SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 7. marca 2018(*)
„Predhodno odločanje – Socialna varnost – Materinsko nadomestilo – Izračun zneska na podlagi dohodka zavarovanke v referenčnem obdobju dvanajstih mesecev – Oseba, ki je bila v tem obdobju zaposlena v instituciji Evropske unije – Nacionalna zakonodaja, ki določa določitev zadevnega zneska na 70 % povprečne prispevne osnove – Omejitev prostega gibanja delavcev – Načelo lojalnega sodelovanja“
V zadevi C‑651/16,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija) z odločbo z dne 9. decembra 2016, ki je na Sodišče prispela 19. decembra 2016, v postopku
DW
proti
Valsts sociālās apdrošināšanas aģentūra,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi E. Levits, predsednik senata, A. Borg Barthet in F. Biltgen (poročevalec), sodnika,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za DW ona sama,
– za latvijsko vlado I. Kucina in A. Bogdanova, agentki,
– za estonsko vlado, N. Grünberg, agentka,
– za Evropsko komisijo I. Naglis in M. Kellerbauer, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU in člena 4(3) PEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med DW in Valsts sociālās apdrošināšanas aģentūra (nacionalni urad za socialno varnost, Latvija) v zvezi z določitvijo zneska materinskega nadomestila, ki ji ga je treba dodeliti.
Pravni okvir
3 Člen 31 Likums „Par maternitātes un slimības apdrošināšanu“ (zakon o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za materinstvo, Latvijas Vēstnesis, 1995, št. 182, str. 465) v odstavkih 1, 6 in 7 določa:
„1. Za izračun državne dajatve za socialno varnost se povprečna prispevna osnova določi na podlagi prispevne osnove osebe, zavarovane v obdobju dvanajstih mesecev, ki se konča dva meseca pred mesecem nastopa dogodka […].
[…]
6. Če v delu obdobja, upoštevanega za izračun povprečne prispevne osnove iz odstavka 1 […], zavarovana oseba ni bila prijavljena kot plačnik prispevkov za socialno varnost ali je bila na neplačanem dopustu, se za izračun materinskega ali očetovskega nadomestila povprečna prispevna osnova za to obdobje in za dele obdobja, za katere ni določene prispevne osnove, ker je bila oseba na neplačanem dopustu, razen v času, ko je bila na neplačanem dopustu zaradi varstva svojih otrok, določi na 70 % zneska povprečne mesečne prispevne osnove v državi.
7. Če v delu obdobja, upoštevanega za izračun povprečne prispevne osnove iz odstavka 1 […], zavarovana oseba nima povprečne prispevne osnove zaradi nezmožnosti za delo, dopusta zaradi nosečnosti in porodniškega dopusta, očetovskega dopusta, neplačanega dopusta zaradi varstva otrok ali starševskega dopusta, je povprečna prispevna osnova enaka tisti v referenčnem obdobju, zmanjšani za dneve začasne nezmožnosti za delo, dopusta zaradi nosečnosti ali porodniškega dopusta, očetovskega dopusta, neplačanega dopusta zaradi varstva otrok in starševskega dopusta.“
4 Člen 7 Ministru Kabineta noteikumi Nr. 270 „Vidējās aprēķināšanas algas iemaksu apdrošināšanas valsts sociālās apdrošināšanas pabalstu kārtība, izmaksas aprēķināšanas piešķiršanas kārtība“ (odlok sveta ministrov št. 270 o določbah o izračunu povprečne prispevne osnove in določbah o pridobitvi, izračunu in izplačilu državnih nadomestil za socialno varnost) z dne 27. julija 1998 (Latvijas Vēstnesis, 1998, št. 223/224, str. 1284) določa:
„7. Pri izračunu povprečne prispevne osnove zaposlene osebe prispevna osnova vključuje vse prihodke od dela, ki jih je zaposleni pridobil v dobi, določeni v členu 31(1) zakona Republike Latvije o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za materinstvo:
7.1. kot zaposlena oseba:
