SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 18. julija 2013(*)
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Trg montaže in vzdrževanja dvigal in tekočih stopnic – Odgovornost matične družbe za kršitve prava omejevalnih sporazumov, ki jih stori njena hčerinska družba – Holdinška družba – Program interne uskladitve v podjetju (‚Compliance-Programme‘) – Temeljne pravice – Načela pravne države v okviru odmere naloženih glob – Delitev oblasti, načela zakonitosti, prepovedi retroaktivnosti, varstva zaupanja v pravo in krivdne odgovornosti – Uredba (ES) št. 1/2003 – Člen 23(2) – Veljavnost – Zakonitost smernic Komisije iz leta 1998“
V zadevi C‑501/11 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 27. septembra 2011,
Schindler Holding Ltd s sedežem v Hergiswilu (Švica),
Schindler Management AG s sedežem v Ebikonu (Švica),
Schindler SA s sedežem v Bruslju (Belgija),
Schindler Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),
Schindler Liften BV s sedežem v Haagu (Nizozemska),
Schindler Deutschland Holding GmbH s sedežem v Berlinu (Nemčija),
ki jih zastopajo R. Bechtold in W. Bosch, odvetnika, ter J. Schwarze, agent,
pritožnice,
drugi stranki v postopku sta
Evropska komisija, ki jo zastopata R. Sauer in C. Hödlmayr, agenta, skupaj z A. Böhlkejem, odvetnikom, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
Svet Evropske unije, ki ga zastopata F. Florindo Gijón in M. Simm, agenta,
intervenient na prvi stopnji,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, A. Rosas (poročevalec), E. Juhász, D. Šváby in C. Vajda, sodniki,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 17. januarja 2013,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 18. aprila 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Družbe Schindler Holding Ltd (v nadaljevanju: Schindler Holding), Schindler Management AG (v nadaljevanju: Schindler Management), Schindler SA (v nadaljevanju: Schindler Belgija), Schindler Sàrl (v nadaljevanju: Schindler Luksemburg), Schindler Liften BV (v nadaljevanju: Schindler Nizozemska) in Schindler Deutschland Holding GmbH (v nadaljevanju: Schindler Nemčija) (v nadaljevanju: skupaj: skupina Schindler) s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. julija 2011 v zadevi Schindler Holding in drugi proti Komisiji (T‑138/07, ZOdl., str. II‑4819, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njihov predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 512 final z dne 21. februarja 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena [81 ES] (zadeva COMP/E-1/38.823 – Dvigala in tekoče stopnice, v nadaljevanju: sporna odločba), katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2008, C 75, str. 19), ali podredno, zmanjšanje zneskov glob, ki so jim bile naložene.
Pravni okvir
2 Člen 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [81 ES] in [82 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), ki je nadomestil člen 15(2) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prva Uredba o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), v odstavkih od 2 do 4 določa:
„2. Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen 81 [ES] ali člen 82 [ES]; […]
[…]
Za vsako podjetje ali podjetniško združenje, udeleženo pri kršitvi, globa ne presega 10 % njegovega celotnega prometa v predhodnem poslovnem letu.
[…]
3. Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.
4. Kadar je podjetniškemu združenju naložena globa ob upoštevanju prometa njegovega člana in podjetniško združenje samo ni plačilno sposobno, je njegova dolžnost, da od svojih članov zahteva prispevek za kritje višine globe.
Kadar ti prispevki članic združenju niso nakazani v roku, ki ga določi Komisija, lahko Komisija zahteva plačilo globe neposredno od katerega koli člana združenja, katerega predstavniki so bili člani zadevnih organov odločanja tega združenja.
Potem ko je Komisija zahtevala plačilo v skladu z drugim pododstavkom, ko je treba zagotoviti polno plačilo globe, lahko Komisija zahteva plačilo dolgovanega zneska od katerega koli izmed članov združenja, ki so bili dejavni na trgu, kjer se je kršitev zgodila.
Vendar pa Komisija plačila v skladu z drugim ali tretjim pododstavkom ne zahteva od podjetij, ki dokažejo, da niso izvajala kršitve, za katero se je odločilo združenje, in bodisi niso vedela za njen obstoj ali pa so izkazala odklonilno stališče do nje, preden je Komisija začela raziskovati primer.
Finančna obveznost vsakega podjetja v zvezi s plačilom globe ne presega 10 % njegovega skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu.“
3 Člen 31 Uredbe št. 1/2003 določa:
„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Naloženo globo ali periodično denarno kazen lahko prekliče, zniža ali zviša.“
4 V uvodu sporočila Komisije z naslovom „Smernice o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) uredbe št. 17 in člena 65(5) [ESPJ]“ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice iz leta 1998), ki se je uporabljalo v času izdaje sporne odločbe, je navedeno:
„Načela, opisana [v smernicah iz leta 1998], bi morala zagotavljati preglednost in nepristranskost odločb Komisije, v očeh podjetij in prav tako Sodišča Evropskih skupnosti, kadar potrjuje pooblastila, ki so Komisiji podeljena v okviru ustrezne zakonodaje za določanje glob v mejah 10 % celotnega prometa. To pooblastilo pa mora upoštevati skladno in nediskriminatorno politiko, ki je v skladu z zastavljenimi cilji za kaznovanje kršitev pravil konkurence.
Nova metoda določanja zneska globe bo upoštevala naslednja pravila, ki se začnejo z osnovnim zneskom, ki se bo povečal, da bo upošteval oteževalne okoliščine ali zmanjšal, da bo upošteval olajševalne okoliščine.“
5 V točki 1 smernic iz leta 1998 je določeno, da „[se bo] [o]snovni znesek […] določil v skladu s težo in trajanjem kršitve, ki sta edini merili iz člena 15(2) Uredbe 17.“
6 Glede teže je v točki 1 A smernic iz leta 1998 določeno, da je pri ocenjevanju teže kršitve treba upoštevati njeno naravo, njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga. Kršitve so razdeljene v tri kategorije: manjše, resne in zelo resne kršitve.
7 V skladu s smernicami iz leta 1998 so zelo resne kršitve zlasti horizontalne omejitve, kot so „cenovni karteli“ in kvote o razdelitvi trgov. Osnovni znesek globe je določen „nad 20 milijonov [EUR]“.
8 V skladu s točko 2 smernic iz leta 1998 se osnovni znesek globe lahko zviša v primeru obteževalnih okoliščin, kot je zlasti ponovitev kršitve iste vrste, ki jo stori isto podjetje ali ista podjetja. V skladu s točko 3 navedenih smernic se osnovni znesek lahko zniža v primeru posebnih olajševalnih okoliščin, kot so izključno pasivna ali sledilna vloga pri kršitvi, dejansko neizvajanje sporazumov o kršitvah ali učinkovito sodelovanje podjetja v postopku zunaj področja uporabe Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL 1996, C 207, str. 4).
9 V obvestilu Komisije o nenalaganju glob in zmanjšanju njihovih zneskov v zadevah, ki se nanašajo na omejevalne sporazume (UL 2002, C 45, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002), ki se uporablja v postopku v glavni stvari, so določeni pogoji, pod katerimi so podjetja, ki med preiskavo, ki jo vodi Komisija, z njo sodelujejo, lahko oproščena plačila globe ali se jim zniža globa, ki bi jo sicer morala plačati.
Dejansko stanje in sporna odločba
10 Skupina Schindler je ena največjih svetovnih skupin dobaviteljic dvigal in tekočih stopnic. Njena matična družba je Schindler Holding, ki ima sedež v Švici. Skupina Schindler svoje dejavnosti opravlja prek nacionalnih hčerinskih družb. To so med drugim družbe Schindler Belgija, Schindler Luksemburg, Schindler Nizozemska in Schindler Nemčija.
11 Ker je Komisija poleti leta 2003 prejela podatke o morebitnem obstoju omejevalnega sporazuma med glavnimi evropskimi proizvajalci dvigal in tekočih stopnic, ki svoje tržne dejavnosti opravljajo v Evropski uniji, in sicer Kone Belgium SA, Kone GmbH, Kone Luxembourg Sàrl, Kone BV Liften en Roltrappen, Kone Oyj, Otis SA, Otis GmbH & Co. OHG, General Technic-Otis Sàrl, General Technic Sàrl, Otis BV, Otis Elevator Company, United Technologies Corporation, skupina Schindler, ThyssenKrup Liften Ascenseurs NV, ThyssenKrupp Aufzüge GmbH, ThyssenKrupp Fahrtreppen GmbH, ThyssenKrupp Elevator AG, ThyssenKrupp AG, ThyssenKrupp Ascenseurs Luxembourg Sàrl in ThyssenKrupp Liften BV, je v začetku leta 2004 preiskala poslovne prostore teh podjetij. Komisija je v mesecih od septembra do decembra 2004 družbam, ki so sodelovale pri kršitvi v Belgiji, več strankam v tej državi članici in belgijskemu združenju Agoria poslala zahteve za informacije.
12 Komisija je v sporni odločbi navedla, da so bile navedene družbe in družba Mitsubishi Elevator Europe BV udeležene pri štirih enotnih, zapletenih in trajajočih kršitvah člena 81(1) ES v štirih državah članicah, pri čemer so si trge razdelile tako, da so se sporazumele ali uskladile glede razpisov za oddajo javnih naročil in pogodb, povezanih s prodajo, montažo, vzdrževanjem in modernizacijo dvigal in tekočih stopnic. Glede skupine Schindler je prvi dan začetka kršitve v Nemčiji 1. avgust 1995.
13 Skupini Schindler so bile v členu 2 sporne odločbe globe naložene tako:
„1. Za kršitve v Belgiji, navedene v členu 1(1), se naložijo te globe:
[…]
– [skupini] Schindler: družbama Schindler Holding […] in [Schindler Belgija] solidarno: 69.300.000 EUR; […]
[…]
2. Za kršitve v Nemčiji, navedene v členu 1(2), se naložijo te globe:
[…]
– [skupini] Schindler: družbama Schindler Holding […] in [Schindler Nemčija] solidarno: 21.458.250 EUR; […]
[…]
3. Za kršitve v Luksemburgu, navedene v členu 1(3), se naložijo te globe:
[…]
– [skupini] Schindler: družbama Schindler Holding […] in [Schindler Luksemburg] solidarno: 17.820.000 EUR; […]
[…]
4. Za kršitve na Nizozemskem, navedene v členu 1(4), se naložijo te globe:
[…]
– [skupini] Schindler: družbama Schindler Holding in [Schindler Nizozemska] solidarno: 35.169.750 EUR“.
