SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
ELEANOR SHARPSTON,
predstavljeni 4. septembra 20081(1)
Zadeva C-443/07 P
Isabel Clara Centeno Mediavilla in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Uradniki Skupnosti – Imenovanje z rezervnega seznama, sestavljenega pred začetkom veljavnosti spremenjenih Kadrovskih predpisov – Manj ugodni pogoji glede na datum imenovanja – Zakonitost prehodnega pravila za razvrstitev v naziv ob zaposlitvi – Splošna pravna načela“
1. Kadrovski predpisi za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) so bili obširno spremenjeni z veljavnostjo od 1. maja 2004.(2) Zlasti je bila uvedena popolnoma nova karierna struktura. Za nazive ob zaposlitvi je bila v novi strukturi pogosto predvidena nižja plača od tistih v prejšnji strukturi, vendar naj bi se negativni učinek izravnal z večjimi možnostmi za napredovanje. Prehodne določbe so obravnavale različne položaje, vključno s položaji uradnikov, ki so uspešno opravili javni natečaj, organiziran pred začetkom veljavnosti nove karierne strukture, vendar so bili imenovani po začetku njene veljavnosti. Ta postopek, katerega predmet je pritožba zoper sodbo Sodišča prve stopnje, je sprožilo 17 takih uradnikov, ki so še posebej nezadovoljni z dejstvom, da so bili imenovani pod manj ugodnimi začetnimi pogoji kot drugi uradniki, ki so uspešno opravili iste javne natečaje, vendar so bili izbrani pred 1. majem 2004.
2. Še petdeset zadev pred Sodiščem za uslužbence, ki se v bistvu nanašajo na enako vprašanje, je trenutno prekinjenih do odločitve o tej pritožbi. Poleg tega se je Komisija pri odločitvi, da se izpodbijane določbe ne bi smele uporabiti za zadevne uradnike, zavezala razširiti ugodnost naknadne ponovne razvrstitve na vse uradnike v enakem položaju, kot so tisti, na katere se nanaša taka sodba, vključno s tistimi, ki se niso pritožili zoper svojo razvrstitev.(3)
Pravni okvir
Razlogi za spremembo Kadrovskih predpisov
3. Preambula Uredbe št. 723/2004, ki je uvedla spremembe, vsebuje inter alia te uvodne izjave:
„[…]
7. Spoštovati je treba načelo prepovedi diskriminacije, vsebovano v Pogodbi ES, in torej nadalje razvijati kadrovsko politiko, ki zagotavlja enake možnosti za vse, ne glede na spol, fizične zmožnosti, starost, rasno ali narodnostno pripadnost, spolno usmeritev in zakonski stan.
[…]
10. Nedvoumna je potreba po krepitvi načela kariernega razvoja na podlagi zaslug in vzpostavitvi tesnejše povezave med delovno uspešnostjo in osebnimi prejemki, tako da se s strukturnimi spremembami kariernega sistema predvidi višje spodbude za večjo delovno uspešnost, pri tem pa zagotovi enakovrednost povprečnih kariernih profilov v novih in prejšnjih strukturah ter upoštevata kadrovski načrt in proračunska disciplina.
[…]
12. Nastala je potreba, da se oblikuje sistem, ki zagotavlja enakovrednost povprečnih kariernih profilov, ki bo, gledan kot celota, pravično in razumno izravnal, prvič, povečanje skupnega števila razredov [nazivov] in, drugič, zmanjšanje števila stopenj v vsakem razredu [nazivu].
[…]
34. Pogoji za zaposlitev, ki urejajo skupni obseg plačil in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev, ostanejo [(4)] na ravni, ki v neodvisno in stalno evropsko javno upravo privabi in zadrži najboljše prosilce iz vseh držav članic.
[…]
37. Treba je predvideti prehodno ureditev, s katero se omogoči postopna uporaba novih pravil in ukrepov in pri tem spoštuje pravice, ki so jih zaposleni v okviru sistema Skupnosti pridobili pred začetkom veljavnosti Kadrovskih predpisov ter upošteva njihova legitimna pričakovanja.
[…]“
Določbe Kadrovskih predpisov pred spremembo in po njej
4. V členu 1a(1) različice Kadrovskih predpisov pred letom 2004, ki je bil uveden z Uredbo št. 781/98,(5) je bilo predvideno:
„Uradniki so po teh kadrovskih predpisih upravičeni do enakega obravnavanja, brez neposredne ali posredne diskriminacije glede rase, političnega, svetovnonazorskega ali verskega prepričanja, spola ali spolne usmeritve, ne da bi to posegalo v posebne določbe, ki zahtevajo določen zakonski stan.“
5. Ta določba je bila v novi različici preoblikovana in je postala člen 1d(1):
„Pri uporabi teh kadrovskih predpisov je prepovedana kakršna koli diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti nacionalni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.
V teh kadrovskih predpisih se izvenzakonska skupnost šteje kot zakonska skupnost, če so izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v členu 1(2)(c) Priloge VII.“
6. Pred spremembami iz leta 2004 je bilo v členu 5 Kadrovskih predpisov predvideno:
„1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v padajočem vrstnem redu v štiri kategorije, in sicer A, B, C in D.
V kategoriji A je osem razredov [nazivov], razdeljenih v karierne razrede, ki imajo praviloma po dva razreda za uslužbence, ki opravljajo upravne in svetovalne naloge, za katere se zahteva univerzitetna izobrazba ali enakovredne delovne izkušnje.
V kategoriji B je pet razredov [nazivov], razdeljenih v karierne razrede, ki imajo praviloma po dva razreda za uslužbence, ki opravljajo izvedbene naloge, za katere se zahteva srednješolska izobrazba ali enakovredne delovne izkušnje.
V kategoriji C je pet razredov [nazivov], razdeljenih v karierne razrede, ki imajo praviloma po dva razreda za uslužbence, ki opravljajo pisarniške naloge, za katere se zahteva srednješolska izobrazba ali enakovredne delovne izkušnje.
V kategoriji D so štirje razredi [nazivi], razdeljeni v karierne razrede, ki imajo praviloma po dva razreda za uslužbence, ki opravljajo fizična ali tehnična dela, za katera se zahteva osnovnošolska izobrazba in, če je to potrebno, nekaj tehničnega usposabljanja.
[...]
2. Delovna mesta prevajalcev in tolmačev se razvrstijo v prevajalsko službo, označeno s črkama LA, s šestimi razredi [nazivi], enakovrednimi razredom [nazivom] 3 do 8 kategorije A, ki so razdeljeni v karierne razrede, od katerih ima vsak praviloma po dva razreda.
3. Za vse uradnike iz iste kategorije ali iste službe veljajo enaki pogoji glede zaposlitve in kariere.
[...]“
7. V členu 5 je po spremembi sedaj določeno:
„1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v funkcionalno skupino upravljavci (v nadaljnjem besedilu ‚AD‘) in v funkcionalno skupino strokovni sodelavci (v nadaljnjem besedilu ‚AST‘).
2. V funkcionalni skupini AD je dvanajst razredov [nazivov], ki ustrezajo upravnim, svetovalnim, jezikovnim in znanstvenim nalogam. V funkcionalni skupini AST je enajst razredov [nazivov], ki ustrezajo izvršilnim, tehničnim in pisarniškim nalogam.
3. Za imenovanje se zahteva najmanj:
(a) za funkcionalno skupino AST:
(i) z diplomo potrjena višja izobrazba ali
(ii) z diplomo potrjena srednješolska izobrazba, ki omogoča nadaljnje višješolsko izobraževanja in ustrezne vsaj tri letne poklicne izkušnje ali
(iii) kadar je to v interesu službe, poklicno usposabljanje ali poklicne izkušnje na enakovredni ravni.
(b) za razreda [naziva] 5 in 6 funkcionalne skupine AD:
(i) raven izobrazbe, ki ustreza vsaj tri letnemu z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju ali
(ii) kadar je to v interesu službe, poklicno usposabljanje na enakovredni ravni.
(c) za razrede [nazive] 7 do 16 funkcionalne skupine AD:
(i) raven izobrazbe, ki ustreza z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju, ki običajno traja štiri leta ali več ali
(ii) raven izobrazbe, ki ustreza z diplomo potrjenemu zaključenemu univerzitetnemu študiju in ustreznim vsaj enoletnim poklicnim izkušnjam, če študij običajno traja vsaj tri leta ali
(iii) kadar je to v interesu službe, poklicno usposabljanje na enakovredni ravni.
4. Tabela, ki kaže vrste delovnih mest je v Prilogi I, točka A. Na podlagi navedene tabele in po posvetovanju z Odborom za Kadrovske predpise vsaka institucija opredeli naloge in pooblastila za vsako vrsto delovnega mesta.
5. Za vse uradnike iz iste funkcionalne skupine veljajo enaki pogoji glede zaposlitve in kariere.“
8. Nazivi v prejšnji karierni strukturi so imeli na splošno osem stopenj, vsaka od teh je vključevala zvišanje plače, medtem ko so tisti v novi karierni strukturi imeli pet stopenj. Pravilo, da uradniki uživajo samodejno povišanje v naslednjo stopnjo svojega naziva vsaki dve leti (člen 44 Kadrovskih predpisov), medtem ko o napredovanju v višji naziv odloči organ za imenovanja na podlagi uspešnosti (člen 45), se ni spremenilo.
9. V členu 7(1) Kadrovskih predpisov je predvideno, da organ za imenovanja, ki ravna izključno v interesu službe in ne glede na državljanstvo, razporedi vsakega uradnika z imenovanjem ali s premestitvijo na delovno mesto v njegovi kategoriji ali službi (ali od 1. maja 2004 v njegovi funkcionalni skupini), ki ustreza njegovemu nazivu.
10. Člen 10 ustanavlja Odbor za Kadrovske predpise, ki je sestavljen iz predstavnikov institucij Skupnosti in enakega števila predstavnikov njihovih odborov uslužbencev. Pred spremembo(6) je v upoštevnem delu določal:
„Komisija se z odborom posvetuje o vseh predlogih za revizijo Kadrovskih predpisov; ta sporoči svoje mnenje v roku, ki ga določi Komisija.“
11. Člen 31 Kadrovskih predpisov se nanaša na imenovanje uradnikov, izbranih z javnim natečajem. Pred spremembo je bilo v členu 31(1) predvideno, da se uradniki v kategoriji A ali v prevajalski službi imenujejo v začetni naziv v svoji kategoriji ali službi, tisti v drugih kategorijah pa v začetni naziv za delovno mesto, na katerem so se zaposlili. Na podlagi člena 31(2) je bil organ za imenovanja pooblaščen, da odstopi od teh pravil v mejah od ene do dveh tretjin razpoložljivih delovnih mest glede na naziv in vrsto prostega delovnega mesta.
12. Po spremembah iz leta 2004 je v členu 31(1) in (2) določeno:
„1. Izbrani kandidati so imenovani v razred [naziv] funkcionalne skupine, določen v obvestilu o natečaju, ki so ga uspešno opravili.
2. Brez poseganja v člen 29(2)[(7)] se uradniki zaposlujejo le v razredih [nazivih] AST 1 do AST 4 ali AD 5 do AD 8. Razred [naziv] v obvestilu o natečaju določi institucija v skladu z naslednjimi merili:
(a) cilj je zaposliti najsposobnejše uradnike, kakor je opredeljen v členu 27[(8)];
(b) kakovost zahtevanih poklicnih izkušenj.
