SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 18. julija 2013(*)
„Pritožba – Razširjanje televizijskih programov – Direktiva 89/552/EGS – Člen 3a – Ukrepi, ki jih je Združeno kraljestvo sprejelo v zvezi z dogodki velikega družbenega pomena za to državo članico – Evropsko prvenstvo v nogometu – Sklep, s katerim so ukrepi razglašeni za združljive s pravom Unije – Obrazložitev – Člena 49 ES in 86 ES – Lastninska pravica“
V zadevi C‑201/11 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 27. aprila 2011,
Union des associations européennes de football (UEFA), ki jo zastopata D. Anderson, QC, in D. Piccinin, barrister, po pooblastilu B. Keane in T. McQuail, solicitors,
tožeča stranka,
druge stranke v postopku so
Evropska komisija, ki jo zastopajo E. Montaguti, N. Yerrell in A. Dawes, agenti, skupaj z M. Gray, barrister, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka na prvi stopnji,
Kraljevina Belgija,
Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopajo L. Seeboruth in J. Beeko, agenta, skupaj s T. de la Mare, barrister,
intervenienta na prvi stopnji,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi R. Silva de Lapuerta, v funkciji predsednice tretjega senata, K. Lenaerts, E. Juhász, J. Malenovský (poročevalec) in D. Šváby, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Jääskinen,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. septembra 2012,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. decembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
1 Union des associations européennes de football (UEFA) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 17. februarja 2011 v zadevi UEFA proti Komisiji (T‑55/08, ZOdl., str. II‑271, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njen predlog za razglasitev delne ničnosti Sklepa Komisije 2007/730/ES z dne 16. oktobra 2007 o združljivosti ukrepov, ki jih sprejme Združeno kraljestvo v skladu s členom 3a(1) Direktive Sveta 89/552/EGS o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, s pravom Skupnosti (UL L 295, str. 12, v nadaljevanju: sporni sklep).
Pravni okvir
2 Direktiva Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 224), kakor je bila spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 97/36/ES z dne 30. junija 1997 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 321, v nadaljevanju: Direktiva 89/552), je vsebovala člen 3a, ki je bil uveden z Direktivo 97/36/ES in je določal:
„1. Vsaka država članica sme sprejeti ukrepe v skladu s pravom Skupnosti, s katerimi zagotovi, da izdajatelji televizijskih programov pod njeno sodno pristojnostjo ne razširjajo tistih dogodkov, ki v tej državi članici veljajo za dogodke velikega družbenega pomena, na ekskluzivni osnovi, s čimer bi večji delež javnosti v tej državi članici prikrajšali za možnost spremljanja takšnih dogodkov prek neposrednega prenosa ali prek poznejšega prenosa na brezplačni televiziji. Če stori tako, mora zadevna država članica sestaviti seznam določenih nacionalnih ali drugih dogodkov, ki zanjo veljajo kot dogodki velikega družbenega pomena. To stori jasno in pregledno ter pravočasno in učinkovito. Pri tem zadevna država članica določi tudi to, ali morajo biti takšni dogodki dostopni v celotnem ali delnem neposrednem prenosu, ali v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu.
2. Države članice Komisijo takoj obvestijo o vsakem ukrepu, ki so ga ali ga bodo sprejele v skladu z odstavkom 1. Komisija v treh letih od dneva obvestila preveri, ali so takšni ukrepi skladni s pravom Skupnosti in o njih obvesti druge države članice. Komisija zaprosi za mnenje odbora, ki je bil ustanovljen v skladu s členom 23a. Sprejete ukrepe takoj objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti, najmanj enkrat letno pa objavi tudi konsolidirani seznam ukrepov, ki so jih sprejele države članice.
3. Države članice z ustreznimi sredstvi v skladu s svojimi zakonodajami zagotovijo, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo ne izvajajo ekskluzivnih pravic, ki so jih ti izdajatelji televizijskih programov kupili po datumu objave te direktive, s čimer bi večji delež javnosti v drugi državi članici prikrajšali za možnost spremljanja dogodkov, ki jih je ta druga država članica določila v skladu s predhodnimi odstavki, bodisi v celotnem ali delnem neposrednem prenosu bodisi v primerih, ko je to potrebno ali primerno iz objektivnih razlogov javnega interesa, v celotnem ali delnem poznejšem prenosu na brezplačni televiziji, kar je ta druga država določila v skladu z odstavkom 1.“
3 V uvodnih izjavah od 18 do 22 Direktive 97/36 je navedeno:
„(18) ker je bistvenega pomena, da države članice lahko sprejmejo ukrepe, s katerimi bi zaščitile pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotovile dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena, kot so denimo olimpijske igre, nogometni svetovni pokal in evropsko nogometno prvenstvo [v nadaljevanju: EURO]; ker si države članice v ta namen ohranjajo pravico do sprejemanja ukrepov, skladnih s pravom Skupnosti, ki so namenjeni reguliranju izvrševanja ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja takšnih dogodkov s strani izdajateljev televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo;
(19) ker je treba zato, da bi se izognili morebitnim pravnim nejasnostim in tržnemu izkrivljanju ter uredili prosti pretok televizijskih storitev, sprejeti dogovore v okviru Skupnosti, pri čemer je treba upoštevati potrebo po preprečevanju možnosti, da bi obšli nacionalne ukrepe za zaščito zakonitih splošnih interesov;
(20) ker je še zlasti ustrezno, da se v tej direktivi oblikujejo določbe v zvezi z izvrševanjem ekskluzivnih pravic televizijskega razširjanja, ki so jih izdajatelji televizijskih programov morda kupili v zvezi z dogodki, ki jim pripisujemo velik družbeni pomen, v državi članici, ki nima sodne pristojnosti nad temi izdajatelji; […]
(21) ker morajo za namene te direktive dogodki velikega družbenega pomena ustrezati določenim merilom, pomeni da morajo biti izjemni dogodki, ki so predmet zanimanja širše javnosti v Evropski uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in jih vnaprej organizira prireditelj, ki je pravno upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo;
(22) ker za namene te direktive ‚brezplačna televizija‘ pomeni razširjanje programov po javnem ali komercialnem kanalu, ki so javnosti dostopni brez dodatnega plačila k že obstoječim načinom financiranja televizijskih organizacij, ki prevladuje v posamezni državi članici (kot so televizijska naročnina in/ali osnovna priključnina na kabelsko omrežje).“
Dejansko stanje spora
4 Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 5 do 15 izpodbijane sodbe:
„5 [UEFA] je vodilni organ evropskega nogometa. Njen glavni cilj je spodbujanje razvoja evropskega nogometa, prav tako pa organizira nekaj mednarodnih tekmovanj v nogometu, med drugim tudi končnico Evropskega prvenstva v nogometu (v nadaljevanju: [končnica] EUR[A]), v okviru katerega se vsaka štiri leta spoprime 16 državnih reprezentanc na skupaj 31 tekmah. UEFI spodbujanje razvoja evropskega nogometa omogočajo dohodki od prodaje komercialnih pravic v zvezi s temi tekmovanji. UEFA v zvezi s tem trdi, da 64 % dohodka od prodaje komercialnih pravic v zvezi s [končnico] EUR[A] izhaja iz prodaje pravic za televizijske prenose tekem.
6 Minister za kulturo, medije in šport Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (v nadaljevanju: minister) je na podlagi dela IV Broadcasting Act 1996 (zakon o radiodifuziji iz leta 1996) s sklepom z dne 25. junija 1998 pripravil seznam dogodkov velikega družbenega pomena za Združeno kraljestvo, na katerem je tudi [končnica] EUR[A].
7 Pred sprejetjem tega seznama je minister julija 1997 začel posvetovanje z 42 različnimi organi glede meril za presojo družbenega pomena različnih dogodkov za Združeno kraljestvo. Na podlagi tega postopka je bil sprejet seznam meril, ki je naveden v dokumentu ministrstva za kulturo, medije in šport iz novembra 1997, ki ga minister uporablja za pripravo seznama dogodkov velikega družbenega pomena za Združeno kraljestvo. V skladu s tem dokumentom je dogodek mogoče uvrstiti na seznam, zlasti če je posebno odmeven na nacionalni ravni, in ne samo med tistimi osebami, ki običajno spremljajo zadevno športno panogo. V skladu s tem dokumentom je kot tak dogodek mogoče opredeliti nacionalni ali mednarodni športni dogodek na najvišji ravni ali dogodek, v katerem sodeluje državna reprezentanca ali športniki iz Združenega kraljestva. Med dogodki, ki izpolnjujejo ta merila, imajo dogodki, ki pritegnejo veliko televizijskih gledalcev ali ki se običajno neposredno prenašajo na brezplačnih televizijah, več možnosti za uvrstitev na seznam. Minister pri presoji prav tako upošteva druge dejavnike glede posledic za zadevni šport, kot so možnost neposrednega prenašanja dogodka v celoti, vpliv na dohodke na zadevnem športnem področju, posledice za trg radiodifuzije in obstoj okoliščin, ki zagotavljajo dostop do dogodka prek poznejšega televizijskega ali radijskega prenosa.
