SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 11. julija 2013(*)
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 81 ES in člen 53 Sporazuma o EGP – Belgijski trg mednarodnih selitvenih storitev – Neposredno in posredno določanje cen, razdelitev trga in prirejanje postopka javnega razpisa za predložitev ponudb – Odgovornost subjekta, ki ima večino poslovnih deležev, za kršitev – Pojem ,podjetje‘ – Domneva dejanskega odločilnega vplivanja – Omejevanje konkurence kot cilj – Smernice o vplivu na trgovino med državami članicami – Smernice o načinu določanja glob (2006) – Olajševalne okoliščine“
V zadevi C‑440/11 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 25. avgusta 2011,
Evropska komisija, ki jo zastopajo A. Bouquet, S. Noë in F. Ronkes Agerbeek, agenti, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
drugi stranki v postopku sta
Stichting Administratiekantoor Portielje s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska), ki jo zastopajo D. Van hove, F. Wijckmans, S. De Keer in H. Burez, odvetniki,
Gosselin Group NV,
tožeči stranki na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, E. Jarašiūnas (poročevalec), A. Ó Caoimh, sodnika, C. Toader, sodnica, in C. G. Fernlund, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. oktobra 2012,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 29. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. junija 2011 v združenih zadevah Gosselin Group in Stichting Administratiekantoor Portielje proti Komisiji (T‑208/08 in T‑209/08, ZOdl., str. II‑3639, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče v zadevi T‑209/08 razglasilo za nično Odločbo Komisije C(2008) 926 final z dne 11. marca 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.543 – Mednarodne selitvene storitve, v nadaljevanju: sporna odločba), kakor je bila spremenjena z Odločbo Komisije C(2009) 5810 final z dne 24. julija 2009 (v nadaljevanju: odločba o spremembi), in sicer v delu, v katerem se nanaša na ustanovo Stichting Administratiekantoor Portielje (v nadaljevanju: Portielje).
Pravni okvir
2 Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) v členu 2 določa, da „kršitve iz člena 81(1) […] [ES] dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva“.
3 Člen 23(2) te uredbe med drugim določa, da „Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo določi globe […]“
4 V Smernicah o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 ES in 82 ES (UL 2004, C 101, str. 81, v nadaljevanju: Smernice o vplivu na trgovino) je v točki 53 določeno:
„Komisija ocenjuje […], da če lahko sporazum ali ravnanje že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami, na primer ker se nanaša na uvoz in izvoz ali vključuje več držav članic, obstaja pozitivna izpodbojna domneva, da so takšni učinki na trgovino znatni, če promet strank na področju proizvodov, zajetih v tem sporazumu, […] presega 40 milijonov EUR. V primeru sporazumov, ki lahko že po svoji naravi vplivajo na trgovino med državami članicami, se lahko pogosto domneva, da so takšni učinki znatni, če tržni delež strank presega prag 5 % […]. Vendar pa se ta domneva ne uporablja, če sporazum zajema le del države članice […]“
5 V Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob) je pod naslovom „Prilagoditve osnovnega zneska“ določeno:
„[…]
B. Olajševalne okoliščine
29. Osnovni znesek globe se lahko zmanjša, kadar Komisija ugotovi, da obstajajo olajševalne okoliščine, kot so:
[…]
– kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov; samo dejstvo, da je bilo podjetje udeleženo pri kršitvi za krajše obdobje od drugih podjetij, […] ne bo štelo kot olajševalna okoliščina, saj se ta okoliščina upošteva že v osnovnem znesku;
[…]
– kadar so protikonkurenčno ravnanje dovoljevali ali spodbujali javni organi ali zakonodaja. […]
[…]“
Dejansko stanje in sporna odločba
6 Dejansko stanje ter sporno odločbo, kot sta razvidna iz točk od 1 do 19 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti tako.
7 Družba Gosselin Group NV (v nadaljevanju: Gosselin) je bila ustanovljena leta 1983 in pod tem imenom posluje od 20. decembra 2007. Od 1. januarja 2002 ima ustanova Portielje 92 % in družba Vivet en Gosselin NV 8 % njenih delnic, sama pa ima 99,87 % delnic ustanove Portielje. Zadnjenavedena je ustanova, ki izvaja gospodarsko dejavnost in „združuje družinsko povezane delničarje zaradi zagotavljanja enotnosti upravljanja“. V poslovnem letu, ki je bilo zaključeno 30. junija 2006, je družba Grosselin ustvarila 143.639.000 EUR skupnega svetovnega prometa, fundacija Portielje pa nič skupnega svetovnega prometa.
8 Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da so bili naslovniki te odločbe, med katerimi sta bili ustanova Portielje in družba Gosselin, udeleženi pri kartelu v sektorju mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, in sicer z določanjem cen, z medsebojnim razdeljevanjem strank in s prirejanjem postopkov za predložitev ponudb, s čimer so storili enotno in trajajočo kršitev člena 81 ES, zato morajo odgovarjati za celotno obdobje ali del obdobja od oktobra 1984 do septembra 2003.
9 Storitve, na katere se nanaša kršitev, vključujejo selitev premoženja fizičnih oseb in podjetij ali javnih institucij iz Belgije ali v Belgijo. Ob upoštevanju dejstva, da imajo vse zadevne družbe, ki opravljajo mednarodne selitve, sedež v Belgiji in da je kartel deloval na belgijskem ozemlju, se je štelo, da je bilo geografsko središče kartela v Belgiji. Komisija je skupni promet udeležencev kartela za te mednarodne selitvene storitve za leto 2002 ocenila na 41 milijonov EUR. Obseg sektorja je bil ocenjen na 83 milijonov EUR, na podlagi česar je bil skupni tržni delež udeleženih podjetij ocenjen na približno 50 % zadevnega sektorja.
10 Komisija je v sporni odločbi navedla, da je bil cilj kartela zlasti vzpostavitev in ohranitev visokih cen ter razdelitev trga in da je kartel prevzel različne oblike, in sicer obliko sporazumov o cenah, sporazumov o razdelitvi trga z uporabo sistema fiktivnih predračunov, imenovanih „lažni predračuni“ (v nadaljevanju: sporazum o lažnih predračunih), in sporazumov o sistemu finančnih nadomestil za zavrnjene ponudbe ali za vzdrževanje od vlaganja ponudb, imenovanih „provizije“ (v nadaljevanju: sporazum o provizijah).
11 Komisija je v sporni odločbi menila, da je kartel med letom 1984 in začetkom 90. let deloval med drugim na podlagi pisnih sporazumov o določanju cen, pri čemer naj bi bila praksa provizij in lažnih predračunov uvedena vzporedno. V skladu z isto odločbo je bilo prakso provizij treba šteti za posredno določanje cen za mednarodne selitvene storitve v Belgiji, ker so si udeleženci kartela medsebojno zaračunavali provizije za zavrnjene ponudbe ali za vzdrževanje od vlaganja ponudb, pri čemer je šlo za fiktivne storitve, zneske teh provizij pa so poleg tega zaračunavali še strankam.
12 V zvezi z lažnimi predračuni je Komisija v sporni odločbi poudarila, da je selitveno podjetje, ki je hotelo skleniti pogodbo, s predložitvijo takih predračunov zagotovilo, da je stranka, ki je plačala selitev, prejela več predračunov. S tem namenom naj bi navedeno podjetje svojim konkurentom določilo skupno ceno, ki jo morajo zaračunati za načrtovano selitev, ta cena pa je bila višja od cene, ki jo je ponudilo navedeno podjetje. Pri tem naj bi torej šlo za nepristne ponudbe, ki so jih predložila podjetja, ki niso imela namena opraviti selitve. Komisija je menila, da ta praksa pomeni prirejanje postopka javnega razpisa za predložitev ponudb, ki je povzročilo, da je bila ponudbena cena za selitev višja, kot bi bila v konkurenčnem okolju.
13 Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da so se ti dogovori izvajali do leta 2003 in da so imele te kompleksne dejavnosti isti cilj, in sicer določati cene, razdeliti trg in tako izkrivljati konkurenco.
14 Komisija je na podlagi teh dejstev sprejela sporno odločbo, ki v členu 1 določa:
„Ta podjetja so kršila člen 81(1) [ES] in člen 53(1) Sporazuma [o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3)], s tem ko so neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb v navedenih obdobjih:
[…]
(c) [družba Gosselin] od 31. januarja 1992 do 18. septembra 2002; z [ustanovo Portielje] od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002;
[…]“.
15 Komisija je zato v členu 2(e) sporne odločbe družbi Gosselin naložila globo 4,5 milijona EUR, od katerih je za 370.000 EUR solidarno odgovorna ustanova Portielje. Globa je bila izračunana v skladu z metodo, navedeno v Smernicah o načinu določanja glob.
16 Komisija je 24. julija 2009 sprejela odločbo o spremembi. Komisija je s to odločbo vrednost prodaj, ki jih je opravila družba Gosselin, zmanjšala za 600.000 EUR. Na podlagi te vrednosti je bil izračunan znesek globe, naložen tej družbi, pri čemer je Komisija družbi Gosselin naložila globo 3,28 milijona EUR, od katerih je za 270.000 EUR solidarno odgovorna ustanova Portielje.
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
17 Ustanova Portielje je 4. junija 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, primarno, naj se sporna odločba v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasi za nično, in podredno, naj se člen 2(e) te odločbe v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglasi za ničen, ter naj se globa, naložena v členu 2(e), odpravi.
18 S sklepom predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 5. marca 2010 je bila zadeva T‑209/08 za ustni postopek ter izdajo sodbe združena z zadevo T‑208/08, v kateri je tožbo zoper isto sporno odločbo vložila družba Gosselin.
19 Ustanova Portielje je v podporo svoji tožbi navedla pet tožbenih razlogov, od katerih sta prva specifična za to zadevo, preostali trije pa so v bistvu enaki tožbenim razlogom, ki jih je navedla družba Gosselin v zadevi T‑208/08. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi sprejelo prva tožbena razloga ustanove Portielje. V izpodbijani sodbi je med drugim navedlo te ugotovitve.
20 Splošno sodišče je v skladu z razlogovanjem iz točk od 37 do 50 izpodbijane sodbe sprejelo prvi tožbeni razlog ustanove Portielje, da ni podjetje v smislu konkurenčnega prava Skupnosti in da zato med njo in družbo Gosselin ni moglo obstajati razmerje, ki obstaja med matično in hčerinsko družbo. Splošno sodišče je med drugim v točkah od 39 do 42 navedene sodbe presodilo, da matične družbe podjetja, ki je kršilo člen 81 ES, ni mogoče kaznovati z odločbo, sprejeto ob uporabi tega člena, če sama ni podjetje. V zvezi s tem je ugotovilo, da sklicevanje na pojem gospodarska enota ne more nadomestiti tega, da matična družba ni podjetje, ter da je treba pojem podjetje razlikovati od pojma odgovornost matične družbe za ravnanje hčerinske družbe.
21 Glede možnosti, da bi se ustanova Portielje štela za podjetje, je po tem, ko je navedlo, da je ugotovljeno, da ta družba neposredno ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti, v točkah 47 in 48 izpodbijane sodbe ob sklicevanju na sodbo Sodišča z dne 10. januarja 2006 v zadevi Cassa di Risparmio di Firenze in drugi (C‑222/04, ZOdl., str. I‑289) presodilo, da „zgolj imetništvo deležev, čeprav nadzornih“, ne zadošča za to, da se dejavnost subjekta, ki je njihov imetnik, opredeli kot neposredna gospodarska dejavnost, ter da je za preizkus tega, ali se taka gospodarska dejavnost opravlja, treba obravnavati, ali je ta subjekt posredno ali neposredno sodeloval pri upravljanju hčerinske družbe.
22 Splošno sodišče je v zvezi s tem v točkah od 48 do 50 izpodbijane sodbe navedlo, da se vprašanje, ali je ustanova Portielje sodelovala pri upravljanju družbe Gosselin, razlikuje od vprašanja, ali je ta ustanova odločilno vplivala na družbo Gosselin. Splošno sodišče je navedlo, da glede možnosti, da se subjekt opredeli za podjetje, ni bila ugotovljena nobena domneva in da je bila torej naloga Komisije dokazati, da je ustanova Portielje dejansko sodelovala pri upravljanju družbe Gosselin. Ker Komisija v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza, je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da je bila ustanova Portielje podjetje v smislu člena 81 ES.
23 Splošno sodišče je „[p]odredno […], ob predpostavki, da je [ustanova Portielje] podjetje“ v točkah od 51 do 59 izpodbijane sodbe obravnavalo drugi tožbeni razlog, ki ga je navedla ta ustanova. Ugotovilo je, da je ustanovi Portielje uspelo ovreči domnevo glede odločilnega vplivanja, ki izhaja med drugim iz sodbe Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237), zato je drugi tožbeni razlog sprejelo.
24 Splošno sodišče je v okviru analize v točkah od 54 do 56 izpodbijane sodbe navedlo, prvič, da je bilo odločilno vplivanje ustanove Portielje na ravnanje njene hčerinske družbe izključeno zgolj zato, ker sta bila prvi pisni sklep ustanove Portielje in prva formalna seja njenega upravnega odbora opravljena po prenehanju kršitve, drugič, da bi lahko ustanova Portielje na politiko družbe Gosselin vplivala zgolj prek uporabe glasovalnih pravic na njeni skupščini delničarjev, vendar pa v obdobju od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002 ni bila sklicana nobena skupščina, in tretjič, da so bili člani upravnega odbora družbe Gosselin imenovani, preden je ustanova Portielje pridobila delnice družbe Gosselin kot fiduciar, kar po mnenju Splošnega sodišča kaže, da ustanova Portielje ni vplivala na imenovanje članov upravnega odbora družbe Gosselin.
25 Splošno sodišče je v točki 57 izpodbijane sodbe navedlo tudi, da ni mogoče sprejeti, da so tri osebe, ki so sestavljale upravni odbor družbe Gosselin in predstavljale le polovico upravnega odbora ustanove Portielje, izvajale nadzor nad družbo Gosselin, ne kot člani upravnega odbora družbe Gosselin, ampak prek vplivanja ustanove Portielje na skupščino družbe Gosselin. V zvezi s tem je med drugim ugotovilo, da bi trije člani upravnega odbora družbe Gosselin, ki so bili med lastniki ustanove Portielje, tudi če ne bi ravnali zgolj kot člani upravnega odbora družbe Gosselin, verjetno ravnali v lastnem interesu.
26 Glede na zgoraj navedeno je Splošno sodišče v točki 59 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba sporno odločbo, kakor je bila spremenjena z odločbo o spremembi (v nadaljevanju: sporna odločba, kakor je bila spremenjena), v delu, v katerem se nanaša na ustanovo Portielje, razglasiti za nično. Splošno sodišče je kljub temu opravilo analizo preostalih treh tožbenih razlogov, ki jih je navedla ustanova Portielje, ker jih je navedla tudi družba Gosselin, in jih zavrnilo.
Predlogi strank
27 Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sporno odločbo, kakor je bila spremenjena, razglasila za nično v delu, v katerem se nanaša na ustanovo Portielje, naj zavrne ničnostno tožbo, ki jo je vložila ustanova Portielje, in naj zadnjenavedeni naloži plačilo stroškov postopkov pred Splošnim sodiščem in Sodiščem.
28 Ustanova Portielje Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in Komisiji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah.
Pritožba
29 Komisija v podporo svoji pritožbi navaja dva pritožbena razloga, s katerima zatrjuje kršitev člena 81 ES.
Prvi pritožbeni razlog: osebno področje uporabe člena 81 ES
Trditve strank
30 Komisija Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 39 do 42 izpodbijane sodbe pravno napačno razložilo pojem podjetje v smislu člena 81 ES. Solidarna odgovornost naj bi se uporabila med pravnimi subjekti in naj bi izhajala iz tega, da ti subjekti sestavljajo gospodarsko enoto in torej eno samo podjetje v smislu konkurenčnega prava Unije. Komisija naj bi torej morala, preden ugotovi odgovornost zadevnega pravnega subjekta za kršitev člena 81 ES, dokazati, da je ta subjekt spadal k podjetju, ki je storilo kršitev. Vendar ji naj ne bi bilo treba nujno dokazati, da je navedeni subjekt podjetje. V zvezi s tem se Komisija sklicuje med drugim na zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji.
31 Splošno sodišče naj bi se pri analizi osredotočilo na torej brezpredmetno vprašanje, ali je ustanova Portielje kot taka podjetje, s čimer naj bi uporabilo napačno pravno merilo. Dejansko naj bi moralo obravnavati, ali je bila navedba Komisije, da je ustanova Portielje spadala k podjetju, ki je storilo kršitev, utemeljena.
