SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 19. novembra 20091(1)
Združene zadeve od C-317/08 do C-320/08
Rosalba Alassini in drugi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Giudice di pace di Ischia (Italija))
„Spori med končnimi uporabniki in operaterji na področju elektronskih komunikacij – Direktiva 2002/22/ES – Obvezna izvensodna poravnava kot prvi pogoj za dopustnost tožbe – Načelo učinkovitega sodnega varstva“
I – Uvod
1. Ali pravo Skupnosti nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za določene tožbe v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami kot prvi pogoj za dopustnost zahteva, da se je predhodno skušalo doseči izvensodno poravnavo?
2. Sodišče se bo v konkretnem primeru ukvarjalo s vprašanjem, ki ga je predložilo Giudice di pace di Ischia. To vprašanje daje Sodišču priložnost, da zavzame stališče ne samo v zvezi z Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah),(2) ampak tudi v zvezi z načelom učinkovitega sodnega varstva.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
3. Direktiva 2002/22 obravnava zagotavljanje elektronskih telekomunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Glede na člen 1 je njen cilj v celotni Skupnosti zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev. Pri tem ustvarja pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij. V zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov ta direktiva opredeljuje minimalni nabor storitev določene kakovosti, do katerih imajo z vidika specifičnih nacionalnih pogojev vsi končni uporabniki dostop po dostopni ceni, ne da bi se s tem izkrivljala konkurenca.
4. Besedilo 47. uvodne izjave Direktive 2002/22 se nanaša na poravnavo spora:
„[…] Na voljo naj bodo učinkoviti postopki za reševanje sporov med potrošniki na eni strani in podjetji, ki zagotavljajo javno dostopne telekomunikacijske storitve, na drugi strani. Države članice naj v celoti upoštevajo Priporočilo Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodne poravnave sporov potrošnikov.“
5. V zvezi s tem člen 34 Direktive 2002/22 z naslovom Izvensodno reševanje sporov določa:
„(1) Države članice zagotovijo, da so na voljo transparentni, preprosti in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo nerešenih sporov, ki vključujejo potrošnike in obravnavajo vprašanja v zvezi s to direktivo. Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da taki postopki omogočajo pravično in hitro reševanje sporov in lahko, če je upravičeno, sprejmejo sistem povračila in/ali nadomestila. Države članice lahko te obveznosti razširijo še na spore, ki vključujejo druge končne uporabnike.
(2) Države članice zagotovijo, da njihova zakonodaja ne ovira ustanovitve uradov za pritožbe in izvajanja sprotnih storitev na ustrezni ozemeljski ravni, da bi omogočile potrošnikom in končnim uporabnikom dostop do reševanja sporov.
[…]
(4) Ta člen ne posega v postopke nacionalnih sodišč.“
B – Nacionalno pravo
6. V skladu z zakonom št. 249 z dne 31. julija 1997 je Autorità per le garanzie nelle comunicazioni (nadzorni organ za telekomunikacije, v nadaljevanju: AGC) pristojna v sporih, ki se nanašajo na nespoštovanje določb v zvezi z univerzalnimi storitvami in pravicami končnih uporabnikov, med končnimi uporabniki in ponudniki storitev na področju telekomunikacij.
7. S sklepom št. 173/07/CONS(3) je AGC določila postopek v zvezi s predložitvijo spora med ponudniki storitev in končnimi uporabniki.
8. Člena 3 in 13 priloge A tega sklepa določata:
Člen 3
„Tožba, vložena pri sodišču, je v sporih v smislu člena 2(1) nedopustna, dokler krajevno pristojni regionalni odbor za telekomunikacije, na katerega je prenesena naloga poravnave, ali organ, pristojen za izvensodno poravnavo, v skladu s členom 13 ne opravi obveznega poskusa poravnave.
Če naloga iz prvega odstavka ni bila poverjena krajevno pristojnemu regionalnemu odboru za telekomunikacije, mora biti obvezen poskus poravnave opravljen pred organom iz člena 13.
Rok za izvedbo postopka poravnave je trideset dni od dneva, ko je bila predlagana; po poteku tega roka lahko stranke vložijo tožbo pri sodišču, tudi če postopek ni končan.“
Člen 13
„1. Alternativno postopku poravnave pred regionalnim odborom za telekomunikacije lahko udeleženci opravijo obvezen poskus poravnave tudi s sredstvi elektronske telekomunikacije pred organi za izvensodno poravnavo v potrošniških sporih po členu 1(o) tega predpisa.