7.1.1. pri delodajalcu, s katerim je bila zaposlena oseba na dan dogodka v enem od pravnih razmerij, navedenih v členu 1(2) zakona o socialni varnosti, ki utemeljujejo pridobitev prispevne osnove.“
5 Člen 8 navedenega odloka določa:
„V vseh primerih, navedenih v členu 7 tega odloka, se za dodelitev dajatev za socialno varnost povprečna prispevna osnova izračuna v skladu z naslednjo formulo:
Vd = (A1 + A2 … + A12)/D, pri čemer je
Vd = povprečna dnevna prispevna osnova […]
A1, A2… = znesek prispevne osnove, prejete kot prihodek od dela v odgovarjajočem mesecu obdobja dvanajstih mesecev, določenem v členu 31(1) zakona o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za materinstvo, pri izračunu katere se ne upoštevajo nagrade, dodatki, dajatve in drugi zaslužki, ki jih delodajalec v skladu s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi izplača zaposleni osebi v času začasne nezmožnosti za delo, dopusta zaradi nosečnosti, porodniškega dopusta, starševskega dopusta ali neplačanega dopusta zaradi varstva otrok;
D = število dni obdobja, določenega v členu 31(1) zakona o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za materinstvo, ki se jim odštejejo dnevi, ko je oseba izostala od dela zaradi začasne nezmožnosti za delo in je prejemala nadomestilo, je bila na dopustu zaradi nosečnosti, porodniškem ali očetovskem dopustu, neplačanem dopustu zaradi varstva otrok ali na starševskem dopustu.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
6 DW je 2. januarja 2014 pri nacionalnem uradu za socialno varnost zaprosila za dodelitev materinskega nadomestila med bolniško odsotnostjo v nosečnosti. 2. aprila 2014 je zaprosila tudi za to nadomestilo med porodniškim dopustom.
7 Nacionalni zavod za socialno varnost je navedeno nadomestilo odobril za obdobji od 2. januarja do 12. marca 2014 in od 13. marca do 21. maja 2014. Znesek materinskega nadomestila je bil določen na 80 % povprečne dnevne prispevne osnove, ki je bila določena ob upoštevanju dohodkov, ki jih je DW prejela v obdobju dvanajstih mesecev med 1. novembrom 2012 in 31. oktobrom 2013, ter števila dni v tem obdobju. Ker je DW v referenčnem obdobju dvanajstih mesecev enajst mesecev delala za institucijo Evropske unije in torej ni bila prijavljena kot zaposlena oseba v Latviji, je nacionalni zavod za socialno varnost v skladu s členom 31(6) zakona o zdravstvenem zavarovanju in zavarovanju za materinstvo prispevno osnovo za vsakega od teh mesecev določil na 70 % povprečne prispevne osnove, določene v zadevni državi članici, in sicer v znesku 395,70 EUR. Za mesec, ko je bila DW prijavljena kot zaposlena in je v Latviji plačala prispevke, pa se je upoštevala njena dejanska povprečna prispevna osnova v tem mesecu, in sicer 1849,73 EUR.
8 DW je pri administratīvā rajona tiesa (okrožno upravno sodišče, Latvija) vložila tožbo, s katero je zahtevala nov izračun zneska njenega nadomestila. To sodišče je tej tožbi ugodilo na podlagi določb Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72) in določb Pogodbe DEU v zvezi s prostim gibanjem delavcev.
9 Administratīvā apgabaltiesa (regionalno upravno sodišče, Latvija) je ugodilo pritožbi, ki jo je vložil nacionalni zavod za socialno varnost. To sodišče je menilo, da se Uredba št. 883/2004, ki za pridobitev pravice določa seštetje dopolnjenih zavarovalnih dob, v obravnavanem primeru ne uporablja, saj latvijska zakonodaja za pridobitev pravice do materinskega nadomestila ne zahteva nobene predhodne vključenosti v latvijski sistem socialne varnosti. Iz tega je sklepalo, da je bil izračun tega nadomestila izključno na podlagi latvijskega prava pravilen.
