SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 4. julija 2013(*)
„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Evropski trg – Področje priborov (fitingi) iz bakra in bakrenih zlitin – Odločba Komisije – Ugotovitev kršitve člena 101 PDEU – Globe – Enotna, zapletena in trajajoča kršitev – Prenehanje kršitev – Nadaljevanje kršitve s strani nekaterih udeležencev – Ponovna kršitev“
V zadevi C‑287/11 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 6. junija 2011,
Evropska komisija, ki jo zastopajo F. Castillo de la Torre, V. Bottka in R. Sauer, agenti, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
druge stranke v postopku so
Aalberts Industries NV s sedežem v Utrechtu (Nizozemska),
Comap SA, nekdanja Aquatis Francija SAS, s sedežem v Lyonu (Francija),
Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG s sedežem v Argenbühl-Eisenharzu (Nemčija),
ki jih zastopa R. Wesseling, odvetnik,
tožene stranke na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Lenaerts, v funkciji predsednika tretjega senata, E. Juhász (poročevalec), G. Arestis, T. von Danwitz in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: A. Impellizzeri, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. septembra 2012,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 28. februarja 2013,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Evropska komisija s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2011 v zadevi Aalberts Industries in drugi proti Komisiji (T‑385/06, ZOdl., str. II‑1223, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to razglasilo ničnost členov 1 in 2(a) in (b), točka 2, Odločbe Komisije C(2006) 4180 z dne 20. septembra 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva COMP/F‑1/38.121 – Pribor (fitingi)) (UL 2007, L 283, str. 63, v nadaljevanju: sporna odločba) v delu, v katerem je bilo v tej odločbi ugotovljeno, da so bile družba Aalberts Industries NV (v nadaljevanju: Aalberts), družba Comap SA (v nadaljevanju: Comap), nekdanja družba Aquatis France SAS (v nadaljevanju: Aquatis), in družba Simplex Armaturen + Fittings GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Simplex) med 25. junijem 2003 in 1. aprilom 2004 udeležene pri nezakonitem kartelu, in je bila družbi Aalberts naložena globa 100,8 milijona EUR, od tega 55,15 milijona EUR solidarno z njenima hčerinskima družbama Aquatis in Simplex, ter poleg te solidarne globe še dodatna globa vsaki od teh družb.
2 Z nasprotno tožbo so družbe Aalberts, Aquatis in Simplex predlagale, da če bo Sodišče ugodilo pritožbi Komisije, naj člene 1, 2(a) in (b), točka 2, ter 3 sporne odločbe, v delu, v katerem se nanašajo na družbe Aalberts, Comap (nekdanja Aquatis) in Simplex, razglasi za nične.
3 Podredno tožene stranke v pritožbenem postopku predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe v delu, v katerem je ugotovljena enotna, zapletena in trajajoča kršitev, ki se je nadaljevala po pregledih Komisije marca 2001, in razglasitev ničnosti členov 1, 2(a) in (b), točka 2, ter 3 sporne odločbe v delu, v katerem se nanaša na navedene družbe, ali, podredno, razveljavitev oziroma bistveno zmanjšanje zneska globe, ki jim je bila naložena.
Dejansko stanje in sporna odločba
4 Splošno sodišče je ugotovilo:
„1 […] Kršitev je obsegala določanje cen, cenikov in popustov ter povračil, vzpostavitev mehanizmov koordinacije zvišanja cen, razdelitev nacionalnih trgov in kupcev, izmenjavo drugih poslovnih informacij ter sodelovanje na rednih sestankih in druge stike za lažje izvajanje kršitve.
2 [Družbe Aalberts, Aquatis in Simplex] so med naslovniki [sporne] odločbe.
3 Aalberts je matična družba mednarodne industrijske skupine, ki kotira na borzi Euronext v Amsterdamu (Nizozemska). Neposredno ali posredno nadzira kapital več družb na področju proizvodnje ali distribucije pribora (fitingov). Podjetje Aalberts je 30. avgusta 2002 pridobilo vse dejavnosti proizvodnje in distribucije pribora (fitingov) skupine IMI plc [v nadaljevanju: IMI], medtem ko so bile združene v podjetju ‚Yorkshire Fittings Group‘. Ta transakcija je zajemala zlasti pridobitev vseh delnic družb Raccord Orléanais SA [v nadaljevanju: Raccord Orléanais] (ki je nato postala družba Aquatis) in R. Woeste & Co. Yorkshire GmbH [v nadaljevanju: Woeste & Co.] (ki je nato postala družba Simplex). Ti družbi sta bili vključeni v eno od dveh glavnih dejavnosti skupine Aalberts, in sicer nadzor tekočin.
4 Podjetje Comap, naslovnik [sporne] odločbe zaradi sodelovanja pri kršitvi pod nadzorstvom družbe Legris Industries SA, ki je tožeča stranka v zadevi T‑377/06, je bilo marca 2006 preneseno na skupino Aalberts. Z dopisom z dne 16. aprila 2007 je bilo Splošno sodišče obveščeno, da so bila vsa sredstva podjetja Aquatis prenesena na podjetje Comap in da je podjetje Aquatis kot pravni subjekt prenehalo obstajati. […]
5 Družba Mueller Industries Inc., tudi proizvajalka bakrenega pribora (fitingov), je 9. januarja 2001 obvestila Komisijo o obstoju kartela v industriji pribora (fitingov) in v drugih sorodnih industrijah na trgu bakrenih cevi ter izrazila željo po sodelovanju s Komisijo na podlagi Obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996) (točka 114 obrazložitve [sporne] odločbe).
