SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 30. maja 2013(1)
Zadeva C‑40/12 P
Gascogne Sack Deutschland GmbH, nekdanja Sachsa Verpackung GmbH,
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg industrijskih plastičnih vreč – Globe – Kršitev temeljne pravice do poštenega sojenja v razumnem roku, ki jo je storilo Splošno sodišče“
Uvodna pojasnila
1. Splošno sodišče je 16. novembra 2011 izdalo tri sodbe,(2) s katerimi je zavrnilo posamične tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije v zadevi COMP/F/38.354 – Industrijske vreče.(3) V tej odločbi je Komisija ugotovila resno in dolgotrajno kršitev takratnega člena 81 ES (postal člen 101 PDEU) ter več hčerinskim družbam in njihovim matičnim družbam naložila visoke globe. To je ena od pritožb, ki so bile vložene zoper tiste sodbe Splošnega sodišča.(4)
2. V okviru teh pritožb se porajajo nova vprašanja konkurenčnega prava, v njih pa so navedeni tudi očitki, da je Splošno sodišče v zvezi s tožbami, ki so bile pri njem vložene, prekoračilo razumen rok odločanja. Sodišče si mora zato jasno prizadevati za hitro obravnavo pritožb. Da bi izpolnila to zahtevo, hkrati pa upoštevala potrebo po zadostnem času za prevod, sem vprašanja, ki jih obravnavam, razdelila med troje sklepne predloge, kot je navedeno spodaj.
3. Ključne zakonske določbe ter opis omejevalnega sporazuma, postopka pred sprejetjem odločbe Komisije in naložitve glob so navedeni v točkah od 6 do 32 teh sklepnih predlogov. Ker so navedbe o okoliščinah, v katerih so matične družbe odgovorne ali niso odgovorne za ravnanje hčerinskih družb v njihovi popolni lasti, v vsaki pritožbi malo drugačne, je to vprašanje obravnavano v vseh trojih sklepnih predlogih. Moja analiza vprašanj, ki izhajajo iz trditve, da Splošno sodišče ni razsodilo v razumnem roku (zlasti merila za ugotovitev, ali je prišlo do čezmernega odlašanja, in če je tako, kako je to mogoče popraviti), je v točkah od 70 do 150 mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 30. maja 2013 v zadevi Groupe Gascogne.(5) Preučitev natančnejših trditev, ki jih je podala vsaka od pritožnic (na primer) v zvezi s primernostjo razlogovanja v sodbah Splošnega sodišča, je seveda v sklepnih predlogih, v katerih je obravnavana vsaka od teh pritožb.(6)
Uvod
4. V tej zadevi se postavljata dve pomembni vprašanji. Pri prvem gre za način določanja glob, kadar hčerinska družba, ki je v celoti v lasti matične družbe, krši pravila o konkurenci in se odgovornost za kršitev na podlagi solidarne odgovornosti pripiše matični družbi.
5. Drugo se nanaša na pravico do učinkovitega sodnega varstva, kot jo zagotavljata člen 47 Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)(7) ter člena 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). V zvezi s tem sta bistveni vprašanji, kakšen je „razumen rok“ v smislu člena 47 Listine in katero je primerno pravno sredstvo, če Splošno sodišče ne razsodi v tem roku.
Pravni okvir
Evropska konvencija o človekovih pravicah
6. Člen 6(1) EKČP določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Člen 13 te konvencije določa, da ima vsak, čigar pravice in svoboščine, zajamčene z EKČP, so kršene, pravico do učinkovitih pravnih sredstev. Če Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: sodišče v Strasbourgu) v postopku pred njim ugotovi, da je bila kršena EKČP, lahko v skladu s členom 41 sodišče v Strasbourgu oškodovani stranki zagotovi pravično zadoščenje (izrecne enakovredne določbe glede Sodišča ni).
Temeljne pravice
7. Člen 41 Listine zagotavlja vsakomur pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku.
8. Člen 47 Listine ima naslov „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“. Med drugim določa:
„Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče.
[…]“
9. Člen 48 Listine zagotavlja domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe. Podobno jamstvo vsebuje člen 6(2) EKČP.
10. Člen 51(1) Listine določa:
„Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.“
11. V členu 52(3) Listine je določeno, da se pravice, ki jih zagotavlja Listina, razlagajo enako kot ustrezne pravice, določene v EKČP.
Določbe Pogodb
Pogodba EU
12. Člen 19(1) PEU nalaga Sodišču kot instituciji (ki torej vključuje Sodišče, Splošno sodišče in katerokoli specializirano sodišče), da „zagotavlja upoštevanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb“. Zato so države članice dolžne „vzpostaviti pravna sredstva potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije“.
Pogodba DEU
13. Člen 101 PDEU (prej člen 81 ES) prepoveduje podjetjem sodelovati pri sporazumih, sklepih in usklajenih ravnanjih, ki preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu.
14. Člen 261 PDEU določa:
„Z uredbami, ki jih v skladu z določbami te pogodbe sprejemata Evropski parlament in Svet skupaj in ki jih sprejema Svet sam, se lahko Sodišču dodeli neomejena pristojnost glede kazni, predvidenih v teh uredbah.“
15. Bolj na splošno, s členom 263 PDEU je Sodišču podeljena pristojnost za presojo zakonitosti aktov institucij, med katerimi je tudi Komisija, „zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitve Pogodbe ali kateregakoli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil“.
Globe v konkurenčnem pravu
16. V uvodnih izjavah 29, 33 in 37 Uredbe št. 1/2003(8) je navedeno:
„(29) Skladnost s členoma 81 in 82 Pogodbe in izpolnjevanje obveznosti, ki so naložene podjetjem in podjetniškim združenjem v skladu s to uredbo, mora biti zagotovljena z uporabo glob in periodičnih denarnih kazni.
[…]
(33) Ker za vse odločbe Komisije na podlagi te uredbe velja nadzor Sodišča v skladu s Pogodbo, mora Sodišče skladno s členom 229 Pogodbe[, ki je postal člen 261 PDEU,] imeti neomejeno pristojnost glede odločb, s katerimi Komisija nalaga globe in periodične denarne kazni.
[…]
(37) Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti [Listina]. Zato je to uredbo treba razlagati in uporabljati ob upoštevanju teh pravic in načel.“
17. Člen 23(2) Uredbe št. 1/2003(9) določa, da kadar podjetje krši člen 101 PDEU:
„Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe […] Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu“ (v nadaljevanju: 10‑odstotna zgornja meja).
18. Ta določba se v sodni praksi EU razlaga na poseben način. Besedi „celotnega prometa“ iz člena 23(2) pomenita promet skupine podjetij, ki se šteje za „podjetje“ v smislu te določbe, na svetovnem trgu, to se pravi, da se upoštevajo skupno vsi njeni sestavni deli.(10) Besedna zveza „predhodno poslovno leto“ se razlaga tako, da se nanaša na finančno leto pred odločbo Komisije.(11) Zato je to leto referenčno leto za izračun 10‑odstotne zgornje meje.
19. Člen 23(3) Uredbe št. 1/2003 določa, da se „pri določanju višine globe upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve“.
20. Člen 31 Uredbe št. 1/2003 določa: „S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Naloženo globo ali periodično denarno kazen lahko prekliče, zniža ali zviša.“
21. V času nastanka dejstev so bile veljavne tudi Smernice Komisije iz leta 1998.(12) V preambuli teh smernic je bilo med drugim navedeno:
„Načela, opisana tukaj, bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije tako glede na podjetja kot na Sodišče Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 odstotkov celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.
Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo zvišal, da bo upošteval obteževalne okoliščine, ali znižal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“
22. V poglavju 1 Smernic Komisije iz leta 1998 je bilo določeno, da se osnovni znesek določi v skladu s težo in trajanjem kršitve, ki sta edini merili iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.
