SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 6. oktobra 2011(*)
„Prosti pretok blaga – Količinske omejitve – Ukrepi z enakim učinkom – Uvoz vozila, ki je bilo v eni državi članici že registrirano, ki ga opravi oseba, ki prebiva v drugi državi članici – Ekološki bonus – Pogoji – Potrdilo o registraciji, iz katerega je razvidno, da gre za razstavno vozilo“
V zadevi C‑443/10,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo tribunal administratif de Limoges (Francija) z odločbo z dne 9. septembra 2010, ki je prispela na Sodišče 14. septembra 2010, v postopku
Philippe Bonnarde
proti
Agence de Services et de Paiement,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi J.-J. Kasel, predsednik senata, A. Borg Barthet (poročevalec) in M. Ilešič, sodnika,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. maja 2011,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za francosko vlado G. de Bergues in S. Menez, zastopnika,
– za Evropsko komisijo G. Wilms, A. Marghelis in A. Kostova Bourgeix, zastopniki,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Obravnavani predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 34 PDEU in 36 PDEU ter člena 1 Direktive Sveta 1999/37/ES z dne 29. aprila 1999 o dokumentih za registracijo vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 4, str. 351), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 2003/127/ES z dne 23. decembra 2003 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 7, str. 710) (v nadaljevanju: Direktiva 1999/37).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med P. Bonnardom in generalnim direktorjem Centre national pour l'aménagement des structures des exploitations agricoles (nacionalni center za načrtovanje v zvezi s kmetijskimi strukturami (Cnasea)), ker je ta zavrnil izplačilo spodbude, imenovane „bonus écologique – Grenelle de l’environnement“ (ekološki bonus – okrogla miza o okolju (v nadaljevanju: ekološki bonus)), za nakup razstavnega vozila iz druge države članice.
Pravni okvir
Ureditev Unije
3 Člen 1 Direktive 1999/37 določa:
„Ta direktiva velja za dokumente, ki so jih izdale države članice ob registraciji vozila.
Direktiva ne posega v pravice držav članic, da za začasno registracijo vozil uporabljajo dokumente, ki morda ne izpolnjujejo vseh zahtev te direktive.“
4 Člen 3(1), prvi pododstavek, te direktive določa:
„Države članice izdajo potrdilo o registraciji za vozila, ki morajo po njihovi nacionalni zakonodaji biti registrirana. Potrdilo je sestavljeno bodisi iz enega dela v skladu s Prilogo I ali iz dveh delov v skladu s Prilogama I in II.“
5 Točka II.7 Priloge I k Direktivi 1999/37 določa, da lahko države članice v Delu I potrdila o registraciji vključijo dodatne podatke.
Nacionalna ureditev
6 Člen 63(5) zakona št. 2007‑1824 z dne 25. decembra 2007 o davčnih spremembah za leto 2007 (JORF z dne 28. decembra 2007, str. 21482), določa:
„Ustanovi se sklad za dodeljevanje spodbud za pridobitev vozil, ki manj onesnažujejo okolje, ki je pristojen za […] dodeljevanje spodbud za pridobitev vozil, ki manj onesnažujejo okolje, ki se lahko dopolnijo, če je to primerno, s spodbudami ob umiku vozil, ki onesnažujejo.
