SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 17. februarja 2017(1)
„Napoteni nacionalni strokovnjak – Pravila EFSA o NNS – Odločba o nepodaljšanju napotitve – Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Zavrnitev dostopa – Izjema, ki se nanaša na varstvo zasebnosti in integritete posameznika – Varstvo osebnih podatkov – Uredba (ES) št. 45/2001 – Predloga za ugotovitev in izdajo odredbe – Nadaljnja vloga k tožbi – Sprememba predlogov – Dopustnost“
V zadevi T‑493/14,
Ingrid Alice Mayer, stanujoča v Ellwangnu (Nemčija), ki jo zastopa T. Mayer, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA), ki jo zastopa D. Detken, agent, skupaj z R. Van der Houtom in A. Köhlerjem, odvetnikoma,
tožena stranka,
zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za izpodbijanje odločb EFSA, s katerima je bil na eni strani zavrnjen predlog tožeče stranke za podaljšanje njene napotitve kot nacionalne strokovnjakinje na EFSA in na drugi strani predlog za dostop tožeče stranke do dokumentov EFSA,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová, sodnica, in E. Buttigieg (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: S. Bukšek Tomac, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. julija 2016
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Ingrid Alice Mayer, je od 1. novembra 1992 uradnica dežele Saške (Nemčija). I. A. Mayer je bila na Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA) napotena 1. julija 2013 v skladu s pogodbo, ki je bila istega dne sklenjena med njo ter EFSA in deželo Saško (v nadaljevanju: pogodba). V skladu s členom 5 pogodbe je bila ta sklenjena za eno leto, torej do 30. junija 2014. V skladu s členom 4 odločbe izvršnega direktorja EFSA z dne 18. februarja 2013, ki določa pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov in nacionalnih strokovnjakov, ki se poklicno usposabljajo, na EFSA (v nadaljevanju: pravila o NNS), ki se uporablja za pogodbo, se lahko napotitev podaljša enkrat ali večkrat, pri čemer skupno obdobje napotitve načeloma ne sme preseči štirih let.
2 Tožeča stranka je bila 4. septembra 2013 za obdobje treh let izvoljena za predstavnico napotenih nacionalnih strokovnjakov v okviru odbora uslužbencev EFSA (v nadaljevanju: odbor uslužbencev). Po pravnem sporu, nastalem med tožečo stranko in predsednikom odbora uslužbencev v zvezi zadevo, ki bi jo bilo treba obravnavati v nenavzočnosti tožeče stranke, je odbor uslužbencev 16. decembra 2013 odločil, da tožeči stranki s takojšnjim učinkom za obdobje šest mesecev začasno prepove opravljanje njenih dejavnosti v odboru, ker naj bi tožeča stranka kršila svojo dolžnost zaupnosti.
3 Tožeča stranka je 18. decembra 2013 pri izvršnem direktorju EFSA zoper zadevno odločbo o začasni prepovedi opravljanja dejavnosti vložila pisni ugovor in mu predlagala, naj predsedniku odbora uslužbencev izreče disciplinsko sankcijo. Odbor uslužbencev je z elektronskim sporočilom z dne 17. januarja 2014 tožečo stranko uradno obvestil o svoji odločitvi, da jo izključi iz sodelovanja na svojih sestankih.
4 Tožečo stranko je 8. in 31. januarja 2014 sprejel njen nadrejeni, g. D., ki jo je na drugem razgovoru obvestil, da EFSA ne namerava podaljšati njene pogodbe glede na to, da so se operativne potrebe oddelka, na katerem dela, spremenile in da njen profil ne ustreza več potrebnim zahtevam. Tožeča stranka trdi, da je g. D. na drugem razgovoru omenil prošnjo mreže nevladnih organizacij Pesticide Action Network Europe (PAN Europe) za dostop do dokumentov, ki se nanašajo na elektronska sporočila, ki sta si jih izmenjali višja uradnica EFSA, ga. K., in International Life Sciences Institute (Mednarodni inštitut za znanosti o življenju, v nadaljevanju: ILSI), zasebna organizacija, dejavna v prehranskem sektorju. EFSA to trditev prereka.
5 EFSA je z dopisom z dne 16. aprila 2014, katerega predmet je „prekinitev [njene] pogodbe o napotitvi“, tožečo stranko obvestila, da bo navedena pogodba potekla 30. junija 2014, pri čemer je navedla, da lahko na podlagi člena 23 pravil o NNS pri direktorju EFSA vloži pritožbo.