Odločba
Omejevalni sporazumi
23. Odločba se nanaša na 25 podjetij, med katerimi so bile družba Groupe Gascogne in njena hčerinska družba Gascogne Sack Deutschland (ob izdaji odločbe znana kot Sachsa Verpackung GmbH, v nadaljevanju: GSD ali Gascogne Sack Deutschland) ter družba Kendrion.(13)
24. Družba Gascogne Deutschland GmbH je holdinška družba in ima v lasti 90 % družbe GSD. Preostalih 10 % je v lasti družbe Groupe Gascogne, ki ima v lasti stoodstotni kapitalski delež družbe Gascogne Deutschland GmbH. Družba GSD proizvaja papirnate in plastične vreče (prve niso predmet Odločbe).
25. Novembra 2001 je skupina British Polythene Industries PLC (v nadaljevanju: BPI) obvestila Komisijo o obstoju omejevalnega sporazuma na trgu industrijskih vreč in izrazila željo, da bi s Komisijo sodelovala po določilih Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov iz leta 1996.(14) Skupina BPI je Komisiji posredovala dokaze, ki so ji omogočali, da je junija 2002 opravila inšpekcijske preglede.
26. Omejevalni sporazum se je izvajal na dveh ravneh. Na globalni ravni je deloval pod okriljem Valveplast, poslovnega združenja, katerega člani so bili lahko proizvajalci, ki so imeli sedež in proizvodne zmogljivosti na notranjem trgu. Člani so plačevali letno članarino.
27. V okviru Valveplasta ali zunaj njega je delovalo več podskupin, vključno z regionalnimi skupinami: belgijska podskupina, beneluška podskupina, nemška podskupina, francoska podskupina in podskupina Teppema (ali nizozemska podskupina).
28. Naslovniki Odločbe so sodelovali pri enotni in nadaljevani kršitvi člena 101 PDEU, ki je zajemala Beneluks, Francijo, Nemčijo in Španijo, v okviru katere so se sporazumeli o določanju cen industrijskih vreč, oblikovanju skupnih modelov za izračun cen, razdelitvi tržnih deležev in kvot, razdelitvi strank in poslov, o usklajenih ponudbah na javne razpise in izmenjavi notranjih informacij. Komisija je ugotovila, da so bila zadevna podjetja udeležena pri protikonkurenčnih ravnanjih v obdobjih od treh do dvajsetih let.
29. Komisija je menila, da udeležba družbe Groupe Gascogne v njeni hčerinski družbi ni bila le finančna naložba. Ker je v nadzorni organ družbe GSD (Beirat) imenovala direktorje iz skupine, je bil namen družbe Groupe Gascogne izvajati redni nadzor nad upravljanjem svoje hčerinske družbe. Zato je Komisija odločila, da je družba Groupe Gascogne solidarno odgovorna za kršitev, ki jo je storila družba GSD, od dneva pridobitve hčerinske družbe (1. januarja 1994) do konca zadevnih protikonkurenčnih ravnanj (26. junija 2002).
Globe
30. Osnovni znesek globe je bil določen glede na težo in trajanje kršitve.(15)
31. Komisija je težo kršitve opredelila za zelo resno.(16)
32. Komisija je menila, da je treba podjetja, vključena v omejevalni sporazum, obravnavati različno glede na njihovo relativno pomembnost na zadevnem trgu leta 1996. Zato jih je razdelila v šest skupin. Največji proizvajalci so bili uvrščeni v prvo skupino. Družba GSD je bila uvrščena v šesto. Na podlagi tega je Komisija izhodiščni znesek globe za družbo GSD ocenila na 5,5 milijona EUR.
33. Nato je Komisija upoštevala trajanje kršitve. Pri družbi GSD je šlo za obdobje štirinajstih let in štirih mesecev. Komisija je zato uporabila 140‑odstotno povečanje izhodiščnega zneska globe, kar je naneslo na 7,7 milijona EUR. Ko se je to prištelo znesku 5,5 milijona EUR, je skupna globa znašala 13,2 milijona EUR.
34. Tako je bila na podlagi člena 2(i) Odločbe družbi GSD naložena globa 13,2 milijona EUR. Družba Groupe Gascogne je od tega zneska dolžna 9,9 milijona EUR.(17) S to vsoto je zajeto obdobje osmih let in petih mesecev, v katerem je bila družba GSD v celoti v lasti družbe Groupe Gascogne. Zato je družba GSD izključno odgovorna samo za 3,3 milijone EUR.
Povzetek izpodbijane sodbe
35. Na prvi stopnji je družba GSD(18) predlagala Splošnemu sodišču:
– naj razveljavi Odločbo v delu, ki se nanaša nanjo in na družbo Groupe Gascogne in v katerem je bilo ugotovljeno, da je družba GSD kršila člen 81 ES in da je družba Groupe Gascogne solidarno odgovorna za plačilo globe, naložene družbi GSD v členu 2(i) te odločbe;
– podredno, naj spremeni in zniža globo, ki ji je bila naložena z Odločbo;
– naloži Komisiji plačilo stroškov postopka.
36. Družba GSD je v podporo svojega prvega predloga navedla tri tožbene razloge: (i) Komisija naj bi storila napako, ker je menila, da je družba GSD aktivno sodelovala pri omejevalnem sporazumu; (ii) obrazložitev Odločbe naj bi bila pomanjkljiva, ker naj Komisija ne bi pravno zadostno utemeljila zatrjevane udeležbe tožeče stranke pri omejevalnem sporazumu v podskupini „Nemčija“, in (iii) Komisija naj bi kršila člen 15 Uredbe št. 17, ker naj bi napačno štela, da družba GSD ni bila samostojno podjetje, in ker je odločila, prav tako napačno, da bi morala družba Groupe Gascogne, njena matična družba, solidarno odgovarjati za plačilo globe. Navaja tudi, da je Komisija napačno odmerila delež globe, ki ji ga je mogoče pripisati za čas njenega sodelovanja pri kršitvi, saj naj bi ta presegel zgornjo mejo 10 %.
37. Podredno je družba GSD zatrjevala, da bi se morala globa znižati. Navedla je, da Komisija ni pravilno ocenila zneska naložene globe; da je kršila načelo sorazmernosti s tem, da je napačno ocenila težo in trajanje kršitve, in da ni upoštevala olajševalnih okoliščin in sodelovanja družbe GSD na podlagi obvestila o ugodni obravnavi.(19)
38. Družba GSD je na obravnavi na prvi stopnji navedla, da je bila zaradi uporabe domneve odločilnega vplivanja kršena njena pravica do obrambe, ter se je pri tem sklicevala na člen 6 EKČP in člen 48 Listine. Splošno sodišče je odločilo, da te navedbe družbe GSD pomenijo nov tožbeni razlog, saj niso bile zajete s prvotno tožbo. Splošno sodišče je s sklicevanjem na člen 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ta tožbeni razlog ni dopusten.
Pritožbeni razlogi
39. Družba GSD navaja štiri pritožbene razloge.
40. Prvič, družba GSD navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni sklenilo, da je bila uveljavitev Pogodbe EU 1. decembra 2009, zlasti člena 6 te pogodbe, s katerim je bila Listini podeljena enaka pravna veljava, kot jo imata Pogodbi, pravna okoliščina, ki se je pojavila med postopkom.(20)
41. Drugič, družba GSD navaja, da Splošno sodišče ni dovolj utemeljilo odločitve glede uporabe člena 15 Uredbe št. 17.
42. Tretjič, družba GSD navaja, da Splošno sodišče ni opravilo sodnega nadzora in da ni zadostno preverilo utemeljitve Komisije glede učinkov kršitve na trg.
