SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 7. decembra 2006(*)
„Avtorska in sorodne pravice v informacijski družbi – Direktiva 2001/29/ES – Člen 3 – Pojem ‚priobčitev javnosti‘ – Priobčitev del po televizijskih sprejemnikih, nameščenih v hotelskih sobah“
V zadevi C-306/05,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Barcelona (Španija) z odločbo z dne 7. junija 2005, ki je prispela na Sodišče 3. avgusta 2005, v postopku
Sociedad General de Autores y Editores de España (SGAE)
proti
Rafael Hoteles SA,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi A. Rosas, predsednik senata, A. Borg Barthet, J. Malenovský (poročevalec), U. Lõhmus in A. Ó Caoimh, sodniki,
generalna pravobranilka: E. Sharpston,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 4. maja 2006,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Sociedad General de Autores y Editores de España (SGAE) R. Gimeno-Bayón Cobos in P. Hernández Arroyo, odvetnika,
– za Rafael Hoteles SA R. Tornero Moreno, odvetnik,
– za francosko vlado G. de Bergues in J.‑C. Niollet, zastopnika,
– za Irsko D. J. O’Hagan, zastopnik, skupaj z N. Traversom, BL,
– za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,
– za poljsko vlado K. Murawski, U. Rutkowska in P. Derwicz, zastopniki,
– za Komisijo Evropskih skupnosti J. R. Vidal Puig in W. Wils, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2006
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L 167, str. 10).
2 Predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Sociedad General de Autores y Editores de España (SGAE) in Rafael Hoteles SA (v nadaljevanju: Rafael), ker naj bi zadnja kršila pravice intelektualne lastnine, ki jih upravlja SGAE.
Pravni okvir
Veljavno mednarodno pravo
3 Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine iz Priloge 1C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije je bil v imenu Evropske skupnosti odobren s Sklepom Sveta 94/800/ES z dne 22. decembra 1994 o sklenitvi sporazumov, doseženih v Urugvajskem krogu večstranskih pogajanj (1986–1994), v imenu Evropske skupnosti, v zvezi z zadevami, ki so v njeni pristojnosti (UL L 336, str. 1).
4 Člen 9(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine določa:
„Članice se ravnajo po členih od 1 do 21 Bernske konvencije (1971) in po dodatku k njej. Vendar pa članice nimajo pravic ali obveznosti po tem sporazumu glede pravic, danih na podlagi člena 6a te konvencije, ali pravic, ki iz njega izhajajo.“
5 Člen 11 Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del (Pariški akt z dne 24. julija 1971), v različici po spremembi z dne 28. septembra 1979 (v nadaljevanju: Bernska konvencija), določa:
„1. Avtorji dramskih, dramsko-glasbenih in glasbenih del imajo izključno pravico dovoljevati:
(1) javno uprizoritev in izvajanje svojih del, s čimer sta mišljena javna uprizoritev in javno izvajanje z vsemi sredstvi ali postopki;
(2) javno prenašanje uprizoritve in izvajanje svojih del s kakršnim koli sredstvom.
2. Enake pravice se priznavajo avtorjem dramskih ali dramsko-glasbenih del tudi glede prevajanja njihovih del ves čas, dokler trajajo njihove pravice na izvirnem delu.“
6 Člen 11a(1) Bernske konvencije določa:
„Avtorji književnih in umetniških del imajo izključno pravico dovoljevati:
(1) oddajanje svojih del po radiodifuziji ali njihovo priobčitev javnosti s katerimkoli sredstvom za brezžični prenos znakov, zvokov ali slik;
(2) vsako žično ali brezžično priobčitev po radiu oddajanega dela, če naj ga priobči javnosti kakšna druga ustanova, ne pa tista, ki ga je izvirno oziroma prva oddajala;
(3) priobčitev po radiu oddajanega dela javnosti po zvočniku ali kakršnikoli drugi podobni napravi za prenos znakov, zvokov ali slik.“
7 Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (SOIL) je v Ženevi 20. decembra 1996 sprejela Pogodbo SOIL o izvedbah in fonogramih ter Pogodbo SOIL o avtorski pravici. Ti pogodbi sta bili v imenu Skupnosti priznani s Sklepom Sveta 2000/278/ES z dne 16. marca 2000 (UL L 89, str. 6).