Zaradi reševanja posebnih potreb institucij se pri zaposlovanju uradnikov lahko upoštevajo v Skupnosti prevladujoči pogoji na trgu dela.“(9)
13. Pred spremembo in po njej je v členu 32 predvideno, da se uradnika načeloma zaposli na prvi stopnji njegovega naziva, vendar pa lahko organ za imenovanja ob upoštevanju strokovne usposobljenosti in posebnih izkušenj odobri dodatno prednost v njegovem nazivu glede na njegovo delovno dobo. V tretjem odstavku tega člena je določeno:
„Začasni uslužbenci, razvrščeni v razrede [nazive] po merilih za razvrščanje v razrede [nazive], ki jih sprejme institucija, ohranijo delovno dobo v stopnji, ki so jo pridobili na tem položaju, če so imenovani za uradnike v istem razredu [z istim nazivom] takoj po koncu dela za določen čas.“
Prehodne določbe
14. Od 1. maja 2004 je v Kadrovske predpise vključena Priloga XIII, z naslovom „Prehodni ukrepi, ki se uporabljajo za uradnike Skupnosti“, katere člena 1 in 2 določata:
„Člen 1
1. V obdobju od 1. maja 2004 do 30. aprila 2006 se člen 5(1) in (2) Kadrovskih predpisov nadomesti z naslednjim:
‚1. Delovna mesta, ki jih urejajo Kadrovski predpisi, se v skladu z vrsto in pomembnostjo nalog razvrstijo v padajočem vrstnem redu v štiri kategorije, in sicer A*, B*, C* in D*.
2. V kategoriji A* je dvanajst, v kategoriji B* devet, v kategoriji C* sedem in v kategoriji D* pet razredov [nazivov].‘
2. Vsako sklicevanje na datum zaposlitve se šteje kot sklicevanje na datum začetka dela.
Člen 2
1. 1. maja 2004 se, ob upoštevanju člena 8 te priloge, razredi [nazivi] uradnikov, ki imajo enega od upravnih statusov, določenih v členu 35 Kadrovskih predpisov[(10)], preimenujejo na naslednji način:
Prejšnji razred [naziv] | Novi (vmesni) razred [naziv] | Prejšnji razred [naziv] | Novi (vmesni) razred [naziv] | Prejšnji razred [naziv] | Novi (vmesni) razred [naziv] | Prejšnji razred [naziv] | Novi (vmesni) razred [naziv] |
A1 | A*16 | | | | | | |
A2 | A*15 | | | | | | |
A3/LA3 | A*14 | | | | | | |
A4/LA4 | A*12 | | | | | | |
A5/LA5 | A*11 | | | | | | |
A6/LA6 | A*10 | B1 | B*10 | | | | |
A7/LA7 | A*8 | B2 | B*8 | | | | |
A8/LA8 | A*7 | B3 | B*7 | C1 | C*6 | | |
| | | B4 | B*6 | C2 | C*5 | | |
| | | B5 | B*5 | C3 | C*4 | D1 | D*4 |
| | | | | C4 | C*3 | D2 | D*3 |
| | | | | C5 | C*2 | D3 | D*2 |
| | | | | | | D4 | D*1 |
[…]“
15. Na podlagi člena 4 Priloge XIII za obdobje od 1. maja 2004 do 30. aprila 2006 sta se besedi „funkcionalna skupina“ nadomestili s „kategorijo“ v interalia členih 5(5) in 31(1) Kadrovskih predpisov, besede „funkcionalna skupina AD“ s „kategorijo A*“ v interalia členu 5(3)(c) Kadrovskih predpisov in besede „funkcionalna skupina AST“ s „kategorijo B* in C*“ v interalia členu 5(3)(a) Kadrovskih predpisov. Na podlagi člena 4(n) se je sklicevanje v členu 5(4) Kadrovskih predpisov na Prilogo I.A nadomestilo s sklicevanjem na Prilogo XIII.1, ki je navajala vrste delovnih mest v prehodnem obdobju.
16. V členu 12 Priloge XIII je navedeno:
„1. Med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006 se sklic na razrede [nazive] iz funkcionalnih skupin AST in AD v odstavkih 2 in 3 člena 31 Kadrovskih predpisov opravi, kakor sledi:
– AST 1 do AST 4: C*1 do C*2 in B*3 do B*4
– AD 5 do AD 8: A*5 do A*8
– AD 9, AD 10, AD 11, AD 12: A*9, A*10, A*11, A*12.
2. V primeru uradnikov, ki se zaposlijo s seznama primernih kandidatov[(11)] po natečaju, objavljenem pred 1. majem 2004, se člen 5(3) Kadrovskih predpisov ne uporablja.
3. Uradniki, vključeni na seznam primernih kandidatov pred 1. majem 2006, ki se zaposlijo med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006, se:
– razporedijo v razred [naziv], objavljen v natečaju, če se seznam pripravi za kategorijo A*, B* ali C*,
– razporedijo v razred [naziv] v skladu z naslednjo tabelo, če se seznam pripravi za kategorijo A, LA, B ali C:
Razred [naziv] iz natečaja | Razred [naziv] zaposlitve |
A8/LA8 | A*5 |
A7/LA7 in A6/LA6 | A*6 |
A5/LA5 in A4/LA4 | A*9 |
A3/LA3 | A*12 |
A2 | A*14 |
A1 | A*15 |
B5 in B4 | B*3 |
B3 in B2 | B*4 |
C5 in C4 | C*1 |
C3 in C2 | C*2 |
[…]“
17. Glede druge vrstice zgornje tabele iz spisa zadeve na prvi stopnji izhaja, da je Komisija predlagala, naj se tisti na rezervnem seznamu za prejšnje karierne razrede A7/LA7 in A6/LA6 zaposlijo v novi naziv, ne v A*6, temveč A*7. Ni sporno, da je bilo z Odborom za Kadrovske predpise, predvidenim v členu 10 Kadrovskih predpisov, opravljeno posvetovanje glede prejšnjega predloga, ne pa glede kasnejše zamenjave A*6 z A*7. Za primerjavo, izhodiščna plača za prejšnji naziv A7/LA7 je znašala 4815,59 eura na mesec; tista za novi naziv A*7 je znašala 4878,24 eura, medtem ko je tista za A*6 znašala 4311,55 eura.(12)
Dejansko stanje
18. Upoštevno dejansko stanje je v točkah od 9 do 21 izpodbijane sodbe(13) opisano tako:
„9 Komisija je med 11. aprilom 2001 in 18. junijem 2002 v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavila več obvestil o javnih natečajih za sestavo rezervnega seznama za zaposlitev vodij v kariernem razredu A7/A6 (COM/A/6/01, COM/A/9/01, COM/A/10/01, COM/A/1/02, COM/A/3/02 in CC/A/12/02), pomočnikov vodij v kariernem razredu A 8 (natečaj COM/A/2/02) in administratorjev v kariernem razredu B5/B4 (natečaj COM B/1/02).
10 17 tožečih strank je bilo pred 1. majem 2004 vpisanih na različne sezname primernih kandidatov, sestavljene po zaključku izbirnih izpitov.
11 Pod rubriko, z naslovom ‚Pogoji zaposlovanja‘, je bilo v obvestilih o natečaju pojasnjeno, da vpis izbranih kandidatov na rezervne sezname tem daje pravico do zaposlitve glede na potrebe služb.
12 V točki D (‚Splošne informacije‘) je bilo na koncu obvestila o natečaju COM/A/l/02 in COM/A/2/02 navedeno:
‚Komisija je Svetu formalno predložila predlog o spremembi Kadrovskih predpisov. Ta predlog se nanaša zlasti na nov karierni sistem. Izbranim kandidatom na tem natečaju bi bilo torej mogoče predlagati zaposlitev na podlagi novih določb Kadrovskih predpisov, ki jih je naknadno sprejel Svet.‘
13 Obvestilo o natečaju COM/A/3/02 je vsebovalo skoraj enako navedbo, ki se je sklicevala na ‚določbe novih kadrovskih predpisov‘.
14 Seznami primernih kandidatov, sestavljeni po natečajih COM/A/6/01, COM/A/9/01 in COM/A/10/01 (v nadaljevanju: natečaji iz leta 2001), so bili objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti, in sicer 19. novembra 2002 (natečaj COM/A/6/01), 8. marca 2003 (natečaj COM/A/10/01) in 2. julija 2003 (natečaj COM/A/9/01).
15 Dopisi, s katerimi so bili kandidati, izbrani na natečajih iz leta 2001, obveščeni o svojem vpisu na seznam primernih kandidatov, so pokazali zlasti, da bi moral ta seznam prenehati veljati 31. decembra 2003.
16 Generalni direktorat Komisije za kadrovske in administrativne zadeve je decembra 2003 vsakemu od kandidatov, izbranih na natečajih iz leta 2001, poslal dopis, v katerem je bilo navedeno, da je bila veljavnost različnih seznamov primernih kandidatov podaljšana do 31. decembra 2004.
17 Seznami primernih kandidatov, ki so bili sestavljeni po natečajih COM/A/l/02, COM/A/2/02, COM/A/3/02, COM/B/1/02 in CC/A/12/02 (v nadaljevanju: natečaji iz leta 2002), so bili objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti, in sicer 19. decembra 2003 (natečaj CC/A/12/02), 23. marca 2004 (natečaja COM/A/1/02 in COM/A/2/02) in 18. maja 2004 (natečaja COM/A/3/02 in COM/B/1/02).
18 Tožeče stranke so bile imenovane za uradnike pripravnike z odločbami, ki so bile sprejete po 1. maju 2004 (v nadaljevanju: izpodbijane odločbe) in so začele veljati v obdobju med tem datumom in 1. decembrom 2004.
19 Tožeče stranke so bile v okviru izpodbijanih odločb razvrščene v razred [naziv] na podlagi člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, to pomeni v razred [naziv] B*3 (natečaj COM/B/1/02), v razred [naziv] A*5 (natečaj COM/A/2/02) ali v razred [naziv] A*6 (vsi drugi natečaji).
20 Vsaka od tožečih strank je med 6. avgustom 2004 in 21. oktobrom 2004 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper odločbo o svojem imenovanju v uradnika pripravnika, ker je bila z uporabo člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom določena njena razvrstitev v manj ugoden razred [naziv] od razredov [nazivov], ki so bili navedeni v različnih obvestilih o natečaju.
21 Pristojni organ za imenovanja je z odločbami, ki jih je sprejel med 21. oktobrom 2004 in 22. decembrom 2004, zavrnil pritožbe tožečih strank.“
19. Tako pritožnice sodijo v tri skupine:
– tiste, ki so bile pred 1. majem 2004 imenovane v naziv A7 (z osnovno izhodiščno plačo 4815,59 eura na mesec), ki bi se nato preimenoval v naziv A*8, s plačo, ohranjeno na enaki ravni, vendar so bile po 1. maju 2004 dejansko imenovane v naziv A*6 (z osnovno izhodiščno plačo 4311,55 eura na mesec);
– tiste, ki bi bile pred 1. majem 2004 imenovane v naziv A8 (z osnovno izhodiščno plačo 4258,95 eura na mesec), ki bi se nato preimenoval v naziv A*7, s plačo, ohranjeno na enaki ravni, vendar so bile po 1. maju 2004 dejansko imenovane v naziv A*5 (z osnovno izhodiščno plačo 3810,69 eura na mesec);
– tiste, ki bi bile pred 1. majem 2004 imenovane v naziv B5 (z osnovno izhodiščno plačo 3143,24 eura na mesec), ki bi se nato preimenoval v naziv B*5, s plačo, ohranjeno na enaki ravni, vendar so bile po 1. maju 2004 dejansko imenovane v naziv B*3 (z osnovno izhodiščno plačo 2976,76 eura na mesec).(14)
Postopek na prvi stopnji
20. 17 tožečih strank je samo z eno tožbo, vloženo 3. februarja 2005, predlagalo Sodišču prve stopnje, naj:
– izpodbijane odločbe v delu, v katerem jih razvrščajo v naziv na podlagi člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, razglasi za nične;
– določi njihove kariere (vključno z ovrednotenjem njihovih izkušenj v tako popravljenem nazivu, njihovih pravic do napredovanja in pokojnine) glede na naziv, v kateri bi morale biti imenovane v skladu z obvestilom o natečaju, v skladu s katerim so bile razvrščene na seznam primernih kandidatov, ali v naziv, naveden v tem obvestilu o natečaju, ali v njemu ustrezni naziv po razvrstitvi iz novih kadrovskih predpisov (in v ustrezni plačilni razred v skladu s pravili, ki so veljala pred 1. majem 2004) po odločbi o imenovanju;
– odloči, naj se jim za skupno vsoto, ki je enaka razliki med plačo, ki ustreza njihovi razvrstitvi iz odločbe o imenovanju, in plačo, do katere naj bi bile upravičene, dodeli zamudne obresti, izračunane na podlagi obrestne mere, ki jo določa Evropska centralna banka, in sicer do dneva, ko bo sprejeta odločba o pravilni razvrstitvi v naziv;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
21. Svet se je pridružil postopku v podporo Komisije.
22. Tožeče stranke so v podporo predlogu za razglasitev ničnosti zatrjevale, prvič, da člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, na podlagi katerega so bile razvrščene, ni bil zakonit, in drugič, da so izpodbijane odločbe kršile načelo dobrega upravljanja, načelo skrbnega ravnanja, načelo preglednosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo dobre vere, načelo enakega obravnavanja ter načelo enakovrednosti delovnega mesta in naziva.
23. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 11. julija 2007 zavrnilo te utemeljitve za razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb(15), ter ker ni bilo treba odločiti o zahtevkih za določitev njihovih karier in za izplačilo zamudnih obresti na zaostale plače, ki bi jim bilo ugodeno kot posledica razglasitve ničnosti, je tožbo v celoti zavrnilo.
24. Menilo pa je, da Komisija ni dovolj jasno in natančno opozorila tožečih strank o predvidenem posebnem vplivu svojega osnutka spremembe Kadrovskih predpisov na njihov posamični položaj ter da so zaradi s tem povezane negotovosti upravičeno menile, da lahko prerekajo svojo razvrstitev v naziv. Zato je Komisiji naložilo plačilo polovice stroškov tožečih strank.
Pritožba
25. Vseh 17 tožečih strank postopka na prvi stopnji je 21. septembra 2007 skupaj vložilo pritožbo.
26. Predhodno pojasnjujejo, da jih je Sodišče prve stopnje (i) vse obravnavalo enako, ne da bi upoštevalo poseben položaj vsake od njih, in (ii) svojo odločitev oprlo na domnevo, ki jo izpodbijajo, da je mogoče zakonitost njihove razvrstitve v naziv presojati šele od datuma njihovega imenovanja.
27. Pritožnice dalje uveljavljajo dva pritožbena razloga.
28. Prvič, trdijo, da je Sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom zakonit. Trdijo, če povzamemo, da je Sodišče prve stopnje (i) kršilo člen 10 prejšnjih Kadrovskih predpisov, s tem da ga je razlagalo tako, da upravičuje neobstoj ponovnega posvetovanja z Odborom za Kadrovske predpise; (ii) kršilo načelo pridobljenih pravic, s tem da je prej preučilo vprašanje, ali je obstajala pridobljena pravica biti imenovan, kot vprašanje razvrstitve v določen naziv ob imenovanju; (iii) kršilo načelo enakega obravnavanja z razlikovanjem med uspešnimi kandidati glede na to, ali so bili imenovani pred 1. majem 2004 ali po tem datumu; (iv) kršilo načelo legitimnih pričakovanj in izkrivilo dokaze ter (v) napačno razlagalo področje uporabe členov 5, 7 in 31 Kadrovskih predpisov ter s tem kršilo obveznost obrazložitve.
29. Drugič, pritožnice izpodbijajo ugotovitev, da Komisijino nespoštovanje dolžnosti obvestitve ni moglo povzročiti nezakonitosti izpodbijanih odločb. V zvezi s tem trdijo, da je Sodišče prve stopnje kršilo načelo dobrega upravljanja, načelo skrbnega ravnanja, načelo preglednosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo dobre vere, načelo enakega obravnavanja ter načelo enakovrednosti delovnega mesta in naziva.
Dopustnost pritožbe
30. Svet, čeprav ne zatrjuje nedopustnosti pritožbe kot celote, trdi, da veliko utemeljitev pritožnic ne izpolnjuje zahtev iz člena 58 Statuta Sodišča, ker ne navajajo nobene kršitve prava Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje, temveč samo zahtevajo ponovno presojo svojih trditev na prvi stopnji.
31. V skladu z ustaljeno sodno prakso „pritožba ni dopustna, če samo ponavlja ali dobesedno navaja tožbene razloge in trditve, ki so bili že predloženi Sodišču prve stopnje, ne da bi vsebovala navedbo, s katero bi natančneje opredelila napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi. Nasprotno, kadar pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče prve stopnje razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, preizkušena v postopku na prvi stopnji, obravnavajo ponovno v pritožbenem postopku. Če pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in s trditvami, ki jih je navajal že pred Sodiščem prve stopnje, bi pritožbeni postopek deloma izgubil pomen“.(16)
32. V obravnavani zadevi se mi zdi očitno, da so pritožnice pri vsakem pritožbenem razlogu navedle napačno uporabo prava, kar naj bi po njihovem mnenju storilo Sodišče prve stopnje v več točkah sodbe. Dejstvo, da se morajo pri tem nujno sklicevati na nekatere trditve, ki so jih podali na prvi stopnji, zato ne more na noben način vplivati na dopustnost njihovih pritožbenih razlogov.
Utemeljenost pritožbe
Prvi pritožbeni razlog: nezakonitost člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom
Prvi del: kršitev člena 10 Kadrovskih predpisov
– Izpodbijana sodba
33. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da zamenjava naziva A*6 z nazivom A*7 v tabeli iz člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom ni bila veljavna, ker v zvezi s tem ni bilo opravljeno posvetovanje z Odborom za Kadrovske predpise.(17)
34. Sodišče prve stopnje je v točkah od 35 do 43 sodbe to trditev zavrnilo z obrazložitvijo, ki je v bistvenem podana v nadaljevanju.
35. Z Odborom za Kadrovske predpise se je treba posvetovati ne le glede uradnih predlogov, temveč tudi glede bistvenih sprememb predlogov, ki so bili že obravnavani, razen če te spremembe ustrezajo tem, ki jih je predlagal Odbor za Kadrovske predpise. Če so spremembe, ki bistveno vplivajo na namen predloga spremembe Kadrovskih predpisov, podane na pogajanjih v okviru Sveta, je treba opraviti ponovno posvetovanje z odborom pred sprejetjem zadevnih določb. Taka obveznost pa ne obstaja za posebne spremembe z omejenim učinkom – to bi pretirano omejilo pravico do spremembe v zakonodajnem postopku. Ali je sprememba bistvena ali ne, je treba presoditi glede na njen predmet in položaj v celotnem predlaganem besedilu ter glede na posamične posledice, ki jih lahko ima na tiste, na katere bo verjetno vplivala.
36. V tem primeru je predlagana nova karierna struktura neposredno povzročila znižanje nazivov zaposlitve za nove uradnike in s tem dolgoročno podaljšala njihovo poklicno napredovanje. Zamenjava naziva A*6 z nazivom A*7 se je uvrščala v celotni namen in v globalno perspektivo tega postopnega prestrukturiranja. Šlo je za posebno prilagoditev prehodnih določb, ki ni vplivala na njihov splošni namen in njihovo vsebino v tolikšnem obsegu, ki bi upravičeval ponovno posvetovanje z Odborom za Kadrovske predpise.
37. Zato Komisija, s tem da ni opravila ponovnega posvetovanja z odborom, ni kršila člena 10 Kadrovskih predpisov, čeprav je imela zadevna zamenjava, ki je bila vključena, potem ko je bilo opravljeno posvetovanje z odborom, takoj precejšen finančni učinek na začetno razvrstitev in izhodiščno plačo zadevnih uradnikov.
– Utemeljitev
38. Pritožnice sprejemajo prvi del te utemeljitve, vendar pa ne sprejemajo (i) stališča, da vprašanja, ali je sprememba bistvena, ni mogoče presojati z vidika posameznih posledic, ki jih lahko ima na tiste, na katere bo verjetno vplivala, ali, zaradi navedenega,(ii) ugotovitve, da zadevna zamenjava ni pomenila bistvene spremembe.
39. Pritožnice, ne da bi v nadaljevanju podrobneje obrazložile prvo točko, poudarjajo pomen, ki ga imajo posledice v tej zadevi za „zelo veliko“ število uradnikov – ne samo nižja izhodiščna plača, temveč tudi zaostanek za en naziv med celotno kariero glede na položaj, če bi bili imenovani v višji naziv –, glede česar bi Odbor za Kadrovske predpise lahko imel pripombe.
40. Zamenjavo v tej zadevi primerjajo s spremembo Uredbe št. 2688/95 (18) med zakonodajnim postopkom. V začetnem predlogu, glede katerega je bilo opravljeno posvetovanje z Odborom za Kadrovske predpise, so bili predvideni ukrepi za predčasno upokojitev uradnikov vseh institucij, vendar so bili v končno sprejetem besedilu ti ukrepi omejeni na uradnike Parlamenta. Sodišče prve stopnje je v zadevi Losch(19) menilo, da je to pomenilo bistveno spremembo, glede katere bi bilo treba opraviti ponovno posvetovanje z odborom.
41. Poleg tega pritožnice menijo, da Sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo svoje ugotovitve, da se zamenjava naziva A*6 z A*7 „uvršča v celotni namen in globalno perspektivo postopnega prestrukturiranja kariernih struktur“, zlasti ker je tudi priznalo, da se tabela iz člena 12(3) Priloge XIII razlikuje od tabele iz člena 2(1) te priloge, v kateri so nazivi uradnikov na delovnih mestih pred 1. majem 2004 spremenjeni v nove vmesne nazive.
42. Komisija meni, da zadevna zamenjava nima nobenega vpliva na enotnost javne uprave Skupnosti, katere zaščita je posebna naloga Odbora za Kadrovske predpise. Dejstvo, da bi odbor lahko imel pripombe, ne utemeljuje obveznosti posvetovanja. Poleg tega je Sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo svojo ugotovitev; trditev pritožnic se nanaša predvsem na neobstoj zadostne obrazložitve zakonodajalca in v pritožbi ni dopustna, ker ni bila podana na prvi stopnji.
43. Svet dodaja, da so bili z zadevno spremembo v zadevi Losch uslužbenci vseh institucij, razen Parlamenta, izključeni iz ureditve, v kateri so predvidene ugodnosti v zvezi s predčasno upokojitvijo, medtem ko obravnavana sprememba pomeni manjšo spremembo prehodne določbe, ki zadeva omejeno število uradnikov. Sprememba je bila logična v splošnem okviru, ker je bil naziv A7 drugi naziv v prejšnji karierni strukturi kategorije A, in A*6 ustreza AD 6, drugemu nazivu v novi funkcionalni skupini AD. In ker je Odbor za Kadrovske predpise že na splošno podal svoja stališča glede sistema ustreznosti, bi bilo nadaljnje posvetovanje glede tega odveč.
– Presoja
44. Prvič, vse trditve pritožnic, ki se nanašajo na pomen zadevne zamenjave, so povezane s posledicami za prizadete posameznike. Zato so lahko upoštevne le, če se dokaže, (a) da je Sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je treba spremembo predloga presojati glede na njegov predmet in položaj v okviru celotnega predlaganega besedila ter ne glede na posamične posledice, ki jih lahko ima na tiste, na katere bo verjetno vplivala, ali (b) da je bila sprememba bistvena tudi glede na njen predmet in položaj v okviru celotnega predlaganega besedila.
