SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 11. septembra 2012(*)

„Državne pomoči – Sektor pomorske kabotaže – Storitev splošnega gospodarskega pomena – Preizkus zasebnega investitorja v tržnem gospodarstvu – Socialna politika držav članic – Pomoč za prestrukturiranje – Učinki ničnostne sodbe“

V zadevi T‑565/08,

Corsica Ferries France SAS s sedežem v Bastiji (Francija), ki jo zastopata S. Rodrigues in C. Bernard-Glanz, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata C. Giolito in B. Stromsky, zastopnika,

tožena stranka,

ob intervenciji

Francoske republike, ki so jo najprej zastopali G. de Bergues in A.‑L. Vendrolini, nato M. de Bergues, N. Rouam in J. Rossi, zastopniki,

in

Société nationale maritime Corse-Méditerranée (SNCM) SA, ki jo zastopata A. Winckler in F.‑C. Laprévote, odvetnika,

intervenientki,

zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije 2009/611/ES z dne 8. julija 2008 o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (SNCM) (UL 2009, L 225, str. 180),

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe, sodnica, in M. van der Woude (poročevalec), sodnik,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 7. decembra 2011

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Zadevne pomorske družbe

1        Tožeča stranka, Corsica Ferries France SAS, je pomorska družba, ki ponuja redne pomorske povezave iz celinske Francije (Marseille, Toulon in Nica) in Italije na Korziko.

2        Société nationale maritime Corse-Méditerranée (SNCM) je pomorska družba, ki zagotavlja redne povezave iz celinske Francije (Marseille, Toulon in Nica) na Korziko in iz Francije v Severno Afriko (Alžirija in Tunizija) ter povezave do Sardinije. Ena glavnih hčerinskih družb SNCM, ki je v njeni stoodstotni lasti, je družba Compagnie méridionale de navigation (v nadaljevanju: CMN).

3        Družba SNCM je bila leta 2002 v 20‑odstotni lasti družbe Société nationale des chemins de fer in v 80‑odstotni lasti družbe Compagnie générale maritime et financière (v nadaljevanju: CGMF), ki sta bili v stoodstotni lasti francoske države. Po odprtju njenega kapitala leta 2006 sta dva kupca, družba Butler Capital Partners (v nadaljevanju: BCP) in družba Veolia Transport (v nadaljevanju: VT), prevzela nadzor nad 38 % oziroma 28 % kapitala, medtem ko je družba CGMF ostala prisotna s 25 %, 9 % kapitala pa je ostalo v lasti zaposlenih. Družba BCP je nato svoje deleže prodala družbi VT.

 Upravni postopek

4        Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo 2002/149/ES z dne 30. oktobra 2001 o državnih pomočeh, ki jih je Francija izplačala družbi SNCM (UL 2002, L 50, str. 66, v nadaljevanju: Odločba iz leta 2001), ugotovila, da je bila pomoč v višini 787 milijonov EUR, podeljena družbi SNCM za obdobje od vključno leta 1991 do vključno leta 2001 iz naslova nadomestila za opravljanje javne službe, na podlagi uporabe člena 86(2) ES združljiva s skupnim trgom. Te odločbe se ni izpodbijalo z ničnostno tožbo pred Splošnim sodiščem.

5        Z dopisom z dne 18. februarja 2002 je Francoska republika Komisiji priglasila načrtovano pomoč za prestrukturiranje v korist družbe SNCM v višini 76 milijonov EUR (v nadaljevanju: načrt iz leta 2002).

6        Komisija je s Sklepom 2004/166/ES z dne 9. julija 2003 o pomoči za prestrukturiranje, ki jo je Francija načrtovala izvršiti v korist družbe SNCM (UL 2004, L 61, str. 13, v nadaljevanju: Sklep iz leta 2003), pogojno odobrila dva dela pomoči za prestrukturiranje, ki sta bila družbi SNCM izplačana v skupnem znesku 76 milijonov EUR, in sicer en del v višini 66 milijonov EUR za takojšnje plačilo in drugi del v najvišjem znesku 10 milijonov EUR, ki je bil odvisen od rezultata čistih prihodkov v zvezi s prodajo zlasti plovil družbe SNCM.

7        Tožeča stranka je 13. oktobra 2003 zoper Sklep iz leta 2003 pred Splošnim sodiščem vložila ničnostno tožbo (zadeva T‑349/03).

8        Komisija je z Odločbo 2005/36/ES z dne 8. septembra 2004 o spremembi Sklepa iz leta 2003 (UL 2005, L 19, str. 70, v nadaljevanju: Odločba iz leta 2004) spremenila enega od pogojev, določenih v členu 2 Sklepa iz leta 2003. Šlo je za pogoj v zvezi z maksimalnim številom enajstih plovil, za katera je bila družba SNCM pooblaščena, da izvrši prodajo. V Sklepu iz leta 2004 je Komisija dovolila nadomestitev enega plovila te družbe, Aliso, z drugim plovilom, Asco.

9        Z Odločbo z dne 16. marca 2005 je Komisija na podlagi Sklepa iz leta 2003 odobrila izplačilo drugega dela pomoči za prestrukturiranje v znesku 3.327.400 EUR (v nadaljevanju: Odločba iz leta 2005).

10      Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. junija 2005 v zadevi Corsica Ferries France proti Komisiji (T‑349/03, ZOdl., str. II‑2197, v nadaljevanju: sodba iz leta 2005) Sklep iz leta 2003 razglasilo za ničen zaradi napačne presoje omejenosti pomoči na najnižjo vsoto, ki jo gre v glavnem pripisati napakam v izračunu neto dohodka od odprodaj, in pri tem zavrnilo vse ostale predloge, ki so se nanašali na neobstoj obrazložitve in na kršitev člena 87(3)(c) ES ter Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 322, v nadaljevanju: Smernice).

11      Francoski organi so z dopisom z dne 7. aprila 2006 Komisijo pozvali, naj oceni, da se dela pomoči za prestrukturiranje, odobrenega v okviru načrta za leto 2002 v znesku 53,48 milijona EUR, zaradi svoje narave nadomestila za opravljanje javne službe ne sme opredeliti kot ukrep, sprejet na podlagi načrta za prestrukturiranje, temveč kot ukrep, ki v smislu sodbe Sodišča z dne 24. julija 2003 v zadevi Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg (C‑280/00, Recueil, str. I‑7747, v nadaljevanju: sodba Altmark) ne predstavlja pomoči, ali kot samostojen ukrep iz načrta za leto 2002 na podlagi člena 86(2) ES.

12      Komisiji je bil 21. aprila 2006 na podlagi člena 4 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) priglašen načrt koncentracije v zvezi s pridobitvijo skupnega nadzora družb BCP in VT nad družbo SNCM. Komisija je 29. maja 2006 to koncentracijo odobrila na podlagi člena 6(1) te uredbe.

13      Francoske oblasti so junija 2006 Komisiji predložile več informacij v zvezi s finančnimi transakcijami, ki so nastale ob prenosu družbe SNCM v zasebni sektor.

14      Komisija je 13. septembra 2006 sklenila, da bo sprožila postopek iz člena 88(2) ES glede novih ukrepov, izvedenih v korist družbe SNCM, ob vključitvi načrta iz leta 2002 (UL C 303, str. 53, v nadaljevanju: Odločba iz leta 2006).

15      Komisija je z Odločbo 2009/611/ES z dne 8. julija 2008 o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist SNCM (UL 2009, L 225, str. 180, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ugotovila, da pomenijo ukrepi iz načrta iz leta 2002 nezakonite državne pomoči v smislu člena 88(3) ES, vendar so bili združljivi s skupnim trgom v skladu s členom 86(2) ES in členom 87(3)(c) ES, in da ukrepi iz načrta privatizacije iz leta 2006 (v nadaljevanju: načrt iz leta 2006) ne pomenijo državnih pomoči v smislu člena 87(1) ES.

 Zadevni ukrepi

16      Predmet izpodbijane odločbe so ti ukrepi:

–        v okviru načrta iz leta 2002: kapitalski vložek družbe CGMF v družbo SNCM v znesku v višini 76 milijonov EUR, od tega 53,48 milijona EUR iz naslova obveznosti javne službe in preostanek iz naslova pomoči za prestrukturiranje;

–        v okviru načrta iz leta 2006:

–        negativna cena prodaje družbe SNCM s strani družbe CGMF v višini 158 milijonov EUR,

–        kapitalski vložek družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR,

–        predplačilo na tekoči račun, ki ga opravi CGMF, v višini 38,5 milijona EUR v korist odpuščenega osebja družbe SNCM v primeru novega socialnega načrta.

 Izpodbijana odločba

17      Komisija je v izpodbijani odločbi, natančneje v točkah od 37 do 54 obrazložitve, navedla, da so povezave s Korziko za prevoz potnikov trg, za katerega je značilna odvisnost od sezone in koncentracija. Konkurenčna struktura trga se je od prihoda tožeče stranke leta 1996 močno razvila. Od leta 2000 sta družba SNCM in tožeča stranka tvorili dejanski duopol, ki je imel več kot 90‑odstotni tržni delež. Leta 2007 je tožeča stranka precej prehitela družbo SNCM in nudila prevoz milijonu dodatnih potnikov na trgu z redno 4‑odstotno letno rastjo. Družba SNCM pa je skupaj z družbo CMN obdržala kvazimonopol, kar zadeva tovorni promet.

18      Komisija je v točkah od 219 do 225 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so bili vsi vložki, ki jih je družba SNCM prejela prek družbe CGMF, financirani iz državnih sredstev, da bi lahko izkrivljali konkurenco in da so prizadeli trgovino med državami članicami. Tako je štela za izpolnjene tri od štirih pogojev iz člena 87(1) ES. Nato je za vsak ukrep preučila obstoj selektivne gospodarske prednosti in njegovo morebitno združljivost s skupnim trgom.

19      Komisija je v zvezi s 76 milijoni EUR, priglašenimi leta 2002, v točki 236 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je 53,48 milijona EUR mogoče oceniti kot nadomestilo za opravljanje javne službe. V skladu s točko 320 sodbe iz leta 2005, navedene v točki 10 zgoraj, je Komisija ta vložek ocenila glede na sodbo Altmark, navedeno v točki 11 zgoraj, in v točki 257 obrazložitve izpodbijane odločbe sklenila, da gre dejansko za državno pomoč, ki pa je kljub temu na podlagi člena 86(2) ES združljiva s skupnim trgom. Preostalih 22,52 milijona EUR je torej treba obravnavati v okviru pomoči za prestrukturiranje.

20      Komisija je v zvezi z načrtom za leto 2006 dalje v točkah od 167 do 352 obrazložitve izpodbijane odločbe za negativno prodajno ceno družbe SNCM v višini 158 milijonov EUR uporabila preizkus zasebnega investitorja v tržnem gospodarstvu (v nadaljevanju: preizkus zasebnega investitorja). To je naredila tako, da je preučila, ali bi hipotetični zasebni investitor, če bi bil na mestu družbe CGMF, družbo CGMF raje finančno saniral, ali pa bi jo spravil v likvidacijo in prevzel stroške. Treba je bilo torej oceniti minimalne stroške likvidacije.

