SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeni 21. decembra 2016(1)
Zadeva C‑516/15 P
Akzo Nobel NV
Akzo Nobel Chemicals GmbH
Akzo Nobel Chemicals BV
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Evropski trgi toplotnih stabilizatorjev – Odločba o ugotovitvi dveh kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP – Določanje cen, razdelitev trgov in izmenjevanje občutljivih poslovnih informacij – Pripis odgovornosti – Kršitve, ki jih storijo hčerinske družbe, in izvedena odgovornost matične družbe – Posledice odprave globe, naložene hčerinskim družbam, zaradi izteka zastaralnega roka iz člena 25(1)(b) Uredbe (ES) št. 1/2003“
1. S to pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. julija 2015, Akzo Nobel in drugi/Komisija (T‑47/10, EU:T:2015:506) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), je Sodišče pozvano, naj poda nekatera pojasnila o posledicah, ki jih je dejansko treba izpeljati iz načel, ki jih je določilo na področju pripisa odgovornosti za protikonkurenčna ravnanja.
2. Natančneje, postavlja se vprašanje, ali in – če je to ustrezno – v okviru katerih omejitev je treba upravičenost do izteka zastaralnega roka za pristojnost sankcioniranja, ki je bil ugotovljen v zvezi s hčerinsko družbo, razširiti na njeno matično družbo. V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče namreč ugotovilo, da dejstvo, da Evropska komisija družbama Akzo Nobel Chemicals GmbH (v nadaljevanju: Akzo GmbH) in Akzo Chemicals BV (v nadaljevanju: Akzo BV), hčerinskima družbama družbe Akzo Nobel NV, zaradi zastaranja ni več mogla naložiti globe, ne „povzroči, da se podvomi o odgovornosti matične družbe, in ne preprečuje, da se vodi postopek proti zadnji“. Menilo je namreč, da „nastop zastaranja iz člena 25 Uredbe [(ES)] št. 1/2003[(2)] ne povzroči, da se kršitev izbriše, niti ne prepreči Komisiji, da v odločbi ugotovi odgovornost za to kršitev […], ampak pomeni zgolj, da se tisti, za katere zastaranje velja, izognejo postopku za naložitev sankcij“.
3. Iz razlogov, ki jih bom navedel v spodnjih preudarkih, menim, da je treba to presojo grajati.
I – Dejansko stanje
4. Dejansko stanje tega spora, ki je nedvomno kompleksno, je predstavljeno v točkah od 1 do 50 izpodbijane sodbe.
5. Za potrebe razumevanja zadeve bom spomnil le na naslednje elemente.
6. Ta zadeva se nanaša na Odločbo Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) (v nadaljevanju: sporna odločba).
7. Komisija je s sporno odločbo ugotovila, da so nekatera podjetja, med katerimi so tudi pritožnice, kršila člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP s tem, da so bila udeležena pri dveh skupinah protikonkurenčnih sporazumov in usklajenih ravnanj, ki so zajemali ozemlje EGP in se nanašali na dve kategoriji toplotnih stabilizatorjev, in sicer, prvič, sektor kositrnih stabilizatorjev in, drugič, sektor epoksidiranega sojinega olja in estrov (v nadaljevanju: sektor ESBO/estri).
8. V sporni odločbi je ugotovljen obstoj dveh kršitev, ki se nanašata na ti kategoriji toplotnih stabilizatorjev ter zajemata določanje cen, razdelitev trgov s prodajnimi kvotami, razdelitev strank in izmenjevanje občutljivih poslovnih informacij.
9. V tej odločbi je navedeno, da so bila zadevna podjetja v teh kršitvah udeležena v različnih obdobjih, in sicer med 24. februarjem 1987 in 21. marcem 2000 na področju kositrnih stabilizatorjev ter med 11. septembrom 1991 in 26. septembrom 2000 v sektorju ESBO/estri.
10. Sporna odločba je bila v zvezi z vsako kršitvijo naslovljena na 20 družb, ki so bile bodisi neposredno udeležene v zadevnih kršitvah bodisi so se štele za odgovorne kot matične družbe (točka 510 obrazložitve sporne odločbe).
11. Komisija je udeležbo pritožnic v omejevalnih sporazumih razdelila na tri ločena obdobja kršitev. Ta pritožba se nanaša samo na prvo obdobje kršitev.
12. Komisija je za prvo obdobje kršitev, ki je potekalo pred 28. junijem 1993, menila, da sta bili družbi v posredni lasti družbe Akzo, ki je postala družba Akzo Nobel, neposredno udeleženi v kršitvah, in sicer družba Akzo GmbH v kršitvi, ki se je nanašala na kositrne stabilizatorje, in družba Akzo BV v kršitvi, ki se je nanašala na sektor ESBO/estri. Družbi Akzo Nobel je bila kot matični družbi pripisana odgovornost za kršitev (točke od 512 do 519 obrazložitve sporne odločbe).
13. Komisija je za drugo obdobje kršitev, ki je potekalo od 28. junija 1993 do 2. oktobra 1998, menila, da je kršitvi storil „partnerski podjem Akcros“, ki ni imel lastne pravne osebnosti (točki 563 in 564 obrazložitve sporne odločbe).
14. Komisija je za tretje obdobje kršitev, ki je potekalo od 2. oktobra 1998 do 21. marca 2000 glede kositrnih stabilizatorjev in od 2. oktobra 1998 do 22. marca 2000 glede sektorja ESBO/estri, menila, da je kršitvi storila družba Akcros (točke od 582 do 587 obrazložitve sporne odločbe).