8 Minister je nato v skladu s členom 97 Broadcasting Act 1996 začel postopek posvetovanja glede posameznih dogodkov, ki bi jih bilo treba uvrstiti na seznam. V okviru tega posvetovanja je prosil za mnenje več zadevnih organov, zainteresiranih oseb in imetnikov pravic do televizijskega prenosa, kot je UEFA. Poleg tega je posvetovalni odbor z nazivom Advisory Group on listed events (posvetovalna skupina za dogodke s seznama), ki ga je ustanovil minister, izdal mnenje o dogodkih, ki bi jih bilo treba uvrstiti na seznam, in glede [končnice] EURA predlagal, naj se na seznam uvrstijo finale, polfinale in tekme, v katerih sodelujejo nacionalna moštva Združenega kraljestva.
9 Na podlagi člena 98 Broadcasting Act 1996, kakor je bil spremenjen s Television Broadcasting Regulations 2000 (uredba o razširjanju televizijskih programskih vsebin iz leta 2000), se izdajatelji televizijskih programov delijo na dve kategoriji. V prvo spadajo tisti, ki opravljajo brezplačno storitev, ki jo poleg tega lahko uporablja najmanj 95 % prebivalstva Združenega kraljestva [v nadaljevanju: izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe]. V drugo pa spadajo tisti, ki teh pogojev ne izpolnjujejo [in zajema zlasti izdajatelje televizijskih programov, ki upravljajo plačljive programe].
10 Poleg tega na podlagi člena 101 Broadcasting Act 1996, kakor je bil spremenjen s Television Broadcasting Regulations 2000, izdajatelj televizijskih programov, ki spada v eno od teh kategorij, lahko neposredno prenaša celoten dogodek ali del dogodka, ki je vpisan na seznam, samo če je izdajatelj iz druge kategorije pridobil pravico do neposrednega prenosa istega celotnega dogodka ali istega dela tega dogodka v isti ali v bistvu isti regiji. Če ta pogoj ni izpolnjen, mora izdajatelj, ki želi neposredno prenašati celoten zadevni dogodek ali njegov del, pridobiti predhodno dovoljenje Office of Communications (urad za komunikacije).
11 V skladu s členom 3 Code on Sports and Other Listed and Designated Events (kodeks o športnih in drugih dogodkih, vpisanih na seznam), kot je veljal leta 2000, so dogodki, ki so vpisani na seznam dogodkov velikega družbenega pomena, razdeljeni v dve skupini. V ‚skupini A‘ so dogodki, ki jih ni mogoče ekskluzivno neposredno prenašati, če niso izpolnjeni nekateri pogoji. V ‚skupini B‘ so dogodki, ki jih je mogoče ekskluzivno neposredno prenašati le, če so bile sprejete določbe, zato da se zagotovi poznejši prenos.
12 V skladu s členom 13 Code on Sports and Other Listed and Designated Events lahko Office of Communications da dovoljenje za dogodke iz ‚skupine A‘ s seznama, med katere spada [končnica] EUR[A], če so bile zadevne pravice do prenosa pravično in razumno javno ponujene vsem izdajateljem televizijskih programov, noben izdajatelj iz druge kategorije pa ni izrazil zanimanja za njihov nakup.
13 Združeno kraljestvo je z dopisom z dne 25. septembra 1998 na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552 Komisiji Evropskih skupnosti posredovalo seznam dogodkov, ki ga je pripravil minister. Po izmenjavi dopisov med Združenim kraljestvom in Komisijo in po novem obvestilu o ukrepih z dne 5. maja 2000 je generalni direktor generalnega direktorata (GD) Komisije za izobraževanje in kulturo z dopisom z dne 28. julija 2000 Združeno kraljestvo obvestil, da Komisija nima zadržkov zoper ukrepe te države članice in da bodo ti zato objavljeni v naslednji številki Uradnega lista Evropskih skupnosti.
14 Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. decembra 2005 v zadevi Infront WM proti Komisiji (T‑33/01, ZOdl., str. II‑5897) odločitev iz dopisa z dne 28. julija 2000 razglasilo za nično, ker bi jo glede na to, da pomeni odločbo v smislu člena 249 ES, moral sprejeti kolegij članov Komisije […].
15 Komisija je na podlagi [te sodbe] sprejela [sporni sklep].“
Sporni sklep
5 Člen 1 spornega sklepa določa:
„Ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo v skladu s členom 3a(1) [Direktive 89/552] in jih 5. maja 2000 priglasilo Komisiji ter so objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti C 328 z dne 18. novembra 2000, so v skladu s pravom Skupnosti.“
6 V skladu s členom 3 navedenega sklepa „začne ta sklep veljati 18. novembra 2000“.
7 V točkah od 3 do 6, od 18 do 21 ter 24 in 25 obrazložitve spornega sklepa je navedeno:
„(3) Komisija je pri preverjanju upoštevala razpoložljive podatke o medijskem prostoru Združenega kraljestva.
(4) Seznam dogodkov, ki so za družbo zelo pomembni in ki jih vključujejo ukrepi Združenega kraljestva, je bil pripravljen na jasen in pregleden način, v Združenem kraljestvu pa se je začelo obsežno posvetovanje.
(5) Komisija meni, da izpolnjujejo dogodki, navedeni med ukrepi Združenega kraljestva, vsaj dve od naslednjih meril, ki so zanesljivi pokazatelji pomembnosti dogodkov za družbo: (i) poseben vsesplošni odziv v državi članici in ne le pomembnost za tiste, ki običajno spremljajo zadevni športni dogodek ali dejavnost; (ii) prebivalci države članice dogodku vsesplošno pripisujejo posebno kulturno pomembnost, zlasti glede spodbujanja kulturne identitete; (iii) vključenost državne reprezentance v zadevni dogodek v okviru mednarodno pomembnega tekmovanja ali turnirja; in (iv) dejstvo, da se dogodek običajno predvaja na brezplačni televiziji in da pritegne velik del televizijskih gledalcev.
(6) Znatno število dogodkov, navedenih na seznamu ukrepov Združenega kraljestva, vključno z letnimi in zimskimi olimpijskimi igrami, finalnimi tekmami svetovnega pokala in [končnicami EURA], spada med dogodke, ki se običajno uvrščajo med zelo pomembne dogodke za družbo, kot je izrecno navedeno v uvodni izjavi 18 Direktive [97/36]. Ti dogodki imajo v Združenem kraljestvu poseben vsesplošni odziv, saj so priljubljeni zlasti pri širši javnosti (ne glede na državljanstvo udeležencev) in ne le pri tistih, ki običajno spremljajo športne dogodke.
[…]
(18) Navedeni dogodki, vključno s tistimi, ki se obravnavajo kot celota in ne kot vrsta posameznih dogodkov, se običajno predvajajo na brezplačni televiziji in pritegnejo velik del televizijskih gledalcev. Kadar to izjemoma ne velja (navedene tekme svetovnega pokala v kriketu), je seznam omejen (ker vključuje finalno tekmo, polfinalni tekmi in tekme, na katerih sodelujejo državne reprezentance) in zahteva le ustrezno sekundarno oddajanje ter v vseh primerih izpolnjuje dve merili, ki sta zanesljiva pokazatelja pomembnosti dogodkov za družbo (uvodna izjava 13).
(19) Zaradi velikega javnega interesa, da se zagotovi javni dostop do predvajanja dogodkov, ki so zelo pomembni za družbo, se zdijo ukrepi Združenega kraljestva sorazmerni in jih je mogoče šteti kot upravičeno odstopanje od temeljne svobode opravljanja storitev iz Pogodbe ES.
(20) Ukrepi Združenega kraljestva so skladni s pravili [Evropske skupnosti] o konkurenci, ker določitev izdajatelja televizijskega programa, ki izpolnjuje pogoje za predvajanje navedenih dogodkov, temelji na objektivnih merilih, ki omogočajo dejansko in potencialno konkurenco pri pridobivanju pravic do predvajanja teh dogodkov. Poleg tega tudi število navedenih dogodkov ni tako nesorazmerno, da bi lahko povzročilo izkrivljenje konkurence na končnih trgih brezplačne in plačljive televizije.
