SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NIILA JÄÄSKINENA,
predstavljeni 17. novembra 2011(1)
Zadeva C‑461/10
Bonnier Audio AB,
Earbooks AB,
Norstedts Förlagsgrupp AB,
Piratförlaget Aktiebolag,
Storyside AB
proti
Perfect Communication Sweden AB („ePhone“)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Högsta domstolen (Švedska))
„Avtorska in sorodne pravice – Pravica do učinkovitega varstva intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48/ES – Člen 8 – Varstvo osebnih podatkov – Elektronske komunikacije – Hramba nekaterih pridobljenih podatkov – Posredovanje osebnih podatkov posameznikom – Direktiva 2002/58/ES – Člen 15 – Direktiva 2006/24/ES – Člen 4 – Zvočne knjige – Izmenjava datotek – Odredba sodišča, naj ponudnik internetnih storitev razkrije ime in naslov uporabnika, ki uporablja specifični IP‑naslov“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 3 do 5 in 11 Direktive 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES(2) ter člena 8 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine(3).
2. Ta predlog je vložilo Högsta domstolen (vrhovno sodišče, Švedska) v okviru spora med družbami Bonnier Audio AB, Earbooks AB, Norstedts Förlagsgrupp AB, Piratförlaget Aktiebolag in Storyside AB (v nadaljevanju: skupaj: Bonnier Audio in druge) ter družbo Perfect Communication Sweden AB (v nadaljevanju: ePhone) glede nasprotovanja zadnjenavedene predlogu za izdajo odredbe o razkritju podatkov, ki so ga vložile družba Bonnier Audio in druge v postopku v glavni stvari, da bi se identificiral naročnik.
3. Varstvo osebnih podatkov je prečno področje, ki nenehno odpira številna vprašanja na različnih drugih področjih. Je temeljna pravica (člen 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v nadaljevanju: Listina o temeljnih pravicah), enako kot pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (člen 7 Listine o temeljnih pravicah), ki jo je pogosto treba uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami, ki jih zagotavlja pravni red Unije, kot je varstvo intelektualne lastnine (člen 17 Listine o temeljnih pravicah).(4) V okviru sekundarne zakonodaje sta upoštevna dva dokumenta, in sicer Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(5) in Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).(6) Navedeni direktivi sta bili dopolnjeni z Direktivo 2006/24.
4. Novost in pogosta občutljivost vprašanj v zvezi z varstvom osebnih podatkov sta razvidni tudi iz tega, da je Sodišče obravnavalo veliko zadev, ki so vodile do izdaje sodbe velikega senata, ki se nanaša zlasti na razlago Direktive 95/46.(7)
5. Sodišče je že večkrat imelo priložnost odločiti o razlagi Direktive 2006/24. Vendar se pravno vprašanje, ki se postavlja v obravnavani zadevi, razlikuje od vprašanj, ki so bila obravnavana v že razsojenih zadevah.(8) V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje zlasti, ali je treba dopolniti razlago, ki je bila podana v zadevah, v katerih sta bila po sprejetju Direktive 2006/24 izdana zgoraj navedena sodba Promusicae in sklep LSG‑Gesellschaft zur Wahrnehmung von Leistungsschutzrechten.(9)
II – Pravni okvir
A – Pravo Unije
1. Pravice intelektualne lastnine
6. Direktiva 2004/48 določa pravila o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.
7. Člen 8 Direktive 2004/48 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da lahko v okviru postopkov v zvezi s kršitvijo pravice intelektualne lastnine in na podlagi utemeljene in sorazmerne zahteve vlagatelja pristojni sodni organi odredijo, da informacije o izvoru in distribucijskih omrežjih blaga ali storitev, ki kršijo pravico intelektualne lastnine, priskrbi kršitelj in/ali katera koli druga oseba, za katero se ugotovi, da:
(a) poseduje v komercialnem obsegu blago, ki je predmet kršitve;
(b) uporablja v komercialnem obsegu storitve, ki so predmet kršitve;
(c) zagotavlja v komercialnem obsegu storitve, uporabljene v dejavnostih, ki so predmet kršitve; ali
(d) za katero je oseba iz točke (a), (b) ali (c) navedla, da je bila vpletena v proizvodnjo, izdelavo ali distribucijo blaga ali opravljanje storitev.
