SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeni 7. avgusta 2018(1)
Zadeva C‑310/18 (PPU)
Spetsializirana prokuratura
proti
Emilu Milevu
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija))
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Direktiva (EU) 2016/343 – Členi 3, 4 in 10 – Domneva nedolžnosti – Javno označevanje osumljenih ali obdolženih oseb za krive – Členi 6, 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do svobode – Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča – Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe – Postopek nadzora zakonitosti pripora“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je v sodnem tajništvu Sodišča 11. maja 2018 vložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), se nanaša na razlago člena 3, člena 4(1) in člena 10 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku(2) ter členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začel Emil Milev, obdolžen oboroženega ropa trgovine, za odpravo prisilnega ukrepa pripora, ki je bil odrejen zoper njega.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
3. Člen 5 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen „Pravica do svobode in varnosti“, določa:
„1. Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:
[…]
(c) zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to nujno utemeljeno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju;
[…]
3. Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami tč. c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje.
4. Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.
[…]“
4. Člen 6 EKČP, naslovljen „Pravica do poštenega sojenja“, določa:
„1. Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršni koli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. […]
2. Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.
[…]“
B. Pravo Unije
1. Pogodba o delovanju Evropske unije
5. Člen 82(2) PDEU določa:
„Evropski parlament in Svet [Evropske unije] lahko z direktivami, sprejetimi po rednem zakonodajnem postopku, določita minimalna pravila, potrebna za lažje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V teh pravilih se upoštevajo razlike med pravnimi sistemi in izročili držav članic.
Pravila se nanašajo na:
[…]
(b) pravice posameznikov v kazenskem postopku;
[…]“
2. Listina
6. Člen 6 Listine določa, da ima „[v]sakdo […] pravico do svobode in varnosti“.
7. Člen 47 Listine, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča“, določa:
„Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu.
Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.
[…]“
8. Člen 48 Listine, naslovljen „Domneva nedolžnosti in pravica do obrambe“, določa:
„1. Obdolženec velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana v skladu z zakonom.
2. Vsakemu obdolžencu je zagotovljena pravica do obrambe.“
9. Člen 51 Listine, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Določbe te listine se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Zato spoštujejo pravice, upoštevajo načela in spodbujajo njihovo uporabo v skladu s svojimi pristojnostmi in ob spoštovanju meja pristojnosti Unije, ki so ji dodeljene v Pogodbah.“
10. Člen 52 Listine, naslovljen „Obseg pravic in načel ter njihova razlaga“, v odstavku 3 določa:
„Kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z [EKČP], sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.“
3. Direktiva 2016/343
11. V uvodni izjavi 16 Direktive 2016/343 je navedeno:
„Domneva nedolžnosti bi bila kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. Take izjave in sodne odločbe ne bi smele odražati mnenja, da je ta oseba kriva. To ne bi smelo posegati v akte tožilstva, namenjene dokazovanju krivde osumljene ali obdolžene osebe, kot je obtožni akt, in v sodne odločbe, na podlagi katerih se izvrši pogojna kazen, pod pogojem, da se spoštujejo pravice obrambe. To prav tako ne bi smelo posegati v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih, kot so odločbe o priporu pred sojenjem, če v teh odločbah osumljena ali obdolžena oseba ni označena za krivo. Pristojni organ bi moral morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze.“
12. V uvodni izjavi 48 Direktive 2016/343 je navedeno:
„Glede na to, da direktiva določa minimalna pravila, bi države članice morale imeti možnost razširiti pravice iz te direktive, da zagotovijo višjo raven varstva. Raven varstva, ki jo zagotavljajo države članice, nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni v Listini oziroma EKČP, kakor ju razlagata Sodišče in Evropsko sodišče za človekove pravice [v nadaljevanju: ESČP].“
13. Člen 2 Direktive 2016/343, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„Ta direktiva se uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku. Uporablja se v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.“
14. Člen 3 Direktive 2016/343, naslovljen „Domneva nedolžnosti“, določa:
„Države članice zagotovijo, da osumljene in obdolžene osebe veljajo za nedolžne, dokler jim ni dokazana krivda v skladu z zakonom.“
15. Člen 4 Direktive 2016/343, naslovljen „Javno označevanje osumljenih ali obdolženih oseb za krive“, določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da javne izjave javnih organov in sodne odločbe, razen odločb o ugotovitvi krivde, osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, dokler tej osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. To ne posega v akte tožilstva, katerih namen je dokazati krivdo osumljene ali obdolžene osebe, in v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih.
2. Države članice zagotovijo, da so na voljo ustrezni ukrepi v primeru kršitve obveznosti iz odstavka 1 tega člena, in sicer da se osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, v skladu s to direktivo, in zlasti s členom 10.