15. Kar zadeva pripis odgovornosti za globe, je v členu 2 sporne odločbe navedeno:
„Za kršitev oziroma kršitve v sektorju kositrnih stabilizatorjev […] se naložijo naslednje globe:
[…]
4. družbe [Akzo Nobel], [Akzo GmbH] in [Akcros] so solidarno odgovorne za 1.580.000 EUR;
[…]
6. družbi [Akzo Nobel] in [Akzo GmbH] sta solidarno odgovorni za 9.820.000 EUR;
7. družba [Akzo Nobel] je odgovorna za 1.432.700 EUR;
[…]
Za kršitev oziroma kršitve v sektorju ESBO/estri […] se naložijo naslednje globe:
[…]
21. družbe [Akzo Nobel], [Akzo BV] in [Akcros] so solidarno odgovorne za 2.033.000 EUR;
[…]
23. družbi [Akzo Nobel] in [Akzo BV] sta solidarno odgovorni za 3.467.000 EUR;
24. družba [Akzo Nobel] je odgovorna za 2.215.303 EUR […]“
16. Z odločbo Komisije z dne 30. junija 2011 je bila sporna odločba spremenjena v delu, v katerem je naslovljena na družbi Akzo Nobel in Akcros (v nadaljevanju: odločba o spremembah).
17. V točki 1 obrazložitve odločbe o spremembah je Komisija spomnila, da je globe v [sporni] odločbi naložila družbama Akzo Nobel in Akcros, ki sta „skupaj in solidarno odgovorni“ z družbami Elementis plc, Elementis Holdings Limited in Elementis Services Limited.
18. Komisija je v točki 2 obrazložitve odločbe o spremembah po sodbi z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi (C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190), navedla, da se je odločila [sporno] odločbo preklicati v delu, v katerem je naslovljena predvsem na družbi Elementis in Elementis Holdings Limited.
19. Zato je Komisija [sporno] odločbo v delu, v katerem je bila naslovljena na družbi Akzo Nobel in Akcros, spremenila, saj sta se ti družbi šteli za solidarno odgovorni za naložene globe skupaj z družbo Elementis.
20. Nazadnje, družbi Akzo Nobel in Akcros sta 12. septembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča zoper odločbo Komisije o spremembah vložili tožbo. Ta odločba o spremembah je bila razglašena za nično s sodbo z dne 15. julija 2015, Akzo Nobel in Akcros Chemicals/Komisija (T‑485/11, EU:T:2015:517). Zoper to sodbo ni bila vložena pritožba.
II – Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
21. Pritožnice so 27. januarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo, s katero so predlagale razglasitev ničnosti sporne odločbe in – podredno – zmanjšanje zneska naloženih glob.
22. Pritožnice so v utemeljitev tožbe navedle pet tožbenih razlogov, pri čemer se je prvi nanašal na kršitve pravil o zastaranju. V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003, so pritožnice trdile, da je bila Komisija od 28. junija 1998 prekludirana za ukrepanje proti družbama Akzo GmbH in Akzo BV ter posledično za to, da je tema družbama solidarno z družbo Akzo Nobel kot njuno matično družbo naložila globo.
23. Njihovi očitki so bili delno sprejeti. Splošno sodišče je menilo, da je treba razglasiti ničnost člena 2, točke 4, 6, 21 in 23, sporne odločbe v delu, v katerem so bile družbama Akzo GmbH in Akzo BV naložene globe glede prvega obdobja kršitev, v preostalem pa je treba očitke zavrniti. Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Splošno sodišče, so večinoma predstavljeni v točkah od 118 do 128 izpodbijane sodbe.
III – Predlogi strank
24. Pritožnice predlagajo Sodišču, naj:
– primarno, razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je globi, ki sta bili prvotno naloženi družbama Akzo GmbH in Akzo BV za sodelovanje pri kršitvah, še vedno mogoče zahtevati od družbe Akzo Nobel po tem, ko je Splošno sodišče ti globi odpravilo;
– razglasi ničnost sporne odločbe v delu, v katerem je ugotovljeno sodelovanje družb Akzo GmbH in Akzo BV pri kršitvah, zlasti njena člen 1(1)(b) in člen 1(2)(b);
– razglasi ničnost sporne odločbe v delu, v katerem je družbi Akzo Nobel pripisana odgovornost in/ali naložena globa zaradi nezakonitega ravnanja družb Akzo GmbH in Akzo BV, zlasti njenega člena 1(1)(a) za obdobje od 24. februarja 1987 do 28. junija 1993 in člena 1(2)(a) za obdobje od 11. septembra 1991 do 28. junija 1993 ter/ali člena 2(6) in (23);
– podredno, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v odločanje Splošnemu sodišču, in
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
25. Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov pritožnicam.
IV – Analiza pritožbe
A – Trditve strank
26. Pritožnice, družba Akzo Nobel in drugi, v utemeljitev pritožbe navajajo en sam pritožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na kršitev pravil v zvezi z odgovornostjo matičnih družb za kršitveno ravnanje njihovih hčerinskih družb.
27. Ugotavljajo, da je Sodišče v sodbi z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:613), nedavno potrdilo, da kadar je odgovornost matične družbe v celoti izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe, odgovornost prve ne more presegati odgovornosti druge. Če matična družba vloži tožbo, ki ima enak predmet kot tožba, ki jo je vložila hčerinska družba, mora biti matična družba v takem primeru upravičena do delne ali popolne odprave globe, ki je bila naložena hčerinski družbi.