(21) Sorazmernost ukrepov Združenega kraljestva je podkrepljena z dejstvom, da zahteva veliko navedenih dogodkov le ustrezno sekundarno oddajanje.
[…]
(24) Iz [zgoraj navedene] sodbe [Splošnega sodišča v zadevi Infront WM proti Komisiji], je razvidno, da izjava, da so ukrepi, sprejeti v skladu s členom 3a(1) [Direktive 89/552], v skladu s pravom Skupnosti, pomeni sklep, ki ga mora zato Komisija sprejeti. Skladno s tem je treba s tem sklepom izjaviti, da so ukrepi, ki jih je priglasilo Združeno kraljestvo, v skladu s pravom Skupnosti. Ukrepi, navedeni v Prilogi k temu sklepu, se v skladu s členom 3a(2) [Direktive 89/552] objavijo v Uradnem listu Evropske unije.
(25) Da se zagotovi pravna varnost, mora ta sklep veljati od datuma prve objave ukrepov, ki jih je priglasilo Združeno kraljestvo, v Uradnem listu Evropske unije.“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
8 UEFA je pri Splošnem sodišču v utemeljitev predloga za razglasitev delne ničnosti spornega sklepa navedla osem tožbenih razlogov. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi zavrnilo vse tožbene razloge in tožbo v celoti zavrnilo. Hkrati je zavrnilo predlog UEFE za sprejetje ukrepov procesnega vodstva, s katerim je predlagala, naj Splošno sodišče Komisijo pozove k predložitvi več dokumentov.
Pritožba
9 UEFA v pritožbi navaja v bistvu sedem pritožbenih razlogov, prvič, napačno uporabo prava ter napačno presojo glede pogoja jasnosti in preglednosti, drugič, napačno uporabo prava in napačno presojo glede opredelitve končnice EURA za dogodek velikega družbenega pomena za Združeno kraljestvo, tretjič, napačno uporabo prava pri uporabi določb Pogodbe za javna podjetja in podjetja, ki jim države članice podelijo posebne ali ekskluzivne pravice, četrtič, napačno uporabo prava pri uporabi drugih določb Pogodbe glede konkurence, petič, napačno uporabo prava pri uporabi določb Pogodb glede svobode opravljanja storitev in glede načela sorazmernosti, šestič, napačno uporabo prava pri uporabi lastninske pravice, in sedmič, napačno uporabo prava pri obrazložitvi spornega sklepa.
Uvodne ugotovitve
10 Najprej je treba navesti, da je zakonodajalec Unije s členom 3a(1) Direktive 89/552 države članice pooblastil, da lahko določene dogodke opredelijo za dogodke velikega družbenega pomena za zadevno državo članico (v nadaljevanju: dogodek velikega pomena) in je tako v okviru diskrecijske pravice, ki mu jo podeljuje Pogodba, izrecno dopustil omejitve svobode opravljanja storitev, svobode ustanavljanja, svobodne konkurence in lastninske pravice, ki so neizogibna posledica takšne določitve. Kot izhaja iz uvodne izjave 18 Direktive 97/36, je zakonodajalec štel, da so takšne omejitve upravičene s ciljem, da se zaščiti pravica do obveščenosti in širši javnosti zagotovi dostop do televizijskega spremljanja teh dogodkov.
11 Sodišče je tudi že potrdilo legitimnost uresničevanja tega cilja in poudarilo, da lahko ekskluzivno trženje dogodkov velikega javnega interesa znatno omeji dostop javnosti do informacij o teh dogodkih. V demokratični in pluralistični družbi pa je dostop do informacij posebnega pomena, kar se še posebej kaže ravno pri takšnih dogodkih (glej sodbo z dne 22. januarja 2013 v zadevi Sky Österreich, C‑283/11, točki 51 in 52).
12 Drugič, treba je pojasniti, da je na podlagi člena 3a(1) Direktive 89/552 opredelitev dogodkov velikega pomena naloga le držav članic, ki imajo v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico.
13 Direktiva 89/552 namreč namesto na uskladitvi seznama takšnih dogodkov temelji na predpostavki, da v Uniji obstajajo precejšnje socialne in kulturne razlike glede njihovega pomen za širšo javnost. Zato člen 3a(1) te direktive določa, da vsaka država članica določi seznam dogodkov, „za katere presodi, da so dogodki velikega pomena“ za njeno družbo. V uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 je prav tako poudarjena ta prosta presoja držav članic in navedeno je, da je „bistvenega pomena“, da lahko države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi bi zaščitile pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotovile dostop do televizijskega spremljanja dogodkov velikega pomena.
14 Pomen te diskrecijske pravice med drugim izhaja iz dejstva, da direktivi 89/552 in 97/36 ne določata njenega izvajanja s podrobno ureditvijo. Edina merila, ki jih določata za to, da lahko zadevna država članica dogodek določi za dogodek velikega pomena, so namreč omenjena v uvodni izjavi 21 Direktive 97/36, kjer je navedeno, da mora iti za izjemne dogodke, ki so predmet zanimanja širše javnosti v Uniji ali neki državi članici ali pomembnem sestavnem delu neke države članice in jih vnaprej organizira prireditelj, ki je pravno upravičen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo.
15 Glede na sorazmerno nedoločnost teh meril mora vsaka država članica tem merilom določiti konkretni pomen ter ob upoštevanju družbenih in kulturnih posebnosti svoje družbe presoditi zanimanje javnosti za zadevne dogodke.
16 Tretjič, navesti je treba, da ima Komisija na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552 pooblastilo za nadzor zakonitosti nacionalnih ukrepov, ki določajo dogodke velikega pomena, kar ji omogoča zavrnitev ukrepov, ki niso skladni s pravom Unije.
17 Komisija mora pri tej presoji preveriti zlasti, ali so izpolnjeni ti pogoji:
– dogodek je bil na seznam iz člena 3a(1) Direktive 89/552 vpisan pravočasno in učinkovito po jasnem in preglednem postopku;
– tak dogodek je mogoče veljavno šteti za dogodek velikega pomena;
– določitev dogodka za dogodek velikega pomena je skladna s splošnimi načeli prava Unije, kot sta načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije, temeljnimi pravicami, svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja ter pravili svobodne konkurence.
18 Vendar je nadzorno pooblastilo omejeno, zlasti glede preizkusa drugega in tretjega pogoja, ki sta določena v prejšnji točki.
19 Po eni strani namreč iz pomena diskrecijske pravice držav članic, ki je omenjena v točki 12 te sodbe, izhaja, da se mora pooblastilo Komisije za nadzor omejiti na preizkus očitnih napak pri presoji, ki jih države članice storijo pri opredelitvi dogodkov velikega pomena. Zlasti mora Komisija, da bi preverila, ali je država članica storila očitno napako pri presoji, preveriti, ali je ta država članica skrbno in nepristransko preučila vse upoštevne okoliščine primera, na katere se opirajo sklepi, ki iz njih izhajajo (glej po analogiji sodbi z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, in z dne 22. decembra 2010 v zadevi Gowan Comércio Internacional e Serviços, C‑77/09, ZOdl., str. I‑13533, točki 56 in 57).
20 Po drugi strani, natančneje glede tretjega pogoja, ki je naveden v točki 17 te sodbe, ni mogoče spregledati, da veljavna opredelitev dogodka za dogodek velikega pomena neizogibno povzroči omejitve svobode opravljanja storitev, svobode ustanavljanja, svobodne konkurence in lastninske pravice, ki jih je opredelil zakonodajalec Unije in jih je, kot je navedeno v točki 10 te sodbe, štel za upravičene s ciljem v splošnem interesu, ki se nanaša na varstvo pravice do obveščenosti in širokega dostopa javnosti do televizijskih prenosov teh dogodkov.
21 Da se zagotovi polni učinek člena 3a Direktive 89/552, je prav tako treba ugotoviti, da je Komisija, če je zadevna država članica dogodek veljavno opredelila za dogodek velikega pomena, dolžna preizkusiti le učinke te opredelitve na prosti pretok storitev, svobodo ustanavljanja, svobodno konkurenco in lastninsko pravico, ki presegajo učinke, ki so neločljivo povezani z vključitvijo tega dogodka na seznam iz člena 3a(1).
Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava glede pogoja jasnosti in preglednosti
Trditve strank
22 Prvi pritožbeni razlog se nanaša na točko 94 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da cilj in učinek zahteve po jasnosti in preglednosti, določene s členom 3a Direktive 89/552, nista prisiliti nacionalni organ, da navede, iz katerih razlogov ni sledil mnenjem ali stališčem, ki so mu bila predložena v postopku posvetovanja. UEFA zatrjuje, da v skladu s to zahtevo država članica ne more brez najmanjše obrazložitve zavrniti usklajenih mnenj več neodvisnih strank, vključno z mnenji posvetovalnega organa, ki ga je sama ustanovila za svetovanje pri vzpostavitvi seznama iz člena 3a(1), niti mnenj organa za konkurenco, ki so bila izdana o zelo pomembnem vprašanju.
23 Združeno kraljestvo in Komisija izpodbijata utemeljenost prvega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
24 Iz točke 12 te sodbe izhaja, da ima nacionalni organ, ki je pristojen za opredelitev dogodka za dogodek velikega pomena, široko diskrecijsko pravico. Iz tega izhaja, da ni dolžan slediti mnenjem posvetovalnih organov, s katerimi se je posvetoval pred svojo odločitvijo.
25 Glede razlogov za to, da navedeni organ ni upošteval takih mnenj, drži, da mora po zgledu tega, kar se zahteva od avtorjev aktov Unije (glej sodbo z dne 10. julija 2008 v zadevi Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impali, C‑413/06 P, ZOdl., str. I‑4951, točka 166), ta organ navesti razloge za opredelitev dogodka za dogodek velikega pomena tako, da po eni strani omogočajo zadevnim strankam, da se seznanijo z utemeljitvijo sprejetih ukrepov, zato da bi lahko uveljavljale svoje pravice, in da lahko po drugi strani Komisija in pristojna sodišča opravijo nadzor.
26 Vendar v nasprotju s tem, kar trdi UEFA, navedeni organ, zato da bi zadostil temu cilju, ni dolžan razkriti posebnih razlogov za to, da ni sledil mnenjem, ki so jih oblikovali nekateri posvetovalni organi, saj jim niti ni dolžan slediti. V zvezi s tem ni upoštevno, da je ta mnenja izdalo več posvetovalnih organov, ki imajo enak pristop.
27 V teh okoliščinah je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačna presoja glede opredelitve končnice EURA za dogodek velikega pomena
28 Splošno sodišče je pri opredelitvi končnice EURA za dogodek velikega pomena v točki 103 izpodbijane sodbe sprejelo tako stališče:
„[…] noben tehten razlog ne omogoča sklepa, da je tako mogoče opredeliti le ‚bolj zanimive‘ tekme in tekme, v katerih sodeluje državna reprezentanca Združenega kraljestva, ter jih zato vključiti na tak seznam. [Končnica] EUR[A] je namreč tekmovanje, ki ga je prej mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek kot za vrsto posameznih dogodkov, razdeljenih na ‚bolj zanimive‘ in ‚manj zanimive‘ tekme ter na tekme, v katerih sodeluje državna reprezentanca. V zvezi s tem je splošno znano, da [v končnici] EUR[A] rezultati ‚manj zanimivih‘ tekem odločajo o usodi moštev, tako da je njihovo sodelovanje v ‚bolj zanimivih‘ tekmah ali tekmah, v katerih sodeluje zadevna državna reprezentanca, lahko odvisno od njih. Tako ‚manj zanimive‘ tekme določijo nasprotnike zadevne državne reprezentance v naslednjih fazah tekmovanja. Poleg tega lahko rezultati ‚manj zanimivih‘ tekem tudi odločijo, ali bo ta državna reprezentanca napredovala v naslednjo fazo tekmovanja.“
29 Splošno sodišče je v točki 120 izpodbijane sodbe navedlo:
„[…] omemba [končnice] EURA v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 pomeni, da Komisija ne more šteti, da je vključitev tega tekmovanja na seznam dogodkov v nasprotju s pravom Skupnosti, ker ji zadevna država članica ni sporočila posebnih razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za dogodek velikega družbenega pomena […]. Vendar pa je mogoče morebitni sklep Komisije, da je vključitev [končnice] EURA v celoti na seznam [dogodkov velikega pomena] združljiva s pravom Skupnosti, ker je to tekmovanje po njegovi naravi mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek – izpodbijati na podlagi posebnih dokazov, ki kažejo, da ‚manj zanimive‘ tekme niso tako družbeno pomembne za to državo.“
Trditve strank
30 UEFA Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo njeno utemeljitev, da Komisija ni smela zaključiti, da je Združeno kraljestvo končnico EURA v celoti veljavno štelo za dogodek velikega pomena. Meni, da bi ta država članica za tak dogodek lahko določila le „bolj zanimive“ tekme, kot so finale in polfinala ter tekme, v katerih sodeluje reprezentanca te države. Tako naj seznam takih dogodkov, ki ga je pripravilo Združeno kraljestvo, ne bi smel vsebovati „manj zanimivih“ tekem, torej vseh drugih tekem te končnice.
31 V tem okviru UEFA v prvem delu drugega pritožbenega razloga zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno razsodilo, da ima dejstvo, da je zakonodajalec Unije v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 le omenil EURO, posledico, da Komisiji ni bilo treba od držav članic zahtevati, da posebej obrazložijo odločitev o vpisu celotnega tekmovanja na seznam dogodkov velikega pomena. Takšna analiza naj bi Komisijo napačno oprostila dolžnosti, da preveri, ali zadevni dogodek dejansko pomeni dogodek velikega pomena. Ta uvodna izjava naj bi bila le informativen seznam vrst dogodkov, ki lahko imajo tak pomen, in naj ne bi ustvarjala domneve, da so omenjeni dogodki velikega pomena.
32 UEFA v drugem delu tega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je več svojih ugotovitev utemeljilo na presoji okoliščin, ki jih sama Komisija ni upoštevala.
33 UEFA v tretjem delu tega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče to analizo izvedlo na podlagi očitno napačne presoje okoliščin.
34 Komisija meni, da je drugi pritožbeni razlog delno nedopusten, ker se z njim izpodbija presoja dejstev, ki jo je izvedlo Splošno sodišče. Poleg tega naj ne bi bil utemeljen, kar meni tudi Združeno kraljestvo.
Presoja Sodišča
35 Najprej je treba glede prvega dela drugega pritožbenega razloga navesti, da je Splošno sodišče v točki 103 izpodbijane sodbe navedlo, da je EURO tekmovanje, ki ga je prej mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek kot za vrsto posameznih dogodkov, razdeljenih na „bolj zanimive“ in „manj zanimive“ tekme ter na tekme, v katerih sodeluje državna reprezentanca. Poleg tega je, kakor izhaja iz točke 5 izpodbijane sodbe, pojem „evropsko nogometno prvenstvo“, omenjen v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36, razumelo, kot da pomeni le končnico tega tekmovanja.
36 Vendar niti navedena uvodna izjava niti nobeni drugi elementi iz direktiv 85/552 ali 97/36 ne kažejo na to, da se pojem „evropsko nogometno prvenstvo“ nanaša le na končnico tega tekmovanja. Ta pojem bi moral načeloma zajemati tudi začetni del tega prvenstva, torej vse tekme na izločanje. Vendar ni sporno, da tekme na izločanje pred končnico na splošno ne vzbudijo velikega zanimanja javnosti v državi članici, ki bi bil primerljiv z zanimanjem te javnosti med končnico. Tako zanimanje lahko namreč vzbudijo le nekatere tekme na izločanje, zlasti tiste, v katerih nastopa reprezentanca te države članice, ali tekme drugih moštev v kvalifikacijski skupini, v kateri nastopa ta reprezentanca.
37 Poleg tega ni mogoče razumno oporekati, da je pomen „bolj zanimivih“ tekem na splošno večji od pomena, ki se na splošno pripisuje predhodnim tekmam končnice EURA, namreč kvalifikacijskim tekmam v skupinah. Zato ni mogoče a priori zatrjevati, da je pomen, ki se pripisuje tej zadnji skupini tekem, enak pomenu prve skupine tekem in da so zato vse kvalifikacijske tekme v skupinah tako kot „bolj zanimive tekme“ brez razlike del enega samega dogodka velikega pomena. Tako se lahko določitev vsake tekme za dogodek velikega pomena razlikuje med posameznimi državami članicami.
38 Iz zgoraj navedenega izhaja, da zakonodajalec Unije ni želel nakazati, da je „evropsko nogometno prvenstvo“ v smislu uvodne izjave 18 Direktive 97/36 omejeno le na njegovo končnico, ter da pomeni en sam in nedeljiv dogodek. Nasprotno je EURO treba šteti za dogodek, ki se načeloma deli na različne tekme ali faze, ki jih ni nujno mogoče vseh opredeliti za dogodek velikega pomena.