Upravljavec sklada in pogoji za upravljanje so določeni z dekretom.“
7 Člen 1 dekreta št. 2007‑1873 z dne 26. decembra 2007 o uvedbi sklada za dodeljevanje spodbud za pridobitev vozil, ki manj onesnažujejo okolje (JORF z dne 30. decembra 2007, str. 21846, v nadaljevanju: dekret št. 2007‑1873 v prvotni različici), kakor je bil spremenjen z dekretom št. 2009‑66 z dne 19. januarja 2009 (JORF z dne 20. januarja 2009, str. 1098, v nadaljevanju: spremenjeni dekret št. 2007-1873), določa:
„Sklad za dodeljevanje spodbud za pridobitev vozil, ki manj onesnažujejo okolje, ki je ustanovljen s členom 63 zakona št. 2007‑1824 z dne 25. decembra 2007 o davčnih spremembah za leto 2007, dodeli spodbudo vsaki osebi, razen državni upravi, ki dokaže, da ima prebivališče ali sedež v Franciji, ki v okviru zakupne pogodbe z možnostjo nakupa ali v okviru pogodbe, sklenjene najmanj za dve leti, kupi ali zakupi kopensko motorno vozilo, ki na dan izdaje računa izpolnjuje te pogoje:
1. V skladu s členom R. 311‑1 zakona o varnosti cestnega prometa spada v kategorijo osebnih vozil ali dostavnih vozil in v katero koli kategorijo vozil, ki so predmet merjenja emisij ogljikovega dioksida v skladu z določbami Direktive 80/1268/EGS z dne 16. decembra 1980 ali Uredbe (ES) št. 715/2007 z dne 20. junija 2007.
2. Ne sme biti predhodno prvič registrirano v Franciji ali tujini.
3. V Franciji je registrirano z dokončnimi registrskimi tablicami.
4. Ni namenjeno temu, da bi ga pridobitelj odsvojil kot novo vozilo.
[…]“
8 Člen 2, drugi odstavek, dekreta št. 2007‑1873 v prvotni različici, je določal:
„Glede novih osebnih vozil, ki so bila uporabljena za razstavne namene, pooblaščenim zastopnikom in pogodbenim trgovcem znamk vozil ni mogoče dodeliti spodbude iz člena 1. Vendar se za uporabo sheme spodbud iz člena 1 šteje, da so ta osebna vozila, ki so bila uporabljena za razstavne namene, nova, če so bila prodana ali oddana v dvanajstih mesecih od prve registracije.“
9 Člen 2, drugi odstavek, spremenjenega dekreta št. 2007‑1873, določa:
„Glede novih vozil, ki spadajo v eno od kategorij, določenih s točko 1 tega člena, in ki so bila uporabljena za razstavne namene, pooblaščenim zastopnikom in pogodbenim trgovcem znamk vozil ni mogoče dodeliti spodbude iz člena 1. Vendar se za uporabo sheme spodbud iz člena 1 šteje, da so ta vozila, ki so bila uporabljena za razstavne namene v Franciji, nova, če so bila prodana ali oddana v dvanajstih mesecih od prve registracije.“
10 Člen 29 ministrskega odloka z dne 5. novembra 1984 o registraciji vozil, ki ga je nadomestil ministrski odlok z dne 9. februarja 2009, ki ta člen povzema brez sprememb, določa:
„Razstavno vozilo je novo vozilo, katerega skupna masa je manj kot 3,5 tone in ki je bilo v obdobju od najmanj treh mesecev do največ enega leta uporabljeno za razstavne namene, pooblaščeni zastopniki in pogodbeni trgovci znamk (vključno z izdelovalci in uvozniki) pa so ga uporabljali pri predstavljanju, prodaji strankam in testih za te stranke.
Vsako vozilo, ki ga je treba registrirati, ne glede na vrsto in karoserijo, je lahko uporabljeno za razstavne namene, če izpolnjuje navedene pogoje (osebni avtomobil, motorno kolo, dostavno vozilo, prikolica itd.)
Zgoraj določeni roki začnejo teči z dnem prve registracije, ki je naveden na potrdilu o registraciji.
Na podlagi člena 1635(a)(H)(II) splošnega zakonika o davkih se za ta vozila izdajajo brezplačna prometna dovoljenja. Na teh prometnih dovoljenjih je navedba ‚razstavno vozilo‘.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 P. Bonnarde je januarja 2009 pri pooblaščenem zastopniku v Belgiji pridobil vozilo, ki je pripadalo družbi PSA Belgique. Vozilo je bilo prvič registrirano v tej državi članici, preden ga je P. Bonnarde uvozil v Francijo, kjer ga je registriral 4. februarja 2009.