43. Četrtič, družba GSD podredno navaja, da je Splošno sodišče kršilo načelo sojenja v razumnem roku na podlagi člena 6 EKČP ter načelo učinkovitega sodnega varstva. Zatrjuje, da bi se morala zato izpodbijana sodba razveljaviti, in podredno, da bi bilo treba znižati znesek globe, da bi se upoštevale finančne posledice, ki jih je utrpela zaradi prekoračitve razumnega roka.
Prvi pritožbeni razlog: Listina je bila po Lizbonski pogodbi (po njeni uveljavitvi) povzdignjena na raven Pogodbe
Povzetek trditev
44. Družba GSD navaja, da sprememba pravne veljave Listine učinkuje neposredno na postopek pred Splošnim sodiščem. Iz razlage člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča naj bi izhajalo, da stranka med postopkom ne sme navajati novega tožbenega razloga ali dejstva, razen če izhajata iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Družba GSD je 20. oktobra 2010 vložila zahtevek za ponovni začetek pisnega postopka, na obravnavi pa naj bi predlagala, da se ji dovoli navajanje trditev glede očitane kršitve členov 48 in 52(1) Listine.
45. Komisija zatrjuje, prvič, da je ta pritožbeni razlog presplošen in nenatančen, in drugič, da je Sodišče že odločilo, da je domneva odločilnega vplivanja združljiva z domnevo nedolžnosti. Skladno s tem Komisija navaja, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja
46. Iz člena 44(1)(c) v povezavi s členom 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da bi bil tožbeni razlog družbe GSD, ki se nanaša na razlago člena 48 Listine glede na člen 6 EKČP, dopusten le, če bi izhajal iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
47. Iz predloga družbe GSD za ponovni začetek pisnega postopka očitno izhaja, da je družba GSD menila, da tega tožbenega razloga v prvotni tožbi ni uveljavljala.
48. Preizkus tega dokumenta potrjuje navedeno.
49. Splošno sodišče je tudi ugotovilo, da tožbeni razlog družbe GSD ni pomenil razširitve pisnih navedb v tožbi družbe GSD in da s temi navedbami ni bil tesno povezan. S to presojo se strinjam.
50. Iz točk od 85 do 95 izpodbijane sodbe je razvidno, da je Splošno sodišče vseeno preizkusilo vsebinske trditve družbe GSD glede domneve odločilnega vplivanja in glede pravic, zagotovljenih s členom 48 Listine.
51. Družbi GSD ni bilo nikakor prepovedano, da med pisnim postopkom uveljavlja pravice, ki jih zagotavlja člen 48 Listine v povezavi s členom 6 EKČP. Prvič, te pravice so že del splošnih načel prava Unije. Drugič, čeprav Listina še ni bila pravno zavezujoča, je Sodišče že pred uveljavitvijo člena 6 PEU v sodbah pogosto odločalo v skladu z njenimi določbami.(21) Poleg tega je Sodišče že odločilo, da Lizbonska pogodba le kodificira Listino.(22)
52. V točkah od 91 do 95 izpodbijane sodbe je podalo razlago členov 44(1)(c) in 48(2) Poslovnika Splošnega sodišča. Iz točke 92 je razvidno, da je ugotovilo, da je družba GSD na obravnavi postavila nova vprašanja. V točki 93 je Splošno sodišče ugotovilo, da sprememba statusa Listine ni pomenila nove pravne okoliščine, ker je bila domneva nedolžnosti že zagotovljena kot splošno načelo prava Unije. Zato je Splošno sodišče zavrnilo tožbeni razlog družbe GSD.
53. Vsekakor bi dodala, da je Sodišče nedavno že obravnavalo in zavrnilo navedbe, da je domneva odločilnega vplivanja v bistvu domneva krivde in tako ni v skladu s členom 48 Listine.(23) S to odločitvijo se strinjam. Menim, da domneva odločilnega vplivanja ni domneva krivde. Gre za domnevo, da matična družba – v dobrem in slabem – drži vajeti in je zato odgovorna za ravnanje hčerinske družbe, ki je v njeni stoodstotni lasti.
Drugi pritožbeni razlog: odločitev glede uporabe člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ni utemeljena
54. Drugi pritožbeni razlog družbe GSD ima dva dela.
Nezadostna obrazložitev odločitve, da se zavrne trditev, da družba Groupe Gascogne ni odločilno vplivala na družbo GSD
55. Prvi del drugega pritožbenega razloga družbe GSD se v bistvu nanaša na pomen pojma „podjetje“ v tem smislu, da je Komisija v Odločbi pripisala družbi Groupe Gascogne odgovornost za protikonkurenčna ravnanja družbe GSD. Družba GSD zatrjuje, da v izpodbijani sodbi ni dovolj obrazloženo, zakaj je družba Groupe Gascogne solidarno odgovorna za plačilo globe, ki je bila naložena družbi GSD na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Navaja, da Splošno sodišče ni preizkusilo, ali bi uspešno ovrgla domnevo, da je družba Groupe Gascogne odločilno vplivala na njeno poslovno politiko.
Bistveni odlomki iz izpodbijane sodbe
56. Družba GSD se sklicuje na te točke izpodbijane sodbe:
„89 Da bi tožeča stranka ovrgla te očitke, je v odgovoru na zahtevo za informacije navedla, da je izključno sama odgovarjala za svoja ravnanja in je bila v okviru skupine vodena kot profitni center. Poudarila je tudi, da je bil njen direktor, gospod R., direktor prodaje od leta 1996, v prodajnem oddelku pa je bilo osem trgovskih pomočnikov, ki so ravnali po navodilih vodstva prodaje. Navedla je še, da ni nikoli prejela nobenih pisnih navodil ali posvetovalnih okrožnic in da so bile cene individualno dogovorjene s strankami. Nazadnje je navedla, da bi morala Komisija uporabiti preiskovalna pooblastila, če bi želela dokazati, da tožeča stranka ni imela samostojnosti.
90 Vendar s temi elementi ni mogoče ovreči domneve, da je družba Groupe Gascogne odločilno vplivala na tožečo stranko. Tožeča stranka je le potrdila, da družba Groupe Gascogne ni izvajala učinkovitega nadzora nad njeno poslovno politiko, in poleg tega ni predložila nobenega dokaza o tem.“(24)
Povzetek trditev
– Pritožba družbe GSD
57. Družba GSD meni, da Splošno sodišče ni navedlo razlogov, s katerimi bi razumljivo in nedvoumno utemeljilo svojo sodbo. Splošno sodišče naj bi v točki 90 izpodbijane sodbe navedlo samo to, da družba GSD z dejstvi, ki jih je glede tega, ali je delovala neodvisno od družbe Groupe Gascogne, navedla v odgovoru na zahtevo za informacije, ni ovrgla domneve odločilnega vplivanja. Splošno sodišče naj tako ne bi preučilo novih dejstev, ki jih je navedla družba GSD. Postavilo naj bi zgolj načelno trditev, ne da bi razumljivo in nedvoumno navedlo razloge, na podlagi katerih je tako odločilo.
– Odgovor Komisije
58. Komisija predlaga, naj se prvi del drugega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljen. Trdi, da Splošno sodišče ni dolžno podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki se navaja pred njim, zlasti če zadevni elementi niso dovolj jasno in natančno predstavljeni. Družba GSD naj ne bi predložila nikakršnega novega dokaza, s katerim bi ovrgla domnevo odločilnega vplivanja. Njene navedbe naj bi bile dejansko podane v drugem okviru, in sicer pri nasprotovanju uporabi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 v zvezi z 10‑odstotno zgornjo mejo.