32 Komisija podredno trdi, da so bile tudi ugotovitve, do katerih je Splošno sodišče prišlo na podlagi napačnih predpostavk, pravno napačne. Pristop, ki ga je Komisija uporabila v točkah 48 in 49 izpodbijane sodbe, naj ne bi bil le v nasprotju s sodno prakso Sodišča, ampak naj bi iz njega izhajala tudi zahteva, da mora Komisija dvakrat na različna načina dokazati, da je ustanova Portielje dejansko nadzirala družbo Gosselin. Splošno sodišče naj bi zaradi tega napačnega pristopa napačno uporabilo pravo s presojo, da se Komisija – preden je ugotovila, da je ustanova Portielje skupaj z družbo Gosselin soodgovorna za zadevno kršitev – ni mogla sklicevati na domnevo, ki izhaja iz zgoraj navedene sodne prakse Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, ampak je morala poleg tega in najprej s „konkretnimi dokazi“ dokazati, da je ustanova Portielje „posredno ali neposredno sodelovala“ pri upravljanju družbe Gosselin. Poleg tega naj bi – na način, nezdružljiv z načeli, določenimi v navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji – pomembne dokaze zavrnilo kot neupoštevne ter izključilo uporabo dokazne domneve, ki izhaja iz imetništva delnic.
33 Ustanova Portielje trdi, da je vprašanje, ali je ustanova Portielje podjetje v smislu konkurenčnega prava, temeljno za uporabo člena 81 ES in da je v skladu s členom 2 Uredbe št. 1/2003 dokazno breme glede izpolnitve tega pogoja naloženo Komisiji. Vendar naj bi Komisija naloženo dokazno breme napačno izključila s tem, da je dokazno domnevo, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, uporabila v okoliščini, v kateri še ni bilo ugotovljeno, da je ustanova Portielje podjetje.
34 Ustanova Portielje glede prve trditve Komisije navaja, da čeprav se materialne konkurenčne določbe navezujejo na gospodarski pojem podjetja, se sankcijske določbe nanašajo na pravni subjekt in se zato navezujejo na pravni pojem podjetja. Vprašanje pripisovanja odgovornosti za kršitev naj bi bilo zato treba razločevati od vprašanja možnosti dejanskega odgovarjanja za kršitev. Preden se odgovornost za kršitev pripiše matični družbi, naj bi bilo zato treba ugotoviti, ali ta matična družba dejansko lahko pravno odgovarja. Vendar naj ne bi bilo tako, če je družba podjetje v smislu člena 81 ES in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, bodisi zaradi njenih lastnih gospodarskih dejavnosti bodisi gospodarskih dejavnosti družb, v katerih ima kontrolni delež. Vendar naj bi bilo v takem primeru potrebno, da taka družba dejansko nadzoruje druge družbe, tako da neposredno ali posredno sodeluje pri njihovem upravljanju. Vendar naj bi bilo glede ustanove Portielje ugotovljeno, da v zadevnem obdobju, ko je prišlo do kršitve, ni bilo tako.
35 Ustanova Portielje glede podredne trditve Komisije meni, da dokaza odločilnega vplivanja, ki izhaja iz domneve, ki je bila med drugim določena z zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, ni mogoče uporabiti pri pristopu, ki zajema možnost, da subjekt odgovarja za kršitev na podlagi člena 81 ES. Ustanova Portielje namreč meni, da ima lahko sprejetje argumenta, da je domneva odločilnega vplivanja veljavno merilo za ugotovitev, da je treba subjekt opredeliti za podjetje, nezanemarljive posledice, in sicer tako za subjekte, ki izvajajo gospodarske dejavnosti, kot za tiste, ki izvajajo dejavnosti iz pristojnosti javne oblasti.
Presoja Sodišča
36 Najprej je treba spomniti, da se konkurenčno pravo unije nanaša na podjetja (sodba z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 59, in zgoraj navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 54) in da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja (sodba z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 112, in zgoraj navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 54). Ta pojem je treba razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto glede na predmet zadevnega sporazuma, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (sodba z dne 12. julija 1984 v zadevi Hydrotherm Gerätebau, 170/83, Recueil, str. 2999, točka 11, in zgoraj navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55).
37 Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti odgovarjati za to kršitev (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 145, in zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56).
38 Glede vprašanja, v kakšnih okoliščinah je pravna oseba, ki ni storila kršitve, vendarle lahko sankcionirana, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, zlasti če ta hčerinska družba, čeprav je ločena pravna oseba, o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna po navodilih matične družbe, zlasti glede gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav med tema pravnima osebama (zgoraj navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58 in navedena sodna praksa, ter sodba z dne 19. julija 2012 v združenih zadevah Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji ter Komisija proti Alliance One International in drugim, C‑628/10 P in C‑14/11 P, točka 43).
39 Ker sta v takem primeru matična in hčerinska družba del iste gospodarske enote in sta eno samo podjetje v smislu člena 81 ES, lahko namreč Komisija odločbo, s katero je naloženo plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati, da je bila matična družba pri tej kršitvi osebno vpletena (glej zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59, ter Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji ter Komisija proti Alliance One International in drugim, točka 44).
40 Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da v posebnem primeru, v katerem ima matična družba v lasti ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo (v nadaljevanju: domneva dejanskega odločilnega vplivanja) (sodba z dne 8. maja 2013 v zadevi ENI proti Komisiji, C‑508/11 P, točka 47; glej tudi, v tem smislu, zgoraj navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa; sodbo z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točki 56 in 63, in zgoraj navedeno sodbo Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji ter Komisija proti Alliance One International in drugim, točka 46).
41 V teh okoliščinah za domnevanje, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves ali skoraj ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo nato lahko štela, da je matična družba solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če ta matična družba, ki mora ovreči to domnevo, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61; Elf Aquitaine proti Komisiji, točki 57 in 63; Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji ter Komisija proti Alliance One International in drugim, točka 47, in ENI proti Komisiji, točka 47).
42 Ta sodna praksa temelji na predpostavki, da se pravnemu subjektu lahko pripiše odgovornost za ravnanje drugega pravnega subjekta, če slednji o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno. To, da je subjekt, ki ima ves ali skoraj ves kapital drugega podjetja ali nadzoruje vse ali skoraj vse poslovne deleže tega drugega subjekta (v nadaljevanju: krovni subjekt), ustanova, in ne družba, ni upoštevno.
43 Iz navedenega je mogoče sklepati, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 36 in 37 sklepnih predlogov, da – kadar gre za sankcioniranje kršitve konkurenčnega prava, ki jo je storilo podjetje, ob uporabi člena 81 ES v povezavi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 – vprašanje, ali ima vsak od pravnih subjektov, ki sestavljajo to podjetje, svojo gospodarsko dejavnost in torej sam ustreza pojmu podjetja, navedenemu v točki 36 te sodbe, ni upoštevno.
44 Glede sankcije je edini odločilni element ta, da skupek pravnih subjektov, ki so delno ali v celoti solidarno odgovorni za plačilo iste globe, skupaj s subjektom, za katerega je bilo dokazano direktno sodelovanje pri kršitvi, sestavljajo podjetje v smislu člena 81 ES. V skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 38 do 41 te sodbe, je v zvezi s tem pomembno dejansko odločilno vplivanje krovnega subjekta na storilca kršitve.
45 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 39 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba pojem podjetje razlagati ločeno od pojma odgovornosti krovnega subjekta za ravnanje storilca kršitve, da je v točki 42 iste sodbe presodilo, da „matične družbe podjetja, ki je kršilo člen 81 ES, ni mogoče kaznovati z odločbo, sprejeto ob uporabi člena 81 ES, če sama ni podjetje“, ter da je na tej podlagi v točkah od 43 do 50 te sodbe preverilo, ali je Komisija dokazala, da je sama ustanova Portielje podjetje v smislu člena 81 ES.
46 Primarni del prvega pritožbenega razloga, ki ga navaja Komisija, je torej utemeljen in ga je zato treba sprejeti, ne da bi se moralo Sodišče izreči o subsidiarnem delu tega pritožbenega razloga.
47 Vendar ta ugotovitev sama po sebi ne pomeni, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem se nanaša na tožbo, ki jo je pri Splošnem sodišču vložila ustanova Portielje. Kot izhaja iz točk od 51 do 59 iste sodbe, je Splošno sodišče svoje stališče oprlo tudi na ugotovitev, da je ustanova Portielje „predložila dokaze o tem, da ni odločilno vplivala na družbo, saj takega vplivanja ni mogla izvesti“, in s tem izpodbila domnevo, ki med drugim izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji. Obravnavati je treba torej tudi drugi pritožbeni razlog.