21      Komisija je v točkah od 267 do 280 izpodbijane odločbe navedla, da bi morali stroški likvidacije nujno zajemati stroške socialnega načrta, to so stroški za dodatne odpravnine, ki nastanejo poleg zakonskih in pogodbenih obveznosti, da bi se družba prilagodila praksi dandanašnjih velikih skupin podjetij in da ne bi škodovala ugledu holdinga, ki mu pripada, in njenega končnega delničarja. Komisija je torej s pomočjo neodvisnega strokovnjaka ocenila stroške teh dodatnih odpravnin, tako da je opravila primerjavo s socialnimi načrti, ki so jih v Franciji nedavno izvedli skupini podjetij, kot sta na primer Michelin ali Yves Saint-Laurent.

22      Komisija je v točki 350 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da negativna prodajna cena izhaja iz odprtega, preglednega, brezpogojnega in nediskriminacijskega postopka izbire ter da v zvezi s tem predstavlja tržno ceno. Tako je na podlagi hipoteze stroškov likvidacije, omejenih zgolj na odpravnine, v točki 352 obrazložitve navedene odločbe sklenila, da so stroški likvidacije višji od negativne prodajne cene in da kapitalski vložek v višini 158 milijonov EUR ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

23      Komisija je v zvezi s kapitalskim vložkom družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR v točkah od 356 do 358 obrazložitve izpodbijane odločbe ocenila, da je mogoče glede na znaten in hkraten vložek zasebnih kupcev takoj izključiti značaj pomoči. Nato je ugotovila, da pomeni fiksna stopnja donosnosti ustrezno nadomestilo za vloženi kapital in da obstoj razvezne klavzule o prodaji ne more ogroziti enakega obravnavanja. Komisija je v točki 365 obrazložitve te odločbe sklenila, da kapitalski vložek družbe CGMF v znesku v višini 8,75 milijona EUR ni pomoč v smislu člena 87(1) ES.

24      Komisija je nato v točkah od 372 do 378 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da bodo ukrepi pomoči za osebe v višini 38 milijonov EUR, položeni na depozitni račun, izvedeni v primeru, če bodo kupci izvedli nov socialni načrt, in da se ti ukrepi ne ujemajo z zmanjšanjem števila zaposlenih, določenega v načrtu iz leta 2002. Po navedbah Komisije se te pomoči lahko izplačajo le posameznikom, katerih pogodba o zaposlitvi z družbo SNCM je bila predhodno prekinjena. Ti ukrepi naj torej ne bi pomenili stroškov, ki izhajajo iz običajne uporabe socialne zakonodaje, ki velja v okviru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je sklenila, da te pomoči osebam, ki jih je odobrila država pri izvrševanju svoje funkcije javne oblasti in ne funkcije podjetja, izhajajo torej iz socialne politike držav članic in na podlagi tega dejstva niso pomoč v smislu člena 87(1) ES.

25      Komisija je v zvezi s preostankom 22,52 milijona EUR, priglašenim iz naslova pomoči za prestrukturiranje – to je preostankom od zneska 76 milijonov EUR, priglašenega v okviru načrta iz leta 2002, in zneska 53,48 milijona EUR, ki je bil na podlagi člena 86(2) ES (glej točko 19 zgoraj) ocenjen kot združljiv s skupnim trgom – v točki 381 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da ta znesek pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES. Nato je preučila združljivost tega ukrepa s Smernicami.

26      Komisija je v točkah od 387 do 401 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bila družba SNCM leta 2002 podjetje v težavah v smislu točke 5(a) in točke 6 Smernic in da je načrt iz leta 2002 v skladu s točkami od 31 do 34 Smernic lahko zagotovil obnovo sposobnosti preživetja podjetja.

27      Komisija je v zvezi s preprečitvijo nedovoljenega izkrivljanja konkurence (točke od 35 do 39 Smernic) v točki 404 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da na trgu pomorskih povezav s Korziko ni presežne zmogljivosti in da torej ni treba prispevati k izboljšanju tržnih pogojev. Dalje je v točki 406 obrazložitve navedene odločbe navedla, da priglašen načrt prestrukturiranja pomembno prispeva k zmanjšanju prisotnosti podjetja na trgu. Merilo v zvezi s preprečitvijo nedovoljenega izkrivljanja konkurence je bilo torej tudi izpolnjeno.

28      Komisija je v točkah od 410 do 419 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da so bile potrebe po pomoči, izračunane na minimum v skladu s točkama 40 in 41 Smernic, ob upoštevanju čistega prihodka od prodaj, predvidenih s Sklepom iz leta 2003, na dan 9. julija 2003 omejene na 19,75 milijona EUR. Do tega je prišla tako, da je najprej izračunala potrebe družbe SNCM po likvidnih sredstvih za njen načrt za prestrukturiranje. Po navedbah Komisije so bili stroški načrta za prestrukturiranje določeni na 46 milijonov EUR. Nato je odštela vse prodaje, izvršene med 18. februarjem 2002 (datum priglasitve načrta iz leta 2002) in 9. julijem 2003 (datumom sprejetja Sklepa iz leta 2003), to pomeni 26,25 milijona EUR, da je dobila znesek 19,75 milijona EUR.

29      V zvezi z izravnalnimi ukrepi je Komisija ugotovila, da so bili vsi pogoji, določeni v Sklepu iz leta 2003 glede nakupov, uporabe flote, prodaje premoženja, prepovedi ponudbe nižjih cen, kot jih ima vsak od njenih konkurentov (v nadaljevanju: pogoj price leadership), in glede omejitve povratnih povezav plovil na linijah z odhodom iz Korzike, skoraj v celoti upoštevani. Ker so bili ti pogoji izpolnjeni in ker je bil znesek priglašene pomoči bistveno nižji od zneska, odobrenega leta 2003, se Komisiji ni zdelo primerno naložiti dodatnih obveznosti. Tako je Komisija po upoštevanju zneska dodatnih prodaj, določenih v Sklepu iz leta 2003, v točki 434 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je končni preostanek iz prestrukturiranja, določen na 15,81 milijona EUR, državna pomoč, ki je na podlagi člena 87(3)(c) ES združljiva s skupnim trgom.

30      V izreku izpodbijane odločbe je določeno:

„Člen 1

Nadomestilo v višini 53,48 milijona EUR, ki ga je francoska država izplačala družbi SNCM iz naslova obveznosti javne službe za obdobje 1991– 2001, pomeni nezakonito državno pomoč v smislu člena 88(3) Pogodbe ES, a združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) navedene pogodbe.

Negativna prodajna cena družbe SNCM v višini 158 milijonov EUR, prevzem socialnih ukrepov za zaposlene v višini 38,5 milijona EUR, ki ga je opravila družba CGMF, ter skupna in sočasna finančna sanacija družbe SNCM v izvedbi družbe CGMF v znesku 8,75 milijona EUR niso državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

Pomoč za prestrukturiranje v višini 15,81 milijona EUR, ki jo je Francija izvedla v korist [družbe SNCM], pomeni nezakonito državno pomoč v smislu člena 88(3) Pogodbe ES, a združljivo s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) navedene pogodbe.

Člen 2

Ta odločba je naslovljena na Francosko republiko.“

 Postopek in predlogi strank

31      Tožeča stranka je 17. decembra 2008 v tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

32      S sklepom z dne 27. aprila 2009 je bila dovoljena intervencija Francoske republike.

33      S sklepom z dne 1. julija 2009 je bila dovoljena intervencija družbe SNCM.

34      Splošno sodišče (četrti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca sklenilo začeti ustni postopek.

35      Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Splošnega sodišča, stranki pozvalo, naj predložita nekatere dokumente. Stranki sta naloženo izpolnili v določenem roku.

36      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

37      Komisija, Francoska republika in družba SNCM Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

38      Tožeča stranka v podporo te ničnostne tožbe navaja v bistvu šest tožbenih razlogov.

39      Prvi tožbeni razlog se nanaša na domnevno preširoko razlago člena 287 ES, ki naj bi se kazala v neobstoju obrazložitve izpodbijane odločbe ter kršitvi pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

40      Drugi, tretji, četrti, peti in šesti tožbeni razlog se nanašajo na kršitev členov 87 ES in 88 ES ter Smernic. Ti tožbeni razlogi se po vrsti nanašajo na kapitalski vložek v višini 53,48 milijonov EUR iz naslova nadomestila za opravljanje javne službe, prodajo družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR, kapitalski vložek družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR, ukrepe pomoči za osebe v višini 38,5 milijona EUR in na preostanek 22,52 milijona EUR, priglašen iz naslova pomoči za prestrukturiranje.

 Prvi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve ter kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

41      Tožeča stranka s tem tožbenim razlogom zatrjuje, da izpodbijana odločba v bistvu ni obrazložena, ker naj bi Komisija iz naslova zaupnosti v različici, ki je bila poslana tožeči stranki, prikrila bistvene elemente. Podredno navaja, da se z njo ni zadosti posvetovalo glede podatkov, ki se nanašajo nanjo.

42      V zvezi s tem je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati tisto, na čemer temeljijo ugotovitve institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali drugi, ki jih ta neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, nanaša ne le na besedilo tega člena, ampak tudi na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa).

43      Prav tako je treba spomniti, da člen 287 ES člane, uradnike in uslužbence institucij Skupnosti zavezuje, da ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Kljub temu pa neobstoja obrazložitve ni mogoče upravičiti z obveznostjo spoštovanja poslovne skrivnosti, določeno v navedenem členu 287. Obveznosti spoštovanja poslovnih skrivnosti naj se ne bi razlagalo tako široko, da bi zahtevi po obrazložitvi odvzela njeno bistveno vsebino v škodo pravice do obrambe držav članic in zainteresiranih strank (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. marca 1985 v združenih zadevah Nizozemska in Leeuwarder Papierwarenfabriek proti Komisiji, 296/82 in 318/82, Recueil, str. 809, točka 27). Zlasti ni mogoče zahteve po obrazložitvi odločbe v zvezi z državnimi pomočmi določiti le glede na interes po informacijah države članice, na katero je naslovljena ta odločba. Če je država članica od Komisije prejela to, za kar je zaprosila, in sicer odobritev njenega načrta pomoči, je namreč njen interes za sprejetje obrazložene odločitve – v nasprotju z interesom konkurentov upravičenca pomoči – lahko samo zelo zmanjšan (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 25. junija 1998 v združenih zadevah British Airways in drugi proti Komisiji, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, str. II‑2405, točka 92).

44      Poleg tega je treba poudariti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso predložitev razloga dovolj jasna in natančna, da sodišču Unije omogoči izvajanje sodnega nadzora, tožeči stranki pa pripravo svoje obrambe. Da bi se zagotovila pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti, morajo torej bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta razlog temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno, natančno in razumljivo, iz besedila tožbe (sodbi Splošnega sodišča z dne 7. novembra 1997 v zadevi Cipeke proti Komisiji, T‑84/96, Recueil, str. II‑2081, točka 31, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Roquette Frères proti Komisiji, T‑322/01, ZOdl., str. II‑3137, točka 208). Prav tako je iz povezanih določb člena 44(1) Poslovnika razvidno, da mora tožba vsebovati predmet postopka in kratek, vendar jasen in natančen, povzetek tožbenih razlogov.

