Zadeva T-351/03
Schneider Electric SA
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Nepogodbena odgovornost Skupnosti – Podjetju nastala škoda zaradi dovolj resne kršitve prava Skupnosti v postopku nadzora združljivosti koncentracije s skupnim trgom“
Povzetek sodbe
1. Postopek – Tožba – Obličnostne zahteve
(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53, prvi odstavek; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))
2. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti
(člen 288, drugi odstavek, ES)
3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti
(člen 288, drugi odstavek, ES)
4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti
(člen 288, drugi odstavek, ES)
5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Odločba o razglasitvi nezdružljivosti postopka koncentracije s skupnim trgom
(člen 288, drugi odstavek, ES)
6. Konkurenca – Koncentracije – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Nujna vsebina – Spoštovanje pravic obrambe
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 18(1) in (3))
7. Konkurenca – Koncentracije – Istovetnost skupine uradnikov, katerim so naložene različne faze nadzora postopka koncentracije med podjetji ne glede na ničnost, ki je bila razglašena med temi različnimi fazami
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 18(3) in (4))
8. Konkurenca – Koncentracije – Dovolj resna kršitev prava Skupnosti
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 8(4))
9. Konkurenca – Koncentracije – Presoja združljivosti s skupim trgom – Upoštevanje, s strani Komisije, konvencij, dopustnih v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, ki zavezujejo podjetja, ki so stranke koncentracije
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 2)
10. Konkurenca – Koncentracije – Pregled Komisije – Odločba, da je treba začeti podroben postopek nadzora – Pogoji
(Uredba Sveta št. 4064/89, členi 2(3), 6(1) in 8(3))
11. Konkurenca – Koncentracije – Upravni postopek – Odločba, da je treba začeti podroben postopek nadzora
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 6(1)(c))
12. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Protipravnost – Škoda – Vzročna zveza
(člen 288, drugi odstavek, ES)
13. Konkurenca – Koncentracije – Presoja združljivosti s skupim trgom – Odsotnost domneve
(Uredba Sveta št. 4064/89, člena 2 in 10)
14. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Protipravnost – Škoda – Vzročna zveza
(člen 288, drugi odstavek, ES)
15. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Protipravnost – Škoda – Vzročna zveza
(člen 288, drugi odstavek, ES)
16. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Protipravnost – Škoda – Vzročna zveza
(člen 288, drugi odstavek, ES; Uredba Sveta št. 4064/89, člen 7(3))
17. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Povračilo
(člen 288, drugi odstavek, ES)
1. V skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta in členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje uporablja za postopek pred Sodiščem prve stopnje, mora vsaka tožba obsegati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta navedba mora biti dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da glede na okoliščine primera odloči o tožbi brez dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in dober potek sojenja, je treba v besedilu tožbe, da bi bila ta dopustna, navesti bistvene pravne in dejanske elemente, na katerih ta temelji, vsaj v obliki povzetka, vendar povezano in razumljivo.
Za izpolnjevanje teh zahtev mora odškodninska tožba za povračilo škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, obsegati elemente, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, zaradi katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode.
(Glej točke od 92 do 94.)
2. Nepogodbena odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES je podana ob izpolnitvi vseh pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, resničnosti škode in vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.
Če se kot temelj za odškodninsko tožbo navaja nezakonitost pravnega akta, mora biti ta, da bi lahko povzročila nepogodbeno odgovornost Skupnosti, taka, da pomeni dovolj resno kršitev določenega pravnega pravila, ki posameznikom daje pravice. Odločilno merilo v zvezi s tem je to, da institucija Skupnosti očitno in hudo prekorači meje diskrecijske pravice.
Ureditev nepogodbene odgovornosti Skupnosti upošteva zlasti zapletenost položajev, ki jih je treba urediti, težave pri uporabi ali razlagi besedil in še zlasti obseg diskrecijske pravice, ki jo ima tisti, ki sprejme zadevni akt.
Če je diskrecijska pravica te institucije bistveno omejena ali če je celo ni, potem lahko za dovolj resno kršitev zadošča navadna kršitev prava Skupnosti.