Drugi pritožbeni razlog: zavrnitev dokazne domneve odločilnega vplivanja
Trditve strank
48 Komisija trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 51 do 59 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je ustanova Portielje predložila dokaze o tem, da ni odločilno vplivala na družbo, ker takega vplivanja ni mogla izvesti, napačno uporabilo pravo in/ali očitno izkrivilo dokaze.
49 Na prvem mestu naj bi Splošno sodišče v točkah 56 in 57 izpodbijane sodbe očitno izkrivilo dokaze, ki so se nanašali na naravo in obseg osebnih vezi med ustanovo Portielje in družbo Gosselin. Navedlo naj bi, da so te vezi obstajale le med „polovico“ članov upravnega odbora ustanove Portielje, zaradi česar naj ne bi mogle vplivati na celotno politiko te ustanove. Vendar naj bi bilo iz točk 46 in 446 obrazložitve sporne odločbe, točk 11 in od 22 do 24 odgovora na tožbo, točke 6 duplike ustanove Portielje ter njenih statutov, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, razvidno, da se te osebne vezi nanašajo na tri glavne člane upravnega odbora ustanove Portielje, ki so skupaj lahko določali njeno politiko in so sestavljali celoten upravni odbor družbe Gosselin.
50 Na drugem mestu Komisija Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 54 izpodbijane sodbe presodilo, da ustanova Portielje ni mogla odločilno vplivati na ravnanje družbe Gosselin, ker v obdobju, v katerem je bila storjena zadevna kršitev, ni sprejela nobene formalne upravljavske odločitve. Komisija sicer priznava, da je domnevo dejanskega odločilnega vplivanja mogoče ovreči z dokazi, da je hčerinska družba poslovala samostojno. Vendar naj bi Splošno sodišče uporabilo pravilo, da odločilno vplivanje ni mogoče, če pravna oseba, ki ima stoodstotni nadzor, ni sprejela formalne upravljavske odločitve. Šlo naj bi za bistveno omejitev obsega te domneve, ki naj ne bi izhajala iz sodne prakse in naj bi bila napačna, še toliko bolj, ker med zadevnima pravnima osebama obstajajo pomembne osebne vezi. Komisija v zvezi s tem poudarja, da se sodna praksa, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, opira na dejansko gospodarsko stanje in za odločilno vplivanje ne nalaga nobene formalne zahteve.
51 Na tretjem mestu Komisija trdi, da je pravo napačno uporabljeno tudi v točkah od 55 do 57 izpodbijane sodbe. Točka 55 naj bi temeljila na napačni predpostavki, da je odločilno vplivanje možno le ob spoštovanju obličnostnih zahtev prava družb, v obravnavanem primeru na skupščini delničarjev družbe Gosselin. Ta predpostavka naj ne bi upoštevala osebnih vezi, ki povezujejo to družbo in ustanovo Portielje, temeljila naj bi na pretiranem formalizmu, pri čemer naj ne bi bila v skladu s funkcionalno naravo gospodarskega koncepta podjetja.
52 Natančneje glede osebnih vezi naj na podlagi samih treh elementov, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točki 56 izpodbijane sodbe, ne bi bilo mogoče ugotoviti, da ustanova Portielje z družbo Gosselin ni sestavljala gospodarske enote. Komisija v zvezi s tem opozarja, da so se te osebne vezi nanašale na osebe, ki so skupaj sestavljale cel upravni odbor družbe Gosselin in so imele hkrati večino glasov v upravnem odboru ustanove Portielje. Poleg tega naj bi bilo v ugotovitvah iz navedene točke 57 sodbe napačno uporabljeno pravo, pri čemer naj te ugotovitve ne bi vplivale na ugotovitev, da je mogoče šteti, da je družba Gosselin ravnala tako, kot je želela ustanova Portielje.
53 Nazadnje Komisija trdi, da ima Sodišče vse potrebne elemente, na podlagi katerih lahko v sporu dokončno razsodi in zavrne tožbo, ki jo je ustanova Portielje vložila pri Splošnem sodišču.
54 Ustanova Portielje trdi, da je izpodbila domnevo o dejanskem odločilnem vplivanju, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji.
55 Ustanova Portielje glede dejanskega odločilnega vplivanja meni, da je – glede na to, da v času zadevne kršitve ni bila sklicana niti seja njenega upravnega odbora niti skupščina njenih delničarjev ter da ni vplivala na sestavo upravnega odbora družbe Gosselin – dokazala, da na to družbo dejansko ni odločilno vplivala. Razlage Komisije naj ne bi bilo mogoče sprejeti. V skladu s to razlago naj domneve ne bi bilo mogoče ovreči, kar med drugim ne bi bilo združljivo s pravico do poštenega sojenja. Ta razlaga naj bi bila tudi v nasprotju s temeljnimi načeli prava družb in pravnih oseb. Pravna oseba, kot je ustanova, naj bi namreč obstajala zgolj prek svojih statutarnih organov.
56 Ustanova Portielje glede osebnih vezi meni, da so odločilne, zgolj kadar matična družba izkoristi možnost vplivati na politiko hčerinske družbe. Za tak primer bi šlo, če bi matična družba namestila člane v upravni odbor hčerinske družbe, da bi nanjo vplivala. Vendar naj v obravnavanem primer ne bi bilo tako. Poleg tega naj ustanova Portielje ne bi bila ustanovljena za izvajanje kakršnegakoli nadzora nad družbo Gosselin.
57 Razlaga Komisije naj bi bila tudi v nasprotju s temeljnima načeloma prava družb, ki naj bi izključevali možnost, da bi bila ustanova Portielje lahko odgovorna za ravnanje treh članov upravnega odbora zunaj organa družbe. Člani upravnega odbora družbe naj torej ne bi zastopali družbe na osebni ravni. Družba Gosselin in ustanova Portielje naj bi, po eni strani, delovali zgolj prek svojih organov, pri čemer naj bi zgolj upravna odbora kot njuna organa imela splošne pristojnosti upravljanja. Po drugi strani naj bi člani upravnega odbora lahko izvajali svoje pristojnosti zgolj v mejah mandata, ki ga imajo, in v interesu svoje družbe, pri čemer je na splošno posledica zlorabe pristojnosti ničnost. V teh okoliščinah naj bi bilo mogoče nepristransko ugotoviti, da so trije člani upravnega odbora družbe Gosselin ravnali zgolj kot člani njenega upravnega odbora, in ne kot zastopniki ustanove Portielje.
Presoja Sodišča
58 Najprej je treba opozoriti, da iz analize prvega pritožbenega razloga izhaja, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da Komisija ni mogla upravičeno uporabiti domneve dejanskega odločilnega vplivanja, da bi dokazala, da sta ustanova Portielje in družba Gosselin v obdobju od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002 sestavljali eno podjetje v smislu člena 81 ES. Sodišču je torej v okviru tega pritožbenega razloga predloženo le vprašanje, ali je Splošno sodišče s presojo, da je ustanova Portielje predložila zadostne dokaze za izpodbitje te domneve, napačno uporabilo pravo.
59 V zvezi s tem je treba poudariti, da je to, ali je Splošno sodišče pri presoji dejstev in dokazov uporabilo ustrezne pravne kriterije, pravno vprašanje, ki spada k nadzoru, ki ga Sodišče opravi v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2011 v zadevi Solvay proti Komisiji, C‑109/10 P, ZOdl., str. I‑10329, točka 51 in navedena sodna praksa). Natančno tako je vprašanje, ki ga Komisija postavlja Sodišču v drugem in tretjem delu drugega pritožbenega razloga, s katerima izpodbija točko 54 in točke od 55 do 57 izpodbijane tožbe.
60 Kot izhaja iz analize prvega pritožbenega razloga, je treba pri ugotavljanju, ali kršitelj o svojem ravnanju na trgu odloča samostojno, upoštevati vse upoštevne dejavnike v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki kršitelja povezujejo s krovnim subjektom in ki so lahko od primera do primera različni ter jih torej ni mogoče taksativno našteti (glej v tem smislu zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 73 in 74; Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 58, in Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji in Komisija proti Alliance One International in drugim, točka 45).
