SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 25. marca 2009(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti BUDWEISER – Prejšnji mednarodni besedni in figurativni znamki BUDWEISER in Budweiser Budvar – Relativni razlogi za zavrnitev – Člen 8(1)(a) in (b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 43(2) in (3) Uredbe (ES) št. 40/94 – Kršitev pravice do obrambe – Obrazložitev – Člen 73 Uredbe (ES) št. 40/94 – Prepozna predložitev dokumentov – Diskrecijska pravica na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94“
V zadevi T‑191/07,
Anheuser-Busch, Inc., s sedežem v Saint Louisu, Missouri (Združene države), ki jo zastopata V. von Bomhard in A. Renck, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Sodiščem prve stopnje, je
Budějovický Budvar, národní podnik, s sedežem v Českih Budějovicah (Češka republika), ki jo zastopa K. Čermák, odvetnik,
katere predmet je tožba zoper Odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 20. marca 2007 (zadeva R 299/2006‑2), ki se nanaša na postopek z ugovorom med Budějovický Budvar, národní podnik, in Anheuser-Busch, Inc.,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi V. Tiili, predsednica, F. Dehousse (poročevalec), sodnik, in I. Wiszniewska-Białecka, sodnica,
sodni tajnik: N. Rosner, administrator,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 31. maja 2007,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil 5. oktobra 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila 8. oktobra 2007 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje,
na podlagi obravnave z dne 30. septembra 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Anheuser-Busch, Inc., je 1. aprila 1996 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prijavo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak BUDWEISER.
3 Proizvodi, za katere se zahteva registracija, spadajo v razred 32 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu: pivo, ale, temno pivo, alkoholne in brezalkoholne pijače s sladom.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 50/99 z dne 28. junija 1999.
5 Družba Budějovický Budvar, národní podnik (v nadaljevanju: Budvar), je 28. septembra 1999 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, in sicer glede vseh proizvodov, opredeljenih v prijavi.
6 Družba Budvar je na podlagi člena 8(1)(a) in (b) Uredbe št. 40/94 v utemeljitev ugovora navedla, prvič:
– mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203), registrirano za „pivo vseh vrst“, z učinkom v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu in v Italiji;
– mednarodno figurativno znamko (št. 674 530), registrirano za „slad“ in „pivo“, z učinkom v Avstriji, Beneluksu, Franciji in Italiji, prikazano v nadaljevanju:
– mednarodno figurativno znamko (št. 614 536), registrirano za „pivo“, z učinkom v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu, Franciji in Italiji, prikazano v nadaljevanju:
7 Družba Budvar je na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 navedla, drugič, več označb porekla, ki vsebujejo izraz „budweiser“.
8 Družba Anheuser-Busch je 8. julija 2002 v skladu s členom 43(2) in (3) Uredbe 40/94 predlagala, naj družba Budvar v utemeljitev ugovora predloži dokaze o resni in dejanski uporabi navedenih znamk. Družba Budvar je na ta predlog odgovorila 8. novembra 2002.
9 S prvo odločbo z dne 10. junija 2004 je oddelek za ugovore ugodil ugovoru, ki ga je vložila družba Budvar, in s tem zavrnil zadevno prijavo znamke Skupnosti. Oddelek za ugovore je v bistvu ugotovil, da v Avstriji in Franciji obstaja verjetnost zmede med prijavljeno znamko in prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 674 530.
10 Družba Anheuser-Busch je 23. junija 2004 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore.
11 Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 11. julija 2005 (zadeva R 509/2004‑2) ugodil pritožbi družbe Anheuser-Busch. Menil je, da je oddelek za ugovore napačno ugotovil, da je prejšnja mednarodna figurativna znamka št. 674 530 v Avstriji in Franciji zaščitena od 5. decembra 1960, saj je v teh državah zaščitena šele od 19. maja 1997, torej od datuma, ki je novejši od tistega, ko je bila vložena prijava za zadevno znamko Skupnosti.
12 Odbor za pritožbe je zadevo vrnil v odločanje oddelku za ugovore.
13 Oddelek za ugovore je z drugo odločbo z dne 22. decembra 2005 ponovno ugodil ugovoru, ki ga je vložila družba Budvar, in s tem zavrnil prijavo zadevne znamke Skupnosti.
14 Oddelek za ugovore je najprej menil, da dokaz o uporabi prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) ni zadostoval.
15 Oddelek za ugovore se je zato odločil, da se pri preizkusu omeji na primerjavo med prijavljeno znamko in prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 614 536, za katero se je strinjal, da upošteva dokumente, ki jih je v utemeljitev ugovora predložila družba Budvar.
16 Oddelek za ugovore je v tem okviru v bistvu ugotovil, da v Nemčiji, Avstriji, Beneluksu, Franciji in Italiji obstaja verjetnost zmede med prijavljeno znamko in prejšnjo mednarodno figurativno znamko št. 614 536.
17 Družba Anheuser-Busch je 13. februarja 2006 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 pri UUNT vložila pritožbo zoper drugo odločbo oddelka za ugovore.
18 Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 20. marca 2007 (zadeva R 299/2006‑2, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), ki je bila družbi Anheuser-Busch vročena 22. marca 2007, zavrnil to pritožbo.
19 Odbor za pritožbe je, s tem da ni izpodbijal presoje oddelka za ugovore glede verjetnosti zmede med prijavljeno znamko in mednarodno figurativno znamko št. 614 536, ugotovil, drugače kot oddelek za ugovore, da bi se prejšnja mednarodna besedna znamka BUDWEISER (R 238 203) lahko upoštevala. Odbor za pritožbe je v tem okviru na podlagi dokumentov, ki jih je predložila družba Budvar, ugotovil, da je bil predložen dokaz o resni in dejanski uporabi mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
20 Odbor za pritožbe je nato – ob ugotovitvi, da je prijavljena znamka enaka kot prejšnja mednarodna besedna znamka BUDWEISER (R 238 203) in da so proizvodi „pivo, ale, temno pivo, alkoholne pijače s sladom“, navedeni v prijavi zadevne znamke Skupnosti, enaki kot proizvodi „pivo vseh vrst“, na katere se nanaša navedena prejšnja znamka – menil, da je glede teh proizvodov mogoče ugoditi ugovoru na podlagi člena 8(1)(a) Uredbe št. 40/94. Glede drugih proizvodov („brezalkoholne pijače“) pa je odbor za pritožbe, ob upoštevanju enakosti znamk in očitne podobnosti med proizvodi, menil, da je ugovoru mogoče ugoditi na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
Predlogi strank
21 Družba Anheuser-Busch Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– podredno, razveljavi izpodbijano odločbo v delu, v katerem je bilo ugodeno ugovoru glede proizvodov „brezalkoholne pijače“;
– UUNT in družbi Budvar naloži plačilo stroškov.
22 UUNT in družba Budvar Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– družbi Anheuser-Busch naloži plačilo stroškov.
Pravo
1. Glavni predlogi
23 Družba Anheuser-Busch v utemeljitev svojih glavnih predlogov navaja tri tožbene razloge: prvič, kršitev pravice do izjave, drugič, kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94, in tretjič, kršitev člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave
Trditve strank
24 Družba Anheuser-Busch zatrjuje, da registracija in veljavnost prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), na kateri se osredotoča odbor za pritožbe, nista bili predmet spora med strankama.
25 Družba Budvar naj bi med postopkom pred odborom za pritožbe navedla, da je 21. januarja 2004 oddelku za ugovore predložila dokaz o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Družba Anheuser-Busch priznava, da glede tega pred odborom za pritožbe ni imela pripomb. Vendar družba Anheuser-Busch pojasni, da ni imela razloga misliti, da bo odbor za pritožbe dopustil ta dokaz, predložen skoraj dve leti po izteku prvotnega roka 26. februarja 2002. Glede tega se sklicuje na odločbi UUNT, s katerima naj bi bili izločeni dokumenti, predloženi po izteku roka. Ta ustaljena praksa odločanja naj bi bila v skladu s smernicami UUNT s področja ugovora, zlasti v skladu s točko 1.5.1 teh smernic.