6 Tožeča stranka je menila, da so bili incidenti, nastali v okviru odbora uslužbencev, in okoliščina, da je postala zaradi razkritij g. D. neprostovoljna priča nasprotju interesov glede odnosov med EFSA in ILSI, razlog za njeno „izločitev“, zato je 24. aprila 2014 na podlagi člena 23 pravil o NNS pri direktorju EFSA vložila pritožbo zoper navedeni dopis z dne 16. aprila 2014, ki ga je dopolnila s stališči, vloženimi 5. in 10. junija 2014.
7 Tožeča stranka je 12. maja 2014 EFSA zaprosila za dostop do vseh elektronskih sporočil, ki sta si jih izmenjali ga. K. in ILSI, prošnjo pa je EFSA 5. junija 2014 zavrnila na podlagi člena 4(1)(b) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331).
8 Tožeča stranka je 8. junija 2014 na EFSA naslovila potrditveno prošnjo za dostop do zadevnih dokumentov, ki jo je dopolnila z elektronskim sporočilom z dne 15. junija 2014.
9 EFSA je z dopisom z dne 27. junija 2014 na eni strani zavrnila pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 23 pravil o NNS zoper zgoraj navedeni dopis z dne 16. aprila 2014, pri čemer je navedla, da člen 4(1) pravil o NNS določa, da „[z]ačetno trajanje napotitve ne sme biti krajše od šestih mesecev in daljše od dveh let, zatem pa je možno eno ali več podaljšanj, pri čemer skupno trajanje napotitve ne sme preseči štirih let“. Zato naj ne bi obstajala nobena pravica do podaljšanja pogodbe. Poleg tega se EFSA sklicuje na polje proste presoje pri organizaciji svojih storitev in navaja razloge, ki upravičujejo njeno odločbo o nepodaljšanju pogodbe, pri čemer pa v tem okviru zavrača nekatere trditve, ki jih je tožeča stranka navedla v različnih elektronskih sporočilih, ki so bila pred zadnjim dopisom naslovljena nanjo.
10 EFSA je z istim dopisom z dne 27. junija 2014 na drugi strani zavrnila potrditveno prošnjo za dostop do zgoraj navedenih dokumentov, pri čemer se je oprla na izjemo iz člena 4(1)(b) Uredbe št. 1049/2001. EFSA opozarja, da se, če je namen te prošnje, ki se opira na uredbo, dostop do dokumentov, ki vsebujejo osebne podatke, uporabijo vse določbe Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 26, str. 102). Člen 8(b) Uredbe št. 45/2001 pa naj bi od prejemnika osebnih podatkov zahteval, da nujnost njihovega prenosa dokaže z legitimnimi upravičenji ali prepričljivimi argumenti. EFSA meni, da tožeča stranka tej zahtevi ni ugodila. Poleg tega naj bi njena odločba o nepodaljšanju napotitve temeljila le na okoliščini, da so se operativne potrebe oddelka, na katerem je bila zaposlena tožeča stranka, spremenile, saj naj njen profil ne bi več ustrezal takratnim zahtevam, in naj ne bi obstajala nobena povezava med to odločbo in elektronskimi sporočili, do katerih je tožeča stranka želela imeti dostop. EFSA na koncu tožečo stranko obvešča, da lahko zoper odločbi iz dopisa z dne 27. junija 2014 pri Splošnem sodišču na podlagi člena 263 PDEU vloži ničnostno tožbo oziroma da lahko na podlagi člena 228 PDEU pri Evropskem varuhu človekovih pravic vloži pritožbo.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeča stranka je 30. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo, s katero Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– podaljša njeno obdobje napotitve do 30. junija 2015;
– ugotovi, da je prenehanje njene pogodbe, natančneje odločba EFSA z naslovom „Prenehanje obdobja napotitve“ z dne 16. aprila 2014, nezakonita;
– naloži EFSA, naj ne opravi novih volitev za mesto „opazovalca“ napotenih nacionalnih strokovnjakov v okviru odbora uslužbencev;
– ugotovi, da je njena začasna izključitev iz odbora uslužbencev za obdobje šest mesecev nezakonita;
– naloži EFSA, naj ji zagotovi dostop do vseh elektronskih sporočil, izmenjanih med go. K. in ILSI;
– podredno, zagotovi dostop do teh dokumentov tretji osebi, ki jo imenuje Splošno sodišče;
– EFSA naloži plačilo stroškov.
