Language of document : ECLI:EU:C:2011:297

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

JULIANE KOKOTT,

predstavljeni 12. maja 2011(1)

Združeni zadevi C‑483/09 in C‑1/10

Magatte Gueye

in

Valentín Salmerón Sánchez

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Tarragona, Španija)

„Okvirni sklep 2001/220/PNZ – Položaj žrtev v kazenskem postopku – Zaščita žrtev – Določitev kazni – Prepoved približevanja med storilcem in žrtvijo, ki se mora kot stranska kazen naložiti obvezno – Upoštevanje žrtvine volje – Poravnava v okviru kazenskega postopka“





I –    Uvod

1.        V predloženem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se postavlja vprašanje, ali Okvirni sklep Sveta z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku (2001/220/PNZ)(2) nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se storilcu zaradi nasilja v družini, brez izjeme in obvezno, kot stranska kazen prepove vzpostaviti stik z žrtvijo, in to celo takrat, kadar si žrtev želi vzpostaviti stike z njim.

II – Pravni okvir

A –    Pravo unije

2.        Člen 2(1) Okvirnega sklepa 2001/220 z naslovom „Spoštovanje in priznavanje “ določa, da:

„Vsaka država članica zagotovi, da imajo žrtve resnično in primerno vlogo v njenem kazenskopravnem sistemu. Še naprej si mora prizadevati po svojih najboljših močeh, da zagotovi obravnavo žrtev z ustreznim spoštovanjem posameznikovega osebnega dostojanstva med postopkom in priznava pravice in pravne interese žrtev s posebnim ozirom na kazenski postopek.“

3.        Člen 3 z naslovom „Zaslišanja in predložitev dokazov“ v odstavku 1 določa, da:

„Vsaka država članica varuje možnost, da se zasliši žrtve med postopkom in da predložijo dokaze.“

4.        Člen 8 Okvirnega sklepa 2001/220 obravnava pravico do zaščite. Odstavek 1 tega člena določa:

„Vsaka država članica zagotovi primerno raven zaščite za žrtve, in če je treba, njihovih družin ali oseb v podobnem položaju, predvsem v zvezi z njihovo varnostjo in zaščito njihove zasebnosti, če pristojni organi sodijo, da obstaja resno tveganje povračilnih ukrepov ali trdni dokazi o resni nameri poseganja v njihovo zasebnost.“

5.        Nazadnje obravnava člen 10(1) Okvirnega sklepa 2001/220 poravnavanje v kazenskih postopkih:

„Vsaka država članica si prizadeva za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih šteje za primern[a] za to vrsto ukrepa.“

B –    Nacionalno pravo

6.        Predložitveno sodišče opozarja, da se je španska zakonodaja glede kaznivih dejanj nasilja v družini v zadnjih letih bistveno zaostrila. Kot kriminalnopolitični razlog za te zaostritve navaja, da taka kazniva dejanja predstavljajo družbeno zlo, ki naj bi bilo odraz zgodovinsko neenakega razmerja moči med moškimi in ženskami.

7.        Iz navedkov predložitvenega sodišča izhaja, da morajo sodišča pri vseh kaznivih dejanjih nasilja v družini, v skladu s členom 57(2) v povezavi s členom 48(2) španskega kazenskega zakonika (Código Penal, v nadaljevanju: CP), kot stransko kazen za zaščito žrtve storilcu naložiti prepoved približevanja žrtvi ali vzpostavitve stika z njo. Taka prepoved približevanja se izreče za obdobje, ki je od enega do petih let daljše kot kazen odvzema prostosti, na katero se obsodi storilec, ali, če je ta obsojen na drugo kazen kot odvzem prostosti, za obdobje, ki je daljše od šestih mesecev in krajše kot pet let. Predložitveno sodišče navaja, da to velja celo v lažjih primerih nasilja v družini, kot so zaušnice, praske, suvanje ali „lažje grožnje z besedami brez orožja“.

8.        Predložitveno sodišče poudarja, da morajo v skladu s kazenskim zakonikom sodišča to stransko kazen naložiti v vsakem primeru, sodnik pa nima diskrecijske pravice – razen glede trajanja – da bi pretehtal okoliščine posameznega primera, kot so družinski interesi v igri, volja žrtve ali njena odločitev za ponovno vzpostavitev skupnega življenja.

9.        Člen 468(2) CP obravnava kršitev take prepovedi približevanja kot kaznivo dejanje kršitve kazni. V skladu z odločbo Tribunal Supremo tudi privolitev žrtve k ponovni vzpostavitvi skupnega življenja ne izključi kaznivega dejanja kršitve kazni. Predložitveno sodišče navaja, da je celo teoretično možno, da je žrtev kaznivega dejanja nasilja v družini v nekaterih primerih, kadar sporazumno ponovno vzpostavi skupno življenje s storilcem, obravnavana kot napeljevalka ali sostorilka te kršitve kazni.

10.      Kot navaja predložitveno sodišče, kršitev s stransko kaznijo določene prepovedi približevanja, na podlagi člena 84(3) CP, prav tako povzroči preklic pogojne obsodbe, celo kadar je do ponovne vzpostavitve stikov prišlo sporazumno z žrtvijo.

11.      Nazadnje predložitveno sodišče navaja, da člen 87(b)(5) Zakona o delovanju sodišč (Ley Orgánica del Poder Judicial) prepoveduje možnost poravnave v vseh primerih kaznivih dejanj ali prekrškov (vključno s preprosto razžalitvijo), ki so storjeni na družinskem področju.

III – Dejansko stanje in spor o glavni stvari

12.      Juzgado de lo Penal Nº 23 de Barcelona je obsodilo M. Gueyja zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni podrobneje opisano, na škodo njegove življenjske sopotnice, s katero je bil M. Gueye v preteklih štirih letih v partnerskem odnosu. Sodišče je storilcu med drugim naložilo stransko kazen, ki mu prepoveduje, da se v obdobju 17 mesecev žrtvi približa na manj kot 1000 metrov ali da z njo vzpostavi stik.