6 Komisija je 22. in 23. marca 2001 v okviru preiskave v zvezi z bakrenimi cevmi in priborom (fitingi) na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81 ES] in [82 ES] (UL 1962, 13, str. 204), izvedla nenapovedane preglede v prostorih več podjetij, tudi skupine IMI, ki je bila takrat matična družba podjetij Raccord Orléanais in R. Woeste & Co. […] (točka 204 obrazložitve [sporne] odločbe).
7 Po teh uvodnih pregledih je Komisija aprila 2001 postopek o bakrenih ceveh razdelila na tri ločene postopke, in sicer na zadevo št. COMP/E‑1/38.069 (Bakrene cevi za vodovodne in plinske instalacije), zadevo št. COMP/F-1/38.121 (Pribor (fitingi)) in zadevo št. COMP/E-1/38.240 (Industrijske cevi) (točka 120 obrazložitve [sporne] odločbe).
[…]
9 Komisija je od februarja/marca 2002 v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 ter členom 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL 2003, L 1, str. 1) na zadevne stranke naslovila več zahtev po informacijah (točka 122 obrazložitve [sporne] odločbe).
10 Skupina IMI plc je septembra 2003 vložila prošnjo za ugodno obravnavo na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996. Tej prošnji za ugodno obravnavo sta sledili prošnji skupine Delta (marca 2004) in podjetja FRA.BO SpA [v nadaljevanju: FRA.BO] (julija 2004). Zadnjo prošnjo za ugodno obravnavo je maja 2005 vložilo podjetje Advanced Fluid Connections plc (v nadaljevanju: AFC). Podjetje FRA.BO je zlasti priskrbelo informacije, ki so usmerile pozornost Komisije na to, da se je kršitev nadaljevala v obdobju od leta 2001 do leta 2004, se pravi po tem, ko je opravila preglede (točke od 115 do 118 obrazložitve [sporne] odločbe).
11 Komisija je 22. septembra 2005 v okviru zadeve št. COMP/F‑38.121 (Pribor (fitingi)) uvedla postopek zaradi kršitve in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je bilo vročeno tožečima strankama (točki 123 in 124 obrazložitve [sporne] odločbe).
12 Komisija je 20. septembra 2006 sprejela [sporno] odločbo.
13 V členu 1 [sporne] odločbe je Komisija ugotovila, da so [tožene stranke v pritožbenem postopku] sodelovale pri kršitvi v teh obdobjih:
– od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004, kar zadeva podjetje Aalberts;
– od 31. januarja 1991 do 22. marca 2001 kot člana skupine IMI in od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004 kot člana skupine Aalberts, kar zadeva podjetji Simplex in Aquatis.
14 Komisija je za to kršitev v členu 2(a) in (b) [sporne] odločbe [toženim strankam v pritožbenem postopku] naložila te globe:
‚(a) [podjetju Aalberts]: 100,8 milijona EUR
od tega solidarno s:
[podjetjem Aquatis]: 55,15 milijona EUR in
[podjetjem Simplex]: 55,15 milijona EUR
(b) 1. [skupini IMI], solidarno s podjetjem IMI Kynoch Ltd: 48,30 milijona EUR
od tega solidarno s:
[…]
[podjetjem Aquatis]: 48,30 milijona EUR in
[podjetjem Simplex]: 48,30 milijona EUR
2. [podjetji Aquatis] in [Simplex] sta solidarno odgovorni za dodatni znesek v višini: 2,04 milijona EUR.‘
15 Na podlagi člena 3 [sporne] odločbe je bilo podjetjem iz člena 1 odrejeno, naj takoj prenehajo kršitev, če tega še niso storila, in se v bodoče vzdržijo kakršnih koli dejanj ali ravnanj, opisanih v členu 1, ter kakršnih koli dejanj ali ravnanj z enakim ali podobnim ciljem ali učinkom.
16 Da bi določila znesek globe za vsako družbo, je Komisija v [sporni] odločbi uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člen[om] 65(5) [Pogodbe ESPJ] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998).
17 Najprej je Komisija pri določanju izhodiščnega zneska globe, ki se določi na podlagi teže kršitve, kršitev zaradi njene narave in geografskega obsega opredelila kot zelo resno (točka 755 obrazložitve [sporne] odločbe).
18 Ker je Komisija nato menila, da se zadevna podjetja med seboj precej razlikujejo, jih je obravnavala različno, in sicer glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu, določen z njihovimi tržnimi deleži. Na podlagi tega je zadevna podjetja razvrstila v šest kategorij, pri čemer se je oprla na del prometa, ki ga je vsako podjetje na ravni EGP [Evropski gospodarski prostor] ustvarilo s proizvodom, na katerega se nanaša ta postopek, med letom 2000, razen za podjetji Aalberts in AFC, za kateri je upoštevala leto 2003 (točka 758 obrazložitve [sporne] odločbe).
19 Podjetje Aalberts je bilo uvrščeno v prvo kategorijo, za katero je izhodiščni znesek globe znašal 60 milijonov EUR, medtem ko je bila skupina IMI uvrščena v drugo kategorijo, za katero je izhodiščni znesek globe znašal 46 milijonov EUR (točka 765 obrazložitve [sporne] odločbe).
20 Nato je Komisija izhodiščni znesek globe, ki jo je naložila vsakemu zadevnemu podjetju, za vsako leto sodelovanja pri kartelu povečala za 10 % in glede na okoliščine primera za vsako obdobje od šestih mesecev do enega leta za 5 %. Za obdobje od 31. decembra 1988 do 31. januarja 1991 je menila, da je treba zaradi omejenega geografskega obsega kartela v tem obdobju globo povečati za 5 % na leto (točka 775 obrazložitve [sporne] odločbe).
21 Nazadnje se je nadaljevanje sodelovanja pri kršitvi po pregledih Komisije, in sicer v obdobju od 25. junija 2003 do 1. aprila 2004, štelo za obteževalno okoliščino, zaradi katere je bilo upravičeno 60‑odstotno povečanje osnovnega zneska globe, ki je bila naložena [toženim strankam v pritožbenem postopku] (točki 779 in 782 obrazložitve [sporne] odločbe).“
Tožba pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
5 Tožene stranke v pritožbenem postopku so s tožbo, vloženo 14. septembra 2006, Splošnemu sodišču predlagale:
– naj člene 1, 2(a) in (b), točka 2, ter 3 sporne odločbe v delu, v katerem se nanašajo nanje, razglasi za nične;
– podredno, naj globo, ki jim je bila naložena, bistveno zmanjša.
6 V pritožbenem postopku so tožene stranke v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navajale pet tožbenih razlogov, in sicer nezakonitost naložitve odgovornosti za kršitev družbi Aalberts kot matični družbi; neobstoj kršitve člena 81 ES; neobstoj sodelovanja pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi iz člena 1 sporne odločbe; kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 in Smernic iz leta 1998 in nazadnje kršitev člena 2 Uredbe št. 1/2003 in člena 11(2) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 ES in 82 ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 81).
7 Splošno sodišče je menilo, da je bilo treba najprej preučiti drugi in tretji tožbeni razlog.
8 Splošno sodišče je v točki 48 izpodbijane sodbe poudarilo, da se ne prereka obstoj ravnanj, ki jih Komisija očita toženim strankam v pritožbenem postopku, in sicer sodelovanja na sestankih združenja Fédération française des négociants en appareils sanitaires, chauffage, climatisation et canalisations (FNAS) med 25. junijem 2003 in 20. januarjem 2004, sodelovanja na telefonski konferenci 16. februarja 2004, ki je potekala v okviru združenja FNAS, stikov med uslužbencem ene od toženih strank v pritožbenem postopku in predstavnikom družbe FRA.BO ter stikov na sejmu 18. marca 2004 v Essnu (Nemčija). Nasprotno, tožene stranke v pritožbenem postopku prerekajo protikonkurenčnost teh ravnanj, ki je nujni pogoj za ugotovitev kršitve člena 81 ES.
9 Splošno sodišče je preučilo dokaze in v točki 68 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodelovanje družbe Simplex pri kršitvi člena 81 ES v spornem obdobju ni bilo pravno zadostno dokazano. V točki 69 izpodbijane sodbe je zato zaključilo, da je treba člen 1 sporne odločbe v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da je družba Simplex v spornem obdobju sodelovala pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi, razglasiti za ničen.
10 V zvezi s sodelovanjem družbe Aquatis pri kršitvi je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni dokazano, da je družba Aquatis vedela, da je s svojim ravnanjem pristopila h kartelu, sestavljenemu iz več delov s skupnim ciljem, niti h kartelu, pri katerem je že sodelovala pred marcem 2001 in ki se je od takrat nadaljeval.
11 Splošno sodišče je zato člen 1 sporne odločbe v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da so v spornem obdobju s tem, da so bila udeležena pri vseh sporazumih in usklajenih ravnanjih na trgu pribora (fitingov) iz bakra in bakrenih zlitin, sodelovala pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi, razglasilo za ničen ne le glede družb Aquatis in Simplex, ampak tudi glede družbe Aalberts, ki ji je bila s sporno odločbo naložena odgovornost za ravnanja hčerinskih družb.
12 Splošno sodišče je menilo, da o drugih tožbenih razlogih ni treba odločati, in je globo 100,8 milijona EUR, ki je bila naložena družbi Aalberts solidarno z družbama Aquatis in Simplex v višini 55,15 milijona EUR, razglasilo za nično, prav tako pa tudi znesek 2,04 milijona EUR, za plačilo katerega sta bili solidarno odgovorni družbi Aquatis in Simplex.
Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
13 Komisija je v utemeljitev razveljavitve izpodbijane sodbe navedla tri pritožbene razloge.
14 Komisija s prvim pritožbenih razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče kršilo več pravil o dokaznem bremenu in različnih postopkovnih pravil, izkrivilo nekatere dokaze in pomanjkljivo obrazložilo presojo dejstev. Z drugim pritožbenim razlogom, ki ga navaja podredno, trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razglasitvi popolne ničnosti sporne odločbe. S tretjim pritožbenim razlogom, ki ga prav tako navaja podredno, če bi Sodišče prva pritožbena razloga zavrnilo, zatrjuje, da je Splošno sodišče pomanjkljivo obrazložilo razglasitev ničnosti člena 2(b), točka 2, sporne odločbe, kršilo prepoved odločanja ultra petita in kršilo načelo kontradiktornosti postopka.
