Zadeva C‑549/10 P
Tomra Systems ASA in drugi
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba –Trg naprav za zbiranje uporabljene embalaže za pijače – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 82 ES in člena 54 Sporazuma EGP – Izključni sporazumi, količinske zaveze in rabati za zvestobo“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja, ki lahko vplivajo na sestavo trga in s katerimi se lahko ovira ohranitev ali razvoj konkurence – Nujnost dokazati obstoj protikonkurenčne namere – Neobstoj
(člen 102 PDEU)
2. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Blokiranje bistvenega dela trga s strani podjetja s prevladujočim položajem – Stopnja prevladovanja na zadevnem trgu – Nevplivanje – Nujnost določitve natančnega praga blokiranja trga – Neobstoj
(člen 102 PDEU)
3. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pojem – Ravnanja, katerih učinek ali cilj je oviranje ohranitve ali razvoja konkurence – Retroaktivni rabati
(člen 102 PDEU)
4. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Pogodbe o izključni dobavi – Rabati na zvestobo – Nedovoljenost tega sistema rabatov – Merila za presojo
(člen 102 PDEU)
5. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Zloraba – Retroaktivni rabati – Nedovoljenost – Merila za presojo
(člen 102 PDEU)
6. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Merila za presojo – Zvišanje splošne ravni glob – Dopustnost – Pogoji
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))
1. Zloraba prevladujočega položaja, prepovedana s členom 102 PDEU, je objektiven pojem, ki se nanaša na ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, zaradi katerih se na trgu, na katerem je konkurenca že šibka prav zaradi prisotnosti zadevnega podjetja, z drugačnimi sredstvi od tistih, ki so značilna za normalno konkurenco med proizvodi ali storitvami na podlagi dejavnosti gospodarskih subjektov, ovira ohranjanje še obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence. Kljub temu mora Komisija pri preizkusu ravnanja podjetja s prevladujočim položajem in zaradi prepoznanja morebitne zlorabe takega položaja upoštevati vse upoštevne dejanske okoliščine tega ravnanja. Glede tega se od Komisije zahteva, da presodi poslovno strategijo tega podjetja. Pri tem je običajno, da se Komisija sklicuje na subjektivne dejavnike, to je nagibe, na katerih temelji zadevna poslovna strategija.
Zato je obstoj morebitne protikonkurenčne namere le ena od številnih dejanskih okoliščin, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju zlorabe prevladujočega položaja. Vendar pa Komisiji nikakor ni treba dokazati, da taka namera obstaja pri podjetju s prevladujočim položajem, da bi se uporabil člen 82 ES.
(Glej točke od 17 do 21.)
2. Kar zadeva vprašanje, kakšna raven prevladovanja na nekem trgu mora obstajati pri zadevnem podjetju, da bi se ugotovil obstoj zlorabe pri njem, se prevladujoči položaj iz člena 102 PDEU nanaša na položaj, v katerem ima podjetje gospodarsko moč, ki mu s tem, da mu daje možnost, da ravna pretežno neodvisno od konkurentov in svojih strank, omogoča, da na zadevnem trgu ovira ohranitev učinkovite konkurence. Poleg tega s to določbo ni ustvarjena nobena razlika niti nobena stopnja v pojmu prevladujočega položaja. Če ima podjetje gospodarsko moč, kakršna se zahteva v členu 102 PDEU za ugotovitev, da ima na nekem trgu prevladujoč položaj, je treba njegovo ravnanje presoditi na podlagi te določbe. Vendar stopnja tržne moči načeloma vpliva na doseg učinkov ravnanja zadevnega podjetja bolj kakor na obstoj zlorabe kot take.
Tega, da podjetje s prevladujočim položajem blokira bistveni del trga, ni mogoče upravičiti z dokazovanjem, da je nevezani del trga še zadosten za prisotnost omejenega števila konkurentov. Po eni strani bi stranke, ki so na blokiranem delu trga, morale imeti možnost izkoristiti vsako stopnjo konkurence, ki je mogoča na trgu, konkurenti pa bi morali imeti možnost konkurirati na podlagi zaslug za celotni trg, in ne zgolj za del tega trga. Po drugi strani vloga podjetja s prevladujočim položajem ni določiti, koliko donosnim konkurentom je dovoljeno konkurirati za nevezani delež povpraševanja.
Poleg tega, le preučitev okoliščin obravnavane zadeve lahko omogoči ugotovitev, ali se s praksami podjetja s prevladujočim položajem lahko izključi konkurenca. Bilo pa bi umetno vnaprej določiti, kolikšen je vezani tržni delež, nad katerim imajo lahko prakse podjetja s prevladujočim položajem učinek izključitve konkurentov.
Določitev natančnega praga blokiranja trga, nad katerim bi bilo mogoče zadevne prakse šteti za zlorabo, za uporabo člena 102 PDEU ni potrebna.
(Glej točke 38, 39, 42, 43 in 46.)
3. Pri dokazovanju zlorabe prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU zadostuje dokazati, da se z ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem, ki kaže na zlorabo, skuša omejiti konkurenca ali da bi ravnanje lahko imelo tak učinek.
