SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 5. aprila 2017(*)
„Pritožba – Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Uredba (ES) št. 207/2009 – Člen 8(4) – Člen 65(1) in (2) – Besedna znamka LAGUIOLE – Zahteva za ugotovitev ničnosti, ki temelji na prejšnji pravici, pridobljeni na podlagi nacionalnega prava – Uporaba nacionalnega prava s strani EUIPO – Uradna dolžnost sodišča Unije“
V zadevi C‑598/14 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 22. decembra 2014,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, agent,
pritožnik,
drugi stranki v postopku sta
Gilbert Szajner, stanujoč v Saint-Maur-des-Fossésu (Francija), ki ga zastopa A. Sam-Simenot, odvetnica,
tožeča stranka na prvi stopnji,
Forge de Laguiole SARL s sedežem v Laguiolu (Francija), ki jo zastopa F. Fajgenbaum, odvetnik,
intervenientka na prvi stopnji,
SODIŠČE (drugi senat)
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Prechal (poročevalka), A. Rosas, sodnik, C. Toader, sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 1. decembra 2016
izreka naslednjo
Sodbo
1 Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 21. oktobra 2014, Szajner/UUNT – Forge de Laguiole (LAGUIOLE) (T‑453/11, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2014:901), s katero je to delno razveljavilo odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 1. junija 2011 (zadeva R 181/2007‑1) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbo Forge de Laguiole SARL in G. Szajnerjem (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba (ES) št. 207/2009
2 Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) je bila kodificirana z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1). Določbe členov 8, 52 in 63 Uredbe št. 40/94 so brez vsebinskih sprememb postale določbe členov 8, 53 in 65 Uredbe št. 207/2009.
3 Člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo [Unije] ali pravom države članice, ki ta znak ureja,
(a) so pravice do znaka bile pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo blagovne znamke [Evropske unije] ali datumom prednostne pravice, ki se zahteva za zahtevo za registracijo blagovne znamke [Evropske unije];
(b) ta znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke.“
4 Člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Blagovna znamka [Evropske unije] se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:
[…]
(c) če obstaja prejšnja pravica iz člena 8(4) in so izpolnjeni pogoji iz omenjenega odstavka.“
5 Člen 65(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 določa:
„1. Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pri Sodišču.
2. Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve [PEU], te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.“
Izvedbena uredba
6 Pravilo 37(b)(iii) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189, v nadaljevanju: izvedbena uredba iz leta 1995) določa:
„Zahteva Uradu za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti [znamke Evropske unije] […] vsebuje:
[…]
(b) kar zadeva razloge, na katerih temelji zahteva,
[…]
(iii) v primeru zahteve v skladu s členom [53] uredbe [št. 207/2009] podrobne podatke o pravici, na kateri temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, in podrobne podatke, ki dokazujejo, da je vložnik zahteve imetnik prejšnje pravice iz člena [53] uredbe [št. 207/2009] ali da je po veljavni nacionalni zakonodaji upravičen zahtevati to pravico“.
Francosko pravo
7 Člen L. 711‑4 zakona o intelektualni lastnini (v nadaljevanju: CPI) določa:
„Kot znamka se ne more sprejeti znak, ki posega v prejšnje pravice in zlasti:
[…]
b) v firmo, če obstaja verjetnost zmede v javnosti;
[…]“
8 Člen L. 714‑3 CPI določa:
„Registracija znamke, ki ni v skladu z določbami členov od L. 711‑1 do L. 711‑4, se s sodno odločbo razglasi za nično.
[…]
Samo imetnik prejšnje pravice lahko predlaga razglasitev ničnosti na podlagi člena L. 711‑4. Vendar pa njegova tožba ni dopustna, če je bila znamka prijavljena v dobri veri in če se njeni uporabi pet let ni bilo nasprotovalo.
Odločba o razglasitvi ničnosti učinkuje absolutno.“
Dejansko stanje in sporna odločba
9 Splošno sodišče je dejansko stanje povzelo tako:
„1 […] G. Szajner je imetnik [besedne znamke Evropske unije] LAGUIOLE, ki je bila prijavljena 20. novembra 2001 in s strani [EUIPO] registrirana 17. januarja 2005 na podlagi Uredbe [št. 40/94, nadomeščene z Uredbo št. 207/2009].
2 Proizvodi in storitve, za katere je znamka LAGUIOLE registrirana, spadajo zlasti v razrede 8, 14, 16, 18, 20, 21, 28, 34 in 38 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen […]
[…]
3 […] [družba Forge de Laguiole SARL] je 22. julija 2005 vložila predlog za ugotovitev delne ničnosti znamke LAGUIOLE na podlagi člena 52(1)(c) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 8(4) te uredbe (postala člena 53(1)(c) in 8(4) Uredbe št. 207/2009).