2. V ta namen se uporabnik lahko obrne tudi na organe, ki so bili ustanovljeni s pogodbo med operaterji in združenji za varstvo potrošnikov na nacionalni ravni, če ti organi poslujejo brezplačno in ravnajo v skladu z načeli transparentnosti, pravičnosti in učinkovitosti v smislu Priporočila 2001/310/ES.“
9. Pod naslovom (Prehodne in končne določbe) člen 5 Sklepa določa:
„1. Do dokončnega prenosa določb člena 141(2) zakonske uredbe št. 206 z dne 6. septembra 2005 se lahko udeleženi za izvedbo poskusa poravnave, razen v primeru zbornice za poravnave, ustanovljene v okviru trgovinske zbornice, industrijske zbornice, kmetijske zbornice in obrtne zbornice, obrnejo tudi na organe, vpisane v register v skladu s členom 38 zakonske uredbe št. 5 z dne 17. januarja 2003.
2. Za spore, tudi za tiste na stopnji poravnave, ki so začeli teči pred začetkom veljavnosti tega sklepa, velja predhodna ureditev iz člena 4(1). […]“
III – Dejansko stanje, vprašanje za predhodno odločanje in postopek
10. Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so prejemniki telekomunikacijskih storitev. V svojih tožbah predlagajo, da se Telecom Italia SpA(4) oziroma Wind SpA(5) naloži plačilo nadomestila škode, ki je nastala zaradi kršitev pogodb o zagotavljanju telefonskih storitev s strani teh podjetij. Tožeča stranka v zadevi C-319/08 poleg tega zahteva, da se ugotovi, da zneski, ki jih zahteva Telecom Italia SpA, niso dolgovani.
11. Tožene stranke, telefonske družbe, se sklicujejo na to, da so tožbe nedopustne, saj tožeče stranke pred tem niso poskušale doseči izvensodne poravnave v skladu s členoma 3 in 13 Sklepa št. 173/07/CONS.
12. Predložitveno sodišče opozarja, da v zadevni pokrajini Kampanija regionalni odbor za telekomunikacije, ki je predviden z nacionalnimi določbami, še ni bil ustanovljen. Zato je postopek obvezne poravnave treba opraviti pred organom, predvidenim s členom 13 priloge A Sklepa št. 173/07/CONS. Vendar do zdaj še ni bilo predhodno preverjeno, ali ti alternativni organi poravnave, kot so predvideni v členu 13 priloge A Sklepa št. 173/07/CONS, izpolnjujejo merila, določena v Priporočilu 2001/310/ES, zlasti kar zadeva stroške postopka.
13. Vendar tudi če bi bil regionalni odbor za telekomunikacije v pokrajini Kampanija ustanovljen, predložitveno sodišče v obvezni naravi poravnave spora vidi nedopustno oviro v zvezi z dostopom do sodišča.
14. Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti italijanske določbe s pravom Skupnosti. Zato je v vseh štirih zadevah s sklepi z dne 4. aprila 2008 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali imajo zgoraj navedene določbe prava Skupnosti (iz člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Direktive 2002/22/ES, Direktive 1999/44/ES, priporočil Komisije 2001/310/ES in 1998/257/ES) neposredno zavezujoč učinek in jih je treba razlagati tako, da spori ,s področja elektronskih telekomunikacij med končnimi uporabniki in operaterji, ki izhajajo iz nespoštovanja določb v zvezi z univerzalno storitvijo in s pravicami končnih uporabnikov, ki so določene z zakonskimi normami, s sklepi nadzornega organa, s pogodbenimi pogoji in z listino o storitvah‘ (spori, določeni v členu 2 priloge A k Sklepu št. 173/07/CONS), ne smejo biti podvrženi obveznemu poskusu izvensodne poravnave, brez katerega se ne more začeti sodni postopek, ker te določbe prevladajo nad normo, ki izhaja iz člena 3(1) Priloge A k zgoraj navedenemu sklepu 173/07/CONS nadzornega organa za telekomunikacije?“
15. S sklepom z dne 16. septembra 2008 je predsednik Sodišča združil štiri zadeve C-317/08, C-318/08, C-319/08 in C-320/08 v en pisni in ustni postopek kakor tudi za izdajo skupne sodbe.
16. Tožene stranke v postopku v glavni stvari v zadevi C-318/08 Wind SpA, nemška vlada kakor tudi Komisija Evropskih skupnosti so pred Sodiščem podale svoje pisne in ustne navedbe. Poleg tega je poljska vlada svoje stališče podala pisno, italijanska pa ustno.