61 Splošno sodišče je v obravnavanem primeru v točki 54 izpodbijane sodbe navedlo, da se je izdaja certifikatov družbe Gosselin v ustanovi začela šele 11. decembra 2002, da člen 5.2 statuta ustanove Portielje prav tako omogoča sprejemanje odločitev v pisni obliki in da ustanova Portielje trdi, da se je to pred sejo, opravljeno 5. novembra 2004, zgodilo le enkrat, in sicer 10. marca 2003 zaradi priprave letnega poročila za leto 2002, pri čemer po navedbah Splošnega sodišča Komisija tega ni izpodbijala. Iz tega je sklenilo, da je bilo treba ugotoviti, da je ustanova Portielje delovala v skladu s svojimi statuti in da sta bila pisni postopek z dne 10. marca 2003 in prva formalna seja 5. novembra 2004 opravljena po koncu kršitve. V navedeni točki 54 je ugotovilo tudi, da je „[z]ato […] odločilno vplivanje ustanove Portielje na ravnanje njene hčerinske družbe zgolj iz tega razloga izključeno“.
62 Splošno sodišče je v točki 55 izpodbijane sodbe sicer najprej dodalo, da je edina dejavnost ustanove Portielje izvajanje glasovalnih pravic, povezanih z zadevnimi delnicami na skupščini delničarjev družbe Gosselin, in da je bila „[e]dina možnost vpliva ustanove Portielje na politiko družbe Gosselin […] uporaba teh pravic na skupščini delničarjev te družbe“. Vendar je navedlo tudi, da je bilo dokazano, da v upoštevnem obdobju, v katerem je bila storjena zadevna kršitev, torej od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002, skupščina delničarjev družbe Gosselin ni bila sklicana. V točki 56 je nato navedlo, da ustanova Portielje v tem obdobju ni spremenila sestave upravnega odbora družbe Gosselin, in v zvezi s tem poudarilo, da so „[č]lani upravnega odbora družbe Gosselin to funkcijo opravljali, še preden je ustanova Portielje pridobila delnice družbe Gosselin kot fiduciar“, ter da „[t]o časovno zaporedje kaže, da njihova prisotnost v upravnem odboru ni bila izraz vpliva ustanove Portielje“.
63 Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 57 te sodbe navedlo, da meni, da je treba trditev, da so tri osebe, ki so sestavljale upravni odbor družbe Gosselin in predstavljale le polovico upravnega odbora ustanove Portielje, nadzor nad družbo Gosselin izvajale „ne kot člani njenega upravnega odbora, ampak prek vplivanja ustanove Portielje na skupščino delničarjev družbe Gosselin“, zavrniti in da v zvezi s tem „delno prekrivanje članov upravnega odbora ne more pomeniti, da je treba vsa podjetja, v katerih so trije člani upravnega odbora družbe Gosselin tudi člani upravnega odbora tega podjetja, šteti za matično družbo družbe Gosselin“. V tej točki 57 je poudarilo tudi, da so v obravnavanem primeru „trije člani upravnega odbora družbe Gosselin spadali med lastnike ustanove Portielje, ki je bila zgolj instrument za uresničevanje lastninskih pravic“, in da je „[t]udi ob predpostavki, da te tri osebe niso ravnale zgolj kot člani upravnega odbora družbe Gosselin, verjetneje, da so ravnale v lastnem interesu“.
64 Splošno sodišče je v točki 58 izpodbijane sodbe glede na navedeno ugotovilo, da je „ustanova Portielje predložila dokaze o tem, da ni odločilno vplivala na družbo Gosselin, saj takega vpliva ni mogla izvajati“, in da ji je tako uspelo ovreči domnevo dejanskega odločilnega vplivanja, ki je bila med drugim določena v zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji.
65 Iz zgoraj navedenega je razvidno, prvič, da je Splošno sodišče v točki 54 izpodbijane sodbe ugotovilo, da to, da krovni subjekt v obdobju, za katero je solidarno odgovoren za plačilo kazni, ni sprejel nobene formalne upravljavske odločitve, zadošča za izpodbitje domneve dejanskega odločilnega vpliva. Tako je presodilo, da lahko krovni subjekt dejansko odločilno vpliva na kršitelja zgolj s sprejetjem upravljavskih odločb in ob spoštovanju oblikovnih zahtev prava družb.
66 Splošno sodišče je s tako presojo napačno uporabilo pravo. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča, navedene v točki 60 te sodbe, namreč izhaja, da je pri ugotavljanju, ali kršitelj o svojem ravnanju na trgu odloča samostojno, treba upoštevati vse upoštevne dejavnike v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki kršitelja povezujejo s krovno družbo, in torej spoštovati dejansko gospodarsko stanje. V zvezi s tem zgolj to, da krovni subjekt ne sprejme nobene upravljavske odločbe, s katero so spoštovane oblikovne zahteve prava družb, torej ne zadošča.
67 Drugič, Splošno sodišče je pri analizi, ki jo je opravilo v točkah od 55 do 57 sodbe, napačno uporabilo pravo iz enakega razloga. Na podlagi elementov, navedenih v točkah 62 in 63 te sodbe, je namreč razvidno, da je Splošno sodišče zgolj na podlagi analize z vidika prava družb presodilo, da je bila domneva dejanskega vplivanja izpodbita, ne da bi pred to ugotovitvijo presodilo upoštevne gospodarske, organizacijske in pravne dejavnike, ki so ustanovo Portielje povezovali z družbo Gosselin. Natančneje, čeprav se je Splošno sodišče v točki 57 osredotočilo na osebne vezi med ustanovo Portielje in družbo Gosselin, iz besedila te točke izhaja, da je te vezi obravnavalo zgolj z vidika prava družb. Razlaga, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v točkah od 55 do 57 ali drugih točkah te sodbe, tako ne zajema nobene ugotovitve, ki bi kazala na to, da je pri utemeljitvi ugotovitve, da je ustanova Portielje izpodbila navedeno domnevo s tem, da je dokazala, da je družba Gosselin v zadevnem obdobju samostojno določala svojo poslovno politiko, upoštevalo druge okoliščine.
68 Splošno sodišče je s tem tudi odstopilo od sodne prakse, navedene v točki 60 te sodbe, in med drugim, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 74 sklepnih predlogov, od pravila, da za ugotovitev obstoja gospodarske enote, ki jo sestavljata kršitelj in krovno podjetje, ni potrebno, da statutarni organi sprejmejo formalno odločitev, in da v nasprotju s tem ta enota lahko nastane tudi neformalno, med drugim na podlagi osebnih vezi, ki obstajajo med pravnima subjektoma, ki jo sestavljata.
69 Drugi pritožbeni razlog je torej utemeljen na podlagi drugega in tretjega dela, ne da bi bilo treba obravnavati njegov prvi del, s katerim Komisija zatrjuje izkrivljanje dokazov.
70 Te ugotovitve ne more izpodbiti trditev ustanove Portielje, da bi pristop, ki zahteva, da se upoštevajo elementi, ki so zunaj prava družb, pomenil, da je domneva dejanskega odločilnega vplivanja dokončno neizpodbojna.
71 V skladu s sodno prakso Sodišča je domneva namreč v mejah sprejemljivega, če je sorazmerna glede na legitimni cilj, ki ga uresničuje, če je mogoče predložiti nasprotni dokaz in če je zagotovljena pravica do obrambe. To, da je nasproten dokaz, potreben za izpodbitje domneve, težko predložiti, ali zgolj okoliščina, da subjekt v posameznem primeru ne predloži dokazov, ki bi izpodbili domnevo, samo po sebi ne pomeni, da je domneva neizpodbojna, zlasti ker lahko, kot pri zadevni domnevi, subjekti, za katere domneva velja, sami najlažje zberejo te dokaze v okviru svojih dejavnosti (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točke 62, 66 in 70).
72 Ugotoviti torej ni mogoče nikakršne kršitve člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ali člena 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950.
73 Ker so pritožbeni razlogi utemeljeni, je treba pritožbi ugoditi ter razveljaviti točki 4 in 6 izreka izpodbijane sodbe, s katerima je Splošno sodišče razglasilo za nično izpodbijano odločbo, kakor je bila spremenjena, v delu, v katerem se nanaša na ustanovo Portielje, in Komisij naložilo plačilo stroškov, ki so nastali v zadevi T‑209/08.
Tožba pred Splošnim sodiščem
74 V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, ob razveljavitvi odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Sodišče meni, da je v obravnavanem primeru tako.