10 DW je zoper to odločbo vložila kasacijsko pritožbo pri Augstākā tiesa (vrhovno sodišče, Latvija), pri čemer je trdila, da je način izračuna navedenega nadomestila v nasprotju s členi od 45 do 48 PDEU in sodno prakso Sodišča (sodba z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107). Po mnenju DW se pri izračunu dajatve, ki jo je treba dodeliti, ne sme upoštevati zavarovalnih dob, dopolnjenih v institucijah Unije, in je treba znesek dajatve prišteti tistemu, ki bi ga prejela, če bi v celotnem referenčnem obdobju delala v Latviji. Ta ugotovitev naj bi bila podprta s ciljem zadevne dajatve, in sicer zvišati materinsko nadomestilo osebam, ki so bile zaposlene, ob hkratnem zagotavljanju minimalnega dohodka brezposelnim osebam.
11 Nacionalni zavod za socialno varnost pa meni, da se sodna praksa Sodišča v zvezi s seštevanjem delovnih dob za določanje pravice do starševskega nadomestila dodatkov ne uporablja za konkretni primer v obravnavani zadevi, ki se nanaša na izračun zneska materinskega nadomestila.
12 Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali so določbe latvijskega prava v zvezi z izračunom zneska materinskega nadomestila v skladu s pravom Unije. V zvezi s tem ugotavlja, da je DW po tem, ko je uresničevala pravico do prostega gibanja z zaposlitvijo v instituciji Unije, postavljena v slabši položaj. Povprečna prispevna osnova, ki se na podlagi latvijskega prava upošteva za enajst mesecev, v katerih je bila DW zaposlena v instituciji Unije, je namreč bistveno nižja od tiste, ki se upošteva za delo, ki ga je DW opravila v Latviji. Predložitveno sodišče meni, da metoda izračuna, ki se uporabi za določitev materinskega nadomestila, v resnici povzroči, da je znesek tega nadomestila odvisen od trajanja delovne dobe zadevnega delavca v Latviji.
13 Predložitveno sodišče v tem okviru opozarja na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero lahko taka ureditev pomeni omejitev prostega gibanja delavcev, ki je prepovedana s členom 45 PDEU. Te ureditve ni mogoče dopustiti tudi glede na obveznost lojalnega sodelovanja in pomoči, ki jo imajo države članice in ki je izražena v obveznosti, določeni v členu 4(3) PEU (sodbe z dne 16. decembra 2004, My, C‑293/03, EU:C:2004:821, točke od 45 do 48; z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točki 16 in 17, in z dne 4. februarja 2015, Melchior, C‑647/13, EU:C:2015:54, točki 26 in 27).
14 V teh okoliščinah je Augstākā tiesa (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 4(3) Pogodbe o Evropski uniji in člen 45(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije razlagati tako, da ne nasprotujeta zakonodaji države članice, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki za določitev zneska materinskega nadomestila iz 12‑mesečnega obdobja, ki se upošteva za izračun povprečne prispevne stopnje, ne odšteje mesecev, v katerih je bila oseba zaposlena v instituciji Evropske unije in je bila zavarovana v okviru skupnega sistema zavarovanja [Unije], temveč na podlagi ugotovitve, da oseba v tem obdobju ni bila zavarovana v Latviji, izenači njene prihodke s povprečno prispevno osnovo v državi, kar lahko znatno zniža dodeljeni znesek materinskega nadomestila v primerjavi z zneskom, ki bi ga oseba lahko prejela, če v obdobju, upoštevanem za izračun, ne bi bila zaposlena v instituciji Evropske unije, ampak bi bila zaposlena v Latviji?“
Vprašanje za predhodno odločanje
15 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(3) PEU in člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za določitev povprečne prispevne osnove, ki služi za izračun materinskega nadomestila, tiste mesece referenčnega obdobja, v katerih je bila zadevna oseba zaposlena v instituciji Unije in ni bila vključena v sistem socialne varnosti te države članice, izenačuje z obdobjem brezposelnosti in zanje uporabi povprečno prispevno osnovo, določeno v navedeni državi članici, kar bistveno zmanjša znesek materinskega nadomestila, dodeljenega tej osebi, v primerjavi s tistim, ki bi ga lahko dobila, če bi opravljala poklicno dejavnost le v tej državi članici.