IV – Pravna presoja
A – Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
17. Italijanska vlada je v ustnem postopku zagovarjala trditev, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe zavrniti kot nedopusten. V obravnavanem postopku gre za vprašanje, ali je obvezna izvensodna poravnava nedopustna ovira pri izvedbi pravic, utemeljenih na pravu Skupnosti. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ne izhaja, katere pravice so sporne v postopku v glavni stvari. Predložena vprašanja naj bi tako bila po mnenju italijanske vlade hipotetična.
18. Mogoče se je strinjati z Italijo, da je uvedbo obveznega postopka v izvensodni poravnavi kot merilo prava Skupnosti mogoče preverjati samo v primeru, kadar predmet spora v postopku v glavni stvari spada na področje uporabe prava Skupnosti.(6)
19. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče ni pripravilo nobenih izčrpnih navedb v zvezi s predmetom zadev, ki jih obravnava. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja zgolj, da so v postopku v glavni stvari končni uporabniki tožili telefonske družbe za povrnitev škode, ki jim je bila povzročena zaradi kršitev pogodbe, iz katere so izvirale telefonske storitve, ki so jih zagotavljala ta podjetja. Predložitveno sodišče natančneje ne določa, glede katerih pravic in obveznosti se stranke v posameznem primeru niso strinjale.
20. Vseeno ne bo mogoče priti do zaključka, da so predložena vprašanja nedopustna.
21. V zvezi s tem je treba v uvodu opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega s členom 234 ES, samo nacionalno sodišče tisto, ki mora, ob upoštevanju posebnosti zadeve, presoditi nujnost predhodne odločbe, da bi lahko sprejelo sodbo, kot upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Navsezadnje predložitveno sodišče nosi odgovornost za sprejeto sodno odločbo. Sodišče je načeloma zavezano odgovoriti na vprašanje, postavljeno v zvezi z razlago prava Skupnosti.(7)
22. Sodišče je samo izjemoma zavezano preiskovati okoliščine, v okviru katerih ga je pozvalo nacionalno sodišče.(8) V skladu z ustaljeno sodno prakso je mogoča zavrnitev predloga, če je jasno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem dvomljive narave ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi na zastavljena vprašanja lahko dalo uporabne odgovore.(9)
23. V obravnavanem postopku v glavni stvari gre za tožbe, ki so jih vložili končni uporabniki proti telefonskim družbam. Direktiva 2002/22 v členu 1(2) ureja pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij, ki dajejo na voljo elektronska telekomunikacijska omrežja in storitve. V predloženem vprašanju predložitveno sodišče razjasni, da gre v postopku v glavni stvari za spor na področju elektronskih telekomunikacij med končnimi uporabniki in upravljavci zaradi kršitev predpisov o univerzalnih storitvah in pravicah končnih uporabnikov. V okviru preskusa dopustnosti v konkretnem primeru ni mogoče trditi, da ne zadeva področja uporabe prava Skupnosti in da razlaga prava Skupnosti očitno ni v nobeni zvezi s predmetom spora v postopku v glavni stvari.
24. Predlogi za sprejetje predhodne odločbe so tako dopustni.
B – Vsebinska presoja vprašanja za predhodno odločanje
25. V obravnavanem primeru gre v bistvu za vprašanje, ali pravo Skupnosti nasprotuje ureditvi v državi članici, ki izvedbo postopka izvensodne poravnave določa kot pogoj za dopustnost vložitve tožb, ki zadevajo pravice, ki se nanašajo na Direktivo 2002/22.
26. Predloženo vprašanje se sklicuje na različne določbe prava Skupnosti. Najprej se nanaša na Direktivo 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij.(10) Člen 1(2)(b) te direktive opredeljuje potrošniško blago kot premične materialne predmete. Glede na to, da v obravnavanih primerih ne gre za premične materialne predmete, ampak za zagotavljanje telefonskih storitev, Direktive 1999/44 ni treba uporabiti.
27. Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na priporočili 98/257/ES(11) in 2001/310/ES(12), je treba povedati, da ti glede na člen 249(5) ES nista pravno zavezujoči. Samostojnih obveznosti držav članic ne moreta ustanavljati. Uporabiti ju je mogoče v okviru razlage drugih določb prava Skupnosti in nacionalnih ureditev.
28. V obravnavanem primeru sta tako zlasti pomembna člen 34 Direktive 2002/22 in pravica do učinkovitega sodnega varstva.