12 P. Bonnarde je iz naslova pridobitve razstavnega vozila, ki manj onesnažuje, ki je bilo prvič registrirano le osem mesecev pred pridobitvijo in je imelo približno 6000 prevoženih kilometrov, vložil zahtevek za dodelitev ekološkega bonusa.
13 Generalni direktor Cnasea je z odločbo z dne 23. februarja 2009 ta zahtevek zavrnil, ker je bilo to vozilo prvič registrirano 20. maja 2008 v tujini, in sicer v Belgiji, in ker P. Bonnarde ni predložil potrdila o registraciji z navedbo „razstavno vozilo“, čeprav je bil k temu pozvan.
14 Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 28. februarja 2009 pri tribunal administratif de Limoges vložila tožbo za razglasitev ničnosti te odločbe.
15 P. Bonnarde je pred tem sodiščem trdil, da belgijska zakonodaja ne predpisuje predložitve potrdila z navedbo „razstavno vozilo“. Tudi če belgijski organi za katero koli razstavno vozilo izdajo potrdilo o registraciji, ni potrebno, da je na njem posebna navedba „razstavno vozilo“. P. Bonnarde meni, da je glede na to, da njegovo vozilo ne onesnažuje bolj kot francosko razstavno vozilo, zahteva po predložitvi potrdila o registraciji, ki vsebuje tako navedbo, diskriminatorna.
16 Ni sporno, da je tožeči stranki v postopku v glavni stvari glede na stopnjo emisije ogljikovega dioksida njegovega vozila mogoče dodeliti ekološki bonus. Prav tako niso izpodbijane trditve tožeče stranke o starosti in stanju tega vozila in o tem, da ni mogoče predložiti potrdila o registraciji z navedbo „razstavno vozilo“, ki bi ga izdali pristojni organi Kraljevine Belgije.
17 Tribunal administratif de Limoges je menilo, da je odločitev v sporu, o katerem odloča, odvisna od razlage prava Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba določbe prava Unije, zlasti določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije, s katerimi se zagotavlja prosto gibanje, in določbe zgoraj navedenih direktiv, ki se nanašajo na dokumente za registracijo vozil, razlagati tako, da nasprotujejo zakonodaji države članice, ki za registracijo vozil predvideva poseben dokument, kot je potrdilo o registraciji, na katerem mora biti navedba ‚razstavno vozilo‘ in glede katerega ni mogoče šteti, da je njegov predmet začasna registracija v smislu člena 1 Direktive [1999/37/ES], in da te določbe zato ovirajo to, da je priznanje ugodnosti vezano na predložitev takega dokumenta?
2. Če se na prvo vprašanje odgovori nikalno, ali je treba te določbe razlagati tako, da se ob pridobitvi vozila v drugi državi članici ne smejo uporabiti nacionalni predpisi, v skladu s katerimi je dodelitev spodbude ob pridobitvi vozila, ki manj onesnažuje okolje in ki je že bilo registrirano, odvisna od pogoja, da je na potrdilu za to registracijo na podlagi predpisov države članice navedba „razstavno vozilo“, če prodajalec vozila ni mogel biti upravičen do te spodbude in če:
– bodisi pridobitelj predloži potrdilo o registraciji, ki je bilo izdano v drugi državi članici in velja posebej za vozila, namenjena za razstave,
– bodisi ima vozilo zlasti glede na datum, ko je bilo prvič dano v promet, lastnosti, ki so z nacionalnimi predpisi zahtevane, da bi bilo opredeljeno kot razstavno vozilo?“
Vprašanji za predhodno odločanje
18 Z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali Direktiva 1999/37 oziroma člena 34 PDEU in 36 PDEU nasprotujejo zakonodaji države članice, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ki določa, da je spodbudo mogoče dodeliti, samo če je bilo predloženo potrdilo o registraciji razstavnih vozil, na katerem mora biti navedba „razstavno vozilo“.
Uvodne ugotovitve
19 Najprej je treba pojasniti, da je – kakor sta poudarili francoska vlada in Evropska komisija – člen 2, drugi odstavek, dekreta št. 2007‑1873 v prvotni različici, določal, da „so ta osebna vozila, ki so bila uporabljena za razstavne namene, nova, če so bila prodana ali oddana v dvanajstih mesecih od prve registracije“, medtem ko isti člen spremenjenega dekreta št. 2007‑1873 določa, da „so ta vozila, ki so bila uporabljena za razstavne namene v Franciji, nova, če so bila prodana ali oddana v dvanajstih mesecih od prve registracije“.
20 Pojasniti je treba, da predložitveno sodišče Sodišču postavlja vprašanje v zvezi s členom 2, drugi odstavek, dekreta št. 2007‑1873 v prvotni različici. Odgovor na vprašanje, ali Direktiva 1999/37 ali člena 34 PDEU in 36 PDEU nasprotujejo zahtevi države članice, ki za dodelitev ekološkega bonusa predpisuje predložitev potrdil o registraciji razstavnih vozil z navedbo „razstavno vozilo“, se obravnava enako ne glede na to, ali gre za dekret št. 2007‑1873 v prvotni različici ali za spremenjeni dekret št. 2007‑1873. Predložitveno sodišče pa bo nato moralo določiti nacionalno zakonodajo, ki se uporablja ratione temporis.
Razlaga Direktive 1999/37
21 Skladnost nacionalne določbe, ki določa, da mora biti na potrdilu o registraciji razstavnih vozil navedba „razstavno vozilo“, in zaradi katere se ob uporabi drugih nacionalnih določb ekološki bonus lahko dodeli samo za vozila, opremljena s potrdilom o registraciji, ki potrjuje njihovo naravo dostavnega vozila, z zakonodajo Unije, je najprej treba preučiti ob upoštevanju obveznosti, ki za države članice izhajajo iz Direktive 1999/37.
22 V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravzaprav treba vse nacionalne ukrepe na področju, ki je bilo predmet temeljite uskladitve na ravni Skupnosti, presojati glede na določbe tega ukrepa uskladitve, ne pa glede na primarno pravo (sodbi z dne 11. decembra 2003 v zadevi Deutscher Apothekerverband, C‑322/01, Recueil, str. I-14887, točka 64, in z dne 16. decembra 2008 v zadevi Gysbrechts in Santurel Inter, C‑205/07, ZOdl., str. I-9947, točka 33).
23 Vendar je v tem primeru gotovo, da z Direktivo 1999/37 uskladitev ni bila temeljito izvedena. Glede tega lahko države članice, kot je izrecno določeno v točki II.7 Priloge I k tej direktivi, v Del I potrdila o registraciji poleg podatkov, ki morajo biti navedeni v skladu s to prilogo, vključijo dodatne podatke.
24 V skladu z navedeno točko II.7 tako Direktiva 1999/37 ne nasprotuje nacionalnim določbam, po katerih se v Del I potrdila o registraciji poleg informacij, ki v njem morajo biti navedene, vključijo dodatne informacije, če te določbe ne nasprotujejo določbam PDEU.
25 Zato je treba ugotoviti, ali člena 34 PDEU in 36 PDEU omejujeta nacionalne določbe, kot so te v postopku v glavni stvari.