13.      M. Gueye je le nekaj dni po obsodbi ponovno vzpostavil skupno življenje z žrtvijo; do tega je prišlo na podlagi žrtvine želje. Zaradi kršitve prepovedi približevanja ga je Juzgado de lo Penal Nº 1 Tarragona na podlagi člena 468(2) CP obsodilo zaradi kršitve kazni. Proti tej sodbi je M. Gueye vložil pritožbo pri četrtem oddelku Audiencia Provincial de Tarragona, ki je v danem primeru predložitveno sodišče.

14.      Audiencia Provincial de Tarragona odloča kot pritožbeno sodišče tudi o obsodbi Valentína Salmeróna Sáncheza zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve kazni po členu 468(2) CP. V. Salmerónu Sánchezu se očita, da je kršil kazen, ki mu jo je 6. novembra 2006 kot stransko kazen naložilo Juzgado de Instrucción Nº 7 de Violencia Sobre la Mujer, de El Vendrell, ki mu je za obdobje 16 mesecev naložilo prepoved približevanja žrtvi na manj kot 500 metrov ali z njo vzpostaviti stik.

15.      Podlaga za obsodbo s stransko kaznijo s strani Juzgado de Instrucción Nº 7 de Violencia Sobre la Mujer, de El Vendrell, je bilo kaznivo dejanje nasilja v družini, ki v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni podrobneje opisano, na škodo njegove življenjske sopotnice, s katero je bil drugi obtoženec v preteklih 6 letih v partnerskem odnosu.

16.      Glede na ugotovitve sodišča sta obtoženca v obeh primerih kljub prepovedi približevanja le nekaj dni po obsodbi ponovno živela z žrtvama. Na zaslišanju pred predložitvenim sodiščem sta obe žrtvi zatrjevali, da sta razmerje s storilcema nadaljevali prostovoljno, ne da bi bili k temu siljeni in ne da bi bili v premoženjski stiski, pobudo za to pa sta dali predvsem sami. Zato se posredno vidita kot žrtvi španskih kazenskih določb, saj naj bi skupno življenje z obtoženima do njunega prijetja zaradi nespoštovanja odločbe sodišča potekalo brez težav.

17.      Pritožbeno sodišče dvomi o skladnosti španskih določil z Okvirnim sklepom. Sicer bi bilo zaradi zaščite žrtve mogoče treba naložiti prepoved približevanja tudi v nasprotju z njihovo voljo. Da pa ne bi špansko pravo niti pri manj hudih kaznivih dejanjih dopuščalo možnosti pretehtati posamične primere in upoštevati voljo žrtve in da zahteva splošno izrekanje prepovedi približevanja za najmanj 6 mesecev, se pritožbenemu sodišču ne zdi primerno.

IV – Vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

18.      V teh okoliščinah je pritožbeno sodišče, Audiencia Provincial de Tarragona, v postopku, ki zadeva M. Gueyeja s sklepom z dne 15. septembra 2009, in v postopku, ki zadeva V. Salmeróna Sáncheza s sklepom z dne 18. decembra 2009, Sodišču postavilo ta – v obeh postopkih ista – vprašanja za predhodno odločanje:

1.      Ali je treba pravico žrtve, da je razumljena, iz uvodne izjave 8 Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ razlagati tako, da gre za pozitivno obveznost državnih oblasti, ki so pristojne za pregon in kaznovanje kaznivih dejanj, da se žrtvi omogoči izraziti svoje mnenje, razmišljanje in stališče o neposrednih učinkih, ki jih lahko ima naložitev kazni storilcu nasilja, s katerim ima družinski odnos ali zelo čustven odnos?

2.      Ali je treba člen 2 Okvirnega sklepa razlagati tako, da obveznost držav, da priznajo pravice in pravne interese žrtev, nalaga upoštevanje njenega mnenja, kadar lahko kazenske posledice postopka v bistvenem in neposredno ogrozijo njeno pravico do svobodnega razvoja osebnosti ter zasebnega in družinskega življenja?

3.      Ali je treba člen 2 Okvirnega sklepa 2001/220 razlagati tako, da državne oblasti ne morejo zavrniti upoštevanja svobodne volje žrtve, če ta nasprotuje naložitvi ali ohranitvi ukrepa prepovedi približevanja, če je napadalec družinski član in ne obstaja objektivno tveganje ponovitve kaznivega dejanja, kadar se presoja raven osebne, družbene, kulturne in čustvene sposobnosti, ki izključuje možnost podreditve storilcu kaznivega dejanja nasilja, ali, nasprotno, ali je treba vsekakor ohraniti primarnost tega ukrepa glede na posebno vrsto kaznivih dejanj?

4.      Ali je treba člen 8 Okvirnega sklepa 2001/220, ki določa, da države zagotovijo primerno raven zaščite za žrtve, razlagati tako, da ob upoštevanju posebnosti teh pravnih kršitev omogoča splošno in obvezno naložitev ukrepov prepovedi približevanja ali stikov kot stranskih kazni v vseh okoliščinah, v katerih je oseba žrtev kaznivih dejanj nasilja v družini, ali pa, nasprotno, da navedeni člen 8 nalaga, da se opravi posamično tehtanje, ki omogoči, da se v vsakem primeru določi ustrezna raven varstva glede na nasprotujoče si interese?

5.      Ali je treba člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 razlagati tako, da omogoča, da se na splošno izključi poravnavanje v kazenskih postopkih o kaznivih dejanjih družinskega nasilja glede na posebno vrsto teh kaznivih dejanj, ali pa je treba, nasprotno, omogočiti poravnavanje tudi v teh vrstah postopkov, tako da se v vsakem primeru tehta nasprotujoče si interese?

19.      Sodišče je s sklepom predsednika Sodišča z dne 24. septembra 2010 oba postopka združilo v enotni postopek in odločanje.

20.      V obeh postopkih pred Sodiščem so pisna stališča podale italijanska, nizozemska, avstrijska, poljska, švedska in španska vlada ter Evropska komisija. Nemška vlada je podala pisno stališče v primeru C-483/09. Obravnave 3. marca 2011 so se udeležile nemška in španska vlada, vlada Združenega kraljestva in Komisija.