39 Vendar je treba pojasniti, da taka napačna razlaga uvodne izjave 18 Direktive 97/36, zlasti pojma EURO, ki jo je podalo Splošno sodišče, ni vplivala na to zadevo.
40 Najprej je glede izključitve tekem na izločanje iz opredelitve EURA treba spomniti, da Združeno kraljestvo teh tekem ni vključilo na seznam dogodkov velikega pomena in da se zato sporni sklep ne nanaša na te tekme.
41 Dalje je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah od 128 do 139 izpodbijane sodbe na podlagi dokazov, ki jih je predložila UEFA, in glede na konkretno dojemanje javnosti Združenega kraljestva preučilo, ali so vse tekme končnice EURA pri tej javnosti dejansko vzbudile zadostno zanimanje, da so del dogodka velikega pomena. Ker pa je ugotovilo, da je tako, je utemeljeno ugotovilo, da se v Združenem kraljestvu vse tekme končnice EURA lahko štejejo za dogodek velikega pomena. Presoja Splošnega sodišča je bila glede dejanskega stanja skladna s tisto, ki izhaja iz točke 38 te sodbe.
42 Nazadnje, iz ugotovitev, navedenih v točkah od 107 do 114 te sodbe, izhaja, da napačna razlaga uvodne izjave 18 Direktive 97/36 ni vplivala na zaključek Splošnega sodišča, da obrazložitev spornega sklepa izpolnjuje pogoje iz člena 253 ES.
43 Tako je Splošno sodišče z razlogovanjem iz točke 35 te sodbe sprejelo ugotovitev iz točke 120 izpodbijane sodbe, da nobena država članica ni dolžna obvestiti Komisije o posebnih razlogih za to, da je končnico EURA v celoti določila za en sam dogodek velikega pomena v zadevni državi članici.
44 Ker pa končnice EURA ni mogoče v celoti veljavno vključiti na seznam dogodkov velikega pomena neodvisno od zanimanja, ki ga tekme vzbujajo v zadevni državi članici, te ni mogoče odvezati obveznosti, da Komisiji sporoči razloge, ki omogočajo ugotovitev, da v specifičnem družbenem kontekstu te države končnica EURA pomeni en sam dogodek, ki ga je prej treba v celoti šteti za dogodek velikega pomena za to družbo in ne kot niz posameznih dogodkov, razdeljenih na različno zanimive tekme.
45 Zato je Splošno sodišče s presojo, da Komisija ni mogla šteti, da je vpis tekem končnice EURA v nasprotju s pravom Unije, ker ji zadevna država članica ni sporočila posebnih razlogov, ki jih utemeljujejo kot dogodek velikega pomena za družbo, v točki 120 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo.
46 V teh okoliščinah je treba preučiti, ali je treba glede na to napako izpodbijano sodbo razveljaviti.
47 V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da kršitev prava Unije, ki jo stori Splošno sodišče, ne povzroči razveljavitve izpodbijane sodbe, če je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi (glej v tem smislu sodbi z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 47, in z dne 29. marca 2011 v zadevi ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, C‑352/09 P, ZOdl., str. I‑2359, točka 136).
48 V tej zadevi je, prvič, treba navesti, da je, zato da bi se Komisiji omogočilo izvajanje nadzornih pooblastil, obrazložitev, ki je državo članico vodila k določitvi dogodka za dogodek velikega pomena, lahko kratka, pod pogojem, da je upoštevna. Tako zlasti ni mogoče zahtevati, da država članica v samem obvestilu o sprejetih ukrepih navede podrobne podatke in številke glede vsakega elementa ali dela dogodka, ki je predmet obvestila Komisiji.
49 V zvezi s tem je treba pojasniti, da če bi Komisija dvomila o podatkih, ki so ji bili na voljo glede določitve dogodka za dogodek velikega pomena, bi morala od države članice, ki je sprejela to odločitev, zahtevati pojasnila (glej po analogiji sodbo z dne 29. marca 2012 v zadevi Komisija proti Estoniji, C‑505/09 P, točka 67).
50 V tem primeru je zlasti iz obvestila o ukrepih, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo in so bili Komisiji sporočeni 5. maja 2000 ter so priloženi spornemu sklepu, razvidno, da je ta država članica celotno končnico EURA določila za dogodek velikega pomena, ker so imele vse tekme, vključno z „manj pomembnimi“, poseben odziv na nacionalni ravni in so vzbudile posebno zanimanje tudi tistih gledalcev, ki navadno ne spremljajo nogometa, ker je bil televizijski prenos nedvomno pomemben in ker so bile vse tekme tradicionalno neposredno brezplačno predvajane.
51 Ti podatki, ki jih je Združeno kraljestvo sporočilo na podlagi zahtev člena 3a(2) Direktive 89/552, so Komisiji omogočili, da je izvedla nadzor in da bi, če bi presodila, da je to potrebno ali primerno, zahtevala od te države članice dodatna pojasnila ali predložitev drugih podatkov, poleg tistih, ki so bili navedeni v obvestilu te države članice.
52 Drugič, nikjer ni navedeno, da Komisija ni izvedla takšnega omejenega nadzora in da glede na razloge, ki so navedeni v točki 50 te sodbe, ni preučila, ali minister s tem, da je vse tekme, ki so del končnice EURA, določil za dogodek velikega pomena, ni storil očitne napake pri presoji.
53 Najprej, v zvezi s tem iz točke 6 obrazložitve spornega sklepa izhaja, da je Komisija dejansko preverila, ali ima celotna končnica EURA, vključno z „manj pomembnimi“ tekmami, v Združenem kraljestvu poseben odziv, torej, ali so bile tekme tega turnirja zelo priljubljene pri širši javnosti, in ne le pri tistih gledalcih, ki običajno spremljajo nogometne tekme na televiziji. Iz točke 18 obrazložitve tega sklepa prav tako izhaja, da je Komisija upoštevala dejstvo, da je bil navedeni turnir v celoti, torej skupaj z „manj pomembnimi“ tekmami, vedno prenašan na brezplačni televiziji in da je pritegnil številne televizijske gledalce.
54 Dalje, iz spisa je razvidno, da je Komisija pri Splošnem sodišču kot prilogo k odgovoru na tožbo vložila več dokumentov s številčnimi podatki, na katere se je oprla pri preverjanju zakonitosti ukrepov, ki jih je priglasilo Združeno kraljestvo, tudi tistih, ki jih je ta država članica izvedla in s katerimi se razlikuje med „bolj pomembnimi“, „manj pomembnimi“ in tistimi tekmami, v katerih nastopa državna reprezentanca. Vendar UEFA ni izpodbijala, da so bili ti dokumenti podlaga za sporni sklep, in je sama potrdila, da je Komisija upoštevala navedene statistične podatke (glej točko 58 te sodbe).
55 Nazadnje, UEFA ne more uspešno zatrjevati, da je domnevno nezadostni nadzor Komisije posledica tega, da ti dokumenti s številčnimi podatki izvirajo iz obdobja pred letom 2000 in da Komisija ni upoštevala podatkov za obdobje 2000–2007, medtem ko bi morala sporni sklep opreti na podatke, ki so ji bili na voljo ob njegovem sprejetju, to je 16. oktobra 2007.
56 V zvezi s tem je treba spomniti, da je bil sporni sklep sprejet zaradi nadomestitve sklepa, ki ga je vseboval dopis z dne 28. julija 2000, ki ga je generalni direktor generalnega direktorata za izobraževanje in kulturo naslovil na Združeno kraljestvo in je bil z zgoraj navedeno sodbo Infront WM proti Komisiji razglašen za ničnega, ker ga ni sprejel kolegij članov Komisije. Tako je Komisija, da bi zagotovila pravno varnost, spornemu sklepu podelila retroaktivni učinek, pri čemer je preverila iste nacionalne ukrepe, in sicer tiste, ki jih je Združeno kraljestvo priglasilo 5. maja 2000, in določila, da se navedeni sklep uporablja od 18. novembra 2000, to je od dneva objave teh ukrepov v Uradnem listu Evropskih skupnosti.
57 Vendar iz sodne prakse izhaja, da Komisija spornemu sklepu sme podeliti retroaktivni učinek (glej sodbo z dne 13. novembra 1990 v zadevi Fedesa in drugi, C‑331/88, Recueil, str. I‑4023, točke od 45 do 47), UEFA pa tega učinka ni izpodbijala.