Izpodbijana sodba
14 Pritožnice so s tožbo, ki so jo 4. maja 2007 vložile v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagale razglasitev ničnosti sporne odločbe in podredno zmanjšanje zneska naloženih glob.
15 Svetu Evropske unije je bila dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije. V skladu z vlogo, vloženo pri Splošnem sodišču, je interveniral v zvezi z ugovorom nezakonitosti člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki so ga podale pritožnice.
16 Komisija je s sklepom z dne 4. septembra 2007, ki je bil Splošnemu sodišču posredovan 30. junija 2009, popravila člen 4 sporne odločbe, tako da družba Schindler Management v njej ni več navedena kot naslovnica. Splošno sodišče je v točkah 43 in 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je tožba v delu, ki se nanaša na to družbo, postala brezpredmetna, in da se postopek v tem delu ustavi.
17 Pritožnice so v utemeljitev tožbe navedle trinajst tožbenih razlogov, ki jih je Splošno sodišče v točki 45 izpodbijane sodbe navedlo tako:
„[…] Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni, ker naj bi bilo s členom 23(2) Uredbe […] št. 1/2003 Komisiji pri določanju višine globe podeljeno neomejeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti pri uporabi smernic iz leta 1998 in obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni in nepristojnost Komisije za sprejetje smernic iz leta 1998. Četrti tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zaradi kršitve načel nemo tenetur se ipsum accusare, nemo tenetur se ipsum prodere […], in dubio pro reo in načela sorazmernosti. Peti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela delitve oblasti in zahtev v zvezi s postopkom, ki [temelji na spoštovanju načel] pravne države. Šesti tožbeni razlog se nanaša na konfiskacijsko naravo glob, naloženih tožečim strankam. Sedmi in osmi tožbeni razlog se nanašata na kršitev smernic iz leta 1998 pri določitvi izhodiščnih zneskov glob in presoji olajševalnih okoliščin. Deveti tožbeni razlog se nanaša na kršitev smernic iz leta 1998 in obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, kar zadeva določitev zneskov glob za kršitve v Belgiji, Nemčiji in Luksemburgu. Deseti tožbeni razlog se nanaša na nesorazmerno visoke globe. Enajsti tožbeni razlog se nanaša na dejstvo, da [sporna] odločba ni bila ustrezno vročena Schindler Holding. Dvanajsti tožbeni razlog se nanaša na neobstoj odgovornosti Schindler Holding. Nazadnje, trinajsti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003.“
18 Splošno sodišče je v točkah 47 in 48 izpodbijane sodbe vrstni red tožbenih predlogov spremenilo tako:
„47 Torej je treba šteti, da se več očitkov tožečih strank nanaša na zakonitost celotne [sporne] odločbe, zato jih je treba obravnavati najprej. To velja za očitek, ki so ga tožeče stranke navedle v okviru petega tožbenega razloga in se v bistvu nanaša na kršitev člena 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP). V zvezi z zakonitostjo celotne [sporne] odločbe so še očitki iz enajstega in dvanajstega tožbenega razloga, ki se nanašajo na nezakonitost tistih delov [sporne] odločbe, ki se navezujejo na Schindler Holding, ker naj zadevna odločba ne bi bila ustrezno vročena, in na nezakonitost tistih delov [sporne] odločbe, v katerih je določena solidarna odgovornost Schindler Holding.
48 Na drugem mestu bodo preučeni očitki v zvezi z zakonitostjo člena 2 [sporne] odločbe, navedeni v preostalih tožbenih razlogih. Splošno sodišče v zvezi s tem meni, da je treba očitke tožečih strank preučiti, kot je navedeno v nadaljevanju. Najprej bodo preučeni prvi, drugi, tretji in četrti tožbeni razlog, v okviru katerih tožeče stranke navajajo več ugovorov nezakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, smernicami iz leta 1998 in z obvestilom o ugodni obravnavi iz leta 2002. Nato bo Splošno sodišče preučilo šesti tožbeni razlog, v skladu s katerim ima [sporna] odločba konfiskacijsko naravo. Nazadnje bo preučilo še sedmi, osmi, deveti, deseti in trinajsti tožbeni razlog, v okviru katerih so tožeče stranke navedle več očitkov v zvezi z višino glob, ki so jim bile naložene.“
19 Splošno sodišče je zavrnilo vse tožbene razloge in tožbo v celoti.
Predlogi strank
20 Pritožnice v bistvu predlagajo, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se sporna odločba razglasi za nično, ter podredno, naj se globe odpravijo ali znižajo, in temu podredno, naj se zadeva vrne v odločanje Splošnemu sodišču, nazadnje pa, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.
21 Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov pritožnicam.
22 Svet predlaga, naj se pritožba zavrne v delu, ki se nanaša na ugovor zakonitosti Uredbe št. 1/2003, in Sodišču predlaga, naj ustrezno odloči o stroških.
Pritožba
23 Pritožnice v utemeljitev pritožbe navajajo trinajst pritožbenih razlogov.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela delitve oblasti in zahteve po opravi postopka, ki temelji na spoštovanju načel pravne države
Trditve strank
24 Pritožnice v okviru prvega pritožbenega razloga izpodbijajo odgovor Splošnega sodišča na tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 6 EKČP in v okviru katerega so trdile, da se s postopkom Komisije krši načelo delitve oblasti in ne spoštujejo načela pravne države, ki se v skladu s to določbo uporabljajo v kazenskih postopkih. Med drugim izpodbijajo točko 53 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da odločbe Komisije, s katerimi se naložijo globe zaradi kršitev konkurenčnega prava, niso kazenske. Menijo, da v utemeljitvi Splošnega sodišča nista upoštevana ne višina naloženih glob ne začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe, ki je korenito spremenil položaj.
25 Pritožnice opozarjajo na merila iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. junija 1976 (série A št. 22, točke 80 in naslednje) in navajajo, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da se za postopke na področju prava omejevalnih sporazumov uporablja sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Jussila proti Finski z dne 23. novembra 2006 (Recueil des arrêts et décisions 2006‑XIV, točka 31), v skladu s katero za nekatere vrste kršitev, ki niso del trdnega jedra kazenskega prava, ni treba, da sodišče sprejme odločbo, če je predviden celovit nadzor zakonitosti odločbe. Po mnenju pritožnic so takšni postopki del „trdnega jedra kazenskega prava“ v smislu te sodbe. V zvezi s tem navajajo sodbo Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2010 v zadevi E.ON Energie proti Komisiji (T‑141/08, ZOdl., str. II‑5761) in točko 160 izpodbijane sodbe.
26 Pritožnice poleg tega trdijo, da je sodna praksa, ki jo je navedlo Splošno sodišče, zlasti sodbi z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah van Landewyck in drugi proti Komisiji (od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 81) in z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji (od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 7), v skladu s katerima Komisije ni mogoče opredeliti za sodišče v smislu člena 6 EKČP, zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe in neposredne uporabe EKČP zastarela. Po mnenju pritožnic bi moralo kazen naložiti sodišče in ne upravni organ, kot je Komisija. V zvezi s tem trdijo, da v obravnavani zadevi zaradi višine kazni ni mogoče uporabiti sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki izhaja iz njegovih sodb Öztürk proti Nemčiji z dne 21. februarja 1984 (série A št. 73) in Bendenoun proti Franciji z dne 24. februarja 1994 (série A št. 284) in v skladu s katero lahko upravni organ zlasti v primeru velikega števila kršitev, ki po mnenju pritožnic pomeni „masovno delinkvenco“, ali lažjih kršitev, ki jih je treba sankcionirati, naloži sankcijo, če se lahko zagotovi celovit sodni nadzor.
27 Komisija in Svet trdita, da se z nadzorom, ki ga sodišče Unije izvaja nad odločbami Komisije, zagotavlja, da se spoštujejo zahteve za pošteno sojenje, kot so določene s členom 6(1) EKČP in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
28 Pritožnice v repliki trdijo, da načel iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi A. Menarini Diagnostics proti Italiji z dne 27. septembra 2011 (pritožba št. 43509/08), ki jo je Komisija navedla v odgovoru na pritožbo, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker Komisija, drugače od italijanskega organa, pristojnega za konkurenco, za katerega je šlo v navedeni sodbi, ni neodvisen upravni organ. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi opravilo neomejenega preizkusa dejstev, ki se zahteva s členom 6 EKČP.
29 Komisija v dupliki trdi, da Splošnemu sodišču ni treba po uradni dolžnosti preizkusiti dejstev, ampak morajo pritožnice navesti pritožbene razloge in predložiti dokaze (sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Chalkor proti Komisiji, C‑386/10 P, ZOdl., str. I‑13085, točka 62, in zgoraj navedena sodba Evropskega sodišča za človekove pravice A. Menarini Diagnostics proti Italiji, točka 63).
Presoja Sodišča
30 Ugotoviti je treba, da prvi pritožbeni razlog temelji na napačni predpostavki, da začetek veljavnosti Lizbonske pogodbe spremeni pravna pravila, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi, zaradi česar naj bi bila sporna odločba zato, ker jo je izdala Komisija in ne sodišče, v nasprotju s členom 6 EKČP.
31 Sporna odločba je bila izdana 21. februarja 2007, kar je pred sprejetjem Lizbonske pogodbe 13. decembra 2007, in torej a fortiori preden je ta začela veljati, to je 1. decembra 2009. Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se v okviru ničnostne tožbe zakonitost izpodbijanega akta presoja na podlagi dejanskih in pravnih okoliščin, ki so obstajale na dan sprejetja tega akta (glej sodbe z dne 7. februarja 1979 v združenih zadevah Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7; z dne 17. maja 2001 v zadevi IECC proti Komisiji, C‑449/98 P, Recueil, str. I‑3875, točka 87, in z dne 28. julija 2011 v zadevi Agrana Zucker, C‑309/10, ZOdl., str. I‑7333, točka 31).
32 Poleg tega, čeprav so, kot potrjuje člen 6(3) PEU, temeljne pravice, ki so zagotovljene z EKČP, splošna načela del prava Unije, in čeprav člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z navedeno konvencijo, ta ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije (glej sodbi z dne 24. aprila 2012 v zadevi Kamberaj, C‑571/10, točka 62, in z dne 26. februarja 2013 v zadevi Åkerberg Fransson, C‑617/10, točka 44).