V –    Pravna presoja

A –    Upravičenost predložitve in dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

21.      O upravičenosti Audiencia Provincial de Tarragona za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ni dvoma. Okvirni sklep 2001/220, ki je predmet razlage v danem primeru, je bil izdan na podlagi členov 31 EU in 34(2), drugi stavek, (b) EU. V skladu s členom 35 EU je morala za dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki izvira iz pravnega akta, ki je bil izdan s tako pravno podlago, zadevna država članica priznati pristojnost Sodišča. Ta omejitev pravice do predložitve predloga za sprejetje predhodno odločbe bo veljala še nekaj časa po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe.(3) Španija je v skladu s členom 35(3)(a) EU(4) podala ustrezno izjavo, na podlagi katere je do predložitve upravičeno vsako špansko sodišče, katerega odločbe same ni več mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi notranjega prava države.

22.      Komisija je ugotovila, in temu nihče ni ugovarjal, da zoper odločbo Audiencie provincial, ki o sodbi Juzgado de lo Penal odloča kot pritožbeno sodišče, ni nadaljnjega pravnega sredstva v španskem pravu. Audiencia provincial je tako v danem primeru sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva v smislu člena 35(3)(a) ES in je zato upravičeno podati predlog za sprejetje predhodne odločbe.

23.      Španska in italijanska vlada menita, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker postavljena vprašanja niso upoštevna za sprejetje odločitve.

24.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo je treba sprejeti, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi o tem, ali za izdajo sodbe potrebuje predhodno odločbo, in o upoštevnosti vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Kadar se postavljena vprašanja za predhodno odločanje nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče načeloma o tem odločiti,(5) torej velja domneva upoštevnosti(6) glede vprašanj, ki jih v postopku predhodnega odločanja postavijo nacionalna sodišča.

25.      Predlog za sprejetje predhodne odločbe je nedopusten le v izjemnih primerih, predvsem kadar je očitno, da je zahtevana razlaga navedenih določb prava Unije očitno hipotetična.(7) V teh okoliščinah me ugovori obeh vlad ne prepričajo.

26.      Španska vlada navaja, da so predložena vprašanja za predhodno odločanje hipotetična, ker predmet postopka v glavni stvari ni več sama prepoved približevanja, temveč prej sankcija zaradi kršitve prepovedi približevanja, torej kaznivo dejanje kršitve kazni. Vprašanja predložitvenega sodišča pa se nanašajo le na prepoved približevanja, in ne prepoved kršitve kazni.

27.      Vendar je v pristojnosti predložitvenega sodišča, da pri odločanju o kršitvi kazni mora, lahko ali hoče upoštevati dopustnost izreka predvidene prepovedi približevanja. S tem je sodišče upravičeno postaviti vprašanje v zvezi z razlago Okvirnega sklepa v povezavi s tako prepovedjo približevanja.

28.      Italijanska vlada meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, ker – če bi izhajali iz tega, da je nacionalno pravo v nasprotju z Okvirnim sklepom – zahteve ne bi bilo možno razlagati skladno z Okvirnim sklepom. To bi lahko storili le contra legem. Predložitveno sodišče samo namreč navaja, da se mora v skladu z določbami člena 57(2) CP obvezno naložiti stranska kazen prepovedi približevanja.

29.      Sodišče je večkrat poudarilo, da obveznost nacionalnega sodišča, da poda skladno razlago, ne sme biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem.(8) Vendar menim, da še ni povsem nedvoumno pojasnjeno, ali izhaja prepoved razlage contra legem iz samega prava Unije(9) ali pa pravo Unije zgolj ne nasprotuje nacionalni prepovedi razlage contra legem(10). Kakorkoli, v položaju, v katerem bi nacionalno pravo takno razlago dopuščalo in ta ne bi povzročilo obremenitve posameznika – v dani zvezi na primer ne bi povzročilo utemeljitve kazni ali njene zaostritve, temveč, nasprotno, neizrek kazni – ni razvidno, zakaj bi pravo Evropske unije temu nasprotovalo.

30.      Vendar na to vprašanje v okviru tega postopka ni mogoče dokončno odgovoriti. Vsekakor tukaj v okviru preizkusa dopustnosti ni očitno, da bi lahko predložitveno sodišče – če bi določbe Okvirnega sklepa nasprotovale nacionalnemu pravu – samo z razlago contra legem prišlo do sklepa, ki bi bil v skladu z Okvirnim sklepom. Od nacionalnega sodišča se vsekakor zahteva, da če je treba, upošteva celotno nacionalno pravo, da presodi, ali se lahko uporabi tako, da ne nasprotuje določbam Okvirnega sklepa.(11)

31.      Španska vlada je v svojih pripombah navedla, da je v španskem pravosodju vsekakor sporno vprašanje, koliko špansko pravo kljub vsemu dejansko dopušča upoštevanje žrtvine volje. Tako je poudarila, da razlagam Tribunal Supremo o kaznivosti kršitve kazni, pri kateri se ne upošteva nasprotna žrtvina volja glede sankcioniranja kršitve prepovedi približevanja, ne gre pripisati „obvezujoče narave“. V tem primeru pa vendarle ni očitno, da razlaga, skladna z Okvirnim sklepom, ne bi bila mogoča in bi bil tako odgovor Sodišča za nacionalno sodišče brez pomena.

32.      Zahtevi za predhodno odločanje sta tako dopustni.

B –    Razlaga Okvirnega sklepa 2001/220

33.      Predložitveno sodišče v svojem predlogu v bistvu sprašuje, ali Okvirni sklep nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pri kaznivih dejanjih nasilja v družini zavezujoče predpisuje odreditev prepovedi stikov med storilcem in žrtvijo, ne da bi dopuščala možnost, da se taka prepoved, po presoji okoliščin v posameznem primeru in predvsem žrtvine želje do ponovne vzpostavitve razmerja s storilcem, izjemoma ne bi izrekla.