28. V zvezi s tem pritožnice trdijo, da bi morala odprava glob, naloženih družbama Akzo GmbH in Akzo BV, povzročiti odpravo globe, naložene družbi Akzo Nobel kot matični družbi, za obdobje kršitev pred „partnerskim podjemom Akcros“, ker ji je bila ta globa naložena le zaradi neposredne udeležbe njenih hčerinskih družb v kršitvah. Odgovornost družbe Akzo Nobel je bila torej zgolj izpeljana, postranska in odvisna od odgovornosti njenih hčerinskih družb.
29. V obravnavani zadevi bi morala odprava glob, naloženih družbama Akzo GmbH in Akzo BV, povzročiti razglasitev ničnosti celotne sporne odločbe v zvezi s tema družbama za prvo obdobje kršitev.
30. V teh okoliščinah pritožnice ugotavljajo, da Komisija po sodbi z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi (C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190), zaradi zastaranja ni mogla več naložiti globe družbama Elementis in Ciba/BASF. Kot je izhajalo iz odločbe o spremembah, Komisija torej ni samo preklicala glob, temveč je tudi spremenila ugotovitev o kakršni koli udeležbi teh podjetij v kršitvah.
31. Po mnenju pritožnic bi morala Komisija v skladu z načelom enakega obravnavanja in zato, da se izpeljejo vse posledice izpodbijane sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, uporabiti enak pristop do družb Akzo GmbH in Akzo BV. V sporni odločbi pa je bila še vedno vključena ugotovitev kršitve v zvezi z zadnjenavedenima.
32. Dejstvo, da bi Komisija še vedno lahko naložila globo drugim pravnim subjektom, ki bi bili del skupine Akzo, naj ne bi bilo upoštevno, ker bi bilo treba v skladu s sodno prakso v zvezi s pravico do obrambe in individualnimi procesnimi jamstvi primerjati položaje različnih pravnih subjektov, in ne položaja vpletenih podjetij.
33. Komisija trdi, da pritožba vsaj delno ni dopustna. Prvič, pritožnice naj ne bi dokazale nobene napačne uporabe prava, ampak naj bi le ponovile trditve, ki jih je Splošno sodišče zavrnilo. Drugič, pritožbeni razlog naj bi bilo treba v delu, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja družb Elementis in Ciba/BASF, šteti za nov. V skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča in sodno prakso pa naj bi bilo treba tako trditev zavrniti. Trditve, ki se nanaša na domnevno postopkovno učinkovitost, naj v teh okoliščinah ne bi bilo mogoče sprejeti.
34. Komisija vsekakor trdi, da je Splošno sodišče upravičeno opozorilo, da mu nastop zastaranja ni preprečil, da ugotovi odgovornost naslovnika, v zvezi s katerim je globa zastarala. V obravnavani zadevi naj bi bila ohranitev odgovornosti hčerinskih družb upoštevna in legitimna kot osnova za določitev odgovornosti matične družbe in za namene morebitnih odškodninskih tožb, vloženih proti podjetju.
35. Kar zadeva preklic sporne odločbe v zvezi z družbama Elementis in Ciba/BASF, Komisija ugotavlja, da je zastaranje nastopilo za vse pravne subjekte teh podjetij, ki so preprosto odstopili od omejevalnega sporazuma. V obravnavani zadevi pa je bila družba Akzo Nobel prek različnih hčerinskih družb udeležena v dveh enotnih in trajajočih kršitvah, za kateri se zastaralni rok ni iztekel.
36. Komisija še ugotavlja, da Splošno sodišče v sodbi z dne 15. julija 2015, Akzo Nobel in Akcros Chemicals/Komisija (T‑485/11, EU:T:2015:517), zgolj ugotavlja postopkovno napako v zvezi z odločbo o spremembah. Poleg tega je bila v izpodbijani sodbi sporna odločba izrecno ohranjena v delu, v katerem je ugotovljena udeležba treh pravnih subjektov, ki so člani skupine Akzo, v kršitvah v obdobju pred partnerskim podjemom Akcros. Iz teh sodb naj torej ne bi izhajala nikakršna obveznost Komisije, da prekliče sporno odločbo.
37. Kar zadeva pravila o izvedeni odgovornosti matičnih družb, očitki pritožnic po mnenju Komisije ne odražajo pravilno sodne prakse s tega področja. Sodišče naj bi v sodbi z dne 17. septembra 2015, Total/Komisija (C‑597/13 P, EU:C:2015:613), s sklicevanjem na dejavnike, s katerimi je mogoče individualno opredeliti ravnanje, ki se očita matični družbi, potrdilo, da obstajajo položaji, v katerih razširitev znižanja globe, ki se odobri hčerinski družbi, na matično družbo ni upravičena.
38. Po mnenju Komisije je taka razširitev mogoča le, če gre pri obeh subjektih za enak razlog za odgovornost ali naložitev globe, in ne vsakič, kadar je hčerinska družba delno ali v celoti uspela pred sodiščem. Komisija poudarja, da „individualnih dejavnikov“, ki upravičujejo naložitev drugačne globe matični družbi, ni mogoče navesti izčrpno.
39. Analiza glavnih odločitev Splošnega sodišča in Sodišča naj bi kazala na to, da je bilo sodišče Unije na tem področju dosledno. Iz tega naj bi izhajalo, da se za matično družbo in hčerinsko družbo običajno uporabi enaka globa, če sta bili med obdobjem kršitev del enega in istega podjetja, če nato nista bili razdeljeni in če v obdobju, preden sta postali eno samo podjetje, v kršitvi nista bili udeleženi individualno ali prek drugih hčerinskih družb.