Enako velja, če tožena institucija ne izpolni splošne dolžnosti skrbnega ravnanja ali če nepravilno uporabi upoštevne materialne ali postopkovne določbe.
(Glej točke od 113 do 118.)
3. Če bi bil pojem resne kršitve prava Skupnosti razumljen tako, da zajema vse napake ali krivde, ki so, čeprav pomenijo določeno stopnjo resnosti, zaradi svoje narave ali obsega prisotne pri normalnem ravnanju institucije, ki ima dolžnost zagotoviti uporabo pravil o konkurenci, ki so kompleksna, zahtevna in podvržena veliki stopnji proste presoje, bi to lahko ogrozilo polno izvrševanje naloge regulatorja konkurence, v nasprotju s splošnim interesom Skupnosti.
Neizpolnitev zakonske obveznosti, ki se lahko, pa naj bo to še tako obžalovanja vredno, obrazloži z objektivnimi pritiski zaradi določb o nadzoru koncentracij na institucijo in njene uradnike, ne more pomeniti dovolj resne kršitve prava Skupnosti za uveljavljanje njene nepogodbene obveznosti.
Nasprotno pa je mogoče uveljavljati pravico do povrnitve škode, ki izhaja iz ravnanja institucije, pri katerem pride do akta, ki je očitno v nasprotju s pravnim pravilom in zelo škodi interesom tretjih oseb glede na institucijo ter se ga ne da ne utemeljiti ne obrazložiti z objektivnimi pritiski pri normalnem poteku dela.
Taka definicija praga uveljavljanja nepogodbene odgovornosti Skupnosti služi varstvu diskrecijske pravice, ki mora v splošnem interesu imeti Skupnostni regulator konkurence pri svojih oportunitetnih odločitvah ter svoji razlagi in uporabi upoštevnih določb primarnega in izvedenega prava Skupnosti, ne da bi pri tem breme posledic očitnih in neupravičljivih kršitev prepustili tretjim osebam.
(Glej točke od 121 do 125.)
4. Načeloma ne more biti izključeno, da lahko očitne in resne napake pri ekonomski analizi, ki je podlaga za odločbe, sprejete zaradi politike konkurence, pomenijo dovolj resno kršitev pravnega pravila za uveljavljanje nepogodbene odškodninske odgovornosti Skupnosti.
Vendar pa ta trditev nalaga najprej, da se preveri, ali je namen pravila, ki se ga je z napačno analizo kršilo, da posameznikom dodeljuje pravice. Čeprav imajo določena načela in pravila, ki jih mora upoštevati analiza konkurence, dejansko naravo pravil, katerih namen je, da posameznikom dodelijo pravice, pa se vsa pravila, primarnega ali sekundarnega prava ali tista, ki izhajajo iz sodne prakse, ki jih mora Komisija upoštevati pri svojih ekonomskih presojah, ne morejo takoj šteti za taka.
Nato je treba upoštevati, da so ekonomske analize, ki so nujne za označitev določenega položaja ali določenega postopka v pravu konkurence, na splošno, na ravni dejstev in na ravni sklepanja, do katerega je prišlo na podlagi njihovega opisa, zapleteni in težavni intelektualni zaključki, v katerih se lahko znajdejo določene pomanjkljivosti, kot na primer približki, neskladnosti ali celo določena neupoštevanja, upoštevajoč pritiske rokov, ki so naloženi institucijam. To velja še toliko bolj, če analiza vsebuje prihodnje vidike, kot je to pri nadzoru nad koncentracijami. V takšnih okoliščinah resnost določene pomanjkljivosti dejstev ali doslednosti ne pomeni vedno zadostne okoliščine za odgovornost Skupnosti.
Na koncu je treba spomniti, da ima Komisija diskrecijsko pravico za ohranjanje obvladovanja politike konkurence Skupnosti, kar zajema, da se od nje ne more pričakovati strogo stalne in nespremenljive prakse pri uveljavitvi upoštevnih pravil ter, soodnosno, da uživa določeno svobodo pri izbiri razpoložljivih ekonometričnih inštrumentov in primernih zornih kotov za preučitev določenega pojava, če te izbire niso očitno v nasprotju s pravili, ki jih dopušča ekonomska znanost, in če se ta pravila dosledno izpolnjuje.