12 Z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 1. julija 2014, je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe.
13 S sklepom z dne 7. julija 2014, Mayer/EFSA (T‑493/14 R, neobjavljen, EU:T:2014:617) je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen zlasti zato, ker ničnostna tožba, v utemeljitev katere so bili predlagani začasni ukrepi, ni vsebovala nobenega predloga za razglasitev ničnosti in ker so predlogi za začasno razkritje spornih dokumentov ustrezali predlogom, vloženim v tožbi v postopku v glavni stvari, tako da naj bi bili navedeni predlogi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero odločba sodnika, pristojnega za izdajo začasne odredbe, v ničemer ne more vplivati na meritorno odločbo ali jo z odvzemom polnega učinka narediti neučinkovito.
14 Z ločenim aktom, vpisanim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 5. septembra 2014, je tožeča stranka vložila vlogo z dne 4. septembra 2014, s katero je želela zlasti „nadomestiti“ prvotne predloge s predlogi, navedenimi v tej vlogi (v nadaljevanju: nadaljnja vloga k tožbi).
15 V nadaljnji vlogi k tožbi, katere vsebina je bila nato v celoti povzeta v repliki, vloženi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. januarja 2015, je tožeča stranka navedla, da umika tretji in četrti tožbeni predlog glede njenega spora z odborom uslužbencev in da so prvotni predlogi „nadomeščeni“ z naslednjimi predlogi, s katerimi Splošno sodišče poziva, naj odloči, da:
– se njeno obdobje napotitve kot napotene nacionalne strokovnjakinje pri EFSA podaljša do 30. junija 2017 in da se nepodaljšanje obdobja napotitve prekliče;
– podredno, da mora EFSA sprejeti novo odločbo o njeni napotitvi, ne da bi storila napako pri presoji, in ob upoštevanju razlage prava Splošnega sodišča;
– se prenehanje pogodbe, natančneje odločba z dne 16. aprila 2014, razglasi za nično;
– se ji zagotovi dostop do vseh elektronskih sporočil, ki sta si jih v času trajanja pogodbe izmenjali ga. K. in ILSI;
– se ji, podredno, zagotovi dostop do zgoraj navedenih elektronskih sporočil, razen informacij, ki spadajo na področje uporabe člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ki naj bi močno posegali v zasebnost ge. K. ali bi imeli zanjo težke posledice;
– se odločba o zavrnitvi z dne 27. junija 2014, s katerim je bila zavrnjena prošnja za dostop do zgoraj navedenih dokumentov, razglasi za nično;
– se EFSA naloži plačilo stroškov, vključno s tistimi, povezanimi s predlogi, ki so bili umaknjeni.
16 Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. novembra 2014, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisan 20. novembra 2014, Splošnemu sodišču predložila več dokumentov in dodatnih stališč.
17 V repliki je tožeča stranka ponovila različne predloge, oblikovane v nadaljnji vlogi k tožbi, in opozorila, da z izjemo tretjega in četrtega tožbenega predloga v zvezi s sporom med njo in odborom uslužbencev, ki ju je umaknila, drugi predlogi iz tožbe niso bili „nadomeščeni“, kot je napačno navedeno v nadaljnji vlogi k tožbi, ampak da bi jih bilo treba „razložiti“ in je Splošnemu sodišču predlagala, naj odloči, da je odločba EFSA z dne 27. junija 2014 „nična“.
18 Tožeča stranka je potem, ko je 13. maja 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila dupliko, vložila dokument z dne 6. maja 2015, v katerem je komentirala „ponovno prejete pisne dokumente“, in sicer elektronsko sporočilo z dne 16. maja 2014, ki ji ga je poslal odbor uslužbencev, dopis EFSA z dne 19. novembra 2014, naslovljen na ministrstvo za notranje zadeve dežele Saške, in prvotno prošnjo za dostop do elektronskih sporočil med go. K. in ILSI, ki jo je 25. septembra 2013 vložila PAN Europe.