1.      Uvod

34.      Ureditev, ki v vseh primerih nasilja v družini – celo pri verbalnih grožnjah, kot poudarja predložitveno sodišče – zavezujoče predpisuje izrek stranske kazni prepovedi približevanja, v obdobju, ki je najmanj eno leto daljše od dosojene kazni odvzema prostosti ali ki mora v primerih, v katerih ni bila dosojena kazen odvzema prostosti, trajati najmanj šest mesecev(12), je zelo stroga.

35.      Predložitveno sodišče jasno izraža dvome o sorazmernosti take prepovedi približevanja v primerih, v katerih želi žrtev po lastni volji in brez prisile ponovno vzpostaviti skupno življenje s storilcem. Sprašuje se, ali ne bi bile možne izjemne situacije, v katerih bi lahko bili z naložitvijo takih sankcij kršeni interesi in pravice žrtev, za zaščito katerih so dejansko namenjene. Pri tem se lahko žrtev sklicuje na svojo temeljno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Nemška vlada je na obravnavi kot primer navajala položaj para, ki skupaj vodi podjetje. V tem primeru bi lahko prepoved približevanja privedla do propada podjetja in s tem celo uničila gospodarsko osnovo žrtve.

36.      Španska vlada je, nasprotno, poudarila, da je stroga ureditev potrebna za učinkovit boj proti pojavu nasilja v družini. Upoštevati je treba tudi, da je zakonodajalec dolžan zaščititi žrtve. To dolžnost je pred kratkim poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.(13) Ravno pri nasilju v družini je lahko prepoved približevanja smiselno sredstvo, ki žrtvi da možnost, da brez neposrednega pritiska svoje življenje na novo uredi. Predložitveno sodišče sicer navaja, da sta žrtvi v temeljnih postopkih svojo željo, da bi ponovno vzpostavili skupno življenje s storilcema, izrazili povsem po lastni volji. Vendar v primerih nasilja v družini ne bo vedno mogoče preprosto ugotoviti, ali na žrtev dejansko ni bil izvajan pritisk, saj se ta po navadi ne izvaja v javnosti.

37.      Postaja jasno, da je obvezna prepoved približevanja v napetostnem področju med potrebo po učinkovitem ukrepanju države proti nasilju v družini na eni strani in spoštovanjem zasebnega in družinskega življenja ter zasebne avtonomije na drugi strani. Tukaj le preprosto prikazano težavno področje terja zahtevno presojo med različnimi pravnimi dobrinami.

38.      Naj tukaj v naprej navedem rezultat svojega preizkusa: po mojem mnenju vprašanje o tej težki presoji ni del stvarnega področja uporabe Okvirnega sklepa 2001/220, temveč je prej stvar nacionalnega ustavnega prava(14) in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(15).

39.      Kot bom v nadaljevanju pojasnila, je predmet Okvirnega sklepa le položaj žrtve v kazenskem postopku, čeprav se razlaga široko. Nasprotno pa Okvirni sklep ne vsebuje nikakršnih določb glede materialnega kazenskega prava, predvsem ne o vrsti in višini kazni. Vprašanje o primernosti obvezne prepovedi približevanja, kot jo predvideva španska kazenska ureditev, je tako zunaj stvarnega področja uporabe navedenega sklepa.

40.      V nadaljevanju bom najprej pojasnila splošne cilje ureditve Okvirnega sklepa 2001/220, nakar bom raziskala prvi dve vprašanji in nato tretje ter četrto vprašanje vsakokrat skupaj. Na koncu bom odgovorila na peto vprašanje.

2.      Splošni cilj ureditve Okvirnega sklepa 2001/220

41.      Z Okvirnim sklepom 2001/220 naj bi se vzpostavili minimalni standardi za zaščito žrtev kaznivih dejanj.(16) Njegov splošni cilj je varovati interese žrtev v različnih fazah kazenskega postopka in s tem namenom zagotavljati za celotno Evropsko unijo primerljivo, visoko raven zaščite, neodvisno od tega, v kateri državi je žrtev.(17) Države članice morajo tako skrbeti, da je žrtev kaznivega dejanja deležna tudi ukrepov pomoči, ki lahko ublažijo posledice kaznivega dejanja.(18)

42.      V skladu z uvodno izjavo 8 preambule Okvirnega sklepa je treba približati predpise v zvezi s položajem in glavnimi pravicami žrtev, s posebnim upoštevanjem pravice do osebnega dostojanstva, pravice do posredovanja in prejemanja informacij, pravice razumeti in biti razumljen, pravice do zaščite na različnih stopnjah postopka in pravice do nadomestila za neugodnost življenja v drugi državi članici, kot je tista, v kateri je bilo zagrešeno kaznivo dejanje. Žrtev kaznivega dejanja, povedano z drugimi besedami, naj ne bo le predmet postopka. Mnogo prej bi – kot določa uvodna izjava 5 – bilo treba potrebe žrtev upoštevati in obravnavati celovito in usklajeno, pri čemer se je treba izogibati delnim ali nedoslednim rešitvam, ki lahko povzročijo sekundarno viktimizacijo.

3.      Prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje

43.      S prvima vprašanjema želi predložitveno sodišče dejansko vprašati, najprej, ali uvodna izjava 8 Okvirnega sklepa države članice zavezuje, da žrtvi zagotovijo možnost, da se izreče o posledicah kazni, naložene storilcu, s katerim je v družinskem razmerju, in nato, ali iz člena 2 Okvirnega sklepa izhaja, da morajo sodišča tako izjavo mnenja upoštevati.

44.      Glede prvega vprašanja je treba najprej pojasniti, da iz uvodnih izjav preambule Okvirnega sklepa ne more izhajati nikakršna pravna obveznost za države članice.(19) Uvodne izjave se lahko uporabijo le za razlago določil navedenega sklepa.