58 Komisija je bila v teh okoliščinah dolžna izvesti nadzor glede na stanje leta 2000. Ker UEFA tega ni izpodbijala, ni treba preveriti, ali bi morala Komisija upoštevati to stanje na dan sprejetja sklepa, ki ga je nadomestil sporni sklep, ali na dan objave priglašenih nacionalnih ukrepov. Tako je morala preveriti, ali je bilo v tistem obdobju mogoče šteti vse tekme, ki so del končnice EURA, za dogodek velikega pomena. Vendar je iz spisa razvidno, da UEFA Splošnemu sodišču ni predložila nobenega elementa, ki bi mu dovoljeval ugotovitev, da Komisija spornega sklepa ni sprejela glede na elemente, ki so bili razpoložljivi leta 2000. Ravno nasprotno, potrdila je, da se je Komisija oprla na statistične podatke, ki so obstajali ob sprejetju sklepa, ki ga je vseboval dopis z dne 28. julija 2000.
59 Tretjič, UEFI je bilo pred Splošnim sodiščem omogočeno dokazati, da bi morala Komisija na podlagi teh elementov zaključiti, da je Združeno kraljestvo storilo očitno napako pri presoji s tem, da je vse tekme, ki so del končnice EURA, določilo za dogodek velikega pomena.
60 Vendar je UEFA zato Splošnemu sodišču predložila med drugim podatke o stopnji gledanosti končnice EURA leta 1996 in končnice EURA leta 2000 ter navedla, da ti podatki kažejo, da v Združenem kraljestvu „manj zanimive“ tekme nimajo posebnega odziva pri gledalcih, ki nogometa ne spremljajo redno.
61 Splošno sodišče je te podatke preučilo v točkah 131 in 132 izpodbijane sodbe, vendar ni potrdilo presoje, ki jo je predlagala UEFA.
62 V točki 139 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče, upoštevaje tudi druge podatke, ki jih je predložila UEFA in so se nanašali na obdobje po letu 2000 (točke od 128 do 130, 135 in 136 iste sodbe), presodilo, da UEFA ni dokazala, da so ugotovitve iz točk 6 in 18 obrazložitve spornega sklepa, navedene v točki 53 te sodbe, napačne in da bi zato Komisija morala ugotoviti, da je Združeno kraljestvo storilo očitno napako pri presoji s tem, da je vse tekme, ki so del končnice EURA, določilo za dogodek velikega pomena.
63 Iz zgoraj navedenega izhaja, da pravna napaka Splošnega sodišča ni taka, da bi povzročila razveljavitev izpodbijane sodbe, saj je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi. Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neupošteven.
64 Z drugim delom istega pritožbenega razloga UEFA Splošnemu sodišču očita, da je pri presoji, omenjeni v točkah 60 in 62 te sodbe, več svojih zaključkov oprlo na elemente, ki jih sama Komisija ni upoštevala.
65 V zvezi s tem je treba spomniti, da Splošno sodišče pri nadzoru zakonitosti iz člena 263 PDEU ne sme nadomestiti avtorjeve obrazložitve izpodbijanega akta s svojo in da ne sme s svojo obrazložitvijo zapolniti praznine v utemeljitvi tega akta tako, da njegov preizkus ne bi bil povezan z nobeno presojo v tem aktu (glej v tem smislu sodbo z dne 24. januarja 2013 v zadevi Frucona Košice proti Komisiji, C‑73/11 P, točke od 87 do 90 in navedena sodna praksa).
66 Vendar je v obravnavanem primeru preizkus, ki ga je opravilo Splošno sodišče v točkah od 126 do 139 izpodbijane sodbe, povezan s presojo iz točk 6 in 18 obrazložitve spornega sklepa ter le potrjuje ugotovitve iz teh točk obrazložitve.
67 UEFA v tretjem delu tega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče analizo, ki je navedena v točkah 60 in 62 te sodbe, izvedlo na podlagi elementov, ki jih je očitno napačno presodilo.
68 S tem pritožbenim razlogom želi dejansko doseči, da bi Sodišče s svojo presojo dejstev nadomestilo presojo dejstev Splošnega sodišča, ne da bi UEFA uveljavljala izkrivljanje dejstev in dokazov, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču. Tako je treba ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Sodišča ta del zavreči kot nedopusten (glej sodbo z dne 18. maja 2006 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, C‑397/03 P, ZOdl., str. I‑4429, točka 85, in zgoraj navedeno sodbo ThyssenKrupp Nirosta proti Komisiji, točka 180).
69 Glede na zgoraj navedeno je treba drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tretji pritožbeni razlog: napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča pri uporabi določb Pogodbe za javna podjetja in podjetja, ki jim države članice podelijo posebne ali ekskluzivne pravice
Trditve strank
70 UEFA v prvem delu tretjega pritožbenega razloga zatrjuje, da je Splošno sodišče naredilo napako, ker se ni izreklo o predhodnem vprašanju, ali je treba v obravnavanem primeru uporabiti člen 86(1) ES. Natančneje, čeprav je Splošno sodišče ugotovilo, da ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, ne pomenijo dodelitve posebnih ali ekskluzivnih pravic, naj to ne bi razrešilo vprašanja, saj so zadevna podjetja, še zlasti BBC in Channel 4, javna podjetja v smislu te določbe.
71 UEFA v drugem delu istega pritožbenega razloga meni, da analiza Splošnega sodišča razkriva napačno razlago pojma „posebne pravice“ iz člena 86(1) ES, zaradi česar je Splošno sodišče napačno zaključilo, da ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, ne pomenijo dodelitve posebnih pravic izdajateljem televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne televizijske programe. Splošno sodišče naj bi zlasti formalistično in teoretično obravnavalo vprašanje, ali zakonodaja te države članice dodeljuje posebne pravice tem izdajateljem televizijskih programov. Upoštevalo naj ne bi gospodarske stvarnosti, ker naj bi v praksi ta zakonodaja izdajateljem televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne televizijske programe, dovoljevala pridobitev ekskluzivnih pravic za prenos tekem končnice EURA v Združenem kraljestvu, medtem ko naj izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo plačljive programe, v praksi ne bi mogli pridobiti takšnih pravic za prenos.
72 UEFA v tretjem delu tega pritožbenega razloga navaja, da je moralo Splošno sodišče ugotoviti obstoj posebnih pravic glede izdajateljev televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne televizijske programe, ker jim je Združeno kraljestvo jasno podelilo „pravne privilegije“. Če namreč izdajatelj televizijskih programov, ki upravlja plačljive programe, od UEFE odkupi pravico do prenosa tekem končnice EURA v Združenem kraljestvu, te pravice ne sme izvajati, če hkrati ne ponudi zadevne pravice pod razumnimi pogoji tudi izdajateljem televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe. Vendar pa ni nobene zahteve, da bi bil ta izdajatelj dolžan ponuditi te pravice drugim izdajateljem, ki upravljajo plačljive programe.
73 Komisija meni, da tretji pritožbeni razlog ni dopusten, ker se UEFA sklicuje na več trditev, ki jih ni navedla v tožbi pred Splošnim sodiščem. Poleg tega naj ne bi bil utemeljen, kar meni tudi Združeno kraljestvo.
Presoja Sodišča
74 Glede prvega dela tretjega pritožbenega razloga je po eni strani treba navesti, da v nasprotju s tem, kar zatrjuje UEFA, Splošno sodišče ni „prezrlo“ predhodnega vprašanja, ali se člen 86(1) ES uporablja v obravnavanem primeru. Splošno sodišče je to vprašanje preučilo v točkah od 165 do 171 izpodbijane sodbe in zaključilo, da ta določba ni upoštevna in se torej ne uporablja.
75 Po drugi strani je treba ugotoviti, da UEFA pred Splošnim sodiščem ni uveljavljala nikakršnega tožbenega razloga, da se člen 86(1) ES uporablja, ker so določeni izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe, javna podjetja v smislu člena 86(1) ES.
76 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je zato treba to trditev zavreči kot nedopustno (glej sodbo z dne 19. julija 2012 v združenih zadevah Alliance One International in Standard Commercial Tobacco proti Komisiji in Komisija proti Alliance One International in drugim, C‑628/10 P in C‑14/11 P, točka 111 in navedena sodna praksa).
77 Glede drugega dela tega pritožbenega razloga je jasno, da v besedilu členov 98 in 101 Broadcasting Act 1996, kakor je bil spremenjen s Television Broadcasting Regulations 2000, ni nobene razlike med različnimi kategorijami izdajateljev televizijskih programov niti ne daje varstva izdajateljem televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe, ki ne bi bilo priznano izdajateljem, ki upravljajo plačljive televizijske programe, saj lahko vsi izdajatelji televizijskih programov prosto pridobijo neekskluzivno pravico do prenosa dogodkov velikega družbenega pomena in jih neekskluzivno prenašajo.