19 Nazadnje, tožeča stranka je z dopisom z dne 29. junija 2016, ki je bil istega dne vpisan v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, temu predložila več „novo pridobljenih dokazov“.
20 EFSA je najprej vložila odgovor na tožbo, ki je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisan 11. septembra 2014, nato pripombe v zvezi z nadaljnjo vlogo k tožbi, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisane 22. oktobra 2014, nato dupliko, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisano 26. februarja 2015, in nazadnje pripombe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vpisane 12. junija 2015, o zgoraj navedenih pripombah tožeče stranke z dne 6. maja 2015.
21 EFSA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– nadaljnjo vlogo k tožbi zavrže kot nedopustno;
– pripombe tožeče stranke z dne 6. maja 2015 zavrže kot nedopustne;
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– podredno, tožbo zavrže kot nedopustno ob upoštevanju nadaljnje vloge k tožbi;
– še podredneje, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, povezanimi s tretjim in četrtim predlogom, ki ju je umaknila.
Pravo
Dopustnost nadaljnje vloge k tožbi
22 EFSA izpodbija dopustnost nadaljnje vloge k tožbi, ker možnost vložitve take vloge ni določena v členu 47(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991. Podredno EFSA trdi, da navedena vloga vsekakor vsebuje številne nove nedopustne elemente, in sicer nove predloge, razširitev prvotnih predlogov in navedbo novih dejanskih in pravnih razlogov.
23 Navesti je treba, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 29. februarja 1996, Lopes/Sodišče (T‑547/93, EU:T:1996:27, točka 39) razsodilo, da vložitev tožbe v spremenjeni različici ni določena v Poslovniku z dne 2. maja 1991 in da takega dokumenta zato ni mogoče vložiti v spis.
24 Čeprav se v tej zadevi ni izpodbijalo, da je bila nadaljnja vloga k tožbi vložena pred potekom roka za vložitev tožbe, 8. septembra 2014, v zvezi s sklepom EFSA z dne 27. junija 2014, pa navedena vloga spreminja predmet tega spora s tem, da v njenih novih predlogih niso prvič navedeni le prošnja za podaljšanje pogodbe do 30. junija 2017, ampak tudi predloga za razglasitev ničnosti domnevne odločbe z dne 16. aprila 2014 in odločbe z dne 27. junija 2014, pri čemer slednja odločba ni bila niti enkrat navedena v različnih tožbenih predlogih. Nadaljnjo vlogo k tožbi je treba zato zavreči kot nedopustno.
25 Člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika z dne 2. maja 1991 namreč ni mogoče razlagati tako, da tožeči stranki v tem primeru dovoljujeta pri Splošnem sodišču vložiti nove predloge za preoblikovanje očitno nedopustne tožbe – saj je, kot je razvidno iz točk od 32 do 50 spodaj, vsebovala le predloge za izdajo odredbe in za ugotovitev – v dopustno tožbo s tem, da bi se predmet spora, kot je bil opredeljen v začetni vlogi, spremenil pred potekom roka za vložitev tožbe.
26 Res je, da se člen 48(2) Poslovnika z dne 2. maja 1991, na podlagi katerega navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom, lahko v nekaterih primerih uporablja za spremembo predlogov (glej v tem smislu sodbo z dne 1. aprila 2009, Valero Jordana/Komisija, T‑385/04, EU:T:2009:97, točki 76 in 77). Tako je zlasti, kadar se izpodbijana odločba med postopkom nadomesti z odločbo, ki ima isti predmet, ki jo je zato treba šteti za nov element, ki tožeči stranki omogoča prilagoditev svojih predlogov (sklep z dne 21. septembra 2011, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑141/05 RENV, EU:T:2011:503, točka 34).
27 Vendar je ob neobstoju pravnih in dejanskih okoliščin, odkritih šele med postopkom, mogoče upoštevati le predloge, navedene v začetni vlogi, ker bi se sicer spremenil predmet spora, kot je izčrpno omejen v navedeni tožbi, tako da je treba utemeljenost tožbe preizkusiti le glede na predloge iz začetne vloge (glej sodbo z dne 26. oktobra 2010, Nemčija/Komisija, T‑236/07, EU:T:2010:451, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).
28 Vendar v tem primeru ni sporno, da tožeča stranka svojih novih predlogov ne opira na pravne in dejanske okoliščine, ki so bile odkrite med postopkom, natančneje med 30. junijem 2014 in dnem vložitve nadaljnje vloge k tožbi, 4. septembra 2014.
29 Nadaljnjo vlogo k tožbi je treba zato zavreči kot nedopustno.
Dopustnost tožbe
30 EFSA trdi, da so predlogi, navedeni v začetni vlogi, očitno nedopustni, saj se nanašajo na to, da Splošno sodišče sprejme ugotovitve in naslovi odredbe na EFSA.
31 Najprej je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v repliki navedla, da umika tretji in četrti tožbeni predlog glede spora med njo in odborom uslužbencev, tako da je treba odločiti le o prvem in drugem predlogu v zvezi z nepodaljšanjem pogodbe o napotitvi ter o petem in šestem predlogu v zvezi s prošnjo za dostop do dokumentov.
Dopustnost predlogov o nepodaljšanju pogodbe
– Dopustnost prvega tožbenega predloga
32 Tožeča stranka s prvim predlogom, kot je oblikovan v začetni vlogi, Splošnemu sodišču predlaga, naj njeno pogodbo podaljša do 30. junija 2015. Tožeča stranka v repliki predlaga, naj Splošno sodišče odloči, da se njena pogodba podaljša do 30. junija 2017, in podredno, da naj EFSA glede na razlago Splošnega sodišča sprejme novo odločbo o napotitvi.
33 EFSA trdi, da ji Splošno sodišče ne more izdati odredbe, vključno z odredbo, ki bi po potrebi izhajala iz razglasitve ničnosti pravnega akta, v tem primeru iz razglasitve ničnosti domnevne odločbe z dne 16. aprila 2014, ki naj bi pomenila podaljšanje obdobja napotitve tožeče stranke.
34 Zadostuje navedba, da tožeča stranka s tem predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj nadomesti EFSA ali naj tej izda odredbe, kar očitno presega njegova pooblastila v okviru nadzora zakonitosti, ki temelji na členu 263 PDEU. Ta omejitev nadzora zakonitosti se uporablja v vseh vrstah pravnih sporov, o katerih lahko odloča Splošno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 8. oktobra 2008, Agrar-Invest-Tatschl/Komisija, T‑51/07, EU:T:2008:420, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa) ter torej tudi na področju napotitve nacionalnih strokovnjakov.
35 Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni upravičena Splošnemu sodišču predlagati, naj podaljša njeno pogodbo do 30. junija 2015 in še toliko manj do 30. junija 2017, kot je predlagala v predlogih v repliki, ali naj odredi EFSA, da odloči o tem podaljšanju.
– Dopustnost drugega tožbenega predloga
36 Tožeča stranka z drugim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je prenehanje njene pogodbe, „natančneje odločba EFSA […] z dne 16. aprila 2014“, nezakonito. Tožeča stranka v repliki prvič Splošnemu sodišču predlaga, naj navedeno „odločbo“ „razglasi za nično“ in razsodi, da je odločba z dne 27. junija 2014 „nična“.
37 Najprej je treba opozoriti, da je bilo že večkrat razsojeno, da v okviru nadzora zakonitosti, ki temelji na členu 263 PDEU, kot je EFSA pravilno navedla, predlogi, ki se nanašajo le na to, da se ugotovi pravne in dejanske okoliščine, ne da bi vsebovali predlog za razglasitev ničnosti, sami po sebi ne morejo biti veljavni predlogi (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1996, Bernardi/Parlament, T‑146/95, EU:T:1996:105, točka 23).
38 Tožeča stranka ob sklicevanju na člen 2 PEU, ki določa, da Unija temelji na vrednotah pravne države, trdi, da kjer obstaja pravo, mora obstajati pravno sredstvo. Tožeča stranka trdi, da ima pravico do podaljšanja pogodbe, ki temelji na „prepovedi samovoljnosti in pogodb, ki so v nasprotju z javnim redom v nemškem pravu“, ter na načelih enakosti in pravne države, zagotovljenih tako v Pogodbi EU kot v sodni praksi Bundesverfassungsgericht (nemško Ustavno sodišče). Iz te zatrjevane subjektivne pravice do podaljšanja obdobja napotitve naj bi ipso iure izhajalo procesno upravičenje tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.