45.      Pravica do zaslišanja žrtev je vsebovana v določilih člena 3 Okvirnega sklepa. V skladu z njim vsaka država članica varuje možnost, da se med postopkom zaslišijo žrtve in da se predložijo dokazi. Ker je tako s členom 3 določena posebna ureditev zaslišanja žrtve, je treba tega, v primerjavi s členom 2(1), preveriti prednostno. Uvodna izjava 8 se tako lahko uporabi le pri konkretizaciji člena 3.

a)      Člen 3 Okvirnega sklepa

46.      Kot je predložitveno sodišče glede pravice žrtve do predložitve dokazov na podlagi člena 3 že pravilno ugotovilo, je v državam članicam pri uveljavitvi tega pogoja dopuščeno široko polje proste presoje.(20) Tako je tudi v uvodni izjavi 9 Okvirnega sklepa poudarjeno, da države članice niso zavezane obravnavati žrtve enako, kot velja za stranke v postopku. Tako se lahko same odločijo, v kakšni obliki bo žrtvi omogočena pravica do zaslišanja.

47.      Lastno razlaganje te pravice do zaslišanja, zato da se zadovoljijo interesi žrtve in da se žrtev ne omeji na povsem posredno vlogo, ni dopustno, na kar nemška in poljska vlada upravičeno opozarjata. Pravica žrtve do tega, da ji sodišče prisluhne, mora poleg možnosti, da poda svoje videnje poteka dogodka, vsebovati tudi pravico do tega, da v postopku izrazi svoje subjektivne presoje in pričakovanja. Vsekakor v primeru, v katerem je žrtev v tesnem osebnem razmerju s storilcem in kazen tako posredno vpliva na zasebno in družinsko življenje žrtve, pravica do zaslišanja vključuje tudi mnenje žrtve o kazni, ki se bi naj izrekla.

48.      Da se pravici do zaslišanja ne odvzame polni učinek,(21) mora obstajati možnost, da se izražena stališča žrtve vključijo v odločanje o odmeri kazni. Sodišče je pri razlagi člena 3 upoštevalo določila člena 2(1).(22) Ta določa, da morajo države članice zagotoviti, da imajo žrtve resnično in primerno vlogo v njihovih kazenskopravnih sistemih. Da bi zadostilo tej določbi, mora sodišče proučiti žrtvino izjavo, pri čemer obstaja možnost, da lahko ta izjava vpliva na sodbo sodišča. Žrtev namreč ne bi imela nikakršne vloge v postopku, če ne bi obstajala dolžnost, da se njene izjave upoštevajo.

49.      Vendar iz pravice do zaslišanja ne more izhajati – kot med drugim avstrijska vlada pravilno poudarja – da bi bila naložitev kazni postavljena v dispozicijo žrtve. Vprašanje odmere kazni namreč terja zahtevno tehtanje, pri katerem je treba upoštevati zelo različne vidike, zaradi česar tega ni mogoče opraviti samo na podlagi žrtvine želje. Zato pristojno sodišče ni vezano na žrtvino mnenje. Kot dodaten razlog proti zavezujočemu upoštevanju žrtvine volje je švedska vlada pravilno navedla, da bi nato obstajala nevarnost, da bi storilec na žrtev izvajal pritisk, da bi se ta pred sodiščem izrekla za milejšo kazen.

50.      Kot bom pojasnila pri odgovorih na vprašanji 3 in 4, učinkovitost te pravice do zaslišanja ni vselej v nasprotju z določili nacionalnega prava o predvideni minimalni kazni. Možnost upoštevanja žrtvinega mnenja, ki jo zahtevajo določila člena 3 Okvirnega sklepa, mora biti podana le znotraj s strani nacionalnega prava predvidenega kazenskega okvira.

b)      Vmesni sklep

51.      V vmesnem sklepu je treba ugotoviti, da člen 3(1) države članice zavezuje, da omogočijo žrtvi, da se izrazi glede naložitve kazni storilcu, s katerim je žrtev v družinskem ali močnem čustvenem razmerju. Dana mora biti tudi možnost, da lahko sodišče pri sestavljanju sodbe upošteva žrtvina stališča. Vendar to velja le v kazenskem okviru, ki ga določa nacionalno pravo. Pojasniti je treba, da to ne pomeni, da mora sodišče slediti žrtvini volji. Pri odmeri kazni ni vezano na mnenje, ki ga je žrtev o kazni izrazila.

4.      Tretje in četrto vprašanje

52.      S tema vprašanjema želi sodišče dejansko ugotoviti, ali Okvirni sklep nasprotuje prepovedi približevanja, ki se mora obvezno izreči v vsakem primeru nasilja v družini, tudi brez upoštevanja okoliščin posameznega primera in tudi v nasprotju z žrtvino voljo.

53.      Dodatno je treba k zgoraj navedeni razlagi člena 3 najprej utemeljiti pravico do zaslišanja.

a)      Člen 3 Okvirnega sklepa

54.      Če izhajamo iz utemeljitve pravice do zaslišanja žrtve, kot je bila podana v prvih dveh vprašanjih, bi lahko argumentirali, da je ta pravica učinkovita le, če lahko zaslišanje žrtve v nekaterih primerih privede do tega, da se prepoved približevanja ne naloži. Kot navaja predložitveno sodišče, traja prepoved približevanja najmanj eno leto po odsluženi kazni, kadar je sodišče storilcu izreklo kazen odvzema prostosti, in najmanj 6 mesecev v drugih primerih. Na poziv Sodišča je španska vlada na ustni obravnavi pojasnila, da bi se v nekaterih primerih čas trajanja prepovedi približevanja lahko skrajšal tudi na en mesec.

55.      Združeno kraljestvo je v zvezi s prepovedjo približevanja, ki traja najmanj 6 mesecev, izrazilo dvome o skladnosti španske ureditve z Okvirnim sklepom. Zaslišanje priče v zvezi s sankcijami, ki naj bi se naložile, v zvezi s tem obdobjem 6 mesecev, ne bi imelo učinka. Kljub žrtvinim navedbam namreč sodišče ne bi moglo naložiti prepovedi približevanja, krajše od 6 mesecev. To pa ne bi zadoščalo za opredelitev pravice do zaslišanja kot učinkovite.

56.      Menim, da pravica do zaslišanja nima takega učinka na višino po nacionalnem pravu predvidene kazni. Dokler žrtev lahko izrazi mnenje o prepovedi približevanja, ki bi se naj naložila, in se njena izjava lahko na splošno upošteva v razponu kazni, ki je predviden po nacionalnem pravu, je to v skladu s členom 3.