78 Seveda ni mogoče izključiti, da v praksi samo nekateri izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe, kot sta BBC in ITV, na podlagi dovoljenja Office of Communications na koncu prenašajo vse tekme končnice EURA v Združenem kraljestvu, ker izdajatelje televizijskih programov, ki upravljajo plačljive televizijske programe, zanima le izključni prenos in zato ne dajo ponudbe za pridobitev zadevnih pravic.
79 Vendar je, kot je Splošno sodišče v bistvu ugotovilo v točki 171 izpodbijane sodbe, takšen učinek rezultat komercialne strategije izdajateljev televizijskih programov, ki upravljajo plačljive programe in so se odločili za podjetniški način s poudarkom na ekskluzivnosti, tako da so manj pripravljeni sprejeti neizključni prenos dogodkov velikega pomena kot izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe. Ta učinek tako v glavnem izhaja iz proste komercialne izbire prve kategorije izdajateljev televizijskih programov in ga torej ni mogoče pripisati zakonodaji Združenega kraljestva.
80 Glede tretjega dela tega pritožbenega razloga je treba navesti, da UEFA pri Splošnem sodišču ni uveljavljala razloga, ki bi se nanašal na to, da so izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo prostodostopne programe, privilegirani, ker jim morajo izdajatelji televizijskih programov, ki upravljajo plačljive programe, ponuditi pravico do prenosa vseh tekem končnice EURA. V skladu s sodno prakso, ki je navedena v točki 76 te sodbe, je treba takšno trditev kot nedopustno zavreči.
81 Glede na zgoraj navedeno je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in kot delno nedopusten.
Četrti pritožbeni razlog: kršitev drugih določb Pogodbe glede konkurence
Trditve strank
82 UEFA navaja, da je Splošno sodišče, ker se člen 86(1) ES nedvomno uporablja v obravnavanem primeru, napačno uporabilo pravo, ker ni preučilo vprašanja, ali je bila posledica ukrepov, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, to, da sta bila BBC in ITV postavljena v položaj, ki ga sama ne bi mogla doseči, ne da bi kršila konkurenčno pravo, ali v položaj, ki jima je omogočal, da lažje kršita konkurenčno pravo.
83 Komisija meni, da četrti pritožbeni razlog ni upošteven.
Presoja Sodišča
84 UEFA Splošnemu sodišču očita, da je s priznanjem, da uporaba teh členov v okviru tega spora predpostavlja uporabo člena 86(1) ES, kršilo več členov Pogodbe glede konkurence.
85 Vendar je Splošno sodišče v točkah od 165 do 171 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se člen 86(1) ES ne uporablja. Ker UEFA tega zaključka v okviru te tožbe ni uspela izpodbiti, je četrti pritožbeni razlog neupošteven in ga je zato treba kot takšnega zavrniti.
Peti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča pri uporabi določb Pogodbe glede svobode opravljanja storitev in načela sorazmernosti
Trditve strank
86 UEFA v prvem delu petega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče izkrivilo njen tožbeni razlog, ki se je nanašal na svobodo opravljanja storitev, saj je UEFA pri Splošnem sodišču navedla, da ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, po eni strani pomenijo diskriminacijo izdajateljev televizijskih programov, ki imajo sedež v drugih državah članicah, in da je po drugi strani opredelitev „organa, pooblaščenega izdajatelja televizijskih programov“ v smislu zakonodaje Združenega kraljestva prestroga, da bi bila sorazmerna s ciljem te zakonodaje. Splošno sodišče pa naj bi moralo ugotoviti, da so takšni ukrepi nesorazmerni iz obeh teh razlogov.
87 UEFA v okviru drugega dela petega pritožbenega razloga zatrjuje, da je presoja Splošnega sodišča napačna, ker je predpostavilo – samo zato, ker je končnico EURA mogoče šteti za en sam dogodek in je kot celota dogodek velikega pomena – da cilja zagotovitve širokega dostopa javnosti do prenosa tega dogodka ni mogoče primerno doseči z omejitvijo, ki bi bila manj obremenjujoča od te, ki izhaja iz ukrepov, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, kot je seznam, ki vsebuje le nekatere izbrane tekme končnice EURA.
88 UEFA v tretjem delu tega pritožbenega razloga zatrjuje, da tudi če bi končnico EURA lahko šteli za en sam dogodek velikega pomena za družbo Združenega kraljestva, bi Komisija morala opraviti poglobljen preizkus, ali so ti ukrepi skladni z določbami Pogodbe, ki se nanašajo na prosti pretok storitev in konkurenco.
89 Združeno kraljestvo in Komisija menita, da peti pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja Sodišča
90 UEFA s prvim delom petega pritožbenega razloga dejansko očita Splošnemu sodišču kršitev obveznosti obrazložitve, ker naj ne bi odgovorilo na trditve, ki so bile navedene pred njim in so se nanašale na domnevno diskriminatornost ukrepov, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, in na preširoko opredelitev pojma pooblaščeni izdajatelj televizijskih prenosov.
91 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da Splošno sodišče ni zavezano, da v svojih ugotovitvah po vrsti izčrpno obravnava vse trditve, ki jih navajajo stranke v sporu. Obrazložitev Splošnega sodišča je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi za to, da Splošno sodišče ni sprejelo njihovih argumentov, Sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za nadzor. Še posebej Splošno sodišče ni dolžno odgovoriti na trditve katere od strank, ki niso dovolj jasne in natančne, če niso drugje posebej obrazložene in ne temeljijo na podrobnih dokazih (glej v tem smislu sodbi z dne 9. septembra 2008 v združenih zadevah FIAMM in drugi proti Svetu in Komisiji, C‑120/06 P in C‑121/06 P, ZOdl., str. I‑6513, točki 91 in 96, ter z dne 5. julija 2011 v zadevi Edwin proti UUNT, C‑263/09 P, ZOdl., str. I‑5853, točka 64).
92 Glede trditve o domnevni diskriminatornosti zakonodaje Združenega kraljestva je treba spomniti, da je Splošno sodišče v točkah 148 in 149 izpodbijane sodbe po eni strani potrdilo, da pomeni ta zakonodaja omejitev svobode opravljanja storitev, ker je dejansko verjetneje, da vse tekme končnice EURA dejansko ekskluzivno prenaša izdajatelj televizijskih programov, ki upravlja prostodostopne programe in ima sedež „po vsej verjetnosti v tej državi članici“, in ne konkurent s sedežem v drugi državi članici. Po drugi strani je Splošno sodišče pojasnilo, da je lahko takšna omejitev utemeljena, ker se nanaša na varstvo pravice do obveščenosti in zagotavlja širši javnosti dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih ali nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena.
93 Splošno sodišče je s tem podalo zadostno, čeprav implicitno obrazložitev, ki UEFI omogoča seznanitev z razlogi, zakaj ni sledilo njeni utemeljitvi, Sodišču pa nadzor.
94 Glede trditve o domnevno preširoki opredelitvi pojma pooblaščenega izdajatelja televizijskih programov je treba navesti, da je ta obravnavana v eni sami točki v tožbi, ki ima sicer 176 točk. Poleg tega navedena trditev temelji le na oceni, da je ta opredelitev bistveno ožja od opredelitve, ki so jo sprejele druge države članice, in v praksi število subjektov, ki imajo možnost izpolnitve zahtevanih meril, omejuje na tri. Nazadnje je UEFA v repliki to trditev podala le v dveh kratkih stavkih.
95 Zato glede na to, da ta trditev ni bila posebej razvita v vlogah, ki so bile predložene Splošnemu sodišču, to sodišče nanjo ni bilo dolžno odgovoriti.
96 Glede drugega dela petega pritožbenega razloga je najprej treba navesti, da temelji na napačni razlagi točke 152 izpodbijane sodbe. V tej točki se namreč Splošno sodišče ni oprlo na domnevo, da cilja zagotoviti javnosti širok dostop do televizijskega prenosa enega samega dogodka velikega pomena ni mogoče doseči z manj obremenjujočo omejitvijo. Splošno sodišče je tožbeni razlog zavrnilo, ker je temeljil na napačni predpostavki, namreč, da so bili ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, nesorazmerni, ker „manj zanimive“ tekme končnice EURA niso imele velikega pomena. Vendar je Splošno sodišče smelo odločiti, kot je storilo, ker je v točkah od 123 do 141 izpodbijane sodbe presodilo, da se končnica EURA kot celota, torej skupaj z „manj pomembnimi“ tekmami, lahko šteje za dogodek velikega družbenega pomena za Združeno kraljestvo.
