma nasprotuje pravilu, ki ima opisani pomen. Obrazložitev, ki vodi do tega sklepa, je bila bolj ali manj podrobno predstavljena v večini stališč, predloženih Sodišču.
36. Izvajanje športne dejavnosti je predmet prava Skupnosti, če pomeni gospodarsko dejavnost v smislu člena 2 ES. Zaposlitev poklicnih ali polpoklicnih nogometašev proti plačilu je taka gospodarska dejavnost.(8)
37. Člen 39 ES ne obsega le ravnanj javnih organov, ampak tudi pravila drugačne narave, ki kolektivno urejajo plačano zaposlitev, kamor sodijo tudi pravila nogometnih zvez.(9) Vse določbe, navedene v obravnavani zadevi, spadajo v eno od teh skupin.
38. Položaj francoskega igralca s stalnim prebivališčem v Franciji, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z nogometnim klubom druge države članice, ni popolnoma notranji položaj, ki ne bi spadal na področje prava Skupnosti. Gre za sprejetje dejansko ponujenega delovnega mesta, za katerega člen 39 ES še posebej velja.
39. Pravila lahko ovirajo prosto gibanje delavcev, če državljanu ene države članice preprečujejo ali ga odvračajo od uveljavljanja njegove pravice do prostega gibanja v drugi državi članici, čeprav se uporabljajo ne glede na državljanstvo zadevnega delavca,(10) razen če je morebitno motenje uveljavljanja pravice do prostega gibanja preveč negotovo in posredno.(11)
40. Pravila, ki določajo plačilo nadomestila za prestop, vzgojo ali usposabljanje med klubi ob prestopu poklicnega nogometaša, načeloma ovirajo prosto gibanje delavcev. Celo če veljajo enako za prestope med klubi v eni državi članici, po vsej verjetnosti omejujejo prosto gibanje igralcev, ki želijo opravljati dejavnost v drugi državi članici.(12) Pravila, na podlagi katerih poklicni nogometaš ne sme opravljati dejavnosti za novi klub iz druge države članice, če ta klub staremu klubu ni plačal nadomestila za prestop, pomenijo oviro prostemu gibanju delavcev.(13)
41. Če pravilo, ki od novega delodajalca zahteva, naj prejšnjemu delodajalcu plača denarni znesek, načeloma ovira prosto gibanje delavcev, to enako ali toliko bolj velja, če ima delavec sam obveznost iz tega naslova. Potem mora bodisi prepričati novega delodajalca, naj plača njegovo obveznost, ali jo izpolni s svojimi sredstvi, ki so verjetno manjša od sredstev delodajalca. Poleg tega morebitno motenje uveljavljanja pravice do prostega gibanja nikakor ni negotovo ali posredno. Pogoj plačila denarnega zneska je neposredno in pomembno vprašanje za vsakega delavca, ki razmišlja, da bi eno ponudbo za zaposlitev zavrnil zato, da bi sprejel drugo.(14)
42. Menim, da navedbe Olympique Lyonnais, da se člen 39 ES ne nanaša na položaj, kakršen je sporni, ker je namen tega člena, da uredi diskriminacijo na podlagi državljanstva, ne pa omejitev prostega sklepanja pogodb v okviru vzajemnih obligacijskih obveznosti, in/ali ker spor dejansko spada na področje konkurenčnega prava kot primer (domnevno) nelojalne konkurence, ne vplivajo na zgornjo analizo.