Prvi pritožbeni razlog
Trditve strank
15 Prvi pritožbeni razlog ima dva dela.
– Ločena presoja sodelovanja družb Simplex in Aquatis pri trajajoči kršitvi
16 Komisija meni, da Splošno sodišče ni presojalo trajajočega sodelovanja družbe Aalberts pri kršitvi, temveč je opravilo ločeno in posamično presojo za vsako od obeh hčerinskih družb Simplex in Aquatis. Z izpodbijano sodbo naj bi bila zato kršena sama predpostavka presojanja dokazov sporne odločbe, in sicer da sta družbi Simplex in Aquatis del iste gospodarske enote, in torej eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU in členov 7 in 23(2) Uredbe št. 1/2003. Splošno sodišče bi moralo najprej odgovoriti na tožbeni razlog, da so družba Aalberts in njuni hčerinski družbi del enega podjetja, česar pa v izpodbijani sodbi ni storilo.
– Neupoštevanje več splošnih indicev, zlasti različnih povezav med posameznimi dokazi
17 Komisija zatrjuje, da Splošno sodišče ni upoštevalo več splošnih indicev, ki so mu bili predloženi v sporni odločbi in v okviru postopka na prvi stopnji, in sicer, po eni strani naj bi brez ustreznega razloga ne upoštevalo nekaterih dokazov, po drugi pa naj vseh teh dokazov ne bi preučilo skupaj in tako upoštevalo njihove medsebojne povezave.
18 Splošno sodišče naj bi s takim ravnanjem ne upoštevalo medsebojnih povezav med več dokazi, ki so upoštevni za pravilno presojo usklajenih ravnanj. Komisija meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker se je odločilo za selektivno in razdrobljeno analizo, pri čemer na eni strani ni upoštevalo podobnosti med usklajenimi ravnanji v prvem obdobju kartela (pred pregledi, ki jih je opravila Komisija) in poznejšimi stiki, za katere je odgovorna družba Aalberts, in na drugi očitnih povezav med različnimi usklajenimi kontakti v obdobju od leta 2003 do 2004.
– Izkrivljanje dokazov in neobstoj obrazložitve
19 Komisija meni, da zavrnitev ročno napisanih opomb ge. P. (družba FRA.BO) z dne 25. februarja 2004 in pojasnil, ki jih je v zvezi s tem podalo Splošno sodišče, ni zadostno obrazložena. Splošno sodišče je v točki 60 izpodbijane sodbe sicer potrdilo, da „[n]i izključeno, da gre za neodvisnega uvoznika za družbo Simplex (g. D.), ki se je odločila s 1. marcem 2004 dvigniti svoje cene za 5 %“, vendar naj to nikakor ne bi pojasnilo, zakaj naj bi bilo to pojasnilo upoštevno in kakšne posledice naj bi to imelo.
20 Poleg tega Komisija zatrjuje, da je Splošno sodišče izkrivilo navedbo, zapisano v dnevniku, in izjave družbe FRA.BO. Komisija meni, da bi Splošno sodišče lahko na podlagi analize druge izjave družbe FRA.BO in same navedbe v dnevniku zaključilo le, da je družba Simplex družbo FRA.BO seznanila s 5‑odstotnim dvigom cen v Grčiji, kar se je logično nanašalo na g. D., distributerja.
21 Komisija poleg tega trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo dela dokazov v zvezi s sodelovanjem zastopnikov družbe Simplex (g. Be. in g. H.) z zastopniki družbe IBP Ltd (g. Ha.) na tajnem sestanku na sejmu v Essnu 18. marca 2004. Splošno sodišče naj bi izkrivilo izjave različnih udeležencev v zadevnem kartelu na tej prireditvi, na kateri je prišlo do tajnih sestankov.
22 Nazadnje Komisija zatrjuje, da je Splošno sodišče znova kršilo več splošnih indicev in izkrivilo dejstva pri presoji sodelovanja družbe Aalberts (Aquatis) na sestankih združenja FNAS. Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi pojasnilo upoštevnosti ugotovitve iz točke 60 izpodbijane sodbe, v skladu s katero ni izključeno, da gre za neodvisnega uvoznika za družbo Simplex (g. D.), ki se je odločila s 1. marcem 2004 dvigniti svoje cene za 5 %. Poleg tega naj bi bila obrazložitev Splošnega sodišča protislovna, ker je v obravnavani zadevi ugotovilo, da med sodelovanjem družbe Aalberts na sestankih združenja FNAS in globalnim kartelom ne obstaja „očitna“ povezava, medtem ko je v vzporedni zadevi štelo, da sodelovanje na navedenih sestankih pomeni zadostno povezavo za dokaz obstoja globalne kršitve v zvezi z družbo IBP Ltd (sodba Splošnega sodišča z dne 24. marca 2011 v zadevi IBP in International Building Products France proti Komisiji, T‑384/06, ZOdl., str. II‑1177).
23 Tožene stranke v pritožbenem postopku trdijo, da kršitve, ki se očitajo družbama Aquatis in Simplex, temeljijo na štirih dejstvih, od katerih se dva nanašata na družbo Aquatis, in sicer na sodelovanje zastopnikov zadnjenavedene na petih sestankih odbora za logistiko združenja FNAS in na telefonski konferenci prav tako v okviru združenja FNAS, dve pa na družbo Simplex, in sicer na telefonski stik med zastopnikoma družb FRA.BO in Simplex ter srečanje na sejmu v Essnu 18. marca 2004. Tožene stranke v postopku v glavni stvari menijo, da se ti dogodki vzajemno ne potrjujejo in da je Splošno sodišče logično presojalo zatrjevano sodelovanje teh družb in nato preizkusilo vse dokaze v njihovem kontekstu.
Presoja Sodišča
24 Iz točke 3 izpodbijane sodbe je razvidno, da sta bili družbi Raccord Orléanais in Woeste & Co. hčerinski družbi družbe Aalberts. Družba Aalberts je 30. avgusta 2002 kupila vse delnice teh hčerinskih družb. Obe hčerinski družbi sta bili vključeni v eno od dejavnosti skupine Aalberts, in sicer nadzor tekočin.
25 Prav tako je treba spomniti, da so bile v točkah od 649 do 656 obrazložitve sporne odločbe tožene stranke v pritožbenem postopku štete za eno samo podjetje v smislu člena 81 ES. Zato je Komisija v členu 1 sporne odločbe domnevno kršitvena ravnanja družb Aquatis in Simplex pripisala matični družbi Aalberts.
26 Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, zlasti če ta hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti glede na gospodarske, organizacijske in pravne povezave med tema pravnima osebama (glej sodbo z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 58 in navedena sodna praksa).
27 Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da so tožene stranke v pritožbenem postopku s prvim tožbenim razlogom v svoji tožbi pred Splošnim sodiščem izpodbijale opredelitev družbe Aalberts in njenih hčerinskih družb Aquatis in Simplex kot enega samega podjetja v smislu člena 81 ES.
28 Vendar Splošno sodišče v izpodbijani sodbi tega tožbenega razloga ni preučilo. Omejilo se je na preučitev drugega in tretjega tožbenega razloga in predvsem na vprašanje, ali je bilo mogoče na podlagi preučitve dokazov glede obeh hčerinskih družb Aquatis in Simplex šteti, da sta pri ugotovljeni kršitvi člena 1 sporne odločbe sodelovali ločeno.
29 Splošno sodišče je s tem napačno uporabilo pravo, ker je kršilo samo predpostavko sporne odločbe, in sicer da so družbe Aalberts, Aquatis in Simplex del istega gospodarskega subjekta in torej eno podjetje v smislu člena 81 ES.
30 Prvi del prvega pritožbenega razloga je torej utemeljen.
31 Ob upoštevanju tega je treba preučiti, ali je treba zaradi te napačne uporabe prava izpodbijano sodbo razveljaviti.
32 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da dejstvo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ne more povzročiti neveljavnosti izpodbijane sodbe, če je zadnjenavedena utemeljena še z drugimi pravnimi razlogi (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 47, in z dne 29. marca 2011 v zadevi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, C‑352/09 P, ZOdl., str. I‑2359, točka 136).
33 V tožbi, vloženi pri Splošnem sodišču, bi preučitev tožbenega razloga vodila do dveh rezultatov.
34 Če bi Splošno sodišče ugotovilo, da tri zadevne družbe niso del enega podjetja v smislu konkurenčnega prava Unije, očitki Komisije v zvezi s tem tožbenim razlogom ne bi bili utemeljeni.
35 Če bi pa ugotovilo, da gre za podjetje v smislu konkurenčnega prava Unije, bi taka ugotovitev lahko načeloma vodila do drugačnega izreka, kot je ta v izpodbijani sodbi.
36 Sodišče mora preučiti to drugo trditev.
37 Ni sporno, da je Komisija v sporni odločbi preučila in presodila kartel, ki je bil sklenjen v dveh fazah, ki sta bili prekinjeni s pregledi Komisije marca 2001 v prostorih več podjetij. Preiskava družbe Aalberts je bila opravljena v drugi fazi, in sicer v obdobju od 15. junija 2003 do 1. aprila 2004. Komisija je v zvezi s tem v pritožbi sama uporabila izraz „drugo obdobje“.
38 Komisija je v točki 570 obrazložitve potrdila, da je skupina IMI, predhodnica družbe Aalbert in matična družba družb Aquatis in Simplex, marca 2001 takoj po pregledih Komisije prenehala sodelovati pri kartelu. Poleg tega je v točki 80 izpodbijane sodbe izjava tožečih strank na prvi stopnji, da se je družba Aalberts, ko je pridobila vse dejavnosti proizvodnje in distribucije pribora (fitingov) skupine IMI, prepričala, da so skupina IMI in njeni hčerinski družbi Raccord Orléanais in Woeste & Co. dejansko prenehali sodelovati pri spornem kartelu. Komisija te trditve ne izpodbija. Splošno sodišče podrobneje glede družbe Aquiatis v točki 114 izpodbijane sodbe navaja, ker je bil kapital družbe Aquatis pod nadzorom skupine IMI, je to podjetje prenehalo sodelovati pri kršitvi takoj po pregledih Komisije marca 2001.