(Glej točke od 129 do 132.)
5. Napake odločbe o razglasitvi nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom, ki niso povzročile posledic po postopku in ki predvsem niso odvzele podjetjem, ki so stranke koncentracije, možnosti, da bi prišla do ugodne odločbe za izvedbo koncentracij, so same po sebi neprimerne, da bi povzročile posebno škodo strankam in posledično za uveljavljanje nepogodbene odškodninske odgovornosti Skupnosti.
(Glej točke 134, 138 in 139.)
6. Podjetjem, ki so stranke koncentracije na ravni Skupnosti, mora biti kot naslovnikom odločb javnega organa, ki občutno vplivajo na njihove interese, omogočeno, da učinkovito predstavijo stališča ter da so v ta namen jasno in pravočasno obveščena o bistvenih ugovorih, ki jih ima Komisija zoper njihove priglašene koncentracije.
Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je glede na to zelo pomembno, ker je namenjeno posebej za to, da omogoči zadevnemu podjetju, da se odzove na pomisleke, ki jih je izrazila institucija, ki regulira konkurenco, prvič tako, da predstavi svoje stališče v zvezi s tem, in drugič tako, da načrtuje predložitev ukrepov Komisiji, katerih namen je odprava negativnega vpliva priglašene koncentracije.
To jamstvo, ki je del temeljnih jamstev in je v upravnih postopkih zagotovljeno s pravnim redom Skupnosti, je posebej pomembno za nadzor koncentracij podjetij.
V takem primeru dejstvo, da Komisija sestavi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah tako, da podjetje ne more vedeti, zaradi tega, ker ni predstavila primernih popravnih ukrepov, da nima nobene možnosti, da bi bila koncentracija ugotovljena za združljivo s skupnim trgom, predstavlja očitno in resno kršitev člena 18(1) in (3) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij. Ta kršitev pravic obrambe ne more biti ne upravičena ne obrazložena s posebnimi objektivnimi pritiski na službe Komisije.
(Glej točke od 147 do 149, 152, 154 in 170.)
7. Iz tega sledi, da popolna ali delna istovetnost skupine uradnikov, ki so ji naložene različne faze nadzora koncentracije med podjetji, ne pomeni, da je Komisija zagrešila dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podelitev pravic posameznikom.
Po eni strani, čeprav je res, da je spoštovanje pravice posameznikov, da njihov spor obravnava neodvisno in nepristransko sodišče, zajamčeno s členom 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah, na katerega napotuje člen 6(2) Pogodbe o Evropski uniji in ki je bil ponovno potrjen s členom 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, in da je pravica do poštenega sojenja očitno pravilo, katerega cilj je podelitev pravic posameznikom, člen 6(1) Konvencije ne prepoveduje predhodnega posredovanja upravnih organov, ki v vseh pogledih ne izpolnjujejo določil, ki se uporabljajo za postopek pred sodišči, če je zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča.
Na področju nadzora koncentracij je ničnostna tožba iz člena 230 ES proti odločbam, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 8(3) in (4) Uredbe št. 4064/89, pravna pot, ki predstavlja jamstva, ki so zahtevana s členom 6(1) Konvencije.
Poleg tega nobeno pravilo niti nobeno načelo ne nasprotuje temu, da Komisija ponovno preučitev koncentracije, ki je sprožena za izvršitev sodbe, s katero je bila odločba, ki je to koncentracijo razglasila za nezdružljivo s skupnim trgom, razglašena za nično, zaupa istim uradnikom.
Končno, dolžnosti upravnega ali sodnega organa, da po razglasitvi ničnosti prve odločbe dodeli zadevo drugemu organu ali drugače sestavljenemu telesu tega organa, ne smemo postaviti kot splošnega načela, ki izhaja iz dolžnosti nepristranskosti.
(Glej točke od 181 do 186 in 188.)
8. Če je bila koncentracija, kot v tem primeru, že izvedena v trenutku, ko je Komisija ugotovila njeno nezdružljivost s skupnim trgom, ji člen 8(4) Uredbe omogoča, da zahteva kakršen koli ustrezen ukrep za ponovno vzpostavitev pogojev učinkovite konkurence.