75 Kot je razvidno iz točke 19 te sodbe, je ustanova Portielje pred Splošnim sodiščem navedla pet tožbenih razlogov, od katerih prvega primarno, preostale štiri pa podredno, pri čemer je v zvezi s tem poudarila, da je lahko za kršitev, ki jo je storila družba Gosselin, odgovorna zgolj, če je slednja sama kršila člen 81 ES.
Prvi tožbeni razlog
76 Ustanova Portielje s prvim tožbenim razlogom trdi, da je ni mogoče šteti za podjetje v smislu člena 81(1) ES in člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ker ne opravlja gospodarske dejavnosti. Zanjo naj torej ne bi bilo mogoče uporabiti konkurenčnega prava Unije, zaradi česar naj Komisija ne bi smela šteti, da je odgovorna za kršitev, ki jo je družba Gosselin storila, ne da bi kršila te določbe.
77 V zvezi s tem zadošča navesti, da iz analize prvega pritožbenega razloga izhaja, da je prvi tožbeni razlog, naveden pred Splošnim sodiščem, neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog
78 Ustanova Portielje s tem tožbenim razlogom trdi, da je dokazala, da ni odločilno vplivala na poslovno politiko ali strategijo družbe Gosselin. Komisija naj bi s tem, da je v sporni odločbi ugotovila nasprotno, kršila člen 81(1) ES in člen 23(2) Uredbe št. 1/2003.
79 Komisija meni, da ta tožbeni razlog ni utemeljen.
80 Najprej je treba spomniti, da je ustanova Portielje, kot izhaja iz sporne odločbe, od 1. januarja 2002 do 18. septembra 2002 nadzorovala skoraj vse poslovne deleže družbe Gosselin, zato je Komisija utemeljeno domnevala, kot je razvidno iz analize prvega pritožbenega razloga, da je ustanova Portielje v tem obdobju dejansko odločilno vplivala na poslovna politiko družbe Gosselin in da sta bili torej v tem obdobju ustanova Portielje in družba Gosselin eno podjetje v smislu člena 81 ES. Ustanova Portielje mora torej za izpodbitje te domneve predložiti dokaze, da je družba Gosselin v navedenem obdobju na trgu delovala samostojno.
81 Prvič, ustanova Portielje je pred Splošnim sodiščem navedla, da se je njena uprava prvič sestala šele po koncu kršitve. Drugič, poudarila je, da je bila njena edina dejavnost izvrševanje glasovalnih pravic na podlagi zadevnih delnic na skupščini delničarjev družbe Gosselin, da v belgijskem pravu družb družbe ne upravlja skupščina delničarjev, ampak njen upravni odbor, in da ne glede na to v zadevnem obdobju ni bila sklicana nobena skupščina družbe Gosselin. Tretjič, ustanova Portielje je navedla, da naj ne bi imela nikakršnega vpliva na sestavo upravnega odbora družbe Gosselin, ker naj bi bil ta imenovan že pred 1. januarjem 2002 in naj ne bi bil spremenjen v zadevnem obdobju. Iz tega je sklenila, da je bilo dejansko nemogoče, da bi tudi v najmanjši meri vplivala na družbo Gosselin.
82 Ustanova Portielje je v odgovoru na repliko dodala, da se je izdaja certifikatov v ustanovi začela šele 11. decembra 2002, da je od šestih članov njenega upravnega odbora imela le polovica sedež tudi v upravnem odboru družbe Gosselin, da je zgolj upravni odbor ustanove Portielje, ne pa njegovi člani, ki ravnajo zunaj kakršnegakoli statutarnega organa, pristojen za upravljanje ter da je upravni odbor prvo odločitev sprejel pisno, in sicer po koncu kršitve.
83 Kot izhaja iz analize drugega pritožbenega razloga, je treba v zvezi s tem najprej poudariti, da ti elementi sami po sebi načeloma in razen v posebnih okoliščinah ne zadoščajo za ugotovitev, da je dokončna domneva odločilnega vpliva izpodbita.
84 Dalje, Komisija je navedla v točki 451 obrazložitve sporne odločbe, da je ustanova Portielje priznala, da „je njen cilj pridobitev prinosniških delnic v zameno za certifikate, ki jih izda prinosniku, upravljanje tako pridobljenih delnic, izvrševanje vseh pravic v povezi z delnicami, kot je pridobivanje vseh morebitnih plačil in izvrševanje glasovalne pravice ter vseh drugih dejavnosti, ki so v najširšem možnem smislu povezane z navedenim ali k navedenemu lahko prispevajo“, v točki 452 obrazložitve sporne odločbe pa, da ustanova Portielje „ne izpodbija, da je njen cilj zagotoviti skupno upravljanje družbe Gosselin in drugih hčerinskih družb“.
85 Poleg tega je iz statuta družbe Portielje in točk 46, 446 in 452 obrazložitve sporne odločbe razvidno, da so v zadevnem obdobju ustanovo Portielje in družbo Gosselin upravljale iste osebe, kar je ustanova Portielje potrdila v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Trije člani, ki so imeli večino glasovalnih pravic v upravnem odboru ustanove Portielje, v katerem se odločitve praviloma sprejemajo z navadno večino, so namreč hkrati sestavljali cel upravni odbor družbe Gosselin.
86 Nazadnje, ustanova Portielje poleg formalnih elementov, navedenih v točkah 81 in 82 te sodbe, ne navaja drugih konkretnih dokazov, ki bi dokazovali, da je v zadevnem obdobju družba Gosselin, kljub temu navzkrižju interesov, ki je bil posledica zlasti obstoja zelo močnih osebnih vezi ter ciljev ustanove Portielje, delovala samostojno.
87 Iz navedenega izhaja, da drugega tožbenega razloga, navedenega pred Splošnim sodiščem, ni mogoče sprejeti.
Tretji tožbeni razlog
88 Ustanova Portielje s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija dvakrat kršila člen 81 ES. Na prvem mestu naj Komisija ne bi dokazala, da je ravnanja, očitana družbi Gosselin, mogoče opredeliti kot znatno omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES. Na drugem mestu naj Komisija ne bi dokazala niti, da je sporazum, pri katerem je sodelovala družba Gosselin, lahko znatno prizadel trgovino med državami članicami. V zvezi s tem naj ne bi zadostovalo, da so zadevne storitve mednarodne selitvene storitve, in poleg tega naj bi se Komisija napačno sklicevala na promet in tržni delež iz točke 53 Smernic o vplivu na trgovino, zlasti ker naj narava zadevnega sporazuma ne bi bila ustrezna in ker naj Komisija ne bi opredelila upoštevnega trga.
89 Komisija meni, da ta tožbeni razlog ni utemeljen.
90 Najprej je treba spomniti, da je bilo ugotovljeno, da je bila družba Gosselin odgovorna za zadevno kršitev šele od 31. januarja 1992 in da je med drugim iz točke 307 obrazložitve sporne odločbe razvidno, da je bilo ugotovljeno, da je bila v okviru enotne in trajajoče kršitve, ki jo je dokazala Komisija, odgovorna zgolj za sporazum o provizijah in lažnih predračunih, ne pa za sporazum o cenah, ki se ni več izvajal tako, kot je bilo dogovorjeno ob vzpostavitvi kartela, ko je družba Gosselin v njem začela sodelovati.
91 Na prvem mestu je treba glede trditve ustanove Portielje poudariti, da je Komisija v točkah od 346 do 370 obrazložitve izpodbijane odločbe obravnavala obstoj omejevanja konkurence. Med drugim je v točki 349 obrazložitve navedla, da „je cilj sporazuma o cenah, sporazuma o provizijah in sporazuma o lažnih predračunih vzpostavitev in ohranitev visoke ravni cen za opravljanje mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji ter razdelitev tega trga“.
92 Glede sporazuma o provizijah je Komisija v točkah od 351 do 357 obrazložitve navedene odločbe navedla, da so se provizije glede na okoliščine posameznega primera med drugim nanašale na neposredno ali posredno določitev cen teh storitev, prirejanje postopkov za predložitev ponudb ali razdeljevanje strank ter da so bile zaradi njih cene teh storitev višje, kot bi bile v konkurenčnem okolju. Glede sporazuma o lažnih predračunih je v točkah od 358 do 360 te odločbe navedla, da so se lažni predračuni uporabljali za prirejanje postopkov javnega razpisa za predložitev ponudb, oteževanje izbire strank in vzdrževanje višjih cen, kot bi bile določene v konkurenčnem okolju.