1. Člen 34 Direktive 2002/22
29. Člen 34 Direktive 2002/22 države članice zavezuje, da omogočajo izvensodne postopke za reševanje sporov. Ti postopki morajo biti transparentni, preprosti in cenovno dostopni. Države članice morajo zagotoviti, da ti postopki omogočajo pravično in hitro reševanje sporov.
30. Člen 34 določa tudi kakovostna merila, ki jih mora izpolnjevati izvensodna poravnava. Člen 34 ne vsebuje jasne določbe v zvezi z vprašanjem, ali se izvensodno poravnavo lahko razlaga kot obvezno oziroma ali se njeno izvedbo lahko določa kot pogoj za vložitev tožbe. Nasprotno, člen 34(4) Direktive 2002/22 razjasnjuje, da ta člen ne vpliva na nacionalne sodne postopke. Glede na to, da zahteva za poskus izvensodne poravnave kot prvi pogoj za dopustnost tožbe spada na področje urejanja sodnih postopkov držav članic, to vprašanje z Direktivo 2002/22 ni dokončno urejeno.
31. Dokler izvensodna poravnava izpolnjuje merila iz člena 34 Direktive 2002/22, namreč da je transparentna, preprosta in cenovno dostopna, ji tudi direktiva ne nasprotuje, da postane obvezna.
32. V nadaljevanju bosta na kratko obravnavani dve značilnosti, ki ju Direktiva določa za postopek poravnave, namreč transparentnost in cenovna dostopnost.
33. Iz člena 13(2) priloge A Sklepa 173/07/CONS izhaja, da je poravnava pred organi, ki so pristojni za poravnavo v potrošniških sporih, običajno brezplačna. Tožena stranka v postopku v glavni stvari v zadevi C-318/08 je opozorila, da so tudi postopki pred regionalnim odborom za telekomunikacije brezplačni in da tudi drugi pristojni organi opravljajo storitve z zelo majhnimi stroški.
34. Postopek mora biti transparenten. K temu spada, da upravičenci lahko ugotovijo, kateri organi so pristojni za poravnavo spora. Glede na italijanske določbe je to v prvi vrsti krajevno pristojni regionalni odbor za telekomunikacije. V regijah, v katerih ta še ni bil ustanovljen, so za poravnavo spora pristojni alternativni organi. Tožeče stranke ob razumni uporabi zakonskih določb lahko ugotovijo, kateri organi so alternativno pristojni.
35. Glede na to je očitno, da italijanske določbe ustrezajo materialnim zahtevam Direktive 2002/22. Naloga Sodišča je, da to dokončno ugotovi.
36. Glede na vse to je treba ugotoviti, da Direktiva 2002/22 ne vsebuje nobenega elementa v zvezi s tem, ali je postopek obvezne izvensodne poravnave dopusten ali ne. O tem vprašanju je treba presojati zgolj v okviru načela učinkovitega sodnega varstva.
2. Načelo učinkovitega sodnega varstva
37. V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo učinkovitega sodnega varstva splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(13) Prav tako je to načelo potrjeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene 7. decembra 2000 v Nici.(14)
38. Vnaprej je treba pojasniti, da je nacionalne določbe mogoče podvreči splošnim temeljnim načelom prava Skupnosti samo takrat, kadar spadajo na področje uporabe prava Skupnosti.(15)
39. Direktiva 2002/22 ustvarja materialne pravice za končne uporabnike telefonskih storitev. Glede na to, da se postopek obvezne poravnave nanaša na sodno izvedbo z Direktivo predvidenih materialnih pravic, obravnavani primer spada na področje uporabe prava Skupnosti.
40. V bistvu je stvar notranjega prava posamezne države članice, kako uredi postopek za izvedbo prava Skupnosti in kako vloži tožbo. Ne glede na to države članice niso popolnoma samostojne, ko sprejemajo določbe za izvedbo postopka v zvezi s uporabo prava Skupnosti.
41. Sodišče v ustaljeni sodni praksi napotuje na to, naj se postopkov, ki naj bi posameznikom zagotavljali pravice, ki so jim podeljene s pravom Skupnosti, ne bi obravnavalo manj ugodno od tistih, ki enako dejansko stanje urejajo na notranji ravni (načelo enakovrednosti). Poleg tega naj ne bi praktično onemogočali izvajanje pravic, podeljenih s pravom Skupnosti, ali jih čezmerno oteževali (načelo učinkovitosti).(16)
42. Skupaj s sodnim izvajanjem prava skupnosti je načelo učinkovitosti izraz splošnega načela učinkovitega sodnega varstva. Obravnavani primer bom neposredno ocenila z vidika splošnega načela učinkovitega sodnega varstva. Takoj za tem bom obravnavala načelo enakovrednosti.