39 V vsakem primeru v obdobju od marca 2001 do 25. junija 2003 Komisija ni zatrjevala nobenega dogodka, ki bi ga bilo mogoče šteti za kršitev s strani družb Aalberts in njenih hčerinskih družb. Zato je treba šteti za dokazano, da v tem referenčnem obdobju nobena članica skupine Aalberts ni sodelovala pri spornem kartelu.
40 Čeprav bi bilo treba v teh okoliščinah šteti, da so družbe Aalberts, Aquatis in Simplex del enega podjetja v smislu konkurenčnega prava Unije, da bi bila odgovornost za kartel pripisana temu podjetju, bi morala vsaj ena od članic te skupine znova pristopiti h kartelu (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2013 v zadevi Komisija proti Tomkins, C‑286/11 P, točka 37).
41 Splošno sodišče je zato pravilno ravnalo, ko je preučilo vsa bremenilna dejstva, navedena v sporni odločbi, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da je hčerinska družba Aalberts znova pristopila h kartelu.
42 Splošno sodišče je tako na eni strani v točki 68 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „sodelovanje podjetja Simplex pri kršitvi člena 81 ES v spornem obdobju ni bilo dokazano pravno zadostno“, in na drugi v točki 119 izpodbijane sodbe, „da ni dokazano, da je podjetje Aquatis vedelo, da je s svojim ravnanjem pristopilo h kartelu, sestavljenemu iz več delov s skupnim ciljem, niti h kartelu, pri katerem je že sodelovalo pred marcem 2001 in ki se je nadaljeval“.
43 Vendar na podlagi ničesar ni mogoče sklepati, da bi Splošno sodišče ugotovilo, da sta ena ali dve zadevni družbi kršili konkurenčno pravo Unije, če bi predhodno ugotovilo, da te družbe skupaj sestavljajo eno podjetje v smislu konkurenčnega prava Unije.
44 Poleg tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče dejstva presodilo ob upoštevanju spisa, ki mu je bil predložen, zlasti povezave med družbami Aalberts, Aquatis in Simplex.
45 Ob upoštevanju tega napačna uporaba prava, ki je ugotovljena v točki 29 te sodbe, ne more voditi do razveljavitve izpodbijane sodbe.
46 Komisija v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je za vsako od hčerinskih družb ločeno preučilo dokaze, ne da bi pri ocenjevanju, ali je ravnanje vsake od hčerinskih družb kršitev, upoštevalo povezave med vsemi dokazi.
47 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz člena 256(1), drugi pododstavek, ES in člena 58, prvi pododstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo teh dejstev. Ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejstva, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravlja nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in nad pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Splošno sodišče (sodba z dne 19. decembra 2012 v zadevi Bavaria proti Komisiji, C‑445/11 P, točka 23 in navedena sodna praksa).
48 Ugotoviti je treba, da je Komisija s tem delom pritožbenega razloga Sodišče pozvala, naj znova presodi dejstva. Presoja dokazov, ki jo Komisija izpodbija, se tako prenese na presojo dejstev, ki je, razen če dokazi, predloženi Splošnemu sodišču, niso bili izkrivljeni, ni mogoče podrediti nadzoru Sodišča (glej sodbo z dne 19. decembra 2012 v zadevi Bavaria proti Komisiji, C‑445/11 P, točka 24 in navedena sodna praksa).
49 Drugi del prvega pritožbenega razloga zato ni dopusten.
50 V zvezi s tretjim delom prvega pritožbenega razloga je treba spomniti, da kadar pritožnica navaja, da naj bi Splošno sodišče dokaze izkrivilo, mora na podlagi člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 51, prvi pododstavek, Statuta Sodišča in člena 168(1)(d) Poslovnika Sodišča natančno opredeliti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, in dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njenem mnenju povzročile, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze (glej v tem smislu sodbo z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 50).
51 Tako izkrivljanje je podano, če je presoja obstoječih dokazov, ne da bi se uporabili novi, očitno napačna (glej sodbi z dne 18. januarja 2007 v zadevi PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točka 37, in z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točka 17).
52 Vendar je Komisija v tem tretjem delu prvega pritožbenega razloga zgolj predlagala, naj Splošno sodišče drugače razlaga različne dokaze v zvezi z zatrjevanim sodelovanjem družbe Simplex pri spornem kartelu, zlasti ročno napisane opombe ge. P. v zvezi s telefonskim stikom z g. W. z dne 25. februarja 2004 in izjave g. Be., g. H. in g. Ha. v zvezi z domnevno usklajenim stikom, ki naj bi potekal na sejmu v Essnu 18. marca 2004. Na podlagi trditev, ki jih je v obravnavani zadevi navedla Komisija, ni mogoče ugotoviti, da naj bi Splošno sodišče očitno preseglo meje razumne presoje navedenih dokazov (glej po analogiji sodbo z dne 10. februarja 2011 v zadevi Activision Blizzard Germany proti Komisiji, C‑260/09 P, ZOdl., str. I‑419, točka 57).