26 Družba Anheuser-Busch priznava, da so se ta ustaljena praksa odločanja in navedene smernice uporabljale pred sodbo Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi UUNT proti Kaul (C‑29/05 P, ZOdl., str. I‑2213). Vendar zatrjuje, da bi moral biti v času njenega odgovora pred odborom za pritožbe, 10. oktobra 2006, uporabljen prejšnji pravni okvir. Družba Anheuser-Busch poleg tega pritrjuje, da so se sodbe Sodišča prve stopnje (z dne 23. septembra 2003 v zadevi Henkel proti UUNT – LHS (UK) (KLEENCARE), T‑308/01, Recueil, str. II‑3253; z dne 10. novembra 2004 v zadevi Kaul proti UUNT – Bayer (ARCOL), T‑164/02, ZOdl., str. II‑3807; z dne 9. novembra 2005 v zadevi Focus Magazin Verlag proti UUNT – ECI Telecom (Hi‑FOCuS), T‑275/03, ZOdl., str. II‑4725; z dne 10. julija 2006 v zadevi La Baronia de Turis proti UUNT – Baron Philippe de Rothschild (LA BARONNIE), T‑323/03, ZOdl., str. II‑2085, in z dne 11. julija 2006 v zadevi Caviar Anzali proti UUNT – Novomarket (Asetra), T‑252/04, ZOdl., str. II‑2115) nanašale na druge dejanske in pravne vidike.
27 V teh okoliščinah družba Anheuser-Busch zatrjuje, da če je odbor za pritožbe nameraval upoštevati prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203), bi moral to družbo obvestiti in ji omogočiti, da se v zvezi s tem izreče. Ker tega ni storil, naj ne bi izpolnil obveznosti iz člena 73 Uredbe št. 40/94.
28 Družba Anheuser-Busch tudi navaja, da je bila izpodbijana odločba sprejeta le sedem dni po izreku zgoraj v točki 26 navedene sodbe UUNT proti Kaul. Meni, da bi ji odbor za pritožbe moral omogočiti, da se izreče o morebitnih posledicah te sodbe za obravnavano zadevo, in sicer glede upoštevanja dokaza o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) in drugih dokazov, ki bi morali prispeti do 26. februarja 2002.
29 Nazadnje družba Anheuser-Busch zatrjuje, da ima v zvezi z verjetnostjo zmede v pravu znamk vsaka kršitev pravil postopka morebitne učinke na odločbo UUNT, ki jo je zato treba razveljaviti.
30 UUNT meni, da bi družba Anheuser-Busch lahko predložila pripombe glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). V zgoraj v točki 26 navedeni sodbi UUNT proti Kaul naj bi bilo zgolj razloženo pravno pravilo.
31 Družba Budvar navaja, da bi UUNT moral upoštevati prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203) in da družba Anheuser-Busch ni izpodbijala veljavnosti prejšnje pravice pred odborom za pritožbe. Glede na zgoraj v točki 26 navedeno sodbo UUNT proti Kaul člena 73 Uredbe št. 40/94 ni mogoče razlagati tako, da se z njim zavezuje UUNT, naj stranke obvesti o odločitvah, ki lahko vplivajo na njegove ugotovitve.
Presoja Sodišča prve stopnje
32 Najprej je treba ugotoviti, da se tožeča stranka s tožbenim razlogom „kršitev načela pravice do izjave“ sklicuje na kršitev člena 73, drugi stavek, Uredbe št. 40/94, v skladu s katerim lahko odločbe UUNT temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.
33 V skladu s to določbo lahko odbor za pritožbe UUNT utemelji svojo odločbo le z dejanskimi ali pravnimi elementi, glede katerih so stranke lahko predstavile svoja stališča (sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2004 v zadevi KWS Saat proti UUNT, C‑447/02 P, ZOdl., str. I‑10107, točka 42, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 2005 v zadevi Sunrider proti UUNT (TOP), T‑242/02, ZOdl., str. II‑2793, točka 59).
34 Z navedeno določbo je bilo v pravu znamk Skupnosti določeno splošno načelo varstva pravice do obrambe (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 2005 v zadevi Citicorp proti UUNT (LIVE RICHLY), T‑320/03, ZOdl., str. II‑3411, točka 21, in z dne 7. februarja 2007 v zadevi Kustom Musical Amplification proti UUNT (Oblika kitare), T‑317/05, ZOdl., str. II‑427, točka 26). Na podlagi tega splošnega načela prava Skupnosti je treba naslovnikom odločb javnih organov, s katerimi se občutno vpliva na njihove interese, dati priložnost, da podajo svoje pripombe (sodba Sodišča z dne 23. oktobra 1974 v zadevi Transocean Marine Paint Association proti Komisiji, 17/74, Recueil, str. 1063, točka 15; sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 2002, Eurocool Logistik proti UUNT (EUROCOOL), T‑34/00, Recueil, str. II‑683, točka 21, in zgoraj navedena sodba LIVE RICHLY, točka 22).
35 Poleg tega se v skladu s sodno prakso pravica do izjave nanaša na dejstva in dokaze, na katerih temelji akt, s katerim se odloči, in ne na končno stališče, ki ga namerava sprejeti uprava (sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. decembra 2003 v zadevi Audi proti UUNT (TDI), T‑16/02, Recueil, str. II‑5167, točka 75, in zgoraj v točki 34 navedena sodba Oblika kitare, točka 27). Zato odbor za pritožbe ni zavezan dati možnosti pritožniku, da se izreče glede dejanske presoje, ki je del končnega stališča (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. novembra 2007 v zadevi Tegometall International proti UUNT – Wuppermann (TEK), T‑458/05, ZOdl., str. II‑4721, točka 45).
36 V tem primeru – ne da bi se bilo treba pri prvem tožbenem razlogu izreči o tem, ali je bil pravočasno predložen dokaz o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) – je, prvič, treba ugotoviti, da se je družba Budvar v ugovoru z dne 28. septembra 1999 pred UUNT sklicevala na navedeno prejšnjo znamko. Na podlagi izpiska o registraciji Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), ki ga je družba predložila UUNT, je bila navedena znamka veljavna ob vložitvi ugovora.
37 Drugič, treba je poudariti, da je družba Budvar v utemeljitev ugovora izrecno navedla, da sta prijavljena znamka in prejšnja mednarodna besedna znamka BUDWEISER (R 238 203) enaki.
38 Tretjič, družba Anheuser-Busch je v dopisu oddelku za ugovore 19. maja 2003 med drugim izpodbijala veljavnost prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) z obrazložitvijo, da dokaz o podaljšanju navedene znamke ni bil predložen pred iztekom roka 26. februarja 2002. Ta dokaz o podaljšanju veljavnosti je družba Budvar predložila 21. januarja 2004.
39 Četrtič, v zvezi s pritožbo pritožbo, ki jo je družba Anheuser-Busch vložila zoper prvo odločbo oddelka za ugovore (glej zgoraj točko 9), se je družba Budvar v odgovoru z dne 24. januarja 2005 v utemeljitev ugovora sklicevala tudi na prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203).
40 Petič, družba Budvar je v zvezi spritožbo, ki jo je družba Anheuser-Busch vložila zoper drugo odločbo oddelka za ugovore (glej zgoraj točko 13), v odgovoru z dne 28. julija 2006 navedla, da bi bilo treba upoštevati prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203) in da bi navedena znamka v delu, v katerem so zadevni proizvodi enaki, utemeljila ugoditev ugovoru.
41 Šestič, treba je poudariti, da bi lahko družba Anheuser-Busch v repliki z dne 10. oktobra 2006 pred odborom za pritožbe odgovorila na trditve družbe Budvar glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), česar pa ni storila in to priznava v svojih dopisih, poslanih Sodišču prve stopnje.
42 Iz navedenega je razvidno, da bi glede na stališča družbe Budvar, ki jih je ta navedla pred oddelkom za ugovore in pred odborom za pritožbe, ter možnosti za odgovor, ki so bile ponujene družbi Anheuser-Busch, slednja lahko predložila pripombe o veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), kar je sicer storila pred oddelkom za ugovore.
43 Poleg tega je iz člena 62(1) Uredbe št. 40/94 razvidno, da po preučitvi utemeljenosti pritožbe odbor za pritožbe odloči o pritožbi in da lahko ob tem „izvršuje katerokoli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba“, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se sam izreče glede ugovora s tem, da ga zavrne ali razglasi za utemeljenega, s čimer potrdi ali razveljavi odločbo organa UUNT, ki je odločal na prvi stopnji. Iz člena 62(1) Uredbe št. 40/94 je torej razvidno, da mora odbor za pritožbe pri pritožbi, o kateri odloča, v celoti na novo preizkusiti pravno in dejansko utemeljenost ugovora (zgoraj v točki 26 navedena sodba UUNT proti Kaul, točki 56 in 57).
44 Iz vsega navedenega je razvidno, da odbor za pritožbe s tem, da ni izrecno pozval družbe Anheuser-Busch, naj predloži pripombe glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), ni kršil obveznosti iz člena 73, drugi stavek, Uredbe št. 40/94.