4 Predlog za ugotovitev ničnosti je temeljil na firmi Forge de Laguiole, ki jo je [ta družba] uporabljala za dejavnosti „proizvodnje in prodaje nožarskih izdelkov, škarij, darilnih izdelkov in spominkov – izdelkov, povezanih z umetnostjo pogrinjanja miz“. [Družba Forge de Laguiole SARL] meni, da ima na podlagi te firme, katere pomen ni zgolj lokalen, v skladu s francoskim pravom pravico prepovedati uporabo poznejše znamke.
5 Predlog za ugotovitev delne ničnosti se je nanašal na vse proizvode in storitve, navedene zgoraj v točki 2.
6 Oddelek za izbris [EUIPO] je z odločbo z dne 27. novembra 2006 predlog za ugotovitev ničnosti zavrnil.
7 [Družba Forge de Laguiole SARL] je 25. januarja 2007 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) pri [EUIPO] vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
8 Prvi odbor za pritožbe pri [EUIPO] je s sporno odločbo pritožbi delno ugodil in znamko LAGUIOLE razglasil za nično v delu, v katerem se je nanašala na proizvode iz razredov 8, 14, 16, 18, 20, 21, 28 in 34. Pritožbo je zavrnil v delu, v katerem se je nanašala na storitve iz razreda 38.
9 Natančneje, odbor za pritožbe je menil, da je v skladu s francosko sodno prakso firma načeloma varovana za vse dejavnosti, ki jih zajema njen poslovni namen, pri čemer je varstvo – če poslovni namen ni natančno določen ali če ne zajema dejavnosti, ki se izvajajo – vendarle omejeno na dejavnosti, ki se dejansko in konkretno izvajajo. V obravnavanem primeru pa naj bi bil poslovni namen [družbe Forge de Laguiole SARL] dovolj natančno določen v zvezi s ‚proizvodnjo in prodajo vseh nožarskih izdelkov in škarij‘. Odbor za pritožbe je dodal, da tudi če besedilo poslovnega namena družbe ‚proizvodnja in prodaja nožarskih izdelkov, škarij, darilnih izdelkov in spominkov – izdelkov, povezanih z umetnostjo pogrinjanja miz‘ ne bi bilo natančno, bi bilo prav, da bi imela firma vložnice predloga varstvo vsaj v sektorjih, v katerih je pred vložitvijo prijave znamke LAGUIOLE dejansko izvajala svoje dejavnosti.
10 Odbor za pritožbe je v zvezi s tem menil, da je [družba Forge de Laguiole SARL] dokazala, da je že pred prijavo znamke LAGUIOLE opravljala poslovno dejavnost trženja proizvodov v zvezi z ‚umetnostjo pogrinjanja miz‘, ‚umetnostjo urejanja doma‘, izdelkov, povezanimi s pitjem vina, škarij, proizvodov za kadilce, golfiste, lovce ter proizvodov za prosti čas in drugih dodatkov. [Družbi Forge de Laguiole SARL] pa naj ne bi uspelo dokazati poslovne dejavnosti glede luksuznih in potovalnih izdelkov, ki poleg tega niso bili vključeni v poslovni namen družbe. Nazadnje, menil je, da razen telekomunikacijskih storitev iz razreda 38 vsi proizvodi, ki jih označuje navedena znamka, spadajo v sektorje dejavnosti [družba Forge de Laguiole SARL] ali pa v sektorje povezanih dejavnosti, ki so z dejavnostmi [družbe Forge de Laguiole SARL] povezane.
[…]“
Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
10 G. Szajner je 8. avgusta 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil tožbo za razveljavitev sporne odločbe, pri čemer se je skliceval na en sam tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev člena 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(4) te uredbe.
11 Splošno sodišče je temu edinemu tožbenemu razlogu ugodilo in sporno odločbo razveljavilo v delu, v katerem je odbor za pritožbe pri EUIPO ugotovil neobstoj verjetnosti zmede glede firme „Forge de Laguiole“ in znamke LAGUIOLE za proizvode, ki niso proizvodi, ki so na datum zahteve za registracijo izpodbijane znamke ustrezali dejavnosti, ki se je dejansko izvajala pod navedeno firmo. V preostalem je tožbo zavrnilo.
12 Natančneje, Splošno sodišče je v točkah od 23 do 25 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sklicevanje G. Szajnerja na sodbo Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija) z dne 10. julija 2012 (št. 08-12.010, v nadaljevanju: sodba z dne 10. julija 2012) kot na dokaz – pri čemer se je ta nanjo skliceval prvič v ustnem delu postopka – dopustno, saj Splošno sodišče lahko opravi nadzor nad uporabo člena L. 711-4 CPI s strani EUIPO ob upoštevanju sodbe nacionalnega sodišča, ki je bila izdana po sprejetju odločbe tega urada in na katero se sklicuje stranka v postopku.