45      Ta tožbeni razlog je treba preučiti glede na navedene ugotovitve.

46      Na prvem mestu je v zvezi z obveznostjo obrazložitve treba najprej upoštevati, prvič, da je bila izpodbijana odločba sprejeta po odločbah iz let od 2001 do 2005 in po sodbi iz leta 2005, navedeni v točki 10 zgoraj. Izpodbijana odločba je bila torej sprejeta v okviru, ki ga je tožeča stranka dobro poznala (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Olsen proti Komisiji, T‑17/02, ZOdl., str. II‑2031, točka 97).

47      Drugič, glede na tožbo je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka lahko primerno branila. Tudi izpodbijana odločba je bila dovolj jasna in natančna, da je sodišču Unije omogočila izvajanje sodnega nadzora.

48      Tretjič, treba je ugotoviti, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ne navaja dovolj natančno, kateri bistveni elementi izpodbijane odločbe so bili prikriti. Edini konkretni elementi, ki jih navaja tožeča stranka, so namreč le našteti, ne da bi se tožeča stranka potrudila dokazati, zakaj so bili ti elementi bistveni z vidika obveznosti obrazložitve.

49      Zato je treba očitek glede kršitve obveznosti obrazložitve zavrniti kot neutemeljen.

50      Na drugem mestu, kar zadeva očitano kršitev pravice do obrambe, se Komisija ni bila dolžna posvetovati s tožečo stranko glede podatkov in presoje, ki se nanašajo nanjo. Podjetja, ki so upravičenci pomoči, ali njihovi konkurenti se v upravnem postopku obravnavajo le kot „zainteresirane osebe“. Tako imajo glede na sodno prakso zainteresirane osebe vlogo vira informacij za Komisijo med upravnim postopkom na podlagi člena 88(2) ES. Lahko sklepamo, da imajo zainteresirane osebe – daleč od tega, da bi lahko uveljavljale pravico do obrambe, ki jo imajo osebe, zoper katere se vodi postopek – samo pravico do tega, da so vključene v upravni postopek, če je to primerno glede na okoliščine zadeve (zgoraj v točki 43 navedena sodba Tribunal British Airways in drugi proti Komisiji, točki 59 in 60, in sodba z dne 6. marca 2003 v zadevi Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, T‑228/99 in T‑233/99, Recueil., str. II‑435, točka 125).

51      Tožeča stranka je imela v obravnavanem primeru možnost primerno predstaviti svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejanskih in pravnih elementov, povezanih s sporno transakcijo. Elementi, ki se nanašajo na sodelovanje tožeče stranke v upravnem postopku in ki so na voljo Splošnemu sodišču, namreč jasno kažejo, da je ta imela priložnost predstaviti svoje mnenje tako glede načrta iz leta 2002 kot glede načrta iz leta 2006, kakor je razvidno iz točk 24, od 131 do 134 in od 142 do 159 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je torej imela možnost polno sodelovati v postopku s tem, da je Komisiji večkrat poslala svoja pisna stališča.

52      Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, zavrniti kot neutemeljen.

53      Na tretjem mestu je treba v zvezi z očitano kršitvijo pravice do učinkovitega pravnega sredstva po eni strani spomniti, da so bili očitki tožeče stranke glede kršitev obveznosti obrazložitve in pravice do obrambe zavrnjeni kot neutemeljeni (glej točki 49 in 52 zgoraj). Po drugi strani je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobenega specifičnega argumenta v podporo svojemu očitku. Zato je treba očitek, ki se nanaša na kršitev pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva, ravno tako zavrniti kot neutemeljen.

54      Glede na navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi tožbeni razlog: v bistvu očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve kapitalskega vložka v višini 53,48 milijona EUR na podlagi člena 86(2) ES v povezavi s členom 87(1) ES

55      Tožeča stranka v bistvu navaja, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je štela, da je lahko družba SNCM upravičeno prejela kapitalski vložek v višini 53,48 milijona EUR iz naslova nadomestila za opravljanje javne službe, zlasti glede na to, da bi bila lahko ozemeljska kontinuiteta zagotovljena le z delovanjem tržnih sil.

56      V zvezi s tem je treba spomniti, da pravo Unije ne daje natančne opredelitve pojma storitve splošnega gospodarskega pomena (v nadaljevanju: SSGP), določenega v členu 86(2) ES. Nasprotno, iz sodne prakse Splošnega sodišča je razvidno, da imajo države članice široko diskrecijsko pravico pri opredeljevanju, kaj štejejo za SSGP, ter da lahko opredelitev teh storitev držav članic Komisija postavi pod vprašaj le pri očitni napaki. Zato pristojnost države članice za ukrepanje v skladu s členom 86(2) ES in s tem njena pristojnost za opredelitev SSGP ni neomejena in je ni mogoče izvajati arbitrarno, samo da bi se določen sektor, kot je pomorska kabotaža, izognil uporabi pravil o konkurenci (zgoraj v točki 46 navedena sodba Splošnega sodišča Olsen proti Komisiji, točka 216; sodbi z dne 12. februarja 2008 v zadevi BUPA in drugi proti Komisiji, T‑289/03, ZOdl., str. II‑81, točke od 165 do 169, in z dne 6. oktobra 2009 v zadevi FAB proti Komisiji, T‑8/06, neobjavljena v ZOdl., točka 63).

57      Natančneje, člen 4(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 z dne 7. decembra 1992 o uporabi načela prostega pretoka storitev v pomorskem prometu med državami članicami (pomorska kabotaža) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 10) glede SSGP v zvezi s pomorskimi povezavami izrecno določa možnost sklenitve pogodbe o gospodarski javni službi, da se zagotovi ustreznost storitev rednega prevoza na otoke, z otokov in med otoki, pod pogojem, da ni diskriminacije. Sodišče je namreč v sodbi z dne 20. februarja 2001 v zadevi Analir in drugi (C‑205/99, Recueil, str. I‑1271, točka 27) navedlo, da je cilj ozemeljske kontinuitete del legitimnega javnega interesa.

58      V obravnavanem primeru je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija, da bi ravnala v skladu s točko 320 sodbe iz leta 2005, navedene zgoraj v točki 10, v točkah od 226 do 244 obrazložitve kapitalski vložek v višini 53,48 milijona EUR preučila glede na zgoraj v točki 11 navedeno sodbo Altmark. Komisija je v točki 244 izpodbijane odločbe ugotovila, da je ta kapitalski vložek družbi SNCM prinesel gospodarsko prednost in je zato pomenil državno pomoč v smislu člena 87(1) ES. Dalje je v točki 257 izpodbijane odločbe navedla, da je ta pomoč združljiva s skupnim trgom na podlagi člena 86(2) ES.

59      V zvezi z obstojem SSGP je Komisija v točki 249 obrazložitve izpodbijane odločbe zgolj na kratko navedla razloge, na podlagi katerih je menila, da pogodbe o prenosu pooblastil javne službe (v nadaljevanju: PPJS) ustrezajo resnični potrebi po javni službi. Treba je poudariti, da so pogodbe o PPJS, podpisane med javnimi organi – pooblastitelji in podjetji, pogodbe, ki opredeljujejo obveznosti javne službe, ki omogočajo izvajanje načela ozemeljske kontinuitete. Družbo SNCM je leta 1976 francoska država izbrala, da bi zagotavljala ozemeljsko kontinuiteto za obdobje 25 let. V skladu z novimi pravili Skupnosti in po evropskem javnem razpisu sta družbi SNCM in CMN skupaj dobili PPJS v zvezi s povezavami s Korziko za obdobji 2002–2006 in 2007–2013. Komisija je v izpodbijani odločbi spomnila, da je namen načela ozemeljske kontinuitete preseči težave, ki jih prinaša otoška lega, in da tega legitimnega cilja v zadevnem primeru ni mogoče uresničiti le z delovanjem tržnih sil; nazadnje je napotila na svojo poglobljeno analizo konkurenčnosti, podano v odločbi iz leta 2001.

60      Ker je iz točke 249 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija zgolj na kratko obrazložila obstoj SSGP za obdobje od 1991 do 2001 in se je za širšo obrazložitev sklicevala na Odločbo iz leta 2001, je treba presoditi, ali je bila Komisija upravičena obstoj SSGP v izpodbijani odločbi delno utemeljiti s to prejšnjo odločbo ali pa bi morala – kot to zatrjuje tožeča stranka – to vprašanje ponovno poglobljeno preučiti.

61      V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da je v točki 7.2 obrazložitve Odločbe iz leta 2001 prepričljivo določila obstoj resnične potrebe po javni službi. Vprašanje, ali je bila konkurenca – zlasti glede na vstop tožeče stranke na trg leta 1996 – sposobna zagotoviti uresničitev cilja ozemeljske kontinuitete, je obravnavano v točkah od 72 do 74 obrazložitve Odločbe iz leta 2001. Komisija je v točki 72 obrazložitve Odločbe iz leta 2001 zlasti preučila razvoj ponudbe tožeče stranke za vsako posamezno linijo med Korziko in Francijo v obdobju od 1996 do 2001. Nato je v točki 74 obrazložitve te odločbe ugotovila nezmožnost zasebnih subjektov za zagotovitev ozemeljske kontinuitete zunaj PPJS tako glede kvalitativnih kot kvantitativnih meril, določenih na podlagi ureditve iz pogodbe, pri čemer sta ta ureditev in normativni okvir opisana v točkah od 18 do 30 obrazložitve navedene odločbe in na kratko omenjena v točkah 73, 75 in 80 obrazložitve te odločbe. V Odločbi iz leta 2001 je podrobno preučeno razmerje med konkurenco in javno službo vsaj do aprila 2001 (točka 72 obrazložitve), tožeča stranka pa zoper to odločbo ni vložila ničnostne tožbe.

62      Drugič, ugotoviti je treba, da tožeča stranka ali druge zainteresirane osebe v različnih upravnih in sodnih postopkih pred institucijami Unije, ki so sledili Odločbi iz leta 2001, niso nikoli izpodbijale resničnosti javne službe, ki je predmet pogodbe o PPJS. Natančneje, namen ničnostne tožbe zoper Sklep iz leta 2003, ki jo je tožeča stranka vložila 13. oktobra 2003, je bil izpodbijati presojo Komisije glede nadomestila za opravljanje javne službe iz enega dela pomoči, in ne sam obstoj javne službe.

63      Tretjič in zadnjič, tožeča stranka v postopku, ki je privedel do sprejetja izpodbijane odločbe, ravno tako ni izpodbijala obstoja javne službe. Iz točke 146 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožeča stranka zatrjevala, da v obravnavanem primeru ni bilo izpolnjeno nobeno od meril, navedenih v zgoraj v točki 11 navedeni sodbi Altmark, razen prvega merila, to je merila v zvezi z obstojem resnične javne službe.

64      Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da se je Komisija glede na to, da ji zainteresirane stranke zlasti v upravnem postopku, ki se je končal z izpodbijano odločbo, niso predložile nobenega novega dokaza, in glede na dokaze, s katerimi je razpolagala, lahko upravičeno omejila na skrajšano obrazložitev in se glede ugotovitve, da je obstoj resnične javne službe dokazan za obdobje od 1991 do 2001 – ki je poleg tega obdobje, ki se je zaključilo veliko pred sprejetjem izpodbijane odločbe – sklicevala na Odločbo iz leta 2001.