45. Zdi se mi, da ni bila dokazana nobena od navedenih trditev.
46. Pritožnice ne podajajo nobene utemeljitve v podporo svoji trditvi, da pravo pri osnovnem pristopu ni bilo uporabljeno pravilno. Prav tako se ta pristop ne zdi neustrezen. Jasno je, da vsako spremembo predloga ni treba vrniti Odboru za Kadrovske predpise, saj bi obstajala nevarnost, da bi v zakonodajnem postopku prišlo do zastoja. Vendar pa ima vsaka sprememba, čeprav majhna, lahko posamične posledice za večje ali manjše število uradnikov. V teh okoliščinah se zdi razumno presoditi, ali je ta sprememba dovolj bistvena, da utemeljuje nadaljnje posvetovanje, in sicer ne na podlagi teh posledic, temveč njenega objektivnega pomena v celotnem sistemu obravnavanega predloga.
47. S tega vidika se mi ne zdi utemeljeno trditi, da je zadevna sprememba bistvena.
48. Izhajala bi iz domneve, da upoštevni „obravnavani predlog“ ni reforma Kadrovskih predpisov kot celote, temveč prehodnih ukrepov oziroma predvsem sistem ustreznosti med nazivom, navedenim v natečaju, in nazivom zaposlitve, določenim v tabeli iz člena 12(3) Priloge XIII. (Če bi bilo treba obširneje opredeliti predlog, bi se pomen spremembe v celotnem sistemu seveda zmanjšal.)
49. Ob vpogledu v to tabelo in izhodiščne plače pred 1. majem 2004 in po tem datumu(20) opažam, da je izhodiščna plača za novi naziv zaposlitve – z le dvema izjemama – nižja od tiste za prejšnji naziv ali karierni razred, za katerega je bil organiziran natečaj. Izjemi sta najvišja naziva, namenjena predvsem za direktorje in generalne direktorje, ki se pogosto ne zaposlujejo z natečajem.(21) Za vse druge zadevne nazive je novi naziv zaposlitve (od C*1 do A*12) nižji od prejšnjega natečajnega naziva (od C5 do A3/LA3). V tem razponu, v različici predloga, glede katerega je bilo prvotno opravljeno posvetovanje z Odborom za Kadrovske predpise, je bila samo za naziv zaposlitve A*7 predvidena izhodiščna plača, ki je bila nekoliko višja od ustreznih natečajnih kariernih razredov (A7/LA7 in A6/LA6). Zamenjava A*6 z A*7 je bila zato v skladu s celotnim sistemom tabele ujemanja.
50. Ob upoštevanju tega se zdi utemeljitev Sodišča prve stopnje, ki sem jo povzela zgoraj v točkah 36 in 37, jasna in zadostna. Vprašanje razlike med tabelami ujemanja iz členov 2(1) in 12(3) Priloge XIII je povezano, kot sta poudarila Komisija in Svet, z obrazložitvijo, ki jo je podal zakonodajalec v Uredbi št. 723/2004, ne pa s tisto, ki jo je v sodbi podalo Sodišče prve stopnje.
51. Zato bi zavrnila prvi del prvega pritožbenega razloga.
Drugi del: kršitev načela pridobljenih pravic
– Izpodbijana sodba
52. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da so z uvrstitvijo na rezervni seznam pridobile pravico biti imenovane v nazive, navedene v zadevnih obvestilih o natečaju. Člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom je kršil to pravico.
53. Sodišče prve stopnje je v točkah od 52 do 58 sodbe zavrnilo to utemeljitev z naslednjo obrazložitvijo.
54. Uvrstitev na rezervni seznam po javnem natečaju daje samo upravičenje do imenovanja. Razvrstitev v naziv se ne pridobi do uradnega imenovanja z enostransko odločbo organa za imenovanje, ki določi datum, od katerega učinkuje, in delovno mesto, na katero je uradnik imenovan. Šele potem se lahko uspešen kandidat sklicuje na položaj uradnika in uporabo Kadrovskih predpisov.
55. Ko je člen 12(3) Priloge XIII k tem predpisom 1. maja 2004 začel veljati, ta odločba za pritožnice še ni bila upoštevna. Zato s to določbo ni bila kršena nobena pravica do razvrstitve v enega od prejšnjih nazivov, navedenih v obvestilih o natečaju. Uradnik ne more uveljavljati pridobljene pravice, razen če so okoliščine, ki so vzrok zanjo, nastale na podlagi posebne ureditve, ki je bila pozneje spremenjena.(22)
– Utemeljitev
56. Pritožnice so v bistvu ugovarjale premisi, da so pravico do razvrstitve v poseben naziv pridobile šele po začetku veljavnosti sprememb Kadrovskih predpisov. Strinjajo se, da jim njihova uvrstitev na rezervni seznam ni dajala pravice biti imenovani, toda trdijo, da jim je dajala pravico biti razvrščeni ob imenovanju v naziv, ki je bil objavljen v obvestilu o natečaju.
57. Navajajo sodno prakso, v skladu s katero organ za imenovanja zavezujejo določbe obvestila o natečaju. V zadevi Spachis proti Komisiji(23) je bila pritožnica uspešna na dveh javnih natečajih in je bila imenovana, najprej, na delovno mesto prevajalke, za katero ni imela ustreznih delovnih izkušenj, nato pa na podlagi drugega natečaja na delovno mesto uradnice, za katero je imela devet let ustreznih izkušenj. Komisija ob določanju njenega naziva pri drugem imenovanju ni upoštevala teh izkušenj, temveč jo je imenovala v isti naziv kot v prevajalski službi. Sodišče je to štelo za kršitev pričakovane pravice(24), ki jo je pridobila z uspehom na zadevnem natečaju.
58. Poleg tega pritožnice trdijo, da so okoliščine, v katerih so pridobili pravice, nastale na podlagi prejšnjih Kadrovskih predpisov: njihovo sodelovanje na natečajih, njihova uvrstitev na rezervne sezname in – v nekaterih primerih – odločitev, da se jim ponudi delovno mesto, ter dopis, v katerem je bilo navedeno, da jim bo ponujeno delovno mesto. In samo Sodišče prve stopnje je potrdilo, da so bili šele po svojem imenovanju neposredno obveščeni o novem sistemu razvrstitve v naziv, ki je zniževal njihov naziv zaposlitve glede na tisti, naveden v obvestilih o natečaju. Nazadnje, v skladu z ustaljeno sodno prakso se na Kadrovske predpise lahko sklicujejo ne le tisti, ki so že uradniki, temveč tudi osebe, ki uveljavljajo ta položaj.
59. Komisija(25) meni, da ne more biti pridobljene pravice, razen če so okoliščine, v katerih je bila pridobljena, nastale na podlagi določbe, ki je veljala pred uvedbo sprememb. Kadrovskih predpisov ni mogoče spreminjati za nazaj v škodo uradnikov, mogoče pa so neugodne spremembe za vnaprej. Poleg tega pravice ni mogoče „pridobiti“, dokler pravni položaj ni določen in ni več odvisen od prihodnje odločbe z diskrecijskim elementom. V obravnavani zadevi so bili položaji pritožnic še vedno odvisni od odločitev, ki so bile sprejete po 1. maju 2004.
60. Utemeljitev pritožnic, da uspeh na javnem natečaju ne daje pravice do imenovanja, daje pa pravico do imenovanja v poseben naziv, ki je posledica imenovanja, ni logična. Sodba Spachis proti Komisiji implicitno potrjuje, da je nastalo le upravičenje do imenovanja v določen naziv – pritožnica bi lahko bila imenovana v enega od dveh nazivov v zadevnem kariernem razredu in Sodišče je ugotovilo, da je bilo treba pri določanju, kateri naziv je bil primeren, upoštevati njene upoštevne izkušnje.
61. Glede utemeljitve, da sta v nekaterih primerih odločitev ponuditi pritožnicam delovno mesto in dopis, v katerem je navedeno, da bo ponujeno delovno mesto, nastala pred 1. majem 2004, je lahko upošteven samo trenutek, v katerem je bila sprejeta uradna odločba o imenovanju, ne pa trenutek, v katerem je bil oblikovan ali sporočen namen za sprejetje te odločbe. V vsakem primeru ta trditev ni bila podana na prvi stopnji in v okviru pritožbe ni dopustna.
62. Nazadnje, določbe obvestila o natečaju so zavezujoče za organ za imenovanje glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati kandidati, ne pa glede vsebine odločbe o imenovanju uspešnega kandidata, ki mora biti v skladu s pravili Kadrovskih predpisov, ki veljajo ob njenem sprejetju.
63. Svet trdi, da pritožnice niso pridobile nobene pravice ali dolžnosti v razmerju do katere koli institucije Skupnosti do trenutka, v katerem je bila sprejeta odločba o njihovem imenovanju. Vključitev na rezervni seznam ne daje nobenega jamstva in ne nalaga nobene obveznosti. Sodba Spachis proti Komisiji se ne nanaša na spremembo Kadrovskih predpisov in tako iz nje ni mogoče izpeljati nobenega zaključka. Obvestilo o natečaju seveda zavezuje organ za imenovanje, vendar ne izključuje spremembe pravnega okvira, v okviru katerega mora delovati ta organ. V tej zadevi nihče ni mogel biti imenovan v prejšnje nazive, ki so prenehali obstajati 1. maja 2004, vendar je zakonodajalec ohranil možnost imenovanja tistih na veljavnih rezervnih seznamih, s tem da je določil tabelo ujemanja z novimi nazivi.
– Presoja
64. Utemeljitve pritožnic v precejšnjem obsegu temeljijo na sodni praksi, v skladu s katero organ za imenovanje zavezujejo določila obvestila o natečaju. Vendar je obvestilo o natečaju podrejeno Kadrovskim predpisom. Organ za imenovanje pri sprejemanju katere koli odločbe v skladu s tem obvestilom ne more biti zavezan z ničimer, kar v njem nasprotuje določbi iz Kadrovskih predpisov, ki je zakonita in se uporablja ob sprejetju odločbe. V obravnavanih okoliščinah so upoštevne le utemeljitve v zvezi z zakonitostjo člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.
65. Komisija sprejema (in iz sodne prakse Sodišča jasno izhaja), da zakonodajalec lahko spremeni Kadrovske predpise vnaprej, vendar pri tem ne sme posegati v katere koli pravice, ki so bile predhodno pridobljene na podlagi nespremenjene različice. Vprašanje je zato, ali je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tisti, katerih imena so bila na rezervnem seznamu, vendar še niso bili imenovani, pred 1. majem 2004 niso pridobili pravice biti imenovani v določen naziv.
66. Ni sporno, da te osebe niso pridobile pravice do dejanskega imenovanja. Prav tako ni sporno, da sta bila njihov dejanski naziv in stopnja ob imenovanju negotova do njihovega dejanskega imenovanja. Natečaji so bili v večini primerov opravljeni za delovna mesta v kariernem razredu, ki je vključeval dva naziva (in v obvestilih o natečaju je bilo podrobno navedeno samo to, da je šlo za imenovanje „praviloma“ v nižji naziv), v vseh primerih pa je bilo v skladu s členom 32 Kadrovskih predpisov ob določanju stopnje mogoče upoštevati usposabljanja in izkušnje.
67. V teh okoliščinah ne vidim, kako bi lahko pritožnice pridobile katero koli pravico do imenovanja v določen naziv oziroma stopnjo ali kako bi bilo mogoče kritizirati ugotovitev Sodišča prve stopnje, da niso pridobile te pravice.
68. V sodni praksi Sodišča (ali Sodišča prve stopnje ali Sodišča za uslužbence) doslej ni podrobnih navedb o tem, kako nastane pridobljena pravica, ki bi jo bilo mogoče kršiti s spremembo Kadrovskih predpisov. Navedeno je bilo le, da morajo okoliščine, na podlagi katerih se pridobi, nastati med veljavnostjo prejšnje ureditve. Komisija dodaja, da mora pravica na podlagi te ureditve postati dokončna, tako da ni treba sprejeti nobene nadaljnje diskrecijske odločbe. S tem se strinjam – kljub „pričakovani“ pridobljeni pravici, na katero se je sklicevalo Sodišče v zadevi Spachis proti Komisiji, v kateri ni bilo spremembe veljavnih pravil. V tej zadevi je bilo 1. maja 2004 treba (ali pa tudi ne) sprejeti več odločb, ki bi lahko povzročile imenovanje v drugi naziv ali stopnjo (ali pa neimenovanje), tudi če bi prejšnja karierna struktura ostala v veljavi. Tisti, ki so bili v enakem položaju kot pritožnice, zato niso mogli imeti pridobljene pravice do imenovanja v poseben naziv ali stopnjo.