45 Druge trditve družbe Anheuser-Busch ne morejo izpodbiti te ugotovitve.
46 Prvič, čeprav bi bilo treba te trditve razumeti tako, da družba Anheuser-Busch v utemeljitev prvega tožbenega razloga navaja načelo varstva legitimnega pričakovanja, je treba opozoriti, da navedeno načelo zajema vsakega posameznika, ki je v položaju, iz katerega izhaja, da je uprava Skupnosti, s tem da mu je dala natančna zagotovila, pri njem ustvarila utemeljena pričakovanja (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1998 v zadevi Embassy Limousines & Services proti Parlamentu, T‑203/96, Recueil, str. II‑4239, točka 74; z dne 19. marca 2003 v zadevi Innova Privat‑Akademie proti Komisiji, T‑273/01, Recueil, str. II‑1093, točka 26, in z dne 5. aprila 2006 v zadevi Kachakil Amar proti UUNT (Vodoravna črta, ki se zaključi v trikotnik), T‑388/04, neobjavljena v ZOdl., točka 26). Primer takih zagotovil so natančne, brezpogojne in skladne informacije od pristojnih in zanesljivih virov (zgoraj navedeni sodbi Innova Privat‑Akademie proti Komisiji, točka 26, in Vodoravna črta, ki se zaključi v trikotnik, točka 27).
47 Najprej je treba ugotoviti, da družba Anheuser-Busch ni dobila natančnih zagotovil, da se prejšnja mednarodna besedna znamka BUDWEISER (R 238 203) ne bo upoštevala pri preizkusu ugovora. Dejstvo, da oddelek za ugovore v drugi odločbi ni upošteval navedene prejšnje znamke, namreč ne more pomeniti takega zagotovila, saj mora odbor za pritožbe, kot je že bilo poudarjeno v točki 43 zgoraj, v celoti na novo preizkusiti pravno in dejansko utemeljenost ugovora.
48 V zvezi s točko 1.5.1 smernic UUNT glede ugovora je treba tudi poudariti, da je na izpisku, ki ga je predložila družba Anheuser-Busch, kot datum naveden marec 2004, torej datum po vložitvi ugovora družbe Budvar in po izteku roka, ki ga je UUNT določil za utemeljitev ugovora. Poleg tega ni mogoče sklepati, da bi smernice UUNT glede ugovora prevladale nad predpisi Skupnosti, ki se uporabljajo na tem področju. Družba Anheuser-Busch se v zvezi s tem pri prvem tožbenem razlogu ne sklicuje na določbe, ki so se uporabljale v času dejstev, s katerimi želi dokazati, da je bila družba Budvar dolžna samoiniciativno predložiti potrdilo o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Ob tem UUNT ni izrecno zahteval od družbe Budvar, naj predloži tako potrdilo. In tudi dejstvo, da je odbor za pritožbe lahko napačno uporabil predpis Skupnosti, ne more pomeniti kršitve načela varstva legitimnih pričakovanj.
49 Glede predhodne prakse odločanja zadošča spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso odbori za pritožbe v skladu z Uredbo št. 40/94 sprejemajo odločbe glede registracije znaka kot znamke Skupnosti na podlagi izvrševanja omejene pristojnosti, in ne pravice do prostega preudarka. Tako je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi predhodne prakse odločanja odborov za pritožbe (sodba Sodišča z dne 15. septembra 2005 v zadevi BioID proti UUNT, C‑37/03 P, ZOdl., str. I‑7975, točka 47; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. oktobra 2002 v zadevi Glaverbel proti UUNT (Površina steklene plošče), T‑36/01, Recueil, str. II‑3887, točka 35, in z dne 14. junija 2007 v zadevi Europig proti UUNT (EUROPIG), T‑207/06, ZOdl., str. II‑1961, točka 40). Poleg tega zgolj praksa – ne glede na to, kako običajna – nima enakega pomena kot natančne, brezpogojne in skladne informacije v smislu sodne prakse, navedene v točki 46 zgoraj (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. novembra 2006 v zadevi Campoli proti Komisiji, T‑135/05, ZOdl., str. II‑A‑2‑1527, točka 70). Ob tem tudi družba Anheuser-Busch v utemeljitev svojih trditvev navaja le dve odločbi odbora za pritožbe UUNT.
50 Zato s trditvami, ki jih v zvezi s tem navaja družba Anheuser-Busch, ni mogoče uspeti.
51 Drugič, s trditvami, da odbor za pritožbe ni pozval družbe Anheuser-Busch, naj predloži pripombe glede morebitnih posledic zgoraj v točki 26 navedene sodbe UUNT proti Kaul v zvezi z upoštevanjem – kot dokazov – potrdila o podaljšanju mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) in dokumentov, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002, tudi ni mogoče uspeti.
52 Glede dokaza o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) zadošča poudariti, kot je to storila sama družba Anheuser-Busch pri drugem tožbenem razlogu (glej spodaj točko 59), da omenjena sodba ni bila navedena v izpodbijani odločbi v zvezi z upoštevanjem potrdila o podaljšanju veljavnosti. Iz izpodbijane odločbe in zlasti iz njenih točk 24 in 25 je namreč razvidno, da je bila zgoraj v točki 26 navedena sodba UUNT proti Kaul omenjena glede upoštevanja dokumentov, ki jih je predložila družba Budvar in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002. Iz tega sledi, da trditve, ki jih v zvezi s tem navaja družba Anheuser-Busch, nimajo podlage.
53 Glede dokumentov, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002, je treba najprej poudariti, da je družba Anheuser-Busch pred odborom za pritožbe nasprotovala temu, da jih UUNT upošteva. Zato je treba ugotoviti, da zgoraj v točki 26 navedena sodba UUNT proti Kaul, čeprav se v njej razlaga člen 74(2) Uredbe 40/94, ne more spremeniti njegove vsebine. Navsezadnje, tudi če bi bilo mogoče ugotoviti kršitev pravice družbe Anheuser-Busch, da se izjavi v zvezi s tem, da je odbor za pritožbe upošteval zgoraj v točki 26 navedeno sodbo UUNT proti Kaul, lahko taka nepravilnost povzroči razveljavitev izpodbijane odločbe le, če bi bil izid tega postopka drugačen (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 48, in zgoraj v točki 33 navedeno KWS Saat proti UUNT, točke od 47 do 50). Torej iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, v točkah od 81 do 91, pri preučitvi drugega tožbenega razloga, ki ga navaja družba Anheuser-Busch, odbor za pritožbe ni napačno uporabil člena 74(2) Uredbe št. 40/94, kot ga razlaga Sodišče. Tudi če bi družba Anheuser-Busch lahko glede tega predložila pripombe, to ne bi povzročilo drugačnega izida.
54 Glede na vse navedeno je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljenega.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
55 Družba Anheuser-Busch zatrjuje, da bi bilo treba dokumente, ki jih je družba Budvar prepozno predložila za dokaz o registraciji prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), tudi ob upoštevanju zgoraj v točki 26 navedene sodbe UUNT proti Kaul, izločiti in zato ugovor zavrniti.
56 Družba Anheuser-Busch v zvezi s tem opozarja, da je bil rok, v katerem bi družba Budvar morala predložiti dokaze v utemeljitev ugovora, 26. februar 2002. Vendar naj bi bilo nesporno, da je UUNT vse dokumente, ki so bili v celoti preneseni prek telefaksa, prejel 27. februarja 2002 ob 00h in 48 minut (kar je 48 minut prepozno, in ne 44 minut, kot navaja odbor za pritožbe). Poleg tega, čeprav se je prenos dokumentov začel 26. februarja 2002 ob 21h in 46 minut, kot zatrjuje družba Budvar, bi bilo težko določiti, katere dokumente je UUNT prejel pred iztekom predpisanega roka in katere po izteku navedenega roka. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu bi torej ta nejasnost morala biti v škodo tistemu, ki ima dokazno breme, torej družbi Budvar. Treba bi bilo torej ugotoviti, da je datum prejema vseh dokumentov, ki jih je poslala družba Budvar, 27. februar 2002.
57 V vsakem primeru družba Anheuser-Busch poudarja, da v dokumentih, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT prejel v celoti 27. februarja 2002, ni zajeto podaljšanje veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Meni, da je bila družba Budvar zato zavezana predložiti dokaz o podaljšanju veljavnosti navedene prejšnje znamke takoj, ko je predložila dokumente v utemeljitev ugovora. Družba Budvar naj bi predložila dokaz o takem podaljšanju šele 21. januarja 2004, kar je skoraj dve leti po izteku roka, ki ga je določil UUNT (namreč 26. februar 2002) v skladu s pravilom 20(2) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL L 303, str. 1), ki je postalo pravilo 19(4) iste uredbe, kot je bila spremenjena. Družba Budvar ni predložila nobenega razloga, ki bi upravičil to zamudo.