Presoja
59. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da z obveznostjo Splošnega sodišča, da obrazloži sodbo (na podlagi členov 36 in 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije), to sodišče ni zavezano k natančni obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugi za drugo sledila vsem trditvam strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katerih temelji izpodbijana sodba, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe.(25)
60. Prvič, ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 78 do 80 izpodbijane sodbe navedlo trditve družbe GSD o pomenu pojma „podjetje“ v smislu člena 101 PDEU.
61. Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 85 do 87 predstavilo pravna načela, na podlagi katerih je presojalo, (i) ali sta bili družbi GSD in Groupe Gascogne podjetje, (ii) ali bi se lahko uporabila domneva odločilnega vplivanja in (iii) ali je družba GSD ovrgla domnevo, da je družba Groupe Gascogne dejansko odločilno vplivala na njeno poslovno politiko.
62. Tretjič, iz točk 88 in 89 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pri presoji (i) upoštevalo dejstvo, da je bila družba GSD v stoodstotni lasti družbe Groupe Gascogne, (ii) menilo, da družba GSD z dokazi o tem, da je dejansko neodvisno določala svojo poslovno politiko, ni ovrgla domneve odločilnega vplivanja, in (iii) zavrnilo trditev družbe GSD, da bi morala Komisija dokazati, da te neodvisnosti ni imela.
63. Splošno sodišče res ni izrecno navedlo, da je dokazno breme za ovržbo domneve na družbi GSD. Vendar je na tem očitno temeljila obrazložitev v točkah 89 in 90 izpodbijane sodbe.
64. Če navedene točke izpodbijane sodbe družbi GSD omogočajo, da se seznani z razlogi, na katerih temelji sodba Splošnega sodišča, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru te pritožbe, potem navedena sodba v nasprotju s trditvami družbe GSD nikakor ni pomanjkljivo obrazložena.
65. V navedenih okoliščinah bi bilo treba prvi del drugega pritožbenega razloga družbe GSD zavrniti.
Splošno sodišče ni upoštevalo zgornje meje za globo za obdobje, preden je družba Groupe Gascogne kupila družbo GSD
66. Drugi del drugega pritožbenega razloga je naveden podredno. Nanaša se na razlago člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki določa, da za nobeno podjetje, udeleženo pri kršitvi, globa ne sme preseči 10 % njegovega celotnega prometa v poslovnem letu pred odločbo Komisije.
Povzetek trditev
– Pritožba družbe GSD
67. Družba GSD nasprotuje osnovi, na podlagi katere je Komisija izračunala globo za obdobje, preden je družba Groupe Gascogne kupila družbo GSD. Skupni znesek znaša 13,2 milijona EUR in družba Groupe Gascogne je solidarno odgovorna za plačilo 9,9 milijona EUR od navedenega zneska. Družba GSD je pred Splošnim sodiščem zatrjevala, da 3,3 milijona EUR (razlika med 13,2 milijona EUR in 9,9 milijona EUR) ustreza obdobju od 9. februarja 1988 do 31. decembra 1993, preden jo je kupila družba Groupe Gascogne. Ta znesek naj bi presegal zgornjo mejo (10 % prometa družbe GSD), ki je določena v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003.
68. Družba GSD se sklicuje na pristop Komisije v Odločbi 2005/349/ES (v nadaljevanju: odločba o organskih peroksidih)(26) v podporo predlogu, da bi morala Komisija pri uporabi 10‑odstotne zgornje meje, kadar je čas trajanja kršitve razdeljen na (i) obdobje, v katerem je hčerinska družba sama odgovorna za kršitev, in (ii) obdobje, v katerem se šteje, da sta hčerinska in matična družba solidarno odgovorni za kršitev, za prvo obdobje upoštevati le promet hčerinske družbe. Družba GSD navaja, da iz sodbe Elf Aquitaine proti Komisiji(27) izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je potrdilo, da sme Komisija spremeniti svojo prakso odločanja in brez obrazložitve ne uporabiti odločbe o organskih peroksidih. Komisija naj bi lahko upoštevala promet skupine na svetovnem trgu le za izračun 10‑odstotne zgornje meje v zvezi z drugim obdobjem. Vendar naj Komisija v obravnavani zadevi ne bi uporabila tega načela. Globa 3,3 milijone EUR naj bi bila določena na ravni, ki presega 10 % prometa družbe GSD (20.078.400 EUR) v poslovnem letu pred Odločbo.
– Odgovor Komisije
69. Komisija zatrjuje, da je drugi del drugega pritožbenega razloga brezpredmeten. Najprej opozarja, da družba GSD ni zatrjevala, da sta družba GSD sama ali Splošno sodišče pri uporabi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 storila napako. V tem delu naj bi bila torej sodba Splošnega sodišča pravnomočna. Drugič, odločba o organskih peroksidih naj ne bi bila sama po sebi dokaz o „praksi odločanja Komisije“, ki velja za določitev 10‑odstotne zgornje meje na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Tretjič, pri pristopu v odločbi o organskih peroksidih naj bi bilo pravo napačno uporabljeno. Poleg tega naj bi se obravnavana zadeva razlikovala od sodbe Elf Aquitaine.(28)
70. Splošno sodišče naj ne bi sledilo pristopu iz odločbe o organskih peroksidih. V točki 108 izpodbijane sodbe je navedlo:
„V nasprotju s trditvami tožeče stranke je iz navedenega razvidno, da Komisija, kadar se začetno obdobje, v zvezi s katerim odgovarja za kršitev le hčerinska družba, in drugo obdobje, v zvezi s katerim za kršitev odgovarja matična družba solidarno s hčerinsko, razlikujeta, na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ni dolžna ugotoviti, ali del globe, glede katere matična družba ne odgovarja solidarno za plačilo, presega 10 % prometa hčerinske družbe. Edini namen zgornje meje, navedene v tej določbi, je preprečiti naložitev čezmerne globe glede na celotno velikost gospodarskega subjekta na dan sprejetja odločbe. Promet družbe, ki je edina odgovorna za kršitev, kakor je evidentiran na dan kršitve ali na dan naložitve globe, je v zvezi s tem manj pomemben.“(29)
Presoja
71. Kako je treba razlagati pojem „podjetje“ iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, če se je subjekt med trajanjem kršitve spremenil? Ali je treba pri določitvi 10‑odstotne zgornje meje za obdobje, v zvezi s katerim le hčerinska družba odgovarja za kršitev, upoštevati promet skupine na svetovnem trgu ali le promet hčerinske družbe v poslovnem letu pred odločbo Komisije?
72. Pri preučitvi teh vprašanj je treba upoštevati, da obdobje kršitve, v katerem je odgovorna edino družba GSD, in poznejše obdobje, v katerem sta z družbo Groupe Gascogne solidarno odgovorni, nista sporni.
73. Ker ni sodne prakse Sodišča o tem, se družba GSD sklicuje na odločbo Komisije o organskih peroksidih. V tej je Komisija odgovornost za plačilo naložene globe razdelila med matično in hčerinsko družbo ter pri tem upoštevala obdobje, preden je matična družba (v nadaljevanju: Laporte) kupila hčerinsko družbo (v nadaljevanju: PC), v katerem je bila za kršitev odgovorna le družba PC. Glede na to je Komisija 10‑odstotno zgornjo mejo določila na podlagi prometa družbe PC v poslovnem letu pred odločbo o organskih peroksidih, in ne prometa družbe Laporte na svetovnem trgu.
74. Glede trditve družbe GSD o praksi odločanja Komisije pri prejšnjih odločbah je treba navesti, da ta praksa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni pravni okvir za odmero glob na področju konkurence, saj ima na tem področju Komisija široko diskrecijsko pravico, pri izvajanju katere ni omejena s svojimi prejšnjimi presojami.(30) Komisija torej ni bila dolžna slediti pristopu v odločbi o organskih peroksidih. Poleg tega se strinjam s Komisijo, da ena odločba še ne pomeni prakse.