13 V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 43 do 50 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se firma varuje le za „dejavnosti, ki jih družba dejansko izvaja, in ne dejavnosti, navedene v njenem statutu“, kot naj bi presodilo kasacijsko sodišče v sodbi z dne 10. julija 2012. Splošno sodišče je menilo, da se ta sodba uporabi za spore, ki se nanašajo na uporabo člena L. 711‑4 CPI, čeprav je bila sprejeta v okviru drugačnih okoliščin. Splošno sodišče je poudarilo, da ni pomembno, da je bila ta sodba izdana na datum, poznejši od izpodbijane odločbe, ker se omejuje na „razjasnitev spornega pravnega vprašanja“ in ker se spremembe sodne prakse za obstoječe položaje vsekakor uporabijo retroaktivno.
14 Splošno sodišče je v točki 51 izpodbijane sodbe ugotovilo, da varstvo firme „Forge de Laguiole“ zajema izključno dejavnosti, ki so se pod tem imenom dejansko izvajale na datum vložitve zahteve za registracijo izpodbijane znamke, torej 20. novembra 2001.
15 Splošno sodišče je v točki 78 navedene sodbe poudarilo, da je v skladu s francosko sodno prakso presoja verjetnosti zmede odvisna od več dejavnikov, med katerimi so stopnja podobnosti (vizualna, fonetična in pomenska) med zadevnimi znaki, stopnja podobnosti gospodarskih sektorjev, ki jih ti znaki pokrivajo, in večja ali manjša možnost razlikovanja prejšnjega znaka.
16 Splošno sodišče je ob upoštevanju stopnje podobnosti nasprotujočih si znakov na eni strani ter proizvodov in sektorjev dejavnosti strank na drugi strani v točki 166 izpodbijane sodbe potrdilo obstoj verjetnosti zmede glede „ročnega orodja in naprav (za ročno upravljanje); žlic; žag; brivnikov; rezil za britev; torbic s priborom za britje; pilic in klešč za nohte, ščipalnikov za nohte; garnitur za manikiro“ iz razreda 8, „rezil za papir“ iz razreda 16, „odčepnikov in odpiračev za steklenice“ ter „brivskih čopičev in toaletnih neseserjev“ iz razreda 21 ter „rezil za prirezovanje cigar“ in „čistilnikov za pipe“ iz razreda 34. Odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO je razveljavilo v delu, v katerem je bil v njej ugotovljen obstoj take verjetnosti zmede za druge proizvode.
Predlogi strank
17 EUIPO predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se G. Szajnerju naloži plačilo stroškov.
18 Družba Forge de Laguiole SARL (v nadaljevanju: Forge de Laguiole) Sodišču predlaga, naj v celoti ugodi predlogom, ki jih v pritožbi navaja EUIPO.
19 G. Szajner predlaga:
– naj se vsi razlogi in predlogi EUIPO in družbe Forge de Laguiole razglasijo za nedopustne;
– podredno, naj se ti razlogi in predlogi razglasijo za neutemeljene;
– naj se pritožba zavrne;
– naj se ugotovi, da izpodbijane sodbe ni treba razveljaviti, in
– naj se EUIPO naloži plačilo stroškov.
Pritožba
20 EUIPO v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 65(2) Uredbe št. 207/2009, drugi pa na kršitev člena 8(4) te uredbe v povezavi s členom L. 711‑4 CPI.
21 G. Szajner primarno trdi, da so pritožba EUIPO in predlogi družbe Forge de Laguiole nedopustni. Podredno trdi, da je treba pritožbena razloga, navedena v utemeljitev te pritožbe, zavrniti kot neutemeljena.
Dopustnost
22 G. Szajner trdi, da je pritožba nedopustna zaradi neobstoja procesnega upravičenja EUIPO. Natančneje, dvojna vloga sodnika in tožeče stranke v tej pritožbi naj bi bila očitno v nasprotju z načelom neodvisnosti, nepristranskosti in nevtralnosti sodnih organov, načelom zaupanja v pravo in torej s pravico do poštenega sojenja. Navedena pritožba naj nikakor ne bi bila dopustna, ker izpodbijana sodba neposredno ne vpliva na interese EUIPO in ker razlogi, ki jih ta navaja v zvezi z sodbo z dne 10. julija 2012, spreminjajo predmet spora.
23 V zvezi s tem je treba opozoriti, prvič, da je v skladu s členom 172 Poslovnika Splošnega sodišča tožba, vložena pri Splošnem sodišču proti odločbi odbora za pritožbe pri EUIPO, vložena proti EUIPO kot toženi stranki. Dalje, v skladu s členom 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko pritožbo vloži katera koli stranka, ki v celoti ali delno ni uspela s svojimi predlogi, pri čemer pa tisti, ki so se postopku pridružili, razen držav članic in institucij Unije, lahko vložijo takšno pritožbo le, če jih odločitev Splošnega sodišča neposredno prizadeva.
24 Ker je bil EUIPO v obravnavanem primeru na prvi stopnji tožena stranka, ne pa intervenient, in ker s svojimi predlogi deloma ni uspel, njegovo procesno upravičenje in pravni interes v pritožbenem postopku nista sporna, tako da mu v zvezi s tem ni treba dokazati, da ga odločba Splošnega sodišča neposredno prizadeva.
25 Iz navedenega je razvidno tudi, da v nasprotju s tem, kar trdi G. Szajner, ni mogoče šteti, da ima EUIPO kakršno koli „dvojno vlogo sodnika in tožeče stranke“.
26 Drugič, spomniti je treba, da je bila, kot je razvidno iz točke 9 te sodbe, razlaga francoskega prava že predmet spora med strankama v okviru postopka pred odborom za pritožbe pri EUIPO. Zato ni mogoče šteti, da trditev EUIPO, ki se nanaša na sodbo z dne 10. julija 2012, pomeni razširitev predmeta spora med strankama iz postopka pred EUIPO.
27 Ugovor nedopustnosti G. Szajnerja glede pritožbe EUIPO je treba zato zavrniti.
Dopustnost predlogov družbe Forge de Laguiole
28 G. Szajner izpodbija dopustnost predlogov družbe Forge de Laguiole, saj naj bi ti – ker se z njimi v nasprotju z določbami člena 174 Poslovnika Sodišča ne zahteva, naj se pritožbi EUIPO v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne, ampak naj se izpodbijana sodba razveljavi – dejansko pomenili nasprotno pritožbo, ki jo je treba v skladu s členom 176 tega poslovnika vložiti ločeno.
29 Vendar je iz odgovora družbe Forge de Laguiole na pritožbo razvidno, da je vložen v podporo razlogom, ki jih je navedel EUIPO, in da ta družba torej predlaga, naj se pritožbi ugodi.
30 Iz tega sledi, da je treba tudi ugovor nedopustnosti G. Szajnerja v zvezi s predlogi družbe Forge de Laguiole zavrniti.
Prvi pritožbeni razlog: kršitev člena 65(2) Uredbe št. 207/2009
Trditve strank
31 EUIPO, ki ga podpira družba Forge de Laguiole, s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni spoštovalo obsega svojega nadzora zakonitosti odločb odbora za pritožbe pri EUIPO, ker je izvedlo presojo sodbe z dne 10. julija 2012 kljub temu, da je bila ta poznejša od odločbe navedenega odbora za pritožbe.
32 EUIPO v zvezi s tem trdi, da je bila na datum izdaje sporne odločbe sodna praksa francoskih sodišč vzpostavljena s sodbo kasacijskega sodišča z dne 21. maja 1996 (št. 94‑16531, v nadaljevanju: sodba z dne 21. maja 1996), v kateri naj bi to sodišče na podlagi zahtevka za prepoved uporabe novejše znamke upoštevalo poslovni namen tožeče stranke, ne da bi upoštevalo dejavnost, ki jo ta dejansko izvaja. Splošno sodišče naj – čeprav je v točki 46 izpodbijane sodbe na podlagi odločb, ki so jih francoska sodišča na nižji stopnji izdala po sodbi z dne 21. maja 1996, ugotovilo, da se je sodna praksa razvila v smeri, drugačni od tiste, ki jo je ugotovil odbor za pritožbe pri EUIPO – teh določb ne bi opredelilo in naj ne bi izpolnilo obveznosti obrazložitve.
33 Ker je Splošno sodišče v točki 50 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodba z dne 10. julija 2012 „kot taka pomeni novo dejstvo“, naj se zakonitost sporne odločbe ne bi smela nadzirati ob upoštevanju navedene sodbe, ki je navedeni odbor za pritožbe ni mogel upoštevati.
34 G. Szajner trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 21 do 25 pravilno presodilo, da je treba sodbo z dne 10. julija 2012 upoštevati kot dokaz, in to a fortiori, ker je bila ta sodba predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem.