33 V nasprotju s trditvami pritožnic to, da odločbe o naložitvi glob na področju konkurence sprejme Komisija, samo po sebi nikakor ni v nasprotju s členom 6 EKČP, kot ga je razložilo Evropsko sodišče za človekove pravice. V zvezi s tem je treba navesti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi A. Menarini Diagnostics proti Italiji, ki se nanaša na sankcijo, ki jo je naložil italijanski organ, pristojen za konkurenco, in sicer zaradi protikonkurenčnih ravnanj, podobnih tistim, ki se očitajo pritožnicam, presodilo, da ob upoštevanju visokega zneska naložene globe sankcija glede na strogost spada na kazensko področje.
34 Vendar je v točki 58 navedene sodbe opozorilo, da to, da se upravnim organom naloži, naj preganjajo in omejijo kršitve pravil konkurence, ni v neskladju z EKČP, če lahko zadevna oseba vsako odločbo, ki je tako izdana zoper njo, predloži v odločanje sodišču, ki upošteva jamstva, določena v členu 6 EKČP.
35 Evropsko sodišče za človekove pravice je v točki 59 sodbe A. Menarini Diagnostics proti Italiji navedlo, da spoštovanje člena 6 EKČP ne izključuje, da v upravnem postopku „kazen“ najprej naloži upravni organ. Vendar zahteva, da nad odločbo upravnega organa, ki ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 6(1) EKČP, pozneje nadzor opravi sodni organ, ki ima neomejeno pristojnost. Med značilnostmi takega organa je pristojnost, da v celoti glede dejanskih in pravnih elementov spremeni izpodbijano odločbo, ki jo je izdal nižji organ. Sodni organ mora biti pristojen zlasti za presojo vseh dejanskih in pravnih vprašanj, ki so upoštevna za spor, o katerem odloča.
36 Sodišče pa je pri obravnavanju načela učinkovitega sodnega varstva, to je splošnega načela prava Unije, določenega v členu 47 Listine, ki v pravu Unije ustreza členu 6(1) EKČP, presodilo, da ima sodišče Unije poleg pristojnosti za nadzor zakonitosti, ki je določena s PDEU, tudi neomejeno pristojnost, ki mu je bila v skladu s členom 261 PDEU priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003 in mu omogoča, da presojo Komisije nadomesti s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen (zgoraj navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 63).
37 Sodišče je glede nadzora zakonitosti opozorilo, da ga mora sodišče Unije opraviti na podlagi dokazov, ki jih stranka predloži v podporo razlogom, ki jih navaja, in da se pri tem ne sme opirati na polje proste presoje Komisije, in to niti glede izbire dejavnikov, ki jih upošteva pri uporabi meril iz smernic iz leta 1998, niti glede njihove ocene, da bi opustilo izvedbo temeljitega nadzora nad uporabo prava in nad dejstvi (zgoraj navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 62).
38 Ker nadzor, določen s Pogodbama, pomeni, da lahko sodišče Unije opravlja nadzor tako nad uporabo prava kot nad dejstvi in da ima pooblastilo za presojo dokazov, razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in spremembo zneska glob, je Sodišče presodilo, da ni mogoče sklepati, da bi bil nadzor zakonitosti, določen v členu 263 PDEU in dopolnjen z neomejeno pristojnostjo glede zneska globe, določeno v členu 31 Uredbe št. 1/2003, v nasprotju z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47 Listine (zgoraj navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 67).
39 Iz navedenega izhaja, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev neposrednosti pri izvajanju dokazov
Trditve strank
40 Pritožnice se v okviru drugega pritožbenega razloga sklicujejo na četrti razlog, naveden v utemeljitev njihovega predloga na prvi stopnji. Po njihovem mnenju se z „neposrednostjo“ pri izvajanju dokazov zahteva, da si Splošno sodišče ustvari neposredni vtis na podlagi oseb, ki podajo izjave ali predložijo druge dokaze. Priče bi morale biti pred sodiščem zaslišane pod prisego, in to na javni obravnavi, obdolžena podjetja pa bi morala imeti možnost, da jih zaslišijo.
41 Dejanska preiskava Komisije in nadzor Splošnega sodišča naj teh zahtev ne bi izpolnjevala, saj naj bi pogosto temeljila le na pisni predstavitvi dejstev s strani podjetij, ki sodelujejo s Komisijo. V primeru izjav, podanih v okviru obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, pa naj bi obstajalo veliko tveganje, da so podjetja, ki sodelujejo, dejstva videla izkrivljeno ali pretirano.
42 Komisija trdi, da drugi pritožbeni razlog ni dopusten.
Presoja Sodišča
43 Kot je razvidno iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije in člena 112(1)(c) Poslovnika Sodišča v različici, ki je veljala na dan vložitve te pritožbe, je treba v pritožbi natančno opredeliti grajane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne navedbe, s katerimi se določno utemeljuje ta predlog (glej zlasti sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točka 34, in z dne 8. januarja 2002 v zadevi Francija proti Monsantu in Komisiji, C‑248/99 P, Recueil, str. I‑1, točka 68).
44 Kot pa je Komisija poudarila v odgovoru na pritožbo, je drugi pritožbeni razlog naveden abstraktno in v njem niso navedene grajane točke izpodbijane sodbe. Edini razpoznavni element je sklicevanje na četrti tožbeni razlog na prvi stopnji, ki se je nanašal na nezakonitost obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zaradi kršitve načel nemo tenetur se ipsum accusare, nemo tenetur se ipsum prodere, in dubio pro reo in načela sorazmernosti. Ta tožbeni razlog pa naj ne bi imel nobene zveze z drugim pritožbenim razlogom.
45 Iz navedenega izhaja, da je drugi pritožbeni razlog preveč nejasen, da bi se nanj odgovorilo, zato ga je treba razglasiti za nedopustnega.
46 V zvezi z očitki pritožnic glede tega, da Splošno sodišče ni zaslišalo prič, vsekakor zadostuje opozoriti, da mora v tožbi zoper odločbo Komisije na področju konkurence načeloma tožeča stranka navesti tožbene predloge in predložiti dokaze v utemeljitev teh razlogov (glej zgoraj navedeno sodbo Chalkor proti Komisiji, točka 64). Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 48 sklepnih predlogov, pritožnice niso ne izpodbijale dejstev, navedenih v obvestilu o ugodni obravnavi, ne predlagale Splošnemu sodišču, naj zasliši priče.
47 Drugi pritožbeni razlog zato ni dopusten.
Tretji pritožbeni razlog: neveljavnost člena 23 Uredbe št. 1/2003 zaradi kršitve načela zakonitosti
Trditve strank
48 Pritožnice se v okviru tretjega pritožbenega razloga sklicujejo na prvi razlog, naveden v utemeljitev tožbe na prvi stopnji, ki se nanaša na nezdružljivost člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 z načelom pravne države in na določitev prava, ki se uporablja (nulla poena sine lege certa), ki izhaja iz člena 7 EKČP in člena 49 Listine.
49 Trdijo, da mora zakonodajalec sam sprejeti bistvene elemente področij, ki jih je treba urediti. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe naj bi bilo to načelo izrecno določeno v členu 290(1), drugi pododstavek, zadnji stavek, PDEU, v skladu s katerim so „[b]istveni elementi posameznega področja […] predmet zakonodajnega akta in torej ne morejo biti predmet prenosa pooblastila.“
50 Pritožnice navajajo, da je kršitev načela zakonitosti posledica nedoločenosti pojma „podjetje“, uporabljenega v členu 23 Uredbe št. 1/2003. Komisija in sodišči Unije naj bi obseg tega pojma pretirano razširili s konceptom gospodarske enote, ki je povsem ločena od pojma pravne osebe, na katerega se je verjetno oprl zakonodajalec Unije. Po mnenju pritožnic uporaba pojma „podjetje“ posega v pravice matične družbe, ki je ob neobstoju dejanske in podrobno določene uradne podlage solidarno odgovorna.
51 Kršitev načela zakonitosti naj bi bila tudi posledica nedoločenosti sankcij, ki se naložijo v primeru kršitve pravil o konkurenci. Po mnenju pritožnic teža in trajanje kršitve nista dovolj natančni merili. Smernice iz leta 1998 in obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002 naj tega ne bi odpravili, saj niso zavezujoči, kar naj bi Sodišče ugotovilo v sodbi z dne 14. junija 2011 v zadevi Pfleiderer (C‑360/09, ZOdl., str. I‑5161, točka 23). 10‑odstotni prag prometa, ki je v členu 23 Uredbe št. 1/2003 naveden kot zgornja meja globe, naj bi bil spremenljiv in odvisen predvsem od prakse odločanja Komisije in družb, ki so obdolžene kršitve, naj ne bi bil povezan z dejanjem, ampak s podjetjem, in naj ne bi pomenil „številčno določljive in absolutne zgornje meje“, kot je Splošno sodišče napačno navedlo v točki 102 izpodbijane sodbe. Nazadnje, neomejena pristojnost naj prav tako ne bi mogla nadomestiti neobstoja določenosti zakona, in to ne glede na to, da ta pristojnost obstaja le teoretično in je Splošno sodišče običajno ne izvaja.
52 Komisija in Svet navajata, da člen 290 PDEU ni upošteven za presojo zakonitosti člena 23 Uredbe št. 1/2003. Glede nenatančnosti pojma „podjetje“ iz člena 23 navedene uredbe Svet trdi, da gre za navajanje nove trditve, ki zato ni dopustna. Komisija in Svet poleg tega zatrjujeta, da je bil pojem „podjetje“ natančneje določen s sodno prakso sodišč Unije, ki naj bi bila v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po njunem mnenju je trditev o domnevni nedoločenosti sankcije ob upoštevanju sodne prakse v zvezi s členom 15 Uredbe št. 17 in členom 23 Uredbe št. 1/2003 prav tako treba zavrniti.
Presoja Sodišča
53 Pritožnice v okviru tretjega pritožbenega razloga merijo na odgovor Splošnega sodišča na prvi tožbeni razlog na prvi stopnji, ne da bi pri tem opredelile, katere so grajane točke izpodbijane sodbe. Ker je Splošno sodišče ta tožbeni razlog obravnavalo v točkah od 93 do 116 izpodbijane sodbe, se je treba sklicevati na ta del navedene sodbe.