75. Vendar iz tega ne izhaja, da je bil pristop Komisije v obravnavani zadevi skladen s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003.
76. Na obravnavi pred Sodiščem je Komisija navedla, da glede na dve sodbi Splošnega sodišča, to je sodbi Tokai Carbon proti Komisiji(31) in YKK in drugi proti Komisiji,(32) meni, da pristop iz odločbe o organskih peroksidih ni pravilen in bi bil pristop v obravnavani zadevi boljši.
77. Po mojem mnenju se je sodba Tokaj nanašala na drugačen položaj. V sodbi Tokaj sta bili matična in hčerinska družba ob kršitvi del enega podjetja, vendar se je njuno razmerje spremenilo v referenčnem letu za izračun 10‑odstotne zgornje meje.(33) Takrat matična družba ni bila več odgovorna za svojo nekdanjo hčerinsko družbo: bili sta sestrski družbi. Družbi sta solidarno odgovarjali v obdobju kršitve, vendar je bila odločba izdana ločeno za nekdanjo hčerinsko družbo in za nekdanjo matično družbo in za vsako naslovljenko je bila določena 10‑odstotna zgornja meja.(34)
78. Sodba YKK se je nanašala na matično (v nadaljevanju: YKK) in hčerinsko družbo v stoodstotni lasti (v nadaljevanju: YKK Stockco), za kateri je bilo ugotovljeno, da sta bili na dan, ko je Komisija sprejela odločbo, del enega podjetja.(35) V skladu s to odločbo je bila družba YKK solidarno odgovorna za kršitev, ki jo je storila hčerinska družba, to je družba YKK Stockco. Kršitev je trajala deset let. Ugotovljeno je bilo, da je družba YKK Stockco sodelovala pri protikonkurenčnemu ravnanju šest let, preden jo je kupila družba YKK. Nato se je protikonkurenčno ravnanje nadaljevalo še naslednja štiri leta po tem, ko je hčerinska družba postala del skupine YKK. Komisija je odločila, da družba YKK od takrat, ko je postala edini lastnik hčerinske družbe, solidarno odgovarja za globo, ki je bila naložena družbi YKK Stockco.
79. Družba YKK Stockco je zatrjevala, da bi morala Komisija pri določitvi 10‑odstotne zgornje meje upoštevati samo njen promet v (šestletnem) obdobju kršitve, za katero je bila izključno odgovorna. Zato promet skupine na svetovnem trgu ne bi smel biti podlaga za izračun 10‑odstotne zgornje meje tega dela globe. Splošno sodišče se ni strinjalo. Odločilo je, da sta družbi YKK Stockco in YKK v referenčnem letu za izračun 10‑odstotne zgornje meje solidarno odgovorni in da je zato Komisija pravilno uporabila promet na svetovni ravni za izračun 10‑odstotne zgornje meje za celotno obdobje kršitve.
80. Bistvo stališča Komisije je, da bi moralo Sodišče upoštevati finančno stanje podjetja, kakršno je bilo ob izdaji Odločbe, kot zaščito pred naložitvijo čezmernih glob, ki bi se odmerile v skladu s finančnim stanjem podjetja ob storitvi kršitve.(36)
81. Zdi se mi, da je pristop v odločbi o organskih peroksidih skladnejši z besedilom in cilji člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 kot pristop v obravnavani zadevi.
82. Sodna praksa Sodišča, v kateri bi bila podana razlaga člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 v okoliščinah, kakršne so obravnavane, mi ni poznana. To vprašanje bom obravnavala v nadaljevanju.
83. Prvič, člen 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 določa, da „[z]a vsako podjetje […], udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu“. Splošno sodišče ni samo izrecno ugotovilo tega, ampak je posredno sprejelo ugotovitev Komisije v Odločbi, da je bila družba GSD izključno odgovorna za kršitev v obdobju, preden jo je kupila družba Groupe Gascogne.(37) Ker je bila družba GSD podjetje, udeleženo pri kršitvi v času od 9. februarja 1988 do 1. januarja 1994, je kot kaže sama „podjetje“, ki spada pod člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 v zvezi s kršitvijo, storjeno v navedenem obdobju.
84. Za poznejše obdobje, to je od 1. januarja 1994 do 26. junija 2002, sta bili „podjetje“, udeleženo pri kršitvi, družba Groupe Gascogne (na podlagi domneve odločilnega vplivanja) in tudi družba GSD (dejansko). Zato sta v navedenem obdobju obe družbi solidarno odgovorni.
85. Drugič, če se med trajanjem kršitve spremeni istovetnost kršitelja, ker je pozneje matična družba kupila hčerinsko družbo v celoti, je beseda „podjetje“ iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 dovolj obsežna, da zajame tak „spremenjen položaj“.
86. Tretjič, čeprav se kazen nanaša na pretekla ravnanja hčerinske družbe, je v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003 z 10‑odstotno zgornjo mejo zahtevano, da se referenčno leto določi ob izdaji odločbe Komisije. S tega vidika položaj hčerinske družbe ni nič drugačen od položaja katerega koli drugega podjetja, če se 10‑odstotna zgornja meja določi glede na promet v poslovnem letu pred odločbo Komisije. Zato je pomembno, da se promet hčerinske družbe loči od prometa matične družbe; in 10‑odstotna zgornja meja, ki velja za hčerinsko družbo v zvezi z globo, ki ji je bila naložena za obdobje, preden jo je kupila matična družba, bi se morala določiti samo glede na njen promet.
87. Četrtič, taka razlaga se mi zdi skladnejša s cilji člena 23(2) kot pristop Komisije. Namen 10‑odstotne zgornje meje je obvarovati podjetje pred čezmernimi globami, ki bi ga lahko uničile.(38) Če je hčerinsko podjetje kaznovano za kršitev, za katero izključno odgovarja, z uporabo zgornje meje, izračunane na podlagi prometa celotne skupine na svetovnem trgu, je tako verjetneje odmerjen višji znesek (ker je 10 % prometa skupine podjetij na svetovnem trgu običajno več kot 10 % prometa enega hčerinskega podjetja). S to metodo izračuna bi bila torej naložena višja globa, kot če bi se 10‑odstotna zgornja meja določila samo glede na promet hčerinske družbe.
88. Zato menim, da pristop Komisije ne zagotavlja – kar je namen zakonodaje – da ne bodo naložene čezmerne globe.
89. Končno, razumno se mi zdi stališče, da Komisija v okoliščinah, kakršne so obravnavane, odgovornost razdeli na obdobje, preden je matična družba kupila hčerinsko družbo, in na obdobje po tem, da bi se tako upoštevalo načelo osebne odgovornosti.(39) Ker je bilo protikonkurenčno ravnanje hčerinske družbe v zgodnejšem obdobju storjeno, preden sta hčerinska in matična družba postali eno podjetje, matična družba ni solidarno odgovorna v zvezi s tem obdobjem kršitve. Vendar pa se mi po analogiji zdi zelo težko utemeljiti upoštevanje prometa skupine na svetovnem trgu za določitev 10‑odstotne zgornje meje v zvezi z globo, ki jo mora plačati samo hčerinska družba in je naložena za kršitev, ki je matično podjetje ni storilo in se mu odgovornost zanjo za zadevno obdobje ni pripisala.
90. Menim, da je Splošno sodišče napačno razlagalo člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 in da je izpodbijana sodba v tem delu pomanjkljiva. Zato bi morala globa, naložena družbi GSD v zvezi z obdobjem od 9. februarja 1988 do 1. januarja 1994, po mojem mnenju znašati 2.0784.400 EUR (10 % njenega prometa v poslovnem letu pred Odločbo).