65      Torej je treba ugotoviti, da Komisija pri svojem omejenem nadzoru glede opredelitve SSGP s strani držav članic (zgoraj v točki 56 navedena sodba BUPA in drugi proti Komisiji, točka 166) s tem, da je ocenila, da pogodba o PPJS ustreza resnični potrebi po javni službi za obdobje od 1991 do 2001, ni storila očitne napake pri presoji.

66      Poleg tega je treba še ugotoviti, da argumenti, ki jih je tožeča stranka navedla predvsem glede njene prisotnosti na trgu v tistem obdobju, ne morejo omajati te presoje.

67      Prvič, to, da je bila tožeča stranka ob obnovi PPJS že prisotna na trgu, tudi če bi to bilo ugotovljeno, ne more omajati sklepa Komisije. Iz dokazov v spisu namreč izhaja, da je bila tožeča stranka pred letom 1996 popolnoma odsotna s trga in je linijo med Toulonom in Korziko odprla šele leta 2000. Imela je le 12‑odstotni tržni delež v smislu mest, ki jih je leta 2000 ponujala v poletnem času med Korziko in Francijo. Ta tržni delež pa je bil kljub temu v naglem porastu, in sicer je zlasti leta 2001 znašal 30 %. Čeprav se je torej prisotnost tožeče stranke na trgu močneje občutila v zadnjih dveh letih navedenega obdobja, zlasti v letu 2001, to samo po sebi ne dokazuje, da so bile tržne sile sposobne dopustiti nekemu subjektu, da bi izpolnjeval obveznosti iz pogodbe o PPJS, kakršne so bile določene z okvirnim sporazumom, tako na kvalitativni kot na kvalitativni ravni. Tožeča stranka namreč ne predlaga nobenega konkretnega dokaza, na primer, v zvezi z njeno zmožnostjo doseči cilje pogostosti v nizki sezoni in v obdobju konic na vseh progah, v zvezi z urami prihoda in odhoda ali vrsto plovila, tako glede prevoza potnikov kot tovora, ter v zvezi z njeno zmožnostjo oskrbovati številna pristanišča Korzike.

68      Drugič, ugotoviti je treba, kakor poudarja tožeča stranka, da je bil PPJS opuščen na povezavah z odhodom iz Nice in Toulona v prid sistemu socialnih pomoči, namenjenih nekaterim kategorijam potnikov, med njimi prebivalcem Korzike, in sistemu obveznosti glede pogostosti povezav za vse prevoznike. Te sisteme socialnih pomoči je Komisija na podlagi člena 86(2) ES štela za skladne s skupnim trgom. Vendar pa, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, četudi je nesporno, da njen postopen prihod na trg kaže okrepitev konkurenčnosti – ki je cilj, ki ga je poleg tega Unija napovedala po sprejetju Uredbe o kabotaži – to ne more omajati značaja javne službe PPJS v zadevnem obdobju, še toliko bolj, ker iz točke 36 izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je bil sistem socialnih pomoči vzpostavljen šele leta 2002, to je po navedenem obdobju.

69      Prehod na socialno pomoč namreč bolj pomeni dobro upravljanje organa, ki podeljuje koncesije, kot pa neupravičeno pomoč, namenjeno „rešitvi“ družbe SNCM, kot zatrjuje tožeča stranka. Office des transports de la Corse (v nadaljevanju: OTC) je s postopnim omejevanjem nadomestil, izplačevanih družbi SNCM, omejil stroške za potrošnika in prilagodil nadomestilo, kot zahteva člen 86(2) ES. OTC je torej zadostil potrebi po upoštevanju razvoja tržnih sil in je ravnal skrbno s spodbuditvijo razprave o spremembi sistema od leta 2000 dalje. Nazadnje je treba poudariti, da obstoj socialne pomoči sam po sebi dokazuje obstoj resnične potrebe po javni službi. Tega ne more omajati dejstvo, da je OTC omejil obseg navedene javne službe.

70      Tretjič in zadnjič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da naj bi se z odločbo upravnega sodišča iz Bastie (Francija) z dne 5. julija 2001, s katero se odpravijo storitve v konici v poletni sezoni, želelo dokazati neobstoj resnične javne službe, zadošča ugotoviti, da je francosko Conseil d’État 24. oktobra 2001 to odločbo razglasilo za nično, kot opozarja družba SNCM. Nazadnje, v zvezi s sodbo Cour administrative d’appel de Marseille (Francija) z dne 7. novembra 2011, ki jo je na obravnavi navedla tožeča stranka, je treba ugotoviti, da se navedena sodba nanaša na najbolj nedavno obdobje PPJS, od leta 2007 do leta 2013. Zato analize, ki se nanašajo na obstoj resnične potrebe po javni službi v tem obdobju, ne morejo zagotoviti nobenega dokaza, ki bi lahko omajal presojo Komisije za obdobje od 1996 do 2001, zlasti glede na posebno hiter razvoj konkurenčnosti na zadevnem trgu.

71      Glede na vse navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji odobritve prodaje družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR kot ukrep, ki ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) ES

72      Tožeča stranka navaja v podporo tretjemu tožbenemu razlogu šest očitkov, katerih namen je izpodbijanje Komisijine uporabe preizkusa zasebnega vlagatelja za negativno prodajno ceno 158 milijonov EUR. Prvič, Komisija naj bi nepravilno socialne nemire leta 2005 povezala s povečano verjetnostjo za likvidacijo družbe SNCM. Drugič, preizkus primerljivosti z nedavnimi socialnimi načrti naj ne bi bil zadostno utemeljen. Tretjič, dodatnih odpravnin naj ne bi bilo mogoče zajeti v minimalne stroške likvidacije. Četrtič, moralo bi se analizirati gospodarski učinek razvezne klavzule o prodaji. Petič, Komisijino neupoštevanje odgovornosti francoske države za dejanski položaj družbe SNCM naj ne bi bilo skladno z njeno prakso odločanja. Šestič, enako obravnavanje družbe CGMF in kupcev naj ne bi bilo spoštovano.

73      Splošno sodišče meni, da je treba preučitev tretjega tožbenega razloga začeti pri tretjem očitku.

74      Tožeča stranka v okviru tretjega očitka zatrjuje, da Komisija glede na sodno prakso v izračun hipotetičnih stroškov likvidacije družbe SNCM ne bi smela vključiti dodatnih odpravnin, ki presegajo stroge zakonske in pogodbene obveznosti, ker naj tak pristop ne bi bil tipičen za ravnanje zasebnega vlagatelja, ki ga vodijo dolgoročne perspektive donosnosti. Tožeča stranka je v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča natančneje določila obseg svojega očitka, pri čemer je po eni strani navedla, da naj varstvo ugleda družbe CGMF, katere edino premoženje je družba SNCM, v nasprotju s trditvami Komisije iz točke 270 obrazložitve izpodbijane odločbe ne bi pomenilo zadostnega razloga za upravičitev dodelitve dodatnih odpravnin. Po drugi strani naj bi bilo izplačilo dodatnih odpravnin v resnici namenjeno preprečevanju socialnih nemirov v primeru likvidacije družbe SNCM, kar naj bi bilo razvidno iz ciljev države kot javne oblasti in ne iz ravnanja zasebnega vlagatelja.

75      Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Komisija, da bi ocenila, če je bila družba SNCM deležna selektivne gospodarske prednosti v smislu člena 87(1) ES, v točkah od 259 do 352 obrazložitve primerjala negativno prodajno ceno 158 milijonov EUR s hipotetičnimi stroški likvidacije družbe. Po navedbah Komisije naj bi bili minimalni izračunani stroški likvidacije v obravnavanem primeru omejeni na stroške dodatnih odpravnin (točka 306 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ti naj bi po mnenju Komisije postali dejanska obveznost dandanašnjih velikih skupin v primeru likvidacije hčerinske družbe ali zaprtja obrata. V obravnavanem primeru naj bi bilo izplačilo dodatnih odpravnin glede na socialne nemire, ponavljajoče se v družbi SNCM, posebej potrebno za varstvo ugleda družbe CGMF in francoske države (točki 270 in 271 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je torej sklenila, da negativna prodajna cena 158 milijonov EUR glede na to, da je bil znesek dodatnih odpravnin višji od stroškov finančne sanacije, ni vsebovala elementa državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

76      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je lahko v skladu s sodno prakso intervencija državnih organov, v kakršni koli obliki, v kapitalu podjetja državna pomoč (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2002 v zadevi HAMSA proti Komisiji, T‑152/99, Recueil, str. II‑3049, točka 125 in navedena sodna praksa).

77      Vendar je treba spomniti tudi, da Pogodba ES v skladu z njenim členom 295 ne vpliva na sistem lastninskih razmerij v državah članicah. Tako države članice ostajajo proste, da neposredno ali posredno opravljajo gospodarske dejavnosti enako kot zasebna podjetja. To načelo enakega obravnavanja javnega in zasebnega sektorja pomeni, da lahko države članice vlagajo v gospodarske dejavnosti in da kapitala, ki ga država neposredno ali posredno da na razpolago podjetju v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, ni mogoče opredeliti kot državno pomoč (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 29, in z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑303/88, Recueil, str. I‑1433, točka 20; sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1996 v zadevi Air France proti Komisiji, T‑358/94, Recueil, str. II‑2109, točka 70).

78      Za ugotovitev, ali je privatizacija družbe SNCM za negativno prodajno ceno 158 milijonov EUR vsebovala elemente državne pomoči, je torej treba presojati, ali bi bil v podobnih okoliščinah zasebni vlagatelj pri prodaji navedenega podjetja pripravljen vložiti tako velik kapital ali pa bi se odločil za njegovo likvidacijo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 16. maja 2002 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑482/99, Recueil, str. I‑4397, točka 70, in z dne 28. januarja 2003 v zadevi Nemčija proti Komisiji, C‑334/99, Recueil, str. I‑1139, točka 133).

79      Za uporabo preizkusa zasebnega vlagatelja je treba nujno razlikovati med obveznostmi, ki jih mora država prevzeti kot podjetje, ki izvaja gospodarsko dejavnost, in obveznostmi, ki jih lahko ima kot nosilec javne oblasti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1994 v združenih zadevah Španija proti Komisiji, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, str. I‑4103, točka 22, in zgoraj v točki 78 navedeno sodbo Nemčija proti Komisiji, točka 134). Kadar pride do investicije države pri izvajanju javne oblasti, ravnanja države namreč ni mogoče nikoli primerjati z ravnanjem zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2008 v zadevi Ryanair proti Komisiji, T‑196/04, ZOdl., str. II‑3643, točka 85).

80      Vendar je treba pri tem razlikovanju med gospodarskimi dejavnostmi na eni strani in intervencijami javne oblasti na drugi strani upoštevati, da ravnanje zasebnega vlagatelja, s katerim je treba primerjati intervencijo javnega vlagatelja, ni nujno ravnanje običajnega vlagatelja, ki vloži kapital zaradi njegove donosnosti na bolj ali manj kratek rok. To ravnanje pa mora biti vsaj ravnanje zasebnega holdinga ali skupine zasebnih podjetij, ki sledijo strukturni politiki, globalni ali sektorski, ter jih vodijo dolgoročne perspektive donosnosti (sodba Sodišča z dne 21. marca 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑305/89, Recueil, str. I‑1603, točka 20).