57.      Nadaljnja razlaga bi presegala domet Okvirnega sklepa glede urejanja postopkovnega prava. Cilj Okvirnega sklepa je namreč, da žrtvi kaznivega dejanja nudi nekatere postopkovne garancije v kazenskem postopku. Ali in katere stranske kazni država članica določi za kazniva dejanja nasilja v družini, ni predmet urejanja Okvirnega sklepa 2001/220. Ta ne ureja vseh vidikov zaščite žrtve splošno in celovito, temveč natanko tiste, ki so v povezavi s procesnimi garancijami v kazenskem postopku. Pravica do zaslišanja iz člena 3 se zato ne sme razlagati tako široko, da bi lahko to povzročilo celo posreden vpliv na predvideno višino kazni, ki jo določa nacionalno pravo.

58.      Načeloma je tudi Združeno kraljestvo menilo, da materialno kazensko pravo, in s tem vrsta in trajanje kazni, ne spada na področje uporabe Okvirnega sklepa.

b)      Člen 8 Okvirnega sklepa 2001/220

59.      Na podlagi formulacije „primerne ravni zaščite za žrtve“, ki je v členu 8, nemška vlada sklepa, da Okvirni sklep ne dopušča splošno obvezne naložitve prepovedi približevanja. Iz zahteve po primernosti zaščite za žrtve sledi dolžnost držav članic, da o prepovedi približevanja presodijo v vsakem primeru posebej.

60.      Ta razlaga me ne prepriča. Zakonodajalec Evropske unije namreč gotovo ni imel v mislih pretirane zaščite žrtve, ko je v členu 8(1) zahteval primerno zaščito žrtve. V danem primeru bi bila lahko zaščita iz španske prepovedi približevanja namreč neprimerna le zato, ker do nje pride v nasprotju z žrtvino voljo, kar bi tako kvečjemu lahko bilo pretirano. Prej nasprotno, zahteva po primernosti zaščite za žrtve je bila v člen 8 vključena zaradi bojazni pred prenizko ravnijo zaščite.

61.      Poleg tega, kot izhaja iz sobesedila člena 8, ta ureja zaščito žrtve v okviru postopka takrat, „kadar obstaja resno tveganje povračilnih ukrepov ali trdni dokazi o resni nameri poseganja v njihovo zasebnost“. Kot švedska vlada pravilno poudarja, so ti zaščitni ukrepi namenjeni za zaščito žrtve pred nedovoljenimi posegi ali vplivi med postopkom s strani storilca ali osebe iz njegovega okolja. Člen 8(1) ni namenjen zaščiti žrtve pred negativnimi posledicami kazni, ki se naložijo storilcu.

62.      V prid tukaj podani razlagi, na kar opozarja v svojih stališčih nizozemska vlada, je tudi povezava z drugimi odstavki člena 8 Okvirnega sklepa 2001/220. Tako morajo države članice v skladu z odstavkom 3 zagotoviti, da se izogne stiku žrtve s storilcem kaznivega dejanja v prostorih sodišča, če je možno z zagotovitvijo ločenih čakalnic. Tak namen je razviden tudi iz odstavka 4 člena 8 Okvirnega sklepa 2001/220, ki poleg tega želi preprečiti, da bi se morala žrtev na javni obravnavi soočiti s storilcem in tam pričati. Vsi ti vidiki se nanašajo na kazenski postopek.

63.      Z drugimi besedami, varovalni ukrep iz člena 8 Okvirnega sklepa 2001/220 ima predvsem služnostno funkcijo: zagotovi naj, da lahko žrtev brez prisile, brez strahov in s tem učinkovito koristi druge postopkovne pravice, ki so ji zajamčene. Člen 8 se tako navezuje na žrtvine pravice v postopku in se ne nanaša celovito na vsa možna žrtvina pričakovanja.

64.      Tako tudi iz člena 8 Okvirnega sklepa ne izhaja, da ta nasprotuje obvezni prepovedi približevanja, ki je določena po nacionalnem kazenskem pravu.

c)      Člen 2 Okvirnega sklepa

65.      V skladu s členom 2(1) Okvirnega sklepa 2001/220 države članice zagotovijo, da imajo žrtve resnično in primerno vlogo v njihovih kazenskopravnih sistemih, in priznavajo pravice in pravne interese žrtev, zlasti glede na kazenski postopek.

66.      Člen 2 ne vsebuje konkretnih jamstev, temveč je oblikovan zelo odprto. Sodišče ga je zato doslej uporabilo le za razlago konkretnih jamstev v nadaljnjih členih Okvirnega sklepa.(23) Ta člen bi naj predvsem na splošno orisal vsebino Okvirnega sklepa, v nadaljnjih členih pa sledijo konkretne dolžnosti držav članic.

67.      Iz člena 2 nikakor ni mogoče izpeljati prepovedi obvezne in splošne naložitve prepovedi približevanja. Vprašanje sorazmernosti obveznosti naložitve prepovedi približevanja zadeva kazni, ki so določene po materialnem pravu. Splošno navezovanje člena 2 na spoštovanje in priznavanje žrtve ne more pripeljati do obveznosti držav članic, da upoštevajo žrtvine interese v celotnem, torej tudi v materialnem kazenskem pravu, temveč se omejuje predvsem na kontekst kazenskega postopkovnega prava.

68.      To je mogoče sklepati iz naslova in splošnih povezav med določili Okvirnega sklepa 2001/220. Namen vseh določb, ki sledijo členu 2, je ravno podrobnejša ureditev in konkretiziranje položaja žrtve v kazenskem postopku. Tako te določbe zadevajo med drugim „zaslišanje in predložitev dokazov“, pravico do „prejemanja informacij“, „varovalnih ukrepov pri sporočanju“ in „stroškov žrtev v zvezi s kazenskim postopkom“. Nikjer v Okvirnem sklepu pa ni mogoče najti določb, ki bi se izrecno nanašale na zaščito žrtve, ki bi zadevali materialno pravo.