Tretji pritožbeni razlog: učinki kršitve na trg
Splošno sodišče ni navedlo zadostnih razlogov, ko je potrdilo, da je treba kršitev opredeliti za zelo resno
91. Družba GSD s tretjim pritožbenim razlogom nasprotuje izpodbijani sodbi v delu, v katerem je Splošno sodišče potrdilo, da je Komisija pravilno opredelila kršitev za zelo resno.
Povzetek trditev
– Pritožba družbe GSD
92. Družba GSD navaja, da Splošno sodišče ni zadostno in razumljivo obrazložilo preizkusa obrazložitve Odločbe glede dejanskih učinkov kršitve na trg. Zatrjuje, da na podlagi odločbe ne more ugotoviti, ali je bil učinek omejevalnega sporazuma na trg dokazan z merili, ki jih je navedla Komisija, in ali je Komisija menila, da učinka omejevalnega sporazuma ni mogoče izmeriti. Družba GSD tako navaja, da je ovirana pri oblikovanju svoje obrambe, ker naj ne bi bilo jasno, glede česa naj se izreče. Splošno sodišče naj bi s potrditvijo obrazložitve Komisije v Odločbi storilo napako, ker je navedlo, da učinka omejevalnega sporazuma na trg ni mogoče izmeriti, in hkrati potrdilo, da je bila kršitev pravilno opredeljena za zelo resno.
– Odgovor Komisije
93. Komisija meni, najprej, da pritožbeni razlog družbe GSD ni dopusten, ker pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala, da je imela težave z razumevanjem Odločbe; drugič, da je obrazložitev Odločbe dovolj jasna; tretjič, da je kršitev dejansko vplivala na trg, vendar njenih učinkov ni bilo mogoče izmeriti; in četrtič, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pri odmeri globe lahko upošteva vprašanje, ali učinki na trg dejansko obstajajo, vendar to ni obvezno.
Presoja
94. Tako kot Komisija menim, da trditev, da Odločba ni bila dovolj obrazložena, ni dopustna, ker je tožeča stranka ni uveljavljala pred prvostopenjskim sodiščem. Vendar pa bi bilo Sodišču morda v pomoč, če na kratko preučim vsebinske elemente pritožbenega razloga družbe GSD.
95. Ali je Splošno sodišče opustilo preizkus obrazložitve Odločbe, ker je potrdilo, da je bila kršitev zelo resna kršitev člena 101 PDEU, in ker je potrdilo odločitev Komisije, da določi osnovni znesek globe brez dokazov o dejanskem učinku na trg? Ali je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem razumljiva in zadostna?
96. Družba GSD ni opredelila posameznih točk te sodbe, zaradi katerih očita pomanjkljivo obrazložitev.
97. Menim, da Splošno sodišče ni storilo napake pri opravljanju sodnega nadzora.
98. Na splošno je dejanski vpliv kršitve na trg res eno od meril, ki jih je treba upoštevati pri določitvi teže kršitve. Poleg tega se ta dejavnik upošteva pri presoji teže protikonkurenčnega ravnanja, le če je „dejanski vpliv na trg“ objektivno izmerljiv.(40)
99. Pri odmeri osnovnega zneska globe je treba upoštevati trajanje kršitve in vse druge dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo njene teže, kot so ravnanje posameznega podjetja, vloga, ki jo je posamezno podjetje imelo pri izvajanju omejevalnega sporazuma, dobiček, ki so ga podjetja lahko imela zaradi protikonkurenčnih ravnanj, njihova velikost in vrednost zadevnega blaga ter nevarnost, ki jo tovrstne kršitve pomenijo za cilje Evropske unije.(41)
100. Iz tega izhaja, da učinek protikonkurenčnega ravnanja na trg ni sam po sebi odločilno merilo pri oceni osnovnega zneska globe. Natančneje, dejavniki, ki se nanašajo na vidik namere, so lahko pomembnejši od dejavnikov v zvezi z navedenimi učinki, še zlasti kadar gre za kršitve, ki so že same po sebi resne.(42)
101. Splošno sodišče je presojalo vprašanje teže kršitve postopoma in je najprej preučilo dejanski vpliv, ki ga je imela na trg, in nato vprašanje, ali je Komisija pri načinu določanja glob različno obravnavala udeležence omejevalnega sporazuma. Zadnje vprašanje ni del obravnavane pritožbe.
102. V zvezi z dejanskim vplivom na trg je družba GSD pred Splošnim sodiščem navajala naslednje. Prvič, zatrjevala je, da je Komisija z odločitvijo, da ni treba izmeriti vpliva kršitve na trg, ravnala v nasprotju s Smernicami iz leta 1998. Drugič, sklicevala se je na prejšnjo zadevo Degussa proti Komisiji,(43) v kateri je Splošno sodišče odločilo, da je treba znesek globe, ki jo je naložila Komisija, znižati, če so bili učinki kršitve na trg dokazani le delno. Tretjič, zatrjevala je, da bi morala Komisija pri presoji teže kršitve upoštevati, da družba GSD ni bila udeležena v nekaterih protikonkurenčnih ravnanjih.
103. Splošno sodišče je preučilo vsako od trditev družbe GSD. V točki 117 je navedlo:(44)
„[…] se dejanski vpliv kršitve na trg upošteva za oceno teže kršitve, le če ga je mogoče izmeriti.“
104. Splošno sodišče je zato v točki 118 odločilo:
„Zato ni mogoče sprejeti trditve tožene stranke, da bi moralo Splošno sodišče v bistvu znižati znesek globe, ki ga je naložila Komisija, kadar vpliva kršitve na trg ni mogoče izmeriti.“
105. Splošno sodišče je nato preizkusilo sodbo Degussa in ugotovilo, da je drugačna:(45)
„V tej zadevi je Splošno sodišče znižalo znesek globe, da bi se izrazila njegova ugotovitev, da Komisija ni upoštevala več dejavnikov, iz katerih je izhajalo, da omejevalni sporazum v določenem obdobju sploh ni učinkoval. […] Poleg tega je bilo v točkah 241 in 242 te sodbe odločeno, da ni bilo mogoče dokazati, da je bil v tem obdobju sklenjen kakršenkoli sporazum o cenah niti da se je izvajal kakšen prejšnji sporazum o cenah.“
106. Splošno sodišče je ugotovilo nasprotno:(46)
„V obravnavani zadevi Komisija ne zatrjuje, da je lahko izmerila učinek kršitve na trg, niti ni tožeča stranka predložila nobene navedbe ali dokaza, s katerima bi lahko dokazala, da omejevalni sporazum dejansko ni imel nobenega učinka in zato ni imel nobenega vpliva na trg.“
107. Splošno sodišče je še dodatno preučilo dejansko stanje glede udeležbe družbe GSD pri omejevalnem sporazumu. Tako je ugotovilo, da je ravnanje družbe GSD, na primer njeno sodelovanje v sistemih za izmenjavo podatkov,(47) pri razdelitvi trga(48) in določanju cen,(49) samo po sebi resna kršitev pravil o konkurenci.
108. Splošno sodišče res ni izrecno navedlo, da protikonkurenčna ravnanja niso samo po sebi odločilno merilo pri določanju osnovnega zneska globe. Vendar pa iz celotne presoje teže kršitve izhaja, da njegove ugotovitve niso temeljile le na splošnem vplivu protikonkurenčnih ravnanj na trg. Zavrnilo je trditve družbe GSD, s katerimi je predlagala znižanje osnovnega zneska globe. Poleg tega je ugotovilo, da je bilo ravnanje družbe GSD pomemben dejavnik pri presoji resnosti kršitve pravil o konkurenci.
109. Ker je torej Splošno sodišče Odločbo presojalo v skladu z načeli, določenimi v sodni praksi Sodišča,(50) je bila njegova obrazložitev v izpodbijani sodbi zadostna.