40. Če je znižanje, ki se odobri hčerinski družbi, neposredno povezano z odgovornostjo pri kršitvi, predvsem kar zadeva njeno trajanje, naj bi bil sestavni del načela izvedene odgovornosti to, da ima znižanje odgovornosti in globe, naložene hčerinski družbi, neposredno posledico za matično družbo. Komisija poudarja, da sta lahko trajanje udeležbe matične družbe in hčerinske družbe kljub temu različna, na primer če je hčerinska družba prekinila udeležbo, vendar je druga hčerinska družba iz iste skupine ali neposredno matična družba udeležbo nadaljevala. V takem primeru bi lahko zastaranje eventualno veljalo za prvo hčerinsko družbo, ki je bila neposredno vpletena v omejevalnem sporazumu, vendar ne za matično družbo.
41. Komisija ugotavlja tudi, da iz sodbe z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi (C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190), izhaja, da zastaranje velja individualno za vsak pravni subjekt in ne enotno za celotno podjetje, kar pomeni, da gre za priznan položaj, v katerem je upravičeno, da se znižanje globe ne razširi na matično družbo.
42. Nazadnje, po mnenju Komisije je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi upravičeno primerjalo iztek zastaralnega roka z individualnimi procesnimi jamstvi, kot je pravica do obrambe, in z obveznostjo Komisije, da na zadevno pravno osebo naslovi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in odločbo, s katero naloži te sankcije.
B – Presoja
43. Pred vsebinsko presojo te zadeve se je treba na kratko izreči o razlogih za nedopustnost, na katere se v odgovoru na pritožbo sklicuje Komisija.
1. Dopustnost
44. Kot je ugotovila Komisija, se zdi, da so očitki pritožnic, ki se nanašajo, prvič, na kršitev načela enakega obravnavanja s strani Komisije v zvezi z družbami skupin Ciba/BASF in Elementis in, drugič, na neobstoj pravnega interesa v smislu člena 7(1), zadnji stavek, Uredbe št. 1/2003, s katerim je mogoče upravičiti ugotovitev, da sta bili družbi Akzo GmbH in Akzo BV dejansko udeleženi v omejevalnih sporazumih, novi očitki, saj se o njih ni razpravljalo na prvi stopnji.
45. Pritožnice so namreč pred Splošnim sodiščem trdile le, da družb Akzo GmbH in Akzo BV zaradi izteka zastaralnega roka nikakor ni mogoče šteti za odgovorni ter da je zato treba v tej točki razglasiti ničnost sporne odločbe.
46. Poleg tega je treba opozoriti, da ti novi očitki nikakor ne temeljijo na dejstvih, ki so bila ugotovljena med postopkom. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da pritožnice v stališčih, ki so bila Splošnemu sodišču predložena 16. septembra 2011, predvsem glede posledic, ki jih je po njihovem mnenju treba izpeljati iz sodbe z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi (C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190), ne navajajo nobene trditve v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja. Na ta datum pa so že bile seznanjene s preklicem sporne odločbe, kar zadeva družbe skupin Ciba/BASF in Elementis.
47. Tako menim, da presoja navedenih očitkov v okviru te pritožbe ni v pristojnosti Sodišča.(3)
48. V preostalem se mi zdi, da je treba ugotoviti, da je pritožba dopustna. Zdi se namreč, da želijo pritožnice v bistvu izpodbijati pravno razlogovanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da nastop zastaranja v zvezi s hčerinskimi družbami ni povzročil, da se podvomi o odgovornosti njihove matične družbe.
2. Utemeljenost
49. Kot sem napovedal v uvodu teh sklepnih predlogov, ima Sodišče v obravnavani zadevi, ki se nanaša na omejevalna sporazuma v sektorju toplotnih stabilizatorjev, priložnost, da poda nekatera pojasnila v zvezi s svojo sodno prakso o odgovornosti matičnih družb v primeru kršitve konkurenčnega prava, ki jo storijo njihove hčerinske družbe. Natančneje, postavlja se vprašanje, ali zastaranje pristojnosti Komisije za sankcioniranje nekaterih hčerinskih družb, kot je ugotovilo Splošno sodišče, ne vpliva na odgovornost matične družbe.
50. Odgovor, ki ga je treba dati na to vprašanje, se mi zdi močno odvisen od tega, ali je treba odgovornost matične družbe – kadar kot v obravnavani zadevi ni dokazano, da je bila matična družba sama neposredno udeležena v zadevni kršitvi – šteti za „osebno“ ali „izvedeno“. To problematiko bom najprej obravnaval z vidika spoznanj, ki jih je treba po mojem mnenju izpeljati iz sodne prakse Sodišča.
51. Nato bom navedel, iz katerih razlogov je ugotovitev, do katere je prišlo Splošno sodišče v zvezi s pravili o zastaranju, po mojem mnenju v nasprotju z načeli iz sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti matičnim družbam za protikonkurenčna ravnanja njihovih hčerinskih družb. V teh okoliščinah bom pojasnil, iz katerih razlogov narava odgovornosti matične družbe nujno pomeni, da lahko zanjo velja iztek zastaralnega roka, ki je bil ugotovljen za njeno hčerinsko družbo.
a) Narava odgovornosti matičnih družb za dejanja, ki jih storijo njihove hčerinske družbe: „osebna“ ali „izvedena“ odgovornost?