8 Člen 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici določa:
„Brez poseganja v določbe iz členov 11(1), točka 2, 11a(1), točki 1 in 2, 11b(1), točka 2, 14(1), točka 2, in 14a(1) Bernske konvencije imajo avtorji književnih in umetniških del izključno pravico dovoljevati vsakršno žično ali brezžično priobčitev njihovih del javnosti, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da ima vsak do njih dostop s kraja in v času, ki si ga izbere sam.“
9 Skupne izjave v zvezi s Pogodbo SOIL o avtorski pravici so bile sprejete na diplomatski konferenci 20. decembra 1996.
10 V besedilu skupne izjave člena 8 te pogodbe je navedeno:
„Samo zagotavljanje fizičnih zmogljivosti, ki so namenjene omogočanju ali izvajanju priobčitve ne pomeni priobčenje javnosti v smislu tega sporazuma ali Bernske konvencije. Poleg tega stranki sporazuma, nič razen člena 8, ne prepoveduje uporabe člena 11a(2).“
Skupnostna ureditev
11 V uvodni izjavi 9 Direktive 2001/29 je navedeno:
„Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.“
12 V uvodni izjavi 10 te direktive je navedeno:
„Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo njihovega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve ‚na zahtevo‘, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.“
13 V uvodni izjavi 15 iste direktive je navedeno:
„Diplomatska konferenca, ki se je odvijala pod pokroviteljstvom Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (SOIL) decembra 1996, je vodila k sprejetju dveh novih pogodb, ‚Pogodbe SOIL o avtorski pravici‘ in ‚Pogodbe SOIL o izvedbah in fonogramih‘, ki zajemata varstvo avtorjev oziroma izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Ta direktiva je namenjena tudi uresničevanju številnih novih mednarodnih obveznosti.“
14 V uvodni izjavi 23 te direktive je navedeno:
„S to direktivo naj se nadalje uskladi avtorjeva pravica do priobčitve javnosti. To pravico je treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Ta pravica naj zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Ta pravica naj ne zajema nobenih drugih dejanj.“
15 V uvodni izjavi 27 Direktive 2001/29 je navedeno:
„Samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v smislu te direktive.“
16 Člen 3 te direktive določa:
„1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.
2. Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami:
a) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
b) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
c) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
d) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.
3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen.“
Nacionalna ureditev
17 Kodificirano besedilo zakona o intelektualni lastnini, s katerim se urejajo, pojasnjujejo in usklajujejo zakonske določbe, veljavne na tem področju (v nadaljevanju: ZIL), je bilo odobreno s kraljevim zakonskim dekretom št. 1/1996 z dne 12. aprila 1996 (BOE št. 97 z dne 22. aprila 1996).
18 Člen 17 ZIL določa:
„Avtor izvaja izključno pravico izkoriščanja njegovega dela na kakršen koli način, še posebej pravic reproduciranja, distribucije, priobčitve javnosti in spreminjanja, česar ni mogoče izvesti brez njegovega dovoljenja, razen v primerih, ki so določeni v tem zakonu.“
19 Člen 20(1) ZIL določa:
„Priobčitev javnosti so vsa dejanja, s katerimi je delo dostopno več osebam, ne da bi bil vsaki od njih predhodno razdeljen vzorec.
Kot javno ni mogoče opredeliti priobčitev, ki je potekala na strogo zasebnem kraju, v katerem ni oddajnega omrežja in ki z oddajnim omrežjem ni povezan.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
20 SGAE je organizacija za upravljanje pravic intelektualne lastnine.
21 SGAE je menila, da je pri uporabi televizijskih sprejemnikov in oddajanju razpoloženjske glasbe v hotelu, katerega lastnica je družba Rafael, med junijem 2002 in marcem 2003 prišlo do dejanj priobčitve javnosti z deli, ki spadajo med dela, ki jih upravlja ta organizacija. Ker je SGAE menila, da so bile s temi dejanji kršene pravice intelektualne lastnine glede teh del, je pri Juzgado de Primera Instancia n° 28 de Barcelona (sodišče prve stopnje št. 28, Barcelona) zoper družbo Rafael vložila zahtevek za plačilo nadomestila.