110. Zato prvi del tretjega pritožbenega razloga ni utemeljen.
Napačna uporaba prava v zvezi z „dejanskim vplivom kršitve na trg“
111. Družba GSD z drugim delom tretjega pritožbenega razloga, ki ga navaja podredno, nasprotuje metodologiji, ki jo je uporabila Komisija za odmero osnovnega zneska globe.
Povzetek trditev
– Pritožba družbe GSD
112. Družba GSD zatrjuje, da bi morala Komisija, če se odloči, da bo upoštevala dejanski vpliv kršitve na trg, predložiti določena, verodostojna in zadostna merila, na podlagi katerih presodi, kakšen dejanski vpliv je kršitev morda imela na konkurenco na tem trgu. V tej zadevi naj Komisija ne bi predložila nobenega takega merila. Iz tega, da se je omejevalni sporazum izvajal, naj bi preprosto sklepala, da je dejansko vplival na trg. Družba GSD navaja, da to stališče ni v skladu s sodno prakso Sodišča in da obrazložitev Splošnega sodišča v zvezi s tem ni zadostna.
– Odgovor Komisije
113. Komisija meni, da drugi del tretjega pritožbenega razloga ni dopusten in naj bi bil brezpredmeten iz več razlogov. Prvič, družba GSD naj ne bi nasprotovala temu, da je kršitev vplivala na trg. Drugič, družba GSD naj ne bi opredelila nobene posamezne točke izpodbijane sodbe, v kateri naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo. Tretjič, ta del tretjega pritožbenega razloga naj ne bi bil upošteven, ker naj bi iz točke 765 obrazložitve Odločbe izhajalo, da višina globe ni bila odmerjena glede na dejanski vpliv kršitve na trg. Četrtič, osnovni znesek globe naj bi bil določen na podlagi drugih dejavnikov, med katerimi naj ne bi bilo vpliva omejevalnega sporazuma na trg; temeljil naj bi na tajnem dogovarjanju v okviru omejevalnega sporazuma, izvajanju teh dogovorov in velikosti zadevnega območja.
Presoja
114. Ali je Splošno sodišče pri preverjanju odločitve Komisije glede določitve osnovnega zneska globe dovolj obrazložilo svojo odločitev, da tega zneska ne zniža, glede na to, da Komisija ni izmerila vpliva omejevalnega sporazuma na trg, ker je menila, da ni izmerljiv?
115. Menim, da je utemeljitev Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi dovolj jasna, da zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, na katerih temelji sodba, Sodišču pa, da ima dovolj elementov za nadzor v okviru pritožbe.(51)
116. Splošno sodišče je upoštevalo, da se Komisija ni oprla na dokazovanje, da je imel omejevalni sporazum dejanski vpliv na trg.(52) Upoštevalo je tudi druge dejavnike, kot so narava sodelovanja družbe GSD pri kršitvi, vrsta protikonkurenčnih ravnanj in velikost zadevnega območja.(53)
117. Splošno sodišče se je v točki 117 sodbe sklicevalo na Smernice Komisije iz leta 1998 in s tem ni napačno uporabilo prava. V točki 118 izpodbijane sodbe je odločilo, da uporaba merila „dejanskega vpliva na trg“ ni obvezna.(54) Ugotovilo je – v zvezi z določanjem osnovnega zneska globe – da tega merila ni mogoče izmeriti. Odločilo je, da v teh okoliščinah Komisija ni bila dolžna navesti dodatnih elementov, s katerimi bi dokazala, da je dejanski vpliv obstajal.
118. V obravnavani zadevi je bila tako teža kršitve ocenjena na podlagi dejavnikov, med katerimi sta ravnanje družbe GSD in velikost zadevnega geografskega trga. To je v celoti v skladu s točko 1(A) Smernic Komisije iz leta 1998 in sodno prakso Sodišča.(55)
119. Drugi del tretjega pritožbenega razloga torej ni utemeljen.
120. Iz navedenega izhaja, da je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.
Nezmožnost plačila globe
121. Družba GSD je na obravnavi pred Sodiščem predstavila svoj sedanji finančni položaj in pri tem zatrjevala, da globe, ki ji je bila naložena z Odločbo, ne more plačati. V postopku na prvi stopnji tega ni navajala.
122. Ni jasno, na kateri pravni podlagi temeljijo te trditve, saj v njihovo podporo ni bila navedena nobena določba Pogodbe, Statuta Sodišča ali Poslovnika Sodišča.
123. Menim, da trditve družbe GSD glede njene nezmožnosti plačila globe niso dopustne iz treh razlogov.
124. Prvič, pritožbe pred Sodiščem so omejene na pravna vprašanja. Vsaka presoja vprašanja, ali družba GSD ni zmožna plačila, zajema dejanska vprašanja, za katera Sodišče v postopku s pritožbo ni pristojno. Drugič, Sodišče v postopku s pritožbo ne sme iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki je v okviru neomejene pristojnosti odločalo o zneskih globe, naložene podjetjem zaradi kršitve prava Unije.(56) Tretjič, v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri odmeri zneska globe ni dolžna upoštevati finančnega položaja podjetja,(57) saj bi priznanje take obveznosti pripeljalo do dajanja neutemeljene konkurenčne prednosti podjetjem, ki so najmanj prilagojena razmeram na trgu.(58)
Prekoračitev razumnega roka sojenja
Povzetek trditev
Pritožba družbe GSD
125. Družba GSD navaja, da je ob vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču zoper Odločbo in z njo naloženo globo pridobila bančno garancijo za kritje te globe in vseh obresti, ki bi zapadle do konca postopka na prvi stopnji. Zatrjuje, da je ta postopek trajal predolgo (5 let in 10 mesecev).(59)
126. Družba GSD navaja, da je Splošno sodišče kršilo člen 47 Listine, ker naj ne bi razsodilo v razumnem roku. Zato Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo, ali podredno, zniža znesek naložene globe tako, da pri tem upošteva finančno obremenitev, ki naj bi jo družba GSD utrpela zaradi kršitve njene temeljne pravice.
Odgovor Komisije
127. Komisija zatrjuje, prvič, da pritožbeni razlog družbe GSD ni dopusten, ker vprašanja prekoračitve razumnega roka ni postavila na obravnavi pred Splošnim sodiščem. Drugič, izpodbijana sodba se ne bi smela razveljaviti v celoti, saj družba GSD ni ugovarjala, da je bila njena pravica do obrambe kršena, ker Splošno sodišče o njeni zadevi ni odločilo v razumnem roku. Tretjič, tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred Splošnim sodiščem neutemeljeno dolg, naj družba GSD ne bi utrpela nobene materialne škode zaradi dolgotrajnosti tega postopka. Četrtič, v teh okoliščinah naj bi bilo ustrezno pravno sredstvo družbe GSD ločena odškodninska tožba. Petič in podredno, če bi Sodišče v postopku s pritožbo dodelilo odškodnino, bi ta morala biti simbolična.
Presoja
128. Kot je poudarila Komisija, družba GSD očitka, da je Splošno sodišče prekoračilo razumen rok za obravnavo njene zadeve, ni navajala v postopku na prvi stopnji. To ni presenetljivo. Čeprav bi se tožeča stranka lahko odločila (kot se je družba Kendrion) za uveljavljanje tega ugovora že v postopku pred Splošnim sodiščem, pa skupno trajanje postopka na prvi stopnji ni znano do razglasitve sodbe Splošnega sodišča. Tožeča stranka bi (na primer) lahko ugovarjala, da je Splošno sodišče prepozno po obravnavi razglasilo sodbo in da je zato ta čas dodaten dejavnik, ki ga je treba upoštevati.(60)
129. Tožeča stranka bi zato morda želela presoditi svoj položaj šele po koncu postopka na prvi stopnji. Družba GSD se je v obravnavani zadevi, kot kaže, odločila za tak pristop. Če tožeče stranke tega ne bi mogle narediti, ker bi bile zavezane uveljaviti ugovor na prvi stopnji (da bi se izognile izgubi pravice do uveljavitve tega ugovora v pritožbi), tudi ni nujno, da bi takrat razpolagale z vsemi potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bi se lahko odločile glede tega ugovora. To lahko ogrozi njihovo pravico do obrambe. Zato mora biti tožeči stranki omogočeno, da izbere, ali bo tak ugovor navedla na prvi stopnji ali pa ga bo prvič uveljavila šele v pritožbi.