81      Poleg tega se tako vsebina nacionalnih socialnih zakonodaj kot praksa družbenih odnosov znotraj velikih skupin podjetij razvijata s časom in se razhajata v Uniji. Torej je potrebno, da nadzor nad državnimi pomočmi odraža razvoj teh praks, tako glede vlaganj, ki jih izvedejo zasebna podjetja, kot vlaganj države, in to v skladu z načelom enakega obravnavanja ter brez ogrozitve njegovega polnega učinka.

82      Prav tako je treba pojasniti, da preudarni zasebni vlagatelj v socialnem tržnem gospodarstvu ne bi zanemaril, po eni strani, svoje odgovornosti do vseh vpletenih v podjetju in, po drugi strani, razvoja socialnega, gospodarskega in okoljskega okvira, v katerem se razvija. Izzivi, ki izhajajo iz družbene odgovornosti in podjetniškega konteksta, imajo namreč lahko znaten vpliv na konkretne odločitve in strateške usmeritve preudarnega zasebnega vlagatelja. Dolgoročne gospodarske racionalnosti ravnanja preudarnega zasebnega vlagatelja se torej ne sme presojati brez upoštevanja teh perečih vprašanj.

83      V skladu s tem lahko izplačilo dodatnih odpravnin s strani zasebnega vlagatelja načeloma glede na okoliščine primera predstavlja legitimno in primerno prakso, s ciljem spodbujanja mirnega socialnega dialoga in ohranitve ugleda družbe ali skupine družb. Stroškov dodatnih odpravnin se namreč ne sme zamenjati s stroški socialne varnosti, ki v primeru likvidacije družbe nujno pripadajo državi. V skladu z načelom enakega obravnavanja (glej točko 75 zgoraj) imajo države članice tako možnost izplačevanja dodatnih odpravnin v primeru likvidacije javnega podjetja, čeprav njihove obveznosti ne smejo a priori presegati zakonskega in pogodbenega minimuma.

84      Vendar pa prevzem dodatnih stroškov zaradi legitimnih perečih vprašanj ne sme slediti izključno socialnemu oziroma političnemu cilju, saj bi se sicer prestopilo okvir preizkusa zasebnega vlagatelja, kot je opisan v točkah od 76 do 82 zgoraj. Če ni nobene – niti dolgoročne – gospodarske racionalnosti, je treba upoštevanje stroškov, ki presegajo stroge zakonske in pogodbene obveznosti, šteti za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

85      V zvezi s tem je treba pojasniti, da varstvo ugleda države članice kot globalnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu ne sme pomeniti – če ne gre za posebne okoliščine in brez posebno prepričljive obrazložitve – zadostne upravičitve za izkaz dolgoročne gospodarske racionalnosti prevzema dodatnih stroškov, kakršni so dodatne odpravnine. Dopustiti Komisiji, da se v podkrepitev neobstoja pomoči v smislu člena 87(1) ES na kratko sklicuje na ugled države članice kot globalnega akterja, bi namreč po eni strani izkrivljalo pogoje konkurence na skupnem trgu v korist podjetij, ki delujejo v državah članicah, v katerih je javni gospodarski sektor primerjalno bolj razvit ali v katerih je socialni dialog še posebej okrnjen, po drugi strani pa bi neupravičeno zmanjšal polni učinek pravil Skupnosti s področja državnih pomoči.

86      Prav tako je treba spomniti, da mora Komisija pri preizkusu zasebnega vlagatelja v okviru svojega širokega polja proste presoje opredeliti – zlasti na geografski in sektorski ravni – gospodarske dejavnosti države, glede na katere je treba presojati dolgoročno gospodarsko racionalnost ravnanja te države.

87      Namreč, če zadevne gospodarske dejavnosti niso opredeljene dovolj natančno, Komisija po eni strani ne more opredeliti referenčnih zasebnih vlagateljev in s tem na podlagi objektivnih in preverljivih elementov ugotoviti obstoj zadosti ustaljene prakse med temi vlagatelji. Po drugi strani je brez takega primerjalnega izhodišča nujna tudi opredelitev zadevnih gospodarskih dejavnosti, da bi se lahko ugotovilo obstoj razumne in dovolj utemeljene verjetnosti, da država članica iz zadevnega ravnanja prejema posredno materialno korist, pa četudi dolgoročno.

88      Nazadnje, v zvezi z obsegom in naravo sodnega nadzora je treba najprej spomniti, da ima pojem državne pomoči, kot je opredeljen v Pogodbi, pravno naravo in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma ter upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, in tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, izvajati celosten nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES (sodbi Sodišča z dne 16. maja 2000 v zadevi Francija proti Ladbroke Racing in Komisiji, C‑83/98 P, Recueil, str. I‑3271, točka 25, in z dne 22. decembra 2008 v zadevi British Aggregates proti Komisiji, C‑487/06 P, ZOdl., str. I‑10515, točka 111). Sodišče Unije mora namreč med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej sodbo Sodišča z dne 2. septembra 2010 v zadevi Komisija proti Scott, C‑290/07 P, ZOdl., str. I‑7763, točka 65 in navedena sodna praksa).

89      Tretji očitek tretjega tožbenega razloga je torej treba presojati glede na ta načela.

90      V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Komisija ni nedvoumno opredelila gospodarskih dejavnosti francoske države, glede katerih bi morebiti obstajala potreba po varstvu ugleda.

91      Iz točk 270 in 271 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je treba zaščititi ugled „holdinga, ki mu pripada, in njenega končnega delničarja“, to pomeni ugled družbe CGMF in francoske države. V zvezi s tem je treba navesti, kot je pravilno poudarila tožeča stranka, da nima družba CGMF v sektorju pomorskega prevoza nobenega drugega premoženja. Argument v zvezi z varstvom ugleda je torej v nobenem primeru ne zadeva.

92      Dalje, Komisija je v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča trdila, da je ugled, ki ga je vredno zaščititi, v resnici ugled francoske države kot globalnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Nazadnje, Komisija je na obravnavi ponovno spremenila stališče in večkrat navedla, da se argument v zvezi z varstvom ugleda dejansko nanaša na francosko državo kot vlagatelja v prometnem sektorju. Francoska republika se je nasprotno sklicevala na francosko državo kot globalnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

93      Torej je treba ugotoviti, da Komisija ni pravno zadostno opredelila gospodarskih dejavnosti francoske države, glede katerih bi bilo treba v obravnavanem primeru presojati gospodarsko racionalnost zadevnih ukrepov (glej točki 86 in 87 zgoraj).

94      Brez take opredelitve je načeloma nemogoče, da bi Splošno sodišče opravilo nadzor nad dolgoročno gospodarsko racionalnostjo negativne prodajne cene družbe SNCM, ki jo je francoska država prodala, da bi se v primeru likvidacije izognila izplačilu dodatnih odpravnin (glej točki 86 in 87 zgoraj). Le glede tega je treba ugotoviti, da je Komisija napačno uporabila pravo.

95      Na prvem mestu je poleg tega – neodvisno od opredelitve zadevnih gospodarskih dejavnosti – treba ugotoviti, da Komisija ni predložila dovolj objektivnih in preverljivih elementov, ki bi dokazovali, da je izplačilo dodatnih odpravnin v podobnih okoliščinah ustaljena praksa med zasebnimi podjetji.

96      Prvič, treba je namreč ugotoviti, da Komisija v izpodbijani odločbi tega vprašanja ni obravnavala drugače kot v opombi št. 135. V točkah 267 in 268 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija le potrdila, da je izplačilo dodatnih odpravnin – enako kot ostali ukrepi, kot so pomoč pri iskanju zaposlitve – postalo običajna praksa med velikimi skupinami podjetij, pri čemer ni predložila nikakršnega dokaza. Čeprav je dejansko dokazano, kot zatrjuje Komisija v točki 267 obrazložitve izpodbijane odločbe, da velike skupine podjetij ne morejo prezreti socialnih posledic zaprtja proizvodnega obrata, pa to vendarle ne pomeni, da je med velikimi skupinami podjetij izplačilo dodatnih odpravnin v primeru likvidacije hčerinske družbe stalna praksa.

97      Komisija je v točki 272 obrazložitve in v opombi št. 135 izpodbijane odločbe ponovno zatrdila, da bi se s tem, da v hipotetične stroške likvidacije ne bi vključila dodatnih odpravnin, prezrla družbena resničnost, s katero se soočajo velike skupine podjetij, pri čemer se je za dokaz te trditve zgolj sklicevala na Odločbo Komisije 92/266/EGS z dne 27. novembra 1991 o dejavnostih preusmeritve francoskih industrijskih skupin zunaj jeklarstva in premogovništva ter Compagnie générale maritime glede na člene od 92 do 94 Pogodbe EGS (UL L 138, str. 24) in na pozneje navedene socialne načrte. V zvezi s tem zadošča ugotoviti, po eni strani, da neka odločba iz leta 1991 ne more dokazati obstoja socialne prakse, ki bi bila zadosti ustaljena v trenutku privatizacije leta 2006, in po drugi strani, da preprosto sklicevanje na omejeno število socialnih načrtov ravno tako ne more dokazati obstoja zadosti ustaljene prakse v primerih, primerljivih z obravnavanim primerom. To še toliko bolj velja, ker se ti socialni načrti navezujejo na dejavnosti prestrukturiranja – in ne likvidacije, kot je priznala Komisija na obravnavi – v sektorjih, ki a priori nimajo nič skupnega s prometno infrastrukturo, kakršna sta kozmetični (Yves Saint-Laurent Haute Couture) ali živilskopredelovalni sektor (Danone).

98      Drugič, treba je poudariti, da so bili edini dejanski elementi, ki jih je Komisija predložila v točkah od 274 do 277 obrazložitve izpodbijane odločbe, navedeni v bistvu za pripravo ocene stroškov teh odpravnin na zaposlenega in ne za utemeljitev obstoja zadosti ustaljene prakse, kar je Komisija potrdila v točki 41 duplike. V zvezi s tem je mogoče poleg tega poudariti, da se predložene ocene med seboj znatno razlikujejo glede na zadevna podjetja in zadevne sektorje.

99      Tretjič, niti Komisija niti intervenientki niso predložile dokaza o obstoju prakse glede izplačila dodatnih odpravnin, najsi bo to v pisnih odgovorih na vprašanja Splošnega sodišča ali pa na obravnavi. Komisija namreč tega vprašanja sploh ni obravnavala, medtem ko je Francoska republika navedla le eno zasebno podjetje s področja železarstva, ki naj bi načrtovalo vzpostavitev takih dodatnih odpravnin.

100    Glede na točke od 96 do 99 zgoraj je treba ugotoviti, da Komisiji ni uspelo dokazati, da je izplačilo dodatnih odpravnin zadosti ustaljena praksa med zasebnimi podjetniki.

101    Po drugi strani je treba ugotoviti, da Komisija tudi ni predložila dovolj objektivnih in preverljivih elementov, da bi dokazala, da – ob neobstoju ustaljene prakse na strani zasebnih vlagateljev – je bilo ravnanje francoske države v obravnavanem primeru motivirano z razumno verjetnostjo, da bo na njegovi podlagi imela posredno materialno korist, pa četudi dolgoročno (glej točki 86 in 87 zgoraj).