69. Zanimivo je pripomniti, da je upravno sodišče Mednarodne organizacije dela(26) natančneje opredelilo pridobljene pravice. V pred kratkim izdani sodbi je, izhajajoč iz svoje ustaljene sodne prakse iz leta 1961(27), razsodilo, da „[...] je pridobljena pravica kršena le, kadar […] sprememba s spreminjanjem osnovnih pogojev zaposlitve, na podlagi katerih je uradnik sprejel imenovanje ali ki so ga pozneje prepričali, da ostane zaposlen, škoduje ravnotežju pogodbenih obveznosti“.
70. Čeprav uradniki Skupnosti niso v pogodbenem razmerju z institucijami, ki jih zaposlujejo, bi bilo mogoče pojem „osnovni pogoji zaposlitve, ob upoštevanju katerih je uradnik sprejel imenovanje ali ki so ga pozneje prepričali, da ostane zaposlen“, preprosto – in po mojem mnenju koristno – prenesti na okvir Skupnosti. V tej zadevi per definitionem nobeden od uradnikov, na katere se nanaša tabela iz člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ni sprejel imenovanja, preden je začela veljati ta priloga. Niti niso mogli pridobiti katere koli pravice iz prejšnjih določb Kadrovskih predpisov na podlagi napačnega prepričanja (kakor koli že je do njega prišlo), da so te določbe še veljale.
71. Zato bi zavrnila drugi del prvega pritožbenega razloga.
Tretji del: enako obravnavanje
– Izpodbijana sodba
72. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom isto skupino oseb – uspešne kandidate na istem natečaju – obravnava različno glede na to, ali so se zaposlil pred 1. majem 2004 ali po tem datumu. Ta datum ni bil objektivno razlikovalno merilo, ker je datum imenovanja odvisen od dejavnikov, ki niso objektivni in nad katerimi uradnik nima nadzora. Edini objektivni datum je bil tisti, na kateri so bili obveščeni o uvrstitvi na rezervni seznam. Sodišče prve stopnje je v zadevi Monaco proti Parlamentu(28) razsodilo, da je v skladu z načelom enakega obravnavanja vse uspešne kandidate na natečaju treba obravnavati enako, kljub morebitnim novim pravilom, ki bi lahko bila sprejeta pred imenovanjem katerega od njih.
73. Drugi učinek v zadevi pritožnic je bil, da so se jim dodelila delovna mesta „senior“ z nazivom „junior“. Če so že pridobile precejšnjo usposobljenost in izkušnje, so bile v nasprotju s členom 1d Kadrovskih predpisov predmet diskriminacije zaradi starosti, ker niso imele enakih možnosti za napredovanje v službi kot drugi, mlajši uradniki, ki so bili upravičeni do iste razvrstitve. Poleg tega so bili nekatere od njih prej začasni ali pomožni uslužbenci in so bile razporejene na enaka delovna mesta z enakimi ali celo večjimi dolžnostmi, vendar v nižji naziv.
74. Sodišče prve stopnje je v točkah od 75 do 91 sodbe zavrnilo to utemeljitev z naslednjo obrazložitvijo.
75. Splošno načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako razlikovanje objektivno upravičeno. Vprašanje je zato bilo, ali so vsi uspešni kandidati na natečaju sestavljali isto skupino ne glede na datum imenovanja.
76. Kot je jasno izhajalo iz preudarkov glede vprašanja pridobljenih pravic, bi bilo mogoče pritožnice zakonito razvrstiti samo v skladu z merili, veljavnimi ob sprejetju odločbe o njihovem imenovanju. Poleg tega so, s tem da so se sklicevale na člen 1d Kadrovskih predpisov, molče priznale, da so nove določbe za njih veljale. Nasprotno pa je bilo uspešne kandidate na istih natečajih, ki so bili imenovani pred 1. majem 2004, treba razvrstiti v naziv na podlagi prejšnjih meril, ki so še veljala na dan njihovega imenovanja. Zato ni bilo mogoče šteti, da skupini sodita v isto kategorijo.
77. V sedemintrideseti uvodni izjavi Uredbe št. 723/2004, v kateri je navedeno, da morajo prehodne določbe spoštovati pravice, ki so jih zaposleni v okviru sistema Skupnosti pridobili pred začetkom veljavnosti novih pravil, je ta razlika potrjena.
78. Zamisel, po kateri so vsi uradniki, ki so zaposleni na podlagi enakega natečaja, v primerljivih položajih, je bila predlagana v sodbi Monaco proti Parlamentu le kot dokaz, da ni bilo zakonito, da je institucija, ki zaposluje, uporabila svoje strožje notranje direktive o razvrstitvi v naziv, ki so bile sprejete po uvrstitvi kandidata na rezervni seznam, medtem ko se merila za razvrstitev na podlagi Kadrovskih predpisov niso spremenila. V obravnavani zadevi je bil zakonodajalec tisti, ki se je ob izvrševanju nesporne pravice odločil spremeniti merila iz Kadrovskih predpisov za razvrstitev v naziv ob zaposlitvi. Zakonodajalec lahko kadar koli vnaprej spremeni Kadrovske predpise, če meni, da je to v interesu službe, tudi če so te spremembe manj ugodne.(29)
79. Ker je delovno mesto, na katero je imenovan uradnik, določeno z odločbo o imenovanju, ki mora temeljiti na določbah, ki veljajo na dan njenega sprejetja, ne more biti diskriminatorno, če se na podlagi novih pravil določene uradnike razporedi v nižji naziv, čeprav so bili imenovani na enako delovno mesto, kot so ga zasedali pred 1. majem 2004 kot uslužbenci brez naziva, in so opravljali enake ali celo pomembnejše naloge kot prej.
80. Končno, ni bilo diskriminacije zaradi starosti v smislu člena 1d Kadrovskih predpisov, ker nova merila za razvrstitev v naziv očitno niso povezana z upoštevanjem starosti zadevnih oseb.
– Utemeljitev
81. Pritožnice trdijo, prvič, da so dejansko pridobile pravico do imenovanja v poseben naziv (kot so trdile glede prejšnjega dela pritožbenega razloga) in da so zato bile v isti kategoriji kot tisti, ki so bili imenovani z istih rezervnih seznamov pred 1. majem 2004 in so pridobili enako pravico. Sedemintrideseta uvodna izjava uredbe o spremembah tega ne more spremeniti.
82. Drugič, trdijo, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razlikovalo med zakonodajno spremembo Kadrovskih predpisov in spremembo notranjih izvedbenih predpisov institucije. Sodba Monaco proti Parlamentu ne podpira te presoje, saj bi to pomenilo, da načelo enakega obravnavanja ne velja za zakonodajne spremembe. To ni dopustna kršitev načela pravne države. Načelo enakega obravnavanja se v pravnem redu Skupnosti enako uporablja za izvršilno, zakonodajno in sodno oblast.
83. Sodišče prve stopnje dejansko ni preizkusilo, ali so vsi uspešni kandidati na istem natečaju sestavljali primerljivo skupino, upravičeno do enakega obravnavanja, in ni sledilo svojemu sklepanju iz sodbe Ryan proti Računskemu sodišču. V tej zadevi je ugotovilo, ne da bi se odmaknilo od sodbe Monaco proti Parlamentu, da (i) je za pooblastilo do prostega preudarka organov Skupnosti glede spremembe Kadrovskih predpisov veljalo načelo enakega obravnavanja, da (ii) narava akta o spremembah ni ničesar spremenila in da (iii) načelo enakega obravnavanja zahteva, da datum začetka veljavnosti novih pravil ne sme povzročati diskriminacije.
84. Sodišče prve stopnje z odmikom od prejšnje sodne prakse ni izpolnilo dolžnosti, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Ni preizkusilo morebitnih utemeljitev za razliko med starimi in novimi pravili ter datuma začetka veljavnosti slednjih.
85. Poleg tega gre pri sklepanju, da uradniki, ki so se zaposlili pred 1. majem 2004 in po tem datumu, sestavljajo različne skupine, ker se zanje uporabljajo različna pravila, tako da ne obstaja nobena nezakonita diskriminacija, pri krožnem dokazovanju.
86. Utemeljitev v zvezi s starostno diskriminacijo prav tako ni pravno pravilna. Prepovedana diskriminacija je lahko posredna ali neposredna. V tej zadevi je bila diskriminacija posredna, ker so bili uradniki, ki so se zaposlili na podlagi natečajev, za katere so bile zahtevane delovne izkušnje, imenovani v nazive, ki so bili predvideni za tiste, ki teh izkušenj niso imeli.
87. Po mnenju Komisije sodba Sodišča prve stopnje ne temelji na zamisli, da zakonodajalec ni zavezan načelu enakega obravnavanja. Resnično vprašanje je „medčasovno področje uporabe“ načela: ali je kršeno načelo enakega obravnavanja, če so posamezniki zaradi novega pravila, ki je uvedeno od določenega datuma, po tem datumu obravnavani manj ugodno kot prej. Sodna praksa podpira stališče, da ni tako.
88. Prvič, Sodišče je v zadevi Belgija proti Komisiji(30) menilo, da Komisija s uredbo o ohranitvi predhodno odobrenih shem pomoči in uvedbi bistveno strožje ureditve za nove sheme pomoči ni kršila načela prepovedi diskriminacije. Čeprav je obstajalo neenako obravnavanje med shemami, ki so bile predhodno razglašene za združljive, in tistimi, uvedenimi v skladu z novimi pogoji, je bilo objektivno upravičeno. Komisiji ni bilo mogoče odvzeti možnosti, da določi strožje pogoje, če so to zahtevale okoliščine, vendar prav tako ni mogla enostransko uskladiti veljavne sheme pomoči z novimi pogoji, ker bi to pomenilo priznanje uredbi retroaktivnega učinka, kar bi bilo v nasprotju z načeloma pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo.
89. Drugič, zakonodajalec je upravičen vnaprej sprejeti kadrovske predpise, ki so za uradnike manj ugodni, kadar meni, da je to skladno z interesi službe,(31) in uradniki nimajo pridobljene pravice do ohranitve prednosti, ki so jo uživali v določenem času.(32) Nova pravila se lahko zakonito uporabljajo za prihodnje posledice dejanskega stanja, ki je nastalo na podlagi prejšnjih pravil. Uporaba določenega datuma kot razlikovalnega merila, ki utemeljuje različno obravnavanje, je bila poleg tega sprejeta vsaj v nemški sodni praksi z utemeljitvijo, da zakonodaja, s katero so bila uvedena nova pravila, sicer ne bi mogla doseči svojega cilja.
90. V sodbi Ryan proti Računskemu sodišču je seveda navedeno, da ni izključeno, da datum začetka veljavnosti nove zakonodaje pomeni nezakonito diskriminacijo, vendar, prvič, ta zadeva se je nanašala na datum, ki ni bil predviden z zakonodajno spremembo (datum spremembe pravnega položaja Računskega sodišča na podlagi Pogodbe ES), medtem ko se obravnavana zadeva nanaša na datum, ki je bil sestavni del spremembe, in drugič, sprememba iz sodbe Ryan proti Računskemu sodišču je retroaktivno ponovno razvrstila položaj, ki je nastal na podlagi prejšnjih pravil, namesto da bi preprosto na novo opredelila njene prihodnje učinke. Sodba Monaco proti Parlamentu (v pravilnost katere Komisija sicer dvomi) ni temeljila na naravi ukrepa, ki je spreminjal pravila, temveč na dejstvu, da jih je namesto zakonodajalca spremenila institucija.