69.      V Okvirnem sklepu ni ne izjav v zvezi z materialnim kazenskim pravom držav članic na splošno ne o vprašanju kazni za storilca, kot se postavlja v danem primeru. Tudi iz definicije žrtve v členu 1 je mogoče razbrati, da se Okvirni sklep ne želi dotakniti materialnega kazenskega prava, temveč ga jemlje le kot izhodišče za procesne pravice žrtve. Žrtev je tako oseba, ki je utrpela škodo, povzročeno z dejanjem, ki krši kazensko zakonodajo države članice.

70.      Drugačno sklepanje prav tako ne izhaja iz definicije pojma „postopek“ iz člena 1, ki je uporabljen tudi v členu 2(1). V njem je ta pojem definiran kot „širok“, tako da poleg kazenskega postopka vključuje vse stike žrtev kot takih s katerimkoli organom itd. pred kazenskim postopkom, med njim ali po njem. Iz tega ni mogoče sklepati, da bi tudi ureditev materialnega prava spadala pod pojem postopka. Uvodni izjavi 6 in 10 vsebujeta razmišljanje o pomenu pomožnih ukrepov in ustanov za pomoč žrtvam pred kazenskim postopkom in po njem.

71.      Da Okvirni sklep določa, da se pojem postopka razlaga široko, je zgolj dosledno, saj v členu 1 opredeljuje kazenski postopek kot vsakokratni postopek, kot je določen po nacionalnem pravu. Ker se lahko opredelitve dejanskega kazenskega postopka po nacionalnih pravih razlikujejo, je za zaščito žrtev v celotni Evropski uniji treba upoštevati vidike, ki so s kazenskim postopkom neposredno povezani, vendar se nanašajo na dogajanje pred njim ali mu sledijo. Zaščita žrtve lahko tudi zahteva, da pomožni in dodatni ukrepi ne prenehajo naglo, takoj z razglasitvijo sodbe, temveč še nekaj časa učinkujejo.

72.      Vendar niti široka razlaga pojma postopka ne omogoča obravnavanja kazenskih sankcij proti storilcu kot del postopkovnega vidika. Okvirni sklep namreč ne ureja vseh vidikov zaščite žrtve splošno in izčrpno, temveč le v povezavi z varovalnimi ukrepi v kazenskem postopku. Zato ni predmet Okvirnega sklepa zaščita žrtve pred posrednimi, zunajpostopkovnimi posledicami kazni, ki jo je sodišče naložilo storilcu.

73.      Ob razlagi Okvirnega sklepa, ki bi posredno imela posledice za kazni, določene po nacionalnem pravu, se med drugim postavlja vprašanje, ali je Evropska unija sploh pristojna sprejemati take pravne določbe.

74.      Drugje(24) sem že opozorila, da obstajajo nekateri dvomi o tem, ali vprašanja o zaščiti žrtve v kazenskem postopku spadajo v domet v Okvirnem sklepu 2001/220 navedene pravne podlage (člen 34(2), drugi stavek, (b) EU). Še jasneje to velja za v danem primeru navedene vidike materialne kazni in določanja kazni. Tudi možnost skladne razlage s primarnim pravom govori proti razlagi Okvirnega sklepa tako, da vključuje tudi primernost kazni.

75.      Nazadnje je treba upoštevati tudi Listino o temeljnih pravicah, na katero se sklicuje predvsem Komisija. Po njenem mnenju vodi v členu 2(1) Okvirnega sklepa vsebovana dolžnost držav članic, da spoštujejo pravice žrtve v kazenskem postopku, tudi k temu, da morajo države članice žrtvam omogočiti vse pravice, ki izhajajo iz Listine o temeljnih pravicah. Komisija tako preverja kršitev člena 7 Listine, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.

76.      Tako je treba spomniti, da se Okvirni sklep sicer razlaga tako, da se spoštujejo temeljne pravice.(25) To pa lahko velja le v okviru njegovega stvarnega področja uporabe. Da so v danem primeru lahko kršene temeljne pravice žrtve, sem omenila že na začetku. Klub temu pa ta ugotovitev ne more privesti do tega, da se Okvirnemu sklepu pripiše vsebina, ki je nima.

77.      V danem primeru se zato tudi ne postavi vprašanje o razlagi člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah, ki določa njeno področje uporabe. Na podlagi tega člena velja Listina za države članice „izključno pri uporabi prava Evropske unije“. Ni še dokončno razjasnjeno, ali se to razlaga ozko ali pa so s tem mišljeni vsi primeri, v katerih nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije.(26)

78.      Ker so predmet Okvirnega sklepa le kazenskopostopkovni vidiki zaščite žrtve, in ne kazni, ki se naložijo storilcu, dani položaj ne spada v okvir urejanja Okvirnega sklepa in s tem tudi ne v okvir prava Evropske unije.

79.      Sodišče tako ni pristojno preizkusiti, ali in koliko so od predložitvenega sodišča grajana določila španskega kazenskega prava o naložitvi prepovedi približevanja pri kaznivih dejanjih nasilja v družini, skladna s temeljnimi pravicami, kot na je na primer dolžnost do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.(27) Tak preizkus temeljnih pravic prizadetih subjektov ostaja naloga nacionalnih sodišč ali Evropskega sodišča za človekove pravice.

d)      Vmesni sklep

80.      Na tretje in četrto vprašanje odgovarjam tako: Okvirni sklep 2001/220 ne obravnava vprašanja o primernosti kazni, ki se naj naložijo. Tako ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se mora prepoved približevanja kot stranska kazen naložiti splošno in obvezno.

5.      Peto vprašanje

81.      S petim vprašanjem želi predložitveno sodišče vedeti, ali se člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 razlaga tako, da zavezuje države članice, da morajo omogočiti možnost poravnave tudi pri kaznivih dejanjih nasilja v družini.