43. Kar zadeva prvo navedbo, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 39 ES dejansko ne zajema omejitev prostega sklepanja pogodb, kadar omejitve državljanu ene države članice onemogočajo uveljavljanje pravice do prostega gibanja v drugi državi članici ali ga od tega odvračajo, če izhajajo iz ravnanja javnih organov ali iz pravil, ki kolektivno urejajo plačano zaposlitev. Kar zadeva drugo navedbo, bi se spor med Olympique Lyonnais in Newcastle United vsekakor lahko nanašal na vprašanja konkurenčnega prava, vendar predložitveno sodišče teh vprašanj ni postavilo, zato se države članice in Komisija o njih niso mogle izreči. Poleg tega pa uporaba določb Pogodbe, ki urejajo prosto gibanje, samo zato, ker bi iz spora dejansko izhajala vprašanja konkurenčnega prava, ne bi bila onemogočena.(15)
Vprašanje 2: možne utemeljitve
44. Nacionalni ukrepi, ki bi lahko ovirali uresničevanje temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba, ali bi bilo zaradi njih to manj privlačno, se kljub temu lahko ognejo prepovedi, če zasledujejo legitimen cilj, ki je v skladu s Pogodbo. V ta namen morajo izpolnjevati te štiri pogoje: uporabljati se morajo nediskriminatorno; utemeljevati jih morajo nujni razlogi v splošnem interesu; primerni morajo biti za zagotovitev cilja, ki ga zasledujejo; in ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za uresničitev tega cilja.(16)
45. Težko bi oporekali, da sta zaposlitev in usposabljanje mladih poklicnih nogometašev legitimen cilj, ki je v skladu s Pogodbo. Ne le, da se s tem strinjajo vsi, ki so predložili svoja stališča, tako je odločilo tudi samo Sodišče.(17) V obravnavani zadevi tudi nihče ne zatrjuje, da se sporna pravila uporabljajo diskriminatorno.
46. Kot je Sodišče poudarilo v sodbi Bosman,(18) je nemogoče z gotovostjo predvideti športno prihodnost mladih igralcev. Pozneje jih bo le omejeno število igralo poklicno, zato ni jamstva, da se bo pripravnik izkazal za pomembno pridobitev za klub, ki ga usposablja, ali katerikoli drug klub. Pravila, kakršna so sporna v tej zadevi, zato morda niso odločilna pri spodbujanju klubov k zaposlovanju in usposabljanju mladih igralcev. Kljub temu ta pravila zagotavljajo, da klubi zaradi možnosti, da bo imel korist od njihove naložbe v usposabljanje drug klub, ne da bi za to sami prejeli nadomestilo, ne bi bili odvrnjeni od takega zaposlovanja in usposabljanja. Trditev, da so pravila s takim učinkom utemeljena v splošnem interesu, se zdi prepričljiva.
47. Po eni strani poklicni nogomet ni le gospodarska dejavnost, ampak ima pomemben družbeni pomen v Evropi. Ker je po splošnem dojemanju povezan z amaterskim športom, s katerim imata skupnih precej lastnosti, obstaja širše splošno mnenje, da bi se moralo usposabljanje in zaposlovanje mladih igralcev spodbujati, in ne zavirati. Natančneje, Evropski svet je v Nici leta 2000 priznal, da mora „Skupnost […] upoštevati socialno, izobraževalno in kulturno funkcijo športa, zaradi katerih je ta poseben, da bi se lahko spoštovala in gojila etični kodeks in solidarnost, ki sta bistvena za ohranitev njegove družbene vloge.“(19) Poleg tega tako Bela knjiga Komisije o športu(20) kot Resolucija Parlamenta o športu(21) precej poudarjata, kako pomembno je usposabljanje.
48. Po drugi strani pa, kot je poudarila nizozemska vlada, Lizbonska strategija, ki jo je Evropski svet sprejel marca 2000, in pozneje sprejeti različni sklepi in smernice za njeno izvajanje na področju izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja, na splošnejši ravni pripisujejo velik pomen poklicnemu usposabljanju na vseh področjih. Če so delodajalci prepričani, da bodo lahko imeli v razumnem obdobju korist od storitev delavca, ki so ga usposabljali, je to spodbuda, da delavcem ponudijo usposabljanje, ki je tudi v interesu samih delavcev.
49. Vendar je manj prepričljiva trditev, da je pravilo, kakršno je sporno v obravnavanem postopku, primerno za zagotavljanje uresničitve tega cilja in ne presega tistega, kar je nujno za doseganje tega cilja.