[…]“
16. Člen 10 Direktive 2016/343, naslovljen „Pravna sredstva“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe v primeru kršitev pravic iz te direktive na voljo učinkovito pravno sredstvo.
2. Brez poseganja v nacionalna pravila in sisteme glede dopustnosti dokazov države članice zagotovijo, da se v okviru kazenskega postopka pri presojanju izjav osumljenih ali obdolženih oseb ali dokazov, pridobljenih s kršenjem pravice do molka ali pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe, spoštujejo pravice obrambe in poštenost postopka.“
C. Bolgarsko pravo
17. V skladu s členom 56(1) Nakasatelno‑protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) „[se lahko] [z]oper obdolženca […] uvede prisilni ukrep, kadar je iz dokazov v spisu razvidno, da obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in obstaja eden od razlogov iz člena 57“.
18. Člen 57 NPK določa, da se „[t]i prisilni ukrepi […] sprejmejo za to, da se prepreči, da bi obdolženec pobegnil, storil kaznivo dejanje ali preprečil izvršitev pravnomočne kazenske obsodbe“.
19. V členu 58 NPK je med prisilnimi ukrepi naveden pripor.
20. Člen 63 NPK določa, da se „pripor […] odredi, če obstaja utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, za katero je določena kazen zapora ali druga strožja kazen, in je iz dokazov v zadevi razvidno, da obstaja resnična nevarnost, da bo obdolženi pobegnil ali storil kaznivo dejanje“.
21. V skladu s členom 65(4) NPK lahko obdolženec kadar koli v predkazenskem postopku predlaga ponovno preučitev prisilnega ukrepa pripora in „[s]odišče presodi vse okoliščine v zvezi z zakonitostjo pripora […]“.
III. Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
22. E. Milev je bil osumljen oboroženega ropa trgovine verige supermarketov „Billa“ 30. decembra 2008 v Bolgariji. Vendar med preiskavo ni bilo mogoče zbrati dokazov, ki bi bili zanj obremenilni, zato ni bil obdolžen. Ta preiskava je bila 31. julija 2009 ustavljena, ne da bi bila ugotovljena istovetnost katerega koli osumljenca in ne da bi bil kdo obdolžen.
23. Medtem sta bila proti E. Milevu uvedena še dva druga kazenska postopka.(3) V prvi od teh zadev je bolgarsko sodišče zavrnilo odreditev pripora zoper E. Mileva, saj je menilo, da izpovedbe priče BP niso verodostojne. V navedeni zadevi ni bila izdana še nobena meritorna sodna odločba.
24. V okviru druge zadeve je bil E. Milev v priporu od 24. novembra 2013 do 9. januarja 2018, ko je bil oproščen vseh obtožb. Zadevno sodišče je to oprostitev oprlo predvsem na ugotovitev, da izpovedbe priče BP niso verodostojne.(4)
25. Priča BP je v obeh zadevah podala številne izpovedbe v zvezi z različnimi kaznivimi dejanji, pri katerih naj bi sodeloval E. Milev. V nobeni od teh izpovedb ni omenila oboroženega ropa trgovine 30. decembra 2008.
26. Postopek v zadevi v zvezi z oboroženim ropom leta 2008 se je 11. januarja 2018 znova začel.
27. Istega dne je bila zaslišana priča BP. Ta je navedla, da je z E. Milevom in tretjimi osebami načrtovala zadevni rop, vendar E. Milev na dogovorjeni datum ni prišel. BP naj bi nato iz medijev izvedel, da je bil oboroženi rop izveden, E. Milev pa naj bi mu rekel, da ga je izvedel z drugimi osebami. BP je povedal, da je pričal po dolgem času iz strahu pred E. Milevom, ko pa je izvedel, da bo ta po oprostilni sodbi v prejšnji zadevi izpuščen na prostost, ga je zaskrbelo, zato se je odločil za to izpovedbo. Priči BP je bil pokazan videoposnetek oboroženega ropa in ta je odločno zatrdila, da kot enega od napadalcev prepozna E. Mileva.
28. E. Milev je bil istega dne, to je 11. januarja 2018, obdolžen zaradi zadevnega oboroženega ropa(5) in odvzeta mu je bila prostost zaradi privedbe na sodišče, ki je moralo odločiti o njegovem priporu.
29. Na prvi stopnji je bilo predlogu tožilca za odreditev pripora zoper E. Mileva ugodeno z obrazložitvijo, da so izpovedbe priče BP „na prvi pogled“ verodostojne. Na drugi stopnji je bil pripor potrjen na podlagi podrobnih izpovedb priče BP in z obrazložitvijo, da se lahko uveljavlja kazenska odgovornost priče zaradi krivega pričanja.
30. Predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja, da sta obe sodni instanci preučili izpovedbe priče BP, in sicer posebej, ne da bi jih primerjali z drugimi, razbremenilnimi dokazi. Na trditve, ki jih je v zvezi s tem navedel odvetnik E. Mileva, ni bilo odgovorjeno.
31. Predložitveno sodišče poudarja, da je v okviru poznejšega preizkusa pripora prvostopenjsko sodišče menilo, da podrobna analiza dokazov ni potrebna, in je preučilo samo izpovedbe BP. Prvostopenjsko sodišče je tudi menilo, da manjša dokazna vrednost obremenilnih dokazov zadostuje za podaljšanje pripora.
32. Drugostopenjsko sodišče je to ugotovitev potrdilo znova na podlagi izpovedb priče BP. V svoji odločbi je navedlo, da je „zelo na splošno preučilo izpovedbe teh prič“ in da dokazi, „čeprav so jedrnati, […] podpirajo tezo obdolžitve […]; ker jih ne izpodbijajo drugi dokazi, jih pritožbeno sodišče ne more prezreti“.
33. Sodna odločba, izdana v okviru drugega preizkusa pripora, gre v isto smer. Drugostopenjsko sodišče je menilo, da „[…] po 5. novembru 2017, ko je bil NPK spremenjen, obstaja utemeljen sum, zahtevan za ta postopek. Sodišče se izreka o obstoju suma po zelo splošni preučitvi dokazov iz spisa. Po omenjeni spremembi NPK v nobenem primeru ni treba temeljito analizirati dokazov iz spisa […]. V okviru te zelo splošne preučitve izpovedb in dokazov […] je treba ugotoviti splošno verjetnost in sum o morebitni vpletenosti […]“.
34. Predložitveno sodišče navaja, da sodišče ni razpravljalo o trditvah, ki jih je odvetnik E. Mileva navedel v zvezi s pristranskostjo in neverodostojnostjo izpovedb BP, in da na izrecno podane trditve ni bilo odgovorjeno.
35. E. Milev meni, da je treba v bolgarskem pravu določeno merilo „utemeljenega suma“ kot predhodni pogoj za njegov pripor razlagati tako, kot je bilo opredeljeno v sodbi ESČP z dne 30. avgusta 1990, Fox, Campbell in Hartley proti Združenemu kraljestvu (CE:ECHR:1990:0830JUD001224486), se pravi, da to merilo zahteva obstoj objektivnih podatkov, ki lahko objektivnega opazovalca prepričajo, da je zadevna oseba verjetno storila zadevno kaznivo dejanje. E. Milev je navedel tudi konkretne trditve v zvezi z neverodostojnostjo priče BP, njegov odvetnik pa je podal številne predloge za zbiranje dokazov, da bi se preverila verodostojnost izpovedb priče BP.
36. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da je sodišče pred reformo NPK 5. novembra 2017 potrdilo odreditev pripora zoper obdolženca šele po tem, ko se je trdno prepričalo, da obstaja „utemeljen sum“, da je zadevna oseba storila kaznivo dejanje. Sodišče je odločalo o obstoju utemeljenega suma, potem ko se je „temeljito seznanilo z vsemi listinami iz spisa, svobodno komentiralo verodostojnost obremenilnih in razbremenilnih dokazov ter podalo konkreten in jasen odgovor na trditve obdolženčevega odvetnika“.
37. Poleg tega je bilo v skladu s členom 29(1), točka 1(d), NPK(6) tudi formalno prepovedano, da sodišče, ki je odločalo o odreditvi ali potrditvi ukrepa pripora, odloča o obtožnici v sodni fazi postopka in izda kazensko sodbo na podlagi te obtožnice. Ta prepoved je temeljila na tem, da si je sodišče, ko je ugotavljalo obstoj ali neobstoj „utemeljenega suma“ in razpravljalo o verodostojnosti dokazov, že izoblikovalo mnenje o zadevi.
38. Po več obsodbah ESČP je bil NPK 5. novembra 2017 spremenjen. Ta reforma je vključevala tudi razveljavitev formalne prepovedi iz člena 29(1), točka 1(d), NPK. Predložitveno sodišče navaja, da morajo „[z]ato […] nacionalna sodišča zdaj preučiti utemeljen sum, vključno v predkazenskem postopku, in hkrati ohraniti svojo nepristranskost“.