58 Družba Anheuser-Busch prizna, da ima UUNT na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94, kot ga razlaga Sodišče, diskrecijsko pravico glede sprejetja dokumentov, predloženih zunaj roka. Vendar naj bi se ta diskrecijska pravica napačno izvajala v obravnavani zadevi.
59 Družba Anheuser-Busch se glede potrdila o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) sklicuje na odločbo četrtega senata odbora za pritožbe UUNT, ki naj bi v drugi zadevi izločil prepozne dokaze o podaljšanju znamke. Družba Anheuser-Busch meni, da bi v obravnavani zadevi morala biti uporabljena ista rešitev. Nesprejemljivo bi bilo, da bi odbori za pritožbe v podobnih zadevah uporabili drugačne rešitve. Šlo naj bi za „zlorabo diskrecijske pravice“. Poleg tega razlogi, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, da bi pojasnili upoštevanje potrdila o podaljšanju, naj ne bi utemeljevali sprejete rešitve. Zgolj dejstvo, da je bilo to potrdilo predloženo med postopkom, ne bi samo po sebi upravičilo možnosti sprejetja dokumenta na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94. Družba Anheuser-Busch v zvezi s tem poudarja, da odbor za pritožbe ni sprejel odločitve na podlagi navedenega člena. Zato bi se postavilo vprašanje, ali je odbor za pritožbe priznal, da bi moral v zvezi s tem uresničevati svojo diskrecijsko pravico. Družba Anheuser-Busch glede tega poudarja, da se ugotovitve odbora za pritožbe glede zgoraj v točki 26 navedene sodbe UUNT proti Kaul naj ne bi nanašale na potrdilo o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), ampak le na dokumente, ki jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002.
60 Družba Anheuser-Busch glede dokumentov, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002, poudarja, da je odbor za pritožbe štel zamudo pri prenosu „44 minut“ za nepomembno iz štirih razlogov. Družba Anheuser-Busch glede tega navaja, prvič, da se ne bi smelo sklicevati na čas postopka pred UUNT pri določanju, ali zamuda lahko šteje za nepomembno. Drugič, zatrjuje, da dejstvo, da se je prenos kopij telefaksa začel pred iztekom roka, ni bilo dokazano, zato se UUNT nanj ne more sklicevati. Upoštevati bi bilo namreč treba le trenutek prejema navedenih dokumentov. Poleg tega naj bi šlo za hudo malomarnost, da se s pošiljanjem 336 strani dokumentov po telefaksu začne nekaj pred polnočjo zadnjega dne predpisanega roka. Prav tako naj bi družba Budvar še vedno imela možnost, da vloži predlog za ugotovitev ničnosti zadevne znamke. Tretjič, družba Anheuser-Busch meni, da upoštevnost zadevnih dokumentov za sprejetje izpodbijane odločbe ne more sama po sebi upravičiti njihovega upoštevanja.
61 UUNT in družba Budvar menita, da odbor za pritožbe ni bil dolžan izločiti dokumentov, na katere se sklicuje dužba Anheuser-Busch. UUNT predvsem zatrjuje, da dokaz o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) ni bil predložen po izteku roka. Glede dokumentov, ki jih je poslala družba Budvar in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002, UUNT in družba Budvar poudarjata, da je odbor za pritožbe upravičeno uporabil svojo diskrecijsko pravico.
Presoja Sodišča prve stopnje
62 Za preizkus drugega tožbenega razloga je treba razločevati med potrdilom za podaljšanje veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), ki je bil predložen 21. januarja 2004, in dokumenti, ki jih je predložila družba Budvar v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002.
– Potrdilo o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203)
63 Kot je razvidno iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94, lahko UUNT spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.
64 Iz tega je razvidno, da uporaba člena 74(2) Uredbe št. 40/94 v obravnavani zadevi predvideva, da ena ali več strank v postopku pred UUNT ni navedla dejstev oziroma ni „pravočasno“ predložila dokazov.
65 V obravnavani zadevi v zvezi s prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203) iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi odbor za pritožbe štel, da potrdilo o podaljšanju navedene znamke ni bilo predloženo pravočasno.
66 Odbor za pritožbe v točki 22 izpodbijane odločbe ugotavlja:
„Nasprotna stranka je v prilogi k svojim stališčem z dne 21. januarja 2004 pri oddelku za ugovore predložila izpisek, ki ga je izdala WIPO, s katerim potrjuje, da je bila registracija podaljšana 5. decembra 2000. Oddelek za ugovore je s tem imel dokaz o nepretrgani veljavnosti [prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203)] v trenutku sprejetja izpodbijane odločbe.“
67 Poleg tega iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi odbor za pritožbe uporabil določbe člena 74(2) Uredbe št. 40/94 pri upoštevanju potrdila o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), kakor je to storil glede dokumentov, ki jih je predložila družba Budvar in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002.
68 Odbor za pritožbe se je namreč v točkah 24 in 25 izpodbijane odločbe glede zadnjenavedenih dokumentov izrecno skliceval na člen 74(2) Uredbe št. 40/94 in na zgoraj v točki 26 navedeno sodbo UUNT proti Kaul.
69 Poleg tega sama družba Anheuser-Busch v svojih dokumentih poudarja, da odbor za pritožbe odločitve glede potrdila o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) ni oprl na člen 74(2) Uredbe št. 40/94. Poudarja tudi, da se ugotovitve glede zgoraj v točki 26 navedene sodbe UUNT proti Kaul ne nanašajo na upoštevanje navedenega potrdila.
70 Sicer pa je treba ugotoviti, da je bilo iz razlogov, povzetih v točkah 78 in 79 v nadaljevanju, in ob upoštevanju predpisov, ki so se uporabljali v času dejstev, potrdilo o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) predloženo pravočasno.
71 Iz tega je razvidno, da pri izpodbijani odločbi ni mogoče ugotoviti nobene kršitve člena 74(2) Uredbe št. 40/94 glede upoštevanja potrdila o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
72 Trditve družbe Anheuser-Busch v zvezi s tem so torej očitno neutemeljene.
73 V vsakem primeru, če družba Anheuser-Busch s sklicevanjem na pravilo 20(2) Uredbe št. 2868/95 – v različici, ki se je uporabljala, preden je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL L 172, str. 4), ki je po tej spremembi postalo pravilo 19(4) iste uredbe – meni, da bi odbor za pritožbe moral izločiti potrdilo o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), ne glede na to, ali je lahko uporabil člen 74(2) Uredbe št. 40/94, je treba poudariti, da navedeni člen daje UUNT diskrecijsko pravico glede upoštevanja dokazov, ki so bili predloženi po poteku roka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi MFE Marienfelde proti UUNT – Vétoquinol (HIPOVITON), T‑334/01, ZOdl., str. II‑2787, točka 57, in zgoraj v točki 26 navedena sodba Asetra, točka 36). Poleg tega, ker je Komisija sprejela Uredbo št. 2868/95 v skladu s členom 140(1) Uredbe št. 40/94, je treba določbe prve uredbe razlagati v skladu z določbami druge (zgoraj navedena sodba HIPOVITON, točka 57). Namen trditev družbe Anheuser-Busch, če jih je treba razumeti v tem smislu, je torej doseči razlago izvedbene uredbe, ki bi bila v nasprotju z jasnim besedilom splošne uredbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Asetra, točka 36).
74 Le dodatno je treba ugotoviti, da je Uredba št. 1041/2005 začela veljati 25. julija 2005, torej, prvič, po vložitvi ugovora, drugič, po izteku roka, ki je bil določen za dopolnitev ugovora, in tretjič, po tem, ko je družba Budvar predložila dokaz o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
75 Na splošno načelo pravne varnosti ne dopušča začetka veljavnosti pravnega akta Skupnosti pred njegovo objavo. To pravilo izjemoma ne velja, ko to zahteva cilj, ki ga je treba doseči, in ko so ustrezno upoštevana legitimna pričakovanja prizadetih (sodbi Sodišča z dne 25. januarja 1979 v zadevi Racke, 98/78, Recueil, str. 69, točka 20, in z dne 12. novembra 1981 v združenih zadevah Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 10). Taka sodna praksa, kot jo je opredelilo Sodišče, se uporabi tudi, če retroaktivnost ni izrecno predvidena s samim aktom, ampak je razvidna iz njegove vsebine (sodbi Sodišča z dne 11. julija 1991 v zadevi Crispoltoni, C‑368/89, Recueil, str. I‑3695, točka 17, in z dne 29. aprila 2004 v združenih zadevah Gemeente Leusden in Holin Groep, C‑487/01 in C‑7/02, Recueil, str. I‑5337, točka 59).