39 Tožeča stranka meni, da mora Splošno sodišče torej zaradi obstoja te zatrjevane pravice do podaljšanja njene pogodbe, bodisi ugoditi njenemu „predlogu za sprejetje sodne odločbe“ bodisi razlagati in preoblikovati drugi predlog v tožbi tako, da bo dopusten v okviru ničnostne tožbe, kot je določeno v členu 263 PDEU.
40 EFSA nasprotno trdi, da neobstoj pravnih sredstev ne more upravičiti spremembe v sistemu postopkov, določenih s Pogodbo, v nasprotju z ugotovitvijo tožeče stranke, ko trdi, da kjer obstaja pravo, mora obstajati pravno sredstvo.
41 Opozoriti je treba, da morebitni neobstoj pravnih sredstev nikakor ne more upravičiti spremembe, s sodno razlago, sistema pravnih sredstev in postopkov, določenih s Pogodbo o DEU (glej v tem smislu sklep z dne 29. aprila 2002, Bactria/Komisija, T‑339/00, EU:T:2002:107, točka 54). Poleg tega v tej zadevi ni bilo ničesar, kar bi tožeči stranki preprečevalo, da bi predlagala razglasitev ničnosti spornih odločb na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU.
42 Poleg tega, čeprav je res, da mora sodišče Unije tožbene razloge tožeče stranke razlagati bolj glede na njihovo vsebino kot pa na njihovo pravno kvalifikacijo, pa to, ne glede na vsakršno terminološko vprašanje, velja pod pogojem, da so tožbeni razlogi v vlogi dovolj jasni in natančni, da se toženi stranki omogoči priprava obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi (glej v tem smislu sodbo z dne 24. februarja 2000, ADT Projekt/Komisija, T‑145/98, EU:T:2000:54, točki 66 in 67).
43 Temeljni elementi glede dejstev in prava, na katerih temelji tožba, morajo biti skladno in razumljivo razvidni iz besedila same tožbene vloge ter njeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petitum ali da o očitku ne bi odločilo (sodba z dne 10. januarja 2008, Komisija/Finska, C‑387/06, neobjavljena, EU:C:2008:5, točka 14).
44 Z drugimi besedami, tožeča stranka Splošnega sodišča ne more privesti do tega, da to domneva, na katerih dejanskih in pravnih utemeljitvah in pomislekih bi lahko temeljile njene trditve. Namen člena 44(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 je s tem, da zahteva, da so v začetni vlogi navedeni predmet spora, predlogi in povzetek navajanih tožbenih razlogov, zlasti preprečiti tako stanje, ki je vir pravne negotovosti in ni v skladu z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti (glej v tem smislu sklep z dne 19. maja 2008, TFI/Komisija, T‑144/04, EU:T:2008:155, točki 56 in 57).
45 V tem primeru, kot upravičeno trdi EFSA, se zdi argumentacija tožeče stranke nejasna. Tožeča stranka svoje stališče izraža najmanj nenatančno s sklicevanjem na člen 263 PDEU in na odločbo z dne 27. junija 2014, namesto da bi – kot je predsednik Splošnega sodišča med drugim navedel v sklepu z dne 7. julija 2014, Mayer/EFSA (T‑493/14 R, neobjavljen, EU:T:2014:617, točka 29) – v svojih predlogih navedla vsaj predlog za razglasitev ničnosti zatrjevane odločbe z dne 16. aprila 2014 ali odločbe z dne 27. junija 2014, saj njihovega predmeta v fazi replike, če ni pravnih in dejanskih okoliščin, ki bi se razkrile med postopkom, ni mogoče spremeniti.
46 Zgolj zaradi teh razlogov je treba predloge v zvezi z nepodaljšanjem pogodbe zavreči kot nedopustne.
Dopustnost predlogov v zvezi z dostopom do dokumentov
47 Tožeča stranka s petim in šestim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču izrecno predlaga, naj EFSA odredi, da se ji omogoči dostop do vseh elektronskih sporočil, ki sta si jih izmenjali ga. K. in ILSI, ali podredno, da se dostop do navedenih elektronskih sporočil zagotovi tretji osebi, ki jo imenuje Splošno sodišče. Tožeča stranka s petim, šestim in desetim predlogom v repliki med drugim predlaga, naj se ji podredno omogoči delni dostop do navedenih elektronskih sporočil, razglasitev ničnosti odločbe z dne 27. junija 2014 v delu, v katerem se nanaša na zavrnitev dostopa do dokumentov, in naj se Splošnemu sodišču kot tretji osebi, ki jo je to imenovalo, zagotovi dostop do teh dopisov.