39. Po navedbah predložitvenega sodišča se je zaradi razveljavitve člena 29(1), točka 1(d), NPK izoblikovala nova smer sodne prakse pri odločanju o obstoju „utemeljenega suma“, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Pri tem se lahko sodišče z dokazi seznani le „na prvi pogled“ in ne podrobno. To pomeni, da lahko sodišče „dokaze samo našteje, ne sme pa jih primerjati in komentirati, tako da bi navedlo, kateri so po njegovem mnenju verodostojni in zakaj; navede lahko samo, da je na splošno in nedoločno mogoče, da je obdolženec storil zadevno kaznivo dejanje, s tem da opiše ‚stanje suma‘, vendar ne more izraziti jasnega prepričanja, da je na podlagi dokazov mogoče sklepati, da obstaja dovolj prepričljiva verjetnost, da je obdolženec storil to kaznivo dejanje; nazadnje, sodišče na trditve obdolženčevega odvetnika ne more podati jasnega in konkretnega odgovora, zaradi katerega bi moralo izraziti odločnejše mnenje o storitvi zadevnega kaznivega dejanja ter razpravljati o zatrjevanem protislovju med dokazi ali obstoju oziroma neobstoju njihove verodostojnosti“.
40. Drugače povedano, obstaja dvojna omejitev, in sicer z vidika materialnega prava sodišče ne sme v svoji odločbi navesti, da je globoko prepričano, da je kaznivo dejanje storil obdolženec, s postopkovnega vidika pa mu je prepovedano razpravljati o dokazih in navesti tiste, ki so verodostojni, in zakaj.
41. Predložitveno sodišče navaja, da čeprav je cilj nove sodne prakse ohraniti nepristranskost sodišča, ko se to izreka o utemeljenem sumu, pa v praksi to pripelje do nižje ravni varstva pravic obdolžencev v zvezi s priporom.
42. Dodaja še, da ta nova sodna praksa ni deležna soglasja. Velik del nacionalnih sodnikov meni, da za podaljšanje pripora obdolženca domneva nedolžnosti zahteva, da se izkaže močnejša in večja verjetnost, da je storil kaznivo dejanje. Nacionalni sodniki menijo, da pravica do obrambe zahteva podrobnejšo razpravo o dokazih in konkreten odgovor na ugovore, ki jih poda obdolženčev odvetnik.
43. V teh okoliščinah je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je nacionalna sodna praksa, ki ohranitev prisilnega ukrepa ‚pripora‘ (štiri mesece po prijetju obdolženca) pogojuje z obstojem ‚utemeljenega suma‘, razumljenega kot zgolj ugotovitev ‚na prvi pogled‘, da je obdolženec lahko storil zadevno kaznivo dejanje, združljiva z uvodno izjavo 16, četrti in peti stavek, uvodno izjavo 48, členom 3, členom 4(1), drugi stavek, in členom 10 Direktive 2016/343 ter s členoma 47 in 48 Listine […]?
Če je odgovor nikalen, ali je nacionalna sodna praksa, v kateri je ‚utemeljen sum‘ razumljen kot velika verjetnost, da je obdolženec storil zadevno kaznivo dejanje, združljiva z zgoraj navedenimi določbami?
2. Ali je nacionalna sodna praksa, ki sodišču, ki odloča o predlogu za spremembo že sprejetega prisilnega ukrepa ‚pripora‘, nalaga obveznost, da svojo odločitev obrazloži, ne da bi primerjalo obremenilne in razbremenilne dokaze, tudi če je obdolženčev odvetnik podal trditve v tem smislu – pri čemer je edini razlog za to omejitev, da mora sodišče ohraniti svojo nepristranskost, če bi mu bila ta zadeva dodeljena v odločanje po vsebini – združljiva z uvodno izjavo 16, četrti in peti stavek, uvodno izjavo 48, členom 4(1), drugi stavek, in členom 10, Direktive 2016/343 ter s členom 47 Listine […]?
Če je odgovor nikalen, ali je nacionalna sodna praksa, v skladu s katero sodišče podrobneje in natančneje preuči dokaze ter poda jasen odgovor na trditve obdolženčevega odvetnika, tudi če s tem tvega, da ne bo moglo obravnavati zadeve ali izdati dokončne odločbe o krivdi, če mu bo navedena zadeva dodeljena v odločanje po vsebini – kar bi pomenilo, da bo o tej zadevi vsebinsko odločalo drugo sodišče – združljiva z zgoraj navedenimi določbami?“
IV. Nujni postopek in postopek pred Sodiščem
44. Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.
45. To sodišče v utemeljitev tega predloga navaja, da je E. Milev v priporu. Meni, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago Direktive 2016/343, nujen za odločitev o zakonitosti pripora E. Mileva. Predložitveno sodišče med drugim navaja, da bo E. Milev ostal v priporu do odločitve Sodišča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe.
46. Prvi senat Sodišča je 5. junija 2018 na predlog sodnika poročevalca in po moji opredelitvi odločil, da predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.
47. Pisna stališča sta predložila E. Milev in Evropska komisija. Bolgarska vlada ni predložila pisnih stališč. Nizozemska vlada in Komisija sta na obravnavi 11. julija 2018 predstavili ustna stališča.