102    Treba je namreč ponovno ugotoviti, da to vprašanje v bistvu ni v izpodbijani odločbi nikjer obravnavano. Komisija je v točkah 270 in 271 obrazložitve izpodbijane odločbe le navedla, da bi socialne napetosti v podjetju, ki so se po njenem mnenju pokazale s socialnim konfliktom leta 2004, v primeru likvidacije družbe SNCM privedle do socialnih nemirov, ki bi lahko očrnili ugled matične družbe in njenega končnega delničarja. Komisija torej v izpodbijani odločbi ni predložila dokazov, s katerimi bi pojasnila konkretnost nastale škode in zlasti, v razmerju do katerih zainteresiranih strani (uporabnikov, strank, dobaviteljev ali osebja) bi bil prizadet ugled družbe CGMF in francoske države. Poleg tega izpodbijana odločba ne vsebuje nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je Komisija skušala kvantificirati nastalo škodo – škodo, ki jo je treba vseeno nujno primerjati z ocenjenimi stroški dodatnih odpravnin, ki jih upravičuje.

103    Komisija je v pisnem odgovoru na vprašanja Splošnega sodišča navedla, da bi do socialnih nemirov najverjetneje prišlo v podjetjih, ki so pod nadzorom države in ki obratujejo v bližini družbe SNCM, kot pristanišče v Marseillu, do njih pa bi lahko prišlo tudi v vseh javnih podjetjih ne glede na sektor, zlasti pa v prometu. Tako bi bil okrnjen ugled države kot delodajalca. Posledično bi likvidacija družbe SNCM brez izplačila dodatnih odpravnin po mnenju Komisije povzročila solidarnostne stavke v javni upravi, do kakršnih je prišlo v nekaterih zasebnih podjetjih. Francoska republika je na obravnavi navedla, da je treba po njenem mnenju upad ugleda razumeti kot upad ugleda v očeh vseh poslovnih partnerjev in njihovih nepoklicnih strankah. Komisija je poleg tega opozorila na posebno nevarnost nasilja in poškodovanja dobrin.

104    Poleg prepoznosti navedene obrazložitve Splošno sodišče vsekakor meni, da elementi, predloženi v pisnih odgovorih in na obravnavi, ne morejo tvoriti zadosti prepričljive obrazložitve, da bi upravičili vključitev dodatnih odpravnin v hipotetične stroške likvidacije družbe SNCM.

105    Treba je namreč poudariti, prvič, da Komisija ni predložila dokazov, ki bi lahko v obravnavanem primeru potrdili obstoj upravičene verjetnosti nastanka socialnih stroškov, ki bi upravičeval izplačilo dodatnih odpravnin. Tega tveganja ni Komisija nikjer preučila, kakor je tudi priznala na obravnavi. Komisija je v bistvu le ugotovila, da nevarnost solidarnostnih stavk obstaja, ne da bi predložila kakršen koli dokaz glede njihove razsežnosti, razen da je navedla, da bi lahko zajele vsa javna podjetja, zlasti v prometnem sektorju. Kot konkretni primer je Komisija zgolj omenila možne posledice za tržne dejavnosti države v primeru blokade pristanišča v Marseillu, kakor se je to zgodilo med socialnimi nemiri marca 2011. Navedla je tudi tri primere blokad proizvodnih obratov, do katerih je v zadnjih petnajstih letih prišlo v Franciji in Belgiji. Zato čeprav je obstoj močnih socialnih napetosti v družbi SNCM mogoče šteti za zadostno izkazan, kot to izhaja na primer iz točke 271 izpodbijane odločbe, pa predloženi elementi v obravnavanem primeru ne dokazujejo, da je na dan sprejetja navedene odločbe obstajala resnična nevarnost za solidarnostne stavke v drugih podjetjih, ki so neposredno ali posredno pod nadzorom francoske države.

106    Drugič, treba je poudariti, da je to, da se Komisija ni potrudila kvantificirati posrednih socialnih stroškov, še toliko bolj škodljivo, ker morajo biti navedeni stroški znatni, da bi upravičili njeno razlogovanje. Stroški dodatnih odpravnin namreč po definiciji znašajo več kot 158 milijonov EUR, kar je negativna prodajna cena družbe SNCM. Da bi bile dodatne odpravnine lahko upravičene, morajo biti njihovi stroški nižji od posrednih socialnih stroškov, kakršni so stroški solidarnostnih stavk. Iz tega izhaja, da mora biti znesek posrednih socialnih stroškov, kadar so ti dejansko povzročeni, posebej visok, da lahko upraviči razlogovanje Komisije.

107    Tretjič, glede na dokaze, ki jih je predložila Komisija, je treba poudariti, da noben element iz spisa ne omogoča zaključka, da bi lahko podelitev dodatnih odpravnin zaposlenim družbe SNCM v primeru likvidacije družbe preprečila nastanek socialnih nemirov, kar je Komisija priznala na obravnavi. Komisija ne le, da ni analizirala verjetnosti nastanka zgoraj navedenih posrednih socialnih stroškov, ampak tudi ni analizirala tveganja, da bi ti stroški nastali, čeprav bi bile dodatne odpravnine izplačane. V tem zadnjem primeru bi torej zahtevane posredne socialne stroške, ki bi upravičevali navedene odpravnine, morala nositi francoska država kljub podelitvi dodatnih odpravnin.

108    Komisija torej ni predložila elementa, s katerim bi lahko pravno zadostno dokazala, kako bi bila v obravnavanem primeru vključitev znatnih stroškov dodatnih odpravnin – ki lahko poleg tega dosežejo desetkratni znesek samih zakonskih in pogodbenih obveznosti, kot je to razvidno iz točke 277 obrazložitve izpodbijane odločbe – obrazložena z razumno verjetnostjo, da bo francoska država iz tega prejela posredno materialno korist, pa četudi dolgoročno. Čeprav je v primeru likvidacije družbe SNCM nemogoče odstraniti tveganje za nekakšne socialne posledice v ostalih javnih podjetjih brez izplačila dodatnih odpravnin, pa Komisija razsežnosti zadevnih posrednih socialnih stroškov in verjetnosti za njihov nastanek ni nikjer analizirala, niti v pisnih odgovorih Splošnemu sodišču. Zato je treba šteti, da dolgoročna gospodarska racionalnost ravnanja francoske države ni bila pravno zadostno dokazana.

109    Glede na točke od 72 do 108 zgoraj je treba tretjemu očitku tožeče stranke ugoditi. Zato je treba ugoditi tretjemu tožbenemu razlogu, ne da bi bilo potrebno analizirati prvi, drugi, četrti, peti in šesti očitek. Posledice za zakonitost izpodbijane odločbe bodo preučene v nadaljevanju v točki 155 in naslednjih.

 Četrti tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve kapitalskega vložka s strani družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR kot ukrepa, ki ni pomoč v smislu člena 87(1) ES

110    Tožeča stranka navaja v podporo temu tožbenemu razlogu dva očitka, ki se po eni strani nanašata na napačno uporabo merila sočasnosti kapitalskih vložkov zasebnih kupcev in družbe CGMF, po drugi strani pa na nespoštovanje načela enakega obravnavanja.

111    Iz točke 72 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je v oddelku III memoranduma o soglasju predviden skupni in sočasni vpis novih delnic s strani kupcev in družbe CGMF v višini 35 milijonov EUR, od tega 25 % s strani družbe CGMF. Do tega vpisa naj bi prišlo po finančni sanaciji v znesku 142,5 milijona EUR in prodaji 75 % deleža zasebnim kupcem za simbolični znesek.

112    Komisija je v točki 354 izpodbijane odločbe najprej navedla, da javni kapitalski vložek ni pomoč, če je sočasno prišlo do znatnih zasebnih vlaganj. Menila je torej, da se lahko omeji na analizo sočasnosti kapitalskih vložkov v delu, v katerem so ti vložki bili znatni, ne da bi izvedla analizo donosnosti, da bi ugotovila neobstoj državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Ker je bilo merilo sočasnosti spoštovano, je v točki 360 izpodbijane odločbe sklenila, da kapitalski vložek družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR družbi SNCM ne prinaša gospodarske prednosti in torej ni pomoč.

113    Dalje, Komisija je šele po tem, ko je ugotovila neobstoj državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, v točkah od 361 do 363 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila vprašanje, ali bi bil fiksni donos deleža družbe CGMF sprejemljiv za hipotetičnega zasebnega vlagatelja. Nato je ugotovila, da ker je fiksni donos družbo CGMF razbremenil tveganja na ravni izvrševanja poslovnega načrta, ta pomeni ustrezno dolgoročno donosnost vloženega kapitala. Poleg tega je strokovnjak Komisije ugotovil, da je v smislu tveganja ta kapitalski vložek bolj podoben obveznici francoskega zasebnega sektorja.

114    Nazadnje, iz točke 364 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da razvezna klavzula o prodaji (glej točko 23 zgoraj) ni bila obravnavana v povezavi z vprašanjem donosnosti; Komisija je le zatrdila, da ta klavzula ne more ovreči enakega obravnavanja družbe CGMF in zasebnih kupcev.

115    V zvezi s tem je bilo v točkah 76 in 77 zgoraj že navedeno, da je treba za ugotovitev, ali javni vložek vsebuje elemente državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, presojati, ali bi zasebni vlagatelj v primerljivih okoliščinah opravil tak vložek. V primeru, ko je država dala kapital neposredno ali posredno na razpolago podjetju v okoliščinah, ki ustrezajo običajnim tržnim razmeram, tega kapitala v skladu z načelom enakega obravnavanja javnega in zasebnega sektorja ni mogoče opredeliti kot državno pomoč. Tako je treba šteti, da kapitalski vložek v javna sredstva izpolnjuje merilo zasebnega vlagatelja in med drugim ne pomeni podelitve državne pomoči, če je do tega vložka prišlo sočasno z znatnim kapitalskim vložkom, ki ga je zasebni vlagatelj opravil v primerljivih pogojih (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T‑296/97, Recueil, str. II‑3871, točka 81 in navedena sodna praksa).

 Glede sočasnosti

116    Tožeča stranka v zvezi s sočasnostjo vložkov zasebnih in javnih vlagateljev meni, da ker vseh 35 milijonov EUR ni bilo sproščenih v istem trenutku, merilo sočasnosti vseh vložkov ni bilo spoštovano, medtem ko je Komisija ocenila kot zadostno, da so bili pogoji podobni.

117    V zvezi s tem je treba poudariti, da je sočasnost vložkov zasebnih in javnih vlagateljev kvečjemu pokazatelj, na podlagi katerega se je mogoče usmeriti proti neobstoju pomoči v smislu člena 87(1) ES. Iz točke 81 zgoraj v točki 115 navedene sodbe Alitalia proti Komisiji, ki jo slednja navaja v opombi št. 168 izpodbijane odločbe, izhaja, da so morali biti ti vložki opravljeni v primerljivih okoliščinah. Ker je cilj preizkusa zasebnega vlagatelja primerjati ravnanje države z ravnanjem hipotetičnega zasebnega vlagatelja, ni mogoče zanikati, da lahko obstoj vlagateljev, ki so pripravljeni znatno in sočasno vložiti, olajša potrditev takega preizkusa. Kljub temu pa je treba za oceno zakonitosti zadevnih vložkov glede na pravila Skupnosti s področja državnih pomoči upoštevati vse upoštevne dejanske in pravne podatke. Časovni vidik je seveda pomemben, vendar se sočasnosti načeloma ne sme šteti za zadostno samo po sebi.