Presoja Sodišča
35 V zvezi z razdelitvijo vlog med vlagateljem zahteve za ugotovitev ničnosti, pristojnimi organi EUIPO in Splošnim sodiščem je treba na prvem mestu poudariti, da člen 37 izvedbene uredbe določa, da mora vlagatelj zahteve predložiti podatke, ki dokazujejo, da je po veljavni nacionalni zakonodaji upravičen uveljavljati prejšnjo pravico, ki je varovana v okviru nacionalnega prava. V skladu s tem pravilom mora vlagatelj zahteve EUIPO predložiti ne samo podatke, ki dokazujejo, da po nacionalni zakonodaji, katere uporabo predlaga, izpolnjuje zahtevane pogoje za dosego prepovedi uporabe znamke Evropske unije na podlagi prejšnje pravice, ampak tudi podatke, iz katerih je razvidna vsebina te zakonodaje (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 49 in 50, ter z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 34).
36 Na drugem mestu, glede, natančneje, obveznosti EUIPO je Sodišče razsodilo, da kadar zahteva za razglasitev ničnosti znamke Evropske unije temelji na prejšnji pravici, ki je varovana s pravilom nacionalnega prava, morajo, prvič, pristojni organi EUIPO, da bi ugotovili vsebino tega pravila, presoditi dokazno vrednost in vsebino podatkov, ki jih je predložil vlagatelj zahteve (sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 51, in z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 35). Dalje, ker je lahko posledica odločbe pristojnih organov EUIPO, da se imetniku znamke odvzame pravica, ki mu je bila dodeljena, obseg take odločbe nujno pomeni, da vloga organa, ki to odločbo sprejme, ne more biti omejena na preprosto potrditev nacionalnega prava, ki ga predloži vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti (sodba z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 43).
37 Na tretjem mestu, v skladu s členom 65(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 je Splošno sodišče pristojno za popoln nadzor nad zakonitostjo presoje EUIPO, ki se nanaša na podatke, ki jih je predložil vlagatelj zahteve, da bi dokazal vsebino nacionalne zakonodaje, katere varstvo uveljavlja (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 52, in z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 36).
38 Ker poleg tega uporaba nacionalnega prava v okviru zadevnega postopka lahko pomeni odvzem pravice imetniku znamke Evropske unije, je nujno, da lahko Splošno sodišče kljub morebitnim pomanjkljivostim predloženih dokumentov, s katerimi se dokazuje uporabljivo nacionalno pravo, izvede dejanski nadzor. Zato mora imeti možnost, da zunaj okvira predloženih dokumentov preveri vsebino, pogoje uporabe in obseg pravil prava, ki jih uveljavlja vlagatelj zahteve za ugotovitev ničnosti. Sodni nadzor, ki ga izvede Splošno sodišče, mora zato izpolnjevati zahteve načela učinkovitega sodnega varstva (sodba z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 44).
39 Dalje, poudariti je treba, da morata EUIPO in Splošno sodišče nadzor izvesti ob upoštevanju zahteve po zagotovitvi polnega učinka Uredbe št. 207/2009, ki pomeni zagotovitev varstva znamke Evropske unije (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točka 40).
40 Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 49 sklepnih predlogov, bi to, da bi se Splošno sodišče omejilo na tako uporabo nacionalnega prava, kot so ga ob izdaji odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO razlagala nacionalna sodišča, lahko namreč povzročilo zavrnitev registracije oziroma razglasitev neveljavnosti znamke Unije, čeprav ob sprejetju sklepa Splošnega sodišča v upoštevnem nacionalnem predpisu za to ni nobene podlage.
41 To ne bi bilo le v nasprotju z zahtevo po zagotovitvi polnega učinka Uredbe št. 207/2009, navedeno v točki 39 te sodbe, pač pa bi se s tem Splošnemu sodišču odvzela tudi dejanska možnost učinkovitega izvajanja popolnega nadzora zakonitosti, navedenega v točkah 37 in 38 te sodbe, v okviru načela učinkovitega sodnega varstva.
42 Iz tega sledi, da mora Splošno sodišče pri presoji varstva, ki se zagotavlja z nacionalnim pravom, nacionalni predpis uporabiti tako, kot ga razlagajo nacionalna sodišča na datum, na katerega Splošno sodišče sprejme svojo odločbo. Imeti mora torej tudi možnost upoštevati odločbo nacionalnega sodišča, izdano po sprejetju odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO.
43 Res je sicer, da upoštevanje odločbe nacionalnega sodišča, izdane po sprejetju odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO, lahko pomeni, da Splošno sodišče izvede presojo nacionalnega pravnega pravila, ki je drugačna od tiste, ki jo je opravil odbor za pritožbe. Vendar ker sodni nadzor presoje nacionalnega prava s strani odbora za pritožbe, ki ga opravi Splošno sodišče, pomeni popoln nadzor zakonitosti, okoliščina, ki nastane po sprejetju odločbe tega odbora za pritožbe, da ta odločba temelji na napačni razlagi nacionalnega prava, ne more, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 53 sklepnih predlogov, pomeniti ovire za odpravo obstoječe napake.