50. Vsi, ki so predložili stališča – skupaj z Olympique Lyonnais – se strinjajo, da je edino ukrep, s katerim se klubu sorazmerno povrnejo dejanski stroški usposabljanja, primeren in sorazmeren v tem smislu. Nadomestilo, ki temelji na igralčevem prihodnjem zaslužku ali prihodnjem dobičku kluba (ali izgubi tega), zato ne bi bilo sprejemljivo.
51. Menim, da je ta presoja pravilna. Izmed obeh zadnjenavedenih meril bi klub s prvim lahko manipuliral, drugo pa bi bilo preveč negotovo. Niti prvo niti drugo pa ne kažeta posebne povezanosti s temeljnim vprašanjem, kako bi se spodbujala (ali se vsaj ne bi omejevala) zaposlovanje in usposabljanje mladih igralcev. Nadomestilo, povezano z dejanskimi stroški usposabljanja, se zdi precej bližje problemu. Vendar je bila izražena vrsta novih pridržkov.
52. Prvič, ker bo le manjši del igralcev na usposabljanju pozneje dosegel tržno vrednost v poklicnem nogometu, medtem ko se mora usposabljati precej večje število igralcev, da bi se oblikovala ta manjšina, bi klube odvrnilo od vlaganja v usposabljanje, če bi se pri določanju primernega nadomestila upoštevali le stroški usposabljanja posameznega igralca. Zato je primerno, da klub, ki zaposli igralca, ki se je usposabljal v drugem klubu, plača nadomestilo, ki pomeni primeren delež skupnih stroškov za usposabljanje v drugem klubu.
53. Drugič, mogoče je, da je za usposabljanje določenega igralca poskrbelo več klubov, zato bi se moralo vsako zapadlo nadomestilo na podlagi ustreznega mehanizma razdeliti sorazmerno med zadevne klube.
54. Oba navedena pomisleka bi lahko bila pomembna pri odločitvi, ali je določena ureditev nadomestil primerna in sorazmerna glede na cilj spodbujanja zaposlovanja in usposabljanja mladih poklicnih nogometnih igralcev.
55. Tretji izraženi pomislek, da bi moral biti za plačilo nadomestila odgovoren le novi delodajalec, ne pa nekdanji pripravnik, me manj prepriča.
56. Zdi se mi, da tega stališča ni mogoče brezpogojno potrditi. Na splošno lahko posameznik pridobi veščine in znanje, ki mu dajejo vrednost na trgu dela, na svoje stroške, javne stroške ali na stroške delodajalca, ki ga usposablja v zameno za njegove storitve. Če v zadnjem primeru „poračun razlike“ ob izteku obdobja usposabljanja med stroški usposabljanja in opravljenimi storitvami pokaže, da stroški usposabljanja še niso bili popolnoma povrnjeni, potem se niti ne zdi nesmiselno, da bi se moralo od pripravnika zahtevati, naj „poračuna razliko“ bodisi z nadaljnjim opravljanjem storitev kot delavec ali (če tega ne želi) s plačilom ustreznega nadomestila. Obveznost plačila nadomestila za usposabljanje bi delavca sicer res odvrnila od tega, da bi sklenil pogodbo z drugim delodajalcem v isti ali drugi državi članici, vendar pa ni posebnega razloga, da bi bil pri sklepanju take pogodbe ta delavec na stroške delodajalca, ki ga je usposabljal, v boljšem položaju kot drug kandidat, ki se je usposabljal na lastne stroške.
57. In vendar so ti pomisleki različni glede na način, na katerega je na splošno organizirano usposabljanje na posameznem področju. Če se poklicni nogometaši običajno usposabljajo na račun kluba, kot očitno se, se zdi sistem nadomestil med klubi, brez vmešavanja samih igralcev, primeren. Poudarila bi tudi, da bi se moral znesek nadomestila za usposabljanje, če bi bil igralec sam odgovoren za njegovo plačilo, izračunati le na podlagi posamičnega stroška njegovega usposabljanja, brez upoštevanja skupnih stroškov usposabljanja. Če je treba za oblikovanje enega igralca, ki bo poklicno uspešen, usposabljati n igralcev, potem je strošek kluba, ki jih usposablja, (in prihranek novega kluba) strošek usposabljanja teh n igralcev. Za plačilo nadomestila med klubi bi bilo primerno in sorazmerno, da izračun nadomestila temelji na tem strošku. Za posamičnega igralca pa bi bil pomemben le posamični strošek.