Razlaga členov 34 PDEU in 36 PDEU
26 Poudariti je treba, da prepoved ukrepov z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu, določena s členom 34 PDEU, v skladu z ustaljeno sodno prakso velja za vse ukrepe držav članic, ki bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno ovirali trgovino znotraj Skupnosti (glej zlasti sodbe z dne 16. novembra 2000 v zadevi Komisija proti Belgiji, C‑217/99, Recueil, str. I‑10251, točka 16; z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑65/05, ZOdl., str. I-10341, točka 27; z dne 15. marca 2007 v zadevi Komisija proti Finski, C‑54/05, ZOdl., str. I-2473, točka 30, in z dne 24. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Luksemburgu, C‑286/07, ZOdl., str. I‑63, točka 27). Za uvoznika tako zgolj dejstvo, da mu v zadevni državi članici preprečijo vstop na trg ali trženje proizvodov, pomeni oviro za prosti pretok blaga (zgoraj navedena sodba Komisija proti Luksemburgu, točka 27).
27 Poleg tega je treba ukrepe, ki jih ena država članica izvaja z namenom ali z učinkom manj ugodnega obravnavanja proizvodov, ki prihajajo iz drugih držav članic, in ovire za prosti pretok blaga, ki ob neusklajenosti nacionalnih zakonodaj nastanejo kot posledica uporabe določb v zvezi s pogoji, ki jih mora blago, ki prihaja iz drugih držav članic, kjer je zakonito proizvedeno in/ali trženo, izpolnjevati, čeprav se te določbe brez razlikovanja uporabljajo za vse proizvode, v skladu s členom 34 PDEU šteti za „ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu“ (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Deutscher Apothekerverband, točka 67).
28 V postopku v glavni stvari ni sporno, da vse države članice ne določajo, da morajo potrdila o registraciji razstavnih vozil vsebovati posebno navedbo „razstavno vozilo“. Če za razstavna vozila, uvožena iz držav članic, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih za dodelitev ekološkega bonusa določa francoska nacionalna zakonodaja, in sicer tiste, ki se nanašajo na starost in stanje vozila ter na njegovo stopnjo emisije ogljikovega dioksida, tega bonusa ni mogoče pridobiti, ker na njihovem potrdilu o registraciji ni te posebne navedbe, je treba ugotoviti, da ta navedba pomeni tak pogoj za pridobitev ekološkega bonusa, ki nekatere zainteresirane, ki prebivajo v Franciji, odvrne od tega, da bi v to državo članico uvozili razstavna vozila, ki so bila predhodno registrirana v drugi državi članici (glej po analogiji sodbi z dne 20. septembra 2007 v zadevi Komisija proti Nizozemski, C‑297/05, ZOdl., str. I‑7467, točka 73, in z dne 5. junija 2008 v zadevi Komisija proti Poljski, C‑170/07, ZOdl., str. I-87, točka 44).
29 Glede tega je treba ugotoviti, da čeprav se z nacionalno zakonodajo v postopku v glavni stvari za dodelitev ekološkega bonusa zahteva predložitev potrdila o registraciji z navedbo „razstavno vozilo“ za vsa razstavna vozila, ne glede na to, odkod prihajajo, ta zahteva drugače učinkuje na vozila, ki prihajajo iz države članice, ki na potrdilih o registraciji tako navedbo zahteva, kot na tista, ki prihajajo iz države članice, ki je ne zahteva (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Luksemburgu, točka 28).
30 Tudi če namen nacionalne zakonodaje v postopku v glavni stvari ni manj ugodno obravnavanje proizvodov, ki prihajajo iz drugih držav članic, kar mora preveriti predložitveno sodišče, dejstvo, da na potrdilu o registraciji razstavnih vozil mora biti navedba „razstavno vozilo“, da bi se pridobila pravica do ekološkega bonusa, lahko znatno vpliva na ravnanje kupcev in tako na dostop teh vozil do trga te države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 10. februarja 2009 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑110/05, ZOdl., str. I-519, točka 56).
31 Zahteva take navedbe na potrdilih o registraciji uvoženih razstavnih vozil za dodelitev ekološkega bonusa zato pomeni oviro za prosti pretok blaga, ki jo člen 34 PDEU prepoveduje.
