Zadeva T-382/06

Tomkins plc

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Industrija pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Odgovornost za kršitveno ravnanje – Trajanje kršitve“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Globe – Solidarna odgovornost za plačilo – Obseg

(člen 81(1) ES)

2.      Ničnostna tožba – Tožbi, ki sta ju matična in hčerinska družba ločeno vložili zoper odločbo Komisije, s katero je bila odgovornost za kršitveno ravnanje zadnje naložena matični družbi – Dejstvo, da Splošno sodišče v okviru tožbe matične družbe upošteva izid tožbe, ki jo je vložila hčerinska družba – Kršitev prepovedi odločanja ultra petita – Neobstoj

3.      Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Dokaz – Dokaz o trajanju sodelovanja podjetja pri omejevalnem sporazumu – Dokazno breme

(člen 81(1) ES)

1.      Odgovornost matične družbe ne sme presegati odgovornosti njene hčerinske družbe, če ji odgovornost za zadevni kartel ni bila naložena zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri dejavnostih v zvezi z njim, ampak je za kršitev odgovarjala zgolj kot matična družba, ker je pri omejevalnem sporazumu sodelovala njena hčerinska družba. Trajanje sodelovanja hčerinske družbe pri kršitvi je odločilno pri ugotavljanju obsega odgovornosti matične družbe.

Kar zadeva odločbo Komisije, v kateri je matični družbi naložena odgovornost za kršitveno ravnanje njene hčerinske družbe in s katero je bila ta solidarno obsojena na plačilo globe, ki je bila naložena njeni hčerinski družbi, ta solidarna odgovornost za matično družbo in njeno hčerinsko družbo ustvarja poseben položaj, v katerem se z razglasitvijo ničnosti ali s spremembo izpodbijane odločbe ustvarijo posledice za matično družbo, ki je odgovarjala za kršitvena ravnanja hčerinske družbe. Brez kršitvenega ravnanja hčerinske družbe bi bila namreč izključena tako odgovornost matične družbe za ravnanje te družbe kot tudi solidarna obsodba matične družbe s hčerinsko družbo na plačilo globe.

(Glej točke 35, 37, 38, 45.)

2.      Kar zadeva ničnostno tožbo, sodišče Evropske unije ne sme odločati ultra petita, zato ne sme razglasiti ničnosti v večjem obsegu, kot ga je predlagala tožeča stranka. Če se naslovnik odločbe odloči vložiti ničnostno tožbo, sodišče Unije odloča le o delih odločbe, ki zadevajo naslovnika. Po drugi strani deli, ki zadevajo druge naslovnike in se niso izpodbijali, ne postanejo predmet spora, o katerem sodišče Unije razsoja.

V konkurenčnem pravu v primeru odločbe Komisije, v kateri je matični družbi naložena odgovornost za kršitveno ravnanje njene hčerinske družbe in s katero je bila ta solidarno obsojena na plačilo globe, ki je bila naložena njeni hčerinski družbi, naložitev odgovornosti Komisije matični družbi pomeni, da ima ta korist od razglasitve delne ničnosti te odločbe na podlagi ničnostne tožbe, ki jo je v podobni zadevi vložila njena hčerinska družba.

Zato Splošno sodišče, ko odloča o ničnostnih tožbah, ki sta ju ločeno vložili matična in hčerinska družba, ne odloča ultra petita, kadar za to, da bi se izreklo o tožbi, ki jo je vložila matična družba, upošteva izid tožbe, ki jo je vložila hčerinska družba, če se tožbeni predlogi matične družbe nanašajo na enak predmet.

(Glej točke 35, od 40 do 42, 44.)

3.      Komisija mora dokazati trajanje sodelovanja za vsakega od udeležencev omejevalnega sporazuma, kar pomeni, da morata biti znana datuma začetka in prenehanja tega sodelovanja.

Komisija ob neobstoju dokazov ali indicov, na podlagi katerih bi lahko sklepala, da je podjetje izrazilo voljo za oddaljitev od namena sporazuma, lahko meni, da ima na voljo dovolj dokazov za sklepanje o nadaljevanju njegovega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu do datuma, ki ga je štela za njegovo prenehanje, torej do takrat, ko je izvedla nenapovedane preglede.      

(Glej točki 49 in 53.)