58. Če povzamem – potreba, da se spodbujata zaposlovanje in usposabljanje mladih poklicnih nogometnih igralcev, lahko utemelji zahtevo za plačilo nadomestila za usposabljanje, če igralec ne spoštuje obveznosti, da po končanem usposabljanju ostane v klubu, pri katerem se je usposabljal, določeno (in ne predolgo) obdobje.(22) Vendar pa bo to veljalo le, če bo znesek nadomestila izračunan na podlagi stroškov usposabljanja, ki so dejansko nastali klubu, v katerem se je usposabljanje odvijalo, in/ali jih je prihranil novi klub, in če bo nadomestilo, omejeno le na neplačane stroške posamičnega usposabljanja, plačal sam igralec.
Sedanja francoska pravila in pravila FIFA
59. Kar nekaj strank, ki so predložile stališča, je opozorilo Sodišče na pravila, ki jih sedaj vsebujeta člena 20 in 21 in Prilogi 4 in 5 Pravilnika FIFE o statusu in prestopih igralcev. Ta pravila sedaj urejajo položaje, kakršen je O. Bernardov, vendar še niso veljala v času dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Sprejeta so bila leta 2001 z odobritvijo Komisije in naj bi si prizadevala zagotavljati skladnost s sodno prakso Sodišča, zlasti sodbo Bosman. Francoska vlada še opozarja, da je francoska listina o poklicnem nogometu sledila tej usmeritvi in sedaj vsebuje primerljiva pravila za urejanje domačih primerov.
60. Vlada Združenega kraljestva zlasti opozarja, da na podlagi sedanjih pravil FIFE nadomestilo plača klub, ne igralec; nadomestilo se izračuna na podlagi stroška usposabljanja igralca, prilagojenega glede na delež pripravnikov, ki so potrebni, da se oblikuje en poklicni igralec; z različnimi varovali in omejitvami se doseže, da je nadomestilo sorazmerno z zasledovanim ciljem; solidarnostni mehanizem pa nadomestilo prerazporedi med klube, kadar je več klubov prispevalo k usposabljanju.
61. Navedene stranke tudi izrecno ali posredno zahtevajo, naj Sodišče potrdi pravila, ki sedaj veljajo.
62. Zdi se mi, da v okviru sedanje zadeve, ki se nanaša na položaj, za katerega ta pravila niso veljala, posebna odobritev ne bi bila primerna. Ob tem pa naj dodam, da bodo deli obrazložitve, navedene zgoraj, in deli obrazložitve, ki jo bo Sodišče navedlo v svoji sodbi, lahko pomembni, če in ko bo treba presojati skladnost teh pravil s pravom Skupnosti.
Predlog
63. Glede na zgoraj navedeno menim, da bi moralo Sodišče na vprašanji, ki jih je postavilo Cour de cassation, odgovoriti:
(1) Načelo prostega gibanja delavcev, vključeno v člen 39 ES, načeloma nasprotuje pravilu nacionalnega prava, v skladu s katerim se lahko nogometnemu igralcu na usposabljanju, ki na koncu obdobja usposabljanja podpiše pogodbo poklicnega igralca s klubom druge države članice, naloži plačilo odškodnine.
(2) Potreba, da se spodbujata zaposlovanje in usposabljanje mladih poklicnih nogometnih igralcev, bi vseeno lahko utemeljila tako pravilo, če je znesek nadomestila izračunan na podlagi stroškov usposabljanja, ki so dejansko nastali klubu, v katerem se je usposabljanje odvijalo, in/ali jih je prihranil novi klub, in če nadomestilo, omejeno le na neplačane stroške posamičnega usposabljanja, plača sam igralec.