44 Te ugotovitve ne omaje sodna praksa, v skladu s katero, prvič, se mora Splošno sodišče načeloma omejiti na to, da na podlagi podatkov, na katerih je temeljila odločba odbora za pritožbe pri EUIPO, sprejme odločbo, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe, drugič, lahko Splošno sodišče odločbo, ki je predmet tožbe, razveljavi ali spremeni le, če je na datum njenega sprejetja obstajal eden od razlogov za razveljavitev ali spremembo, ki so navedeni v členu 65(2) Uredbe št. 207/2009, in tretjič, Splošno sodišče ne more razveljaviti ali spremeniti navedene odločbe iz razlogov, ki se pojavijo po njeni razglasitvi (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 71 in 72, ter z dne 26. oktobra 2016, Westermann Lernspielverlage/EUIPO, C‑482/15 P, EU:C:2016:805, točka 27 in navedena sodna praksa).
45 To načelo – čeprav je res, da ima širok obseg in med drugim Splošnemu sodišču prepoveduje, da razveljavi ali spremeni odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO na podlagi dejstev, ki se pojavijo po sprejetju te odločbe, ali na podlagi uporabe določb materialnega prava, ki ob navedenem sprejetju še niso bile v veljavi – Splošnemu sodišču ne prepoveduje, da v sporih, ki se nanašajo na uporabo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, upošteva razvoj razlage nacionalnega pravnega pravila, ki ga je uporabil odbor za pritožbe pri EUIPO, s strani nacionalnih sodišč. To pravno pravilo nacionalnega prava je bilo eden od elementov, ki jih je presojal ta odbor za pritožbe, pri čemer je njegova uporaba navedenega pravila na podlagi člena 65(2) te uredbe predmet popolnega nadzora zakonitosti s strani Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točke od 36 do 38).
46 Vendar je v skladu z načelom kontradiktornosti, ki je del pravice do poštenega sojenja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, upoštevanje odločbe nacionalnega sodišča, izdane po sprejetju odločbe odbora za pritožbe pri EUIPO, pogojeno s tem, da imajo stranke, tako kot v obravnavani zadevi, možnost, da pred Splošnim sodiščem podajo stališča glede upoštevnih nacionalnih določb (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2014, UUNT/National Lottery Commission, C‑530/12 P, EU:C:2014:186, točke od 52 do 54).
47 Nazadnje, glede zatrjevane neizpolnitve obveznosti obrazložitve je treba ugotoviti, da se je Splošno sodišče v zvezi z elementi francoskega prava, ki jih je upoštevalo, v točki 44 izpodbijane sodbe pri presoji sodbe z dne 10. julija 2012 izrecno oprlo na njen naslov.
48 Čeprav je res, da je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bilo na podlagi prejšnje sodne prakse francoskih sodišč na nižji stopnji, čeprav ta ni bila enotna, pred sprejetjem sodbe z dne 10. julija 2012 mogoče sklepati, da je varstvo firme omejeno na dejavnosti, ki jih je zadevna družba dejansko izvajala, pa je iz točk od 43 do 45 izpodbijane sodbe razvidno, da Splošno sodišče presoje zakonitosti sporne odločbe v bistvenem ni oprlo na to prejšnjo sodno prakso, ampak na sodbo z dne 10. julija 2012, in da je to presojo zadostno obrazložilo.
49 Zato ni mogoče šteti, da Splošno sodišče ni izpolnilo zahteve po obrazložitvi svojih odločb, ki mu je naložena.
50 Iz navedenih preudarkov izhaja, da je treba prvi pritožbeni razlog, ker upoštevanje sodbe z dne 10. julija 2012 s strani Splošnega sodišča ne pomeni kršitve člena 65(2) Uredbe št. 207/2009, zavrniti kot neutemeljen.
Drugi pritožbeni razlog: kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom L. 711‑4 CPI
51 Drugi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.
Prvi del drugega pritožbenega razloga: izkrivljenje sodbe z dne 10. julija 2012
– Trditve strank
52 EUIPO ob podpori družbe Forge de Laguiole s prvim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo sodbo z dne 10. julija 2012.