43. Italijanske določbe predhodno izvedbo izvensodne poravnave določajo kot pogoj za vložitev tožbe pred sodiščem. Če predhodno ni opravljen poskus poravnave, tožba pred sodiščem ni dopustna. S tem je postavljena dodatna ovira pri dostopu do sodišča. Vsak zakonsko predviden pogoj za dopustnost je dodatna ovira pri izvedbi poskusa poravnave in s tem omejitev dostopa do sodišča. Zato gre za kršitev načela učinkovitega sodnega varstva.
44. Pravica do učinkovitega sodnega varstva ni zagotovljena neomejeno. Pravica do sodnega varstva je namreč lahko tudi omejena. Navsezadnje mora biti vsak sodni postopek v skladu z zakonsko obliko in mora izpolnjevati tudi pogoje za dopustnost. V zvezi s tem je državam članicam dano široko polje diskrecije. Omejitve morajo dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jim sledijo zadevni ukrepi, in glede na zastavljeni cilj ne smejo pomeniti pretiranega in nesprejemljivega posega.(17)
45. Italijanska vlada je na obravnavi nakazala na to, da postopek obvezne poravnave vodi k hitrejši in cenejši poravnavi spora. Hitrejša in cenejša poravnava spora je prav tako v interesu obeh strank. Poravnava hkrati vodi k razbremenitvi sodišč in s tem prispeva k dobremu delovanju sodnega sistema.(18) Navsezadnje je izvensodno dosežen sporazum med strankama velikokrat ustreznejši za dosego trajnega miru med njima kot pa sporna sodna odločba.(19) Italijanske določbe tako sledijo legitimnim ciljem v splošnem interesu.
46. Uvedba postopka obvezne izvensodne poravnave je primerna za doseganje tega cilja.
47. Uvedba postopka obvezne poravnave je vendarle nujna samo v primeru, če zgolj neobvezna poravnava ne bi bila enako primerno, ampak milejše sredstvo za doseganje zgoraj navedenih ciljev. Italijanska vlada je vendarle priznala, da zgolj neobvezna izvensodna poravnava ni enako učinkovita kot obvezna, ki jo je treba opraviti v vsakem postopku. Tudi nemška vlada upravičeno opozarja, da tudi ko ena ali celo obe stranki odklonita postopek poravnave, v skladu z izkušnjami vendarle še obstaja priložnost, da se bodo med potekom postopka poravnave pojavile možnosti rešitve spora, ki za stranke najprej niso obstajale.
48. Med sledenim ciljem hitre, cenejše in pravične rešitve spora in mogočo pomanjkljivostjo, ki jo lahko pomeni prisila pri izvedbi postopka obvezne poravnave, ni večjega nesorazmerja. Poseg, ki izhaja iz prisile pri izvensodni poravnavi, je v razmerju do pravice do sodnega varstva tako minoren, da s postopkom obvezne poravnave povezane prednosti pretehtajo.
49. Po eni strani bo zaradi postopka poravnave sprejem tožbe zgolj nebistveno podaljšan. Člen 3 priloge A Sklepa 173/07/CONS namreč določa, da mora biti izvensodni postopek končan v tridesetih dneh od dneva, ko je bila poravnava predlagana. V nasprotnem primeru lahko stranke po preteku tega roka vložijo tožbo.
50. Tako kot je bilo že zgoraj navedeno,(20) je izvedba izvensodne poravnave cenovno dostopna.
51. Poleg tega je zastaranje pravice med poskusom poravnave zadržano. Njegova izvedba tako ne škoduje uveljavljanju pravic.
52. Predložitveno sodišče v svojem predložitvenem sklepu kritizira podrobnosti v zvezi s formalno obliko postopka poravnave, ki bi lahko postopek v celoti kvalificirale kot nesorazmeren poseg. Predložitveno sodišče navaja, da bi bilo za poskus poravnave nujno potrebno zaprositi na obrazcih, ki bi bili dostopni na spletnih straneh nadzornega organa. To bi bila pomanjkljivost za tožečo stranko brez dostopa do računalnika. Če bi bilo poravnavo spora dejansko mogoče zahtevati samo z določenimi obrazci in bi bili ti dostopni samo prek svetovnega spleta, je predložitvenemu sodišču treba pritrditi, da je s tem dostop do poravnave – in tudi do vložitve tožbe – osebam brez dostopa do svetovnega spleta bistveno otežen. Po mojem mnenju v takem primeru res obstaja nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva.