52. Problematika pripisa odgovornosti za kršitve konkurenčnega prava v skupinah družb je v sodni praksi že dolgo znana,(4) razlogovanje, ki ga v zvezi s tem navaja Sodišče, pa je razen nekaterih podrobnosti ostalo nespremenjeno. To razlogovanje je mogoče shematično izraziti tako, kot sledi.
53. Kadar podjetje krši pravila Unije o konkurenci, mora za to odgovarjati.
54. Kadar sporno ravnanje stori hčerinska družba skupine, je treba odgovornost za zadevno kršitev v skladu z načelom osebne odgovornosti, ki se uporablja za kršitve pravil Unije o konkurenci,(5) načeloma pripisati tej hčerinski družbi.
55. Kot izjema od tega načela Sodišče meni, da obstajajo okoliščine, v katerih je mogoče pravnemu subjektu, ki ni neposredni storilec kršitve, kljub temu pripisati odgovornost za očitano ravnanje in ga tako zanj sankcionirati. To velja predvsem, kadar zadevna družba o svojem ravnanju ne odloča samostojno, temveč v bistvu ravna po navodilih matične družbe, zlasti glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med tema pravnima subjektoma.(6) Ta pristop temelji na ideji, da čeprav je skupina s pravnega vidika sestavljena iz več različnih fizičnih oseb, jo je mogoče šteti za eno in isto „podjetje“ v smislu konkurenčnega prava. Posledica možnosti, ki jo ima tako Komisija, da za pripis odgovornosti za protikonkurenčna ravnanja družbam, ki niso bile neposredno udeležene v očitanih praksah, uporabi funkcionalni pojem podjetje, je predvsem to, da lahko Komisija odločbo o naložitvi glob naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati, da je bila matična družba v kršitvi osebno vpletena.(7)
56. Okoliščine, v katerih je matično družbo mogoče šteti za odgovorno za protikonkurenčno ravnanje njene hčerinske družbe, so v sodni praksi zdaj jasno opredeljene: prvič, matična družba mora biti zmožna izvajati odločilni vpliv na ravnanje svoje hčerinske družbe in, drugič, dejansko mora izvajati tak vpliv.(8)
57. Za dokazovanje obstoja teh okoliščin mora organ, ki je pristojen za pregon in kaznovanje protikonkurenčnih ravnanj, v vsakem primeru predložiti materialen dokaz o obstoju in dejanskem izvajanju odločilnega vpliva, ki ga matična družba izvaja nad svojo hčerinsko družbo.(9) Vendar je Sodišče od sodbe AEG-Telefunken/Komisija(10) in nedvomno od sodbe Akzo Nobel in drugi/Komisija(11) menilo, da kadar je matična družba lastnica vsega kapitala svoje hčerinske družbe, je mogoče domnevati, da dejansko izvaja tak vpliv na ravnanje svoje hčerinske družbe. Ta „domneva, povezana s kapitalom“, ki je bila nato razširjena na matične družbe, ki imajo v lasti skoraj ves kapital svoje hčerinske družbe,(12) je po mnenju Sodišča „izpodbojna domneva“, ki jo lahko matična družba ovrže, če lahko dokaže, da njena hčerinska družba na trgu res deluje samostojno.
58. Ob tem je treba poudariti, da lahko obstajajo okoliščine v zvezi s hčerinsko družbo ali matično družbo, s katerimi bi bilo mogoče upravičiti naložitev različno visokih glob.
59. Kot je Komisija po mojem mnenju zelo upravičeno ugotovila, lahko vrsta okoliščin upravičuje naložitev drugačne globe, kot je bila naložena hčerinski družbi, tudi v primeru izvedene odgovornosti. Kljub temu je treba ugotoviti, da to razlikovanje temelji na individualnih dejavnikih v zvezi z matično družbo, ki se nanašajo na bistvene elemente (kot je obdobje, ko je bila dejansko udeležena v omejevalnem sporazumu) ali na parametre, ki so se upoštevali pri izračunu globe (kot je znižanje na podlagi sodelovanja enega od pravnih subjektov, ki sestavlja obdolženo „podjetje“, ali zvišanje zaradi ugotovljene ponovitve kršitve s strani matične družbe). V zvezi s tem je Sodišče v okviru zadeve Total/Komisija(13) navedlo, da le v položaju, „v katerem noben drugi dejavnik samostojno ne opredeljuje ravnanja, ki se očita matični družbi“,(14) ni upravičeno matični družbi naložiti globe, katere znesek se razlikuje od zneska, ki je bil naložen njeni hčerinski družbi.
60. Toda kakšna je natančna narava odgovornosti matične družbe, za katero je dokazano, da ni neposredno vpletena v sporne protikonkurenčne prakse? Ali jo je treba enačiti z odgovornostjo neposrednega storilca kršitve (ob upoštevanju tesnih vezi, ki jih ima ta družba z neposredno obdolženo družbo ali družbami) ali pa je treba prej šteti, da mora le nositi odgovornost za ravnanje, ki ga dejansko ni storila?
61. Naj namreč opozorim, da obstajajo dvoumnosti glede vprašanja, ali je odgovornost matičnih družb – kadar je dokazano, da niso bile neposredno udeležene v zadevni kršitvi – „izvedena“ ali „osebna“.
62. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so terminologija, ki jo uporablja Sodišče, in posledice, ki jih je iz tega izpeljalo, na tem področju precej različne.