V. Analiza
48. Predložitveno sodišče s svojima vprašanjema, ki ju je treba po mojem mnenju obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, člen 4(1), drugi stavek, in člen 10 Direktive 2016/343 ter člena 47 in 48 Listine razlagati tako, da za podaljšanje pripora obdolženca zadostuje že ugotovitev sodišča, ki obravnava pritožbo zoper ta pripor, da je „na prvi pogled“(7) obdolženec lahko storil zadevno kaznivo dejanje, ali pa mora, nasprotno, nujno ugotoviti, da obstaja „velika verjetnost“,(8) da je storil to kaznivo dejanje.
49. Predložitveno sodišče sprašuje tudi o obrazložitvi sklepa o priporu in dokazih, ki jih mora upoštevati sodišče, da se spoštujeta pravica do nepristranskega sodišča, določena v členu 47 Listine, in domneva nedolžnosti, določena v členu 48 Listine ter členih 3 in 4 Direktive 2016/343.
A. Uporaba členov 6, 47 in 48 Listine ter Direktive 2016/343 za sklepe o priporu
50. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in vprašanj predložitvenega sodišča izhaja, da to sodišče Sodišče sprašuje o domnevi nedolžnosti,(9) pravici do svobode(10) in nepristranskosti sodišča(11).
51. V skladu s členom 1 Direktive 2016/343 je njen cilj med drugim določiti skupna minimalna pravila o nekaterih vidikih domneve nedolžnosti v kazenskem postopku, da se okrepi zaupanje držav članic v kazenskopravne sisteme drugih držav članic in tako olajša vzajemno priznavanje odločb v kazenskih zadevah.(12)
52. Pripor E. Mileva, fizične osebe in obdolženca v kazenskem postopku, ki je še vedno v teku, spada na področje uporabe Direktive 2016/343, kot je opredeljeno v členu 2(13) navedene direktive, ki se „[u]porablja […] v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna“.
53. V zvezi s tem iz uvodne izjave 16 Direktive 2016/343 izhaja, da domneva nedolžnosti velja za sklepe o priporu in da bi bila med drugim kršena, če bi bil v teh sklepih osumljenec ali obdolženec označen za krivega, še preden bi mu bila dokazana krivda v skladu z zakonom.(14)
54. Komisija meni, da zadevnega postopka ni mogoče šteti za izvajanje prava Unije, ker v pravu Unije ni usklajevalnih ukrepov v zvezi z zadevno kršitvijo. Iz tega naj bi izhajalo, da se Listina kot taka ne uporablja v navedenem postopku.
55. Komisija je svojo tezo o neuporabi Listine utemeljila tudi z dejstvom, da v Direktivi 2016/343 ni pozitivnih materialnopravnih pravil o priporu.
56. S to tezo se ne strinjam.
57. Menim, da se Direktiva 2016/343 nikakor ne nanaša na zadevno kršitev, temveč na kazenski postopek na splošno, in da so pravila, ki jih določa glede domneve nedolžnosti, tako zavezujoča kot tudi pozitivne zahteve. Ker se poleg tega navedena direktiva uporablja v zadevnem kazenskem postopku, uporaba pravil, ki jih vsebuje, zlasti njenih členov 3 in 4, pomeni izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine. Predložitveno sodišče se mora torej prepričati, da se spoštujejo temeljne pravice, ki so z Listino zagotovljene obdolžencem v postopku v glavni stvari. Obveznost spoštovanja domneve nedolžnosti namreč vključuje obveznost spoštovanja teh pravic.(15)
58. Poleg tega je treba spomniti, da člen 52(3) Listine določa, da če ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka vsebini in obsegu pravic, ki ju določa ta konvencija. Namen te določbe Listine je zagotoviti potrebno usklajenost med pravicami iz Listine in ustreznimi pravicami, zagotovljenimi z EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.(16)
59. Naj poudarim, da „pravica do svobode“, določena v členu 6 Listine, ustreza istemu pojmu, določenemu v členu 5(1) EKČP,(17) da pravica do nepristranskega sodišča, določena v členu 47 Listine, ustreza členu 6(1) EKČP, in da načelo domneve nedolžnosti, določeno v členu 48(1) Listine, ustreza členu 6(2) in (3) EKČP.(18) Poleg tega je iz uvodne izjave 48 Direktive 2016/343 razvidno, da „[r]aven varstva, ki jo zagotavljajo države članice, nikoli ne bi smela biti nižja od standardov, ki so določeni v Listini oziroma EKČP, kakor ju razlagata Sodišče in [ESČP]“.
B. Člen 5 EKČP in pripor
60. Iz sodne prakse ESČP v zvezi s členom 5 EKČP izhaja, da je treba pri razlagi člena 6 Listine upoštevati, da se s to določbo ščiti fizična varnost oseb in je kot taka odločilnega pomena.(19) To vključuje cilj zaščititi posameznika pred samovoljnim ali neupravičenim odvzemom prostosti.(20)
61. V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP domneva v prid izpustitve na prostost izhaja iz člena 5 EKČP. Obtoženca je treba do obsodbe šteti za nedolžnega in z odstavkoma 3 in 4 navedenega člena EKČP se v bistvu zahteva izpustitev na prostost, če pripor ni zakonit ali če sodba ni izdana v razumnem roku.(21) ESČP je v točki 84 sodbe z dne 26. julija 2001, Ilijkov proti Bolgariji (CE:ECHR:2001:0726JUD003397796), razsodilo, da je odvzem prostosti utemeljen, le če konkretni indici kažejo na resnično zahtevo javnega interesa, ki kljub domnevi nedolžnosti prevlada nad spoštovanjem osebne svobode.
62. Po mojem mnenju je treba poudariti, da v sodni praksi ESČP obstaja tesna povezava med pravico do svobode in domnevo nedolžnosti. Med seboj sta namreč neločljivo povezani.
63. Seznam izjem od pravice do svobode, določen v členu 5(1) EKČP, je izčrpen.(22) V skladu s členom 5(1)(c) se lahko osebi odvzame prostost samo v okviru kazenskega postopka, da se jo privede pred pristojni sodni organ, zlasti ker je osumljena storitve kaznivega dejanja.(23)
64. V istem besedilu se med drugim zahteva(24) obstoj „utemeljenega“ suma,(25) da je oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, storila kaznivo dejanje. S to določbo se predpostavlja obstoj dejstev ali informacij, ki lahko objektivnega opazovalca prepričajo, da je zadevni posameznik lahko storil kaznivo dejanje. Vendar je to, kaj je mogoče šteti za „utemeljeno“, odvisno od analize vseh okoliščin zadeve.(26)
65. Pomembno je poudariti, da „ni treba, da so dejstva, iz katerih izhaja utemeljen sum, enake vrste kot dejstva, ki so potrebna za utemeljitev obsodbe ali so celo podlaga za obtožbo“.(27)
66. V točki 61 sodbe ESČP z dne 25. marca 1999, Nikolova proti Bolgariji (CE:ECHR:1999:0325JUD003119596), je navedeno, da čeprav „drži, da [člen 5(4) EKČP] ne pomeni, da mora sodišče, ki obravnava pritožbo zoper pripor, preučiti vsako trditev, ki jo navaja pritožnik, pa bi jamstva, ki jih določa, izgubila smisel, če bi lahko sodišče na podlagi notranjega prava in notranje prakse štelo za brezpredmetna ali prezrlo konkretna dejstva, na katera se sklicuje oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, in na podlagi katerih bi bilo mogoče podvomiti o obstoju nujnih pogojev za ‚zakonitost‘ odvzema prostosti v smislu [EKČP]“. Iz tega izhaja, da kadar pritožnik navaja taka konkretna dejstva, ki se ne zdijo niti neverjetna niti nepomembna, sodni nadzor ne bi izpolnjeval zahtev iz člena 5(4) EKČP, če sodišče teh trditev ne bi upoštevalo.
67. Kadar gre za podaljšanje pripora osebe,(28) je poleg tega nadaljnji obstoj utemeljenega suma, da je ta storila kaznivo dejanje, pogoj sine qua non za zakonitost tega podaljšanja.(29)
C. Člen 6(1) EKČP in nepristranskost sodišča
68. Za namene člena 6(1) EKČP je treba nepristranskost sodišča presojati na podlagi subjektivnega pristopa, s katerim se opredeli osebno prepričanje in ravnanje konkretnega sodnika v konkretnih okoliščinah,(30) in hkrati na podlagi objektivnega pristopa, s katerim se prepriča, da sodnik daje zadostna jamstva, da v zvezi s tem izključen vsak upravičen dvom.(31)
69. Po navedbah ESČP gre pri objektivnem pristopu za vprašanje, ali določena preverljiva dejstva neodvisno od osebnega ravnanja sodnika dopuščajo dvom o njegovi nepristranskosti. Pri tem tudi pogled povprečnega človeka na sojenje ni nepomemben. Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe vzbujati pri posameznikih, v kazenskih zadevah najprej pri obdolžencih.(32) Za nepristojno se mora torej izreči vsako sodišče, pri katerem je mogoče upravičeno podvomiti o njegovi nepristranskosti.(33)
70. Iz drugega vprašanja predložitvenega sodišča izhaja, da Sodišče sprašuje o objektivni nepristranskosti sodišč.
71. ESČP je v sodbi z dne 24. maja 1989, Hauschildt proti Danski (CE:ECHR:1989:0524JUD001048683, točka 49), razsodilo, da lahko obdolženec podvomi o nepristranskosti sodišča, če so sodniki, ki sodelujejo pri končni obravnavi pritožbe, o njej odločali že v predhodni fazi in so pred postopkom sprejeli različne odločitve v zvezi s pritožnikom, zlasti o njegovem priporu. Vendar po mnenju ESČP dvomov pritožnika o nepristranskosti sodišča kljub temu ni mogoče šteti „za objektivno utemeljene v vseh primerih: to je odvisno od okoliščin zadeve“.