97 Nazadnje glede tretjega dela tega pritožbenega razloga iz točke 19 te sodbe izhaja, da mora Komisija izvesti omejen preizkus, ki je osredotočen samo na preiskovanje očitnih napak pri presoji, ki so jih države članice storile pri sestavi nacionalnih seznamov dogodkov velikega pomena.
98 Glede na vse zgoraj navedeno je treba peti pritožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Šesti pritožbeni razlog: napačna uporaba prava s strani Splošnega sodišča pri uporabi lastninske pravice
Trditve strank
99 UEFA zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je po eni strani presodilo, da samo dejstvo, da je mogoče končnico EURA šteti za en sam dogodek velikega pomena, zadostuje za to, da se kršitev lastninskih pravic te organizacije v zvezi z vsako posamezno tekmo tega turnirja šteje za nujno sorazmerno. Po drugi strani naj bi Splošno sodišče storilo bolj temeljno napako pri uporabi prava, ker ni presodilo obsega omejitve lastninskih pravic UEFE, kar naj bi mu onemogočilo ustrezno preučiti vprašanje, ali je bila škoda, ki so jo povzročili zadevni ukrepi, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, sorazmerna s sledenimi cilji.
100 Združeno kraljestvo in Komisija izpodbijata utemeljenost tega pritožbenega razloga.
Presoja Sodišča
101 Na podlagi člena 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ima vsakdo pravico imeti v posesti svojo zakonito pridobljeno lastnino, jo uporabljati, z njo razpolagati in jo komu zapustiti. Uživanje lastnine se lahko uredi z zakonom, kolikor je to potrebno zaradi splošnega interesa.
102 Glede tega je iz ugotovitev, navedenih v točkah 10, 20 in 21 te sodbe, razvidno, prvič, da kršitev lastninske pravice UEFE izhaja že iz člena 3a Direktive 85/552 in da bi bila ta kršitev načeloma lahko upravičena s ciljem varovanja pravice do obveščenosti in zagotavljanja širokega dostopa javnosti do televizijskih prenosov dogodkov velikega družbenega pomena. Drugič, ker je Združeno kraljestvo vse tekme končnice EURA veljavno opredelilo za dogodek velikega pomena, je bila Komisija zavezana preizkusiti le učinke te opredelitve na lastninsko pravico UEFE, ki presegajo tiste, ki so tesno povezane z vpisom tega dogodka na seznam dogodkov, ki jih določijo ti organi.
103 Vendar se posamezne izjave UEFE glede takih učinkov nanašajo na to, da naj bi bila potencialna kupca med nakupom na dražbi, namreč BBC in ITV, povezana in naj bi dala skupno ponudbo. Vendar je iz tožbe, ki je bila vložena pri Splošnem sodišču, razvidno, da takšna trditev pri Splošnem sodišču ni bila uveljavljana. Glede na sodno prakso, ki je navedena v točki 76 te sodbe, UEFA tako tega ne more uveljavljati v okviru te pritožbe.
104 V teh okoliščinah je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.
Sedmi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava glede obrazložitve spornega sklepa
Trditve strank
105 UEFA zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker od Komisije ni zahtevalo, naj spoštuje zahtevano raven obrazložitve glede vsake od šestih vsebinskih točk, navedenih v pritožbi. Sporni sklep naj bi moral biti razglašen za ničnega najprej zato, ker ni bil zadostno obrazložen glede opredelitve končnice EURA za dogodek velikega pomena. Dalje, obrazložitev tega sklepa naj bi bila prav tako pomanjkljiva glede omejitve svobode opravljanja storitev, svobodne konkurence in lastninske pravice UEFE. Nazadnje, Splošno sodišče naj se pri ugotovitvi, ali je bila obrazložitev Komisije zadostna, ne bi smelo opreti na domnevni privilegirani položaj UEFE kot imetnice pravic.
106 Združeno kraljestvo in Komisija menita, da sedmi pritožbeni razlog ni utemeljen.
Presoja Sodišča
107 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, ki jih ta neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne nanaša le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (zgoraj navedena sodba Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, točka 166 in navedena sodna praksa).
108 Poleg tega iz sodne prakse izhaja tudi, da je zadevni akt, če je sprejet v okoliščinah, ki so zadevnim osebam dobro znane, lahko obrazložen na kratko (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2012 v zadevi Poljska proti Komisiji, C‑335/09 P, točka 152 in navedena sodna praksa).
109 Glede sklepov, sprejetih na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552, je treba po eni strani spomniti, da Komisija z njihovim sprejetjem ne izvaja lastnega pooblastila za odločanje, temveč nadzorno pooblastilo, ki je med drugim ozko in omejeno na preizkus očitnih napak pri presoji, ki jih države članice storijo pri opredelitvi dogodkov velikega družbenega pomena (glej točki 12 in 19 te sodbe). Navedene sklepe je torej treba obravnavati glede na sporočene nacionalne ukrepe.
110 Po drugi strani je treba navesti, da se taki sklepi poleg države članice, ki jih sporoči Komisiji, nanašajo tudi na izdajatelje, ki upravljajo televizijske programe v tej državi članici, in na imetnike ekskluzivnih pravic prenosa za zadevne dogodke. Ni pa mogoče zanikati, da te glavne zainteresirane osebe temeljito poznajo okoliščine, v katerih so bili ti sklepi sprejeti, ker morajo vsaj pri pogajanju o ceni teh pravic dobro poznati vse dejavnike, ki občutno vplivajo na njihovo vrednost, še zlasti interes, ki ga ima zadevni dogodek za javnost zadevne države članice.
111 V teh okoliščinah je sklep Komisije, sprejet na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552, lahko na kratko obrazložen. Komisija ima predvsem možnost, da le na kratko navede razloge, iz katerih dogodek šteje za dogodek velikega pomena. Poleg tega iz ugotovitev, ki so navedene v točkah 20 in 21 te sodbe, izhaja, da je lahko obrazložitev glede skladnosti ukrepov, ki jih je sprejelo Združeno kraljestvo, s predpisi glede prostega pretoka storitev, svobodne konkurence in lastninske pravice, implicitna. Natančneje, kadar učinki na prosti pretok storitev, svobodno konkurenco in lastninsko pravico ne presegajo učinkov, ki so neločljivo povezani v vključitvijo zadevnega dogodka na seznam iz člena 3a(1) Direktive 89/552, takšne ugotovitve načeloma ni treba posebej obrazložiti.
112 V obravnavanem primeru je treba navesti, da so v točkah 5, 6 in 18 obrazložitve spornega sklepa navedeni razlogi, na podlagi katerih je Komisija presodila, da se lahko vse tekme končnice EURA štejejo za dogodek velikega pomena. Tako je v točki 6 obrazložitve med drugim navedeno, da ima ta dogodek poseben odziv v Združenem kraljestvu, saj je posebej priljubljen pri širši javnosti, in ne le pri televizijskih gledalcih, ki običajno spremljajo športne dogodke na televiziji. Ta ugotovitev je pojasnjena v točki 18 obrazložitve, iz katere izhaja, da je bil ta dogodek vedno prenašan na brezplačnih televizijskih programih in da je kot tak pritegnil številne gledalce.
113 Glede na zgoraj navedeno Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava pri presoji, da je sporni sklep vseboval potrebne podatke, ki omogočajo, prvič, da se UEFA seznani z razlogi za to, da je Komisija ugotovila, da je mogoče tekme, ki so del končnice EURA, šteti za dogodek velikega pomena, in drugič, da Splošno sodišče izvede nadzor nad utemeljenostjo te ugotovitve.
114 V tej zadevi glede drugih vidikov obrazložitve spornega sklepa nič ne kaže na to, da so učinki na prosti pretok storitev in svobodno konkurenco presegali učinke, ki so neločljivo povezani z vključitvijo končnice EURA na seznam dogodkov velikega pomena. Glede domnevne kršitve lastninske pravice, ki presega kršitev, ki bi bila posledica te edine vključitve, je treba spomniti, da je UEFA takšno trditev navedla šele pred Sodiščem.
115 Glede na zgoraj navedeno je treba sedmi pritožbeni razlog kot neutemeljen zavrniti.
116 Ker ni mogoče ugoditi nobenemu od sedmih pritožbenih razlogov, ki jih UEFA navaja v utemeljitev svoje pritožbe, je treba pritožbo v celoti zavrniti kot delno nedopustno in delno neutemeljeno.
Stroški
117 Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporabi na podlagi člena 184(1) Poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker UEFA ni uspela s svojimi predlogi in je Komisija predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo stroškov tega postopka.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
1. Pritožba se zavrne.
2. Union des associations européennes de football (UEFA) se naloži plačilo stroškov.
Podpisi