16 Najprej je treba spomniti, da morajo države članice, čeprav obdržijo svojo pristojnost glede ureditve svojih sistemov socialne varnosti, zlasti z določitvijo pogojev odobritve dajatev s področja socialne varnosti, kljub temu pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo Unije in zlasti določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev (glej v tem smislu sodbe z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C‑212/06, EU:C:2008:178, točka 43; z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 38, in z dne 6. oktobra 2016, Adrien in drugi, C‑466/15, EU:C:2016:749, točka 22).
17 Zato je treba preveriti, ali se določbe Pogodbe o prostem gibanju delavcev uporabijo v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari. Če se uporabijo, bo treba ugotoviti, prvič, ali nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, in drugič, če pomeni oviro, ali je ta ovira lahko objektivno utemeljena.
18 Prvič, glede uporabe določb Pogodbe o prostem gibanju delavcev je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da za državljana Unije, ne glede na kraj bivanja in njegovo državljanstvo, ki uresničuje pravico do prostega gibanja delavcev in ki je opravljal poklicno dejavnost v državi članici, ki ni njegova država članica, velja člen 45 PDEU (sodbi z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 14, in z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 11 in navedena sodna praksa).
19 Poleg tega za državljana Unije, ki je zaposlen v državi članici, ki ni njegova država članica, in ki sprejme zaposlitev v mednarodni organizaciji, prav tako velja ta določba (glej v tem smislu zlasti sodbe z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 15; z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 12 in navedena sodna praksa, in z dne 4. julija 2013, Gardella, C‑233/12, EU:C:2013:449, točka 25). Tak državljan namreč ne izgubi statusa delavca v smislu člena 45 PDEU, ker se zaposli v mednarodni organizaciji (sodba z dne 4. julija 2013, Gardella, C‑233/12, EU:C:2013:449, točka 26).
20 Iz tega izhaja, da položaj DW spada na področje uporabe člena 45 PDEU.
21 Drugič, glede vprašanja, ali uporaba nacionalne ureditve, kot je ta v postopku v glavni stvari, povzroči oviro za prosto gibanje delavcev, je treba spomniti, da je namen vseh določb Pogodbe o prostem gibanju oseb državljanom Unije olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju Unije in da te določbe nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati gospodarsko dejavnost na ozemlju druge države članice (sodbe z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 17; z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 14 in navedena sodna praksa; z dne 1. aprila 2008, Gouvernement de la Communauté française in gouvernement wallon, C‑212/06, EU:C:2008:178, točka 44, in z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 39).
22 Tako določbe, ki državljanu države članice onemogočajo, da bi zapustil državo izvora zaradi izvrševanja pravice do prostega gibanja, ali ga od tega odvračajo, pomenijo oviro za to svoboščino, čeprav veljajo ne glede na državljanstvo zadevnega delavca (sodbi z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 18, in z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 15 in navedena sodna praksa).
23 Namen člena 45 PDEU je namreč zlasti preprečiti, da bi bil delavec, ki je uveljavil pravico do prostega gibanja in je bil zaposlen v več kot eni državi članici, brez objektivne utemeljitve obravnavan manj ugodno kot delavec, ki je bil vso kariero zaposlen v samo eni državi članici (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 7. marca 1991, Masgio, C‑10/90, EU:C:1991:107, točka 17, in z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 42).
24 V obravnavani zadevi je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, delavka, ki v referenčnem obdobju dvanajstih mesecev ni bila vključena v nacionalni sistem socialne varnosti, ker je bila zaposlena v instituciji Unije, izenačena z osebo, ki ne opravlja poklicne dejavnosti, in se ji materinsko nadomestilo dodeli v minimalnem znesku, določenem na podlagi povprečne prispevne osnove, določene v zadevni državi članici, medtem ko se materinsko nadomestilo delavke, ki je bila vseskozi zaposlena v tej državi članici, določi na podlagi prispevkov, vplačanih v nacionalni sistem socialne varnosti v referenčnem obdobju.