Da bi se ugotovilo, če je Komisija, ko je zahtevala, da dve podjetji, stranki koncentracije, opravita razdružitev, ki ohranja obseg ciljnega podjetja in ko je prepovedala vse naknadne prodaje dejavnosti, očitno in resno kršila to določbo, je treba preučiti način razdružitve, ob upoštevanju predvsem položajev podjetij, ki sta priglasili koncentracijo, na zadevnih trgih, razliko, ki je ločevala njuna deleža trga od deležev trga njunih neposrednih konkurentov, ter sloves njunih znamk na trgih in preveriti, ali rok za izvedbo odločbe o razdružitvi ni bil očitno prekratek.
(Glej točke od 199 do 203 in 209.)
9. Pri izvajanju pristojnosti nadzora, ki jo ima Komisija za odločanje o združljivosti koncentracij na ravni Skupnosti s skupnim trgom, mora Komisija upoštevati sporazume, ki zavezujejo priglasitelje, če so njihovi dogovori v skladu z veljavnim nacionalnim pravom dopustni.
(Glej točko 221.)
10. Poleg tega je treba omeniti, da zadoščajo resni dvomi glede združljivosti koncentracije s skupnim trgom za začetek faze podrobnega postopka nadzora v skladu s členom 6(1)(c) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij, medtem ko se v skladu s členom 2(3) te uredbe od Komisije zahteva dokaz o ustvarjanju ali krepitvi prevladujočega položaja, če ugotovi nezdružljivost koncentracije s skupnim trgom na podlagi člena 8(3).
(Glej točke 235, 249 in 250.)
11. Čeprav je pri nadzoru koncentracij podjetij treba spoštovati pravice obrambe pred sprejetjem vsake določbe, s katero bi se lahko zadevnemu podjetju kar koli očitalo, pa odločba o začetku podrobnega postopka nadzora ni akt, s katerim bi se kar koli očitalo in katerega zakonitost bi bila odvisna od spoštovanja teh pravic.
(Glej točko 240.)
12. V okviru nepogodbene odgovornosti Skupnosti pa je treba za določitev škode, ki se jo lahko pripiše določenemu krivdnemu ravnanju institucije Skupnosti, upoštevati učinke kršitve za uveljavljanje odgovornosti in ne tistih učinkov akta, iz katerega izhaja, ker bi sicer institucija lahko sprejela akt z istim učinkom, ne da bi kršila pravno pravilo.
Z drugimi besedami, analiza vzročne zveze ne sme temeljiti na napačni premisi, v skladu s katero naj bi se institucija, če ne bi bilo nezakonitega akta, vzdržala ravnanja ali sprejetja nasprotnega akta, kar bi lahko prav tako pomenilo nezakonito ravnanje z njene strani, ampak mora začeti s primerjavo med položajem, ki za tretjo zadevno osebo izvira iz krivdnega ravnanja, in položajem, ki bi zanjo nastal iz ravnanja institucije, ki je v skladu s pravnim pravilom.
Če je krivdna okoliščina, ki je podlaga za odškodninski zahtevek, v določeni odločbi, ki ima tak učinek, da predlagatelju zavrne dovoljenje ali drug ugoden ukrep, se za analizo vplivov krivde in primerjave med dejanskim položajem in vzpostavljenim zakonitim položajem ne da sklepati, da bi pri neobstoju identificirane napake predlagatelj nujno dobil odobritev ali drug ugoden ukrep, ki ga želi.
Na enak način je treba pri kršitvi pravic obrambe, ki vplivajo na odločbo o razglasitvi nezdružljivosti koncentracije podjetij s skupnim trgom, oceniti vplive, ki jih je identificirana napaka lahko imela v smislu odločbe, ne pa sklepati, da bi bila priglašena koncentracija pri neobstoju te kršitve razglašena za združljivo na izrecen način ali z molkom.