72. Po mnenju ESČP „[se] sumi ne smejo enačiti s formalno ugotovitvijo krivde [in dejstvo, da] je sodnik na prvi stopnji ali v postopku pritožbe, […], odločal že pred postopkom, zlasti glede pripora, torej ne more samo po sebi upravičevati bojazni glede njegove nepristranskosti. […] Nekatere okoliščine lahko v konkretni zadevi kljub temu dopuščajo drugačno sklepanje“.(34)
73. ESČP je v zvezi s tem menilo, da je, kadar se mora sodnik, ki odloča o priporu, prepričati o obstoju „posebej utemeljenega suma“, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, kršen člen 6(1) EKČP, če mora odločiti o krivdi osumljenca. Presodilo je namreč, da je razlika med „posebej utemeljenim sumom“ in vprašanjem, ki ga je treba rešiti ob koncu postopka,(35) neznatna.(36)
D. Člen 6(2) EKČP in domneva nedolžnosti
74. Domneva nedolžnosti, določena v členu 6(2) EKČP, med drugim pomeni, da člani sodišča pri izpolnjevanju svojih nalog ne smejo izhajati iz predsodka, da je obdolženec storil kaznivo dejanje; dokazno breme nosi tožilstvo in vsak dvom se razlaga v korist obdolženca.(37) Domneva nedolžnosti je namreč ena od značilnosti poštenega kazenskega postopka, zahtevanih v členu 6(1) EKČP.(38) Ta domneva je kršena, če sodna odločba v zvezi z obdolžencem odraža mnenje, da je kriv, čeprav mu krivda predhodno ni bila dokazana v skladu z zakonom. Tudi brez formalne ugotovitve krivde zadostuje obrazložitev, ki daje slutiti, da je po mnenju sodnika zadevna oseba kriva.(39) V skladu s sodno prakso ESČP je treba „razlikovati med izjavami, ki odražajo občutek, da je zadevna oseba kriva, in tistimi, ki zgolj opisujejo stanje suma. Prve kršijo domnevo nedolžnosti, medtem ko se druge obravnavajo kot skladne z duhom člena 6 [EKČP]“.(40)
E. Uporaba v obravnavani zadevi
75. Najprej moram spomniti, da države članice pri izvajanju Direktive 2016/343 zavezujejo vse določbe Listine in da morajo uskladiti zahteve, naložene s temi določbami, čeprav lahko obveznost upoštevanja vseh določb Listine v nekaterih okoliščinah, kot v zadevi v glavni stvari, vključuje zahtevno iskanje ustreznega ravnovesja med zadevnimi pravicami.(41)
76. Ker pripor(42) obdolženca v kazenskih postopkih, kot je E. Milev, spada na področje uporabe Direktive 2016/343,(43) iz členov 3 in 4 te direktive ter njene uvodne izjave 16 jasno izhaja, da je treba, kadar nacionalno sodišče sprejme sklep o njegovem priporu, spoštovati domnevo nedolžnosti. To pomeni, da to sodišče obdolženca ne sme označiti za krivega, dokler mu ni krivda dokazana v skladu z zakonom.(44)
77. Nasprotno pa člen 4(1) Direktive 2016/343 ne nasprotuje predhodnim procesnim odločbam, kot je sklep o priporu,(45) ki jih sprejmejo sodni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih. Poleg tega člen 4(2) Direktive 2016/343 določa, da morajo države članice določiti ustrezne ukrepe v primeru kršitve obveznosti iz odstavka 1 istega člena.(46)
78. Menim, da ugotovitev sodišča, ki obravnava pritožbo zoper pripor, o obstoju „velike verjetnosti“,(47) da je obdolženec storil kaznivo dejanje, jasno daje vtis, da je kriv tega kaznivega dejanja, čeprav mu krivda ni bila dokazana v skladu z zakonom. Taka ugotovitev namreč ni zgolj „opis stanja suma“.(48)
79. Čeprav se lahko s takim pristopom krepi varstvo pravice do svobode, določene v členu 6 Listine,(49) pa posega v domnevo nedolžnosti, določeno v členu 48 Listine ter členih 3 in 4 Direktive 2016/343.
80. Čeprav se zgolj z ugotovitvijo sodišča, ki obravnava pritožbo zoper pripor, da bi ta oseba „na prvi pogled“(50) lahko storila zadevno kaznivo dejanje, torej ne da bi se pretehtali predloženi obremenilni in razbremenilni dokazi, po mojem mnenju vsaj neposredno ne krši(51) domneva nedolžnosti, pa se posega v pravico do svobode, določeno v členu 6 Listine, ker sodišče ne preveri obstoja utemeljenega suma, da je ta oseba storila kaznivo dejanje.(52)
81. V skladu s členom 5(1)(c) EKČP in ustaljeno sodno prakso ESČP v zvezi s to določbo se namreč lahko osebi odvzame prostost samo, če obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje.(53)
82. Iz sodbe ESČP z dne 25. marca 1999, Nikolova proti Bolgariji (CE:ECHR:1999:0325JUD003119596, točka 61), izhaja, da mora sodišče, ki obravnava pritožbo zoper pripor, upoštevati vsa konkretna dejstva, na katera se sklicuje oseba v priporu in ki bi lahko vzbudila dvom o zakonitosti odvzema prostosti. Iz tega izhaja, da kadar se obdolženec sklicuje na konkretna dejstva, ki se ne zdijo niti neverjetna niti nepomembna, jih mora sodišče upoštevati pri obravnavi pritožbe zoper njegov pripor.
83. Natančneje, kadar obdolženec v okviru pritožbe zoper svoj pripor predloži razbremenilne dokaze, ki se ne zdijo niti neverjetni niti nepomembni, jih mora sodišče, ki odloča o tej pritožbi, upoštevati skupaj z obremenilnimi dokazi, da oceni, ali obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje.(54) S tem zadevno sodišče ne krši niti pravice do svobode, določene v členu 6 Listine, niti domneve nedolžnosti, določene v členu 48 Listine ter členih 3 in 4 Direktive 2016/343.
84. Poleg tega iz sodne prakse ESČP izhaja, da zgolj dejstvo, da je neko sodišče odločalo o priporu obdolženca, ne pomeni nujno, da je vprašljiva njegova nepristranskost, in da lahko tudi v zelo konkretnih okoliščinah pozneje odloča o krivdi te osebe. Bistveno je namreč, da je mogoče iz obrazložitve sklepa o priporu razbrati, ali ima sodišče predsodek o krivdi obdolženca ali ne.(55)
85. Če iz obrazložitve sklepa o priporu obdolženca izhaja, da si je sodišče izoblikovalo predstavo o njegovi krivdi, zadevno sodišče ne more meritorno odločati o zadevi, ne da bi kršilo člen 47(2) Listine o pravici do nepristranskega sodišča.
86. Poleg tega bi se z obrazložitvijo, v kateri bi bil obdolženec označen za krivega, čeprav mu krivda ni bila dokazana v skladu z zakonom, kršila člen 48 Listine ter člena 3 in 4 Direktive 2016/343, ne glede na to, ali bo zadevno sodišče pozneje odločalo o krivdi zadevne osebe.
87. Nasprotno pa, če sodišče, ki je odločalo o priporu obdolženca, preveri samo, ali obstaja utemeljen sum, da je ta storil zadevno kaznivo dejanje, lahko to sodišče sodeluje pri meritornem odločanju in posledično pri odločanju o krivdi te osebe. Kot izhaja iz točke 83 teh sklepnih predlogov, kadar obdolženec predloži razbremenilne dokaze, ki se ne zdijo niti neverjetni niti nepomembni, jih mora sodišče, ki obravnava pritožbo zoper njegov pripor, upoštevati skupaj z obremenilnimi dokazi, da oceni, ali obstaja utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje.
VI. Predlog
88. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija), odgovori:
1. Člena 6 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter člena 3 in 4 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da kadar obdolženec predloži razbremenilne dokaze, ki se ne zdijo niti neverjetni niti nepomembni, jih mora sodišče, ki obravnava pritožbo zoper njegov pripor, upoštevati skupaj z obremenilnimi dokazi, da oceni, ali obstaja utemeljen sum, da je storil zadevno kaznivo dejanje.
2. Če iz obrazložitve sklepa o priporu obdolženca izhaja, da si je sodišče izoblikovalo predstavo o njegovi krivdi, zadevno sodišče ne more meritorno odločati o zadevi, ne da bi kršilo člen 47(2) Listine o temeljnih pravicah. Z obrazložitvijo, v kateri bi bil obdolženec označen za krivega, čeprav mu krivda ni bila dokazana v skladu z zakonom, bi bili kršeni tudi člen 48 Listine ter člena 3 in 4 Direktive 2016/343, ne glede na to, ali bo zadevno sodišče pozneje odločalo o krivdi obdolženca.
3. Če sodišče, ki je odločalo o priporu obdolženca, preveri samo, ali obstaja utemeljen sum, da je ta storil zadevno kaznivo dejanje, lahko to sodišče sodeluje pri meritornem odločanju in posledično pri odločanju o krivdi obdolženca.