54 Vendar tako iz preizkusa izpodbijane sodbe kot iz predloga na prvi stopnji izhaja, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 139 sklepnih predlogov, da pritožnice pred Splošnim sodiščem niso navedle trditve, ki se nanaša na nedoločenost pojma „podjetje“ v zvezi z načelom zakonitosti, niti je Splošno sodišče ni preizkusilo.
55 Iz tega izhaja, da je navedeno trditev treba razglasiti za nedopustno, saj je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravnih ugotovitev glede razlogov, navedenih na prvi stopnji (sodba z dne 13. marca 2012 v zadevi Melli Bank proti Svetu, C‑380/09 P, točka 92).
56 V zvezi s trditvijo, ki se nanaša na nedoločenost višine glob glede na načelo zakonitosti, je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe, da določbe Lizbonske pogodbe niso upoštevne za presojo pritožbenega razloga, ki se nanaša na odločbo na področju konkurence, ki je bila izdana celo pred podpisom te pogodbe. Iz tega sledi, da je trditev v zvezi s kršitvijo člena 290 PDEU brezpredmetna.
57 Splošno sodišče je v točki 96 izpodbijane sodbe opozorilo – ne da bi napačno uporabilo pravo – da se z načelom zakonitosti zahteva, da se z zakonom jasno opredelijo kršitve in kazni, s katerimi se te kaznujejo (sodba z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točka 94). V točki 99 navedene sodbe je – prav tako ne da bi napačno uporabilo pravo – opozorilo na merila za presojo jasnosti zakona v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer da se jasnost zakona ne presoja samo na podlagi besedila upoštevne določbe, ampak tudi na podlagi pojasnil iz ustaljene in objavljene sodne prakse (glej v tem smislu sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi G. proti Franciji z dne 27. septembra 1995, série A št. 325-B, točka 25), in da to, da zakon podeljuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, ni v nasprotju z zahtevo po predvidljivosti, če sta obseg in način izvajanja tega pooblastila glede na zakoniti zadevni cilj dovolj jasna, da se posamezniku zagotovi ustrezno varstvo zoper samovoljo (sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski z dne 25. februarja 1992, série A št. 226, točka 75).
58 V skladu s sodno prakso Sodišča velja, da čeprav člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji daje široko diskrecijsko pravico, njeno izvajanje vseeno omejuje z določitvijo objektivnih meril, ki jih mora ta upoštevati. Tako po eni strani za znesek globe, ki se lahko naloži podjetju, velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, tako da je največji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, vnaprej določljiv. Po drugi strani je izvajanje te diskrecijske pravice prav tako omejeno s pravili ravnanja, ki si jih je Komisija sama določila v obvestilu o ugodni obravnavi iz leta 2002 in smernicah iz leta 1998. Poleg tega se poznana in dostopna upravna praksa Komisije v celoti preveri s strani sodišča Unije, katerega ustaljena sodna praksa je omogočila opredeliti pojme, ki bi jih lahko vseboval navedeni člen 23(2). Preudaren gospodarski subjekt tako lahko, po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca, dovolj natančno določi metodo za izračun in okvirno višino glob, ki mu grozijo zaradi nekega ravnanja, in to, da ta subjekt ne more vnaprej poznati natančne višine globe, ki jo bo Komisija naložila v posameznem primeru, ni kršitev načela zakonitosti kazni (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 22. maja 2008 v zadevi Evonik Degussa proti Komisiji, C‑266/06 P, točke od 50 do 55).
59 Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Splošno sodišče s tem, da je preizkusilo diskrecijsko pravico Komisije zlasti ob upoštevanju objektivnih meril, splošnih pravnih načel in smernic iz leta 1998, ki jih mora Komisija upoštevati, in da je v točki 116 izpodbijane sodbe presodilo, da je treba ugovor zakonitosti v zvezi s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, ki se nanaša na kršitev načela zakonitosti kazni, zavrniti, ni napačno uporabilo prava.
60 Iz tega izhaja, da tretji pritožbeni razlog deloma ni dopusten in deloma ni utemeljen.
Četrti pritožbeni razlog: neveljavnost smernic iz leta 1998, ker Komisija nima pristojnosti zakonodajnega organa
Trditve strank
61 Pritožnice v okviru četrtega pritožbenega razloga izpodbijajo presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero so smernice iz leta 1998 „le prispevale k opredelitvi meja za izvajanje diskrecijske pravice Komisije“. Trdijo, da bi te smernice, ki so dejansko odločilne za določitev glob, moral sprejeti Svet kot zakonodajalec. V zvezi s tem se sklicujejo na člen 290(1) PDEU, ki se nanaša na prenos pooblastila na Komisijo z zakonodajnim aktom.
62 Pritožnice izpodbijajo tudi točko 136 izpodbijane sodbe in zlasti utemeljitev Splošnega sodišča, da je ob upoštevanju odvračilnega namena glob pravilno, da sta bili metoda za njihov izračun in presoja o njihovi višini prepuščeni v presojo Komisiji. Splošno sodišče naj bi tako sankciji pravne države pripisalo združljivost s ciljema represije in odvračanja.
63 Komisija trdi, da smernice iz leta 1998 niso zakonska podlaga za naložene globe, ampak se z njimi le določa, da Komisija uporabi člen 23(2) Uredbe št. 1/2003, in zagotavlja enotna upravna praksa. Šlo naj bi torej le za upravne določbe Komisije, ki načeloma ne zavezujejo sodišč Unije (zgoraj navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 62). To naj bi Splošno sodišče navedlo v točki 133 izpodbijane sodbe.
64 Smernice iz leta 1998 naj ne bi pomenile delegirane zakonodaje. Člen 290(1) PDEU, ki je bil uveden po izdaji sporne odločbe, naj ne bi dajal odgovora na vprašanje, kdaj je za sprejetje akta potreben prenos pooblastila, ampak le določal, kako je treba opraviti prenos pooblastila na določenem področju, ki v obravnavani zadevi ni upoštevno. Poleg tega naj ureditev iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne bi kršila načela določenosti, zato naj bi bil še manj utemeljen očitek v zvezi z nedoločenostjo smernic iz leta 1998.
Presoja Sodišča
65 Znova je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe, da določbe Lizbonske pogodbe niso upoštevne za presojo pritožbenega razloga, ki se nanaša na odločbo na področju konkurence, ki je bila izdana celo pred podpisom te pogodbe.
66 Smernice iz leta 1998 nikakor niso ne zakonodaja, ne delegirana zakonodaja v smislu člena 290(1) PDEU, ne zakonska podlaga za globe, naložene na področju konkurence, ki se sprejmejo le na podlagi člena 23 Uredbe št. 1/2003.
67 Smernice iz leta 1998 pomenijo pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere upravni organ v konkretnem primeru ne more odstopiti, ne da bi navedel razloge, ki so v skladu z načelom enakega obravnavanja (glej sodbo z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 91), in so omejene na opis metode preizkusa kršitve, ki jo uporablja Komisija, in merila, ki jih mora upoštevati pri določanju zneska globe (glej zgoraj navedeno sodbo Chalkor proti Komisiji, točka 60).
68 Z nobeno določbo Pogodb pa se ne prepoveduje, da institucija sprejme takšna pravila ravnanja.
69 Iz tega izhaja, da je Komisija bila pristojna za sprejetje smernic iz leta 1998, tako da četrti pritožbeni razlog ni utemeljen.
Peti pritožbeni razlog: kršitev načel prepovedi retroaktivnosti in varstva zaupanja v pravo
Trditve strank
70 Pritožnice v okviru petega pritožbenega razloga grajajo točke od 117 do 130 izpodbijane sodbe. Trdijo, da tudi če bi bile smernice iz leta 1998 veljavne, se zaradi kršitve načela prepovedi retroaktivnosti ne bi mogle uporabiti.
71 Sodna praksa, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 125 izpodbijane sodbe, v skladu s katero se Komisiji ne sme odvzeti možnosti zvišanja višine glob, če je to potrebno za učinkovito izvajanje pravil konkurence, in tista, ki jo navaja v točki 126 navedene sodbe, v skladu s katero podjetja ne morejo pridobiti legitimnega pričakovanja, da Komisija ne bo presegla ravni glob, ki jo je prej uporabljala, kot tudi ne, da bo uporabila določeno metodo izračuna glob, naj ne bi bila združljiva s členom 7(1) EKČP, s katerim je prepovedano retroaktivno zvišanje sankcij, ki ni dovolj predvidljivo.
72 Splošno sodišče je po mnenju pritožnic napačno navedlo, da je to, da sankcija ne sme preseči 10 % prometa, bistvena omejitev diskrecijske pravice. Poleg tega naj se Splošno sodišče po eni strani ne bi smelo sklicevati na to, da so smernice iz leta 1998 povečale predvidljivost sankcij, in po drugi dopustiti Komisiji, da jih retroaktivno spremeni v škodo zadevnih podjetij.
73 Pritožnice nazadnje trdijo, ker smernice iz leta 1998 niso „zakon“ v smislu člena 7(1) EKČP, se mora prepoved retroaktivnosti a fortiori uporabiti za upravno prakso Komisije.
74 Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah 123 in 125 izpodbijane sodbe v skladu s sodno prakso Sodišča (sodba z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 231) presodilo, da ni šlo za kršitev načel prepovedi retroaktivnosti in varstva zaupanja v pravo.
Presoja Sodišča
75 Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 169 in 170 sklepnih predlogov, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah od 118 do 129 izpodbijane sodbe opozorilo na ustaljeno sodno prakso sodišč Unije, v skladu s katero ne smernice iz leta 1998 ne praksa Komisije v zvezi z višino glob, ki se naložijo na področju konkurence, ne kršijo načela prepovedi retroaktivnosti ali načela varstva zaupanja v pravo (glej zgoraj navedeni sodbi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točke 217, 218 in od 227 do 231, in Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 25, ter sodbo z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točke od 87 do 92), in to sodno prakso uporabilo.
76 Iz navedenega izhaja, da peti pritožbeni razlog ni utemeljen.
Šesti pritožbeni razlog: kršitev načela domneve nedolžnosti
Trditve strank
77 Pritožnice se v okviru šestega pritožbenega razloga sklicujejo na dvanajsti tožbeni razlog na prvi stopnji. Menijo, da Komisija ne spoštuje osnovnih načel na področju sankcioniranja kršitev, ampak šteje, da je družba odgovorna od takrat, ko je kateri koli zaposleni ene od njenih hčerinskih družb v okviru njenega delovanja ravnal v nasprotju s pravom omejevalnih sporazumov.