53 Nazadnje, trditev Komisije v zvezi z zatrjevanim neobstojem obrazložitve se nanaša na vsebino presoje navedenih ročno napisanih opomb z dne 25. februarja 2004. Čeprav Splošno sodišče ni pojasnilo upoštevnosti ugotovitev iz točke 60 izpodbijane sodbe, pa je v točki 61 te sodbe ugotovilo, da sklop zadevnih opomb „sam po sebi ne zadošča za to, da bi se dokazalo sodelovanje podjetja Simplex pri kršitvi, ki se očita v tem primeru [tako da n]e sme namreč biti izključeno, da je mogoče ta stik razumeti kot osamljen dogodek [in da p]oleg tega […] zgolj s tem sklopom ročno napisanih opomb prav tako ni mogoče dokazati, da je bilo podjetje Simplex leta 2003 vpleteno v kartel“. Tudi očitka v zvezi z zatrjevano protislovno obrazložitvijo ni mogoče sprejeti. Medtem ko je Splošno sodišče v zgoraj navedeni sodbi IBP in International Building Products France proti Komisiji ugotovilo, da je bilo z dokazi sodelovanje zadevnih tožečih strank pri kršitvi iz člena 1 sporne odločbe pravno zadostno dokazano, pa presoja dokazov, povezanih z družbami Aalberts, Aquatis in Simplex, v izpodbijani sodbi Splošnemu sodišču ni omogočila, da utemelji tako ugotovitev v zvezi z zatrjevanim podjetjem, ki naj bi ga sestavljale navedene družbe.
54 Tretji del prvega pritožbenega razloga zato ni utemeljen.
55 Prvi pritožbeni razlog, ki ga je Komisija navedla v utemeljitev svoje pritožbe, je treba zato zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog
Trditve strank
56 Z drugim pritožbenih razlogom Komisija zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razglasitvi popolne ničnosti sporne odločbe v zvezi s hčerinsko družbo Aquatis in matično družbo Aalberts, Splošno sodišče pa je potrdilo sodelovanje družbe Aquatis pri dejavnostih kartela na francoskem trgu. V izpodbijani sodbi naj bi bila podana napačna uporaba prava vsaj v dveh pogledih.
57 Prvič naj bi bilo pravo napačno uporabljeno, ker je Splošno sodišče sporno odločbo razglasilo za nično, ker je bila raven seznanjenosti družbe Aquatis s kartelom drugačna kot pri drugih družbah, ki so sodelovale na sestankih združenja FNAS v Franciji.
58 Drugič naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, ko naj bi preseglo svoja pooblastila z razglasitvijo popolne ničnosti odločbe o družbi Aalberts in njenih hčerinskih družbah, čeprav naj bi bila ustreznejša rešitev razglasitev delne ničnosti. Komisija namreč meni, da če je družba Aquatis v dveh referenčnih fazah kartela storila dve različni kršitvi, potem je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je celotni znesek globe razglasilo za ničnega, namesto da bi ga preprosto znižalo, da bi se odrazila kršitev, in sicer njeno sodelovanje na sestankih združenja FNAS v drugi fazi kartela.
59 Tožene stranke v pritožbenem postopku menijo, da je treba drugi pritožbeni razlog zavreči kot delno nedopusten, ker gre v bistvu za predlog za ponovno presojo dejstev, ki so bila navedena že na prvi stopnji. Podredno naj bi bilo treba ta drugi pritožbeni razlog zavrniti, ker naj bi temeljil na napačni razlagi izpodbijane sodbe in na nepravilni uporabi pojma enotna, zapletena in trajajoča kršitev.
Presoja Sodišča
60 Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točki 108 izpodbijane sodbe opozorilo, da je Komisija v izpodbijani odločbi družbi Aquatis očitala, da je v spornem obdobju sodelovala pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi na celotnem „vseevropskem“ trgu, ki je opisana v členu 1 sporne odločbe.
61 Splošno sodišče je – potem ko je v točki 109 izpodbijane sodbe opozorilo, da so bili konstitutivni elementi enotne, zapletene in trajajoče kršitve po marcu 2001 dvostranski stiki, stiki na trgovskem sejmu in stiki v okviru združenja FNAS, katerih namen je bil usklajevanje cen – v točki 110 navedene sodbe ugotovilo, da je družba Aquatis v spornem obdobju sodelovala zgolj na sestankih združenja FNAS, in ne pri drugih dveh delih kršitve. Vendar je Splošno sodišče v točki 119 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni dokazano, da je družba Aquatis vedela, da je s svojim ravnanjem pristopila h kartelu, sestavljenemu iz več delov s skupnim ciljem, niti h kartelu, pri katerem je že sodelovalo pred marcem 2001 in ki se je nadaljeval, ter je člen 1 sporne odločbe, v delu, v katerem se nanaša na tožene stranke, v celoti razglasilo za ničen.
62 V zvezi z zatrjevano napačno uporabo prava, navedeno v točki 57 te sodbe, je treba poudariti, da tudi če bi bilo mogoče ravnanje družbe Aquatis na sestankih združenja FNAS opredeliti za protikonkurenčno, je jasno, da merila, določena s sodno prakso Sodišča za to, da bi bilo mogoče to ravnanje šteti za element enotne, zapletene in trajajoče, ne bi bila izpolnjena.
63 V skladu s sodno prakso bi bilo namreč treba ugotoviti, da je to podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno s kršitvenim ravnanjem, ki so ga izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012 v zadevi Komisija proti Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, točka 42 in navedena sodna praksa). Ugotovitve Splošnega sodišča v točkah 112 in 119 izpodbijane sodbe torej izključujejo to možnost.