53 Natančneje, Splošno sodišče naj bi – s tem, da je v točki 44 izpodbijane sodbe navedlo, da kasacijsko sodišče v sodbi z dne 10. julija 2012 ni podalo razlage člena L. 711‑4 CPI, pri čemer je presodilo, da odstavek navedene sodbe, v skladu s katerim „se firmi zagotavlja varstvo le za dejavnosti, ki jih družba dejansko izvaja, in ne za dejavnosti, navedene v njenem statutu“, ne določa nobene omejitve v besedilu oziroma dejanskem ali postopkovnem okviru, na podlagi katere bi bilo mogoče šteti, da je njena uporaba omejena na posebne okoliščine obravnavane zadeve in da jo je zato mogoče po analogiji uporabiti za namene razlage člena L. 711‑4 CPI – sodbi z dne 10. julija 2012 pripisalo pomen, ki ga ta očitno nima. EUIPO namreč meni, da je namen tega dela navedene sodbe zgolj opredelitev goljufive narave prijave zadevne znamke s strani zadevne družbe, in ne obsega varstva njene firme v zvezi s poznejšo znamko. Vendar naj bi člen L. 711‑4(b) CPI zahteval izvedbo „vnaprejšnega pregleda“ verjetnosti zmede, v okviru katerega naj bi bilo mogoče izključiti pogoje konkretne uporabe nasprotujočih si znakov, vključno s prejšnjo firmo, ker naj omejitev obsega varstva firme zgolj na dejavnosti, ki se dejansko izvajajo, ne bi bila naložena v primeru zgolj potencialnih konfliktov.
54 Družba Forge de Laguiole dodaja, da sodba z dne 10. julija 2012, ker je zavrnilna in ker torej potrjuje odločbo, izdano na podlagi pritožbe, v francoskem pravu ne more biti temeljna sodba.
55 G. Szajner trdi, da je stališče EUIPO, da se sodba z dne 10. julija 2012 nanaša zgolj na goljufive prijave znamke, v nasprotju tako s sodno prakso, starejšo od te sodbe, kot z razlago te sodbe na podlagi francoske doktrine, ki je enotna glede splošnega pomena navedene sodbe.
– Presoja Sodišča
56 Najprej je treba opozoriti, da je glede preizkusa – v okviru pritožbe – ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja, Sodišče v okviru pritožbe pristojno preizkusiti, najprej, ali je Splošno sodišče na podlagi dokumentov in drugih podatkov, ki so mu bili predloženi, napačno razlagalo besedilo zadevnih nacionalnih določb ali z njimi povezano sodno prakso ali akademske razprave, ki se nanašajo nanje, nato, ali je Splošno sodišče v zvezi s temi elementi prišlo do ugotovitev, ki so očitno v nasprotju z njihovo vsebino, in nazadnje, ali je Splošno sodišče, da bi ugotovilo vsebino zadevne nacionalne zakonodaje, pri preizkusu vseh elementov kateremu od njih pripisalo pomen, ki mu v razmerju do drugih elementov ne pripada, če je to jasno razvidno iz spisa (sodba z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 53).
57 Sodišče mora torej preizkusiti, ali se trditve EUIPO nanašajo na napake, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo pri ugotovitvah v zvezi z zadevno nacionalno zakonodajo in ki naj bi bile na podlagi tega, kar je navedeno v prejšnji točki te sodbe, predmet nadzora Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točka 54).
58 V obravnavanem primeru je Splošno sodišče v točki 44 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sodba z dne 10. julija 2012 ni nanašala na tožbo, vloženo na podlagi člena L. 711‑4 CPI, temveč na tožbo za razglasitev ničnosti znamke zaradi goljufive prijave in na predlog s področja nelojalne konkurence.
59 Kot je Splošno sodišče prav tako ugotovilo v tej točki, v sodbi z dne 10. julija 2012 nič ne nakazuje na to, da je kasacijsko sodišče hotelo omejiti veljavnost svoje presoje v zvezi z obsegom varstva firme na specifične okoliščine navedene sodbe. Nasprotno, navedeno sodišče je to presojo izvedlo v okviru zavrnitve prvega pritožbenega razloga, ki je med drugim temeljil na kršitvi člena L. 711‑4(b) CPI. Trditve EUIPO, da navedena presoja ni upoštevna za namene uporabe te določbe, torej ni mogoče sprejeti.
60 EUIPO trdi tudi, da je kasacijsko sodišče upoštevalo dejavnosti, ki jih je imetnik firme dejansko izvajal, pri preučitvi drugega pritožbenega razloga s področja nelojalne konkurence, ki je bil naveden pred njim in v okviru katerega se je domnevala dejanska konkurenca med zadevnimi podjetji.
61 Vendar je iz sodbe z dne 10. julija 2012 jasno razvidno, na eni strani, da je bila presoja, v skladu s katero „se firmi zagotavlja varstvo le za dejavnosti, ki jih družba dejansko izvaja, in ne za dejavnosti, navedene v njenem statutu“, izvedena v okviru odgovora na prvi pritožbeni razlog, ki se je nanašal na goljufivo prijavo zadevne znamke iz zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, in na drugi strani, da se je kasacijsko sodišče sklicevalo na dejavnosti, ki jih zadevna družba dejansko izvaja, tako v okviru odgovora na prvi pritožbeni razlog kot tudi v okviru odgovora na drugi pritožbeni razlog, ki se je nanašal na nelojalno konkurenco.