22 To sodišče je z odločbo z dne 6. junija 2003 zahtevek delno zavrnilo. Menilo je namreč, da pri uporabi televizijskih sprejemnikov v sobah hotela ni prišlo do dejanj priobčitve javnosti z deli, ki jih upravlja SGAE. Vendar pa je kljub temu menilo, da je zahtevek SGAE glede na splošno znano dejstvo, da obstajajo v hotelih skupni prostori, ki so opremljeni s televizijskimi sprejemniki in v katerih se za boljše vzdušje predvaja razpoloženjska glasba, utemeljen.
23 SGAE in družba Rafael sta zoper sodbo vložili pritožbo pri Audiencia Provincial de Barcelona, ki je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je namestitev televizijskih sprejemnikov, po katerih se po kablu oddaja televizijski signal, zajet s satelita ali zemlje, dejanje priobčitve javnosti, na katero se nanaša pričakovana uskladitev nacionalnih predpisov o varstvu avtorskih pravic iz člena 3 Direktive [2001/29]?
2. Ali je to, da se hotelska soba šteje za strogo zaseben prostor in da se zato šteje, da priobčitev s televizijskimi sprejemniki, ki oddajajo signal, ki ga predhodno zajame hotel, ni priobčitev javnosti, v nasprotju z varstvom avtorskih pravic, ki ga nalaga Direktiva [2001/29]?
3. Ali je mogoče zaradi varstva avtorskih pravic pred dejanji priobčitve javnosti, določenega v Direktivi [2001/29], dejanje priobčitve s televizijskim sprejemnikom, nameščenim v hotelsko sobo, šteti za dejanje priobčitve javnosti, ker ima ta javnost zaporedoma dostop do dela?“
Predlog za ponovno odprtje ustnega postopka
24 Družba Rafael je z dopisom, ki je prispel na Sodišče 12. septembra 2006, na podlagi člena 61 Poslovnika Sodišča predlagala ponovno odprtje ustnega postopka.
25 Ta predlog je bil obrazložen z domnevno neskladnostjo sklepnih predlogov generalne pravobranilke. Družba Rafael navaja, da pomeni negativni odgovor na prvo vprašanje v njenih sklepnih predlogih tudi nujno negativen odgovor na drugo in tretje vprašanje, čeprav je generalna pravobranilka predlagala, naj se na zadnji odgovori pritrdilno.
26 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da Statut Sodišča in njegov poslovnik strankam ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca predložijo stališča (glej zlasti sodbo z dne 30. marca 2006 v zadevi Emanuel, C-259/04, ZOdl., str. I‑3089, točka 15).
27 Sodišče seveda lahko v skladu s členom 61 svojega poslovnika po uradni dolžnosti ali na predlog generalnega pravobranilca ali na predlog strank odredi ponovno odprtje ustnega postopka, če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena ali da je treba o njej odločiti na podlagi trditve, o kateri stranki nista razpravljali (glej zlasti sodbi z dne 13. novembra 2003 v zadevi Schilling in Fleck-Schilling, C‑209/01, Recueil, str. I‑13389, točka 19, in z dne 17. junija 2004 v zadevi Recheio proti Cash & Carry, C‑30/02, ZOdl., str. I‑6051, točka 12).