2. Informacije iz odstavka 1 vključujejo, kot je ustrezno:
(a) imena in naslove proizvajalcev, izdelovalcev, distributerjev, dobaviteljev in drugih prejšnjih imetnikov blaga ali storitev, kakor tudi predvidenih trgovcev na debelo in na drobno;
(b) informacije o proizvedenih, izdelanih, dostavljenih, prejetih ali naročenih količinah, pa tudi o cenah, doseženih za zadevno blago ali storitve.
3. Odstavka 1 in 2 se uporabljata brez poseganja v druge zakonske določbe, ki:
[…]
(e) urejajo varstvo zaupnosti virov informacij ali obdelavo osebnih podatkov.“
2. Varstvo osebnih podatkov
8. Upošteven pravni okvir na tem področju sestavljajo tri direktive, in sicer Direktiva 95/46, Direktiva 2002/58 in Direktiva 2006/24.
a) Direktiva 95/46
9. Direktiva 95/46 državam članicam nalaga, da zagotovijo varstvo pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov s tem, da sprejmejo smernice o zakonitosti te obdelave.
b) Direktiva 2002/58
10. Direktiva 2002/58 prenaša načela, navedena v Direktivi 95/46, v posebna pravila, ki se nanašajo na sektor elektronskih komunikacij.
11. Določbe člena 5(1) Direktive 2002/58 določajo, da morajo države članice zagotoviti zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti morajo prepovedati vsem osebam, razen uporabnikom, shranjevanje teh podatkov brez privolitve zadevnih uporabnikov. Izjeme od tega načela veljajo le za osebe, ki jim je to zakonsko dovoljeno v smislu člena 15(1) navedene direktive, in za tehnično shranjevanje, ki je potrebno za prenos sporočila. Poleg tega člen 6(1) Direktive 2002/58 določa, da morajo biti podatki o prometu, ki so shranjeni, izbrisani ali predelani v anonimne, potem ko niso več potrebni za namen prenosa sporočila, kar ne posega v odstavke 2, 3 in 5 tega člena in člena 15(1) te direktive.
12. V skladu s členom 15(1) Direktive 2002/58 države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, da bi omejile obseg zlasti obveznosti zagotavljanja zaupnosti podatkov o prometu, kadar taka omejitev pomeni potreben, primeren in sorazmeren ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito nacionalne varnosti – to je državne varnosti – obrambe, javne varnosti ali za zagotovitev preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive 95/46.
c) Direktiva 2006/24
13. Direktiva 2006/24 se nanaša na hrambo podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij.
14. Člen 1(1) Direktive 2006/24 določa:
„Namen te direktive je uskladiti določbe držav članic glede obveznosti ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij glede hrambe določenih podatkov, ki jih pridobivajo ali obdelujejo, da se zagotovi dostopnost podatkov za namen preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic.“
15. Cilj določb Direktive 2006/24 je približevanje nacionalnih zakonodaj glede obveznosti hrambe podatkov (člen 3), kategorij podatkov, ki se hranijo (člen 5), obdobja hrambe podatkov (člen 6), varovanja in varnosti podatkov (člen 7) ter zahtev glede shranjevanja podatkov (člen 8).
16. Člen 3(1) navedene direktive tako določa:
„Z odstopanjem od členov 5, 6 in 9 Direktive 2002/58/ES države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da so podatki, opredeljeni v členu 5 te direktive, hranjeni v skladu z določbami te direktive, kolikor se pridobivajo ali obdelujejo pri ponudnikih javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnega komunikacijskega omrežja v njihovi pristojnosti v procesu zagotavljanja zadevnih komunikacijskih storitev.“
17. Člen 4 te direktive določa:
„Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se podatki, hranjeni v skladu s to direktivo, zagotovijo samo pristojnim nacionalnim organom za vsak primer posebej in v skladu z nacionalnim pravom.
Vsaka država članica v nacionalnem pravu določi postopke in pogoje za pridobitev dostopa do hranjenih podatkov v skladu z zahtevami glede nujnosti in sorazmernosti, in sicer ob upoštevanju ustreznih določb prava Evropske unije ali mednarodnega javnega prava, zlasti pa EKČP, kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.“
18. Člen 5 Direktive 2006/24 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da se v skladu s to direktivo hranijo naslednje kategorije podatkov:
[…]
(2) pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije:
(i) dodeljeno(-a) uporabniško(-a) ime(-na);
(ii) uporabniško ime in telefonska številka, dodeljeni za vsako komunikacijo, s katero se vstopa v javno telefonsko omrežje;
(iii) ime in naslov naročnika ali registriranega uporabnika, ki mu je bil v času komunikacije dodeljen naslov internetnega protokola (IP), uporabniško ime ali telefonska številka;
(b) podatki, potrebni za prepoznanje cilja komunikacije:
[…]
(c) podatki, potrebni za ugotovitev datuma, časa in trajanja komunikacije:
[…]
(d) podatki, potrebni za ugotovitev vrste komunikacije:
[…]
(e) podatki, potrebni za razpoznavo komunikacijske opreme uporabnikov ali njihove dozdevne opreme:
[…]
(f) podatki, potrebni za ugotovitev lokacije opreme za mobilno komunikacijo:
[…]
2. Podatki, ki razkrivajo vsebino komunikacije, ne smejo biti hranjeni v skladu s to direktivo.“
19. Nazadnje, člen 11 Direktive 2006/24 v člen 15 Direktive 2002/58 vstavlja nov odstavek 1a. Na podlagi te določbe člen 15(1) Direktive 2002/58 ni uporabljiv za podatke, katerih hramba je posebej zahtevana v Direktivi 2006/24.
B – Nacionalno pravo
1. Avtorska pravica
20. Glede avtorske pravice so bile določbe Direktive 2004/48 prenesene v švedsko pravo s sprejetjem novih določb v zakonu 1960:729 o avtorski pravici na književnih in umetniških delih (lagen (1960:729) om upphovsrätt till litterära och konstnärliga verk, v nadaljevanju: zakon o avtorski pravici). Te nove določbe so začele veljati 1. aprila 2009.(10)
21. Člen 53c zakona o avtorski pravici določa:
„Če predlagatelj predloži dejanske indice o kršitvi pravice intelektualne lastnine na delu, navedene v členu 53, lahko sodišče osebam, navedenim v drugem odstavku spodaj, pod grožnjo kazni odredi, naj razkrijejo informacije o izvoru in distribucijskih omrežjih blaga ali storitev, s katerimi se krši pravica ali se vanjo posega (odredba o razkritju). Tak ukrep je lahko odrejen na predlog imetnika pravice, njegovega pravnega naslednika ali kogar koli, ki ima pravico do uporabe dela. Odrediti ga je mogoče le, če zahtevane informacije lahko olajšajo preiskavo glede kršitve pravice v zvezi z navedenim blagom ali navedenimi storitvami ali posega vanjo.
Obveznost razkritja je naložena vsaki osebi:
1. ki je storilec ali sostorilec kršitve pravice ali poseganja vanjo;
2. ki je v komercialnem obsegu posedovala blago, v zvezi s katerim je bila kršena pravica ali se je poseglo vanjo;
3. ki je v komercialnem obsegu uporabljala storitev, v zvezi s katero je bila kršena pravica ali se je poseglo vanjo;
4. ki je v komercialnem obsegu zagotavljala storitev elektronskih komunikacij ali drugo storitev, v zvezi s katero je bila kršena pravica ali se je poseglo vanjo;
5. za katero je oseba iz zgornjih točk od 2 do 4 navedla, da je sodelovala pri proizvodnji ali distribuciji blaga ali pri opravljanju storitev, v zvezi s katerimi je bila kršena pravica ali se je vanjo poseglo.
Informacije o izvoru in distribucijskih omrežjih blaga ali storitev zlasti vključujejo:
1. imena in naslove proizvajalcev, distributerjev, ponudnikov in drugih prejšnjih imetnikov ali ponudnikov blaga ali storitev;
2. imena in naslove trgovcev na debelo in na drobno in
3. informacije o proizvedenih, izdelanih, dostavljenih, prejetih ali naročenih količinah, pa tudi o cenah, določenih za zadevno blago ali storitve.
Zgornje določbe se uporabljajo za poskus ali pripravo na kršitev ali poseg, naveden v členu 53.“
22. Člen 53d zakona o avtorski pravici določa:
„Odredbo o razkritju je mogoče izdati le, če so razlogi, ki jo upravičujejo, pomembnejši od nevšečnosti ali škode, ki bi jo naslovnik odredbe lahko utrpel, ali od vseh nasprotnih interesov v zvezi odredbo.
Obveznost razkritja na podlagi uporabe člena 53d se ne nanaša na informacije, katerih razkritje bi zadevne osebe sililo v priznanje lastnega sodelovanje ali sodelovanja njihovih ožjih družinskih članov pri kršitvi v smislu člena 3 poglavja 36 zakona o pravdnem postopku.
Zakon 1998:204 o osebnih podatkih (personuppgiftslagen (1998:204)) določa omejitve glede obdelave teh informacij.“
2. Varstvo osebnih podatkov
23. Direktiva 2002/58 je bila v švedsko pravo prenesena zlasti z zakonom o elektronskih komunikacijah 2003:389 (lagen (2003:389) om elektronisk kommunikation). Na podlagi člena 20, prvi odstavek, poglavja 6 navedenega zakona oseba, ki je v zvezi z dobavo omrežja za elektronske komunikacije ali opravljanjem storitev elektronskih komunikacij pridobila podatke o naročnikih ali pa je imela dostop do njih, teh podatkov ne sme posredovati ali uporabljati brez odobritve.
24. Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da je obveznost zaupnosti, ki zavezuje zlasti ponudnike internetnih storitev, tako oblikovana zato, da prepoveduje zgolj nepooblaščeno razkritje ali uporabo nekaterih podatkov. Vendar je taka obveznost zaupnosti relativna, ker druge določbe določajo obveznost razkritja, zaradi česar je razkritje dovoljeno. Högsta domstolen meni, da je bilo glede pravice do informacij, ki jo določa člen 53c zakona o avtorski pravici, ki se uporablja tudi za ponudnike internetnih storitev, ugotovljeno, da ni bilo treba izvesti posebnih zakonodajnih sprememb, da bi te nove določbe o razkritju prevladale nad načelom zaupnosti.(11) Odločitev sodišča, da izda odredbo o razkritju informacij, tako izpodrine obveznost zaupnosti.
25. Direktiva 2006/24 pa v švedsko pravo ni bila prenesena v določenem roku.(12)
III – Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
26. Družba Bonnier Audio in druge so založnice in imajo med drugim izključne pravice do reproduciranja, izdajanja in priobčitve javnosti 27 del v obliki zvočnih knjig.
27. Družba Bonnier Audio in druge trdijo, da so bile njihove izključne pravice kršene s tem, da je bilo teh 27 del javnosti priobčenih brez njihovega privoljenja prek strežnika FTP (file transfer protocol), ki omogoča izmenjavo datotek in prenos podatkov med računalniki, povezanimi z internetom.
28. Družba ePhone je ponudnica internetnih storitev, prek katere je bila storjena domnevno nezakonita izmenjava datotek.
29. Družba Bonnier Audio in druge so pri Solna tingsrätt (sodišče prve stopnje v Solni) vložile predlog za izdajo odredbe o razkritju imena in naslova osebe, ki uporablja specifičen IP‑naslov, s katerim naj bi bile zadevne datoteke prenesene 1. aprila 2009 med 3.28 in 5.45.
30. Družba ePhone je temu predlogu nasprotovala in trdila, da je predlagana odredba v nasprotju z Direktivo 2006/24.
31. Sodišče prve stopnje, Solna tingsrätt, je ugodilo predlogu za izdajo odredbe o razkritju zadevnih podatkov.
32. Družba ePhone je vložila pritožbo na Svea hovrätt (pritožbeno sodišče v Stockholmu) in predlagala, naj se predlog za izdajo odredbe o razkritju zavrne. Ta družba je predlagala tudi, naj se Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe o tem, ali Direktiva 2006/24 nasprotuje temu, da se osebam, ki niso javni organi, navedeni v tej direktivi, razkrijejo podatki o naročniku, ki mu je bil dodeljen določen IP‑naslov.
33. Svea hovrätt je razsodilo, da v Direktivi 2006/24 ni nobene določbe, ki bi preprečevala, da bi se stranki v civilnopravnem sporu odredilo razkritje podatkov o naročniku osebam, ki niso javni organi. Navedeno sodišče je poleg tega zavrnilo predlog, naj se Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.
34. Ugotovilo je tudi, da založnice zvočnih knjig niso predložile indicev, da je bila kršena pravica intelektualne lastnine. Zato je odločilo, da se odredba o razkritju, ki jo je izdalo Solna tingsrätt, razveljavi. Družba Bonnier Audio in druge so se nato pritožile na Högsta domstolen, predložitveno sodišče.
35. To sodišče meni, da kljub zgoraj navedeni sodbi Promusicae in zgoraj navedenem sklepu LSG‑Gesellschaft zur Wahrnehmung von Leistungsschutzrechten obstaja dvom glede vprašanja, ali pravo Unije nasprotuje uporabi člena 53c zakona o avtorski pravici, ker se niti ta sodba niti ta sklep ne sklicujeta na Direktivo 2006/24.
36. V teh okoliščinah je Högsta domstolen prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali Direktiva 2006/24 […], zlasti njeni členi od 3 do 5 in 11, nasprotuje uporabi nacionalne določbe, ki temelji na členu 8 Direktive 2004/48 […] in ki dovoljuje, da se ponudniku internetnih storitev v civilnem postopku zaradi identifikacije naročnika odredi, naj imetniku avtorske pravice ali njegovemu pravnemu nasledniku razkrije podatke o identiteti naročnika, ki mu je ponudnik internetnih storitev dodelil specifičen IP‑naslov, ki naj bi bil uporabljen pri kršitvi navedene pravice? Vprašanje temelji na domnevi, da je predlagatelj odredbe kršitev avtorske pravice izkazal za verjetno in da je ukrep sorazmeren.
2. Ali na odgovor na prvo vprašanje vpliva dejstvo, da država članica še ni prenesla Direktive 2006/24, čeprav se je rok za prenos iztekel?“
37. Družba Bonnier Audio in druge ter družba ePhone, švedska, češka, italijanska in latvijska vlada ter Evropska komisija so predložile pisna stališča.
38. Vse stranke, ki so predložile pisna stališča, razen češke in latvijske vlade, so se udeležile obravnave 30. junija 2011.
IV – Analiza
A – Področje uporabe Direktive 2006/24
39. S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali Direktiva 2006/24 nasprotuje uporabi nacionalne določbe, ki temelji na členu 8 Direktive 2004/48 in dovoljuje, da se ponudniku internetnih storitev zaradi identifikacije naročnika odredi, da imetniku avtorske pravice ali njegovemu pravnemu nasledniku razkrije podatke o imenu in naslovu naročnika, ki mu je dodeljen specifičen IP‑naslov, ki naj bi ga naročnik uporabljal pri kršitvi navedene pravice.
40. Predložitveno sodišče postavlja to vprašanje, pri čemer izhaja iz predpostavke, da so v zadevi v glavni stvari predlagateljice odredbe, družba Bonnier Audio in druge, izkazale za verjetno, da je bila kršena avtorska pravica, in da je predlagani ukrep sorazmeren.
41. Poleg tega, kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, tožba, ki so jo v postopku v glavni stvari vložile družba Bonnier Audio in druge zaradi razkritja osebnih podatkov, spada na področje civilnega postopka.
42. Začeti je treba z vprašanjem, ali so zahtevani podatki osebni podatki. Zakonodaja glede varstva osebnih podatkov se namreč uporabi zgolj, če gre za take podatke. Spor o glavni stvari se nanaša na ime in naslov naročnika, ki ju je treba ugotoviti na podlagi IP‑naslova. Iz tega je razvidno, da se za obravnavano zadevo uporabijo pravila, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov.
43. Vendar je treba spomniti, da identitete osebe, ki bi lahko storila kršitev pravic intelektualne lastnine, ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi IP‑naslova, ker ima lahko več oseb dostop do omrežja, ki je identificirano z istim IP‑naslovom. Tak je primer brezžičnega omrežja brez učinkovite zaščite, zamenjava na internet povezanih računalnikov in okoliščin, v katerih lahko več oseb uporablja isti računalnik. Vendar menim, da je v nekaterih državah članicah IP‑naslov mogoče uporabiti kot indic identitete osebe, ki bi lahko storila kršitev.(13)
44. Nato je treba preveriti, ali je Direktiva 2006/24 uporabljiva v zadevi v glavni stvari. V zgoraj navedeni zadevi Promusicae ta direktiva ni bila uporabljiva ratione temporis, zaradi česar je Sodišče njeno uporabo takoj zavrniti.(14)
45. Glede preverjanja uporabe ratione materiae Direktive 2006/24 v obravnavanem primeru je treba spomniti, da je v skladu z njenim členom 1 njen namen zagotoviti „dostopnost podatkov za namen preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona hudih kaznivih dejanj, kakor jih opredeljuje nacionalna zakonodaja vsake od držav članic“.(15) Poleg tega člen 4 te direktive zavezuje države članice, da sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se podatki, na katere se nanaša ta direktiva, razkrijejo samo pristojnim nacionalnim organom za vsak primer posebej in v skladu z nacionalnim pravom.
46. Vendar gre v sporu o glavni stvari za civilni postopek, podatkov pa ne zahteva pristojni nacionalni organ, ampak posamezniki.
47. Menim torej, da Direktiva 2006/24 v sporu o glavni stvari ni uporabljiva ratione materiae, tudi če bi podatki, ki se hranijo za namene, ki jih predvideva navedena direktiva, spadali na področje uporabe direktiv o varstvu osebnih podatkov, če jih je operater hranil za druge namene.
48. Zato drugo vprašanje, ki se nanaša na posledico neopravljenega prenosa Direktive 2006/24 v švedsko pravo, po odgovoru na prvo vprašanje ni več relevantno.
49. Kljub neuporabljivosti Direktive 2006/24 v obravnavanem primeru se je treba vprašati, kakšen bi lahko bil njen vpliv na spor o glavni stvari. Pred obravnavno tega vprašanja je treba najprej obravnavati določbe v zvezi z varstvom osebnih podatkov.