91. Svet meni, da so kandidati, zaposleni pred 1. majem 2004, in tisti, zaposleni po tem datumu, v različnih pravnih položajih, ker je njihova zaposlitev urejena z drugačnimi določbami. Nove določbe so bile uvedene iz povsem utemeljenih razlogov, določenih v preambuli Uredbe št. 723/2004. Sodišče prve stopnje ni odločilo, da zakonodajalca načelo enakega obravnavanja ne zavezuje, temveč je skrbno preizkusilo, ali je bilo spoštovano. Sprejeti pristop pritožnic bi dejansko pomenilo neutemeljeno diskriminacijo med uradniki, ki so bilo zaposleni po 1. maju 2004, odvisno od tega, ali so bili uspešni na natečaju, ki se je začel pred tem datumom ali po njem. Končno, trditev pritožnic glede starostne diskriminacije temelji na trditvi, da so tisti z več izkušnjami nujno starejši, kar ni podprto z dejstvi.
– Presoja
92. Prvič, zdi se mi, da je vprašanje enakega obravnavanja ločeno od vprašanja pridobljenih pravic. Če so vsi uspešni kandidati na določenem natečaju pridobili pogojno pravico do imenovanja v določen naziv, potem bi to resnično bila skupna značilnost, ki bi jih lahko postavila v isto skupino, v kateri bi moralo biti vsem članom zagotovljeno enako obravnavanje. Ker sem dognala, da pritožnice niso pridobile te pravice, menim, da na tej podlagi ne morejo zahtevati enakega obravnavanja v primerjavi z drugimi uradniki, ki se zaposlijo z istih rezervnih seznamov. To pa ne pomeni, da ne morejo zahtevati enakega obravnavanja na drugačni podlagi.
93. Drugič – in zato ob neupoštevanju teh utemeljitev in preudarkov, ki težijo k povezovanju tožbenega razloga, ki temelji na enakem obravnavanju, s tožbenim razlogom, ki temelji na pridobljenih pravicah –, ugotavljam, da kot trdijo pritožnice, obrazložitev Sodišča prve stopnje ni ustrezna.
94. Sodišče pravilno trdi, da načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno, razen če je tako razlikovanje objektivno upravičeno, in pravilno navaja prvo pomembno vprašanje: ali vsi uspešni kandidati na natečaju sestavljajo isto skupino – drugače povedano, ali so v primerljivih položajih –, ne glede na njihov datum imenovanja (točki 75 in 76 izpodbijane sodbe) .
95. Na to vprašanje odgovarja nikalno na podlagi osnovnega – in tudi edinega – razloga, da je bilo treba tiste, ki so bili imenovani pred 1. majem 2004, razvrstiti v skladu s prejšnjimi določbami, medtem ko je bilo treba tiste, ki so bili imenovani na ta datum ali po njem, razvrstiti v skladu z novimi določbami (točke od 77 do 80); nato podpre to ugotovitev z različnimi dodatnimi utemeljitvami.
96. Zdi se, da gre pri osnovni utemeljitvi za primer krožnega dokazovanja in zdi se, da je to Komisija na obravnavi tudi priznala. Merilo, s katerim je bila utemeljena razvrstitev upoštevnih skupin v različne kategorije, je prav tisto, ki naj bi domnevno kršilo načelo enakega obravnavanja. Zdi se, da ta utemeljitev pomeni, da če zakonodajalec Skupnosti obravnava dve skupini oseb različno, ne more obstajati diskriminacija, ker zaradi različnega obravnavanja nujno sodita v različni kategoriji. In to, kot poudarjajo pritožnice, pomeni, da za zakonodajalca Skupnosti ne velja načelo enakega obravnavanja – kar pa v skladu z ustaljeno sodno prakso ni res.(33)
97. Ne prepričajo me niti drugi preudarki, s katerimi Sodišče prve stopnje podpira svojo ugotovitev.
98. Sklicevanje na pridobljene pravice, kot so zlasti omenjene v sedemintrideseti uvodni izjavi Uredbe št. 723/2004, po mojem mnenju ni upoštevno za vprašanje enakega obravnavanja. V vsakem primeru je sedemintrideseta uvodna izjava del uredbe in s sklicevanjem nanjo bi ponovno zapadli v krožno dokazovanje.
99. Način, kako Sodišče prve stopnje razlikuje obravnavano zadevo od svoje prejšnje sodbe Monaco proti Parlamentu, se mi ne zdi zadovoljiv. Nič v upoštevnih točkah te sodbe ne kaže na to, da je izraženo načelo – to je da pomeni nezakonito diskriminacijo zaposlovati z istim natečajem nekatere uradnike na podlagi prejšnjih ugodnejših pravil, druge pa na podlagi kasnejših manj ugodnih pravil – omejeno na primere, v katerih pomenijo nova pravila notranje določbe, sprejete s strani institucije, ki zaposluje, ob izključitvi določb Kadrovskih predpisov, ki jih je sprejel zakonodajalec Skupnosti. Zdi se, da tudi te teze ni mogoče preprosto zagovarjati. Načelo enakega obravnavanja je temeljno pravno načelo, ki ga je treba spoštovati pri vsakem ukrepu, ki ga sprejme institucija Skupnosti na kateri koli stopnji.
100. Sklicevanje na pristojnost zakonodajalca, da kadar koli vnaprej sprejme take spremembe Kadrovskih predpisov, ki jih šteje za skladne z interesi službe, tudi če so te spremembe manj ugodne, se mi ne zdi ustrezno. Gotovo je res, da ima zakonodajalec tako pristojnost, vendar to, čemur so pritožnice od začetka nasprotovale ni to, da je bila nova karierna struktura uvedena po 1. maju 2004, temveč da sta se v zvezi s tem uporabila dva različna sklopa prehodnih določb za uradnike, zaposlene z istega rezervnega seznama, glede na to, ali so se zaposlili pred tem datumom ali po njem.
101. Glede načina, na kateri je Sodišče prve stopnje obravnavalo pritožnikove utemeljitve glede starostne diskriminacije in diskriminacije v obliki „razporeditve na nižje delovno mesto“ v primerjavi z nazivi, ki so jih nekateri od njih imeli kot začasni uslužbenci, se mi zdi, da te trditve niso bistvene za vprašanje, ali ta sklopa prehodnih določb upravičeno razlikujeta med skupinama uradnikov v različnih položajih ali neutemeljeno med uradniki v primerljivih položajih. Zato čeprav menim, da je Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zavrnilo te trditve, to ne vpliva na moje stališče, da obrazložitev glede različnega obravnavanja ni ustrezna.
102. Iz podobnih razlogov me ne prepričajo utemeljitve, ki sta jih podala Komisija in Svet. Ne postavlja se vprašanje, ali lahko zakonodajna sprememba, ki uvaja nova pravila, ki se uporabljajo za položaje, nastale po določenem datumu, krši načelo enakega obravnavanja, temveč ali so različne prehodne določbe, s katerimi je urejen prehod od prejšnjih na nova pravila, ki so se v obravnavani zadevi uporabljala za uradnike v primerljivih položajih, v nasprotju s tem načelom.
103. Navedeno vprašanje obravnavam v nadaljevanju.
104. Načeloma so uspešni kandidati na istem natečaju v primerljivih položajih in so upravičeni do enakega obravnavanja. Če ne pride do spremembe Kadrovskih predpisov, so vsi upravičeni do zaposlitve pod enakimi pogoji, razen če je razlikovanje utemeljeno z objektivnimi razlogi – kot so na primer njihove prejšnje delovne izkušnje. Ker vsi tisti, ki so na rezervnem seznamu, v praksi ne morejo biti imenovani hkrati, to nujno pomeni, da so tisti, ki se zaposlijo kasneje, na podlagi načela enakega obravnavanja, ne pa kakršne koli pridobljene pravice, upravičeni do imenovanja pod enakimi pogoji kot tisti, ki so se zaposlili prej. Trditi, da so tisti, ki na določen datum še niso bili imenovani, objektivno v drugačnem položaju od tistih, ki so bili že imenovani, in se jih zato lahko obravnava različno, bi pomenilo, da se enako obravnavanje omeji samo na tiste, ki so bili imenovani na isti datum.
105. V nasprotju z odprtimi skupinami vseh uradnikov, zaposlenih pred 1. majem 2004 ali po tem datumu, vsak rezervni seznam sestavlja zaprto skupino, katere člani se dokončno opredelijo ob njegovi sestavi in so zato upravičeni do enakega obravnavanja ob upoštevanju notranjega razlikovanja, ki je lahko utemeljeno z objektivnimi razlogi. Zato mora kateri koli novi ukrep, ki vpliva na to obravnavanje – ne glede na to, ali gre za notranjo izvedbeno določbo institucije, ki zaposluje, ali zakonsko določbo Kadrovskih predpisov –, načeloma spoštovati to enotnost in enakost. Zaradi zunanjih okoliščin lahko pride do razdelitve prvotne skupine v dve skupini, ki nista več v primerljivih položajih in ju je zato treba obravnavati različno; vendar sprememba pravil, ki se uporabljajo, ne more enostransko opraviti razdelitve in določiti različno obravnavanje, ne da bi kršila načela enakega obravnavanja.
106. Razlikovanje v obravnavani zadevi pa ne temelji le na datumu 1. maj 2004, temveč tudi na razmerju med tem datumom in – za vsakega člana zaprte skupine uspešnih kandidatov na določenem natečaju – datumom nastopa dela.
107. Po mojem mnenju pa niti ta datum niti razmerje med navedenima datumoma ne moreta pomeniti objektivnega razloga za razlikovanje med uspešnimi kandidati. Vrstni red in čas zaposlitve različnih kandidatov z določenega rezervnega seznama sta lahko odvisna od številnih dejavnikov, ki niso upoštevni za razlikovanja v zvezi s pogoji za zaposlitev – na primer razpoložljivost proračunskih mest ali trajanje odpovednega roka, ki ga ima kandidat v svoji dotedanji zaposlitvi. Komisija je v zvezi s pridobljenimi pravicami zlasti na obravnavi poudarila, da pritožnice niso mogle pridobiti pravice do imenovanja v poseben naziv pred 1. majem 2004, ker je bilo treba v tem času sprejeti še nadaljnje diskrecijske odločbe. Pri tem so lahko nekateri dejavniki, ki so bili upoštevani, celo subjektivni. Institucija, ki zaposluje, lahko zaradi smotrnosti ali celo na podlagi preferenčne odločitve pospeši ali upočasni zaposlitev določenega kandidata. Pritožnice so se sklicevale na dokaz, da so bili določeni kandidati, ki so že bili začasni uslužbenci, imenovani po hitrem postopku malo pred 1. majem 2004; te možnosti niso imeli zunanji kandidati ali pomožni uslužbenci.(34) Ne da bi se bilo treba kakor koli izjaviti o tem dokazu, menim, da določbe, ki pušča odprto možnost za takšno diskriminatorno razlikovanje med kandidati, ki so načeloma vsi v primerljivem položaju, ni mogoče šteti za skladno z načelom enakega obravnavanja.
108. Poudarjam, da ne oporekam možnosti zakonodajalca, da uvede novo karierno strukturo, ki ima za posledico manj ugodne začetne pogoje za nove uradnike, z začetkom veljavnosti od določenega datuma.
109. Ne more pa uporabiti različnih prehodnih določb za različne uradnike, zaposlene na podlagi istega natečaja, predvidenega za prejšnjo karierno strukturo, razen na podlagi objektivnega razlikovanja, ki ni predvideno v zakonodajni spremembi in ni odvisno od diskrecijskega ravnanja institucije, ki zaposluje.
110. Ob upoštevanju vseh teh preudarkov bi dopustila ta tretji del prvega pritožbenega razloga pritožnic. Na tej podlagi in kljub uspehu njihovih drugih trditev bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.
Četrti del: kršitev legitimnih pričakovanj – izkrivljanje dokazov
– Izpodbijana sodba
111. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da so bila s členom 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kršena njihova legitimna pričakovanja, da bodo obravnavane v skladu s pogoji, navedenimi v obvestilih o natečaju.
112. Sodišče prve stopnje je v točkah od 95 do 99 sodbe to utemeljitev zavrnilo z naslednjo obrazložitvijo.
113. Uradnik se ne more sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijal zakonitost nove ureditve, predvsem zato, ker ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico glede potrebe po reformi Kadrovskih predpisov. To načelo se uporablja le takrat, kadar je uprava Skupnosti kandidatu vzbudila utemeljena pričakovanja, s tem da mu je dala natančna zagotovila v obliki natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. V obravnavanem primeru spis ni vseboval nobenega dokumenta, ki bi lahko povzročil legitimna pričakovanja, da se bodo ohranila prejšnja merila glede razvrstitve v naziv ob njihovi zaposlitvi. V obvestilih o natečaju in dopisih Komisije je bilo navedeno, da bi se izbranim kandidatom lahko ponudila zaposlitev na podlagi novih določb Kadrovskih predpisov. Pritožnice se niti niso mogle sklicevati na bistveno spremembo položaja, nastalega na podlagi prejšnjih Kadrovskih predpisov, ker na podlagi svojega vpisa na seznam niso mogle biti upravičene do ugodnosti, ki izhajajo iz tega položaja.
– Utemeljitev
114. Pritožnice trdijo, da je Sodišče prve stopnje izkrivilo dokaze z ugotovitvijo, da spis ni vseboval nobenega dokumenta, ki bi lahko povzročil legitimna pričakovanja, da se bodo ohranila prejšnja merila za razvrstitev v naziv ob njihovi zaposlitvi. Spis je dejansko vseboval dokumente, iz katerih je razvidno, da so pri štirih pritožnicah pooblaščeni in zanesljivi viri podali natančne, brezpogojne in skladne informacije, da bodo imenovane v naziv, ki je bil naveden v obvestilu o natečaju, ali v temu enakovreden naziv. Ti dokumenti so vključevali ponudbe za zaposlitev, ki so bile ponujene in sprejete pred 1. majem 2004, brez navedbe, da bi delovno mesto ustrezalo nižjemu plačilnemu razredu ali delovni dobi. Glede preostalega dela pritožnic, ki jim ni bila ponujena zaposlitev do tega datuma, nekatere niso dobile nobenega podatka v obliki ponudbe za zaposlitev, nekatere pa so se udeležile natečajev, pri katerih ni bila omenjena kakršna koli morebitna sprememba Kadrovskih predpisov.
115. Komisija in Svet trdita, prvič, da v skladu z ustaljeno sodno prakso(35) posamezniki ne morejo imeti legitimnih pričakovanj, da se bo ohranil obstoječi položaj, ki ga lahko institucije Skupnosti spremenijo pri izvrševanju svojih diskrecijskih pooblastil.
116. Drugič, zagotovila, ki jih da upravni organ, ne morejo vplivati na zakonitost zakonodajnih ukrepov. Zato trditve pritožnic o dejstvih za ugovor nezakonitosti niso upoštevne in Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da spis ni vseboval nobenega dokumenta, ki bi lahko povzročil legitimna pričakovanja, da se bodo ohranila prejšnja merila glede razvrstitve v naziv.
117. Tretjič, obljube, ki ne upoštevajo veljavnih določb, ne morejo ustvariti legitimnih pričakovanj pri zadevni osebi(36), tako da se – niti če je vprašljiva le zakonitosti imenovanj in ne zakonitost izpodbijane določbe – po začetku veljavnosti sprememb ni mogoče sklicevati na obljubo, dano v okviru nespremenjenih Kadrovskih predpisov.
118. Nazadnje, Sodišče prve stopnje ni izkrivilo dokazov. Njegove ugotovitve natančno izražajo dejstvo, da so bile različne pritožnice v različnih položajih glede podatkov, ki so jim bili posredovani.
– Presoja
119. Ni sporno, da so bili različnim pritožnicam posredovani različni podatki, iz katerih bi lahko sklepale, da bodo imenovane v enega od nazivov, za katerega je bil organiziran natečaj, na katerem so bile uspešne. Vendar ne najdem nobene napake v ugotovitvi Sodišča prve stopnje, da iz teh podatkov – kljub njihovi natančnosti, brezpogojnosti in skladnosti ter pooblastilom, ki so jih imeli viri, oziroma kljub njihovi zanesljivosti – niso bile upravičene izpeljati kakršnega koli legitimnega pričakovanja.
120. Kot je spomnilo Sodišče prve stopnje, se posamezniki ne morejo sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi nasprotovali zakonitosti nove zakonodaje, predvsem na področju, na katerem ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico.(37)
121. Poleg tega se strinjam s Komisijo, da zagotovilo, ki ga da upravni organ, ne more v nobenem primeru ustvariti legitimnih pričakovanj, ki bi omejevala področje delovanja zakonodajalca. Zato bi bilo katero koli legitimno pričakovanje, ki bi bilo izpeljano iz podatkov, posredovanih pritožnicam, upoštevno le v zvezi z veljavnostjo odločb o imenovanju, ali kot je poudarila Komisija na obravnavi, morebitnim odškodninskim zahtevkom, ne pa tudi v zvezi z zakonitostjo člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.
122. Vendar je veljavnost teh odločb odvisna najprej od zakonitosti določbe, na kateri so temeljile in s katero so morale biti v skladu. Če ta odločba, kot predlagam, ni zakonita, ker krši načelo enakega obravnavanja, morajo biti odločbe o imenovanju v vsakem primeru razglašene za nične, ne glede na to, ali je prišlo do kršitve legitimnih pričakovanj, nove odločbe pa sprejete na ustrezni pravni podlagi.
123. Zato menim, da je treba četrti del prvega pritožbenega razloga zavrniti.
Peti del: kršitev člena 31 Kadrovskih predpisov
– Izpodbijana sodba
124. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da člen 12(3) Priloge XIII ni bil v skladu s spremenjenim členom 31(1) Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega se kandidati zaposlijo v naziv, določen v obvestilu o natečaju, ki so ga uspešno opravili. Zato bi morali biti zaposleni v te nazive, spremenjene v nove vmesne nazive v skladu s členom 2(1) Priloge XIII.
125. Sodišče prve stopnje je v točkah od 108 do 116 sodbe to trditev zavrnilo z obrazložitvijo, ki je v bistvenem podana v nadaljevanju.
126. Uspešni kandidati morajo biti na podlagi člena 31(1) Kadrovskih predpisov imenovani v naziv, ki je določen v obvestilu o natečaju. Vendar pa iz utemeljitve, uporabljene za vprašanje enakega obravnavanja, izhaja, da Komisijina opredelitev pomena razpoložljivih delovnih mest, ki jih je treba zapolniti, in pogojev za imenovanje uspešnih kandidatov na ta delovna mesta, ki je bilo izvedeno na podlagi določb prejšnjih Kadrovskih predpisov, ni mogla učinkovati po 1. maju 2004, ko je začela veljati nova karierna struktura.
127. Položaj kandidatov, ki so bili uvrščeni na rezervne sezname pred 1. majem 2004, vendar imenovani na ta datum ali po njem, je bil zato urejen v členu 12(3) Priloge XIII. Res je, da se tabela iz tega člena razlikuje od tiste iz člena 2(1) iste priloge, v kateri je določena sprememba prejšnjih nazivov uradnikov, ki so imeli zaposlitev pred 1. majem 2004, v nove vmesne nazive. Vendar pa lahko zakonodajalec vnaprej spremeni določbe Kadrovskih predpisov, čeprav bi bile manj ugodne od prejšnjih določb.
128. Taka prehodna določba že v osnovi odstopa od določenih pravil, na uporabo katerih nujno vpliva sprememba ureditve. V obravnavani zadevi odstopanje ne gre dlje od tega, kar izhaja iz imenovanja na podlagi novih pravil oseb, izbranih z natečajnimi postopki, ki so se začeli in končali na podlagi prejšnjih določb.
– Utemeljitev
129. Pritožnice trdijo, da mora biti utemeljitev Sodišča prve stopnje glede člena 31(1) Kadrovskih predpisov skladna z njegovo utemeljitvijo, ki se nanaša na načelo enakega obravnavanja. To načelo bi bilo izpolnjeno s prehodno določbo, na podlagi katere, če je bil eden ali več uspešnih kandidatov na določenem natečaju že imenovan na podlagi prejšnjih meril, bi se ta merila uporabljala za vse kandidate. Cilj „omogoč[anja] postopn[e] uporab[e] novih pravil in ukrepov“ bi bil dosežen z uskladitvijo člena 12(3) s členom 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Obrazložitev v izpodbijani sodbi zato ni ustrezna.
130. Poudarjajo tudi, da člen 12(3) Priloge XIII dejansko povzroča dokončne –ne prehodne ali postopne – učinke in da je Sodišče za uslužbence v sodbi Economidis(38) odločilo, da se nobena od prehodnih določb iz Priloge XIII ni nanašala na člen 31 Kadrovskih predpisov.
131. Komisija v bistvu odgovarja le na zadnji dve točki. Trdi, da ima lahko odločba, sprejeta na podlagi prehodnih določb, dokončne učinke in da se sodba Economidis ni nanašala na člen 31 Kadrovskih predpisov.
132. Svet trdi, da utemeljitve pritožnic temeljijo na napačni premisi, da je člen 31(1) Kadrovskih predpisov nadrejen členu 12(3) Priloge XIII – v bistvu sta v razmerju lex generalis in lex specialis. Glede ustreznosti obrazložitve pritožnice zopet zamenjujejo obrazložitev Sodišča prve stopnje z obrazložitvijo zakonodajalca, vendar člena 2(1) in 12(3) Priloge XIII vsekakor urejata objektivno različna položaja – položaj uradnikov, ki so pridobili pravice na podlagi prejšnjih Kadrovskih predpisov, in položaj uspešnih kandidatov, ki jih niso pridobili. Glede sodbe Economidis Svet v bistvu poda enake poudarke kot Komisija.
– Presoja
133. Čeprav utemeljitev Sodišča prve stopnje v zvezi s tem temelji predvsem na njegovi utemeljitvi glede enakega obravnavanja in čeprav menim, da ta obrazložitev ni ustrezna, se ne strinjam s pritožnicami, da tudi ugotovitev glede člena 31 Kadrovskih predpisov ni veljavna.
134. Sodišče prve stopnje je tudi neizpodbitno poudarilo, da po uvedbi nove karierne strukture ni bilo več fizično mogoče imenovati kandidatov v nazive, objavljene v obvestilih o natečaju, sestavljenih na podlagi prejšnje karierne strukture. Prehodni ukrepi so bili zato nujni in so bili sprejeti v členu 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. Glede tega se strinjam s Svetom, da je razmerje med členom 31 Kadrovskih predpisov in členom 12(3) Priloge XIII enako tistemu med lex generalis in lex specialis.
135. Sodišče prve stopnje je navedlo razliko med tema sklopoma prehodnih določb – členom 2(1) in 12(3) Priloge XIIII – vendar je menilo, da je razlika upravičena s pristojnostjo zakonodajalca, da sprejme nove določbe vnaprej. Čeprav se s tem stališčem ne strinjam iz razlogov, ki sem jih podrobno razložila pri obravnavi enakega obravnavanja, menim, da nima nobenega vpliva na obravnavano vprašanje. Člen 2(1) Priloge XIII, ki ureja pretvorbo nazivov prejšnje karierne strukture v nazive nove strukture, ni povezan s členom 31 Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na naziv, v kateri je kandidat imenovan, če je uspešen na javnem natečaju.
136. Glede manjših pripomb Komisija pravilno navaja, da imajo lahko prehodne določbe dokončne učinke, iz razlage sodbe Economidis pa jasno izhaja, da so dejstva v zadevi nastala po 1. maju 2004, tako da je treba ugotovitev Sodišča za uslužbence razlagati v tem kontekstu (v vsakem primeru je ni mogoče razlagati dobesedno, ker člen 12(1) Priloge XIII izrecno vpliva na člen 31(2) in (3) Kadrovskih predpisov).