Tako ob sistemu retroaktivnih rabatov, s katerim se uvaja mehanizem zvestobe, s katerim dobavitelj izrine konkurente, da si pripoji sporni del povpraševanja, ni treba preučiti konkretnih učinkov rabatov na konkurenco, saj pri dokazovanju kršitve člena 102 PDEU zadostuje dokazati, da bi zadevno ravnanje lahko imelo tak učinek.
(Glej točki 68 in 79.)
4. Rabati, ki jih dajo podjetja s prevladujočim položajem strankam, so lahko v nasprotju s členom 102 PDEU, čeprav ne ustrezajo nobenemu primeru, ki je naveden v drugem odstavku tega člena. Kadar podjetje s prevladujočim položajem uporabi sistem rabatov, ta položaj zlorabi, če – ne da bi kupce formalno obvezalo – uporabi, bodisi v skladu s sporazumi, sklenjenimi s temi kupci, bodisi enostransko, shemo rabatov za zvestobo, to je popuste, ki so odvisni od tega, ali stranka, naj je obseg njenih nakupov velik ali majhen, vse potrebne količine ali večino teh nabavlja pri podjetju s prevladujočim položajem. V zvezi s tem je treba presoditi vse okoliščine, zlasti merila in pogoje za dodelitev rabatov, in preučiti, ali je namen teh rabatov, da se z dodelitvijo ugodnosti, ki ne temelji na nobeni gospodarski storitvi, zaradi katere bi bila upravičena, kupcu odvzame ali omeji možnost izbire oskrbovalnih virov, konkurentom prepreči dostop do trga ali se z izkrivljanjem konkurence okrepi prevladujoči položaj.
Zato je treba za sistem rabatov šteti, da je v nasprotju s členom 102 PDEU, če je njegov namen preprečiti, da bi se stranke podjetja s prevladujočim položajem oskrbovale pri konkurenčnih proizvajalcih.
(Glej točke od 69 do 72.)
5. To, da se strankam zaračunavajo „negativne cene“, torej cene, ki so nižje od stroškov, ni prvi pogoj za ugotovitev, da sistem retroaktivnih rabatov podjetja s prevladujočim položajem pomeni zlorabo.
Splošno sodišče pravilno ugotovi, da je tak sistem rabatov protikonkurenčen, če, prvič, je spodbuda za nabavljanje izključno ali skoraj izključno pri pritožnicah zlasti velika, ker se pragovi, kakršne uporabljajo, kombinirajo s sistemom, po katerem doseganje bonusa ali ugodnejšega bonusnega praga, odvisno od primera, prinaša ugodnosti za vse nabave stranke v referenčnem obdobju, in ne izključno za obseg nabav, s katerimi je bil presežen zadevni prag. Drugič, kombinacija shem rabatov, ki so določene za vsako stranko posebej, in pragov, določenih na podlagi ocenjene količine, ki jo stranka potrebuje, oziroma na podlagi obsega nabav v preteklosti, torej pomeni veliko spodbudo za nabavljanje vse ali skoraj vse potrebne opreme od pritožnic in je umetno povečala strošek zamenjave dobavitelja, tudi za malo enot. Tretjič, retroaktivni rabati se pogosto uporabljajo za nekatere večje stranke zadevnega podjetja, zato da se zagotovi njihova zvestoba. Nazadnje, njihovo ravnanje ni objektivno upravičeno oziroma posledica ravnanja ni bistveno večja učinkovitost, ki prevlada nad kakršnimi koli protikonkurenčnimi učinki na potrošnike.
Poleg tega mehanizem izključitve, kot so retroaktivni rabati, ne zahteva niti, da podjetje s prevladujočim položajem žrtvuje dobiček, saj se stroški rabata razdelijo na veliko enot. Povprečna cena, ki jo nazadnje doseže podjetje s prevladujočim položajem, je z retroaktivno dodelitvijo rabata lahko dosti višja od stroškov in lahko zagotovi visoko povprečno stopnjo dobička. Vendar pa sistem retroaktivnih rabatov povzroči, da je dejanska cena zadnjih enot za stranko zelo nizka zaradi učinka prisesanja.
(Glej točke 73, 75 in 78.)
6. Teža kršitev se določi na podlagi številnih dejavnikov, kot so posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračalni učinek glob, ne da bi obstajal zavezujoč ali izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati.
Poleg tega se predhodna praksa odločanja Komisije ne šteje za pravni okvir za globe na področju konkurence in so odločbe v zvezi z drugimi zadevami lahko samo pokazatelji. Tako Komisiji dejstvo, da je v preteklosti za nekatere vrste kršitev uporabila globe na točno določeni ravni, ne more odvzeti možnosti, da to raven zviša, če je višja sankcija potrebna za zagotovitev izvajanja politike konkurence Unije, ki je opredeljena samo v Uredbi št. 1/2003. Izvajanje te politike namreč zahteva, da sme Komisija prilagoditi raven glob potrebam politike s tega področja.
(Glej točke od 104 do 107.)