78 Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003, v okviru katerega je določeno, da podjetje deluje „naklepno ali iz malomarnosti“, in z načelom domneve nedolžnosti, določenem v členu 48(1) Listine in členu 6(2) EKČP.
79 Po mnenju pritožnic je zakonska določba nujna za ugotovitev, po katerih merilih se pravni osebi lahko pripišejo ravnanja njenih zakonitih zastopnikov ali drugih zaposlenih. Za pripisovanje kršitev se lahko, odvisno od primera, zahteva kršitev nadzornih nalog. Splošno sodišče pa naj bi v točki 88 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Schindler Holding naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila, da bi njene hčerinske družbe ravnale v nasprotju s členom 81 ES.
80 Komisija trdi, da pritožnice navajajo razlog, ki ga niso navedle v tožbi pred Splošnim sodiščem in ki ga je treba zato razglasiti za nedopustnega. Vsekakor naj bi trditev temeljila na napačni domnevi, da naj se v zvezi z matično družbo ne bi ugotovila nobena kršitev.
Presoja Sodišča
81 Navesti je treba, da se pritožnice sklicujejo na dvanajsti tožbeni razlog na prvi stopnji, vendar niso navedle točk izpodbijane sodbe, ki jih grajajo, medtem ko iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 43 te sodbe, izhaja, da je treba v pritožbi natančno opredeliti grajane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne navedbe, s katerimi se določno utemeljuje ta predlog.
82 S sklicevanjem na vrstni red tožbenih razlogov, ki ga je Splošno sodišče navedlo v točkah 47 in 48 izpodbijane sodbe, je mogoče ugotoviti, da del navedene sodbe, ki se nanaša na šesti pritožbeni razlog, sestavljajo točke od 63 do 92 navedene sodbe, v katerih je Splošno sodišče preizkusilo tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost sporne odločbe, ker je Splošno sodišče družbo Schindler Holding štelo za solidarno odgovorno. Te točke pa se ne nanašajo na odgovornost pravne osebe za ravnanja njenih zakonitih zastopnikov ali njenih zaposlenih, ampak na odgovornost matične družbe za ravnanja njenih hčerinskih družb.
83 Če je namen pritožnic izpodbijati odgovornost pravne osebe za ravnanja njenih zakonitih zastopnikov ali zaposlenih, gre za nov razlog, ki v okviru pritožbe ni dopusten. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 55 te sodbe, je pristojnost Sodišča v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravne rešitve, ki je bila podana v zvezi s tožbenimi razlogi, ki so se obravnavali pred sodiščem prve stopnje.
84 Iz navedenega izhaja, da v okviru šestega pritožbenega razloga niso pravno zadostno opredeljene grajane točke izpodbijane sodbe, da je pritožbeni razlog preveč nejasen, da bi se nanj lahko odgovorilo, in da je vsekakor nov. Zato ni dopusten.
Sedmi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri priznavanju solidarne odgovornosti družbe Schindler Holding
Trditve strank
85 Pritožnice v okviru sedmega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 63 do 92 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo dvanajsti tožbeni razlog na prvi stopnji, v okviru katerega so pritožnice trdile, da pogoji za solidarno odgovornost družbe Schindler Holding za kršitve, ki so jih storile njene hčerinske družbe, niso izpolnjeni.
86 Trdijo, da sodna praksa Sodišča in Splošnega sodišča, ki predpostavlja solidarno odgovornost matične družbe za kršitve, ki jih stori njena hčerinska družba, krši nacionalna prava družb, v okviru katerih se načeloma ne razširja odgovornost pravno ločenih pravnih oseb in se spoštuje načelo omejene odgovornosti delničarjev in družbenikov za dolgove njihove družbe. Zlasti naj pravni redi držav članic ne bi poznali odgovornosti matične družbe na podlagi samega domnevnega vpliva njenega vodstva na njene hčerinske družbe.
87 Načelo omejene odgovornosti naj bi bilo priznano tudi v sekundarni zakonodaji Unije. Pritožnice v zvezi s tem navajajo člen 1(2) Uredbe Sveta (ES) št. 2157/2001 z dne 8. oktobra 2001 o statutu evropske družbe (SE) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 251), ki določa, da je „[k]apital SE […] razdeljen na delnice. Vsak delničar odgovarja do višine vplačanega kapitala.“ Navajajo tudi člen 3(1)(b) predloga Uredbe Sveta o statutu evropske zasebne družbe (COM(2008) 0396 final), v skladu s katerim „družbenik odgovarja do višine vpisanega kapitala ali kapitala, za katerega se je strinjal, da ga bo vpisal“ in Dvanajsto direktivo Sveta na področju prava družb z dne 21. decembra 1989 o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom (89/667/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 104).
88 Po mnenju pritožnic se s členom 3(1)(b) PDEU Uniji podeljuje zakonodajna pristojnost le za določitev pravil o konkurenci, ki so potrebna za delovanje notranjega trga. Pravila za pripisovanje odgovornosti v okviru zveze med matično družbo in njeno hčerinsko družbo naj bi bila vedno v pristojnosti držav članic. Tožeče stranke v zvezi s tem navajajo točko 57 sklepnih predlogov generalne pravobranilke V. Trstenjak, predstavljenih v okviru zadeve, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Idryma Typou (C‑81/09, ZOdl., str. I‑10161) in z dne 16. decembra 1997 v zadevi Rabobank (C‑104/96, Recueil, str. I‑7211, točke od 22 do 28).
89 Pritožnice tako izpodbijajo to, da naj bi se solidarna odgovornost matične družbe za kršitve, ki so jih storile njene hčerinske družbe, razvila s prakso odločanja in ne s posredovanjem zakonodajalca, ki se zahteva s členom 290(1) PDEU, kot je to bilo v primeru člena 23(4) Uredbe št. 1/2003, ki določa solidarno odgovornost članov podjetniškega združenja za globo, ki se mu naloži, če to združenje ni plačilno sposobno.
90 Pritožnice podredno izpodbijajo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237) in ki – kot jo razume Splošno sodišče – kaže na objektivno odgovornost matične družbe. Po mnenju pritožnic je treba matični družbi očitati lastno krivdo, ki je lahko posledica njenega osebnega udejstvovanja pri konkretni kršitvi ali kršitvi nekaterih organizacijskih obveznosti znotraj skupine. Družba Schindler Holding naj takšne kršitve ne bi storila, saj naj bi storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila ravnanja svojih hčerinskih družb, ki so v nasprotju s pravom omejevalnih sporazumov, tako da je uvedla in razvila program uskladitve, ki naj bi bil za zgled.
91 Pritožnice še bolj podredno trdijo, da tudi če se načela odgovornosti, kot so bila določena v zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, uporabijo enako, kot jih je uporabilo Splošno sodišče, je vseeno treba zanikati odgovornost družbe Schindler Holding, ker štiri njene hčerinske družbe delujejo samostojno vsaka v drugi državi članici in ker družba Schindler Holding ne vpliva na njihove tekoče dejavnosti. Pritožnice izpodbijajo točko 86 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ocenilo, da dokazi, ki so jih predložile, niso zadostni, ne da bi jim dalo možnost, da v sodnem postopku predložijo druge dokaze. Po mnenju pritožnic je predlog na prvi stopnji vseboval dovolj dokazov, zato bi Komisija morala dokazati nasprotno.
92 Pritožnice grajajo tudi široko razlago pojma „poslovna politika“, ki jo je Splošno sodišče uporabilo v točki 86 izpodbijane sodbe. V skladu s sodno prakso Sodišča bi bilo treba predložiti dokaz za samostojno ravnanje in ne za poslovno politiko v širšem smislu.
93 Pritožnice nazadnje izpodbijajo presojo Splošnega sodišča v točki 88 izpodbijane sodbe, ki se jim zdi paradoksalna in v skladu s katero Splošno sodišče zaradi pomembnega programa uskladitve, ki je bil uveden na ravni skupine in katerega spoštovanje se je preverjalo z rednimi nadzori in drugimi ukrepi, sklepa, da družba Schindler Holding izvaja nadzor nad svojimi hčerinskimi družbami.
94 Komisija trdi, da prvi del sedmega pritožbenega razloga ni dopusten, ker pritožnice ne grajajo izpodbijane sodbe in navajajo nov razlog, ki se nanaša na nepristojnost Unije.
95 Ta razlaga naj bi pojmu podjetja, ki izhaja iz prava družb, vsekakor dajala prednost pred pojmom gospodarskega in funkcionalnega podjetja, ki se uporablja v konkurenčnem pravu Unije, in naj ne bi bila utemeljena. V nasprotju s trditvami pritožnic naj ne bi šlo za sistem odgovornosti za ravnanja tretjih niti za subsidiarno odgovornost družbenikov pravnih oseb, ampak za sistem odgovornosti, ki je posledica tega, da zadevni družbeniki sestavljajo eno podjetje v smislu člena 81 ES (glej sodbo z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09, ZOdl., str. I‑8947, točka 88). Ta sistem naj bi se torej razlikoval od sistema, navedenega v členu 23(4) Uredbe št. 1/2003, ki se nanaša na več podjetij.
96 Komisija glede domneve, da matična družba izvaja odločilen vpliv na ravnanje svoje hčerinske družbe, trdi, da ta – kot dokaz prima facie – temelji na tipični vzročni zvezi, ki jo potrjujejo izkušnje. Zgolj to, da je težko predložiti nasprotni dokaz, ki je potreben za ovrženje domneve, ne pomeni, da ta dejansko ni izpodbitna. Uporaba te domneve v obravnavani zadevi prav tako ne pomeni obrnjenega dokaznega bremena, ki bi bilo nezdružljivo z načelom domneve nedolžnosti. Šlo naj bi za dokazno pravilo in ne za pravilo o pripisovanju kršitev. Poleg tega naj bi iz sodne prakse Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice izhajalo, da domneva, čeprav jo je težko ovreči, ostane v dopustnih mejah, če je sorazmerna z legitimnim ciljem, ki mu sledi, če obstaja možnost predložitve nasprotnega dokaza in če je zagotovljena pravica do obrambe.
97 Komisija trdi, da pritožnice le s svojimi izjavami, ki niso utemeljene z dokazi, niso ovrgle domneve, v skladu s katero matična družba odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe. Po njenem mnenju navodila za uskladitev in uvedba organizacijskih struktur, ki so z njo povezane, v obravnavani zadevi dokazujeta odločilni vpliv družbe Schindler Holding na njene hčerinske družbe in ne omogočajo, da bi bile oproščene odgovornosti.