48 EFSA trdi, da ti predlogi niso dopustni, ker Splošno sodišče ni pristojno, da nanjo naslovi odredbe v okviru ničnostne tožbe.
49 Kot je bilo navedeno v točki 34 zgoraj, Splošno sodišče na institucije ne more nasloviti odredb ali jih nadomestiti v okviru nadzora zakonitosti, ki ga izvaja. Zato je treba predloge, ki se nanašajo na pridobitev dostopa do zgoraj navedenih dokumentov, zgolj iz teh razlogov zavreči kot nedopustne, pri čemer je treba poleg tega predloge v repliki, katerih predmet je prvič razglasitev ničnosti zavrnitvene odločbe z dne 27. junija 2014, s katero je bila zavrnjena prošnja za dostop do zgoraj navedenih dokumentov, tudi zavrniti, ker se predlogi, navedeni v tožbi, v fazi replike, če ne obstajajo pravne ali dejanske okoliščine, ki bi se razkrile med postopkom, ne morejo spremeniti.
50 Glede na vse te ugotovitve je treba tožbo v celoti zavreči kot nedopustno, ne da bi bilo treba odločati o dopustnosti pripomb tožeče stranke, zlasti tistih z dne 6. maja 2015 in z dne 29. junija 2016, katerih namen je nadgraditi in podkrepiti tožbene razloge, navajane v utemeljitev različnih predlogov, razglašenih za nedopustne.
Stroški
51 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
52 V zvezi s tretjim in četrtim tožbenim predlogom v zvezi z odborom uslužbencev pri EFSA, ki so predmet umika, je treba opozoriti, da člen 136(1) Postopka določa, da se plačilo stroškov naloži stranki, ki umakne tožbo ali predlog, če druga stranka v stališčih glede umika to predlaga. Na podlagi odstavka 2 istega člena na predlog stranke, ki umakne tožbo ali predlog, nosi stroške druga stranka, če njeno ravnanje to upravičuje.
53 Tožeča stranka meni, da mora EFSA nositi stroške v zvezi s predlogi, ki jih je umaknila, zaradi „spornega ravnanja“ EFSA do nje.
54 Splošno sodišče pa meni, da sta bila tretji in četrti predlog začetne vloge vsekakor očitno nedopustna, ker nista vsebovala nobenega predloga za razglasitev ničnosti, ampak predloge za izdajo odredb in ugotovitev, tako da ni mogoče ugotoviti, da ravnanje EFSA upravičuje, da ta na podlagi člena 136(2) Poslovnika nosi stroške v zvezi s tema predlogoma.
55 Tožeča stranka poleg tega Splošnemu sodišču predlaga, naj neposredno ali po analogiji uporabi člen 88 Poslovnika z dne 2. maja 1991, v skladu s katerim nosijo institucije svoje stroške v sporih med Unijo in njenimi uslužbenci. Tožeča stranka trdi, da ta določba velja tudi glede napotenih nacionalnih strokovnjakov.
56 V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da nacionalni strokovnjaki, napoteni na institucijo ali organ Unije, niso „uslužbenci“ v smislu člena 270 PDEU (glej v tem smislu sklep z dne 9. oktobra 2006, Gualtieri/Komisija, F‑53/06, EU:F:2006:100, točki 21 in 22), in da je bilo razsojeno, da posebna ureditev iz člena 88 Poslovnika z dne 2. maja 1991 zanje ne velja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2008, Gualtieri/Komisija, T‑284/06, neobjavljena, EU:T:2008:335, točka 47).
57 EFSA je predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, nastalimi strankama v postopku za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrže kot nedopustna.
2. Ingrid Alice Mayer se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.
H. Kanninen | I. Pelikánová | E. Buttigieg |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. februarja 2017.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravo
Dopustnost nadaljnje vloge k tožbi
Dopustnost tožbe
Dopustnost predlogov o nepodaljšanju pogodbe
– Dopustnost prvega tožbenega predloga
– Dopustnost drugega tožbenega predloga
Dopustnost predlogov v zvezi z dostopom do dokumentov
Stroški