64 Glede vprašanja, ali bi Splošno sodišče, kot to zatrjuje Komisija, moralo v vsakem primeru člen 1 sporne določbe v delu, v katerem se nanaša na tožene stranke v pritožbenem postopku, razglasiti za delno ničen, ker naj bi zadevno podjetje sodelovalo pri konstitutivnem elementu enotne in trajajoče kršitve, in sicer na sestankih združenja FNAS, je Sodišče že odločilo, da je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar so elementi, katerih ničnost se zahteva, ločljivi od preostalega akta (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Verhuizingen Coppens, točka 38 in navedena sodna praksa).
65 Vendar je treba ugotoviti, da se s sporno odločbo toženim strankam v pritožbenem postopku očita njihovo sodelovanje pri enotni, zapleteni in trajajoči kršitvi. V tej odločbi sodelovanje družbe Aquatis na sestankih združenja FNAS ni opredeljeno kot kršitev člena 81 ES. Nasprotno, točka 546 obrazložitve sporne odločbe, v kateri so naštete protikonkurenčne dejavnosti, na katere se nanaša ta odločba, se ne sklicuje na sestanke združenja FNAS. Poleg tega je v točki 590 obrazložitve sporne odločbe izrecno potrjeno, da je Komisija štela „da bi bila členitev tega trajajočega ravnanja [zadevnih podjetij], za katerega je značilen en cilj, na več ločenih kršitev umetna, saj je šlo, nasprotno, za enotno kršitev, ki se je postopoma udejanjila tako prek sporazumov kot prek usklajenih ravnanj“.
66 V teh okoliščinah, tudi če bi imeli sestanki združenja FNAS protikonkurenčne cilje ali posledice, navedeni konstitutivni element enotne, zapletene in trajajoče kršitve ne bi bil ločljiv od preostalega akta v smislu sodne prakse, navedene v točki 64 te sodbe.
67 Splošno sodišče je zato, potem ko je ugotovilo, da ni bilo mogoče očitati sodelovanja podjetja pri enotnem, zapletenem in trajajočem kartelu, člen 1 izpodbijane določbe v delu, v katerem se nanaša na tožene stranke v pritožbenem postopku, utemeljeno v celoti razglasilo za ničen.
68 Drugi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog
Trditve strank
69 Komisija meni, da Splošno sodišče razglasitve ničnosti člena 2(b), točka 2, sporne odločbe ni zadostno obrazložilo. Splošno sodišče naj bi glede zgornje meje 10 % iz člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, izračunane na podlagi skupnega prometa samo družb Aquatis in Simplex, odločilo ultra petita, ker se tožene stranke v pritožbenem postopku na ta pritožbeni razlog niso sklicevale.
70 Poleg tega naj se tožene stranke v pritožbenem postopku na kršitev člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 ne bi sklicevale niti v pisnih stališčih niti na obravnavi pred Splošnim sodiščem. Komisija zato meni, da naj bi Splošno sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka in pravico do poštenega sojenja. V izpodbijani sodbi tako naj ne bi bilo mogoče zakonito ugotoviti kakršnekoli napake pri izračunu deleža globe v členu 2(b), točka 2, sporne odločbe in bi jo bilo treba zato razglasiti za nično tudi s tega vidika.
71 Tožene stranke v pritožbenem postopku izpodbijajo trditev Komisije in predlagajo zavrnitev tega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
72 Splošno sodišče je v točkah 123 in 124 izpodbijane sodbe pojasnilo metodologijo izračuna, ki jo je uporabilo, da je prišlo do zneska globe 2,04 milijona EUR, naložene družbama Aquatis in Simplex ter navedene v členu 2(b), točka 2, sporne odločbe.
73 Iz točke 123 izpodbijane sodbe je razvidno, da je znesek 100,8 milijona EUR za globo, ki jo je Komisija s sporno odločbo naložila družbi Aalbert, pomemben dejavnik pri navedenem izračunu. Ker je bil ta znesek zaradi odprave globe, naložene družbi Aalberts, odstranjen, je znesek, določen v členu 2(b), točka 2, sporne odločbe, postal nujno nepravilen, kar utemeljuje njegovo odpravo.
74 Opozorilo Splošnega sodišča v točki 125 izpodbijane sodbe, da je skupina IMI pred sprejetjem sporne odločbe razpadla na več različnih subjektov, je odvečno in ne spreminja ugotovitve iz prejšnje točke.
75 Tretji pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.
76 Ker so bili vsi pritožbeni razlogi zavrnjeni, je treba pritožbo v celoti zavrniti.
Nasprotna pritožba
77 Spomniti je treba, da so tožene stranke v pritožbenem postopku vložile nasprotno pritožbo za primer, če bi Sodišče pritožbi ugodilo. Iz točke 76 te sodbe je razvidno, da je Sodišče pritožbo Komisije zavrnilo.
78 Ob upoštevanju tega nasprotne pritožbe ni treba preizkusiti.
Stroški
79 Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče.
80 V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Družbe Aalberts, Aquatis in Simplex so predlagale, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov postopka na tej stopnji.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Nasprotne pritožbe ni treba preizkusiti.
3. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Podpisi