98 Pritožnice so v repliki navedle, kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe Elf Aquitaine proti Komisiji, da še vedno ni odločeno o vprašanju zakonitosti – glede na člen 6 EKČP – domneve, v skladu s katero matična družba odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe. Opozarjajo, da je v skladu s točko 40 sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 30. junija 2011 v zadevi Klouvi proti Franciji (pritožba št. 30754/03), člen 6(2) EKČP treba razlagati tako, da zagotavlja konkretne in dejanske pravice, in ne teoretičnih in navideznih. Navedene domneve, kot jo razlaga Splošno sodišče, pa naj ne bi bilo mogoče ovreči. Po njihovem mnenju naj ne bi šlo za krivdno odgovornost, ampak za skupinsko odgovornost. Pritožnice se v zvezi s tem sklicujejo na dokaze, ki so jih predložile Splošnemu sodišču.
99 Pritožnice nazadnje trdijo, da mora Splošno sodišče po uradni dolžnosti preveriti obrazložitev sporne odločbe. Ta pa naj bi bila zlasti v točkah 629, 630 in 631 obrazložitve le površno obrazložena, kar naj ne bi ustrezalo merilu, ki ga je Sodišče navedlo v zgoraj navedeni sodbi Elf Aquitaine proti Komisiji.
100 Komisija v dupliki izpodbija to utemeljitev pritožnic.
Presoja Sodišča
101 Pritožnice v okviru prvega dela sedmega pritožbenega razloga trdijo, da sodna praksa sodišč Unije krši načelo osebne odgovornosti pravnih družb. Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točkah 65 in 66 sklepnih predlogov, to načelo, čeprav je posebej pomembno zlasti z vidika odgovornosti v civilnem pravu, ni upoštevno pri opredelitvi storilca kršitve konkurenčnega prava, ki se uporablja za konkretno ravnanje podjetij.
102 Avtorji Pogodb so se odločili uporabiti pojem podjetja za opredelitev storilca kršitve konkurenčnega prava, ki se lahko sankcionira na podlagi členov 81 ES in 82 ES, ki sta postala člena 101 PDEU in 102 PDEU, in ne pojma družbe ali pravne osebe, ki se uporablja v členu 48 ES, ki je postal člen 54 PDEU. Na zadnjenavedeno določbo se navezuje sekundarno pravo, ki so ga navedle pritožnice, in zato ni upoštevna pri opredelitvi storilca kršitve konkurenčnega prava.
103 Pojem podjetja je pojasnilo sodišče Unije in označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 53, in navedena sodna praksa).
104 Iz tega izhaja, da Splošno sodišče, potem ko je v točki 66 izpodbijane sodbe opozorilo na to sodno prakso, ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 67 iste sodbe presodilo, da kadar gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora za to kršitev odgovarjati.
105 Pritožnice v okviru drugega dela sedmega pritožbenega razloga navajajo, da Unija nima zakonodajne pristojnosti za opredelitev pravil o pripisovanju kršitev v okviru razmerja med matično družbo in njeno hčerinsko družbo in da mora osnovna pravna pravila, kot je pojem storilca kršitve pravil o konkurenci, opredeliti zakonodajalec Unije, ne pa njena sodišča.
106 Vendar pritožnice ne navajajo elementov, ki jih grajajo v izpodbijani sodbi, iz besedila točk od 63 do 92 navedene sodbe pa ni razvidno ničesar, kar bi kazalo na tako trditev. Zato se mora ta razglasiti za nedopustno, ker je nova ali vsaj zato, ker je povsem nenatančna.
107 Pritožnice v repliki izpodbijajo podlago sodne prakse, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, glede na člen 6 EKČP, in trdijo, da o vprašanju zakonitosti domneve odločilnega vpliva v zvezi s to določbo, ki ga je matična družba izvajala nad hčerinsko družbo, še vedno ni odločeno. Vendar je Sodišče v točki 62 zgoraj navedene sodbe Elf Aquitaine proti Komisiji opozorilo, da domneva, čeprav jo je težko ovreči, ostane v dopustnih mejah, če je sorazmerna z legitimnim ciljem, ki mu sledi, če obstaja možnost predložitve nasprotnega dokaza in če je zagotovljena pravica do obrambe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. decembra 2009 v zadevi Spector Photo Group in Van Raemdonck, C‑45/08, ZOdl., str. I‑12073, točki 43 in 44, in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, sodba Janosevic proti Švedski z dne 23. julija 2002, Recueil des arrêts et décisions, 2002‑VII, točka 101 in naslednje).
108 Vendar se domneva odločilnega vpliva, ki se izvaja nad hčerinsko družbo, ki je v celoti ali skoraj v celoti v lasti matične družbe, nanaša zlasti na vzpostavitev ravnovesja med pomenom cilja omejevanja ravnanj, ki so v nasprotju s pravili o konkurenci, zlasti s členom 81 ES, in preprečevanja njihovega ponavljanja na eni strani ter pomenom zahtev nekaterih splošnih načel prava Unije, kot so zlasti načela domneve nedolžnosti, individualizacije kazni in pravne varnosti ter pravica do obrambe, vključno z načelom enakosti orožij, na drugi (zgoraj navedena sodba Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 59). Iz tega izhaja, da je takšna domneva sorazmerna z zakonitim ciljem, ki se mu sledi.
109 Poleg tega navedena domneva po eni strani temelji na ugotovitvi, da lahko – razen v izjemnih okoliščinah – družba, ki ima v lasti celoten ali skoraj celoten kapital hčerinske družbe, že samo na podlagi tega lastništva odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, in da se po drugi strani dejansko neizvajanje tega vpliva načeloma najučinkoviteje ugotavlja v sferi subjektov, za katere se ta domneva uporablja. Domneva pa je izpodbojna in subjekti, ki jo želijo ovreči, lahko predložijo vse elemente, ki so povezani z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki hčerinsko družbo povezujejo z matično in za katere menijo, da se z njimi lahko dokaže, da hčerinska in matična družba ne sestavljata enotnega gospodarskega subjekta (glej sodbo z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 29, ter zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točki 57 in 65).
110 Nazadnje, Komisija mora matično družbo zaslišati preden sprejme odločbo zoper njo in to odločbo lahko preizkusi sodišče Unije, ki mora odločiti ob spoštovanju pravice do obrambe.
111 Iz tega izhaja, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 71 izpodbijane sodbe uporabilo načelo domneve odgovornosti matične družbe za ravnanja njene hčerinske družbe, ki je v njeni stoodstotni lasti, ni napačno uporabilo prava.
112 Pritožnice v okviru tretjega dela sedmega pritožbenega razloga grajajo to, da je Splošno sodišče uporabilo sodno prakso, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji in trdijo, da je Splošno sodišče v točki 86 izpodbijane sodbe uporabilo preveč široko razlago pojma poslovne politike. Vendar je treba opozoriti, da je treba za ugotovitev, ali hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu odloča samostojno, načeloma upoštevati vse upoštevne dejavnike v zvezi z gospodarskimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki to hčerinsko družbo povezujejo z matično družbo, ti pa so lahko za vsak posamezni primer drugačni in jih torej ni mogoče taksativno našteti (glej v tem smislu zgoraj navedeni sodbi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točki 73 in 74, in Elf Aquitaine proti Komisiji, točka 58). Poslovna politika je zato le eden od dejavnikov in se poleg tega v nasprotju s trditvami pritožnic ne sme razlagati restriktivno.
113 Pritožnice v bistvu trdijo tudi, da se družba Schindler Holding ne more šteti za odgovorno, saj je uvedla program uskladitve. Čeprav je to trditev treba šteti za dopustno, ker je navedeno zoper merilo za presojo, ki ga je uporabilo Splošno sodišče, zadostuje ugotoviti, da Splošno sodišče nikakor ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točki 88 izpodbijane sodbe presodilo, da to, da je družba Schindler Holding sprejela kodeks ravnanja, s katerim je želela preprečiti, da bi njene hčerinske družbe kršile pravila o konkurenci in z njimi povezane smernice, po eni strani v ničemer ne vpliva na obstoj kršitve, ugotovljene v zvezi z njim, po drugi pa ne dokazuje, da so zadevne hčerinske družbe samostojno določale svojo poslovno politiko.
114 Kot je Splošno sodišče pravilno in brez protislovij ugotovilo v točki 88 izpodbijane sodbe, sprejetje navedenega kodeksa ravnanja kaže bolj na dejanski nadzor matične družbe nad poslovno politiko njenih hčerinskih družb. To, da nekateri zaposleni teh hčerinskih družb niso upoštevali tega kodeksa ravnanja, ne zadostuje za dokaz o samostojni poslovni politiki zadevnih hčerinskih družb.
115 Pritožnice nazadnje izpodbijajo presojo Splošnega sodišča v točki 86 izpodbijane sodbe, da niso predložile dokazov v utemeljitev svojih trditev, ki pa nikakor ne bi zadostovale za ovrženje domneve o odločilnem vplivu, ki ga matična družba izvaja nad hčerinskimi družbami. Vendar je treba opozoriti, da je presoja dokazov v pristojnosti Splošnega sodišča in da je Sodišču v okviru pritožbe ni treba preizkusiti.
116 Iz vseh navedenih ugotovitev izhaja, da je treba sedmi pritožbeni razlog deloma zavreči kot nedopusten in deloma zavrniti kot neutemeljen.
Osmi pritožbeni razlog: kršitev zgornje meje globe, določene v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003
Trditve strank
117 Pritožnice v okviru osmega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 362 do 364 izpodbijane sodbe. Menijo, da je trditev, da matična družba in hčerinske družbe sestavljajo enotno podjetje, pravno napačna, in da je zato za določitev vseh glob treba uporabiti promet skupine.
118 Komisija meni, da osmi pritožbeni razlog ni utemeljen iz istih razlogov, ki jih je navedla v okviru sedmega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
119 Kot je bilo presojeno v odgovor na sedmi pritožbeni razlog, trditev, da matična družba in njene hčerinske družbe lahko sestavljajo enotno podjetje, in da ga v obravnavanem primeru tudi sestavljajo, ni pravno napačna.