118    Zato ker se sočasnosti ne sme presojati kot pokazatelja, na podlagi katerega se je mogoče usmeriti proti neobstoju pomoči v smislu člena 87(1) ES, je razumno ni mogoče presojati strogo. V obravnavanem primeru je zato, ker je bila prva četrtina vsakega deleža vpisana strogo v istem trenutku in ker so za preostale tri četrtine veljale enake določbe nacionalnega prava, Komisija lahko upravičeno ocenila, da je bilo to merilo sočasnosti izpolnjeno, ali pa vsaj, da naj bi analiza časovnega vidika dokazovala obstoj primerljivih pogojev zasebnih in javnih vlagateljev.

119    Zato je treba prvi očitek četrtega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Enako obravnavanje

120    Po mnenju tožeče stranke neenakost med družbo CGMF in zasebnimi vlagatelji na ravni donosov, ki so posledica zlasti obstoja razvezne klavzule o prodaji, omaja primerljivost naložbenih pogojev zasebnih kupcev in družbe CGMF, zaradi česar naj bi bil sklep Komisije v zvezi z enakim obravnavanjem nezakonit.

121    V skladu z načeli, navedenimi v točki 115 zgoraj, je treba presojati, ali lahko morebitne razlike med donosnostjo kapitalskih vložkov zasebnih kupcev in družbe CGMF omajajo utemeljenost analize Komisije, na podlagi katere je bilo ugotovljeno spoštovanje načela enakega obravnavanja.

122    V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo navedeno v točkah 117 in 118 zgoraj, da lahko v obravnavanem primeru sočasnost javnih in zasebnih vlaganj pomeni kvečjemu enega od upoštevnih elementov pri presoji, ali ima javni kapitalski vložek značaj državne pomoči. Zato je trditev Komisije iz točke 354 obrazložitve izpodbijane odločbe, da naj bi sodišče Skupnosti potrdilo veljavnost njene analize, napačna. Poleg tega je v točki 3.2., tretja alinea, sporočila o uporabi členov 92 [ES] in 93 ES za deleže javnih oblasti v kapitalu podjetij (Bilten ES 9/1984), na katero se Komisija sklicuje v opombi št. 167, ugotovljena le domneva o neobstoju državne pomoči v primeru znatne in sočasne zasebne naložbe. Zato – kot je Komisija potrdila v pisnih odgovorih na vprašanja Splošnega sodišča – sočasnost, pa čeprav ob znatnih zasebnih naložbah, ne more sama po sebi zadostovati za ugotovitev neobstoja pomoči v smislu člena 87(1) ES, ne da bi se upoštevalo ostale upoštevne dejanske in pravne elemente.

123    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je vprašanje fiksnega donosa in vpliva razvezne klavzule o prodaji del upoštevnih elementov, ki bi jih morala Komisija analizirati za ugotovitev primerljivosti naložbenih pogojev zasebnih kupcev in družbe CGMF ter torej za ugotovitev spoštovanja načela enakega obravnavanja.

124    Na prvem mestu je treba namreč po eni strani ugotoviti, da donosnosti kapitalskega vložka zasebnih kupcev ne določa memorandum o soglasju. Po drugi strani naj bi kapitalski vložek družbe CGMF v skladu z izpodbijano odločbo deloval kot obveznica, ker ima fiksno stopnjo donosnosti. Ta fiksna stopnja donosnosti pa kljub temu ni zagotovljena, ker se bo v primeru uveljavitve razvezne klavzule o prodaji po nepodaljšanju pogodbe o PPJS ali v primeru odločbe Komisije ali sodišča Skupnosti, ki bi vplivala predvsem na vrednost družbe, fiksen donos prenehal izplačevati. Glede na te elemente se Komisija pri preučitvi enakega obravnavanja ne bi smela ogniti izdelavi poglobljene analize vpliva razlik v donosnosti deležev družbe CGMF in deležev zasebnih kupcev.

125    Na drugem mestu je treba poudariti, da je naložbo v višini 8,75 milijona EUR v kapital družbe SNCM za klasično portfeljsko naložbo mogoče šteti le ob neupoštevanju konteksta privatizacije podjetja. Ta kapitalski vložek namreč poteka v okviru globalnega protokola o odprodaji, do katerega pride na podlagi posebnih pogajanj, v katerih so vložki kupcev zamena za velike zaveze – v različnih oblikah – francoske države.

126    Na tretjem mestu Komisija v zvezi z razvezno klavzulo o prodaji ocenjuje, da ta ne more omajati enakega obravnavanja zasebnih in javnih vlagateljev, če je bila njena določitev vrednosti že upoštevana pri prodaji podjetja po negativni prodajni ceni.

127    Ne da bi bilo treba razrešiti vprašanje, ali je Komisija pravilno upoštevala vrednotenje razvezne klavzule o prodaji, zadošča ugotoviti, da njen gospodarski učinek in s tem njen vpliv na enako obravnavanje sočasnih vlagateljev nista bila v izpodbijani odločbi nikjer obravnavana. V točki 364 obrazložitve te odločbe je le navedeno, da navedena klavzula ne more omajati enakega obravnavanja sočasnih vlagateljev, vendar ne vsebuje nikakršne ekonomske analize. Vendar je iz elementov iz spisa razvidno, da je imela verjetno razvezna klavzula o prodaji znatno ekonomsko vrednost, kar sta tožeča stranka in družba STIM d’Orbigny – kot tretja zainteresirana stranka – ki sta predložili svoja stališča med formalnim postopkom preiskave, jasno poudarili med upravnim postopkom, kakor je razvidno iz točk 155, 158 in 163 obrazložitve izpodbijane odločbe.

128    Treba je namreč spomniti, prvič, da je mogoče razvezno klavzulo o prodaji izvajati pri nepodaljšanju pogodbe o PPJS ali pri odločbi Komisije ali sodišča Skupnosti, ki vpliva na vrednost družbe. Že samo ta dogodka lahko spravita finančno sanirano družbo SNCM v težave, ker bi v prvem primeru izgubila velik del svojega prometa, v drugem primeru pa bi lahko bila predmet postopka za vračilo nezakonite pomoči za celoten vložek družbe CGMF ali le del tega vložka. V tem težavnem položaju za podjetje bi izvajanje razvezne klavzule o prodaji po eni strani povzročilo obveznost povračila vseh vložkov kupcev. Po drugi strani bi bila družba CGMF ponovno imetnica 100 % kapitala družbe SNCM in torej 100‑odstotno odgovorna za stroške morebitne bodoče likvidacije, medtem ko bi se nevarnost likvidacije bistveno povečala.

129    Drugič, Komisija in Francoska republika v pisnem postopku in na obravnavi nista izpodbijali dejstva, da ima razvezna klavzula o prodaji resnično ekonomsko vrednost, saj sta trdili, da je bilo vrednotenje s konstrukcijo vključeno v transakcijo. Poleg tega je Francoska republika v intervencijski vlogi poudarila, da je ena od konkurenčnih ponudb, ki ni vključevala razvezne klavzule o prodaji, v zameno zahtevala bistveno večjo finančno sanacijo francoske države. Komisija in francoska država torej nista izpodbijali dejstva, da ima razvezna klavzula o prodaji resnično finančno vrednost.

130    Glede na točke od 126 do 129 zgoraj je torej treba skleniti, da lahko razvezna klavzula o prodaji najmanj odpravi vse tveganje za zasebne kupce v primeru pojava enega od sprožilnih vzrokov in da ima navedena klavzula zato resnično finančno vrednost. Ta klavzula lahko torej spremeni profile tveganja kapitalskih vložkov zasebnih kupcev in družbe CGMF in s tem omaja primerljivost naložbenih pogojev. V vsakem primeru se torej Komisija v izpodbijani odločbi ne bi smela ogniti izvedbi poglobljene analize gospodarskega učinka razvezne klavzule o prodaji.

131    Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da Komisija pri presoji primerljivosti naložbenih pogojev sočasnih kapitalskih vložkov ni upoštevala vseh upoštevnih elementov, zlasti donosov. Na tej podlagi je Komisija storila očitno napako pri presoji. Drugi očitek je torej treba šteti za utemeljen. Zato je treba četrtemu tožbenemu razlogu delno ugoditi. Posledice te napake za zakonitost izpodbijane odločbe bodo preučene v nadaljevanju v točki 155 in naslednjih.

 Peti tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve ukrepov pomoči za osebe v znesku 38,5 milijona EUR kot ukrepov, ki niso pomoč v smislu člena 87(1) ES

132    Tožeča stranka v podporo petega tožbenega razloga v bistvu navaja tri očitke. Prvič, analiza Komisije naj ne bi bila skladna s točko 3.2.7 Smernic, ki se nanaša na „pomoči, namenjene kritju socialnih stroškov prestrukturiranja“, ker naj predmet teh pomoči ne bi bil jasno opredeljen. Drugič, ker naj bi družba SNCM v skladu s podjetniškim sporazumom sama odločala o znesku, podeljenem zaposlenim, bi bilo te pomoči za osebe treba šteti za pomoč v smislu točke 59 Smernic. Ta ukrep naj bi družbo SNCM torej postavljal v ugoden položaj v razmerju do konkurence, kar naj bi pomenilo selektivno gospodarsko prednost in s tem pomoč v smislu člena 87(1) ES. Tretjič, depozitni račun, na katerega so položena sredstva v zvezi s pomočmi za osebe, naj ne bi bil obrestovan. Torej naj ne bi spoštoval Smernic, ker naj potreba po pomoči ne bi bila omejena na minimum.

133    Komisija v bistvu meni, da so ti očitki brezpredmetni, ker tožeča stranka graja združljivost pomoči s skupnim trgom na podlagi Smernic in ne narave pomoči v smislu člena 87(1) ES. Na tej podlagi meni, da ti ukrepi pomoči za osebe izhajajo iz socialne politike držav članic.

134    Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka zamenjuje obstoj pomoči v smislu člena 87(1) ES z združljivostjo te pomoči s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES in Smernic. Ker Splošno sodišče ni pristojno za odločanje o združljivosti pomoči, ki je Komisija ni ugotovila v izpodbijani odločbi, je treba prvi in tretji očitek petega tožbenega razloga zavrniti kot brezpredmetna.

135    Drugi očitek pa je vendarle treba razlagati tako, kot da neposredno izpodbija ugotovitev Komisije o neobstoju pomoči v smislu člena 87(1) ES. Torej se je treba vprašati o značaju gospodarske prednosti teh pomoči za osebe.