B – Omejitve varstva osebnih podatkov
50. Na tem mestu je treba spomniti na nekaj osnovnih načel, ki urejajo varstvo osebnih podatkov v pravu Unije.
51. Temeljno načelo, določeno v členu 6(1)(b) Direktive 95/46, je to, da morajo biti osebni podatki zbrani za določene, izrecne ter zakonite namene in se ne smejo naprej obdelovati na način, ki je nezdružljiv s temi nameni. Zbiranje osebnih podatkov, podrobna pravila in nameni v zvezi s tem morajo biti določeni predhodno. Nadaljnja obdelava, ki ne bi bila v skladu s predhodno določenim namenom, je prepovedana.
52. Preveriti je torej treba, ali so bile določbe, ki ustrezajo tem zahtevam, sprejete na ravni Evropske unije ali na nacionalni ravni glede hranjenja osebnih podatkov in njihovega posredovanja tretjim osebam v primeru domnevanih kršitev pravic intelektualne lastnine, na katero se sklicujejo posamezniki.
1. Omejitve na ravni Unije
53. Glede prava Unije v zvezi s podatki o telekomunikacijah posebna Direktiva 2002/58, kakor je bila dopolnjena z Direktivo 2006/24, natančno ureja splošni okvir, ki ga določa Direktiva 95/46. Vendar preučitev direktiv 2002/58 in 2006/24 kaže, da ne vsebujeta nobene posebne določbe glede hrambe ali uporabe telekomunikacijskih podatkov v okviru boja proti kršitvam pravic intelektualne lastnine na pobudo posameznikov. Direktiva 2002/58 je osredotočena na pravice in obveznosti ponudnikov storitev elektronskih komunikacij. Direktiva 2006/24 pa se nanaša na hrambo podatkov, ki jo izvajajo javni organi z namenom zaznavanja hudih kršitev. Glede kršitev pravic intelektualne lastnine, na katere se sklicujejo posamezniki, je treba ugotoviti, da niti Direktiva 2002/58 niti Direktiva 2006/24 ne določata možnosti ali obveznosti hrambe ali uporabe navedenih podatkov za tak namen ali uporabe že obstoječih podatkov, ki se hranijo za druge namene.
54. V Direktivi 2004/48 so osebni podatki omenjeni le v členu 8(3)(e). V skladu s to določbo se odstavka 1 in 2 člena 8, ki urejata dostop do podatkov, ki se lahko nanašajo na kršitev pravice intelektualne lastnine, uporabljata brez poseganja v druge zakonske določbe ali druge predpise, ki urejajo obravnavo osebnih podatkov. Direktiva 2004/48 torej določa, da je treba spoštovati zakonske določbe in druge predpise, ki urejajo obravnavo osebnih podatkov. Vendar pa natančno ne določa niti osebnih podatkov, ki se lahko hranijo, niti namen njihove hrambe, niti trajanje hrambe, niti oseb, ki imajo lahko dostop do teh podatkov, če pride do kršitve pravic intelektualne lastnine.
55. Tudi če si lahko na ravni Unije predstavljamo obstoj direktive, ki bi dopolnjevala Direktivo 2002/58 s tem, da bi določala obveznost hrambe v zvezi s kršitvami pravice intelektualne lastnine, in ki bi hkrati določala namen navedene hrambe, podatke, ki se hranijo, trajanje in osebe, ki imajo lahko dostop do teh podatkov, je treba ugotoviti, da take direktive zdaj ni.(16)
56. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da obstoječa zakonodaja Unije ne določa podrobnih pravil, potrebnih za hrambo in posredovanje osebnih podatkov, ki so pridobljeni med elektronsko komunikacijo z namenom njihovega posredovanja, če pride do kršitve pravic intelektualne lastnine, na katere se sklicujejo posamezniki.
2. Omejitve na ravni držav članic
57. Glede prava držav članic je treba ugotoviti, da člen 15 Direktive 2002/58 omogoča omejitev uporabe načel, na katerih temelji navedena direktiva.
58. Sodišče je ta člen razložilo v zgoraj navedeni sodbi Promusicae in v zgoraj navedenem sklepu LSG‑Gesellschaft zur Wahrnehmung von Leistungsschutzrechten. Ugotovilo je, da Direktiva 2002/58 ne izključuje možnosti, da države članice določijo obveznost razkritja osebnih podatkov v okviru civilnega postopka, da pa pravo Unije ne zahteva, da države članice tako obveznost morajo določiti.(17) Sodišče je tudi vzpostavilo povezavo med členom 15(1) navedene direktive in členom 13(1) Direktive 95/46.(18)
59. Zgoraj navedena sodba Promusicae obravnava razkritje osebnih podatkov in obveznost držav članic, da ob prenosu zadevnih direktiv pazijo, da se oprejo na razlago teh direktiv, ki omogoča zagotovitev pravilnega ravnovesja med različnimi temeljnimi pravicami, varovanimi s pravnim redom Skupnosti.(19) To ugotovitev razlagam tako, da je treba spoštovati temeljna načela z vsakega področja, zlasti pa varstvo zaupnosti elektronskih komunikacij in varstvo avtorske in sorodnih pravic.
60. Pravo Unije omogoča razkritje osebnih podatkov pod pogojem, da nacionalno pravo določi obveznost hrambe zato, da se določijo kategorije podatkov, ki se hranijo, namen in trajanje hrambe ter osebe, ki imajo lahko dostop do teh podatkov. Uporabljati bazo podatkov, ki obstaja za druge namene, kot so tisti, ki jih je določil zakonodajalec, bi bilo proti načelom varstva osebnih podatkov.
61. Vendar mora nacionalna zakonodaja v okoliščinah, kot so te v glavni stvari, zato da bi bila hramba in posredovanje osebnih podatkov v skladu s členom 15 Direktive 2002/58, predhodno natančno določiti omejitve, ki jih določa zakonodaja, obsega pravic in obveznosti, določenih v členih 5, 6, 8, od (1) do (4), in 9 navedene direktive.(20) Tako določena omejitev mora biti nujna, primerna in sorazmerna. Obveznost razkritja, naložena ponudniku internetnih storitev, ki se nanaša na osebne podatke, ki se hranijo za druge namene, pa ne izpolnjuje teh zahtev.(21)
62. Če povzamem, poudariti je treba, da morajo temeljne pravice glede varstva osebnih podatkov ter zasebnega življenja in tiste glede varstva intelektualne lastnine uživati enako varstvo. Ni torej dopustno privilegirati imetnikov pravice intelektualne lastnine s tem, da se jim omogoči dostop do osebnih podatkov, ki niso bili zakonito pridobljeni ali hranjeni z namenom varstva njihovih pravic, ampak za druge namene. Za zbiranje in uporabo navedenih podatkov za take namene bi moral nacionalni zakonodajalec v skladu s pravom Unije na področju varstva osebnih podatkov predhodno sprejeti natančne določbe v skladu s členom 15 Direktive 2002/58.(22)
V – Predlog
63. Glede na zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Högsta domstolen, odgovori:
1. Direktiva 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES se uporablja le za obdelavo osebnih podatkov za namene, ki so navedeni v členu 1(1) navedene direktive. Zato navedena direktiva ne nasprotuje uporabi določbe nacionalnega prava, na podlagi katere v okviru civilnega postopka in za namen identifikacije naročnika sodišče odredi ponudniku internetnih storitev, naj imetniku avtorske pravice ali njegovemu pravnemu nasledniku razkrije podatke o identiteti naročnika, ki mu je navedeni ponudnik internetnih storitev dodelil specifičen IP- naslov, ki naj bi bil uporabljen pri kršitvi navedene pravice. Vendar morajo biti ti podatki, da bi jih bilo mogoče razkriti, shranjeni in uporabljani s tem namenom v skladu s podrobnimi nacionalnimi zakonskimi določbami, ki so bile sprejete v skladu s pravom Unije glede varstva osebnih podatkov.
2. Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.