53. Iz člena 13(1) priloge A Sklepa 173/07/CONS je vendarle mogoče razbrati, da je zahtevo mogoče vložiti tudi elektronsko. Iz zakonskih določb, ki so bile predložene sodišču, tako ne izhaja, da so potrebni obrazci dostopni samo na svetovnem spletu. Naloga predložitvenega sodišča je, da dokončno ugotovi, ali so obrazci za postopek poravnave upravičencem na voljo tudi na drug način.
54. Za konec ostane samo še obravnava obeh priporočil, glede katerih sprašuje predložitveno sodišče. V nasprotju z mnenjem predložitvenega sodišča in poljske vlade iz njiju ne izhaja noben drug zaključek. Tako Priporočilo 98/257 kot tudi Priporočilo 2001/310 v enaindvajseti oziroma štirinajsti uvodni določbi nakazujeta na to, da naj izvensodni postopek ne bi nadomestil sodnega postopka, zaradi česar tistim, ki posegajo po izvensodnem postopku, ne bi smela biti omejena pravica do sodnega varstva. Italijanske določbe tako niso v nasprotju s tem sporočilom. Kajti v njihovem primeru izvensodna poravnava ne stopi na mesto sodnega postopka in s tem pravica do sodnega varstva ni zavrnjena, ampak je premaknjena za največ trideset dni.
55. Poleg tega je ugotovitev, do katere sem prišla, potrjena z Direktivo 2008/52 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah.(21) Te direktive v obravnavanem primeru sicer ni mogoče uporabiti, vendar v njej prihaja do veljave ocena, ki jo je mogoče uporabiti v obravnavanem primeru. Člen 5(2) Direktive 2008/52 določa, da ta direktiva ne posega v nacionalno zakonodajo, po kateri je mediacija pred uvedbo sodnega postopka ali po njej obvezna oziroma povezana s spodbudami ali sankcijami, pod pogojem, da taka zakonodaja strankam ne preprečuje uveljavljanja pravice dostopa do sodnega sistema. Ta pogoj – kot je bilo že poudarjeno – izpolnjuje tudi italijanska določba, zlasti ker je dostop do sodišča zgolj podaljšan.
56. Navsezadnje sporne določbe tudi ne kršijo načela enakovrednosti. V skladu s tem načelom pravila postopkov za vložitev tožbe za varstvo pravic posameznikov, ki so jim podeljene s pravom Skupnosti, ne smejo biti obravnavana manj ugodno kot tista, ki veljajo v enakih situacijah po notranjem pravu.(22) Po poizvedovanju Sodišča je italijanska vlada v ustnem postopku navedla, da je obvezna poravnava v Italiji predvidena samo na področju telekomunikacij. Uvajati naj bi jo začeli na tem področju in si šele prizadevajo, da bi jo prenesli tudi na druga področja, na primer v sektor energije. Iz tega po mojem mnenju ne izhaja kršitev načela enakovrednosti. Podano ni nobeno manj ugodno obravnavanje v razmerju do dejanskih stanj notranje narave. Na eni strani sploh ni jasno, da gre pri tožbah na drugih področjih kot na primer pri preskrbi z energijo za „enaka dejanska stanja“. Na drugi strani je treba izhajati iz tega, da sporne določbe ne veljajo samo za pravice, utemeljene na pravu Skupnosti s področja splošnih storitev, ampak tudi za pravice, ki izhajajo iz nacionalnega prava.
57. Naj povzamem, obvezni postopek poravnave, predviden v okviru sodnega postopka, načeloma ni nesorazmerni poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Sporne določbe so neznaten poseg v pravico do sodnega varstva, ki bo nadomeščen s priložnostjo, da se pravni spor konča hitro in z majhnimi stroški.
V – Predlog
58. Ob upoštevanju zgornjih navedb Sodišču predlagam, naj na štiri vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je predložilo Giudice di pace di Ischia, odgovori:
Člen 34 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi telekomunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) zahteva, da so postopki izvensodne poravnave transparentni, preprosti in cenovno dostopni. Načelo učinkovitega sodnega varstva ne nasprotuje obvezni izvedbi izvensodne poravnave, če ta sledi legitimnim ciljem, ki so v splošnem interesu, in če cilj, ki mu sledi, ne pomeni nesorazmernega posega.