SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljen 14. aprila 2011(1)
Zadeva C‑186/10
Tural Oguz
proti
Secretary of State for the Home Department
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Court of Appeal, England and Wales (Združeno kraljestvo))
„Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija – člen 41(1) Dodatnega protokola – Klavzula „standstill“ − Veljava − Prepoved za države članice glede uvedbe novih omejitev vstopa turških državljanov na njihovo ozemlje, ki želijo tam uresničevati svobodo ustanavljanja – Zloraba pravice“
I – Uvod
1. Obravnavana zadeva se nanaša na člen 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija (v nadaljevanju: Dodatni protokol). Ta vsebuje klavzulo „standstill“, ki pogodbenim strankam po 1. januarju 1973 prepoveduje uvajanje novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.
2. Pritožnik postopka v glavni stvari je leta 2008 v Združenem kraljestvu zaprosil za dovoljenje za opravljanje samostojne dejavnosti. Pri tem se ni skliceval na aktualno zakonodajo, temveč na – zanj ugodnejša – pravila, ki so veljala leta 1973. Pristojni organi so mu s sklicevanjem na načelo prepovedi zlorabe pravic zavrnili njegovo sklicevanje na klavzulo „standstill“, ker je pred zaprositvijo kršil enega izmed pogojev svojega dosedanjega dovoljenja za prebivanje.
3. Sodišče je glede vsebine in obsega klavzule „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola že zavzelo stališče(2), tako mu daje ta primer priložnost natančneje določiti, kdaj se lahko sklicevanje na klavzulo „standstill“ zavrne.
II – Pravni okvir
A – Sporazum o pridružitvi EGS-Turčija
4. Dne 12. septembra 1963 so Republika Turčija na eni strani ter Evropska gospodarska skupnost in njene države članice na drugi strani podpisale Sporazum o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo. Sporazum je bil sklenjen, odobren in potrjen s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963.(3) Cilj Sporazuma o pridružitvi je v skladu z njegovim členom 2(1) spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicami, vključno na področju delovne sile, s postopnim uresničevanjem prostega gibanja delavcev, odpravljanjem omejitev svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, da bi se izboljšale življenjske razmere turškega naroda in olajšal poznejši pristop Republike Turčije k Skupnosti.(4)
5. Dodatni protokol, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju in ki je bil v imenu Skupnosti sklenjen, odobren in potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972(5), je na podlagi njegovega člena 62 del Sporazuma o pridružitvi in v členu 1 določa pogoje, način in časovni načrt izvajanja prehodnega obdobja iz člena 4 navedenega sporazuma. Dodatni protokol vsebuje naslov II („Gibanje oseb in pretok storitev“), katerega poglavje II obravnava „[p]ravico do ustanavljanja, storitve in promet“.
6. V členu 41 Dodatnega protokola, ki spada pod poglavje II omenjenega naslova II, je določeno:
„1. Pogodbenici medsebojno ne uvajata nobenih novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.
2. [...]“
B – Nacionalno pravo
7. Pravila o podaljšanju dovoljenja za bivanje, ki so v Združenem kraljestvu veljala 1. januarja 1973, so bila vsebovana v Statement of Immigration Rules for Control after Entry (House of Commons Paper 510, Pravila o nadzoru priseljevanja po vstopu).
8. Pravila o priseljevanju so bila skozi leta večkrat spremenjena in nadomeščena. Pravila o priseljevanju, ki so veljala, ko je tožena stranka postopka v glavni stvari izdala odločbo o zavrnitvi prošnje pritožnika za podaljšanje dovoljenja za prebivanje (21. oktobra 2008), so bila določena v House of Commons Paper 395 (HC 395).
9. Predložitveno sodišče poudarja – to med strankama tudi ni sporno –, da so oktobra 2008 v Združenem kraljestvu veljavna pravila o priseljevanju, ki zadevajo naseljevanje v tej državi članici zaradi ustanovitve samozaposlitvenega podjetja, strožja kot ustrezna pravila, ki so bila veljavna 1. januarja 1973.
10. Eden od udeležencev postopka(6) je, brez ugovarjanja preostalih, opozoril na odločilno razliko, ki naj bi bila v tem, da potrebuje tujec, v nasprotju s predpisi iz leta 1973, za pridobitev dovoljenja za opravljanje samostojne dejavnosti po novejših predpisih dokazila o kapitalu v višini 200.000 britanskih funtov.(7)
III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
11. T. Oguz (v nadaljevanju: pritožnik postopka v glavni stvari ali pritožnik) je oktobra 2000 kot študent z dovoljenjem za vstop v državo pripotoval v Združeno kraljestvo. Pristojni organi so mu kot študentu večkrat podaljšali dovoljenje za prebivanje. Ta dovoljenja za prebivanje so vsebovala pogoj, da tožnik med drugim lahko začne opravljati samostojno gospodarsko dejavnost le s privolitvijo Secretary of State for the Home Department.
12. Pritožnik je s soglasjem pristojnih organov v Združenem kraljestvu nekaj let deloval kot zaposlena oseba. Njegov delodajalec pa ga je novembra 2006 iz poslovnih razlogov odpustil. Poskusi pritožnika, da bi se na novo zaposlil, so ostali neuspešni.
13. Pritožnik je 20. marca 2008 vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Združenem kraljestvu kot samozaposlena oseba. Pri tem se je skliceval na pravila o priseljevanju v Združenem kraljestvu, veljavna 1. januarja 1973(8), ki so po navajanju predložitvenega sodišča ugodnejša od leta 2008 veljavnih pravil o priseljevanju. Za utemeljitev uporabe predpisov, veljavnih leta 1973, se je pritožnik skliceval na klavzulo „standstill“ člena 41 Dodatnega protokola.
14. Pritožnik je samostojno poslovno dejavnost začel že februarja 2008, dejansko pa jo je začel opravljati naslednji mesec. Ob vložitvi predloga je pritožnik tako že nekaj tednov opravljal svojo samostojno poslovno dejavnost in s tem kršil v dovoljenju za prebivanje določen pogoj. Pritožnik je navedeno utemeljil s tem, da se je čutil upravičenega, da se med časom, ko pripravlja predlog za izdajo dovoljenja za prebivanje kot podjetnik, loti poslovne dejavnosti.
15. Pritožnik je 11. avgusta 2008 prenehal opravljati samostojno poslovno dejavnosti in je pristojne organe obvestil, da bo ponovno začel opravljati dejavnost šele, ko bo odločeno o njegovi prošnji.
16. Secretary of State (v nadaljevanju tudi: nasprotna stranka postopka v glavni stvari) je vlogo pritožnika zavrnil. Zavrnitev je utemeljil z obrazložitvijo, da je pritožnik z ustanovitvijo podjetja kršil pogoj preteklih dovoljenj za prebivanje. Iz tega razloga mu je treba ugodnost iz klavzule „standstill“ člena 41(1) Dodatnega protokola odreči. Na podlagi veljavnih predpisov o prebivanju je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti. Prav tako pa je bila skrajšana veljavnost njegovega dovoljenja za prebivanje kot imetnika delovnega dovoljenja, ker ni več izpolnjeval zahtevanih pogojev iz dovoljenja za prebivanje.
17. Pritožnik je zoper to odločbo 4. novembra 2008 vložil pritožbo pri Asylum and Imigration Tribunal(9). Pritožba je bila zavrnjena. Sodišče je odločitev utemeljilo s tem, da pritožnik ni ravnal goljufivo. Je pa z ustanovitvijo in opravljanjem poslovne dejavnosti kršil pogoje dovoljenja za prebivanje in tako ni upravičen do sklicevanja na klavzulo „standstill“ iz člena 41 Dodatnega protokola.
18. Pritožnik je vložil zahtevo za ponovno preučitev zadeve.(10) Z odločbo z dne 26. junija 2009 je Senior Immigration Judge Ward(11) odločil, da je bilo v predhodni odločbi, s katero je bila pritožba zavrnjena, pravo pravilno uporabljeno in je odločbo kot tako treba potrditi.
19. Spor je trenutno na pritožbeni stopnji pri Court of Appel of England and Wales(12), ki je predložitveno sodišče. Ta dopušča Centre for Advice on Individual Rights in Europe (v nadaljevanju: AIRE Centre) udeležbo v postopku v glavni stvari.
IV – Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
20. S sklepom z dne 23. marca 2010 je Court of Appeal prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
Ali je turški državljan z dovoljenjem za prebivanje v Združenem kraljestvu, ki je pogojeno s tem, da se ne sme lotiti samostojne gospodarske dejavnosti, ki v nasprotju s tem pogojem začne opravljati samostojno dejavnost ter nato pred nacionalnimi organi zaprosi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi vodenja sedaj že ustanovljenega podjetja, upravičen do ugodnosti iz člena 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo?
21. V postopku pred Sodiščem sta se poleg T. Oguza in AIRE Centre pisno in ustno izjavila tudi Združeno kraljestvo in Evropska komisija.
V – Presoja
22. Ta spor zadeva razlago člena 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi EGS-Turčija. V skladu z njim pogodbenici medsebojno ne uvajata nobenih novih omejitev na področju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev.
23. Člen 41(1) Dodatnega protokola torej preprečuje državi članici uvedbo novih omejitev, katerih namen ali posledica bi bili strožji pogoji za naselitev in s tem povezano prebivanje turškega državljana v tej državi članici, kot so tisti, ki so veljali takrat, ko je Dodatni protokol začel veljati, to je 1. januarja 1973.(13)
24. Vsebinsko je Sodišče na primer uvedbo obveznega vizuma za izvajanje nekaterih storitev, ki pred začetkom veljavnosti Dodatnega protokola ni veljala, videlo kot „novo omejitev“ v smislu člena 41(1) Dodatnega protokola.(14)
25. Sodišče je že opozorilo, da iz besedila člena 41(1) izhaja jasna, natančna in brezpogojna klavzula „standstill“, ki pogodbenim strankam prepoveduje po uveljavitvi Dodatnega protokola uvajanje novih omejitev na področju svobode ustanavljanja. Iz besedila člena ter iz namena in cilja Sporazuma o pridružitvi sledi, da ima člen 41(1) neposredni učinek v državah članicah.(15)
26. Turški državljan se lahko zato zoper organe države članice neposredno sklicuje na člen 41(1).
27. Predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko država članice turškemu državljanu, ki je kršil pogoj, določen z dovoljenjem za prebivanje, zavrne sklicevanje na klavzulo „standstill“ iz člena 41 Dodatnega protokola. Nasprotna stranka postopka v glavni stvari kot tudi vlada Združenega kraljestva izhajata iz stališča, da sklicevanje na klavzulo „standstill“ v takem primeru pomeni zlorabo pravice in jo je treba zavrniti. Predložitveno sodišče je goljufivo ravnanje tožeče stranke izrecno izključilo.
28. Po mojem mnenju klavzula „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola – kot bom v nadaljevanju obrazložila – ni taka, da bi se sklicevanje nanjo iz razloga zlorabe pravice zavrnilo. Morebitno zlorabo pravic je, prav nasprotno, v tem primeru mogoče zaslediti v okviru uporabe nacionalnega prava.
29. Prepoved zlorabe pravic je splošno načelo prava Unije.(16) V skladu z ustaljeno sodno prakso se upravičenci ne morejo goljufivo ali z zlorabo sklicevati na pravne norme Unije in nacionalna sodišča lahko v posameznem primeru upoštevajo zlorabe ali goljufivo ravnanje zadevnih oseb, pri čemer se morajo opreti na objektivne okoliščine, da bi jim, če je to potrebno, zavrnila uveljavljane ugodnosti, ki izhajajo iz prava Unije.(17)
30. V sodbi v zadevi Emsland Stärke je Sodišče v zvezi z nadomestili v kmetijskem sektorju pojasnilo preskus zlorabe. Da bi bila zloraba dokazana, mora obstajati, prvič, skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da čeprav so bili formalno upoštevani pogoji, ki jih določa ureditev Skupnosti, cilj te ureditve ni bil dosežen.(18) Drugič, obstajati mora subjektivni element oziroma namen pridobiti korist iz Skupnostne ureditve tako, da se umetno ustvarijo pogoji za njeno pridobitev.(19)
31. Kot je Sodišče že poudarilo, klavzula „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola ni materialnopravna določba, ki onemogoča uporabo upoštevnega materialnega prava tako, da ga nadomesti, ampak je „kvaziprocesnopravna določba“, ki ratione temporis določa, glede na katere določbe ureditve države članice je treba presojati položaj turškega državljana, ki želi uveljaviti svobodo ustanavljanja v državi članici.(20)
32. Za obravnavano klavzulo „standstill“ je torej značilno, da ne zagotavlja nobenih materialnih pravic. Neposredno iz nje ne sledi ne pravica do ustanavljanja ne do prebivanja.(21) Določa le določbe nacionalnega prava, ki se uporabijo, in sicer ne manj ugodnih od tistih, veljavnih 1. januarja 1973.
33. Menim, da klavzula „standstill“ že glede na svojo naravo v načelu ni taka, da bi iz razlogov zlorabe pravic lahko zavrnili sklicevanje nanjo.
34. Člen 41 ne postavlja za svojo uporabo nobenih pogojev. Nasprotno, uporablja se brezpogojno. Kot je poudarilo Sodišče, pomeni člen 41(1) za nacionalne organe absolutno prepoved uvajanja novih ovir pri uresničevanju teh svoboščin z zaostrovanjem takrat obstoječih pogojev.(22)
35. Klavzula „standstill“ ureja le to, katero nacionalno pravo se uporabi. Ali iz tega nacionalnega prava nato izhaja pravica do ustanavljanja in iz nje izhajajoča pravica do prebivanja, se določa samo po tem nacionalnem pravu.
36. Če člen 41 postavlja absolutno prepoved, za katerega uporabo niso potrebni izpolnjeni nobeni pogoji, je primer zlorabe pravic glede na to določbo težko predstavljiv. Ker namreč niso postavljeni nobeni pogoji za njegovo uporabo, ti tudi ne morejo biti umetno vzpostavljeni z zlorabo pravic.
37. Nasprotna stranka postopka v glavni stvari in vlada Združenega kraljestva opozarjata, da je treba sklicevanje tožeče stranke na klavzulo „standstill“ zavrniti, ker je zgolj zaradi začetka opravljanja samostojne dejavnosti brez poprejšnjega dovoljenja – s čimer je kršila pogoje svojega dovoljenja za prebivanje – bila v položaju, da je izpolnjevala nacionalne pogoje pravil o priseljevanju iz leta 1973, ki jih drugače ne bi izpolnjevala.
38. Iz tega je razvidno, da morebitna zloraba pravic tožeče stranke zadeva pogoje materialnih nacionalnih pravil o priseljevanju, in ne pogojev klavzule „standstill“. Vprašanje zlorabe pravic je tako pravilno umeščeno le v materialnem nacionalnem pravu. Pritožnik sam v zvezi s tem opozarja, da lahko pristojni organi na podlagi predpisov o priseljevanju iz leta 1973 upoštevajo zlorabo s strani predlagatelja.(23) To možnost je potrdila vlada Združenega kraljestva na obravnavi pred Sodiščem.
39. Vmesna ugotovitev je, da načela zlorabe pravic zaradi absolutnega značaja člena 41(1) ni mogoče uporabiti zanj, saj ne postavlja materialnih pogojev, ampak določa le pravo, ki se uporabi.
40. Ta ugotovitev se potrdi s pogledom na okoliščine, v katerih je Sodišče na področju sporazumov o pridružitvah pritrdilo zlorabam pravic.
41. Tako je Sodišče s sklicevanjem na načelo prepovedi zlorabe pravic izključilo možnost, da bi se časovno obdobje zaposlitve, ki ga je opravil turški državljan, le z namenom prevare, ki je vodila do obsodbe, v smislu člena 6(1) Sklepa št. 1/80(24) lahko štel za skladnega s predpisi, saj prizadeti dejansko ni izpolnil pogojev teh predpisov in mu zaradi tega s pravnega vidika niso pripadale pravice.(25) Kot dodatni primer zlorabe pravic je Sodišče navedlo primer fiktivne zakonske zveze, katere edini namen sklenitve je bil z zlorabo doseči ugodnejši pravni položaj, po predpisih, ki se nanašajo na pridruževanje.(26)
42. Drugače kot pri klavzuli „standstill“ iz člena 41, ki ne vsebuje materialnih pravic, priznavata v omenjenih primerih zadevna člena 6 in 7 Sklepa št. 1/80 tudi materialne pravice, namreč pravico do zaposlitve oz. prebivanja. Tako je bilo mogoče v tej meri uveljavljati tudi načelo prepovedi zlorabe pravic.
43. V nadaljevanju je treba obravnavati še izjavo Sodišča v zadevi Tun in Dari, na katero se je predložitveno sodišče sklicevalo. Sodišče je tej zadevi navedlo: „Pred Sodiščem do sedaj še ni bil ugotovljen dejanski element, ki bi dopuščal sklepanje, da sta se zainteresirana v postopkih v glavni stvari sklicevala na uporabo klavzule „standstill“, določene v členu 41(1) Dodatnega protokola, zgolj z namenom zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Skupnosti.“(27)
44. Iz te iz izjave Sodišča bi bilo mogoče sklepati, da Sodišče izhaja iz možnosti, da obstajajo primeri, pri katerih bi se tudi v zvezi s klavzulo „standstill“ iz člena 41(1) postavilo vprašanje uporabe načela prepovedi zlorabe pravic.
45. Celo če bi preskus zlorabe bil uporabljen glede na iste okoliščine kot v obravnavanem primeru, ne bi bilo mogoče pritrditi zlorabi pravic.
46. Odločujoči kriterij za domnevo zlorabe pravic je, ali se kdo sklicuje na določbo prava Unije, da bi pridobil ugodnosti, ki so očitno nezdružljive glede na cilje določbe.(28)
47. Smisel in namen klavzule „standstill“ je postopno uresničevanje pravice do ustanavljanja in prostega pretoka storitev z vzpostavljanjem ugodnih pogojev s tem, da se prepove uvajanje novih ovir glede teh svoboščin nacionalnim organom in da se postopna vzpostavitev teh pravic med državami članicami in Republiko Turčijo ne otežuje.(29)
48. Kot je že bilo navedeno, postavlja klavzula „standstill“ nacionalnim organom „absolutno prepoved“(30) uvajanja novih ovir za uresničevanje teh pravic z zaostritvijo v nekem času veljavnih pogojev. Njen cilj je torej, da se med pogodbenima strankama načeloma uporabijo ugodnejše določbe.
49. S tem ciljem ni nezdružljivo, če se lahko turški državljan, ki je kršil pogoj prej dodeljenega dovoljenja za prebivanje, sklicuje na klavzulo.
50. Sodišče temu ustrezno v navedeni zadevi Tum in Dari ter v primerljivi zadevi Savas ni izhajalo iz stališča zlorabe pravic.
51. V zadevi Tum in Dari sta se osebi, ki sta se v nasprotju z odredbo o zapustitvi ozemlja po zavrnjeni prošnji za azil nahajali na ozemlju države članice, sklicevali na klavzulo „standstill“. Sodišče je v tem primeru izrecno zavrnilo argument, da se lahko turški državljan sklicuje na klavzulo „standstill“ le v primeru, če je v državo članico vstopil zakonito.(31) V zadevi Savas je zadevna oseba kršila nacionalna pravila o priseljevanju, ko se je sklicevala na klavzulo „standstill“. Zaradi tega pa mu Sodišče ni zavrnilo uveljavljanja ugodnosti iz klavzule „standstill“(32).
52. Odločitev sodišča v postopku v glavni stvari, v katerem je tisti, ki se je skliceval na klavzulo „standstill“, celo – drugače kot v že odločenih zadevah – imel dovoljenje za prebivanje in je kršil le pogoj tega dovoljenja, ne bi smela biti drugačna. Pritožnik postopka v glavni stvari niti ni nezakonito vstopil v Združeno kraljestvo, ampak je imel dovoljenje za vstop in celo delovno dovoljenje, čeprav ne za opravljanje samostojne dejavnosti. Pogoj dovoljenja za prebivanje je kršil le z začetkom opravljanja samostojne dejavnosti, ki jo je kmalu tudi opustil.
53. V nadaljevanju je treba obravnavati še sodbo Sodišča v zadevi Kondova.(33) Nanjo se sklicujeta nasprotna stranka iz postopka v glavni stvari in vlada Združenega kraljestva.
54. Ta zadeva se nanaša na Evropski sporazum o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Republiko Bolgarijo na drugi strani.(34).
55. Sodišče je v zvezi s tem odločilo, da bolgarski državljan, ki se je imel namen v državi članici zaposliti ali izvajati samostojno gospodarsko dejavnost in je ustrezne nadzore nacionalnih organov preprečil z neresničnimi izjavami, da je v državo članico namenjen zaradi opravljanja sezonskega dela, ne spada na področje varstva Evropskega sporazuma.(35)
56. Če bi bilo namreč bolgarskim državljanom dovoljeno v državi članici gostiteljici, ne glede na prejšnji prekršek zoper nacionalna pravila o priseljevanju, kadarkoli vložiti zahtevo za dovolitev prebivanja, bi jih to lahko napeljalo, da bi se najprej nezakonito zadrževali na območju države članice gostiteljice in bi se nacionalnemu sistemu nadzora podvrgli šele takrat, ko bi izpolnili predvidene materialne pogoje.(36)
57. Ta ugotovitev Sodišča je nasprotno stranko postopka v glavni stvari in vlado Združenega kraljestva privedla do zavrnitve pritožnikovega sklicevanja na klavzulo „standstill“. Da bi utemeljili primerljivost, sta opozorili na že obravnavani argument, da bi imela pritožnikova kršitev pogoja za posledico, da bi izpolnjeval materialna pravila o priseljevanju iz leta 1973.
58. Navedene sodbe ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo. Drugače kot člen 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu EGS-Turčija v zadevi Kondova upošteven Evropski sporazum priznava pravico do ustanavljanja. Njegov člen 45 navaja enako obravnavanje bolgarskih državljanov in državljanov držav članic. Le prvi vstop je bil po členu 59 Evropskega sporazuma v pristojnosti držav članic. Tako ne preseneča, da je Sodišče v zadevi Kondova, v kateri Sporazum priznava materialno pravico, pritrdilo tudi možnosti zavrnitve sklicevanja na to materialno pravico iz razloga zlorabe pravic.
59. Ugotovitev iz zadeve Kondova pa ni prenosljiva na klavzulo „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola. Kot že omenjeno, klavzula „standstill“ iz Dodatnega protokola ravno ne priznava materialne pravice do ustanavljanja ali do enakega obravnavanja z lastnimi državljani, ampak določa le to, katero nacionalno pravo se uporabi.
60. Tako je treba ugotoviti, da klavzula „standstill“ člena 41(1) Dodatnega protokola ni taka, da bi se sklicevanje nanjo lahko zavrnilo iz razloga zlorabe pravic. Morebitno zlorabo pravice je, prav nasprotno, v danem primeru mogoče obravnavati v okviru uporabe nacionalnega prava. Nacionalna zakonodaja po navedbah udeležencev predvideva upoštevanje tega načela.
61. Končno je treba še na kratko predstaviti vidik, ki izhaja iz trditev pritožnika. Ta se je v svoji vlogi skliceval, da je Secretary of State za svoje referente(37) izdal pisno smernico, po kateri so organi tolerirali začetek opravljanja samostojne dejavnosti turškega državljana, če je imel dovoljenje za prebivanje in je podal predlog za nadaljnje prebivanja na podlagi samozaposlenosti. Secretary of State je tako uvedel upravno prakso, ki je ignorirala kršitev obveznosti pridobitve dovoljenja pred začetkom opravljanja samostojne dejavnosti.
62. Tako dejansko stanje odpira zanimivo vprašanje, v kolikšni meri pomeni sam odstop od začasno uvedene ugodnejše upravne prakse(38) kršitev klavzule „standstill“. Sodišče je pred kratkim odločilo, da tudi odprava ugodnejše zakonske določbe, ki je bila sprejeta po dnevu, določenem v klavzuli „standstill“, pomeni kršitev prepovedi uvedbe „novih omejitev“ iz klavzule „standstill“, tudi če se pravni položaj ne poslabša glede na predmetni datum klavzule.(39) Ker pa niti predložitveno sodišče ni postavilo vprašanja v tej smeri niti stranke niso obravnavale tega vprašanja, vprašanje pa tudi ne izhaja iz dejanskega stanja iz predloga za sprejetje prehodne odločbe, obravnavana zadeva ni primerna za razpravljanje o tem vprašanju.
VI – Predlog
63. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe Court of Appeal of England and Wales odgovori tako:
Turški državljan, ki ima dovoljenje za prebivanje v državi članici, ki vsebuje pogoj, da se ne sme lotiti samostojne gospodarske dejavnosti, in ki v nasprotju s tem pogojem postane samozaposlen ter nato pred nacionalnimi organi zaprosi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi vodenja podjetja, ki ga je zdaj ustanovil, se lahko ne glede na kršitev pogoja iz dovoljenja za prebivanje sklicuje se na klavzulo „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola k Sporazumu o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo.