Pritožba, ki jo je HeidelbergCement AG vložila 22. maja 2014 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 14. marca 2014 v zadevi T-302/11, HeidelbergCement AG proti Evropski komisiji
(Zadeva C-247/14 P)
Jezik postopka: nemščina
Stranki
Pritožnica: HeidelbergCement AG (zastopniki: U. Denzel, C. von Köckritz, P. Pichler, odvetniki)
Druga stranka v postopku: Evropska komisija
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj
1. izpodbijano sodbo razveljavi;
2. Sklep Komisije z dne 30. marca 2011 (COMP/39520 – cement in podobni proizvodi, C(2011) 2361) na podlagi člena 263(4) PDEU razglasi za ničen v delu, v katerem zadeva pritožnico;
3. podredno drugemu pritožbenemu predlogu, zadevo vrne Splošnemu sodišču v odločanje v skladu s pravno presojo iz sodbe Sodišča;
4. v vsakem primeru naloži Komisiji plačilo stroškov, ki so pritožnici nastali v postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Pritožba je vložena zoper sodbo Splošnega sodišča z dne 14. marca 2014 v zadevi T-302/11. Sodba je bila pritožnici vročena 14. marca 2014. S sodbo je Splošno sodišče zavrnilo tožbo pritožnice, vloženo zoper Sklep Komisije z dne 30. marca 2011 v zadevi COMP/39520 – cement in podobni proizvodi, C(2011) 2361.
Pritožnica uveljavlja sedem pritožbenih razlogov:
Prvič naj bi Splošno sodišče neustrezno preučilo zahteve glede navedbe namena zahteve za informacije, ki izhajajo iz člena 18(3) Uredbe št. 1/20031 , in jih napačno uporabilo. Vsebino zahteve za informacije naj bi nezadostno določilo in naj ne bi upoštevalo obveznosti obrazložitve Komisije.
Drugič naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je izhajalo iz tega, da bi bila obveznost obrazložitve iz člena 296(2) PDEU lahko omejena s členom 18(3) Uredbe št. 1/2003. Zato naj Sodišče ugovora manjkajoče obrazložitve odločitve o sprejetju odločbe o zahtevi za informacije v obravnavani zadevi ne bi preučilo. Sodišče naj tudi neupravičeno ne bi obravnavalo očitka manjkajoče obrazložitve določitve roka. Njegova sodba naj bi bila obrazložena z dobesedno enakim besedilom, kot je besedilo, uporabljeno v vzporednem postopku in prilagojeno v tem postopku navedenemu, vsebinsko drugačnemu očitku.
Tretjič naj bi Splošno sodišče nezadostno preučilo pojem „potrebnost“ v smislu člena 18(3), prvi stavek, Uredbe št. 1/2003 s tem, da je utemeljeno obrazložitev stališča Komisije glede indicev štelo za nepotrebno. Poleg tega naj bi določilo napačne zahteve, kar zadeva zvezo med utemeljenim sumom in potrebnostjo zahtevanih informacij. Prav tako naj bi napačno razlagalo člen 18(3), prvi stavek, Uredbe št. 1/2003, saj preizkusa primernosti zahtevanih informacij ni štelo za potrebnega. To naj bi imelo za posledico izpodkopavanje pravice do pritožbe, ki izhaja iz člena 18(3), tretji stavek, Uredbe št. 1/2003.
Četrtič naj bi Splošno sodišče člen 18(3), prvi stavek, Uredbe št. 1/2003 neupravičeno štelo za pravno podlago za predlog Komisije pripravo, zbiranje in obdelavo informacij, ki jih pritožnica ni imela na razpolago v tej obliki.
Petič naj bi Splošno sodišče očitek prekratkega roka za odgovor zavrnilo zgolj na podlagi abstraktno obravnavane gospodarske moči pritožnice in torej z nezadostno in nedosledno obrazložitvijo.
Šestič naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo merila določnosti aktov prava Unije s tem, da je zahtevo za informacije štelo za dovolj določno, čeprav je samo ugotovilo, da so v njej vsebovana vprašanja nedoločna. Poleg tega naj ne bi preučilo specifičnih očitkov glede pomanjkljive določnosti in je s tem izpodkopalo pravico do pritožbe (glej člen 18(3), tretji stavek, Uredbe št. 1/2003).
Sedmič naj bi Splošno sodišče kršilo pravico pritožnice do obrambe s tem, da je menilo, da bi ona morala opraviti ocene, ki bi jih Komisija lahko uporabila v okviru ekonomske analize za dokaz domnevne kršitve kartelnega prava Unije.
____________1 Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe, UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205.