32 Vendar iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se nacionalna ureditev, ki pomeni ukrep z enakim učinkom kot količinske omejitve, lahko upraviči z enim od razlogov splošnega interesa, naštetih v členu 36 PDEU, ali z nujnimi zahtevami. V obeh primerih mora nacionalna določba zagotavljati uresničevanje zastavljenega cilja in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno za njegovo doseganje (glej zlasti zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Nizozemski, točka 75, in Komisija proti Poljski, točka 46, ter sodbo z dne 9. decembra 2010 v zadevi Humanplasma, C‑421/09, ZOdl., str. I-12869, točka 34).
33 Francoska vlada navaja, da nacionalno določbo, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, upravičuje namen varovanja okolja in boja proti goljufijam. Francoska republika želi s to določbo še zlasti spodbujati pridobitev vozil, ki manj onesnažujejo, in če razstavna vozila niso rabljena ali so zelo malo rabljena, se lahko tudi za taka vozila dodeli ekološki bonus. Vendar pa so bila razstavna vozila v nasprotju z novimi že prvič registrirana. Zato mora pridobitelj takega vozila predložiti potrdilo o registraciji, na katerem je navedba „razstavno vozilo“, da bi s tem dokazal, da ne gre za rabljeno vozilo, temveč za vozilo, ki je bilo razstavljeno.
34 Cilja varstva okolja in boja proti goljufijam v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko upravičita nacionalne ukrepe, ki lahko ovirajo trgovino znotraj Skupnosti, če so ti ukrepi sorazmerni z zastavljenim ciljem (glej zlasti sodbo z dne 10. aprila 2008 v zadevi Komisija proti Portugalski, C‑265/06, ZOdl., str. I‑2245, točka 38; zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Luksemburgu, točka 38, ter sodbo z dne 4. junija 2009 v zadevi Mickelsson in Roos, C‑142/05, ZOdl., str. I‑4273, točka 32).
35 Tudi če zahteva navedbe „razstavno vozilo“ na potrdilih o registraciji uvoženih razstavnih vozil olajša identifikacijo razstavnih vozil, za katera je tudi mogoče dodeliti ekološki bonus, in je z njo mogoče doseči cilja varstva okolja in boja proti goljufijam, je vseeno treba preveriti, ali je ta navedba potrebna za uresničitev teh ciljev in ali jih je mogoče uresničiti z drugimi, manj omejujočimi ukrepi.
36 V postopku v glavni stvari zatrjevana potrebnost spornega ukrepa ni dokazana, ker je francoska vlada v pisnih stališčih in med obravnavo priznala, da bi bilo ekološki bonus mogoče dodeliti za razstavno vozilo, pridobljeno v drugi državi članici, ob predložitvi posebnega potrdila, da gre za to kategorijo vozila, ali če se na drug način dokaže, da to vozilo izpolnjuje enake pogoje, kot so določeni za nacionalna razstavna vozila.
37 Zato je zahteva, da mora biti na potrdilu o registraciji razstavnega vozila navedba „razstavno vozilo“, samo eno od sredstev, ki jih imajo pristojni organi na voljo za boj proti goljufijam in varstvo okolja.
38 Iz tega izhaja, da je ta ukrep treba šteti za čezmeren in torej za nesorazmeren z zastavljenim ciljem.
39 Glede na zgoraj navedeno je treba na zastavljeni vprašanji odgovoriti, da člena 34 PDEU in 36 PDEU nasprotujeta zakonodaji države članice, ki za dodelitev ekološkega bonusa ob registraciji uvoženih razstavnih vozil v tej državi članici zahteva predložitev potrdila o prvi registraciji takih vozil, na katerem mora biti navedba „razstavno vozilo“.
Stroški
40 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člena 34 PDEU in 36 PDEU nasprotujeta zakonodaji države članice, ki za dodelitev spodbude, imenovane „ekološki bonus – okrogla miza o okolju“, ob registraciji uvoženih razstavnih vozil v tej državi članici zahteva predložitev potrdila o prvi registraciji takih vozil, na katerem mora biti navedba „razstavno vozilo“.
Podpisi