Tako v tem primeru škoda, ki jo lahko pripišemo Skupnosti, ne more izvirati iz primerjave med položajem, ki izvira iz odločbe o nezdružljivosti koncentracije med podjetji, in položajem, pri katerem bi bila koncentracija dovoljena na izrecen način ali z molkom, razen če bi sodišče Skupnosti ugotovilo, da je Komisija nezdružljivost razglasila zaradi ugotovljene neposredne in gotove kršitve zakonskih dolžnosti.
Med drugim, čeprav se ne more izključiti, da brez pravice do priznanja združljivosti koncentracije stranke izgubijo resno možnost pridobitve ugodne odločbe, je ta možnost mogoče vezana na preveč negotove parametre, da bi lahko bila predmet prepričljive kvantifikacije in povrnitve škode.
Ni dovolj tesne vzročne zveze med povzročeno kršitvijo pravic obrambe podjetja, ki je stranka koncentracije, in odvzemom morebitne odločbe o združljivosti koncentracije, da bi lahko uveljavljali odgovornost Skupnosti zaradi naloženih obveznosti podjetju, da proda svoje premoženje v ciljnem podjetju, niti posledično, da bi Skupnosti lahko bila naložena škoda, ki je enaka celotni izgubi vrednosti, ki jo je utrpelo to premoženje med dnem, ko je bilo kupljeno, in njegovo poznejšo prodajo.
(Glej točke od 263 do 267, 278, 280, 282, 283, 286 in 292.)
13. Uredba št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij ne ustvarja nobene domneve v zvezi z združljivostjo priglašene koncentracije s skupnim trgom in v vsakem primeru je v pristojnosti Komisije, da si o tej združljivosti izoblikuje jasno stališče in da posledično odloči.
Koncentracija se gotovo molče šteje za združljivo s skupnim trgom, zlasti če Komisija ni sprejela odločbe o začetku podrobnega nadzora v enem mesecu, kot je določeno v členu 10(1) Uredbe, in če ni odločala o združljivosti koncentracije s skupnim trgom v štirih mesecih, kot je določeno v členu 10(3).
(Glej točki 275 in 276.)
14. Stroškov posvetovanja s pravnimi, finančnimi in z bančnimi svetovalci ter drugih upravnih stroškov, ki so nastali podjetju zaradi izvedbe odločbe Komisije, ki je naložila razdružitev dveh podjetij strank koncentracije, ki je nezdružljiva s skupnim trgom, se tudi ne more šteti kot posledico nezakonitosti, ki jo je zagrešila Komisija s sprejetjem odločbe o nezdružljivosti.
Dejansko, nezakonitost odločbe o nezdružljivosti in posledično nezakonitost odločbe o razdružitvi ne pomeni, da bi morala biti koncentracija ugotovljena za združljivo, niti da bi podjetja lahko še naprej sestavljala združeno enoto. Tako se torej ne da domnevati, da podjetje ne bi imelo upravnih stroškov za izvršitev razdružitve premoženja, če bi institucija sprejela zakonito odločbo.
Nasprotno so stroški za posvetovanje in honorarje ter različni upravni stroški, ki jih je imelo podjetje zaradi udeležbe pri ponovnem postopku nadzora koncentracije, ki je moral biti začet zaradi razveljavitve odločbe Komisije, ki je razglasila koncentracijo za nezdružljivo s skupnim trgom, povezani s krivdnim ravnanjem institucije z zadostno vzročno zvezo za pridobitev pravice za povrnitev škode.
Končno, stroški, ki so nastali zaradi postopka sodnega nadzora, ki ga je opravilo sodišče Skupnosti, se morajo šteti za zajete z odločbami o stroških, na podlagi posebnih postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za to vrsto stroškov, v odločbah, s katerimi se konča sodni postopek, in odločbah na koncu posebnih postopkov, ki so predvideni pri izpodbijanju višine stroškov. Ti postopki izključujejo zahtevke za enake zneske ali zneske, ki so nastali iz enakih razlogov, v okviru tožbe za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti, vključno s tistimi, ki so jih imele osebe, ki niso uspele s tožbami in so jim bili naloženi stroški.
(Glej točke 293, 294 in od 297 do 302.)