136    V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da preprosto dejstvo, da neki ukrep sledi socialnemu cilju, ne zadostuje za to, da se lahko ta ukrep vnaprej izogne opredelitvi pomoči v smislu člena 87 ES. Odstavek 1 te določbe namreč ne razlikuje glede na vzroke ali cilje državnih intervencij, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke. Pojem pomoči zajema javne ukrepe, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja (glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España, C‑387/92, Recueil, str. I‑877, točka 13; z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑241/94, Recueil, str. I‑4551, točka 21; z dne 29. aprila 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C‑159/01, Recueil, str. I‑4461, točka 51, in z dne 3. marca 2005 v zadevi Heiser, C‑172/03, ZOdl., str. I‑1627, točka 46).

137    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da pojem pomoči ne zahteva nujno, da je zakonska obveznost prevzeta, temveč predvsem to, da so stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja, zmanjšani (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca F. G. Jacobsa, predstavljene v zgoraj v točki 136 navedeni sodbi Sodišča z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, Recueil, str. I‑4553, točka 42). Opredelitev, kaj so stroški, ki izhajajo iz tekočega upravljanja podjetja, se torej po naravi stvari ne more omejiti na zakonske ali pogodbene obveznosti. Enako to, da so neposredni upravičenci pomoči za osebe zaposleni, ne more zadoščati za izkaz neobstoja pomoči v korist njihovega delodajalca (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 23. februarja 1961 v zadevi De Gezamenlijke Steenkolenmijnen in Limburg proti Haute Autorité, 30/59, Recueil, str. 1).

138    Za preučitev, ali te pomoči za osebe pomenijo pomoč v smislu člena 87(1) ES, je treba torej ugotoviti, ali družba SNCM prejema posredno gospodarsko prednost, ki ji omogoča, da ji ni treba nositi stroškov, ki bi morali običajno bremeniti njena lastna finančna sredstva, in torej preprečuje, da bi tržne sile povzročile svoje običajne posledice.

139    Iz točke 70 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je predplačilo na tekoči račun, s katerim je soglašala družba CGMF, za znesek 38,5 milijona EUR v korist odpuščenega osebja družbe SNCM, namenjeno financiranju stroškov bodočih dodatnih odpravnin iz morebitnega načrta znižanja števila zaposlenih, ki bi ga uresničili kupci. To predplačilo na tekoči račun je dejansko namenjeno financiranju „dela stroškov morebitnih prostovoljnih odhodov ali prekinitev pogodb o zaposlitvi […], ki bi nastali poleg kakršnih koli zneskov, ki jih mora delodajalec plačati na podlagi zakonskih in pogodbenih določb“ (člen II.2 protokola o odprodaji z dne 16. maja 2006, naveden v opombi št. 66 izpodbijane odločbe).

140    Komisija je v točkah od 366 do 370 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da selektivna gospodarska prednost obstaja, kadar javni kapitalski vložek podjetje razbremeni za stroške v zvezi z njegovim tekočim upravljanjem. Ocenila je, da so v obravnavanem primeru stroški tekočega upravljanja stroški, ki izhajajo iz uporabe socialne zakonodaje in kolektivnih pogodb, ki veljajo za sektor. Ker naj te pomoči za osebe ne bi bile namenjene financiranju zakonskih in pogodbenih obveznosti, naj torej ne bi bile namenjene financiranju stroškov tekočega upravljanja podjetja.

141    Glede na točko 372 obrazložitve izpodbijane odločbe ni niti cilj niti učinek teh pomoči za osebe, da bi omogočile odhod zaposlenih, ker se depozitni račun lahko sprosti samo za zaposlene, ki bi podjetje v trenutku novega socialnega načrta podjetje že bili zapustili. Te pomoči za osebe naj bi bile torej ukrep socialne politike, francoska država pa naj bi tako delovala kot javna oblast in ne kot država delničarka. Komisija je v točki 375 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnila, da ta ukrep ni namenjen financiranju odhodov, ki so bili prvotno predvideni v načrtu iz leta 2002.

142    Te obrazložitve ni mogoče sprejeti.

143    Prvič, iz sodne prakse, navedene v točkah 136 in 137 zgoraj, je – v nasprotju s trditvami Komisije v točki 371 izpodbijane odločbe – razvidno, da to, da zadevni ukrep ne izhaja iz strogih zakonskih in pogodbenih obveznosti, načeloma ne more izključiti narave državne pomoči v smislu člena 87(1) ES.

144    Drugič, treba je ugotoviti, da obstoj depozitnega računa lahko ustvari spodbudo za zaposlene, da zapustijo podjetje, ali vsaj da ga zapustijo, ne da bi se pogajali o svojem odhodu, še zlasti glede morebitne podelitve dodatnih odpravnin v smislu točke 268 obrazložitve izpodbijane odločbe, kar bi ustvarilo posredno gospodarsko prednost za družbo SNCM.

145    To, da se je glede tega depozitnega računa pred privatizacijo, ob socialnem konfliktu leta 2005, pogajalo s sindikati podjetja, kakor je razvidno iz pisnih odgovorov Komisije, samo po sebi ne more omajati narave državne pomoči zadevnih ukrepov. Namreč, najsi je bila prednost dogovorjena pred privatizacijo ali po njej, še vedno gre v korist družbe SNCM. Poleg tega samo dejstvo, da te pomoči za osebe tvorijo del protokola o odprodaji, kaže na to, da te pomoči ustvarjajo prednost. Treba je torej pritrditi, da so se stranke zoper to pritožile, ker bi lahko od tega pridobile neko korist.

146    Iz tega sledi, da pojasnila Komisije, zlasti tista iz točke 372 obrazložitve izpodbijane odločbe, niso niti prepričljiva niti razumljiva.

147    Glede na točke od 142 do 146 zgoraj je treba presoditi, da je Komisija s tem, da je te ukrepe pomoči za osebe v znesku 38,5 milijona EUR opredelila kot ukrepe, ki niso pomoč v smislu člena 87(1) ES, storila očitno napako pri presoji. Zato je treba petemu tožbenemu razlogu ugoditi. Posledice te napake za zakonitost izpodbijane odločbe bodo preučene v nadaljevanju v točki 155 in naslednjih.

 Šesti razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve preostanka za prestrukturiranje na podlagi člena 87(3)(c) ES in Smernic

148    Prvič, treba je ugotoviti, da se ta šesti tožbeni razlog nanaša na preostanek za prestrukturiranje v končnem znesku 15,81 milijona EUR, ki je bil razglašen za združljiv s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES in Smernic.

149    Drugič, treba je poudariti, da je analiza tega preostanka za strukturiranje s strani Komisije, ki se nahaja v točkah od 366 do 434 obrazložitve izpodbijane odločbe, temeljila na predpostavki, da načrt za leto 2006 ni vseboval elementov državne pomoči.

150    V zvezi s tem je treba namreč poudariti, da je odločba iz leta 2006 jasna glede dejstva, da morajo biti elementi pomoči za prestrukturiranje, če so prisotni v načrtu za leto 2006, analizirani skupaj s pomočjo za prestrukturiranje iz načrta za leto 2002, kakor izhaja iz točk 6, 7, 25 in 129 obrazložitve. Komisija je poleg tega v točki 161 obrazložitve odločbe iz leta 2006 poudarila, da ne more izključiti, da je treba celoten nov kapitalski vložek 158 milijonov EUR ali njegov del šteti za državno pomoč. Tako je pravilno poudarila, da če ta novi ukrep pomeni pomoč, ga je torej treba presojati „skupaj z globalno pomočjo za prestrukturiranje, katere združljivost bi bilo torej treba preučiti“.

151    Vendar pa je iz izpodbijane odločbe razvidno, da načrt iz leta 2006 po navedbah Komisije ni zajemal novih elementov pomoči, saj je menila, da negativna prodajna cena 158 milijonov EUR, skupen in sočasen kapitalski vložek družbe CGMF v znesku 8,75 milijona EUR in pomoči za osebe v znesku 38,5 milijona EUR niso pomoči v smislu člena 87(1) ES.

152    Iz preučitve tretjega, četrtega in petega tožbenega razloga je razvidno, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji, kar lahko omaja predpostavko, po kateri naj načrt za leto 2006 ne bi vseboval elementov pomoči.

153    V teh okoliščinah Splošno sodišče ugotavlja, da analiza Komisije v zvezi s preostankom za prestrukturiranje ni ustrezno podprta. Zato je treba šestemu tožbenemu razlogu ugoditi, ne da bi bilo potrebno preučiti trditve, ki jih je navedla tožeča stranka.

154    Zdaj je treba preučiti posledice napak Komisije pri presoji za zakonitost izpodbijane odločbe.

 Posledice očitnih napak Komisije pri presoji za zakonitost izpodbijane odločbe

155    Iz točk 94, 109, 131 in 147 zgoraj je razvidno, da je Komisija napačno uporabila pravo in storila očitne napake pri presoji glede analiz negativne prodajne cene 158 milijonov EUR, skupnega in sočasnega kapitalskega vložka družbe CGMF v znesku 8,75 milijona EUR in pomoči za osebe v znesku 38,5 milijona EUR. Zato je treba člen 1, drugi odstavek, izpodbijane odločbe razglasiti za ničen.

156    Iz točk od 148 do 152 zgoraj je razvidno, da je analiza preostanka za prestrukturiranje v končnem znesku 15,81 milijona EUR, ki jo je opravila Komisija, temeljila na napačni predpostavki. Zato je treba člen 1, tretji odstavek, izpodbijane odločbe razglasiti na ničen.

 Stroški

157    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se stranki, ki s svojimi predlogi ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija s svojimi predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

158    Francoska republika in družba SNCM v skladu s členom 87(4), prvi in tretji pododstavek, Poslovnika nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Člen 1, drugi in tretji odstavek, Odločbe Komisije 2009/611/ES z dne 8. julija 2008 o ukrepih C 58/02 (ex N 118/02), ki jih je Francija izvedla v korist Société Nationale Maritime Corse-Méditerranée (SNCM) (UL 2009, L 225, str. 180) se razglasi za ničen.

2.      Komisija nosi stroške tožeče stranke in svoje stroške.

3.      Francoska republika in družba SNCM nosita svoje stroške.

Pelikánová Jürimäe Van der Woude

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. septembra 2012.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Zadevne pomorske družbe

Upravni postopek

Zadevni ukrepi

Izpodbijana odločba

Postopek in predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: neobstoj obrazložitve ter kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva

Drugi tožbeni razlog: v bistvu očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve kapitalskega vložka v višini 53,48 milijona EUR na podlagi člena 86(2) ES v povezavi s členom 87(1) ES

Tretji tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji odobritve prodaje družbe SNCM po negativni ceni 158 milijonov EUR kot ukrep, ki ne pomeni pomoči v smislu člena 87(1) ES

Četrti tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve kapitalskega vložka s strani družbe CGMF v višini 8,75 milijona EUR kot ukrepa, ki ni pomoč v smislu člena 87(1) ES

Glede sočasnosti

Enako obravnavanje

Peti tožbeni razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve ukrepov pomoči za osebe v znesku 38,5 milijona EUR kot ukrepov, ki niso pomoč v smislu člena 87(1) ES

Šesti razlog: očitna napaka Komisije pri presoji, ki izhaja iz odobritve preostanka za prestrukturiranje na podlagi člena 87(3)(c) ES in Smernic

Posledice očitnih napak Komisije pri presoji za zakonitost izpodbijane odločbe

Stroški

* Jezik postopka: francoščina.