SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 16. junija 2011(*)
„Približevanje zakonodaj – Avtorska in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES –Pravica reproduciranja – Izjeme in omejitve – Izjema privatnega razmnoževanja – Člen 5(2)(b) in (5) – Pravično nadomestilo – Dolžnik pristojbine za financiranje tega nadomestila – Prodaja na daljavo med osebama iz različnih držav članic“
V zadevi C‑462/09,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Hoge Raad der Nederlanden (Nizozemska) z odločbo z dne 20. novembra 2009, ki je prispela na Sodišče 25. novembra 2009, v postopku
Stichting de Thuiskopie
proti
Opus Supplies Deutschland GmbH,
Mijndert van der Lee,
Hananja van der Lee,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta, sodnica, G. Arestis, J. Malenovský (poročevalec) in T. von Danwitz, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. decembra 2010,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Stichting de Thuiskopie T. Cohen Jehoram in V. Rörsch, odvetnika,
– za Opus Supplies Deutschland GmbH, M. van der Leeja in H. van der Lee D. Visser in A. Quaedvlieg, odvetnika,
– za belgijsko vlado T. Materne in J.-C. Halleux, zastopnika,
– za špansko vlado N. Díaz Abad, zastopnica,
– za litovsko vlado D. Kriaučiūnas in L. Liubertaitė, zastopnika,
– za avstrijsko vlado E. Riedl in G. Kunnert, zastopnika,
– za finsko vlado J. Heliskoski, zastopnik,
– za Evropsko komisijo A. Nijenhuis in J. Samnadda, zastopnika,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 10. marca 2011
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(2)(b) in (5) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL L 167, str. 10).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med kolektivno organizacijo Stichting de Thuiskopie (v nadaljevanju: Stichting) ter družbo Opus Supplies Deutschland GmbH (v nadaljevanju: Opus) in M. van der Leejem in H. van der Lee, poslovodjema te družbe, zaradi plačila pristojbine za financiranje pravičnega nadomestila, ki se izplača imetnikom avtorske pravice na podlagi izjeme privatnega razmnoževanja (v nadaljevanju: pristojbina za privatno razmnoževanje).
Pravni okvir
Direktiva 2001/29
3 V uvodnih izjavah 9, 10, 31, 32, 35 in 38 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(9) Vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
(10) Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. […]
[…]
(31) Zagotoviti je treba pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. […]
(32) Ta direktiva določa izčrpno naštete izjeme in omejitve pravice reproduciranja ter pravice priobčenja javnosti. Nekatere izjeme ali omejitve se nanašajo le na pravico reproduciranja, kjer je to primerno. Ta seznam ustrezno upošteva različne pravne tradicije v državah članicah, hkrati pa je njegov cilj zagotoviti delujoč notranji trg. Države članice naj koherentno uporabljajo te izjeme in omejitve, kar bomo ocenjevali ob pregledu izvedbenih predpisov v prihodnosti.
[…]
(35) V določenih primerih izjem ali omejitev naj imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic. Pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni takšnega pravičnega nadomestila naj se upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. Pri ocenjevanju teh okoliščin bi lahko bil koristen kriterij potencialna škoda, ki jo zadevno dejanje povzroči imetnikom pravic. V primerih, ko so imetniki pravic že prejeli plačilo v kaki drugi obliki, na primer kot del licenčnine, jim ne pripada nobeno posebno ali ločeno plačilo. Stopnja pravičnega nadomestila naj polno upošteva stopnjo uporabe tehničnih zaščitnih ukrepov, ki jih predvideva ta direktiva. V določenih situacijah, ko je škoda[, povzročena] imetnik[u] pravic [,] minimalna, plačilo ni potrebno.
[…]
(38) Državam članicam je treba omogočiti, da predvidijo izjemo ali omejitev pravice reproduciranja za določene tipe reprodukcije avdio, vizualnega in avdiovizualnega gradiva za privatno uporabo, kar spremlja pravično nadomestilo. To lahko zajema uvedbo ali nadaljevanje sistemov nadomestil, ki bodo nadomestile škodo, povzročeno imetnikom pravic. […]“
4 Člen 2 Direktive 2001/29 z naslovom „Pravica reproduciranja“ določa:
„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:
(a) avtorjem za njihova dela;
(b) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov;
(c) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme;
(d) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov;
(e) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom.“
5 Člen 5 Direktive 2001/29 z naslovom „Izjeme in omejitve“ v odstavku 2(b) določa:
„Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:
[…]
(b) v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 na zadevnem delu ali predmetu“.
6 Člen 5(5) navedene direktive določa:
„Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“
Nacionalna ureditev
7 Člen 16c, od (1) do (3), zakona o avtorski pravici (Auteurswet, Staatsblad 2008, št. 538) določa:
„1. Za kršitev avtorske pravice na literarnem, znanstvenem ali umetniškem delu se ne šteje reproduciranje dela, v celoti ali delno, na nosilcu, ki je za to namenjen, če se to reproduciranje izvaja brez neposrednega ali posrednega pridobitnega namena in je namenjeno izključno lastni vaji, študiju ali uporabi fizične osebe, ki reproducira.
2. Za reproduciranje v smislu odstavka 1 mora biti avtorju ali imetnikom pravic izplačano pravično nadomestilo. Nadomestilo morata plačati proizvajalec ali uvoznik nosilcev v smislu odstavka 1.
3. Za proizvajalca obveznost plačila nastane, ko so nosilci, ki jih je proizvedel, lahko dani v promet. Za uvoznika ta obveznost nastane ob uvozu.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
8 Kot izhaja iz odstavka 1 člena 16c zakona o avtorski pravici, je Kraljevina Nizozemska v nacionalno pravo uvedla izjemo privatnega razmnoževanja. V skladu z odstavkom 2 tega člena mora pristojbino plačati proizvajalec ali uvoznik nosilca za reproduciranje.
9 Stichting je nizozemska kolektivna organizacija, katere naloga je pobiranje pristojbine za privatno razmnoževanje.
10 Družba Opus ima sedež v Nemčiji in prek spleta prodaja prazne, torej neuporabljene nosilce za reproduciranje. Njena dejavnost je zaradi uporabe spletnih strani v nizozemščini, namenjenih nizozemskim potrošnikom, usmerjena zlasti na Nizozemsko.
11 Prodajna pogodba, ki jo je sestavila družba Opus, določa, da ko nizozemski potrošnik izvede naročilo prek spleta, je to naročilo obravnavano v Nemčiji, blago pa na račun in v imenu stranke po pošti na Nizozemsko dostavi prevozno podjetje, ki ga je izbrala družba Opus.
12 Družba Opus ne plačuje pristojbine za privatno razmnoževanje za nosilce podatkov, ki so dostavljeni njenim strankam na Nizozemskem, niti v tej državi članici niti v Nemčiji. Predložitveno sodišče poleg tega navaja, da cena nosilcev za reproduciranje, ki jih družba Opus tako prodaja, ne vključuje nadomestila za privatno razmnoževanje.
13 Ker organizacija Stichting trdi, da je treba družbo Opus šteti za „uvoznico“ v smislu zakona o avtorski pravici in zato za dolžnico pristojbine za privatno razmnoževanje, je pred nizozemskimi sodišči zoper to družbo sprožila postopke za plačilo te pristojbine.
14 Družba Opus se je sklicevala na določbe prodajne pogodbe in ugovarjala temu, da jo je mogoče šteti za uvoznico nosilcev za reproduciranje, ki jih prodaja, na Nizozemsko. Trdi, da bi bilo treba za uvoznike šteti nizozemske kupce, torej posamezne potrošnike.
15 Ta argument, na katerega se je v svojo obrambo sklicevala družba Opus, sta sprejeli nizozemski prvostopenjsko in pritožbeno sodišče, ki sta zavrnili predlog organizacije Stichting za plačilo. Ta je pri predložitvenemu sodišču vložila kasacijsko pritožbo.
16 Predložitveno sodišče se sprašuje, ali je rešitev, ki sta jo navedeni sodišči sprejeli v sporu o glavni stvari, v skladu z Direktivo 2001/29. Meni namreč, da če bi kupca, torej posameznega potrošnika, šteli za uvoznika in zato za dolžnika nadomestila za privatno razmnoževanje, bi to pomenilo priznanje, da tega nadomestila ni mogoče pobrati, saj je posameznega kupca v praksi težko identificirati. Zato se sprašuje, ali ne bi bilo treba pojma „uvoznik“ razlagati širše, kot to izhaja zgolj iz jezikovne razlage tega izraza, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi končni namen nosilcev podatkov, s katerim so seznanjeni tudi prodajalci podjetniki.
17 V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali Direktiva [2001/29], zlasti člen 5(2)(b) in (5), daje smernice za odgovor na vprašanje, kdo po nacionalnem pravu dolguje ‚pravično nadomestilo‘ v smislu člena 5(2)(b)? Če je odgovor [na to vprašanje] pritrdilen, katere so te smernice?
2. Ali člen 5(5) Direktive [2001/29] pri prodaji na daljavo, kadar ima kupec prebivališče ali sedež v drugi državi članici kot prodajalec, nalaga obveznost tako široke razlage nacionalnega prava, da dolžnik podjetnik dolguje ‚pravično nadomestilo‘ v smislu člena 5(2)(b) vsaj v eni od držav članic, ki so udeležene pri prodaji na daljavo?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
18 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali je treba določbe Direktive 2001/29, zlasti člena 5(2)(b) in (5), razlagati tako, da dajejo smernice za ugotovitev, kdo dolguje pravično nadomestilo na podlagi izjeme privatnega razmnoževanja.
19 Najprej je treba spomniti, da v skladu s členom 2 Direktive 2001/29 države članice za avtorje načeloma predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma, svojih del.
20 Vendar lahko države članice na podlagi člena 5(2)(b) te direktive predvidijo izjeme od izključne pravice reproduciranja, ki jo ima avtor na svojem delu, v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni (tako imenovana izjema privatnega razmnoževanja).
21 Kljub temu člen 5(5) navedene direktive za uvedbo izjeme privatnega razmnoževanja določa tri pogoje, in sicer, prvič, da se ta izjema uporabi le v določenih posebnih primerih, drugič, da ni v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela in, nazadnje, da ne vpliva pretirano na legitimne interese imetnika pravic.
22 Tako morajo v zvezi s tem zadnjim pogojem države članice, če se odločijo, da bodo v nacionalno pravo uvedle izjemo privatnega razmnoževanja, na podlagi člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 zlasti določiti plačilo „pravičnega nadomestila“ imetnikom pravic (glej tudi sodbo z dne 21. oktobra 2010 v zadevi Padawan, C‑467/08, še neobjavljena v ZOdl., točka 30).
23 Glede odgovora na vprašanje, kdo dolguje pravično nadomestilo, je treba ugotoviti, da določbe Direktive 2001/29 vprašanja, kdo mora plačati navedeno nadomestilo, ne urejajo izrecno, tako da imajo države članice široko polje proste presoje za ugotovitev, kdo dolguje to pravično nadomestilo.
24 Glede na to je treba opozoriti, da je Sodišče že razsodilo, da sta nastanek in višina pravičnega nadomestila vezana na škodo, ki avtorju nastane z reproduciranjem njegovega varovanega dela za privatno uporabo brez njegovega dovoljenja. S tega vidika je treba pravično nadomestilo šteti za protidajatev za škodo, ki nastane avtorju (zgoraj navedena sodba Padawan, točka 40).
25 Poleg tega je, kot je razvidno iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29 in točke 43 zgoraj navedene sodbe Padawan, treba zagotoviti „pravično ravnotežje“ med pravicami in interesi avtorjev, ki so upravičeni do pravičnega nadomestila, na eni strani ter pravicami in interesi uporabnikov varovanih del na drugi strani.
26 Ker škodo imetniku izključne pravice reproduciranja povzroči oseba, ki za svojo privatno uporabo reproducira varovano delo, ne da bi tega imetnika prej prosila za dovoljenje, je načeloma dolžnost te osebe, da nadomesti škodo, povezano s tem reproduciranjem, tako, da financira nadomestilo, ki bo izplačano temu imetniku (zgoraj navedena sodba Padawan, točka 45).
27 Sodišče je kljub temu priznalo, da imajo države članice – ob upoštevanju praktičnih težav pri identifikaciji zasebnih uporabnikov in pri nalaganju obveznosti povrnitve škode, ki so jo povzročili imetnikom pravic – možnost, da za financiranje pravičnega nadomestila uvedejo „pristojbino za privatno razmnoževanje“, ki se ne naloži zadevnim zasebnikom, temveč tistim, ki razpolagajo z opremo, aparati in nosilci za digitalno reproduciranje in ki za te namene pravno ali dejansko dajejo to opremo na razpolago zasebnikom ali zanje opravijo storitev reproduciranja. V okviru takega sistema morajo pristojbino za privatno razmnoževanje plačati osebe, ki razpolagajo s to opremo (zgoraj navedena sodba Padawan, točka 46).
28 Sodišče je dalje pojasnilo, da glede na to, da navedeni sistem zavezancem omogoča, da znesek pristojbine za privatno razmnoževanje prenesejo v ceno dajanja navedene opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje na razpolago ali v ceno opravljene storitve reproduciranja, strošek pristojbine na koncu nosi zasebni uporabnik, ki to ceno plača, kar je v skladu s „pravičnim ravnotežjem“, ki ga je treba vzpostaviti med interesi avtorjev in interesi uporabnikov varovanih del (zgoraj navedena sodba Padawan, točki 48 in 49)
29 Glede na zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/29, zlasti člen 5(2)(b) in (5), razlagati tako, da končni uporabnik, ki za privatne namene reproducira varovano delo, načeloma dolguje pravično nadomestilo iz člena 5(2)(b). Vendar lahko države članice uvedejo pristojbino za privatno razmnoževanje, ki jo plačajo osebe, ki temu končnemu uporabniku dajejo na razpolago opremo, aparate in nosilce za reproduciranje, saj imajo te osebe možnost, da znesek te pristojbine prenesejo v ceno navedenega dajanja na razpolago, ki jo plača končni uporabnik.
Drugo vprašanje
30 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali pri prodaji na daljavo med kupcem in prodajalcem opreme, aparatov ali nosilcev za reproduciranje, ki je podjetnik, ki imata prebivališče oziroma sedež v različnih državah članicah, Direktiva 2001/29 nalaga tako razlago nacionalnega prava, na podlagi katere je pravično nadomestilo mogoče pobrati od dolžnika podjetnika.
31 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 5(5) Direktive 2001/29, ki določa kumulativne pogoje med drugim za izjemo privatnega razmnoževanja, kot tak ne vsebuje posebne navedbe, ki bi omogočala posebno razlago glede osebe, ki dolguje pravično nadomestilo, ki ga je treba plačati avtorjem na podlagi izjeme privatnega razmnoževanja v okviru pogodbe, sklenjene na daljavo, kot je pogodba v postopku v glavni stvari.
32 Vendar je treba spomniti, da iz uvodne izjave 9 Direktive 2001/29 izhaja, da je zakonodajalec Unije želel zagotoviti visoko stopnjo varstva avtorske in sorodnih pravic, saj so te pravice za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Tako morajo v skladu z uvodno izjavo 10 te direktive avtorji ali izvajalci, če naj nadaljujejo ustvarjalno in umetniško delo, za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado.
33 Iz člena 5(2)(b) in uvodne izjave 35 navedene direktive zlasti izhaja, da morajo v državah članicah, ki so uvedle izjemo privatnega razmnoževanja, imetniki pravic prejeti pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic, za katero niso dali dovoljenja. Poleg tega v skladu s členom 5(5) te direktive uvedba izjeme privatnega razmnoževanja ne sme pretirano vplivati na legitimne interese imetnika avtorske pravice.
34 Torej te določbe, če naj bi ohranile polni učinek, državi članici, ki je v nacionalno pravo uvedla izjemo privatnega razmnoževanja, nalagajo obveznost rezultata, tako da mora ta država v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo, ki so jo utrpeli, zlasti če je ta škoda nastala na ozemlju te države članice.
35 Glede na to – kot je bilo navedeno v točki 26 te sodbe – da morajo načeloma končni uporabniki povrniti škodo, ki so jo povzročil s tem, da so za privatne namene reproducirali varovano delo brez predhodnega dovoljenja imetnika pravic, je mogoče domnevati, da je škoda, ki jo je treba povrniti, nastala na ozemlju države članice, v kateri prebivajo ti končni uporabniki.
36 Iz zgoraj navedenega izhaja, da če je država članica v nacionalno pravo uvedla izjemo privatnega razmnoževanja in če končni uporabniki, ki za privatne namene reproducirajo varovano delo, prebivajo na njenem ozemlju, mora ta država članica v skladu s svojo ozemeljsko pristojnostjo zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila za škodo, ki so jo utrpeli avtorji na ozemlju te države.
37 Glede postopka v glavni stvari ni sporno, da je škoda, ki so jo utrpeli avtorji, nastala na nizozemskem ozemlju, saj kupci kot končni zasebni uporabniki varovanih del prebivajo tam. Prav tako ni sporno, da se je Kraljevina Nizozemska odločila, da uvede sistem pobiranja pravičnega nadomestila, dolgovanega na podlagi izjeme privatnega razmnoževanja, od proizvajalcev ali uvoznikov nosilcev, ki so namenjeni reproduciranju varovanih del.
38 Po navedbah v predložitveni odločbi se v okviru pogodb, kot so pogodbe iz postopka v glavni stvari, v praksi izkaže, da takega nadomestila ni mogoče pobrati od končnih uporabnikov kot uvoznikov teh nosilcev na Nizozemsko.
39 Če je tako in glede na to, da zadevna država članica zaradi sistema pobiranja, ki ga je izbrala, ne more biti oproščena obveznosti rezultata, ki ji nalaga, da oškodovanim avtorjem zagotovi učinkovito plačilo pravičnega nadomestila za škodo, ki jim je nastala na njenem ozemlju, morajo organi te države članice, zlasti sodni organi, poiskati razlago nacionalnega prava, ki je v skladu s to obveznostjo rezultata in ki zagotavlja pobiranje navedenega nadomestila od prodajalca, ki je prispeval k uvozu navedenih nosilcev s tem, da jih je dal na razpolago končnim uporabnikom.
40 V zvezi s tem v okoliščinah, kakršne so te, na katere je bilo opozorjeno zlasti v točki 12 te sodbe, na to obveznost te države članice ne vpliva to, da ima v okviru pogodb, sklenjenih na daljavo, kot so pogodbe iz postopka v glavni stvari, prodajalec podjetnik, ki kupcem, ki prebivajo na ozemlju te države članice, kot končnim uporabnikom daje na razpolago opremo, aparate ali nosilce za reproduciranje, sedež v drugi državi članici.
41 Glede na zgornje ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/29, zlasti člen 5(2)(b) in (5), razlagati tako, da mora država članica, ki je uvedla sistem pristojbine za privatno razmnoževanje, ki jo mora plačati proizvajalec ali uvoznik nosilcev za reproduciranje varovanih del na ozemlju, na katerem je avtorjem nastala škoda, ker so kupci, ki tam prebivajo, uporabljali njihova dela za privatne namene, zagotoviti, da ti avtorji dejansko dobijo pravično nadomestilo, katerega namen je, da se jim povrne ta škoda. V zvezi s tem zgolj to, da ima prodajalec opreme, aparatov ali nosilcev za reproduciranje, ki je podjetnik, sedež v drugi državi članici od tiste, v kateri prebivajo kupci, na to obveznost rezultata ne vpliva. Nacionalno sodišče mora, če pravičnega nadomestila ni mogoče pobrati od kupcev, nacionalno pravo razlagati tako, da to nadomestilo plača dolžnik podjetnik.
Stroški
42 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Določbe Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, zlasti člen 5(2)(b) in (5), je treba razlagati tako, da končni uporabnik, ki za privatne namene reproducira varovano delo, načeloma dolguje pravično nadomestilo iz člena 5(2)(b). Vendar lahko države članice uvedejo pristojbino za privatno razmnoževanje, ki jo plačajo osebe, ki temu končnemu uporabniku dajejo na razpolago opremo, aparate in nosilce za reproduciranje, saj imajo te osebe možnost, da znesek te pristojbine prenesejo v ceno navedenega dajanja na razpolago, ki jo plača končni uporabnik.
2. Direktivo 2001/29, zlasti člen 5(2)(b) in (5), je treba razlagati tako, da mora država članica, ki je uvedla sistem pristojbine za privatno razmnoževanje, ki jo mora plačati proizvajalec ali uvoznik nosilcev za reproduciranje varovanih del na ozemlju, na katerem je avtorjem nastala škoda, ker so kupci, ki tam prebivajo, uporabljali njihova dela za privatne namene, zagotoviti, da ti avtorji dejansko dobijo pravično nadomestilo, katerega namen je, da se jim povrne ta škoda. V zvezi s tem zgolj to, da ima prodajalec opreme, aparatov ali nosilcev za reproduciranje, ki je podjetnik, sedež v drugi državi članici od tiste, v kateri prebivajo kupci, na to obveznost rezultata ne vpliva. Nacionalno sodišče mora, če pravičnega nadomestila ni mogoče pobrati od kupcev, nacionalno pravo razlagati tako, da to nadomestilo plača dolžnik podjetnik.
Podpisi