62 Glede na navedeno ni očitno, da je Splošno sodišče izkrivilo sodbo z dne 10. julija 2012.
63 Te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo družbe Forge de Laguiole, da ta sodba ni „temeljna“. Glede na načela, ki veljajo za preizkus ugotovitev Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom, ki se uporablja, s strani Sodišča v okviru pritožbe, kot so navedena v točkah 56 in 57 te sodbe, in ker Sodišču ni treba ugotoviti, ali je navedena sodba „temeljna“, zadošča ugotoviti, da ni razvidno, da je Splošno sodišče s tem, da je navedeno sodbo upoštevalo, očitno napačno razlagalo njen obseg.
64 Iz tega sledi, da je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.
Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo s tem, da je pri opredelitvi sektorjev dejavnosti družbe Forge de Laguiole upoštevalo zgolj lastnosti proizvodov
– Trditve strank
65 EUIPO ob podpori družbe Forge de Laguiole z drugim delom drugega pritožbenega razloga izpodbija merila, na katera se je Splošno sodišče oprlo pri opredelitvi sektorjev dejavnosti te družbe. V zvezi s tem EUIPO trdi, da se je Splošno sodišče – čeprav je v točki 32 izpodbijane sodbe presodilo, da je odgovor na vprašanje, ali in – glede na okoliščine primera – v kolikšnem obsegu lahko družba Forge de Laguiole na podlagi svoje firme G. Szajnerju prepove uporabo znamke LAGUIOLE, odvisen zgolj od francoskega prava – pri določitvi obsega varstva firme v točki 63 izpodbijane sodbe oprlo izključno na svojo sodno prakso, torej na sodbo z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR) (T‑256/04, EU:T:2007:46), ki se nanaša na uporabo prejšnjih znamk in ki naj bi jo Splošno sodišče po analogiji uporabilo pri razlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94, ki ustreza členu 8(4) Uredbe št. 207/2009.
66 Splošno sodišče naj bi zato navedene sektorje dejavnosti določilo zgolj na podlagi merila, ki se nanaša na lastnosti proizvodov, in naj bi torej napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom L. 711‑4 CPI. EUIPO namreč trdi, da bi bilo treba pri taki opredelitvi sektorjev dejavnosti v smislu francoskega prava upoštevati tudi namen in uporabo proizvodov, ki jih trži imetnik prejšnje firme.
67 G. Szajner trdi, da je Splošno sodišče pravilno presodilo podobnost zadevnih proizvodov, ker se je hkrati oprlo ne samo na njihove lastnosti, ampak tudi na njihov namen in uporabo.
– Presoja Sodišča
68 Najprej je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 78 sklepnih predlogov, da Splošno sodišče v okviru presoje dejavnosti družbe Forge de Laguiole nikakor ni po analogiji uporabilo svoje sodne prakse. Svojo sodno prakso, ki se nanaša na uporabo prejšnjih znamk, je tako navedlo zgolj v točki 63 izpodbijane sodbe, da bi pojasnilo svojo presojo, v skladu s katero trženje vilic ne omogoča ugotovitve obstoja dejavnosti v celotnem sektorju „umetnosti pogrinjanja miz“, ampak zgolj na področju „jedilnega pribora“.
69 Dalje, ugotoviti je treba, da Splošno sodišče sicer res ni predhodno izrecno navedlo meril, na podlagi katerih je treba opredeliti dejavnosti, ki jih dejansko izvaja družba Forge de Laguiole, in da je v točki 81 izpodbijane sodbe sodno prakso francoskih sodišč, na katero sta opozorili stranki, navedlo zgolj v okviru preizkusa verjetnosti zmede.
70 Vendar je iz izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je Splošno sodišče pri presoji teh dejavnosti v točkah od 54 do 74 navedene sodbe izrecno upoštevalo ne zgolj lastnosti zadevnih proizvodov, ampak tudi njihov namen, uporabo, kupce in način distribucije.
71 Iz tega sledi, da trditve EUIPO in družbe Forge de Laguiole temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe.
72 Zato je treba tudi drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
73 Iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev je razvidno, da pritožba ni utemeljena in da jo je treba torej zavrniti.
Stroški
74 V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. G. Szajner je predlagal, naj se EUIPO naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.
75 V skladu s členom 184(4) Poslovnika je treba družbi Forge de Laguiole, intervenientki v pritožbenem postopku, naložiti, naj nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) se naloži plačilo stroškov.
3. Družba Forge de Laguiole SARL nosi svoje stroške.
Podpisi