28 Sodišče zato v obravnavanem primeru meni, da ima na voljo vse potrebne podatke, da lahko odloči.
29 Zato ponovnega odprtja ustnega postopka ni treba odrediti.
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
30 Najprej je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi družba Rafael, zadevni položaj v postopku v glavni stvari ne ureja Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL L 248, str. 15), ampak Direktiva 2001/29. Zadnja se namreč uporablja za vse priobčitve varovanih del javnosti, medtem ko Direktiva 93/83 določa zgolj najnižjo raven uskladitve posameznih vidikov varstva avtorske in sorodnih pravic v primeru priobčitve javnosti po satelitu ali retransmisije valov po kablu, ki izhajajo iz drugih držav članic. Vendar, kot je Sodišče že razsodilo, v nasprotju z Direktivo 2001/29 ta pravila za najnižjo raven uskladitve ne podajajo dejavnikov za odgovor na vprašanje o položaju, ki je podoben tem, obravnavanemu v vprašanjih za predhodno odločanje (glej v tem smislu sodbo z dne 3. februarja 2000 v zadevi Egeda, C‑293/98, Recueil, str. I‑629, točki 25 in 26).
31 Dalje, treba je opozoriti, da je iz zahtev po enotni uporabi prava Skupnosti in načela enakosti razvidno, da se morajo pogoji neke določbe prava Skupnosti, ki tako kot določbe iz Direktive 2001/29 ne obsega izrecne napotitve na pravo držav članic za določitev njenega pomena in obsega, običajno v vsej Skupnosti razlagati neodvisno in enotno (glej zlasti sodbi z dne 9. novembra 2000 v zadevi Yiadom, C‑357/98, Recueil, str. I‑9265, točka 26, in z dne 6. februarja 2003 v zadevi SENA, C‑245/00, Recueil, str. I‑1251, točka 23). Iz tega je mogoče sklepati, da avstrijska vlada ne more upoštevno navajati, da morajo države članice opredeliti pojem „javnost“, naveden, ne pa tudi opredeljen v Direktivi 2001/29.
Prvo in tretje vprašanje
32 S prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali distribucija strankam po signalu iz televizijskih sprejemnikov, nameščenih v hotelskih sobah, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 in ali pomeni sama namestitev televizijskih sprejemnikov v sobah takega obrata tako dejanje.
33 V zvezi s tem je treba navesti, da navedena direktiva sama po sebi ne vsebuje pojasnila, kaj je treba razumeti s „priobčitvijo javnosti“.
34 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Skupnosti upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (glej zlasti sodbi z dne 19. septembra 2000 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑156/98, Recueil, str. I‑6857, točka 50, in z dne 6. julija 2006 v zadevi Komisija proti Portugalski, C‑53/05, ZOdl., str. I-6215, točka 20).
35 Besedila prava Skupnosti je treba razumeti, kolikor je mogoče, glede na mednarodno pravo, še posebej če se želi z njimi izvršiti mednarodni sporazum, ki ga je sklenila Skupnost (glej zlasti sodbo z dne 14. julija 1998 v zadevi Bettati, C‑341/95, Recueil, str. I‑4355, točka 20 in navedena sodna praksa).
36 Iz uvodne izjave 23 Direktive 2001/29 je razvidno, da je treba pojem „priobčitev javnosti“ razumeti v širšem pomenu. Taka razlaga je nujna za dosego glavnega cilja navedene direktive, ki je, kot je mogoče razbrati tudi iz njenih uvodnih izjav 9 in 10, vzpostavitev varstva, med drugim avtorjev, kar tem omogoči primerno nagrado za uporabo njihovih del, še posebej pri priobčitvi javnosti.
37 Sodišče je razsodilo, da se v okviru tega pojma beseda „javnost“ nanaša na nedoločeno število morebitnih televizijskih gledalcev (sodbi z dne 2. junija 2005 v zadevi Mediakabel, C‑89/04, ZOdl., str. I‑4891, točka 30, in z dne 14. julija 2005 v zadevi Lagardère Active Broadcast, C‑192/04, ZOdl., str. I‑7199, točka 31).
38 V okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, se zahteva celosten pristop, pri čemer se na eni strani ne upoštevajo zgolj stranke, nastanjene v sobah hotela, na katere se izrecno nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, ampak tudi stranke, ki so navzoče v vseh drugih prostorih tega obrata in imajo tam na voljo televizijski sprejemnik. Prav tako je treba na drugi strani upoštevati okoliščino, da se običajno stranke takega obrata hitro zamenjajo. Na splošno gre za dovolj veliko število oseb, da jih je mogoče glede na glavni cilj Direktive 2001/29, kot je bilo opozorjeno že v točki 36 te sodbe, šteti za javnost.