76 V obravnavani zadevi ni mogoče sklepati ne iz besedila niti iz splošne sistematike Uredbe št. 1041/2005, da bi bilo določbe, uveljavljene z navedeno uredbo, treba uporabiti retroaktivno.
77 Zato se pravilo 19(4) Uredbe št. 2868/95 v različici, ki izhaja iz Uredbe št. 1041/2005 – ta določa da „[UUNT] ne upošteva pisnih stališč ali dokumentov ali njihovih delov, ki niso bili predloženi ali ki niso bili prevedeni v jezik postopka, v roku, ki ga je določil [UUNT]“ – ne sme uporabiti.
78 Pravilo 20(2) Uredbe št. 2868/95 v različici, ki se je uporabljala, preden je bilo spremenjeno z Uredbo št. 1041/2005, je določalo, da „če ugovor ne vsebuje ostalih podrobnih podatkov o dejstvih, dokazih in navedbah iz pravila 16(1) in (2), [UUNT] pozove ugovarjajočo stranko, naj ostale podrobne podatke predloži v roku, ki ga določi [UUNT]“ in da se „o vsaki vložitvi ugovarjajoče stranke obvesti prijavitelja, ki dobi možnost, da odgovori v roku, ki ga določi [UUNT]“.
79 Če je torej iz povezanega branja pravil 16 in 20 Uredbe št. 2868/95 – v njunih različicah, ki sta se uporabljali, preden sta bili pravili spremenjeni z Uredbo št. 1041/2005 – razvidno, da podeljujeta UUNT pravico zahtevati od vložnika ugovora dokaz o podaljšanju veljavnosti prejšnje znamke po tem, ko je prenehala veljati, kadar se veljavnost izteče po datumu vložitve ugovora (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. septembra 2006 v zadevi MIP Metro proti UUNT – Tesco Stores (METRO), T‑191/04, ZOdl., str. II‑2855, točka 41), to ne zavezuje vložnika ugovora k samoiniciativni predložitvi takega dokaza. Navedeno pravilo tudi ne določa, da mora UUNT izločiti dokument, če mu je predložen prepozno. V obravnavani zadevi oddelek za ugovore ni izrecno pozval družbe Budvar, naj v predpisanem roku predloži potrdilo o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Sicer pa je družba Budvar na lastno iniciativo predložila dokaz o tem, in to po pripombi družbe Anheuser-Busch, ki je izpostavila dvom o registraciji in veljavnosti navedene prejšnje znamke. V teh okoliščinah ni mogoče sklepati, da je bil odbor za pritožbe zavezan izločiti potrdilo o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) in da ni mogel uporabiti člena 74(2) Uredbe št. 40/94.
80 Na podlagi navedenega je treba zavrniti trditve družbe Anheuser-Busch glede potrdila o podaljšanju veljavnosti prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
– Dokumenti, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002
81 Med strankama ni sporno, da dokumenti, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002, niso bili predloženi pravočasno, kar je v bistvu ugotovil tudi odbor za pritožbe v točkah 24 in 25 izpodbijane odločbe. Stranki pa si nasprotujeta glede možnosti UUNT, da upošteva navedene dokumente.
82 Glede tega je treba poudariti, da je iz člena 74(2) Uredbe št. 40/94 razvidno, da je na splošno in če ni nasprotne določbe predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, ki jim je podrejena taka predložitev v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, in da UUNT nič ne prepoveduje, da bi upošteval dejstva in dokaze, navedene ali predložene prepozno. V nasprotju s tem je iz navedenega besedila prav tako brez dvoma razvidno, da to prepozno navajanje dejstev ali predložitev dokazov stranki, ki tako ravna, ne podeli brezpogojne pravice, da od UUNT zahteva upoštevanje takih dejstev ali dokazov. Člen 74(2) Uredbe št. 40/94 s tem, da pojasnjuje, da se ta „lahko“ v takem primeru odloči, da ne bo upošteval takih dejstev ali dokazov, namreč daje UUNT široko diskrecijsko pravico, pri čemer mora na tej točki obrazložiti svojo odločitev, ali jih bo upošteval ali ne. Tako upoštevanje, ki ga kaže UUNT, kadar odloča pri postopku z ugovorom, je lahko zlasti upravičeno takrat, kadar, po eni strani, meni, da prepozno predloženi dokazi lahko zelo vplivajo na izid pri njemu vloženega ugovora, in kadar, po drugi strani, faza postopka, v kateri je prišlo do te prepozne predložitve, in njegove okoliščine ne nasprotujejo upoštevanju teh dejstev in dokazov (zgoraj v točki 26 navedena sodba UUNT proti Kaul, točke od 42 do 44).
83 V obravnavani zadevi je treba poudariti, prvič, da se družba Anheuser-Busch ne sklicuje na druge predpise, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v obravnavanem dejanskem stanju in ki bi omogočali ugotovitev, da je bil UUNT zavezan izločiti zadevne dokumente, ker so bili predloženi prepozno.
84 Poleg tega je bil namen zadevnih dokumentov med drugim dokazati uporabo označb porekla, ki vsebujejo besedo „budweiser“ in so navedene v točki 7 zgoraj. Družba Budvar je v dopisu z dne 8. novembra 2002 odgovorila na zahtevo družbe Anheuser-Busch, naj dokaže resno in dejansko uporabo prejšnjih znamk, ki jih navaja v utemeljitev ugovora, in na poziv UUNT v zvezi s tem, in se v dopisu izrecno sklicevala na navedene dokumente, ker je menila, da so veljali tudi za prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203). Družba Anheuser-Busch ni izpodbijala tega sklicevanja družbe Budvar. Sklicevanje je bilo med drugim utemeljeno z dejstvom, da je oddelek za ugovore 30. maja 2002 dal pisno zagotovilo družbi Budvar, da naj bi se zadevni dokumenti upoštevali. Zato bi lahko družba Budvar, tudi če bi bil oddelek za ugovore zavezan izločiti te dokumente in če bi o tem obvestil družbo Budvar, v dopisu z dne 8. novembra 2002 ponovno predložila te dokumente oddelku za ugovore.
85 Drugič, izpodbijana odločba v točkah 24 in 25 vsebuje posebno obrazložitev glede upoštevanja zadevnih dokumentov.
86 Tretjič, z navedbami odbora za pritožbe je pri obrazložitvi mogoče utemeljiti njegovo odločitev o upoštevanju zadevnih dokumentov na podlagi člena 74(2) Uredbe št. 40/94.
87 Odbor za pritožbe najprej navaja, da se je prenos zadevnih dokumentov prek telefaksa začel pred potekom predpisanega roka. Dejanska presoja odbora za pritožbe je glede tega pravilna, ker je sprejemni telefaks UUNT vpisal datum in uro začetka prenosa (to je 26. februar 2002 ob 21h in 46 minut). Družba Anheuser-Busch ni predložila nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati to dejstvo. Poleg tega je to dejstvo del prepozne vložitve navedenih dokumentov. Zato je, v nasprotju s trditvami družbe Anheuser-Busch, to dejstvo, ki ga je ugotovil odbor za pritožbe, upoštevno, če pojasnjuje okoliščine prepozne predložitve zadevnih dokumentov.
88 Odbor za pritožbe nato navaja, da je bil prenos zadevnih dokumentov po telefaksu končan 44 minut po poteku roka, ki ga je določil oddelek za ugovore. Odbor za pritožbe meni, da je ta zamuda neznatna. To ugotovitev je treba potrditi. Poleg tega družba Anheuser-Busch te ugotovitve ni uradno izpodbijala, razen glede dejstva, da naj bi ta zamuda znašala 48, in ne 44 minut, kar pa ne vpliva na rešitev spora. Ugotovitev odbora za pritožbe je treba poleg tega razumeti, kot poudarja UUNT v svojih dokumentih, da družba Anheuser-Busch ne bi nič hitreje prejela zadevnih dokumentov, če bi na UUNT prispeli nekaj minut pred potekom roka.
89 Odbor za pritožbe nato poudarja, da bi zadevni dokumenti lahko bili upoštevni. Družba Anheuser-Busch dejansko ne izpodbija ugotovitve odbora za pritožbe, temveč meni, da upoštevnost zadevnih dokumentov ne more sama po sebi utemeljiti njihovo upoštevanje. Zadošča poudarek, da odbor za pritožbe odločbe ni utemeljil le z upoštevnostjo zadevnih dokumentov, ampak tudi z drugimi ugotovitvami.