63. Z vidika terminologije se sodna praksa pogosto sklicuje na koncept pripisa odgovornosti(15) in ne na kršitveno ravnanje. V nekaterih sodbah pa je naveden vidik „sokrivde“, tako da se za matično družbo šteje, da je sama storilka kršitve, ne da bi se kakor koli jasno razlikovalo med položajem, v katerem se je pokazalo, da je bila ta družba neposredno vpletena kot storilka zadevne kršitve, in položajem, v katerem se odgovornost za to kršitev matični družbi pripiše le posredno. V skladu s to smerjo sodne prakse, ki je po mojem mnenju težko združljiva s prvo, se za matično družbo z odločilnim vplivom na hčerinsko družbo, ki je udeležena v kršitvi člena 101 PDEU, zato šteje, da je osebno kršila pravila prava Unije o konkurenci.(16)
64. Z vsebinskega vidika ta razlika v terminologiji pogosto povzroči različne, celo inkoherentne posledice.(17)
65. Po eni strani je bilo ugotovljeno, da se razmerje solidarnosti med matično družbo in njeno hčerinsko družbo ne more zmanjšati na poroštvo, ki ga zagotavlja matična družba, s katerim jamči plačilo globe, naložene hčerinski družbi; matični družbi se lahko naloži plačilo višje globe kot njeni hčerinski družbi.(18) Na podlagi tega je mogoče domnevati, da se odgovornost matične družbe res šteje za osebno.
66. Po drugi strani je Sodišče v skladu s spoznanji iz sodbe, izdane v sestavi velikega senata, z dne 22. januarja 2013, Komisija/Tomkins (C‑286/11 P, EU:C:2013:29), še nedavno menilo, da se mora za matično družbo, katere odgovornost je v celoti izvedena iz odgovornosti njene hčerinske družbe, načeloma upoštevati morebitno zmanjšanje odgovornosti njene hčerinske družbe, ki ji je bila pripisana.(19) V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da kadar noben drug dejavnik samostojno ne opredeljuje ravnanja, ki se očita matični družbi, odgovornost te matične družbe ne more presegati odgovornosti njene hčerinske družbe;(20) če so izpolnjeni potrebni postopkovni pogoji, se mora za matično družbo v bistvu upoštevati morebitno zmanjšanje odgovornosti njene hčerinske družbe, ki ji je bila pripisana.(21)
67. Sam menim, da ker stališče Sodišča temelji na enotnem pristopu k pripisu odgovornosti za kršitvena ravnanja, je treba na njegovi podlagi sprejeti vse potrebne ukrepe,(22) med drugim kar zadeva pristojnost Komisije za sankcioniranje zadevnih družb. Doslednost tako uporabljenega pristopa bi bila vir pravne varnosti.
68. Čeprav je Sodišče večkrat navedlo, da matična družba v takem primeru nosi tako imenovano „osebno“ odgovornost, je to po mojem mnenju storilo le zato, da bi poudarilo, da mora matična družba odgovarjati za protikonkurenčna dejanja svoje hčerinske družbe ne glede na svojo dejansko vpletenost v očitane prakse in zaradi kapitalskih in organizacijskih povezav, ki jih ima s hčerinsko družbo, ter da bi poudarilo tudi enotnost gospodarskega subjekta, ki ga družbi predstavljata.(23) To pomeni, da načelo osebne odgovornosti ne nasprotuje temu, da želi Komisija najprej sankcionirati družbo kršiteljico pravil o konkurenci in nato raziskati, ali je morda mogoče kršitev pripisati matični družbi.(24)
69. Ker lahko Komisija odločbo o naložitvi globe naslovi na matično družbo, ne da bi ji bilo treba dokazati dejansko – in torej neposredno – udeležbo zadnjenavedene v kršitvi, je neizogibna posledica uporabe te možnosti po mojem mnenju tudi, da bi se morala vsaka napaka v ugotovitvah glede dejanske odgovornosti hčerinske družbe pri kršitvi – in posledično v izračunu globe, ki se eventualno naloži na tej podlagi – uporabiti tudi v korist matične družbe.(25) To pomeni, da je treba iz odločitev Komisije le izpeljati posledice na področju pripisa odgovornosti za kršitvena ravnanja.
70. Z vidika teh preudarkov se je treba izreči o utemeljenosti ugotovitve, do katere je Splošno sodišče prišlo v točki 128 izpodbijane sodbe.
b) Ali je treba za matično družbo, za katero je dokazano, da ni bila neposredno udeležena v očitanih praksah, upoštevati zastaranje pristojnosti za sankcioniranje, ugotovljeno v zvezi s hčerinsko družbo?
71. Za izvajanje pristojnosti Komisije za izrek sankcij velja v skladu s členom 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003 petletni zastaralni rok.(26) V skladu s členom 25(2) Uredbe št. 1/2003 začne zastaranje teči na dan, ko je bila kršitev storjena, razen pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah, pri katerih začne teči šele na dan, ko kršitev preneha.
72. Kako pa je v položaju, v katerem je bilo zastaranje ugotovljeno v zvezi s hčerinsko družbo, katere matična družba se je zgolj kot taka tudi štela za odgovorno za kršitev pravil o konkurenci? Ali je treba tudi za to matično družbo upoštevati zastaranje, ugotovljeno v zvezi z njeno hčerinsko družbo, kadar gre za zgolj izvedeno odgovornost? Ali je treba upoštevati zgoraj opisan enotni pristop ali pa je treba presojo v zvezi z zastaranjem ločiti glede na zadevni subjekt?
73. V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je Komisija ugotovila odgovornost družbe Akzo Nobel na podlagi člena 81 ES (po spremembi postal člen 101 PDEU) kot končne matične družbe skupine Akzo za vse trajanje kršitev, in sicer od 24. februarja 1987 do 22. marca 2000, zaradi ravnanj njenih hčerinskih družb in „partnerskega podjema Akcros“.