39 Poleg tega ima lahko – ob upoštevanju kumulativnih učinkov, ki izhajajo iz dajanja del na voljo takim morebitnim televizijskim gledalcem – to dajanje v tem okviru večji pomen. Dalje, ni tako pomembno, da so edini naslovniki uporabniki sob in da ti posamezno za hotel predstavljajo zgolj omejen gospodarski vložek.
40 Prav tako je treba navesti, da se priobčitev, ki se izvede v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v skladu s členom 11a(1), točka 2, Bernske konvencije analizira kot priobčitev retransmisijske ustanove, ki ni prvotna ustanova. Tako se tak prenos opravi javnosti, ki je drugačna od tiste, na katero se nanaša dejanje prvotne priobčitve dela, to je novi javnosti.
41 Kot je pojasnjeno v vodniku k Bernski konvenciji – razlagalna listina, ki jo je pripravil SOIL, ki, čeprav ni pravno zavezujoča, pripomore k razlagi navedene konvencije – namreč avtor z dovolitvijo radiodifuzijskega oddajanja svojega dela ne upošteva le neposrednih uporabnikov s sprejemniki, ki posamezno ali v zasebnem ali družinskem krogu zajamejo oddajanje. Ta vodnik določa, da zato, ker se to zajemanje oddajanj opravlja za širši krog in včasih s pridobitnim namenom, lahko novi del javnosti sprejema delo s poslušanjem in gledanjem, in priobčitev oddajanja po zvočniku ali podobni napravi ni več zgolj sprejemanje oddajanja, ampak samostojno dejanje, s katerim je oddajano delo priobčeno novi javnosti. Glede na pojasnila navedenega vodnika je za tako javno sprejemanje potrebno dovoljenje avtorja, ki ima za to izključno pravico.
42 Stranke hotela pomenijo torej novo javnost. Distribucija radiodifuzijskega oddajanja dela tem strankam po televizijskih sprejemnikih ne pomeni zgolj tehničnega sredstva za zagotovitev ali izboljšanje sprejemanja prvotnega oddajanja na območju, ki ga pokriva. Nasprotno, hotel je obrat, ki posreduje in svojim strankam omogoča dostop do varovanega dela ter se popolnoma zaveda posledic svojega ravnanja. Če tega posredovanja ne bi bilo, stranke, ki so na navedenem območju, oddajanega dela načeloma ne bi mogle spremljati.
43 Dalje, člen 3(1) Direktive 2001/29 in člen 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici določata, da je za priobčitev javnosti dovolj že, če je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo lahko osebe, ki jo sestavljajo, do njega dostop. Vendar pa v nasprotju s tem, kar trdita družba Rafael in Irska, s tega stališča ni odločilno, da stranke, ki niso vklopile televizijskega sprejemnika, dejansko niso imele dostopa do del.
44 Še več, iz elementov v sodnem spisu, predloženih Sodišču, je razvidno, da se posredovanje hotela, ki svojim strankam omogoča dostop do radiodifuzioniranega dela, obravnava kot dodatna storitev s ciljem pridobitve določene koristi. Zato namreč ni mogoče resno prerekati, da ponudba te storitve vpliva na raven hotela in potemtakem na ceno sob. Tudi če bi se ugotovilo, da, kot navaja Komisija Evropskih skupnosti, uresničevanje pridobitnega namena ni nujni pogoj za obstoj priobčitve javnosti, je vsekakor dokazano, da je v okoliščinah postopka v glavni stvari priobčitev pridobitne narave.
45 V zvezi z vprašanjem, ali pomeni sama namestitev televizijskih sprejemnikov v hotelskih sobah dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, je treba poudariti, da je v uvodni izjavi 27 te direktive v skladu s členom 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici navedeno, da „[s]amo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočajo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive“.