120 Osmi pritožbeni razlog je zato treba zavrniti.
Deveti pritožbeni razlog: kršitev lastninske pravice
Trditve strank
121 Pritožnice v okviru devetega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 185 do 196 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo šesti tožbeni razlog na prvi stopnji. Trdijo, da ima določitev glob enake učinke kot razlastitev in da je v nasprotju z mednarodnim pravom. Splošno sodišče naj bi s svojo odločitvijo kršilo člen 17(1) Listine in člen 1 dodatnega protokola k EKČP. Splošno sodišče naj ne bi preverilo – kar naj bi bilo napačno – ali je zadevno globo mogoče šteti za sorazmerno v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti njegove sodbe v zadevi Mamidakis proti Grčiji z dne 11. januarja 2007 (pritožba št. 35533/04), ampak naj bi se sklicevalo le na svojo sodno prakso in na sodno prakso Sodišča, čeprav bi moralo zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe svojo predhodno sodno prakso kritično preučiti glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.
122 Poleg tega naj bi razlogovanje Splošnega sodišča temeljilo na napačni domnevi, in sicer da družba Schindler Holding in njene hčerinske družbe sestavljajo gospodarsko enoto.
123 Komisija trdi, da pritožnice v tožbi na prvi stopnji niso navedle lastninske pravice kot temeljne pravice. To naj bi pomenilo, da se Splošno sodišče ni izreklo o Listini ali o zgoraj navedeni sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice Mamidakis proti Grčiji. Preizkus sorazmernosti, ki ga je Splošno sodišče opravilo v točkah od 191 do 195 izpodbijane sodbe, naj bi bil vsekakor enak preizkusu, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice opravilo v zgoraj navedeni sodbi Mamidakis proti Grčiji.
Presoja Sodišča
124 Kot je Sodišče opozorilo v točki 32 te sodbe, dokler Unija ne pristopi k EKČP, ta ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije. Vendar so v skladu z ustaljeno sodno prakso temeljne pravice, med katerimi je lastninska pravica, sestavni del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 1979 v zadevi Hauer, 44/79, Recueil, str. 3727, točki 15 in 17). Varstvo lastninske pravice je poleg tega določeno v členu 17 Listine.
125 Pritožnice v obravnavani zadevi Splošnemu sodišču očitajo, da ni opravilo preizkusa sorazmernosti ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti njegove zgoraj navedene sodbe Mamidakis proti Grčiji, ampak da se je sklicevalo le na svojo sodno prakso in na sodno prakso Sodišča.
126 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da se pritožnice nikoli niso sklicevale na varstvo lastninske pravice kot temeljne pravice. Nasprotno, pritožnice so v točki 97 tožbe na prvi stopnji navedle, da „ni pomembno, ali in v kolikšnem obsegu Evropska skupnost že varuje zasebno lastnino podjetij, na primer v okviru temeljnih pravic“. V isti točki pa so navedle „poseben standard varstva v mednarodnem pravu v korist tujih subjektov, ki investirajo v Evropski skupnosti“.
127 Iz tega izhaja, da pritožnice Splošnemu sodišču ne morejo očitati, da ni odgovorilo na tožbene razloge, ki jih same niso navedle. Poleg tega ne zatrjujejo, da mora Splošno sodišče po uradni dolžnosti opraviti preizkus sorazmernosti ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.
128 Pritožnice so v delu, v katerem navajajo kršitev Listine, napačno uporabo prava pri preizkusu, ki ga je opravilo Splošno sodišče, vsekakor dokazovale le s tem, da Splošno sodišče lastninski pravici ni dalo enakega pomena, kot ji ga daje EKČP.
129 V zvezi s tem, da se šteje, da so družba Schindler Holding in njene hčerinske družbe gospodarska enota, zadostuje navesti, da ne gre za zmotno razlogovanje Splošnega sodišča, ampak za temeljno načelo konkurenčnega prava, ki je predmet ustaljene sodne prakse, kot je v točkah od 101 do 103 te sodbe navedeno v odgovor na sedmi pritožbeni razlog. Opredelitev storilca kršitve konkurenčnega prava je namreč opravljena s sklicevanjem na gospodarske subjekte, čeprav so ti s pravnega vidika sestavljeni iz več fizičnih ali pravnih oseb.
130 Zato je treba deveti pritožbeni razlog zavrniti.
Deseti pritožbeni razlog: kršitev smernic iz leta 1998, ker naj bi bili izhodiščni zneski, ki so podlaga za izračun glob, previsoki
Trditve strank
131 Pritožnice v okviru desetega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 197 do 270 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo sedmi tožbeni razlog na prvi stopnji. Menijo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo sodno prakso v zvezi s smernicami iz leta 1998 in da je napačno štelo, da vpliv kršitev ni izmerljiv. Pritožnice po eni strani zatrjujejo, da so predložile indice o neobstoju učinka ali o zmanjšanjem učinku zadevnih sporazumov, po drugi pa, da naj bi bilo ta učinek mogoče določiti na podlagi ekonometrične analize. Ker Komisija take analize ni predložila, bi Splošno sodišče moralo samo sprejeti pripravljalne ukrepe in izvrševati svojo neomejeno pristojnost v smislu člena 31 Uredbe št. 1/2003.
132 Komisija nasprotuje navedbam pritožnic.
Presoja Sodišča
133 Pritožnice v okviru desetega pritožbenega razloga ne izpodbijajo tega, da so bile kršitve zgolj na podlagi njihove narave in geografskega obsega uvrščene med „zelo resne kršitve“, kot je razvidno iz točke 671 obrazložitve sporne odločbe, na katero napotuje točka 217 izpodbijane sodbe, ampak le presojo Splošnega sodišča, da dejanski vpliv omejevalnega sporazuma ni izmerljiv.
134 Kot pa je generalna pravobranilka opozorila v točki 178 sklepnih predlogov, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav je dejanski učinek kršitve na trg dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri presoji teže kršitve, gre le za eno od več meril, kot sta sama narava kršitve in obseg geografskega trga (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 129). Iz tega izhaja, da sam učinek protikonkurenčnega ravnanja ni odločilno merilo pri presoji ustreznega zneska globe. Natančneje, dejavniki, ki se nanašajo na vidik namere, so lahko pomembnejši od dejavnikov v zvezi z navedenimi učinki, še zlasti kadar gre za kršitve, ki so že same po sebi resne, kot je na primer razdelitev trgov, za kar gre tudi v obravnavani zadevi (sodbe z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C‑194/99 P, Recueil, str. I‑10821, točka 118; z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 96, in z dne 12. novembra 2009 v zadevi Carbone-Lorraine proti Komisiji, C‑554/08 P, točka 44).
135 Poleg tega je iz točke 1 A, prvi odstavek, smernic iz leta 1998 razvidno, da je ta vpliv treba upoštevati le, če ga je mogoče meriti (sodba z dne 9. julija 2009 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, C‑511/06 P, ZOdl., str. I‑5843, točka 125, in zgoraj navedena sodba Prym in Prym Consumer proti Komisiji, točka 74).
136 Zato bi Splošno sodišče, če bi upoštevalo dejanski vpliv zadevne kršitve na trg in če bi bil ta vpliv dejansko izmerljiv, to storilo za dodatno pojasnitev (glej v tem smislu sklep z dne 13. decembra 2012 v zadevi Transcatab proti Komisiji, C‑654/11 P, točka 43, in sodbo z dne 13. junija 2013 v zadevi Versalis proti Komisiji, C‑511/11 P, točki 83 in 84).
137 Iz tega sledi, da deseti pritožbeni razlog, tudi če bi bil utemeljen, ne bi mogel omajati presoje Splošnega sodišča iz točke 232 izpodbijane sodbe, da je treba zavrniti trditve, s katerimi se izpodbija zakonitost opredelitve kršitev, ugotovljenih v členu 1 sporne odločbe, za „zelo resne“.
138 Ta pritožbeni razlog torej ni upošteven.
Enajsti pritožbeni razlog: kršitev smernic iz leta 1998 zaradi premajhnih znižanj glob zaradi olajševalnih okoliščin
Trditve strank
139 Pritožnice v okviru enajstega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 271 do 279 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče upravičilo odločitev Komisije, da prostovoljnega prenehanja kršitve s strani skupine Schindler v Nemčiji ne upošteva kot olajševalne okoliščine, pri tem pa navedlo, da se v skladu s sodno prakso Sodišča olajševalna okoliščina na podlagi točke 3, tretja alinea, smernic iz leta 1998 lahko prizna le v primeru, če je kršitev prenehala zaradi ukrepanja Komisije. Po mnenju pritožnic presoja Splošnega sodišča ni v skladu z zgoraj navedeno sodbo Prym in Prym Consumer proti Komisiji, ki se nanaša na omejevalni sporazum, pri katerem so vsi udeleženci nehali sodelovati pred ukrepanjem Komisije, medtem ko se je v obravnavani zadevi iz omejevalnega sporazuma umaknilo le eno podjetje. Poleg tega naj bi bila trditev, da se je prostovoljno prenehanje kršitve zadostno upoštevalo že pri trajanju kršitve, napačna. Nazadnje, presoja Splošnega sodišča iz točke 275 izpodbijane sodbe, da je očitna nezakonitost sporazumov v nasprotju s tem, da se upošteva olajševalna okoliščina, naj bi bila podprta le s sodbami Splošnega sodišča, ne pa tudi s sodbami Sodišča.
140 Pritožnice izpodbijajo tudi točko 282 izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče zavrnilo trditev, da bi bilo treba program uskladitve, ki ga je sprejela družba Schindler, upoštevati kot olajševalno okoliščino. Po mnenju pritožnic vprašanje, ali ukrepi za uskladitev lahko „vplivajo na obstoj kršitve“, ni odločilno. Odločilno naj bi bilo le to, da se je družba Schindler s sprejetjem internih ukrepov želela izogniti kršitvam in da je družba Schindler Holding med drugim naredila, kar je mogla, da bi to dosegla. Znižanje globe bi moralo biti toliko večje zato, ker je eden od stranskih učinkov sistema uskladitve, ki ga je sprejela družba Schindler, otežiti interno odkritje kršitev, do katerih kljub vsemu pride, saj so zaposleni, ki so kršitelji, strogo sankcionirani.
141 Komisija trdi, da pritožnice ne izpodbijajo ugotovitev iz točke 276 izpodbijane sodbe v zvezi z okoliščinami, v katerih so pritožnice prenehale s kršitvijo, in sicer da so iz omejevalnega sporazuma izstopile izključno zaradi nesporazuma s preostalimi udeleženkami, ker jim te niso želele priznati večjega tržnega deleža.
142 Komisija v zvezi z upoštevanjem programa uskladitve trdi, da je nagrada za tak program v najboljšem primeru neobstoj protikonkurenčnih ravnanj, ne pa znižanje globe zaradi udeležbe pri omejevalnem sporazumu, ki je kljub vsemu obstajal.
Presoja Sodišča
143 Splošno sodišče je z ugotovitvijo dejstva, ki ga Sodišču ni treba preizkusiti, v točki 276 izpodbijane sodbe presodilo, da je družba Schindler „kot izhaja iz spisa, iz kartela izstopila izključno zaradi nesporazuma s preostalimi udeleženkami, ki ji niso želele priznati večjega tržnega deleža“. Ob upoštevanju sodne prakse, na katero je opozorjeno v točkah 274 in 275 izpodbijane sodbe, in te presoje dejstev, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je zavrnilo trditev pritožnic v zvezi s prostovoljnim prenehanjem kršitve.
144 Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 185 sklepnih predlogov, program uskladitve, ki ga je uvedla družba Schindler, ni imel očitnih pozitivnih učinkov, ampak je, nasprotno, otežil odkrivanje zadevnih kršitev. Iz tega izhaja, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je zavrnilo trditev pritožnic v zvezi s tem.
145 Enajsti pritožbeni razlog zato ni utemeljen.
Dvanajsti pritožbeni razlog: kršitev obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 zaradi premajhnih znižanj zneskov glob za sodelovanje
Trditve strank
146 Pritožnice v okviru dvanajstega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 287 do 361 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo deveti tožbeni razlog na prvi stopnji.
147 Prvič, grajajo premajhna znižanja zneskov glob in neenako obravnavanje pri uporabi obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.
148 Izpodbijajo zlasti točko 296 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da ima Komisija široko polje proste presoje, in točko 300 navedene sodbe, v kateri je presodilo, da se lahko izpodbija le očitna prekoračitev tega polja proste presoje. Po mnenju pritožnic to polje proste presoje ne obstaja, zato bi moralo Splošno sodišče sporno odločbo v celoti preveriti glede določitve zneska globe in tako uporabiti svojo neomejeno pristojnost, ki se mu priznava s členom 31 Uredbe št. 1/2003.
149 Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 309 izpodbijane sodbe napačno zavrnilo izjavo, ki so jo pritožnice podale Komisiji.
150 Nazadnje, Splošno sodišče naj bi v točkah od 312 do 319 izpodbijane sodbe napačno uporabilo načelo enakega obravnavanja glede dokazov, ki so jih predložile pritožnice.
151 Drugič, pritožnice izpodbijajo točke od 350 do 361 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo del devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, v okviru katerega so trdile, da je bilo 1‑odstotno znižanje globe za sodelovanje zunaj obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 premajhno, saj niso izpodbijale ugotovitev o dejstvih iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Menijo, da je razlogovanje Splošnega sodišča napačno in v protislovju s predhodno sodno prakso.
152 Komisija meni, da je Splošno sodišče v točki 308 izpodbijane sodbe pravilno navedlo razlog, iz katerega izjava pritožnic ni bistvena, kar je nujni pogoj za zmanjšanje globe v skladu s točko 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Šlo naj bi za presojo dejstev, ki je Sodišče v okviru pritožbe ne nadzira.
153 Komisija v zvezi s trditvijo, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, trdi, da se pritožnice implicitno sklicujejo na „podrobna pojasnila o sistemu“, ki jih je predložilo eno od podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, in ki upravičujejo znatno dodano vrednost prošnje tega podjetja za ugodno obravnavo.
154 Komisija glede točk od 350 do 361 izpodbijane sodbe trdi, da namen olajševalne okoliščine na podlagi točke 3, šesta alinea, smernic iz leta 1998 ni ta, da se ne glede na vse ugodi prošnjam za ugodno obravnavo, ki niso uspele ali niso bile zadostno izpolnjene, saj naj bi to omajalo spodbujevalni učinek obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 in obveznost sodelovanja, ki iz tega obvestila izhaja, saj se stopnje znižanj uporabijo prav takrat, kadar je zagotovljena „znatna dodana vrednost“, in glede na dan sodelovanja.
Presoja Sodišča
155 Opozoriti je treba, da se Sodišče pri izvrševanju nadzora zakonitosti odločbe o naložitvi glob zaradi kršitev pravil o konkurenci ne sme opirati na polje proste presoje Komisije, in to niti glede izbire dejavnikov, ki jih upošteva pri uporabi meril iz smernic iz leta 1998, niti glede ocene teh dejavnikov, da bi opustilo izvedbo temeljitega nadzora nad uporabo prava in nad dejstvi (zgoraj navedena sodba Chalkor proti Komisiji, točka 62). To pravilo se uporablja tudi, kadar Sodišče preverja, ali je Komisija pravilno uporabila obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 2002.
156 Čeprav načela, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točkah od 295 do 300, ne ustrezajo tej sodni praksi, je kljub temu treba preveriti, kako je Splošno sodišče opravilo nadzor v obravnavani zadevi, da bi se ugotovilo, ali je kršilo ta načela. Kot je namreč generalna pravobranilka navedla v točki 191 sklepnih predlogov, je pomembno merilo, ki ga je Splošno sodišče dejansko uporabilo pri konkretnem preizkusu dodane vrednosti sodelovanja zadevnega podjetja s Komisijo.
157 Splošno sodišče je v točkah od 301 do 349 izpodbijane sodbe preučilo dokaze, ki so jih navedle pritožnice, da bi ugotovilo, ali so prinesli „znatno dodano vrednost“ v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002.
158 Čeprav ta preizkus vključuje presojo dejstev, ki jih Sodišče v okviru pritožbe ni dolžno preverjati, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče opravilo temeljit preizkus, v katerem je presodilo dokaze, ne da bi se sklicevalo na polje proste presoje Komisije, in je svojo odločitev podrobno obrazložilo.
159 Glede očitkov v zvezi s točkami 309 in od 312 do 319 izpodbijane sodbe je treba ugotoviti, da se z njimi graja presoja dejstev s strani Splošnega sodišča, ki je Sodišču v okviru pritožbe ni treba preizkusiti. Načelo enakega obravnavanja nikakor ne preprečuje, da se ugodno obravnava samo podjetje, ki je prineslo znatno dodano vrednost v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, saj je cilj te določbe legitimen.
160 Očitke v zvezi s točkami od 350 do 361 izpodbijane sodbe je treba razglasiti za neutemeljene iz razloga, ki ga je navedla Komisija in je povzet v točki 154 te sodbe.
161 Dvanajsti pritožbeni razlog zato ni utemeljen.
Trinajsti pritožbeni razlog: nesorazmernost zneskov glob
Trditve strank
162 Pritožnice v okviru trinajstega pritožbenega razloga izpodbijajo točke od 365 do 372 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo deseti tožbeni razlog na prvi stopnji. Menijo, da je razlogovanje Splošnega sodišča napačno, saj kršitev ni mogoče pripisati družbi Schindler Holding. Poleg tega naj se globa ne bi smela šteti za sorazmerno samo zato, ker ne presega praga 10 % prometa. Iz člena 49 Listine naj bi izhajalo, da je preizkus sorazmernosti globe ločeno dejanje, ki obstaja poleg preverjanja, ali je upoštevan prag 10 % prometa. V zvezi s tem navajajo zgoraj navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Mamidakis proti Grčiji, v kateri je navedeno sodišče za nesorazmerno štelo globo v skupnem znesku približno 8 milijonov EUR.
163 Komisija trdi, da trinajsti pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja Sodišča
164 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Sodišču, kadar v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, ni treba iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča, ki pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti odloča o višini glob, ki se podjetjem naložijo zaradi kršitev prava Unije (zgoraj navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 245).
165 Le če bi Sodišče ocenilo, da višina sankcije ni le neprimerna, ampak tudi tako pretirana, da ni sorazmerna, bi bilo treba ugotoviti, da je Splošno sodišče zaradi neprimernosti zneska globe napačno uporabilo pravo (sodba z dne 22. novembra 2012 v zadevi E.ON Energie proti Komisiji, C‑89/11 P, točka 126).
166 Splošno sodišče se v obravnavani zadevi ni omejilo na preizkus, ali zneski glob presegajo prag 10 % prometa iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, ampak je v točkah od 368 do 370 izpodbijane sodbe opravilo temeljit preizkus sorazmernosti glob.
167 Očitek glede upoštevanja prometa družbe Schindler Holding temelji na napačni domnevi glede zakonitosti uporabe pojma podjetja, kot je bilo navedeno v odgovoru na sedmi pritožbeni razlog.
168 V zvezi s sklicevanjem na zgoraj navedeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Mamidakis proti Grčiji je treba poudariti – kolikor je upoštevna v zadevi s področja konkurence, ki se nanaša na gospodarsko družbo in njene hčerinske družbe in ne na fizično osebo – da se to, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 214 sklepnih predlogov, ali neka globa pomeni tako nesorazmerno obremenitev za tistega, komur je naložena, ne more presojati zgolj na podlagi njenega nominalnega zneska. To je med drugim odvisno tudi od plačilne sposobnosti subjekta, ki mu je bila naložena.
169 V zvezi s tem je treba poudariti, da če se globe naložijo podjetju, ki je gospodarska enota in je le uradno sestavljeno iz več pravnih oseb, se ne upošteva individualna plačilna sposobnost vsake od teh pravnih oseb. V tem okviru je Splošno sodišče s tem, da je upoštevalo težo zadevnih ravnanj, velikost in tudi gospodarsko moč skupine Schindler, v točki 370 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da skupni znesek glob, ki so bile naložene pritožnicam, pomeni približno 2 % njihovega konsolidiranega prometa v letu 2005, česar ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na velikost zadevne skupine.
170 Iz navedenega izhaja, da trinajsti pritožbeni razlog ni utemeljen.
171 Ker ni bilo ugodeno nobenemu pritožbenemu razlogu pritožnic, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Stroški
172 Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
173 V skladu s členom 138(1) navedenega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se plačilo stroškov naloži pritožnicam, in ker te s pritožbenimi predlogi niso uspele, se jim naloži, da poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Komisije. Ker Svet ni predlagal, naj se plačilo stroškov naloži pritožnicam, ampak je predlagal, naj Sodišče ustrezno odloči o stroških, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbe Schindler Holding Ltd, Schindler Management AG, Schindler SA, Schindler Sàrl, Schindler Liften BV in Schindler Deutschland Holding GmbH nosijo svoje stroške in stroške Evropske komisije.
3. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Podpisi