74. Med upravnim postopkom sta družbi Akzo GmbH in Akzo BV trdili, da sta v omejevalnih sporazumih prenehali sodelovati 28. junija 1993, torej več kot pet let pred začetkom preiskave (2003). Zaradi pravil, ki veljajo za zastaranje, Komisija torej ne bi več smela ukrepati zoper njiju. Družba Akzo Nobel pa je trdila, da jo je za odgovorno kot matično družbo mogoče šteti le, če je za odgovorne mogoče šteti njene hčerinske družbe.
75. Komisija je te trditve v sporni odločbi zavrnila, predvsem z obrazložitvijo, da „[n]i mogoče sprejeti, da zastaranje velja zgolj zaradi reorganizacije v skupini Akzo. Kršitve iz člena 81(1) [ES] namreč storijo ‚podjetja‘. Prav tako pravila za zastaranje iz člena 25 [Uredbe št. 1/2003] veljajo za ‚podjetja‘.“(27)
76. Pritožnice in Komisija so pred Splošnim sodiščem v bistvu vztrajale pri svojih stališčih.
77. Splošno sodišče, ki je zavrnilo presojo Komisije, v skladu s katero se družbi Akzo GmbH in Akzo BV kot članici skupine Akzo ne moreta legitimno sklicevati na zastaranje v zvezi z njima, je kljub temu menilo, da je treba v obravnavani zadevi razlikovati med pojmoma odgovornosti in zastaranja. Tako je presodilo, da zastaranje pristojnosti Komisije za odrejanje sankcij hčerinskim družbam ne vpliva na odgovornost matične družbe.
78. V točkah 125 in 126 izpodbijane sodbe je namreč ugotovilo:
„125 […] treba [je] opozoriti, da nastop zastaranja iz člena 25 Uredbe št. 1/2003 ne povzroči, da se kršitev izbriše, niti ne prepreči Komisiji, da v odločbi ugotovi odgovornost za to kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2005, Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals/Komisija, T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., EU:T:2005:349, točke od 60 do 63[(28)]), ampak pomeni zgolj, da se tisti, za katere zastaranje velja, izognejo postopku za naložitev sankcij (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, ZOdl., EU:T:2012:325, točka 194[(29)]).
126 Poleg tega iz jezikovne, teleološke in sistematične razlage člena 25 Uredbe št. 1/2003 izhaja, da ima, enako kot v primeru individualnih procesnih jamstev, kot je pravica do obrambe, in obveznosti Komisije, da na zadevno pravno osebo naslovi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in odločbo, s katero naloži te sankcije […], od nastopa zastaranja iz naslova odstavka 1 korist in se nanj lahko sklicuje vsaka od pravnih oseb ločeno, če Komisija proti njim vodi postopek. Tako je bilo v sodni praksi že priznano, da zgolj to, da se je za eno od hčerinskih družb iz skupine družb v smislu gospodarske enote iztekel zastaralni rok, ne povzroči, da se postavi pod vprašaj odgovornost matične družbe, in ne preprečuje, da se vodi postopek proti zadnji (glej v tem smislu zgoraj v točki 125 navedeno sodbo Bolloré/Komisija, EU:T:2012:325, točke od 193 do 196 […]).“
79. Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je Splošno sodišče ugotovilo, da se lahko samo hčerinski družbi Akzo GmbH in Akzo BV legitimno sklicujeta na iztek petletnega roka za zastaranje iz člena 25(1)(b) Uredbe št. 1/2003.
80. Zdi se mi, da je ta ugotovitev sporna iz več razlogov.
81. Na prvem mestu, s tem ko je Splošno sodišče zavrnilo idejo, ki jo zagovarja Komisija, da „ni mogoče sprejeti, da zastaranje velja zgolj zaradi reorganizacije v skupini Akzo“ (glej točko 527 obrazložitve sporne odločbe), in je razlikovalo med različnimi zadevnimi pravnimi subjekti, ni izpeljalo vseh posledic iz izvedenosti odgovornosti, ki jo v obravnavani zadevi nosi matična družba. Splošno sodišče tako ni upoštevalo dejstva, da se pristojnost za sankcioniranje, ki jo ima Komisija v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, nanaša na podjetje kot tako in ne na fizične ali pravne osebe, ki so njegov del,(30) čeprav je Komisija natančno upoštevala, da so zadevne družbe v fazi naložitve glob in pripisa odgovornosti zanje sestavljale enoto. V zvezi s tem se mi zdi, da je v obravnavani zadevi razkorak med sklepom Splošnega sodišča in objektivno ugotovitvijo, da so bile prve dejavnosti Komisije zaradi preiskave ali postopka v zvezi s „kršitvami“ kot celota izvedene po izteku roka iz člena 25(1) Uredbe št. 1/2003.
82. Na drugem mestu, menim, da bi moral iztek zastaralnega roka ob upoštevanju izvedenosti odgovornosti matične družbe veljati tudi zanjo. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da kar zadeva problematiko, ki se tukaj obravnava, in sicer ugotovitev, da se je zastaralni rok za pristojnost sankcioniranja v prvem obdobju kršitev v celoti iztekel, položaj hčerinskih družb Akzo GmbH in Akzo BV na eni strani in končne matične družbe Akzo Nobel na drugi strani v obravnavani zadevi ni bil zaznamovan z nobenim individualnim dejavnikom. Ker je odgovornost družbe Akzo Nobel zato le izvedena iz odgovornosti njenih hčerinskih družb, se mi zdi, da bi moral tudi zanjo veljati iztek zastaralnega roka, razen če je bila neposredno udeležena v spornih omejevalnih sporazumih.