90 Odbor za pritožbe nazadnje ugotavlja, da so bili zadevni dokumenti prejeti 35 mesecev pred sprejetjem odločbe oddelka za ugovore. Ta je tako imel možnost upoštevati navedene dokumente, prijavitelj znamke pa predložiti pripombe glede njihove upoštevnosti. V zvezi s tem je treba je ugotoviti, v nasprotju s trditvami družbe Anheuser-Busch, da je ugotovitev odbora za pritožbe upoštevna, če prispeva k presoji faze postopka, v kateri so bili zadevni dokumenti prepozno predloženi.
91 Ob upoštevanju vsega navedenega trditve družbe Anheuser-Busch ne morejo vplivati na zakonitost odločbe odbora za pritožbe glede upoštevanja dokumentov, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002.
92 Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog družbe Anheuser-Busch zavrniti kot neutemeljenega.
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
93 Družba Anheuser-Busch meni, da dokazi, ki jih je predložila družba Budvar, ne zadoščajo za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
94 Družba Anheuser-Busch glede tega poudarja, da bi bilo treba upoštevati le dokumente, ki so bili predloženi 8. novembra 2002 in jih sestavljajo izključno kopije oglasov, objavljenih v Nemčiji in Avstriji. Predložen naj ne bi bil noben dokaz o prodaji zadevnih proizvodov. Sami dokumenti, predloženi 8. novembra 2002, naj torej ne bi zadoščali za izpolnitev zahtev iz člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 in pravila 22 Uredbe št. 2868/95.
95 Držba Anheuser-Busch tudi navaja, da odbor za pritožbe ni mogel ugotoviti resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), ne da bi upošteval dokumente, ki so bili predloženi po poteku roka, 27. februarja 2002. Odbor za pritožbe naj bi glede tega menil, da zadoščajo računi, izdani v Nemčiji in Avstriji. Vendar se je odbor za pritožbe, da bi prišel do takega sklepa, moral opreti na druge ugotovitve, kot je narava uporabe navedene prejšnje znamke v teh državah. Ta narava naj ne bi bila nikakor razvidna iz navedenih računov in zelo omejeno iz predloženih oglasov. Zlasti pa naj ne bi bil o njej predložen noben dokaz glede sodčkov ali proizvodov, označenih z „NRW“.
96 UUNT in družba Budvar zatrjujeta, da je bila resna in dejanska uporaba prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) dokazana. UUNT predvsem navaja, da naj bi bila narava uporabe prejšnje znamke, namreč piva, jasno razvidna iz oglasov, ki jih je predložila družba Budvar.
Presoja Sodišča prve stopnje
97 Kot izhaja iz devete uvodne izjave Uredbe št. 40/94, je zakonodajalec menil, da je varstvo prejšnje znamke upravičeno le, če se je ta dejansko uporabljala. V skladu s to uvodno izjavo člen 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94 določa, da sme prijavitelj znamke Skupnosti zahtevati dokaz o tem, da se je na ozemlju, na katerem je varovana, uporabljala pet let pred datumom objave prijave znamke Skupnosti, ki je predmet ugovora (v nadaljevanju: upoštevno obdobje).
98 Na podlagi pravila 22(2) (odstavek 2 po spremembi postal odstavek 3) Uredbe št. 2868/95 je treba dokaz uporabe izvesti glede na kraj, čas, obseg in naravo uporabe prejšnje znamke.
99 Pri razlagi pojma resne in dejanske uporabe je treba upoštevati, da je ratio legis zahteve – v skladu s katero mora biti prejšnja znamka predmet resne in dejanske uporabe, da bi se bilo mogoče uspešno sklicevati nanjo zoper prijavljeno znamko Skupnosti – v zmanjševanju števila sporov med dvema znamkama, kadar iz dejanskega delovanja znamke na trgu ne izhaja upravičen ekonomski razlog (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. marca 2003 v zadevi Goulbourn proti UUNT – Redcats (Silk Cocoon), T-174/01, Recueil, str. II-789, točka 38). Po drugi strani pa ni namen navedene določbe presojanje gospodarskega uspeha ali nadzorovanje poslovne strategije podjetja niti rezervirati varstvo znamk samo za njihovo obsežno tržno uporabo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Sunrider proti UUNT – Espadafor Caba (VITAFRUIT), T‑203/02, ZOdl., str. II‑2811, točka 38, in z dne 8. novembra 2007 v zadevi Charlott proti UUNT – Charlo (Charlott France Entre Luxe et Tradition), T‑169/06, neobjavljena v ZOdl., točka 33).
100 Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo zagotavljanja istovetnosti izvora blaga ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago in storitve, za razliko od simbolične uporabe, katere edini cilj je ohranjanje pravic, ki so podeljene z registracijo (sodba Sodišča z dne 13. septembra 2007 v zadevi Il Ponte Finanziaria proti UUNT, C‑234/06 P, ZOdl., str. I‑7333, točka 72, glej po analogiji tudi sodbo z dne 11. marca 2003 v zadevi Ansul, C‑40/01, Recueil, str. I‑2439, točka 43). V zvezi s tem pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, da se znamka, taka kot je zaščitena na zadevnem ozemlju, uporablja javno in navzven (zgoraj v točki 99 navedene sodbe Silk Cocoon, točka 39; VITAFRUIT, točka 39; Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 34; glej po analogiji tudi zgoraj navedeno sodbo Ansul, točka 37).
101 Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, in zlasti, ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke (zgoraj v točki 99 navedeni sodbi VITAFRUIT, točka 40; Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 35; glej po analogiji tudi zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Ansul, točka 43).
102 V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti, koliko so znamko na trgu uporabljali, dolžino obdobja, v katerem se je znamka uporabljala, ter pogostost njene uporabe (zgoraj v točki 99 navedeni sodbi VITAFRUIT, točka 41, in Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 36).
103 Odgovor na vprašanje, ali se znamka uporablja dovolj, da ohrani oziroma ustvari tržni delež za blago ali storitve, ki jih varuje, je odvisen od več dejavnikov in od presoje v posameznem primeru. Lastnosti teh proizvodov ali storitev, pogostost ali rednost uporabe znamke, dejstvo, da se znamka uporablja za trženje bodisi vseh enakih proizvodov ali storitev imetnika bodisi le za njihov del, oziroma dokazi o uporabi znamke, ki jih lahko priskrbi imetnik, so le nekateri od številnih dejavnikov, ki jih je mogoče upoštevati (sodba Sodišča z dne 11. maja 2006 v zadevi Sunrider proti UUNT, C‑416/04 P, ZOdl., str. I‑4237, točka 71).
104 Da bi se v neki zadevi preizkusilo, ali je uporaba prejšnje znamke resna in dejanska, je treba opraviti celovito presojo vseh upoštevnih dejavnikov obravnavanega primera (zgoraj v točki 99 navedeni sodbi VITAFRUIT, točka 42, in Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 37; glej po analogiji tudi zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Ansul, točka 39).
105 Poleg tega je Sodišče prve stopnje presodilo, da resna in dejanska uporaba znamke ne more biti izkazana z verjetnostjo ali domnevami, temveč mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki dokazujejo resnično in zadostno uporabo znamke na zadevnem trgu (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Kabushiki Kaisha Fernandes proti UUNT – Harrison (HIWATT), T‑39/01, Recueil, str. II‑5233, točka 47).
106 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe menil, da so dokazi, ki jih je predložila družba Budvar, brez dvoma zadoščali za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Odbor za pritožbe se je skliceval zlasti na oglase, ki prikazujejo podobe piva Budvar znamke BUDWEISER, na račune, naslovljene na stranke v Nemčiji in Avstriji, ter na dejstvo, da se ti oglasi in računi nanašajo na upoštevno obdobje. Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da so zadevni računi upoštevni, še zlasti glede na sklep Sodišča z dne 27. januarja 2004 v zadevi La Mer Technology (C‑259/02, Recueil, str. I‑1159). Odbor za pritožbe poudarja, da je Sodišče v tej zadevi ugotovilo, da lahko zadošča tudi minimalna uporaba znamke oziroma tudi če jo uporablja le en uvoznik v zadevni državi članici, če je ta uporaba ekonomsko upravičena (točka 26 izpodbijane odločbe).
107 Treba je ugotoviti, prvič, da je odbor za pritožbe v bistvu menil, da so dokumenti, ki jih je družba Budvar predložila med upravnim postopkom, zadoščali za dokaz vrste proizvodov (pivo) ter kraja (Nemčija in Avstrija), časa (upoštevno obdobje) in obsega (predloženi računi in napotitev na zgoraj v točki 106 navedeni sklep La Mer Technology) uporabe prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203).