46 Čeprav samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki je poleg hotelov običajno dejavnost podjetij, specializiranih za prodajo ali oddajanje televizijskih sprejemnikov, ne pomeni priobčitve v smislu Direktive 2001/29, pa to ne spremeni dejstva, da taka zmogljivost javnosti lahko tehnično omogoči dostop do del, ki se oddajajo z radiofuzijo. Če hotel po tam nameščenih televizijskih sprejemnikih distribuira signal svojim strankam, nastanjenim v sobah tega obrata, gre za priobčitev javnosti, pri čemer ni pomembno, katera tehnika za prenos signala se uporablja.
47 Zato je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da čeprav samo nudenje fizičnih zmogljivosti ne pomeni priobčitve v smislu Direktive 2001/29, pa distribucija signala, ki jo hotel po televizijskih sprejemnikih omogoči svojim strankam, nastanjenim v sobah tega obrata, ne glede na to, kakšna tehnika za prenos signala se uporabi, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) te direktive.
Drugo vprašanje
48 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je zasebnost hotelskih sob v nasprotju s tem, da gre pri priobčitvi dela, ki se v njih opravi po televizijskih sprejemnikih, za dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
49 V zvezi s tem Irska navaja, da je treba ločiti med dejanji priobčitve ali dajanja del na voljo, ki se izvajajo v okviru zasebnosti hotelskih sob, od istih dejanj, ki se izvajajo na javnih krajih znotraj tega obrata. Te trditve pa ni mogoče sprejeti.
50 Iz besedila in namena člena 3(1) Direktive 2001/29 in člena 8 Pogodbe SOIL o avtorski pravici, s katerima se zahteva dovoljenje avtorja, ne za retransmisijo na javnem kraju ali prostoru, odprtem za javnost, temveč za dejanja priobčitve, s katerimi se javnosti daje dostop do dela, je razvidno, da zasebnost ali javnost kraja, na katerem poteka priobčitev, ni pomembna.
51 Poleg tega v skladu z določbami Direktive 2001/29 in Pogodbe SOIL o avtorski pravici pravica do priobčitve javnosti obsega dajanje del na voljo javnosti tako, da ima do njih dostop vsak s kraja in v času, ki ju sam izbere. Vendar bi se navedeni pravici do dajanja na voljo javnosti in potemtakem pravici do priobčitve javnosti očitno odvzelo njeno bistvo, če ne bi zajemala tudi priobčitev, ki se izvedejo na zasebnih krajih.
52 V utemeljitev trditve o zasebnosti hotelskih sob navaja Irska tudi evropsko Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu, in še posebej njen člen 8, na podlagi katerega je prepovedano vsakršno samovoljno vmešavanje ali nesorazmerno posredovanje javne oblasti na področju zasebnega. Te trditve pa tudi ni mogoče sprejeti.
53 V zvezi s tem je treba navesti, da Irska ne pojasnjuje, kdo naj bi bil v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, žrtev takega samovoljnega in nesorazmernega vmešavanja. Vendar je težko razumeti, da Irska s tem misli na stranke, ki imajo koristi od signala, ki ga sprejemajo, in ki niso zavezane k plačilu nadomestila avtorjem. Prav tako očitno ne gre za hotel, saj, čeprav je mogoče sklepati, da je ta obrat navedeno nadomestilo dolžan plačati, kljub temu ne more trditi, da je žrtev kršitve člena 8 Evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker ni mogoče šteti, da hotelske sobe, dane na voljo strankam, spadajo na področje njegove zasebnosti.
54 Glede na vse navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da zasebnost hotelskih sob ni v nasprotju s tem, da gre pri priobčitvi dela, ki se tam izvede po televizijskih sprejemnikih, za dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
Stroški
55 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1) Čeprav samo nudenje fizičnih zmogljivosti ne pomeni priobčitve v smislu Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, pa distribucija signala, ki jo hotel po televizijskih sprejemnikih omogoči svojim strankam, nastanjenim v sobah tega obrata, ne glede na to, kakšna tehnika se uporabi za prenos signala, pomeni dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) te Direktive.
2) Zasebnost hotelskih sob ni v nasprotju s tem, da gre pri priobčitvi dela, ki se tam izvede po televizijskih sprejemnikih, za dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
Podpisi