83. Dejstvo, ki ga je navedla Komisija, in sicer da je šlo za enotno in trajajočo kršitev, ki se je pokazala tudi po obdobju kršitev, na katero se natančno nanaša ta pritožba, se mi ne zdi upoštevno v teh okoliščinah, v katerih zaradi osebne nevpletenosti matične družbe in torej ob upoštevanju izvedenosti njene odgovornosti (glej točko 82 teh sklepnih predlogov) ni bilo dokazano, da je za zadevno ravnanje značilno trajanje krivdne volje njegovega storilca.
84. Na tretjem in zadnjem mestu, treba je opozoriti, da v nasprotju s stališčem, ki ga zagovarja Komisija, ugotovitev Splošnega sodišča po mojem mnenju nima trdne opore v smernicah iz sodbe z dne 29. marca 2011, ArcelorMittal Luxembourg/Komisija in Komisija/ArcelorMittal Luxembourg in drugi (C‑201/09 P in C‑216/09 P, EU:C:2011:190), na katero se Splošnemu sodišču sicer ni zdelo primerno sklicevati, čeprav je bilo prav nanjo opozorjeno med postopkom (glej točko 46 teh sklepnih predlogov).
85. Sodišče, ki se je v tej točki oddaljilo od stališča generalnega pravobranilca(31), je v sodbi, ki jo je izrekel veliki senat, menilo, da kadar je samo matična družba vložila tožbo zoper končno odločbo Komisije, s katero je naložena globa, zadržanje zastaranja na področju naložitve sankcij iz člena 25(6) Uredbe št. 1/2003 velja le za matično družbo, zastaralni rok pa še naprej teče za hčerinsko družbo(32).
86. Iz te zadnjenavedene sodbe tako izhaja, da uvaja omejitev – zagotovo zaradi zahteve po pravni varnosti in nujnosti spoštovanja pravice zadevnih pravnih subjektov do obrambe(33) – uporabe pojma gospodarski subjekt, kadar se na posamezno družbo razširja „zadržanje“ zastaranja, ki se ugotovi za drugo družbo, s katero je prvonavedena ob ugotovitvi kršitve sestavljala en in isti gospodarski subjekt.
87. Vendar to ne spremeni dejstva, da je Sodišče, kar zadeva drugačno vprašanje „pretrganja“ zastaranja, potrdilo ugotovitev Splošnega sodišča, da pretrganje velja za vsa podjetja, ki so bila udeležena v zadevni kršitvi – tudi če na dan dejanja, ki pretrga zastaranje, še niso bila znana – pri čemer je menilo, da se je bilo zaradi pripisovanja odgovornosti za kršitveno dejanje družbe TradeARBED družbi ARBED in zaradi obstoja gospodarske enote med tema družbama, mogoče, kar zadeva družbo ARBED, sklicevati na dejanja, ki pretrgajo zastaranje.(34)
88. Enaka ugotovitev po mojem mnenju velja tudi, kadar gre tako kot v obravnavani zadevi za iztek zastaralnega roka, ki se ugotovi v zvezi s hčerinsko družbo, v skladu s členom 25 Uredbe št. 1/2003. Iztek zastaralnega roka v zvezi z enim in istim očitanim dejanjem ne more imeti učinka le na subjekt, ki je neposredni storilec navedenega ravnanja, temveč ga je treba razširiti na subjekte, ki jim je bila pripisana odgovornost za to isto ravnanje. Kadar Komisija zaradi samega učinka zastaranja nima več možnosti sankcioniranja podjetja za dano ravnanje, mora to veljati za vse pravne subjekte, ki so se šteli za odgovorne za navedeno ravnanje.
89. Zdi se mi pravzaprav, da če lahko Komisija legitimno brani enotni pristop, ki temelji na funkcionalnem pojmu „podjetja“ v fazi pripisa odgovornosti za protikonkurenčna ravnanja, mora upoštevati vse posledice tega pristopa v fazi sankcioniranja navedenih ravnanj, tudi kadar se obravnava vprašanje zastaranja pristojnosti Komisije za sankcioniranje.
90. Iz vseh teh razlogov menim, da je edini pritožbeni razlog pritožnic utemeljen. Zato je treba razveljaviti izpodbijano sodbo, saj Splošno sodišče ni uskladilo zneska globe, ki je bila naložena matični družbi Akzo Nobel in njenim hčerinskim družbam, v zvezi s prvim obdobjem kršitev.
91. V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Za tak primer gre po mojem mnenju v obravnavani zadevi.
V – Predlog
92. Iz vseh navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. julija 2015, Akzo Nobel in drugi/Komisija (T‑47/10, EU:T:2015:506), se razveljavi v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je odgovornost za plačilo glob, ki sta bili sprva naloženi družbama Akzo Nobel Chemicals GmbH in Akzo Nobel Chemicals BV za sodelovanje pri kršitvah, za obdobje pred 28. junijem 1993 še vedno mogoče pripisati družbi Akzo Nobel NV.
2. Odločba Komisije C(2009) 8682 final z dne 11. novembra 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.589 – Toplotni stabilizatorji) se razglasi za nično v delu, v katerem v zvezi z obdobjem pred 28. junijem 1993 družbi Akzo Nobel NV nalaga globo zaradi kršitvenega ravnanja družb Akzo Nobel Chemicals GmbH in Akzo Nobel Chemicals BV.
3. Evropski Komisiji se naloži plačilo stroškov.