130. Glede na navedeno menim, da družbi GSD ni prepovedano, da očitek, da je Splošno sodišče prekoračilo razumen rok sojenja, prvič uveljavi v pritožbi pred Sodiščem.(61)
131. V sodbi Baustahlgewebe(62) je Sodišče navedlo, da je treba razumen rok ugotavljati glede na posamične okoliščine vsakega primera. Uporabilo je merila, ki jih je povzelo po sodni praksi sodišča v Strasbourgu, in sicer: (i) pomen primera za prizadeto osebo, (ii) zapletenost postopka, (iii) ravnanje zadevne stranke in (iv) ravnanje pristojnih organov (v nadaljevanju: merila iz sodbe Baustahlgewebe).(63)
132. V sklepnih predlogih, predstavljenih 30. maja 2013 v zadevi Groupe Gascogne, v katerih sem temeljito obravnavala to vprašanje, sem izrazila mnenje, da bi bilo treba merila iz sodbe Baustahlgewebe izpopolniti. Zlasti sem menila, da bi bilo za odločitev, ali je bila zadeva obravnavana v razumnem roku, bolj smiselno preučiti, ali so bila v postopku pred Splošnim sodiščem(64) neupravičena obdobja neukrepanja, kot pa se osredotočiti na celotno trajanje postopka od vložitve tožbe do razglasitve sodbe.
133. Družba GSD je tožbo za razveljavitev vložila 23. februarja 2006. Pisni postopek se je končal 23. februarja 2007. Sodno tajništvo Splošnega sodišča je po obdobju očitnega neukrepanja, ki je trajalo približno tri leta in sedem mesecev, 23. septembra 2010 stranki obvestila, da je bila zadeva dodeljena četrtemu senatu. Družba GSD je 20. oktobra 2010 zaprosila Splošno sodišče, naj ponovno začne pisni postopek.(65) 14. decembra 2010 je bila obveščena, da je bil v zadevi razpisan narok za obravnavo. Obravnava pred Splošnim sodiščem je bila opravljena 2. februarja 2011, sodba pa razglašena 16. novembra istega leta. Skupno je postopek na prvi stopnji trajal pet let in deset mesecev, od konca ustnega postopka do obravnave pa so minila približno štiri leta.
134. Če uporabim štiri merila iz sodbe Baustahlgewebe, je zadeva nedvomno pomembna za družbo GSD, saj ji je bila z izpodbijano sodbo naložena visoka globa. Prav tako je treba ugotoviti, da so bila v tožbi na prvi stopnji postavljena zapletena vprašanja. Menim, da nerazumnega trajanja postopka ni mogoče pripisati ravnanju družbe GSD. Res je sicer, da je družba GSD 20. oktobra 2010 predlagala Splošnemu sodišču, naj ponovno začne pisni postopek, da bi uveljavila trditve glede novega položaja Listine, nastalega po Lizbonski pogodbi (glej točke od 46 do 53 zgoraj). Vendar pa iz tega, da je bila družba GSD 14. decembra 2010 obveščena, da je bil v zadevi razpisan narok za obravnavo, izhaja, da je ta postopkovni dogodek le malo vplival na celotno trajanje postopka ali celo sploh ni vplival nanj. Sodišču ni bila predložena nobena informacija, s katero bi bilo pojasnjeno ali utemeljeno obdobje neukrepanja v trajanju treh let in osem mesecev od konca pisnega postopka do predloga družbe GSD, naj se pisni postopek ponovno začne (20. oktobra 2010). Ker takih dokazov ni, moram ugotoviti, da v tej zadevi postopek ni bil izveden v razumnem roku. Kot sem navedla v sklepnih predlogih v zadevi Groupe Gascogne,(66) menim, da bi (na splošno) ta faza postopka lahko trajala dve leti, ne da bi to pomenilo „neupravičeno“ zamudo pri obravnavi zadeve. Iz navedenega izhaja, da je, če zaokrožim, postopek v tej zadevi na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem trajal približno leto in osem mesecev dlje, kot bi moral.
135. Glede na navedeno menim, da je bila temeljna pravica družbe GSD, da Splošno sodišče o njeni zadevi odloči v razumnem roku, kršena.
136. Iz mojih sklepnih predlogov, predstavljenih 30. maja 2013 v zadevi Groupe Gascogne(67) izhaja, da samo zaradi ugotovitve, da je bil kršen člen 47 Listine, ni treba razveljaviti izpodbijane sodbe.
137. Poleg tega, kot opozarja Komisija, družba GSD ni zatrjevala, da je bila zaradi te postopkovne nepravilnosti kršena njena pravica do obrambe.
138. Glede na navedeno menim, da izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti.
139. Podredni pritožbeni razlog družbe GSD, s katerim je predlagala znižanje globe, po mojem mnenju ni predložen kot ločen zahtevek za premoženjsko in/ali nepremoženjsko škodo, ampak temelji na razlagi Sodišča v sodbi Baustahlgewebe.(68)
140. V zvezi s tem pritožbenim razlogom menim, da je brez kakršnegakoli zahtevka za premoženjsko in/ali nepremoženjsko škodo že ugotovitev v sodbi, da je Splošno sodišče kršilo člen 47 Listine, sama po sebi pravično zadoščenje.(69)
141. Tako ugotavljam, da je, če družba GSD meni, da je utrpela škodo, ker Splošno sodišče o njeni zadevi ni razsodilo v razumnem roku, vložitev odškodninske tožbe pri Splošnem sodišču primernejše in učinkovitejše pravno sredstvo v smislu člena 47 Listine, kakor se razlaga v povezavi s členoma 6(1) in 13 EKČP, kot nekaj nižji znesek globe.(70) Zato predlagam, naj Sodišče ugotovi, da je pri obravnavanju tožbe družbe GSD pred Splošnim sodiščem nastala neupravičena zamuda, in pojasni, da lahko družba GSD vloži ločeno odškodninsko tožbo, če se tako odloči.
Stroški
142. Če se bo Sodišče strinjalo z mojo presojo pritožbe, mora v skladu s členom 137 v povezavi s členi 138, 140 in 184 Poslovnika Sodišča družba GSD kot stranka, ki ni uspela z nobenim pritožbenim razlogom razen z drugim delom drugega pritožbenega razloga,(71) nositi svoje stroške in plačati dve tretjini stroškov Komisije.
Predlog
143. Zato bi moralo Sodišče po mojem mnenju:
– prvi in tretji pritožbeni razlog ter prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljene;
– razveljaviti sodbo Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2011 v zadevi Sachsa Verpackung GmbH proti Komisiji (T‑79/06) v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen zahtevek, naj se globa ne odmeri v višini 3,3 milijona EUR za obdobje, preden je družba Groupe Gascogne kupila družbo Gascogne Sack Deutschland, in ta znesek nadomestiti z zneskom 2.078.400 EUR.
– ugotoviti, da Splošno sodišče v zadevi Sachsa Verpackung GmbH proti Komisiji (T‑79/06) ni odločilo v razumnem roku, in
– odločiti, da družba Gascogne Sack Deutschland nosi svoje stroške, in ji naložiti plačilo dveh tretjin stroškov Komisije.