82.      V tem primeru je najprej treba ponovno pojasniti, da je Okvirni sklep zavezujoč samo glede svojega cilja, izbira oblike in sredstev pa je prepuščena nacionalnim organom. Pri dejanski izvedbi se državam članicam priznava široko polje proste presoje.(28)

83.      Kar zadeva možnosti poravnave v okviru kazenskega postopka, nalaga člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 državam članicam le to, naj si prizadevajo za pospeševanje poravnavanja v kazenskih zadevah za kazniva dejanja, ki jih „šteje za primerne“ za to vrsto ukrepa. Sam odprt pojem primernosti pojasni, da države članice odločajo o tem, pri katerih kaznivih dejanjih je možna poravnava.(29)

84.      Države članice so sicer pri presoji lahko omejene z obveznostjo uporabiti objektivna merila za določitev vrst zadevnih kaznivih dejanj,(30) vendar nič ne nakazuje na to, da v tem primeru ni tako. Možnost poravnave namreč ostane stvarno področje uporabe, čeprav se pri kaznivih dejanjih nasilja v družini ne sme uporabiti.

VI – Predlog

85.      Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako:

1.      Člen 3 Okvirnega sklepa 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku zavezuje države članice, da žrtvi omogočijo, da se izjavi o kazni, ki se nalaga storilcu, s katerim ima žrtev tesno osebno razmerje. Prav tako mora biti dana možnost, da lahko sodišče tako izjavo pri svoji presoji upošteva. Vendar to velja le v okviru kazni, kot je predvidena po nacionalnem pravu, in ne pomeni, da je sodišče vezano na voljo stranke.

2.      Okvirni sklep 2001/220 se ne dotika vprašanja o primernosti kazni, ki se naloži. Tako ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki splošno in obvezno kot stransko kazen določa prepoved približevanja.

3.      Člen 10 Okvirnega sklepa 2001/220 daje državam članicam široko polje proste presoje pri določanju kaznivih dejanj, pri katerih je možna poravnava. Njegova določila ne zavezujejo držav članic, da bi morale možnost poravnave omogočiti pri kaznivih dejanjih nasilja v družini.


1 – Jezik izvirnika: nemščina.


2 – UL L 82, str. 1, v nadaljevanju: Okvirni sklep 2001/220 ali Okvirni sklep.


3 – Protokol (št. 36) o prehodni ureditvi, UL 2010, C 83, str. 322.


4 – To izhaja iz Informacije o začetku nastopa veljavnosti Amsterdamske pogodbe, objavljene v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 1. maja 1999 (UL L 114, str. 56).


5 – Glej med drugim sodbi z dne 15. decembra 1995 v zadevi Bosman (C-415/93, ZOdl., str. I‑4921, točka 59) in z dne 13. julija 2006 v združenih zadevah Manfredi in drugi (od C-295/04 do C-298/04, ZOdl., str. I-6619, točka 26).


6 – Sodbe z dne 16. junija 2005 v zadevi Pupino (C-105/03, ZOdl., str. I-5285, točka 30); z dne 9. oktobra 2008 v zadevi Katz (C-404/07, ZOdl., str. I-7607, točka 31) in z dne 22. aprila 2010 v zadevi Dimos Agiou Nikolaou (C-82/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 15).


7 – Ustaljena sodna praksa, glej sodbo z dne 31. marca 2011 v zadevi Schröder (C-450/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 17).


8 – Glej sodbe z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi (C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 110); z dne 15. aprila 2008 v zadevi Impact (C‑268/06, ZOdl., str. I‑2483, točka 100) in z dne 16. julija 2009 v zadevi Mono Car Styling (C‑12/08, ZOdl., str I‑6653, točka 61).


9 – V to smer se nagiba v opombi 6 navedena sodba Pupino, točka 47.


10 – V opombi 8 navedene sodbe, ki govorijo o obveznosti skladne razlage po pravu Evropske unije, so v prid prvi razlagi.


11 – V opombi 6 navedena sodba Pupino, točka 47.


12 – Zgornja meja kazni prepovedi približevanja je v tem primeru 5 let.


13 – Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 9. junija 2009 v zadevi Opuz proti Turčiji (pritožba št. 33401/02).


14 – Špansko ustavno sodišče (Tribunal Constitucional) je v sodbi z dne 7. oktobra 2010 v primeru STC 60/2010 potrdilo skladnost španskih določil z ustavo.


15 – Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana v Rimu 4. novembra 1950.


16 – Primerjaj z uvodno izjavo 3 Okvirnega sklepa, ki se sklicuje na sklepe Evropskega Sveta iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999.


17 – Primerjaj z uvodno izjavo 4 Okvirnega sklepa.


18 – Primerjaj z uvodnima izjavama 3 in 6 Okvirnega sklepa.


19 – Glej sodbo z dne 25. februarja 2010 v zadevi Müller Fleisch (C-562/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 40 in navedena sodna praksa).


20 – V opombi 6 navedena sodba Katz, točka 46; glede tega glej tudi moje sklepne predloge v tej zadevi, predstavljene 10. julija 2008.


21 – Glej v tem smislu v opombi 6 navedeno sodbo Katz, točka 47.


22 – Prav tam.


23 – V opombi 6 navedeni sodbi Katz, točka 47, in Pupino, točka 52.


24 – Glej moje sklepne predloge, predstavljene 11. novembra 2004 v zadevi Pupino (C‑105/03, Recueil, str. I‑5285, točka 48 in naslednje), ter prav tako moje sklepne predloge, predstavljene 8. marca 2007 v zadevi Dell´Orto (C‑467/05, ZOdl., str. I‑5557, točka 40).


25 – V opombi 6 navedena sodba Katz, točka 48.


26 – Glede tega glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Bota, predstavljene 5. aprila 2011 v zadevi Scattolon (C-108/10, še neobjavljeni v ZOdl., točke od 110 do 121).


27 – Glede tega glej sodbi z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel (12/86, Recueil, str. 3719, točka 28) in z dne 18. junija 1991 v zadevi ERT (C-260/89, Recueil, str. I-2925, točka 42).


28 – V opombi 6 navedena sodba Katz, točka 46, in sodba z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Eredics (C‑205/09, še neobjavljena v ZOdl., točka 38).


29 – V opombi 28 navedena sodba Eredics, točka 37.


30 – Prav tam, točka 39.