25 V zvezi s tem je treba poudariti, da veljavna nacionalna zakonodaja dodelitve materinskega nadomestila sicer ne pogojuje z vključenostjo v nacionalni sistem socialne varnosti v referenčnem obdobju, vendar to ne spremeni dejstva, da uporaba načina izračuna zadevnega nadomestila pripelje do podobnega rezultata, saj je znesek dajatve, dodeljene delavki, ki je bila zaposlena v instituciji Unije, bistveno nižji od tistega, ki bi ga lahko dobila, če bi opravljala delo na ozemlju zadevne države članice in plačevala prispevke v sistem socialne varnosti te države.
26 Sodišče je poleg tega presodilo, da lahko nacionalna ureditev, ki za izračun zneska starševskih dodatkov ne upošteva obdobij zaposlitve, opravljenih po skupnem sistemu zdravstvenega zavarovanja Unije, odvrača državljane države članice, da bi zapustili to državo zaradi opravljanja poklicne dejavnosti v instituciji Unije, ki je na ozemlju druge države članice, ker bi s sprejemom zaposlitve pri taki instituciji izgubili možnost do družinskega prejemka, do katerega bi bili upravičeni na podlagi nacionalne ureditve zdravstvenega zavarovanja, če ne bi sprejeli te zaposlitve (sodbi z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 19, in z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 16).
27 Iz tega sledi, da lahko nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, ovira in s tem odvrača od opravljanja poklicne dejavnosti zunaj zadevne države članice, bodisi v drugi državi članici ali v instituciji Unije bodisi v drugi mednarodni organizaciji, ker s sprejemom take zaposlitve delavka, ki je bila pred ali po tem vključena v sistem socialne varnosti zadevne države članice, v okviru tega sistema prejme dajatev v znesku, ki je bistveno nižji od tistega, do katerega bi bila upravičena, če ne bi uporabila pravice do prostega gibanja.
28 Taka nacionalna ureditev torej pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, ki jo člen 45 PDEU načeloma prepoveduje.
29 Te ugotovitve nikakor ne ovrže trditev latvijske vlade, da začasne dajatve, kot je materinsko nadomestilo, ne morejo ustvariti prevelike ovire pri odločitvi delavca, ali bo sprejel zaposlitev v eni od institucij Unije ali na ozemlju države članice, ki ni njegova država članica izvora. V zvezi s tem zadošča opozoriti, da se presoja ovire za prosto gibanje delavcev ne opravi glede na trajnost zadevne dajatve. V skladu s sodno prakso Sodišča pomenijo namreč členi Pogodbe v zvezi s prostim gibanjem oseb temeljne določbe za Unijo in vsako oviranje te svobode, tudi če je manjšega pomena, je prepovedano (sodba z dne 15. februarja 2000, Komisija/Francija, C‑34/98, EU:C:2000:84, točka 49).
30 Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil celovit odgovor, je treba analizirati, tretjič, obstoj morebitne upravičenosti ovire za prosto gibanje delavcev.
31 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je omejitveni ukrep za temeljne svoboščine, ki so zagotovljene s Pogodbo, lahko upravičen, le če je njegov legitimni cilj v skladu s Pogodbo in spoštuje načelo sorazmernosti. Zato mora biti tak ukrep primeren za zagotovitev uresničitve svojega cilja in ne sme preseči tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (glej zlasti sodbi z dne 16. februarja 2006, Rockler, C‑137/04, EU:C:2006:106, točka 22, in z dne 16. februarja 2006, Öberg, C‑185/04, EU:C:2006:107, točka 19 in navedena sodna praksa).
32 Latvijska vlada v tem okviru trdi, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari temelji na razlogih v splošnem interesu in da je bilo materinsko nadomestilo, ki temelji na načelu solidarnosti, vzpostavljeno za zagotavljanje stabilnosti nacionalnega sistema socialne varnosti. Ta sistem, katerega samofinanciranje naj bi se zagotavljalo na podlagi neposredne povezave med plačanimi prispevki in dodeljenim materinskim nadomestilom, naj bi prispeval k izboljšanju položaja prebivalstva.