108 Drugič, ker je bila prijava znamke Skupnosti objavljena 28. junija 1999, se upoštevno obdobje razteza od 28. junija 1994 do 27. junija 1999. Glede tega je treba opozoriti, da se sankcije iz člena 15(1) Uredbe št. 40/94 uporabljajo samo za znamke, katerih resna in dejanska uporaba je bila prekinjena v obdobju petih zaporednih let. Za izognitev tem sankcijam torej zadošča, da je bila znamka predmet resne in dejanske uporabe v delu upoštevnega obdobja (zgoraj v točki 99 navedeni sodbi VITAFRUIT, točka 45, in Charlott France Entre Luxe et Tradition, točka 41).
109 Tretjič, družba Anheuser-Busch je v dopisu z dne 8. julija 2002 v skladu s členom 43(2) Uredbe št. 40/94 zahtevala, da družba Budvar predloži dokaz o resni in dejanski uporabi znamk, navedenih v utemeljitev ugovora. UUNT je v dopisu z dne 10. septembra 2002 od družbe Budvar zahteval, naj predloži tak dokaz, med drugim glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203), in sicer v roku, ki se je iztekel 11. novembra 2002. Družba Budvar je na to zahtevo odgovorila 8. novembra 2002, ko je predložila te dokumente:
– oglas, objavljen v avstrijski reviji leta 1995, kar je razvidno iz datuma na naslovnici navedene revije; izraz „budweiser“ se tam pojavi večkrat in v različnih oblikah, zadevni proizvod pa je pivo;
– osem oglasov, objavljenih v nemških revijah od leta 1996 do leta 1998, kar je razvidno iz datumov oziroma nekaterih elementov na naslovnicah navedenih revij; izraz „budweiser“ se tu pojavi večkrat v različnih oblikah; zadevni proizvod je pivo.
110 Držba Anheuser-Busch ne izpodbija, da ti dokumenti pomenijo dokaze glede vrste proizvodov (pivo) ter glede kraja (Nemčija in Avstrija) in časa (leto 1995 za Avstrijo in od leta 1996 do leta 1998 za Nemčijo) uporabe izraza „budweiser“. Družba Anheuser-Busch tudi ne izpodbija, da se uporaba izraza „budweiser“ v različnih oblikah, uporabljenih v oglasih, ki jih je predložila družba Budvar, lahko nanaša na prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203).
111 Četrtič, družba Budvar je prek telefaksa posredovala UUNT nekatere dokumente, ki jih je UUNT prejel v celoti 27. februarja 2002, da bi dokazala uporabo označb porekla, ki vsebujejo izraz „budweiser“, naveden v točki 7 zgoraj. Družba Budvar je v dopisu z dne 8. novembra 2002 odgovorila na zahtevo družbe Anheuser-Busch, naj dokaže resno in dejansko uporabo prejšnjih znamk, navedenih v utemeljitev ugovora, in se v dopisu izrecno sklicevala na posredovane dokumente ter navedla, da med drugim veljajo za prejšnjo mednarodno besedno znamko BUDWEISER (R 238 203). Te dokumente je glede Avstrije sestavljalo sedem oglasov, objavljenih v časopisih in revijah od leta 1995 do leta 1997, in 23 računov, izdanih od leta 1993 do leta 2000. Glede Nemčije je družba Budvar predložila osem oglasov, objavljenih v časopisih in revijah od leta 1996 do leta 1998, in 14 računov, izdanih od leta 1993 do leta 1997.
112 Družba Anheuser-Busch pred Sodiščem prve stopnje ne izpodbija dejstva, da so zadevni dokumenti povezani z uporabo prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203). Družba Anheuser-Busch tudi ne izpodbija dejstva, da ti dokumenti pomenijo dokaze glede kraja, časa in obsega uporabe navedene znamke, ki so sicer jasno razvidni iz navedenih dokumentov.
113 Trditev družbe Anheuser-Busch, da odbor za pritožbe teh dokumentov ne bi smel upoštevati, je treba zavrniti zaradi razlogov, navedenih pri drugem tožbenem razlogu.
114 Glede navedb družbe Anheuser-Busch, da bi se odbor za pritožbe moral opreti na druge ugotovitve, na primer glede vrste uporabe prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) v Nemčiji in Avstriji, zadošča poudarek, da se je odbor za pritožbe skliceval na oglase, ki prikazujejo podobe „piva“ Budvar, ki nosi navedeno prejšnjo znamko. S tega vidika, v nasprotju s trditvami družbe Anheuser-Busch, je vrsta uporabe navedene znamke povsem razvidna iz oglasov, ki jih je predložila družba Budvar. V večini primerov je v zadevnih oglasih naveden izraz „pivo“. Poleg tega je odbor za pritožbe s sklicevanjem na račune, naslovljene na stranke v Nemčiji in Avstriji, implicitno, vendar neizogibno menil, da so se ti računi nanašali na proizvod „pivo“. Sicer pa je treba ugotoviti, da se izrazi „pivo“, „Bier“ ali „des Bieres“ pojavijo tudi na prodajnih računih iz Nemčije in Avstrije.
115 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog, ki ga navaja družba Anheuser-Busch, zavrniti kot neutemeljenega.
2. Podredni predlogi
Trditve strank
116 Družba Anheuser-Busch v utemeljitev podrednih predlogov navaja le en tožbeni razlog, in sicer kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 73 Uredbe št. 40/94.
117 Družba Anheuser-Busch poudarja, da je odbor za pritožbe pri presoji verjetnosti zmede na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ugotovil, da obstajajo „očitne podobnosti“ med „pivom“, za katerega velja prejšnja mednarodna besedna znamka BUDWEISER (R 238 203), in „brezalkoholnimi pijačami“, na katere se nanaša prijava znamke Skupnosti.
118 Ta trditev naj ne bi pomenila obrazložitve v skladu s členom 73 Uredbe št. 40/94.
119 Poleg tega naj ne bi bilo očitno, da so si brezalkoholne pijače in pivo podobni. Družba Anheuser-Busch v zvezi s tem navaja sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. februarja 2005 v zadevi Lidl Stiftung proti UUNT – REWE‑Zentral (LINDENHOF) (T‑296/02, ZOdl., str. II‑563), v kateri je bilo pojasnjeno, da se alkoholne pijače kot take razločno ločijo od brezalkoholnih pijač in da je povprečni potrošnik, ki naj bi bil normalno obveščen in razumno pozoren ter preudaren, navajen in pozoren na to razločevanje med brezalkoholnimi in alkoholnimi pijačami, ki je poleg tega potrebna, saj nekateri potrošniki ne želijo ali celo ne smejo uživati alkohola (točka 54 te sodbe).
120 UUNT priznava, da odbor za pritožbe ni podrobno pojasnil meril, ki jih je uporabil za ugotovitev, da so si zadevni proizvodi podobni. Vendar je UUNT s sklicevanjem na zgoraj v točki 26 navedeno sodbo LA BARONNIE (točka 69 in navedena sodna praksa) ugotovil, da tožeča stranka nima legitimnega interesa za razveljavitev odločbe na podlagi postopkovne napake, če ta razveljavitev lahko vodi le k sprejetju odločbe, ki je v bistvu enaka razveljavljeni. V obravnavani zadevi naj bi šlo za tak primer.
121 UUNT predvsem poudarja, da družba Anheuser-Busch izkrivlja dejstva z navajanjem, da je bila znamka Skupnosti prijavljena za „brezalkoholne pijače“. Prijavljena znamka Skupnosti naj bi namreč veljala za „alkoholne pijače in brezalkoholne pijače s sladom“. Družba Anheuser-Busch naj bi torej zahtevala registracijo znamke Skupnosti za brezalkoholne pijače „s sladom“.
122 UUNT na podlagi tega ugotavlja, da se brezalkoholne pijače s sladom nanašajo na brezalkoholna piva, čeprav je mogoče, da veljajo tudi za druge proizvode. Naloga odbora za pritožbe ni ločevanje brezalkoholnih pijač s sladom na različne podskupine.
123 Bilo naj bi jasno, da so si piva in brezalkoholne pijače s sladom (med katere spadajo tudi brezalkoholna piva) zelo podobni, če so iste vrste (pijače), imajo enak namen (potešiti žejo), enake distribucijske poti (supermarketi, bari, restavracije) in so si do neke mere konkurenčni. Poleg tega naj bi bilo znano, da so na trgu piva isti subjekti hkrati vključeni v proizvodnjo obeh vrst piva, alkoholnega in brezalkoholnega.