15. Ko je resna kršitev prava Skupnosti glede odločbe, ki je razglasila koncentracijo za nezdružljivo s skupnim trgom, povezana z zmanjšanjem prodajne cene premoženja, ki ga ima prenosnik v kapitalu prenesene družbe, zaradi dovolj neposredne vzročne zveze, mora Skupnost povrniti škodo, ki jo je utrpel prenosnik. Škoda je lahko enaka razliki med dogovorjeno prodajno ceno in tisto, ki bi jo prenosnik lahko dosegel od kupca, če bi po koncu prvega postopka nadzora koncentracije imel zakonito odločbo, ki bi odločila o združljivosti koncentracije.
(Glej točke 316, 317 in 322.)
16. Ko podjetje pridobi nadzor nad drugim podjetjem na podlagi javne ponudbe za zamenjavo vrednostnih papirjev, pri čemer uveljavlja odstopanje iz člena 7(3) Uredbe št. 4064/89 od načela suspenzivnega učinka koncentracij, tako glede na nacionalno kot na skupnostno pravo konkurence, kljub temu sprejme tveganje, da se bo nadzor koncentracije po rokih, določenih z Uredbo, končal z odločbo o nezdružljivosti s skupnim trgom in z obveznostjo, da se izvede soodnosen postopek razdružitve premoženja podjetij, ki so že združena. Čeprav bi, po drugi strani, glede na značilnosti koncentracije moralo vedeti, da lahko zaradi izvršene združitve pride vsaj do ustvarjanja ali krepitve prevladujočega položaja na velikem delu skupnega trga in da bo koncentracijo Komisija na podlagi člena 2(3) omenjene uredbe zaradi tega prepovedala, kljub temu izhaja, da je samo prispevalo k povzročitvi svoje škode, s tem ko je sprejelo dejansko tveganje aposteriorne ugotovitve nezdružljivosti pravno brezhibne koncentracije in, posledično, morebitne prisilne prodaje pridobljenega premoženja.
V teh okoliščinah je podjetje lahko odgovorno v višini ene tretjine škode, ki se jo mora povrniti, zaradi zmanjšanja prodajne cene, odobrene prenosniku.
(Glej točke od 328 do 330, 332 in 334.)
17. Kot izhaja iz načel, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic in na katera napotuje člen 288, drugi odstavek, ES, je zahtevek za obresti v okviru odškodninskega postopka na splošno dopusten.
Dejansko, namen povrnitve škode, ki jo utrpi posameznik zaradi nezakonitega ravnanja organov Skupnosti, je, da se v največji mogoči meri ponovno vzpostavi premoženje žrtve.
Posledično mora sodišče Skupnosti, če so, kot v tem primeru, izpolnjeni pogoji za nepogodbeno odgovornost Skupnosti, upoštevati neugodne posledice, ki izhajajo iz časovnega obdobja, ki je poteklo med dnem nastanka škode in dnem plačila odškodnine, če je treba upoštevati ugotovljeno izgubo vrednosti valute.
Konec obdobja za revalorizacijo mora načeloma sovpadati z dnem razglasitve sodbe, s katero je ugotovljena obveznost povračila škode, ki je bila povzročena tožeči stranki.
Vendar pa, če odškodninska terjatev na dan razglasitve te sodbe ni niti gotova glede svoje višine niti določljiva na temelju objektivnih dokazov, zamudne obresti ne smejo teči od tega dne, ampak le pri zamudi in do popolnega plačila šele od dneva razglasitve sodbe, ki bo vsebovala nadomestilo utrpljene škode.
Iz tega izhaja, da mora biti znesek odškodnine, dolgovan tožeči stranki, ponovno ocenjen do dneva razglasitve sodbe, s katero je nadomeščena škoda, zamudne obresti pa se obračunajo od tega dneva do dneva celotnega plačila.
Obrestna mera, ki jo je treba uporabiti, se izračuna na podlagi obrestne mere, ki je bila za zadevni obdobji določena s strani Evropske centralne banke za operacije glavnega refinanciranja, in poveča za dve točki, pri tem pa ne preseže tiste, ki jo predlaga tožeča stranka.
(Glej točke od 340 do 346.)