33 V zvezi s tem je treba opozoriti, da povsem gospodarski razlogi sicer ne morejo pomeniti nujnega razloga v splošnem interesu, ki bi lahko upravičil omejitev temeljne svoboščine, ki jo zagotavlja Pogodba, vendar lahko nacionalna ureditev kljub temu pomeni upravičeno oviro za temeljno svoboščino, kadar jo nalagajo gospodarski razlogi, ki uresničujejo cilj v splošnem interesu. Tako ni mogoče izključiti, da nevarnost resne škode za finančno ravnotežje sistema socialne varnosti lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko utemelji neupoštevanje določb Pogodbe v zvezi s pravico delavcev do prostega gibanja (sodba z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 53 in navedena sodna praksa).
34 Vendar morajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pristojni nacionalni organi, kadar sprejmejo ukrep, ki odstopa od načela, ki ga določa pravo Unije, v vsakem posameznem primeru dokazati, da je navedeni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, na katerega se sklicuje, in da ne presega tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže. Utemeljitvene razloge, na katere se lahko država članica sklicuje, je torej treba podpreti z ustreznimi dokazi ali z analizo primernosti in sorazmernosti omejevalnega ukrepa, ki ga je sprejela ta država, ter z natančnimi elementi, ki potrjujejo njeno utemeljitev. Taka objektivna, podrobna in s številkami prikazana analiza mora biti taka, da je mogoče z verodostojnimi, sovpadajočimi in dokazljivimi podatki dokazati, da dejansko obstaja nevarnost za ravnotežje sistema socialne varnosti. (sodba z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper, C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 54.)
35 Ugotoviti pa je treba, da v tem primeru take raziskave ni. Latvijska vlada je namreč v pisnih stališčih, predloženih Sodišču, navedla le povsem splošne trditve, ne da bi predložila natančne elemente, ki omogočajo potrditev njenega stališča, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari upravičena z razlogi v splošnem interesu. Domnevne utemeljitve, ki naj bi izhajala iz neposredne povezave med plačanimi prispevki in zneskom dodeljenega nadomestila, ni mogoče sprejeti, saj za dodelitev nadomestila ne velja nikakršna obveznost plačevanja prispevkov.
36 Zato in glede na elemente v spisu, ki je bil predložen Sodišču, ovire za prosto gibanje delavcev iz postopka v glavni stvari ni mogoče upravičiti.
37 Ker je bilo ugotovljeno, da je ureditev iz postopka v glavni stvari v nasprotju z načelom prostega gibanja delavcev, ki ga zagotavlja člen 45 PDEU, se o razlagi člena 4(3) PEU ni treba izreči (sodba z dne 6. oktobra 2016, Adrien in drugi, C‑466/15, EU:C:2016:749, točka 37).
38 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za določitev povprečne prispevne osnove, ki služi za izračun materinskega nadomestila, tiste mesece referenčnega obdobja, v katerih je bila zadevna oseba zaposlena v instituciji Unije in ni bila vključena v sistem socialne varnosti te države članice, izenačuje z obdobjem brezposelnosti in zanje uporabi povprečno prispevno osnovo, določeno v navedeni državi članici, kar bistveno zmanjša znesek materinskega nadomestila, dodeljenega tej osebi, v primerjavi s tistim, ki bi ga lahko dobila, če bi opravljala poklicno dejavnost le v tej državi članici.
Stroški
39 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
Člen 45 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki za določitev povprečne prispevne osnove, ki služi za izračun materinskega nadomestila, tiste mesece referenčnega obdobja, v katerih je bila zadevna oseba zaposlena v instituciji Unije in ni bila vključena v sistem socialne varnosti te države članice, izenačuje z obdobjem brezposelnosti in zanje uporabi povprečno prispevno osnovo, določeno v navedeni državi članici, kar bistveno zmanjša znesek materinskega nadomestila, dodeljenega tej osebi, v primerjavi s tistim, ki bi ga lahko dobila, če bi opravljala poklicno dejavnost le v tej državi članici.
Podpisi