93 Komisija je v točkah od 361 do 365 obrazložitve sporne odločbe, navedla, da neposredna ali posredna določitev cen in razdelitev trga in strank po naravi pomenita omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES in da tudi prirejanje postopka oddaje ponudb pomeni tako omejevanje. V točki 366 obrazložitve te odločbe je navedla, da „je bil cilj tega sklopa sporazumov omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES“.
94 Ustanova Portielje v tožbi pred Splošnim sodiščem priznava, „da je družba Gosselin v okviru določenih mednarodnih selitev prejela ali nakazala provizije in da je v okviru drugih določenih mednarodnih storitev izdala ali zaprosila za izdajo lažnih predračunov“. Ustanova Portielje torej ne izpodbija, da je bila družba Gosselin udeležena v sporazumih o provizija in lažnih predračunih. Trdi le, da teh sporazumov tako kot sporazuma o cenah ni mogoče šteti za znatno omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES, saj glede družbe Gosselin to, da je zaračunavala ali prejemala provizije ali da je izdala ali zaprosila za izdajo lažnih predračunov, nikakor ne pomeni, da je šlo za delitev strank ali sporazum o cenah.
95 Vendar je treba najprej ugotoviti, da so sporazumi, v katerih je bila udeležena družba Gosselin, po sami naravi in kot je Komisija pravilno dokazala v sporni odločbi pomenili določitev umetno visokih cen zadevnih selitvenih storitev in delitev njihovih naročnikov. Tako so pomenili obliko dogovarjanja, ki je izredno škodljiva za dobro in normalno delovanje konkurence. To, da ustanova Gosselin meni, da ni bilo tako, in to, da družba Gosselin ni bila udeležena v sporazumu o cenah, v zvezi s tem ni upoštevno, zato tega ni mogoče šteti za dokaz, da je Komisija ravnala napačno s tem, da je sporazuma o provizijah in lažnih predračunih opredelila kot sporazuma, katerih cilj je bilo znatno omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES.
96 Dalje, trditev, da Komisija ni mogla utemeljeno ugotoviti, da je bila družba Gosselin odgovorna za sporazume o delitvi strank in sporazume o cenah, temelji na domnevi, da sporazumov o provizijah in lažnih predračunih, za katere je ugotovljeno, da je družba Gosselin v njih sodelovala, ni mogoče opredeliti kot sporazume o delitvi strank ali sporazume o cenah. Vendar iz prejšnje točke izhaja, da je taka domneva napačna. Navedeno trditev je treba torej zavrniti.
97 Nazadnje, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da pri presoji uporabe člena 81(1) ES ni treba upoštevati dejanskih učinkov sporazuma, če se izkaže, da je njegov namen preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (sodba z dne 13. julija 1966 v združenih zadevah Consten in Grundig proti Komisiji, 56/64 in 58/64, Recueil, str. 429, 496, in zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 261).
98 Tudi če bi bilo torej dokazano, da sporazumi o provizijah in lažnih sporazumih, kot jih je med drugim izvajala družba Gosselin, ne morejo znatno omejevati konkurence, sporna odločba zaradi tega ne bi bila nezakonita, saj je Komisija, kot je Sodišče ugotovilo v točki 95 te sodbe, utemeljeno štela, da je bil cilj navedenih sporazumov znatno omejevanje konkurence v smislu člena 81(1) ES.
99 Na drugem mestu je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso Sodišča lahko sklep, sporazum ali konkretno ravnanje prizadene trgovino med državami članicami le, če se na podlagi vseh objektivnih pravnih dejavnikov ali dejstev z zadostno verjetnostjo predvidi, da neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vpliva na blagovno menjavo med državami članicami, in to tako, da bi lahko oviral uresničitev enotnega trga med državami članicami. Poleg tega ta vpliv ne sme biti zanemarljiv (sodbi z dne 23. novembra 2006 v zadevi Asnef-Equifax in Administración del Estado, C‑238/05, ZOdl., str. I‑11125, točka 34 in navedena sodna praksa, in z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P in C‑137/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 36).
100 Sodišče je tako že razsodilo, da omejevalni sporazum, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, po pomeni utrditev razdelitve trga na nacionalni ravni, tako da ovira gospodarsko prepletenost, ki ji sledi pogodba PEU, in zato lahko prizadene trgovino med državami članicami v smislu člena 81(1) ES (glej v tem smislu sodbo z dne 19. februarja 2002 v zadevi Arduino, C‑35/99, Recueil, str. I‑1529, točka 33; zgoraj navedeno sodbo Asnef-Equifax in Administración del Estado, točka 37 in navedena sodna praksa, in zgoraj navedeno sodbo Erste Group Bank in drugi proti Komisiji z dne 24. septembra 2009, točka 38) ter da je pri presoji, ali je prizadeta trgovina med državami članicami v smislu navedene določbe, upošteven čezmejni element zadevnih storitev (glej po analogiji sodbo z dne 1. oktobra 1987 v zadevi Vereniging van Vlaamse Reisbureaus, 311/85, Recueil, str. 3801, točki 18 in 21).
101 Poleg tega se v okviru uporabe člena 81(1) ES upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali zadevni sporazum lahko prizadene trgovino med državami članicami in ali je njegov cilj ali učinek preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (sklep z dne 16. februarja 2006 v zadevi Adriatica di Navigazione proti Komisiji, C‑111/04 P, točka 31).
102 Komisija je v obravnavanem primeru v točkah 372 in 373 obrazložitve sporne odločbe navedla, da so zadevni sporazumi „lahko pomembno vplivali na trgovino med državami članicami“, pri čemer je med drugim upoštevala, da je narava zadevnih storitev čezmejna in da „vsota tržnih deležev zadevnih selitvenih podjetij presega 5 % belgijskega trga mednarodnih selitvenih storitev […], saj znaša približno 50 %“. Komisija je poleg tega v točkah od 88 do 94 obrazložitve te odločbe opisala zadevni trg in med drugim navedla, da so zadevne storitve „mednarodne selitvene storitve v Belgiji, torej selitvene storitve ,od vrat do vrat‘, pri katerih je Belgija izhodiščni ali namembni kraj“, da so v letu 2002 udeleženci kartela imeli „približno 50‑odstoten“ tržni delež, da glede na to, da „je Belgija eden izmed pomembnih geopolitičnih centrov in je […] trgovsko središče“, številna mednarodna podjetja, ki imajo sedež ali podružnico v Belgiji, uporabljajo storitve družb, ki opravljajo mednarodne selitve, za selitev svojih premičnin in premičnin svojih zaposlenih ter da je bil geografski center kartela v Belgiji.
103 Iz navedenega najprej izhaja, da opis trga, naveden v sporni odločbi, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 101 te sodbe, zadošča za ugotovitev, ali je zadevni kartel lahko vplival na trgovino med državami članicami. Poleg tega v nasprotju s tem, kar trdi ustanova Portielje, ni mogoče ugotoviti, da Komisija ni opredelila zadevnega trga, saj je v točkah od 88 do 94 obrazložitve sporne odločbe opredelila obseg trga proizvodov in geografskega trga, na katerega se je nanašal kartel, torej belgijski trg mednarodnih selitvenih storitev. Tak opis je torej zadoščal za to, da je lahko uporabila mejni tržni delež iz točke 53 Smernice o vplivu na trgovino.
104 Dalje iz spisa postopka pred Splošnim sodiščem izhaja, da je vsota tržnih deležev udeležencev sporazuma bistveno višja od 5 %. Glede na sodno prakso, navedeno v točki 100 te sodbe, in okoliščine zadevne kršitve, ki jih Komisija navaja v sporni odločbi, je pogoj, ki je naveden v točki 53 Smernic o vplivu na trgovino in se nanaša na naravo zadevnega kartela, očitno izpolnjen.
105 Komisija je v teh okoliščinah in zlasti ob upoštevanju tega, da je bil 5‑odstotni prag tržnega deleža iz točke 53 očitno prekoračen, utemeljeno ugotovila, da so zadevni sporazumi lahko znatno vplivali na trgovino med državami članicami v smislu člena 81(1) ES.
106 Nazadnje, ker v skladu s točko 53 Smernic o vplivu na trgovino prekoračenje 5‑odstotnega tržnega deleža pri kartelih, kot je ta v obravnavanem primeru, načeloma samo po sebi lahko zadošča za dokaz znatnega vpliva na trgovino med državami članicami in ker je ta prag v obravnavanem primeru bistveno prekoračen, je razlago ustanove Portielje, s katero slednja trdi, da Komisija ni dokazala, da je ta pogoj uporabe člena 81 ES izpolnjen, mogoče zavrniti, ne da bi se moralo Sodišče opredeliti glede trditev ustanove Portielje.
107 Iz navedenega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog, naveden pred Splošnim sodiščem, zavrniti, ker noben izmed njegovih dveh delov ni bil utemeljen.
Četrti tožbeni razlog
108 Ustanova Portielje s četrtim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija v okviru izračuna globe, naložene družbi Gosselin, kršila člen 23(2)(a) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter Smernice o načinu določanja glob, prvič, ko je določila težo kršitve družbe Gosselin. Enake kršitve naj bi storila, drugič, s tem, da je pri izračunu osnovnega zneska globe, naložene družbi Gosselin, upoštevala vrednost prodaj, ki jih je ta družba opravila med 1. julijem 2000 in 30. junijem 2001 namesto vrednosti prodaj, opravljenih med 1. julijem 2001 in 30. junijem 2002, ter tretjič, s tem, da je olajševalne okoliščine, ki jih je navedla družba Gosselin, zavrnila.
109 Komisija meni, da je treba ta tožbeni vsekakor zavrniti.
110 Na prvem mestu je treba poudariti, da trditev ustanove Portielje, da Komisija v okviru presoje teže kršitve, ki jo je storila družba Gosselin, ni upoštevala vseh upoštevnih okoliščin obravnavanega primera, temelji tudi na predpostavki, da je bila teža udeležbe zgolj v sporazumih o provizijah in lažnih predračunih drugačna od teže udeležbe v sporazumu o cenah in da sporazuma, v katerih je bila udeležena družba Gosselin, nista bila med najtežjimi omejitvami konkurence. Ustanova Portielje meni, da Komisija ni mogla utemeljeno ugotoviti, da je bila teža kršitve družbe Gosselin enaka teži kršitve, ki so jo storili drugi udeleženci zadevnega kartela, zlasti tisti, ki so bili udeleženi v sporazumu o cenah, in da zato pri določitvi osnovnega zneska globe ne bi smela upoštevati enakega 17‑odstotnega deleža vrednosti podaje za vse udeležence.
111 Vendar je iz prvega dela tretjega tožbenega razloga, navedenega pred Splošnim sodiščem, razvidno, da je ta predpostavka napačna, saj je Komisija sporazume o provizijah in lažnih predračunih pravilno opredelila kot sporazume o cenah in razdelitvi strank, pri čemer ti sporazumi, tako kot sporazumi o cenah, očitno spadajo v skupino najtežjih kršitev konkurence. Navedeno trditev je treba torej zavrniti, pri čemer iz enakega razloga ni mogoče sprejeti predloga ustanove Portielje, naj Sodišče v okviru neomejene sodne pristojnosti zmanjša globo, naloženo družbi Gosselin.
112 Na drugem mestu je treba spomniti, da je Komisija z odločbo o spremembi sporno odločbo spremenila v delu, v katerem se nanaša na vrednost prodaje, ki jo je opravila družba Gosselin in je bila uporabljena kot osnova za izračun globe, naložene navedeni družbi, in sicer je to globo ponovno izračunala na podlagi vrednosti prodaj, ki jih je navedena družba opravila v obdobju od 1. julija 2001 do 30. junija 2002, in torej globo, naloženo družbi Gosselin, spremenila. Drugi del tožbenega razloga ustanove Portielje je zato postal brezpredmeten.
113 Na tretjem mestu, glede olajševalnih okoliščin ustanova Portielje v bistvu uveljavlja olajševalne okoliščine, ki naj bi izhajale iz omejene udeležbe pri kršitvi in njene majhne vloge pri tej kršitvi, kar ustreza olajševalnim okoliščinam iz točke 29, tretja in peta alinea, Smernic o načinu določanja glob.
114 V zvezi s tem je treba spomniti, da lahko Komisija v skladu z navedeno točko 29, tretja alinea, „kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov“, ugotovi obstoj olajševalne okoliščine in zmanjša osnovni znesek globe.
115 Vendar zgolj to, da družba Gosselin ni bila udeležena v sporazumu o cenah ali da ni bila udeležena na nobenem sestanku kartela, samo po sebi ne more zadoščati za dokaz, da so izpolnjeni pogoji iz navedene tretje alinee ali da je imela družba Gosselin v zadevnem kartelu majhno vlogo, saj ta družba med drugim, kot je bilo že opozorjeno v točki 90 te sodbe, ni bila spoznana za odgovorno za udeležbo v sporazumu o cenah in je kartel v obdobju, ko je bila v njem udeležena, deloval, ne da bi morali udeleženci organizirati sestanke.
116 Ugotoviti je treba tudi, da čeprav se Komisija, kot trdi ustanova Portielje, glede zavrnitve uporabe navedenih olajševalnih okoliščin ni mogla utemeljeno sklicevati na to, da je bilo ugotovljeno, da je družba Gosselin odgovorna za enotno in trajajočo kršitev, predvsem iz točke 280 obrazložitve sporne odločbe izhaja, da je imela Komisija številne neposredne dokaze o udeležbi družbe Gosselin v sporazumih o provizijah in lažnih predračunih. Ti dokazi so vsekakor zadoščali za zavrnitev trditve, da je bila udeležba v kartelu omejena.
117 Ustanova Portielje v teh okoliščinah ni dokazala, da je Komisija ravnala napačno, ker ji je v sporni odločbi zavrnila priznanje olajševalnih okoliščin, ki naj bi se nanašale na njeno omejeno udeležbo in majhno vlogo v kartelu.
118 Glede trditve, da naj bi protikonkurenčno ravnanje družbe Gosselin dovoljevali javni organi, zadošča poudariti, da ustanova Portielje razen nepodprtih trditev ni podala nobenega dokaza, da je Komisija kot institucija dovoljevala ali spodbujala sklepanje sporazumov o provizijah ali lažnih predračunih v smislu točke 29, peta alinea, Smernic o načinu določanja glob. Zato ni dokazano, da je Komisija družbi Gosselin napačno zavrnila priznanje navedenih olajševalnih okoliščin.
119 Iz tega je mogoče sklepati, da četrti tožbeni razlog, naveden pred Splošnim sodiščem in v delu, ki je še predmeten, ni utemeljen.
Peti tožbeni razlog
120 Ustanova Portielje s petim tožbenim razlogom trdi, da je treba sporno odločbo, tudi če bi bila tretji in četrti tožbeni razlog zavrnjena, razglasiti za nično zaradi kršitve načela enakega obravnavanja, ker je ravnanje družbe Gosselin objektivno in glede na težo drugačno od ravnanja drugih udeležencev zadevnega kartela, saj ta družba ni bila udeležena v sporazumih o cenah ali delitvi strank, in ker naj bi Komisija pri določitvi osnovnega zneska globe upoštevala vrednost prodaj, ki jih je družba Gosselin opravila v predzadnjem poslovnem letu pred koncem kršitve.
121 V zvezi s tem zadošča poudariti, da je iz analize prvega dela tretjega tožbenega razloga, navedenega pred Splošnim sodiščem, razvidno, da je Komisija pravilno ugotovila, da so bili sporazumi, v katerih je bila udeležena družba Gosselin, sporazumi o cenah in delitvi strank ter da se ravnanje družbe Gosselin torej v bistvu ni razlikovalo od ravnanja drugih udeležencev kartela. Kot je bilo ugotovljeno v točki 112 te sodbe, je drugi del tožbenega razloga postal brezpredmeten, saj je Komisija sprejela odločbo o spremembi. Tega tožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.
122 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti, saj nobeden od tožbenih razlogov, ki jih je ustanova Portielje navedla pred Splošnim sodiščem, ni utemeljen.
Stroški
123 Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških. V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
124 Ker ustanova Portielje s predlogi v okviru pritožbe in ničnostne tožbe v zadevi T‑209/08 ni uspela in ker je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov na obeh stopnjah, je treba v obravnavanem primeru ustanovi Portielje naložiti plačilo stroškov, nastalih na tej stopnji in v postopku pred Splošnim sodiščem.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Točki 4 in 6 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. junija 2011 v združenih zadevah Gosselin Group in Stichting Administratiekantoor Portielje proti Komisiji (T‑208/08 in T‑209/08) se razveljavita.
2. Tožba ustanove Stichting Administratiekantoor Portielje v zadevi T‑209/08 se zavrne.
3. Ustanovi Stichting Administratiekantoor Portielje se naloži plačilo stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji v zadevi T‑209/08 in v postopku s pritožbo.
Podpisi