137. Zato bi peti del prvega pritožbenega razloga zavrnila.
Šesti del: kršitev členov 5 in 7 Kadrovskih predpisov ter načela enakovrednosti
– Izpodbijana sodba
138. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da je člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kršil načelo enakovrednosti delovnega mesta in naziva ter načelo enakosti pogojev glede zaposlitve in kariere za vse uradnike iz iste funkcionalne skupine, ki je izraženo v členih 5 in 7 Kadrovskih predpisov.
139. Sodišče prve stopnje je v točkah od 124 do 132 sodbe to utemeljitev zavrnilo z obrazložitvijo, ki je v bistvenem podana v nadaljevanju.
140. Iz analize trditve v zvezi z enakim obravnavanjem izhaja, da ni podlage za zatrjevanje kršitve načela enakosti pogojev glede zaposlitve in kariere za uradnike iz iste funkcionalne skupine. Za tiste, ki so se zaposlili pred 1. majem 2004, in tiste, ki so se zaposlili po tem datumu, so veljale različne določbe. Priloga XIII ter predvsem v njej vsebovana člena 4(n)(39) in 12(3) sta lex specialis, ki ima za določen čas prednost pred določbami členov 5 in 7 Kadrovskih predpisov.
– Utemeljitev
141. Pritožnice trdijo, da mora biti utemeljitev glede te trditve v skladu z utemeljitvijo, ki se nanaša na načelo enakega obravnavanja. Poleg tega bi obravnavana utemeljitev, če bi sledili njeni logiki, pomenila, da lahko prehodna določba odstopa od katerega koli splošnega pravnega načela, kar očitno ni smiselno. Zadevno načelo enakovrednosti je temeljno načelo, ki ga je treba spoštovati.
142. Komisija in Svet v bistvu trdita, da iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je Sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sta bila člena 5 in 7 Kadrovskih predpisov spoštovana v celoti z uvedbo prehodnih določb, ki so začasno imele prednost pred določenimi določbami Kadrovskih predpisov.
– Presoja
143. Ponovno se ne strinjam s trditvijo pritožnic, da mora biti ugotovitev glede tega v skladu z utemeljitvijo v zvezi z enakim obravnavanjem. Ugotovitev Sodišča prve stopnje temelji tudi na drugi utemeljitvi, ki je, kot poudarjata Komisija in Svet, veljavna. Zadevna prehodna določba pomeni lex specialis, ki ima začasno prednost pred lex generalis členov 5 in 7 Kadrovskih predpisov. Glede poskusa pritožnic reductio ad absurdum člen 12(3) Priloge XIII očitno nikakor ne odstopa od načela enakovrednosti ali ujemanja delovnega mesta in naziva, temveč le začasno določa nova merila za opredelitev enakovrednosti, ki so skladnejša z novo karierno strukturo.
144. Zato bi ta zadnji del prvega pritožbenega razloga zavrnila.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, načela preglednosti, načela varstva zaupanja v pravo, načela dobre vere, načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije ter načela enakovrednosti delovnega mesta in naziva
– Izpodbijana sodba
145. Pritožnice so na prvi stopnji trdile, da so v nasprotju z določbami, na katerih so temeljile, izpodbijane odločbe kršile zahteve dobrega upravljanja, preglednosti, zaščite legitimnih pričakovanj, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, enakovrednosti delovnega mesta in naziva, dobre vere ter skrbnega ravnanja.
146. Sodišče prve stopnje je v točkah od 147 do 153 sodbe zavrnilo ta očitek z obrazložitvijo, ki je v bistvenem podana v nadaljevanju.
147. Pritožnice so bile šele po prevzemu svojih nalog neposredno obveščene o novem sistemu razvrstitve v naziv in znižanju svojega naziva glede na naziv, naveden v obvestilih o natečaju. Poleg tega se večina izpodbijanih odločb ne nanaša na člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, čeprav je bil podlaga za določitev naziva zaposlitve.
148. Čeprav to lahko pomeni podlago za odškodninski zahtevek, pa ne povzroča nezakonitosti odločb. Zakonitost posamičnega akta je treba presojati glede na dejstva in pravni položaj ob sprejetju akta.(40) Ker pa nobena od sprejetih izpodbijanih odločb ni bila sprejeta pred 1. majem 2004, je morala Komisija tožeče stranke razvrstiti v naziv v skladu s členom 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, katerega nezakonitost ni bila dokazana. Zato kakršne koli nepravilnosti, ki naj bi jih Komisija storila v nasprotju z načeli, na katera so se sklicevale pritožnice, niso mogle imeti vpliva na zakonitost njihove razvrstitve v naziv.
149. Tudi če je Komisija pred 1. majem 2004 v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije pri zaposlovanju dala prednost določenim uspešnim kandidatom, to ne more vplivati na zakonitost izpodbijanih odločb. Načelo enakega obravnavanja uradnikov je treba uskladiti z načelom zakonitosti: nihče se ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega.(41)
– Utemeljitev
150. Pritožnice trdijo, da zavrnitev njihovega drugega tožbenega razloga na prvi stopnji ni utemeljena, če se dokaže njihova trditev, da člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom ni zakonit.
151. Glede vprašanja prednostnega zaposlovanja določenih kandidatov pred 1. majem 2004(42) menijo, da niso trdile, da to zaposlovanje ni bilo zakonito, temveč predvsem, da je bilo dejstvo, da niso imele enake ugodnosti, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Sodišče prve stopnje zato ni dovolj obrazložilo svoje ugotovitve.
152. Glede dolžnosti upoštevanja uradnikovih interesov pritožnice navajajo, da so bile imenovane na delovna mesta ob upoštevanju njihovih zaslug, vendar v nižji plačilni razred od tistega, o katerem so bile obveščene med postopkom zaposlovanja; da so nekatere od njih opravljale enake naloge kot uradniki pred imenovanjem in po njem ter da sta bili dve od njih v skladu s členom 2(1) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom celo prerazporejeni kot začasni uslužbenki, preden sta bili ob imenovanju za uradnici „razporejeni v nižji“ naziv, določen v skladu s členom 12(3) iste priloge. To je v nasprotju z dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki jo ima institucija, kar pomeni, da se uradnikovih prejemkov ne sme znižati ob imenovanju v višje delovno mesto, kar je priznanje za osebne zasluge.(43) Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega načela, ko je menilo, da ga je Komisija spoštovala.
153. Komisija trdi, da so bila v obrazložitvi v izpodbijani sodbi ustrezno obravnavana vsa vprašanja in da sodba Da Silva ni upoštevna, ker se nanaša na uradnika, ki je bil imenovan pred 1. majem 2004 in je zato pridobil pravice na podlagi prejšnjih določb. Sodišče prve stopnje ni menilo, da prednostne zaposlitve niso bile zakonite; njegove ugotovitve so jasno temeljile na preprosti hipotezi.
154. Svet glede tega pritožbenega razloga, ki se nanaša le na zakonitost odločb Komisije, ni predložil svojih stališč.
– Presoja
155. Zdi se mi, da je drugi pritožbeni razlog vsekakor odvečen in ni pomemben. Člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom je ali veljaven ali pa ga je treba razglasiti za nezakonitega, ker je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Če je veljaven, je bila Komisija obvezana imenovati pritožnice v skladu z njegovimi določbami, in kolikor se ne zatrjuje, da člen 12(3) krši načela, na katera se je sklicevalo v tej zadevi, ta načela niso mogla biti upoštevna glede zahteve, naj Komisija sprejme odločbe v nasprotju s temi določbami. Če se ga razglasi za nezakonitega, je treba vsekakor razveljaviti odločbe o imenovanju, ki so bile sprejete na njegovi podlagi, in v skladu z načelom enakega obravnavanja sprejeti nove odločbe. Te nove odločbe morajo seveda biti v skladu z vsemi načeli, na katera se je sklicevalo v povezavi s tem pritožbenim razlogom, vendar v zvezi s tem ni pomembno, ali so bila spoštovana v prvih odločbah.
156. Res je, kot je poudarilo Sodišče prve stopnje, da bi pritožnice lahko samostojno zahtevale (ali bodo morda zahtevale) odškodnino zaradi nespoštovanja vsaj nekaterih načel, na katera so se sklicevale, tudi če so bile odločbe o imenovanju in določba, na kateri so temeljile, zakonite. Vendar tak odškodninski zahtevek ni del njihove tožbe na prvi stopnji in tako tudi ne njihove pritožbe – njihovi zahtevki za obnovitev njihovih karier in za zamudne obresti so odvisni od razglasitve ničnosti odločb o njihovem imenovanju.
157. Zato bi drugi pritožbeni razlog zavrnila kot brezpredmeten.
Postopkovne posledice
158. Menim, da je Priloga XIII h Kadrovskim predpisom v nasprotju z načelom enakega obravnavanja v delu, v katerem sta predvidena različna sklopa prehodnih določb – člena 2(1) in 12(3) –, ki ju je treba uporabiti za uspešne kandidate na istem javnem natečaju, na podlagi razlogov, ki niso objektivni, ker razlikovalno merilo deloma določajo določbe, deloma pa ga lahko institucija, ki zaposluje, po svoji presoji spremeni.
159. Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem se je zaradi napačnega pravnega sklepanja zavzelo nasprotno stališče.
160. Zaradi tega je treba izpodbijane odločbe razveljaviti v delu, v katerem temeljijo na nezakonito diskriminatornih določbah Priloge XIII h Kadrovskim predpisom. V ta namen zadeve ni treba vrniti v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje.
161. Postavlja pa se vprašanje glede zahtevkov za obnovitev kariere in za zamudne obresti, o čemer Sodišče prve stopnje ni odločilo.
162. Glede zahtevka, naj se Komisiji naloži obnovitev karier pritožnic, sodišče Skupnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso ni pristojno institucijam izdajati takih odredb.(44)
163. Zakonodajalec Skupnosti pa mora – v skladu s prvim odstavkom člena 233 ES po razglasitvi ničnosti izpodbijanih odločb iz razlogov, ki jih predlagam – sprejeti potrebne ukrepe za vzpostavitev enakosti obravnavanja med uradniki, zaposlenimi na podlagi istega natečaja, medtem ko mora Komisija ponovno preučiti razvrstitev pritožnic v nazive z učinkom od datumov njihovih ustreznih imenovanj. Kljub temu lahko Sodišče določi obrestno mero, ki naj se uporabi za vsako zaostalo plačo, ki jo je treba izplačati pritožnicam na podlagi ponovne preučitve.(45) V zvezi s tem se mi zdi ustrezna obrestna mera, ki jo določa Evropska centralna banka.
Stroški
164. Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Pritožnice so priglasile stroške in po mojem mnenju je treba pritožbi ugoditi. Zato je treba Komisiji naložiti plačilo stroškov na prvi stopnji in v pritožbi. Svet kot intervenient mora v skladu s členom 69(4) Poslovnika nositi svoje stroške na obeh stopnjah.
Predlog
165. Glede na zgoraj navedene preudarke menim, da bi Sodišče moralo:
– razveljaviti sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi T-58/05 v delu, v katerem ugotavlja, da so prehodne določbe, na katerih so temeljile izpodbijane odločbe, v skladu z načelom enakega obravnavanja;
– za nične razglasiti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je določena razvrstitev pritožnic v naziv na podlagi teh prehodnih določb;
– odločiti, da se na vsako zaostalo plačo, ki jo bo treba plačati pritožnicam zaradi te razveljavitve, od datuma njene zapadlosti zaračunajo obresti po obrestni meri, ki jo določa Evropska centralna banka;
– Komisiji naložiti plačilo stroškov na prvi stopnji in v pritožbi, razen stroškov Sveta, ki mora nositi svoje stroške.