124 Družba Budvar zatrjuje, da je verjetnost zmede v obravnavanem primeru neizogibna.
Presoja Sodišča prve stopnje
125 V skladu s prvim stavkom člena 73 Uredbe št. 40/94 morajo biti v odločbah UUNT navedeni razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Ta obveznost ima enak obseg kot obveznost iz člena 253 ES (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 2004 v združenih zadevah Sunrider proti UUNT – Vitakraft-Werke Wührmann in Friesland Brands (VITATASTE in METABALANCE 44), T‑124/02 in T‑156/02, Recueil, str. II‑1149, točka 72, in z dne 21. februarja 2006 v zadevi Royal County of Berkshire Polo Club proti UUNT – Polo/Lauren (ROYAL COUNTY OF BERKSHIRE POLO CLUB), T‑214/04, ZOdl., str. II‑239, točka 16).
126 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima obveznost obrazložitve posameznih odločb dvojni namen: po eni strani ta, da se lahko zainteresirana stranka seznani z razlogi za sprejetje ukrepa, da bi lahko branila svoje pravice, in po drugi strani ta, da lahko Sodišče opravi svoj nadzor glede zakonitosti odločbe (zgoraj v točki 125 navedeni sodbi VITATASTE in METABALANCE 44, točka 73 in navedena sodna praksa). Vprašanje, ali obrazložitev odločbe izpolnjuje te zahteve, je treba presojati ne le glede na besedilo akta, ampak tudi glede na okoliščine in celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodba Sodišča z dne 29. februarja 1996 v zadevi Komisija proti Svetu, C‑122/94, Recueil, str. I‑881, točka 29; sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 2000 v zadevi Kuijer proti Svetu, T‑188/98, Recueil, str. II‑1959, točka 36, in zgoraj v točki 125 navedena sodba ROYAL COUNTY OF BERKSHIRE POLO CLUB, točka 17).
127 Zlasti če UUNT zavrne registracijo znaka kot znamke Skupnosti, mora za obrazložitev svoje odločitve navesti absolutni ali relativni razlog za zavrnitev oziroma zakaj nasprotuje tej registraciji in določbo, na kateri temelji ta razlog, ter navesti okoliščine, ki jih je sprejel kot dokazane in ki po njegovem mnenju utemeljujejo uporabo določbe, na katero se sklicuje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2008 v zadevi Reber proti UUNT – Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli (Mozart), T‑304/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 46).
128 Vendar od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem trditvam strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in pristojnemu sodišču, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (zgoraj v točki 127 navedena sodba Mozart, točka 55).
129 V smislu teh ugotovitev je treba preizkusiti utemeljenost tega tožbenega razloga.
130 V obravnavani zadevi odbor za pritožbe v točki 27 izpodbijane odločbe ugotavlja:
„Prijavljena znamka je enaka kot znamka, ki je zaščitena z mednarodno registracijo št. 238 203 za ‚pivo vseh vrst‘ iz razreda 32. Na podlagi člena 8(1)(a) [Uredbe št. 40/94] je treba torej ugoditi ugovoru glede proizvodov, označenih ‚pivo, ale, temno pivo, alkoholne pijače s sladom‘, ker gre za enake znamke in proizvode. Glede drugih proizvodov (‚brezalkoholne pijače‘) je treba ugovoru ugoditi na podlagi člena 8(1)(b) [Uredbe št. 40/94]. Glede na enakost znamk in očitno podobnost med proizvodi obstaja verjetnost zmede na upoštevnem ozemlju, ker bi potrošniki v Avstriji in v Nemčiji neizogibno domnevali, da so brezalkoholne pijače, ki se prodajajo pod znamko BUDWEISER, istega izvora kot pivo, ki se prodaja pod znamko BUDWEISER.“
131 Družba Anheuser-Busch še posebej izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, v skladu s katero naj bi obstajala „očitna podobnost“ med „drugimi proizvodi“, na katere se nanaša prijava znamke, namreč proizvodi, ki niso „pivo, ale, temno pivo, alkoholne pijače s sladom“. Odbor za pritožbe je v zvezi s tem navedel, da so „drugi proizvodi“ „brezalkoholne pijače“.
132 Najprej je treba ugotoviti, da se je izraz „brezalkoholne pijače“, ki ga je uporabil odbor za pritožbe, nanašal na „brezalkoholne pijače s sladom“. Registracija zadevne znamke Skupnosti se namreč zahteva za proizvode „pivo, ale, temno pivo, alkoholne in brezalkoholne pijače s sladom“. Iz tega opisa je jasno razvidno, da se pridevnik „brezalkoholne“ uporablja za pijače „s sladom“. Ta registracija se torej zahteva med drugim za „brezalkoholne pijače s sladom“. Poleg tega stranke tega ne izpodbijajo. Zato, po navedbi proizvodov „pivo, ale, temno pivo, alkoholne pijače s sladom“ v drugem stavku zgoraj navedene točke 27, izraz „drugi proizvodi“, ki ga je uporabil odbor za pritožbe, lahko velja le za „brezalkoholne pijače s sladom“.
133 Torej ni sporno, da izraz „pivo vseh vrst“, na katerega se nanaša prejšnja znamka, vključuje brezalkoholno pivo, ki je po definiciji brezalkoholna pijača s sladom. Glede tega je treba poudariti, da je družba Budvar med razlogi, navedenimi v utemeljitev ugovora z dne 28. septembra 1999, izrecno navedla, da so si „brezalkoholne pijače s sladom“ in „pivo vseh vrst“ podobni, zlasti ker ti proizvodi dejansko označujejo pijače „s sladom“. Prijavitelj znamke, ki je poleg tega priznan strokovnjak na zadevnem področju, je bil s tem v celoti seznanjen. Družba Anheuser-Busch v zvezi s tem prav tako ni predložila pripomb pri odboru za pritožbe, čeprav je tudi oddelek za ugovore ugotovil, sicer v zvezi z drugo prejšnjo znamko, a tudi za piva, da so navedeni proizvodi „enaki oziroma zelo podobni“. V teh okoliščinah bi družba Anheuser-Busch lahko razumela razloge, zakaj je odbor za pritožbe menil, da so si zadevni proizvodi „očitno podobni“.
134 Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav se je družba Budvar v svojih dokumentih pred UUNT – in še posebej glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) – za utemeljitev ugovora sklicevala na člen 8(1)(a) Uredbe št. 40/94, pa v obrazcu za ugovor, ki naj bi zajel vse navedene prejšnje pravice, ni navedla le enakosti znamk in proizvodov (rubrika št. 93 obrazca za ugovore), ampak tudi obstoj verjetnosti zmede (rubrika št. 94 obrazca za ugovore). Poleg tega se je družba Budvar med razlogi, navedenimi v utemeljitev ugovora, glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) izrecno sklicevala na podobnost zadevnih proizvodov. Treba je tudi poudariti, da se člen 42(1)(a) Uredbe št. 40/94 med drugim nanaša, kot relativni razlog za ugovor, na primer člena 8(1) iste uredbe, ne da bi razločeval med navedenim pododstavkom (a) in pododstavkom (b). Podobno je bilo navedeno tudi v pravilu 15 Uredbe št. 2868/95 – v različici, ki se je uporabljala v času dejstev – za ugovor, ki temelji na obstoju prejšnje znamke, brez razločevanja med pododstavkoma (a) in (b) člena 8(1) Uredbe št. 40/94. Ta določba tudi ni predvidevala, da se natančen opis razlogov, s katerimi je bil utemeljen ugovor, uporabi za vsako znamko, če ugovor temelji na obstoju več kot ene prejšnje znamke. V teh okoliščinah je odbor za pritožbe lahko ugovor glede prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203) legitimno utemeljil s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, česar družba Anheuser-Busch ne izpodbija pred Sodiščem prve stopnje.
135 Glede na navedeno je ob upoštevanju sobesedila izpodbijane odločbe in okoliščin obravnavane zadeve treba ugotoviti, da so z obrazložitvijo odbora za pritožbe izpolnjene obveznosti iz člena 73, prvi stavek, Uredbe št. 40/94.
136 Edini tožbeni razlog družbe Anheuser-Busch, ki ga navaja v utemeljitev podredno navedenim predlogom, je treba zato zavrniti kot neutemeljenega.
137 Tožbo je treba v celoti zavrniti.
Stroški
138 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
139 Ker družba Anheuser-Busch ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in družbe Budvar naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Družbi Anheuser-Busch, Inc., se naloži plačilo lastnih stroškov ter stroškov UUNT in družbe Budějovický Budvar, národní podnik.
Tiili | Dehousse | Wiszniewska-Białecka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 25. marca 2009.
Podpisi
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
1. Glavni predlogi
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 74(2) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
– Potrdilo o podaljšanju prejšnje mednarodne besedne znamke BUDWEISER (R 238 203)
– Dokumenti, ki jih je družba Budvar predložila v utemeljitev ugovora in jih je UUNT v celoti prejel 27. februarja 2002
Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 43(2) in (3) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
2. Podredni predlogi
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški