SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (peti senat)

z dne 29. junija 2012(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Nemški in francoski trg z zemeljskim plinom – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razdelitev trga – Trajanje kršitve – Globe“

V zadevi T‑370/09,

GDF Suez SA s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopata J.‑P. Gunther in C. Breuvart, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, A. Bouquet in R. Sauer, zastopniki,

tožena stranka,

katere predmet je predlog za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2009) 5355 final z dne 8. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/39.401 – E.ON/GDF) in, podredno, predlog za odpravo ali znižanje globe, naložene tožeči stranki,

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat),

v sestavi S. Papasavvas (poročevalec), predsednik, V. Vadapalas in K. O’Higgins, sodnika,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. septembra 2011

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1.     Pravo Evropske unije

1        Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/30/ES z dne 22. junija 1998 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 28, v nadaljevanju: Prva direktiva o plinu) je določala skupna pravila za prenos, distribucijo, dobavo in skladiščenje zemeljskega plina. Opredeljevala je pravila glede organizacije in delovanja sektorja zemeljskega plina, skupaj z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG), dostop do trga, obratovanje sistemov ter merila in postopke, ki se uporabljajo za izdajo energetskih dovoljenj za prenos, distribucijo, dobavo in skladiščenje zemeljskega plina.

2        Prva direktiva o plinu je državam članicam nalagala, da morajo trg oskrbe z zemeljskim plinom za večje odjemalce postopoma odpreti konkurenci in tretjim omogočiti dostop do obstoječega prenosnega omrežja.

3        V skladu s členoma 29(1) in 30 Prve direktive o plinu bi morale države članice najpozneje do 10. avgusta 2000 sprejeti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo.

4        Prvo direktivo o plinu je 1. julija 2004 razveljavila in nadomestila Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 230).

2.     Nacionalni pravi

 Francosko pravo

5        Člen 1 zakona št. 46‑628 z dne 8. aprila 1946 o nacionalizaciji električne energije in plina (JORF z dne 9. aprila 1946, str. 2651, v nadaljevanju: zakon iz leta 1946) je, preden je bil razveljavljen s sklepom 2011‑504 z dne 9. maja 2011 o kodifikaciji zakonodajnega dela energetskega zakonika (JORF z dne 10. maja 2011, str. 7954), določal:

„Z dnem razglasitve tega zakona so nacionalizirani:

[…]

2      Proizvodnja, prenos, distribucija, uvoz in izvoz plinskega goriva.

[…]“

6        Člen 3, prvi odstavek, zakona iz leta 1946 je, preden je bil spremenjen z zakonom 2004‑803 z dne 9. avgusta 2004 o javni službi za električno energijo in plin ter o elektroenergetskih in plinskih podjetjih (JORF z dne 11. avgusta 2004, str. 14256), določal:

„Upravljanje nacionaliziranih plinskih podjetij se prenese na javno industrijsko in trgovinsko družbo Gaz de France (G.D.F), Service National.“

7        Zakon iz leta 1946 je do začetka veljavnosti zakona 2003‑8 z dne 3. januarja 2003 o trgih s plinom in električno energijo ter o javni službi za energetiko (JORF z dne 4. januarja 2003, str. 265, v nadaljevanju: zakon iz leta 2003) družbi Gaz de France podelil monopol na področju uvoza in izvoza plina.

8        Z zakonom iz leta 2003, katerega namen je bil prenos Prve direktive o plinu, se je francoski trg s plinom odprl konkurenci. S tem zakonom se je med drugim upravičenim odjemalcem omogočil dostop do omrežij in dobave zemeljskega plina, monopol na področju uvoza in izvoza plina pa je bil ukinjen.

9        Družba Gaz de France je bila z zakonom 2004‑803 preoblikovana v delniško družbo.

 Nemško pravo

10      Energiewirtschaftsgesetz (zakon o racionalnem upravljanju z energijo, v nadaljevanju: EnWG iz leta 1935) z dne 13. decembra 1935 (RGBl. I, str. 1451) je določal sistem dovoljenj in nadzora dejavnosti nemških plinskih družb s strani državnih organov.

11      V skladu s členom 103 Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen (zakon o preprečevanju omejevanja konkurence, v nadaljevanju: GWB) z dne 27. julija 1957 (BGBl. I, str. 1081) za nekatere sporazume, sklenjene med družbami za dobavo energije ter med njimi in lokalnimi skupnostmi, ni veljala prepoved sklepanja sporazumov, ki izkrivljajo konkurenco. Ta izjema se je nanašala zlasti na tako imenovane sporazume o razmejitvi, s katerimi so se podjetja dogovorila, da nobeno od njih na območju drugega ne bo dobavljalo električne energije ali plina, in tako imenovane sporazume o izključni koncesiji, s katerimi je neka lokalna skupnost neki družbi podelila izključno koncesijo, s katero ji je dovolila, da za zgraditev in uporabo distribucijskih omrežij električne energije in plina uporablja javna zemljišča. Da bi se ti sporazumi izvajali, je bilo o njih treba obvestiti organ, pristojen za konkurenco, ki jih je lahko prepovedal, če je menil, da pomenijo zlorabo zakonske izjeme.

12      Gesetz zur Neuregelung des Energiewirtschaftsrechts (zakon o novi ureditvi energetskega prava) z dne 24. aprila 1998 (BGBl. 1998 I, str. 730) je s takojšnjim učinkom razveljavil izjemo, ki se je uporabljala za sporazume o razmejitvi in izključni koncesiji, določeno v členu 103 GWB. Ta zakon je nadomestil tudi EnWG iz leta 1935, in sicer z Gesetz über die Elektrizitäts‑ und Gasversorgung – Energiewirtschaftsgesetz (zakon o racionalnem upravljanju z energijo, v nadaljevanju: EnWG iz leta 1998).

13      Erstes Gesetz zur Änderung des Gesetzes zur Neuregelung des Energiewirtschaftsrechts (zakon o spremembah zakona o novi ureditvi energetskega prava) z dne 20. maja 2003 (BGBl. 2003 I, str. 685) je EnWG iz leta 1998 spremenil, da bi se začela izvajati Prva direktiva o plinu.

 Dejansko stanje

1.     Zadevna podjetja

14      Tožeča stranka, družba GDF Suez SA, ki je nastala 22. julija 2008 s koncentracijo družb Gaz de France in Suez SA, je francosko podjetje, dejavno v celotni dobavni in prodajni verigi na področju energetike, in sicer električne energije in zemeljskega plina. Je tradicionalna ponudnica in največja dobaviteljica zemeljskega plina v Franciji. Prav tako je ena največjih dobaviteljic zemeljskega plina v Evropi.

15      E.ON AG je nemško podjetje, ki proizvaja, prenaša, distribuira in dobavlja energijo, predvsem zemeljski plin in električno energijo.

16      Družba E.ON Ruhrgas AG, ki je nastala s koncentracijo družb E.ON in Ruhrgas AG ter je od 31. januarja 2003 v stoodstotni lasti družbe E.ON, je največja dobaviteljica zemeljskega plina v Nemčiji in ena glavnih akterk na evropskem trgu. Nemški organi so z odločbo z dne 18. septembra 2002, s katero je bila ta koncentracija dovoljena, družbi E.ON Ruhrgas naložili, da mora izvajati program za sprostitev dobave plina, ki se nanaša na skupno količino 200 TWh. Ta količina bi se morala sprostiti na šestih letnih dražbah, od katerih bi se vsaka nanašala na količino 33,33 TWh, pri čemer bi se prve dobave začele 1. oktobra 2003.

2.     Sporazum MEGAL

17      Družbi Gaz de France in Ruhrgas sta se s sporazumom z dne 18. julija 1975 (v nadaljevanju: sporazum MEGAL) dogovorili, da bosta skupaj zgradili in uporabljali plinovod MEGAL. Plinovod, ki popolnoma deluje od 1. januarja 1980, je eden glavnih plinovodov, ki omogočajo uvoz plina v Nemčijo in Francijo. Poteka po jugu Nemčije in v dolžini 461 km povezuje nemško‑češko mejo s francosko‑nemško mejo med krajema Waidhaus (Nemčija) in Medelsheim (Nemčija).

18      V prilogi 2 k sporazumu MEGAL so bile opredeljene vstopne in izstopne točke plina, ki ga kupujeta družbi Gaz de France in Ruhrgas. Za družbo Ruhrgas je bilo na plinovodu MEGAL določenih nekaj izstopnih točk, pri čemer bi bilo po potrebi mogoče dodati nove. Kar zadeva družbo Gaz de France, je bilo navedeno, da je izstopna točka navedenega plinovoda za vso količino plina, ki se po tem plinovodu prenese za to družbo, točka, ki je na meji med Nemčijo in Francijo, blizu kraja Habkirchen (Nemčija), če se stranki sporazuma MEGAL ne dogovorita drugače.

19      Družbi Gaz de France in Ruhrgas sta v skladu s sporazumom MEGAL ustanovili skupno družbo MEGAL GmbH Mittel‑Europäische Gasleitungsgesellschaft, ki je postala MEGAL Mittel‑Europäische Gasleitungsgesellschaft mbH & Co. KG (v nadaljevanju: MEGAL), ki so ji bili poverjeni gradnja in upravljanje plinovoda MEGAL ter prenos plina po njem. Družba MEGAL je pridobila tudi lastništvo nad navedenim plinovodom.

20      Družbi Gaz de France in Ruhrgas sta na podlagi sporazuma MEGAL ustanovili tudi skupno podjetje MEGAL Finance Co. Ltd (v nadaljevanju: MEGAL Finco), pristojno za pridobivanje kapitala, potrebnega za gradnjo plinovoda MEGAL, in upravljanje z njim.

21      Družbi Ruhrgas in Gaz de France sta 18. julija 1975 podpisali tudi trinajst pisem (v nadaljevanju: spremna pisma), s katerimi sta pojasnili nekatere tehnične, finančne in izvedbene vidike upravljanja plinovoda MEGAL. Med njimi sta tako imenovani pismi „Direktion I“ in „Direktion G“.

22      V pismu Direktion G je navedeno:

„[…]

Prenosne zmogljivosti, ki so družbi Gaz de France v okviru pogodbe bile ali ji bodo dodeljene za prenos plina, se nanašajo na plin, ki ga družba GDF je ali ga bo kupila in bo [družbi MEGAL] in/ali [družbi MEGAL Finco] dostavljen zato, da se za račun družbe Gaz de France prenese v Francijo in tam porabi.

Prenosne zmogljivosti, ki so v okviru pogodbe bile ali bodo dodeljene družbi Ruhrgas za prenos plina, se nanašajo na prenos s kakršnim koli drugim namenom tranzita, prenos plina po plinovodu in prenos plina, ki je iz plinovoda prevzet v Zvezni republiki Nemčiji in je namenjen porabi v Zvezni republiki Nemčiji ali ga je družba Ruhrgas kupila za tranzit preko Zvezne republike Nemčije.

[…]“

23      V pismu Direktion I je navedeno:

„[…]

Družba Gaz de France se zavezuje, da v okviru sporazuma [MEGAL] niti neposredno niti posredno ne bo dostavljala ali dobavljala kakršnega koli plina strankam v Zvezni republiki Nemčiji.

[…]“

24      Družbi Ruhrgas in Gaz de France sta 22. junija 1976 pri Bundeskartellamt (nemški zvezni urad za varstvo konkurence) priglasili ustanovitev družb MEGAL in MEGAL Finco.

25      Družbi Gaz de France in E.ON Ruhrgas sta s sporazumom z dne 13. avgusta 2004 (v nadaljevanju: sporazum iz leta 2004) potrdili, da pismi Direktion G in Direktion I že dolgo štejeta za „nični in neveljavni“ in da se s sporazumom odpravita.

26      Družbi Gaz de France in E.ON Ruhrgas sta 5. septembra 2005 podpisali konzorcijski sporazum (v nadaljevanju: sporazum iz leta 2005), ki je začel veljati 13. oktobra 2005 in s katerim sta preoblikovali svoj pogodbeni odnos, kar zadeva družbo MEGAL. Konzorcijski sporazum določa, da ima vsaka družbenica družbe MEGAL „pravico do uporabe“ glede na svoj delež zmogljivosti na plinovodu MEGAL. Ta sporazum je bil dopolnjen z vmesnim sporazumom z dne 9. septembra 2005 (v nadaljevanju: vmesni sporazum).

27      Družbi Gaz de France in E.ON sta 23. marca 2006 sklenili sporazum, s katerim sta razveljavili vse druge sporazume v zvezi z družbo MEGAL, ki sta jih sklenili pred sporazumom iz leta 2005.

3.     Upravni postopek

28      Komisija je 5. maja 2006 sprejela odločbe, s katerimi je družbama Gaz de France in E.ON ter vsem njunim hčerinskim družbam naložila, naj omogočijo, da se opravijo pregledi na podlagi člena 20 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205). Pregledi so bili opravljeni 16. in 17. maja 2006.

29      Komisija je na podlagi člena 18 Uredbe št. 1/2003 družbam Gaz de France, E.ON in E.ON Ruhrgas (v nadaljevanju skupaj: zadevna podjetja) poslala več zahtev za informacije.

30      Komisija je 18. julija 2007 začela postopek v smislu člena 11(6) Uredbe št. 1/2003.

31      Komisija je 9. junija 2008 na zadevna podjetja naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ta so v odgovor predložila pisne pripombe in na zaslišanju 14. oktobra 2008 podala svoja mnenja.

32      Komisija je 27. marca 2009 zadevna podjetja obvestila o dodatnih dejstvih, ki jih je upoštevala po izdaji obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, in jih pozvala, naj nanje pisno odgovorijo. Prav tako je vsakemu podjetju omogočila vpogled v nezaupne različice odgovorov ostalih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in v dokumente, zbrane po sprejetju tega obvestila. Zadevna podjetja so pripombe podala 4. maja 2009 (kar zadeva tožečo stranko) in 6. maja 2009 (kar zadeva družbi E.ON in E.ON Ruhrgas).

 Izpodbijana odločba

33      Komisija je 8. julija 2009 sprejela Odločbo C(2009) 5355 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/39.401 – E.ON/GDF) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 16. oktobra 2009 (UL C 248, str. 5).

34      Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da je šlo pri zadevnem ravnanju za sporazum in/ali usklajeno ravnanje med zadevnima podjetjema v smislu člena 81 ES, katerega vsebina je bila, da nobeno od njiju ne bo vstopilo – oziroma da bo samo deloma vstopilo – na nacionalni trg drugega in da bosta tako varovali svoja nacionalna trga s tem, da nobeno od njiju ne bo prodajalo plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, na nacionalnem trgu druge stranke.

35      Komisija je med drugim ugotovila, da sporazum MEGAL, priloga 2 k temu sporazumu ter pismi Direktion G in Direktion I pomenijo sporazume v smislu člena 81(1) ES, saj sta zadevni podjetji izrazili svojo skupno voljo, da bosta na trgu ravnali na določen način. Po mnenju Komisije so ti sporazumi s tem, da so zadevnima podjetjema omejevali uporabo plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, omejevali njuno tržno ravnanje.

36      Komisija je prav tako navedla, da sta se zadevni podjetji večkrat sestali, da bi razpravljali o svojih prodajnih strategijah v Nemčiji in Franciji glede plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, in da bi se pozanimali o strategijah druge. Po njenem mnenju je bil namen teh stikov in izmenjave občutljivih poslovnih podatkov vplivati na tržno ravnanje navedenih podjetij, izvajati pismi Direktion G in Direktion I ter prilagoditi njuno vsebino novim tržnim pogojem, nastalim zaradi liberalizacije evropskih trgov s plinom (v nadaljevanju: liberalizacija), ne da bi se pri tem odpravile omejitve iz teh pisem.

37      Komisija je zato menila, da je ravnanje zadevnih podjetij, pri katerem je šlo za začetni sporazum o razdelitvi trgov in usklajena ravnanja, ki so se kazala v obliki ponavljajočih se sestankov, katerih namen sta bila dogovor za ta sporazum in izvajanje tega več kot 25 let, pomenilo enotno in trajajočo kršitev in „omejevanje konkurence kot cilj“.

38      Kar zadeva začetek kršitve, je Komisija menila, da se je ta v Nemčiji začela takrat, ko je plinovod MEGAL začel obratovati, in sicer 1. januarja 1980. Menila je, da se je v Franciji kršitev začela takrat, ko bi morala biti prenesena Prva direktiva o plinu, in sicer 10. avgusta 2000. Komisija je namreč zaradi zakonitega monopola na področju uvoza in dobave plina, ki je obstajal na podlagi zakona iz leta 1946, menila, da zadevno ravnanje ni moglo omejevati konkurence pred liberalizacijo. Komisija je – čeprav je bila Prva direktiva o plinu v Franciji prenesena leta 2003 – v zvezi s tem navedla, da bi bila konkurenca lahko omejena od 10. avgusta 2000, ker bi od takrat naprej konkurenti tožeče stranke lahko oskrbovali upravičene odjemalce v Franciji.

39      Kar zadeva konec kršitve, je Komisija navedla, da sta zadevni podjetji, čeprav sta 13. avgusta 2004 uradno odpravili pismi Direktion G in Direktion I, šele konec septembra 2005 prenehali uporabljati omejitve, zaradi katerih tožeča stranka – razen za količine, kupljene v okviru programa za sprostitev dobave plina – ni smela uporabljati izhodnih točk plinovoda MEGAL v Nemčiji. Komisija je poleg tega navedla, da to, da je tožeča stranka od leta 2004 od družbe E.ON Ruhrgas kupovala plin, ki je prihajal iz plinovoda MEGAL, da bi ga dostavljala v Nemčijo, ne pomeni konca kršitve, glede na to, da je do oktobra 2005 količina plina iz plinovoda MEGAL, ki ga je tožeča stranka prodala v Nemčiji, ustrezala količini, ki jo je ta kupila v okviru programa za sprostitev dobave plina.

40      Komisija je v teh okoliščinah menila, da je kršitev, za katero sta bili odgovorni tožeča stranka in družba E.ON Ruhrgas, trajala vsaj od 1. januarja 1980 do 30. septembra 2005, kar zadeva kršitev, storjeno v Nemčiji, in vsaj od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005, kar zadeva kršitev, storjeno v Franciji. Po mnenju Komisije je družba E.ON s tem, da je 31. januarja 2003 prevzela nadzor nad družbo E.ON Ruhrgas, z njo „solidarno odgovorna“ za kršitev, ki je trajala od 31. januarja 2003 do 30. septembra 2005.

41      Komisija je zadevnim podjetjem naložila globe na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003. Za naložitev glob je uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice iz leta 2006).

42      Komisija je ob tem navedla, da je prodaja, na katero je kršitev vplivala, prodaja plina, ki sta ga zadevni podjetji prek plinovoda MEGAL prenesli strankam v Nemčiji in upravičenim odjemalcem v Franciji, razen prodaje, opravljene v okviru programa za sprostitev dobave plina.

43      Komisija je ob upoštevanju teže kršitve uporabila izhodiščni odstotek v višini 15 % zadevne prodaje.

44      Kar zadeva trajanje kršitve, ki se je upoštevalo pri določitvi zneska globe, je Komisija, kar zadeva Francijo, upoštevala obdobje od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005, kar je 5 let, 1 mesec in 20 dni. Kar zadeva Nemčijo, je navedla, da je treba obdobje, za katero je treba naložiti globo, omejiti na obdobje od 24. aprila 1998, ko je nemški zakonodajalec odpravil dejanski monopol, ki je v tej državi obstajal zaradi izjeme, ki je veljala za sporazume o razmejitvi, do 30. septembra 2005, kar je 7 let in 5 mesecev.

45      Komisija je poleg tega ob upoštevanju narave zadevne kršitve za omejevalni sporazum uporabila vstopni znesek v višini 15 % zadevne prodaje.

46      Komisija je menila, da je treba ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve izjemoma določiti enak izhodiščni znesek za obe zadevni podjetji. Da ne bi bila nobenemu od njiju povzročena škoda, je za izhodiščni znesek globe vzela znesek, ki ustreza najnižji vrednosti prodaj. Tako je za vsa zadevna podjetja določila enak izhodiščni znesek, in sicer 553 milijonov EUR.

47      Komisija tega izhodiščnega zneska ni prilagodila, ker ni ugotovila obteževalnih ali olajševalnih okoliščin.

48      Komisija je torej („solidarno odgovornima“) družbama E.ON in E.ON Ruhrgas naložila globo v višini 553 milijonov EUR, globo v enaki višini pa tudi tožeči stranki.

49      Člena 1 in 2 izreka izpodbijane odločbe določata:

„Člen 1

[Zadevna podjetja] so z udeležbo pri sporazumu in usklajenih ravnanjih v sektorju zemeljskega plina kršila določbe člena 81(1) [ES].

Kršitev [tožeče stranke] in družbe E.ON Ruhrgas […] je v Nemčiji trajala vsaj od 1. januarja 1980 do 30. septembra 2005, v Franciji pa vsaj od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005. Kršitev družbe E.ON je trajala od 31. januarja 2003 do 30. septembra 2005.

Člen 2

V zvezi s kršitvijo (‑ami) iz člena 1 se naložijo naslednje globe:

a)      družbama E.ON Ruhrgas […] in E.ON […], ki sta solidarno odgovorni: 553.000.000 EUR

b)      [tožeči stranki]: 553.000.000 EUR.

[…]“

 Postopek in predlogi strank

50      Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je 18. septembra 2009 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, začela ta postopek.

51      Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je vložila 25. septembra 2009, predlagala, naj se nekateri deli tožbe obravnavajo zaupno v razmerju do tretjih.

52      Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je vložila 8. julija 2010, predlagala, naj se nekateri deli prilog k tožbi, odgovora na tožbo in replike obravnavajo zaupno v razmerju do tretjih.

53      Tožeča stranka je z vlogo, ki jo je vložila 2. septembra 2010, predlagala, naj se nekateri deli duplike obravnavajo zaupno v razmerju do tretjih.

54      Splošno sodišče (peti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo stranki, naj odgovorita na vprašanje in predložita nekatere dokumente. Stranki sta se na to zahtevo odzvali v predpisanem roku.

55      Stranki sta ustne navedbe in odgovore na vprašanja Splošnega sodišča podali na obravnavi 21. septembra 2011. Tožeča stranka je poleg tega na poziv Splošnega sodišča na obravnavi predložila dokument.

56      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        razglasi za ničen, v celoti ali delno, člen 1 izpodbijane odločbe, ki jo bremeni odgovornosti za kršitev določb člena 81(1) ES, ker je sodelovala pri sporazumu in usklajenih ravnanjih v sektorju zemeljskega plina, in to vsaj od 1. januarja 1980 do 30. septembra 2005, kar zadeva kršitev, storjeno v Nemčiji, in vsaj od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005, kar zadeva kršitev, storjeno v Franciji, ter posledično razglasi za ničen tudi člen 3 izpodbijane odločbe, s katerim se ji nalaga, naj preneha kršitve iz člena 1 oziroma kršitve, ki imajo enak ali podoben cilj oziroma posledico;

–        podredno, odpravi ali bistveno zniža znesek globe, ki ji je naložena na podlagi člena 2 izpodbijane odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

57      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

58      Predlogi tožeče stranke se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe in podredno na odpravo ali znižanje globe, ki ji je bila naložena z navedeno odločbo.

A –  Predlogi, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

59      Tožeča stranka v utemeljitev predlogov, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, navaja štiri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja pred avgustom 2000, drugič, na napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja po avgustu 2000, tretjič, na očitno pomanjkanje dokazov v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja, s katerim se želi omejiti, da bi družbi E.ON in E.ON Ruhrgas (v nadaljevanju brez razlikovanja, tudi kadar gre za družbo Ruhrgas: E.ON) v Franciji uporabljali plin, prenesen po plinovodu MEGAL, in četrtič, na napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja med zadevnimi podjetji po avgustu 2004.

1.     Prvi tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja pred avgustom 2000

60      Ta tožbeni razlog, v okviru katerega tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila člen 81 ES, ker je menila, da so bila spremna pisma v nasprotju s tem členom pred avgustom 2000, obsega tri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 81 ES zaradi neobstoja (niti potencialno) protikonkurenčnega cilja in protikonkurenčne posledice navedenih pisem pred avgustom 2000, drugič, na kršitev člena 81 ES zaradi neobstoja vpliva na trgovino v Skupnosti pred avgustom 2000, in tretjič, na kršitev člena 81 ES, pravil o izvajanju dokazov in obveznosti obrazložitve zaradi neobstoja dokaza o obstoju zatrjevane kršitve med januarjem 1980 in februarjem 1999.

a)     Prvi del

61      Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da je Komisija kršila člen 81 ES, ker nista bila niti cilj niti posledica (niti potencialno) spremnih pisem ta, da se omeji konkurenca na nemškem in francoskem trgu s plinom pred avgustom 2000.

62      V zvezi s tem je treba opozoriti, da so v skladu s členom 81(1) ES z notranjim trgom nezdružljivi in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

63      Protikonkurenčni cilj in protikonkurenčna posledica sporazuma nista kumulativna pogoja, ampak alternativi za presojo, ali tak sporazum spada pod prepoved iz člena 81(1) ES. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa je zaradi možnosti izbire, ki jo vsebuje ta pogoj in jo označuje veznik „oziroma“, treba najprej preučiti cilj sporazuma in pri tem upoštevati gospodarski okvir, v katerem ga je treba izvajati. Če pa analiza določb sporazuma ne izkaže zadostne škodljivosti za konkurenco, je treba preučiti njegove posledice; prepovedati ga je mogoče le na podlagi dejavnikov, ki izkazujejo, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena oziroma izkrivljena. Iz sodne prakse je razvidno tudi, da ni treba preučiti posledic sporazuma, če je njegov protikonkurenčni cilj dokazan (glej sodbo Sodišča z dne 6. oktobra 2009 v združenih zadevah GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, ZOdl., str. I‑9291, točka 55 in navedena sodna praksa).

64      Za presojo protikonkurenčnosti sporazuma je treba med drugim upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se jih želi z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega spada. Poleg tega, čeprav namen strank ni nujni dejavnik za določitev omejevalne narave sporazuma, Komisiji in sodišču Evropske unije nič ne prepoveduje, da ga upoštevata (glej zgoraj v točki 63 navedeno sodbo GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim, točka 58 in navedena sodna praksa).

65      Poleg tega je mogoče šteti, da ima sporazum omejevalni namen, tudi če omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, legitimnim ciljem (glej sodbo Sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 64 in navedena sodna praksa).

66      Nazadnje je treba navesti, da je Sodišče sporazume, s katerimi se je poskušalo nacionalne trge pregraditi po nacionalnih mejah ali otežiti prodor nanje, predvsem tiste, ki so se nanašali na prepoved ali omejevanje vzporednega izvoza, večkrat opredelilo kot sporazume, katerih cilj je omejevanje konkurence v smislu člena 81 ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 63 navedeno sodbo GlaxoSmithKline Services in drugi proti Komisiji in drugim, točka 61 in navedena sodna praksa).

67      Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba preučiti oba očitka, navedena v utemeljitev prvega dela tega tožbenega razloga, ki se nanašata, prvič, na napačno uporabo prava in napačno ugotovitev dejanskega stanja, in drugič, na očitno napako pri presoji.

68      Tožeča stranka na prvem mestu zatrjuje, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, ker je štela, da so imela spremna pisma med januarjem 1980 in avgustom 2000 protikonkurenčni cilj. V zvezi s tem navaja dve skupini argumentov, ki se nanašata, prvič, na neupoštevanje pravnega in ekonomskega okvira, ki sta obstajala ob podpisu spremnih pisem (glej v nadaljevanju točke od 76 do 111), in drugič, na neupoštevanje namena plinovoda MEGAL in navedenih pisem (glej v nadaljevanju točke od 73 do 75).

69      Tožeča stranka na drugem mestu trdi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je štela, da tožeča stranka med letoma 1980 in 2000 v Nemčiji ni prodajala zaradi sporazuma, ki izhaja iz spremnih pisem. V zvezi s tem v bistvu navaja tri skupine argumentov, ki se nanašajo, prvič, na protislovnost stališč Komisije (glej v nadaljevanju točko 71), drugič, na neupoštevnost primerov Wingas in Mobil (glej v nadaljevanju točki 102 in 103), in tretjič, na to, da Komisija, ker jo je zanimal le nemški trg in ker ni dokazala niti potencialne konkurence na francoskem trgu leta 1975 oziroma sploh pred letom 2000, ni dokazala, da bi cilj spremnih pisem, ki je domnevno ta, da vsako zadevno podjetje varuje svoj domači trg, pomenil protikonkurenčni sporazum o razdelitvi trgov (glej v nadaljevanju točko 70).

70      Najprej je treba kot neutemeljene zavrniti argumente, ki so v okviru tretje skupine argumentov navedeni v utemeljitev drugega očitka in prvič predstavljeni v repliki, ne da bi bila potrebna opredelitev glede njihove dopustnosti. Okoliščina, da se je zaradi obstoja monopola na francoskem trgu sporazum, ki izhaja iz spremnih pisem, do 10. avgusta 2000 nanašal le na nemški trg s plinom in torej do takrat ni bil vzajemen, ne ovira ugotovitve, da so zadevna podjetja sklenila sporazum, katerega cilj je bila razdelitev trgov. Francoski trg s plinom je torej obstajal, čeprav v obliki monopola, saj neobstoj konkurence na tem trgu zaradi obstoja monopola ne pomeni neobstoja trga. Cilj zadevnega sporazuma sta torej lahko bila, kot je Komisija navedla v točki 244 obrazložitve izpodbijane odločbe, okrepitev teh monopolov pred liberalizacijo in upočasnitev učinkov liberalizacije. Komisija je v teh okoliščinah upravičeno sklepala, da so spremna pisma pomenila sporazum o razdelitvi trgov. Poleg tega v zvezi z obstojem kršitve ni pomembno, ali je bil sporazum iz spremnih pisem sklenjen v poslovnem interesu zadevnih podjetij ali ne, če je bilo na podlagi dokazov iz spisa Komisije dokazano, da so ta navedeni sporazum dejansko sklenila (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 185), kot je primer v obravnavani zadevi. Tudi to, da družba E.ON zaradi obstoja monopola na francoskem trgu s plinom na začetku ni imela koristi od tega sporazuma oziroma ni imela interesa za njegovo sklenitev, ne vpliva na protikonkurenčni cilj zadevnega sporazuma.

71      Zavrniti je treba tudi argumente, ki so v okviru prve skupine argumentov navedeni v utemeljitev drugega očitka, v okviru katerega tožeča stranka trdi, da je trditev Komisije, da je bil nemški trg s plinom med letoma 1980 in 2000 odprt za konkurenco, v nasprotju s tem, da se je ta strinjala, da so pred liberalizacijo obstajale številne ovire za vstop na navedeni trg, in z ugotovitvijo, da spremna pisma niso mogla imeti nobenega pomembnejšega učinka za konkurenco pred obdobjem od leta 1998 do leta 2000. Trg je namreč kljub oviram pri vstopu lahko odprt za konkurenco in to, da ima neki sporazum pomembnejše učinke šele od nekega obdobja naprej, ne pomeni, da pred tem ni imel nobenega učinka.

72      Nato je treba preučiti argumente, ki so navedeni v okviru prvega očitka in s katerimi se želi dokazati, da je Komisija napačno uporabila pravo in napačno ugotovila dejansko stanje, ker je štela, da so imela spremna pisma med januarjem 1980 in avgustom 2000 protikonkurenčni cilj.

73      Prvič, kar zadeva namen plinovoda MEGAL in spremnih pisem, je treba argumente tožeče stranke zavrniti.

74      Po eni strani je namreč v zvezi z namenom plinovoda MEGAL treba opozoriti, da kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 65, se lahko šteje, da ima sporazum omejevalni namen, tudi če omejevanje konkurence ni njegov edini namen, ampak sledi tudi drugim, legitimnim ciljem. Čeprav bi torej namen gradnje plinovoda MEGAL lahko bila varovanje in povečevanje raznovrstnosti oskrbovanja s plinom v Franciji, še ni mogoče izključiti, da je sporazum v zvezi s tem vendarle lahko imel protikonkurenčni cilj ali posledice, zato ne zadošča, da se ta sporazum na podlagi člena 81 ES dopusti. Iz istega razloga je treba zavrniti trditev tožeče stranke, ki se nanaša na sporazum, ki je bil sklenjen 20. julija 1981 med njo in družbo MEGAL Finco in katerega pravna narava je po njenem mnenju skladno z namenom varovanja in povečevanja raznovrstnosti oskrbovanja primerljiva s sporazumom o tranzitu in zato dopustna. Ta sporazum poleg tega ni predmet izpodbijane odločbe in Komisija ga ni štela za omejevalni sporazum ali za del sporazuma, ugotovljenega v obravnavani zadevi.

75      Po drugi strani v zvezi z namenom spremnih pisem zadošča ugotovitev, da tudi če bi se, kot navaja tožeča stranka, ta nanašala na [zaupno](1), na podlagi te okoliščine ni mogoče izključiti, da bi ta pisma lahko imela tudi protikonkurenčni cilj ali protikonkurenčno posledico. Tožeča stranka vsekakor ni predložila nobenega neposrednega dokaza iz obdobja podpisa teh pisem, s katerim bi dokazala, da so se ta nanašala na [zaupno]. Dokumenti, ki jih tožeča stranka v zvezi s tem navaja v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in svojih vlogah pred Splošnim sodiščem, so namreč iz let 2004 in 2006, pri čemer se zadnji sklicujejo na [zaupno]. Poleg tega nič iz besedila pisem Direktion G ali Direktion I ne omogoča ugotovitve, da ti ustrezata [zaupno].

76      Drugič, kar zadeva pravni in ekonomski okvir iz obdobja podpisa spremnih pisem, se tožeča stranka opira na nepredvidevanja liberalizacije in na to, da zadevna podjetja niso mogla biti konkurenti na nemškem in francoskem trgu s plinom pred letom 2000.

77      Kar zadeva, po eni strani, predvidevanje liberalizacije ob podpisu spremnih pisem, je treba argumentacijo tožeče stranke v zvezi z nepredvidevanjem liberalizacije zavrniti.

78      Res je, da nič ne omogoča ugotovitve, da bi bilo liberalizacijo takrat mogoče kratkoročno ali srednjeročno pričakovati. Zlasti z elementi, ki jih Komisija navaja v svojih vlogah, ni mogoče dokazati, da bi bilo tako. Komisija namreč trdi, da so bili prvi temelji, ki so vodili k liberalizaciji, postavljeni v osemdesetih letih in v zvezi s tem navaja različna besedila, od katerih je najstarejša Bela knjiga z dne 14. junija 1985 o dokončnem oblikovanju notranjega trga. Vendar ne le, da je ta nastala deset let po tem, ko so bila podpisana spremna pisma, ampak se niti ne nanaša na energetski sektor. V zvezi s tem trditev Komisije, da ta bela knjiga omogoča ugotovitev, da je bilo v začetku načrta gradnje plinovoda MEGAL mogoče pričakovati liberalizacijo na novih področjih, ni upoštevna z vidika kratkega ali srednjega roka. Kar zadeva druga besedila, ki jih navaja Komisija, so nastala še pozneje od zadevne bele knjige in so iz leta 1990, kar zadeva Direktivo Sveta z dne 29. junija 1990 o enotnem postopku Skupnosti za večjo preglednost cen plina in električne energije, ki se zaračunavajo industrijskim končnim uporabnikom (90/377/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 1, str. 138), iz leta 1991, kar zadeva Direktivo Sveta z dne 31. maja 1991 o tranzitu zemeljskega plina po omrežjih (91/296/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 1, str. 151), in iz leta 1994, kar zadeva Direktivo 94/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o pogojih za izdajo in uporabo dovoljenj za iskanje, raziskovanje in izkoriščanje ogljikovodikov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 262). Predlog, na podlagi katerega je bila sprejeta Prva direktiva o plinu, je iz leta 1992.

79      Vendar je treba navesti, kot je navedla Komisija, da gradnja plinovoda, kot je plinovod MEGAL, pomeni investicijo za dolgoročno uporabo. Komisija je tako trdila, ne da bi ji tožeča stranka nasprotovala, da je življenjska doba plinovoda v splošnem od 45 do 65 let. Poleg tega je treba ugotoviti, da je bil – ob upoštevanju členov 2 ES in 3 ES v različici, ki je veljala ob podpisu spremnih pisem – cilj Unije že takrat vzpostavitev skupnega trga, ki je pomenila zlasti odpravo količinskih omejitev pri uvozu in izvozu blaga ter vseh ukrepov z enakim učinkom med državami članicami. Poleg tega je takrat tudi Sodišče že imelo priložnost poudariti, da je ločenost nacionalnih trgov nezdružljiva z enim od bistvenih ciljev Pogodbe, in sicer z združitvijo nacionalnih trgov v enotni trg (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. julija 1974 v zadevi Van Zuylen, 192/73, Recueil, str. 731, točka 13).

80      V teh okoliščinah je treba navesti, da ob podpisu spremnih pisem liberalizacije na dolgi rok ni bilo mogoče izključiti in da je bila razumsko predvidljiva. To je v bistvu potrdila družba E.ON, ki je – kot je razvidno iz točke 245 obrazložitve izpodbijane odločbe – v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da je bilo pismo Direktion I podpisano „kot varnostni ukrep […], da niti zgolj teoretična tveganja, povezana s spremembami pravnih in gospodarskih pogojev, ki jih je bilo nemogoče v celoti izključiti, ne bi ogrozila tega projekta […]“. Čeprav tožeča stranka na obravnavi tej izjavi ni pritrdila, ta dokazuje vsaj to, da za eno od zadevnih podjetij pravni in ekonomski razvoj nista bila popolnoma izključena in da se je s pismom Direktion I poskušalo pred njima zavarovati.

81      Kar po drugi strani zadeva domneven neobstoj konkurence na nemškem in francoskem trgu s plinom pred letom 2000, je treba navesti, da se člen 81(1) ES glede na pogoje, navedene v tem besedilu v zvezi z vplivom na trgovino med državami članicami in posledicami za konkurenco, uporablja samo v sektorjih, odprtih za konkurenco (glej po analogiji, kar zadeva podobne pogoje iz člena 87(1) ES, sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2000 v združenih zadevah Alzetta in drugi proti Komisiji, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319, točka 143).

82      V zvezi s tem je treba poudariti, da preizkus pogojev konkurence ne temelji samo na obstoječi konkurenci med podjetji, ki so že na zadevnem trgu, ampak tudi na potencialni konkurenci, da bi se ob upoštevanju strukture trga ter gospodarskega in pravnega konteksta, v okviru katerega delujejo, ugotovilo, ali obstajajo dejanske in konkretne možnosti za konkurenco med zadevnimi podjetji ali za vstop novega konkurenta na zadevni trg in njegovo konkuriranje tam že prisotnim podjetjem (sodba Sodišča z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis, C‑234/89, Recueil, str. I‑935, točka 21; sodbi Splošnega sodišča z dne 15. septembra 1998 v združenih zadevah European Night Services in drugi proti Komisiji, T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, Recueil, str. II‑3141, točka 137, in z dne 14. aprila 2011 v zadevi Visa Europe in Visa International Service proti Komisiji, T‑461/07, ZOdl., str. II‑1729, točka 68).

83      Da bi se preizkusilo, ali je neko podjetje potencialen konkurent na trgu, mora Komisija preveriti, ali bi, če se zadevni sporazum ne bi uporabljal, obstajale dejanske in konkretne možnosti, da to podjetje vstopi na navedeni trg in konkurira podjetjem, ki na trgu že obstajajo. Tak dokaz ne sme temeljiti samo na hipotezi, ampak mora biti podprt z dejstvi ali analizo struktur upoštevnega trga. Tako podjetja ni mogoče opredeliti kot potencialnega konkurenta, če njegov vstop na trg ne ustreza ekonomsko uspešni strategiji (glej v tem smislu zgoraj v točki 82 navedeno sodbo Visa Europe in Visa International Service proti Komisiji, točki 166 in 167).

84      Iz tega nujno izhaja, da čeprav je namen podjetja, da vstopi na trg, morda upošteven pri preučitvi, ali je podjetje mogoče šteti za potencialnega konkurenta na navedenem trgu, je bistveni element, na katerem mora temeljiti ta opredelitev, njegova sposobnost, da vstopi na navedeni trg (zgoraj v točki 82 navedena sodba Visa Europe in Visa International Service proti Komisiji, točka 168).

85      V obravnavani zadevi je treba položaj francoskega trga s plinom razlikovati od položaja nemškega trga s plinom.

86      Kar zadeva francoski trg, ni sporno, da je bil monopol na področju uvoza in dobave plina, ki ga je tožeča stranka imela od leta 1946, odpravljen šele 1. januarja 2003, čeprav je rok za prenos Prve direktive o plinu v nacionalno zakonodajo potekel 10. avgusta 2000. Zato vsaj do zadnjenavedenega datuma na francoskem trgu s plinom ni obstajala nobena, niti potencialna, konkurenca in se člen 81 ES, kar zadeva francoski trg, ne more nanašati na zadevno ravnanje. Položaj po navedenem obdobju se bo obravnaval v okviru tretjega tožbenega razloga.

87      Kar zadeva nemški trg, je Komisija v točki 30 obrazložitve izpodbijane odločbe ovrgla trditev, da ni bila tožeča stranka pred liberalizacijo nikdar potencialna konkurentka družbe E.ON. V zvezi s tem je poudarila, da nemško pravo nikdar ni prepovedovalo vstopa novih dobaviteljev na trg, da pa je le tradicionalnim ponudnikom omogočalo ustvariti velike ovire pri vstopu s tem, da so lahko sklepali sporazume, za katere se zakonodaja o konkurenci ni uporabljala. Komisija je poleg tega navedla, da izjema, ki se je nanašala na te sporazume, ni bila absolutna, ampak so zanjo veljali nekateri pogoji. Sporazume, na katere se je nanašala izjema, je bilo treba priglasiti pri organu, pristojnem za konkurenco, ki je sporazum lahko prepovedal, če je menil, da pomeni zlorabo zakonske izjeme. Nazadnje, Komisija je ob sklicevanju na zadevi Wingas in Mobil navedla, da možnost vstopa konkurentov kljub zelo velikim oviram ni bila le teoretična. Iz tega je sklepala, da je bilo za tožečo stranko kljub velikim oviram pri vstopu mogoče, da bi prodajala plin na tradicionalnem oskrbovalnem območju družbe E.ON, tako da bi jo bilo v celotnem zadevnem obdobju mogoče šteti za potencialno konkurentko družbe E.ON. Komisija je v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tudi, da ne oporeka niti obstoju ovir pri vstopu niti temu, da čezmejna konkurenca med tradicionalnima ponudnikoma ni bila pomembna. Poleg tega je v točki 294 obrazložitve navedene odločbe poudarila, da družbi E.ON ali drugim tradicionalnim ponudnikom na nemškem trgu niti z EnWG iz leta 1935 niti s členom 103 GWB ni bil podeljen zakoniti monopol.

88      Tožeča stranka te ugotovitve izpodbija in zatrjuje, da je bil nemški trg s plinom zaradi zakonskih in uredbenih ovir, strukture tega trga in nemožnosti dostopa tretjih oseb do omrežja (v nadaljevanju: DTO) za konkurenco popolnoma zaprt, tako da na navedenem trgu ni bila konkurentka družbi E.ON.

89      V zvezi s tem je treba razlikovati obdobje med letoma 1980 in 1998 po eni strani in obdobje med letoma 1998 in 2000 po drugi.

90      Na prvem mestu, kar zadeva obdobje med letoma 1980 in 1998, je treba navesti, prvič, da je člen 103(5) GWB do 1. januarja 1990 določal, da zavrnitev dostopa do omrežja na splošno ni nepravična, če je bil cilj te zahteve za dostop dobava plina stranki, ki se nahaja na geografskem območju, ki ga oskrbuje distributer, na katerega je zahteva naslovljena. Kot navaja Komisija, je ta oblika domneve zakonitosti zavrnitve dostopa do omrežja res veljala le kot splošno pravilo in v nekaterih pogojih. Kot pa trdi tožeča stranka, ne da bi ji Komisija nasprotovala, je Bundesgerichtshof (zvezno sodišče, Nemčija) v sodbi z dne 15. novembra 1994 (NJW 1995, str. 2718) navedlo, da je bilo na podlagi člena 103 GWB, v njegovi različici, ki je veljala pred letom 1990, dejansko izključen nadzor nad zlorabami prevladujočega položaja glede priključevanj na prenosno omrežje.

91      Drugič, ugotoviti je treba, da ni sporno, da se do 24. aprila 1998 po eni strani za sporazume o razmejitvi, in sicer tiste, s katerimi so se družbe, ki opravljajo storitev javne službe, med seboj dogovorile, da na določenem območju ne bodo dobavljale plina, in po drugi strani za sporazume o izključni koncesiji, in sicer tiste, s katerimi je neka lokalna skupnost neki družbi, ki opravlja storitev javne službe, podelila izključno koncesijo za uporabo javnih zemljišč, da bi zgradila in uporabljala distribucijska omrežja plina, na podlagi člena 103(1) GWB ne uporabljajo določbe navedenega zakona, ki prepoveduje protikonkurenčne sporazume.

92      Iz točke 23 obrazložitve izpodbijane odločbe je res razvidno, da je bilo treba te sporazume, da bi se lahko izvajali, priglasiti pri Bundeskartellamt, ki jih je lahko prepovedal, če je menil, da pomenijo zlorabo pravice. Prav tako, kot navaja Komisija, nobeno podjetje ni bilo prisiljeno k sodelovanju pri sporazumih o razmejitvi, ti pa so zavezovali le pogodbene stranke, in sicer tako, da te tretjim, kot je tožeča stranka, niso mogle prepovedati prodaje plina.

93      Vendar je iz točke 24 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je skupno izvajanje sporazumov o razmejitvi in sporazumov o izključni koncesiji dejansko povzročilo oblikovanje sistema ekskluzivnih oskrbovalnih območij, znotraj katerih je lahko samo eno plinsko podjetje odjemalce oskrbovalo s plinom, ne da bi pri tem za druge družbe obstajala zakonska prepoved dobave plina.

94      Komisija se sicer v točki 371 obrazložitve izpodbijane odločbe strinja, da so imeli tradicionalni nemški dobavitelji na svojih oskrbovalnih območjih dejanski monopol. Prav tako v svojih vlogah potrjuje oziroma priznava obstoj „de facto ozemeljskih monopolov“ oziroma „izključno dejanskih monopolov“ med letoma 1980 in 1998.

95      V teh okoliščinah je treba navesti, da je za nemški trg s plinom vsaj do 24. aprila 1998 značilen obstoj dejanskih ozemeljskih monopolov. To razdelitev nemškega trga s plinom v tistem obdobju so poleg tega podkrepile okoliščine, ki jih je navedla tožeča stranka, da je bil po eni strani navedeni trg tristopenjski, saj je imel toliko različnih trgov, kar je pomenilo, da je bilo treba skleniti več pogodb o prenosu pred dosego končnega kupca, in da po drugi strani ni obstajala nobena določba v zvezi z dostopom tretjih do omrežja.

96      Ugotoviti je treba, da je ta položaj, ki je na nemškem trgu s plinom obstajal do 24. aprila 1998, lahko povzročil neobstoj vsakršne konkurence na tem trgu, tako dejanske kot potencialne. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bilo razsojeno, da je geografski monopol, ki so ga uživala lokalna podjetja za distribucijo plina, preprečeval vsakršno konkurenco med njimi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 21. septembra 2005 v zadevi EDP proti Komisiji, T‑87/05, ZOdl., str. II‑3745, točka 117).

97      Vendar niti izpodbijana odločba niti spis ne vsebujeta elementov, ki bi omogočali pravno zadostno dokazati, da je ob neizvajanju zadevnega sporazuma in kljub značilnostim nemškega trga s plinom, opisanim zgoraj v točkah od 90 do 95, do 24. aprila 1998 obstajala dejanska in konkretna možnost, da tožeča stranka vstopi na nemški trg s plinom in konkurira ustaljenim podjetjem, kot zahteva sodna praksa, navedena zgoraj v točkah 82 in 83.

98      Tako okoliščina, navedena v točki 294 obrazložitve izpodbijane odločbe, da naj v Nemčiji ne bi obstajal zakonski monopol, ni upoštevna. Komisija namreč mora, da bi ugotovila, ali na nekem trgu obstaja potencialna konkurenca, preučiti dejanske in konkretne možnosti, da si podjetja med seboj konkurirajo ali da na ta trg lahko vstopi nov konkurent in konkurira obstoječim podjetjem. Komisija mora ta preizkus opraviti na objektivni osnovi teh možnosti, tako da je okoliščina, da so možnosti izključene zaradi monopola, ki izvira neposredno iz nacionalne ureditve ali posredno iz dejanskega stanja, ki nastane kot posledica izvajanja te ureditve, brezpredmetna.

99      Poleg tega trditev iz točke 30 obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ni imela le zakonske pravice za prodajo plina na tradicionalnem oskrbovalnem območju družbe E.ON, ampak da je bilo to dejansko mogoče (kljub velikim oviram pri vstopu), ne more pomeniti zadostnega dokaza za obstoj potencialne konkurence. Samo teoretična možnost vstopa tožeče stranke na trg namreč ne zadostuje za dokazovanje obstoja take konkurence. Poleg tega je taka trditev samo hipotetična in ne pomeni prikaza, podprtega z dejstvi, ali analize struktur upoštevnega trga, skladne s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 83, tako da primerov, navedenih v utemeljitev te trditve, ni mogoče upoštevati, kot izhaja iz točk 102 in 103 v nadaljevanju te sodbe.

100    Enako velja za okoliščine, ki so navedene v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe in v skladu s katerimi so bila zadevna podjetja pomembni akterji v evropskem sektorju plina in bi bilo vsakega treba šteti za novega naravnega konkurenta na trgu drugega oziroma za konkurente z dobrim izhodiščem, ki so načeloma imeli vse možnosti za uspešen vstop na sosednji trg, ali nazadnje, da sta bili Nemčija in Francija sosednja in tesno povezana trga, kar povečuje možnosti za uspeh. Taki splošni in abstraktni podatki namreč ne morejo dokazati, da bi tožeča stranka kljub konkurenčnemu položaju, ki je obstajal na nemškem trgu s plinom, ob neuporabi zadevnega sporazuma lahko vstopila na ta trg.

101    Iz enakih razlogov tako velja tudi za navedbe v točki 240 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so imela zadevna podjetja potrebno moč, sredstva in infrastrukturo za omogočanje vstopa na trg in da so hčerinski družbi tožeče stranke, družbi EEG in PEG, ter manjšinska udeležba tožeče stranke v družbah GASAG in VNG pomenili trdna sredstva za okrepitev položaja na tem trgu.

102    Primera Wingas in Mobil, ki sta navedena v točkah 30 in 243 obrazložitve izpodbijane odločbe, da bi se dokazalo, da je bil vstop na nemški trg s plinom mogoč, nista upoštevna za utemeljitev razlogovanja Komisije, kot tožeča stranka v bistvu navaja v okviru druge skupine argumentov, s katerimi utemeljuje drugi očitek tega dela. Po eni strani je namreč iz točke 30 obrazložitve navedene odločbe razvidno, da je družba Wingas skupno podjetje v lasti družb BASF in Gazprom, ki mu je v devetdesetih letih uspelo vstopiti na nemški trg s plinom zaradi dobav plina družbe Gazprom in gradnje širokega omrežja novih plinovodov, ki so potekali vzporedno s plinovodi družbe E.ON in drugih tradicionalnih dobaviteljev. Kot pa trdi tožeča stranka, je Komisija v odločbi z dne 29. septembra 1999 v zadevi IV/M.1383 Exxon/Mobil (v nadaljevanju: odločba Exxon/Mobil) navedla, da je bilo malo verjetno, da bi se izkušnja družbe Wingas ponovila, saj je bilo to podjetje uspešna združitev zelo velikega (morda celo največjega) industrijskega odjemalca nemškega plina in velikega ruskega proizvajalca (glej točko 100 obrazložitve odločbe Exxon/Mobil). Poleg tega je iz poročila o preiskavi Komisije v energetskem sektorju (SEC/2006/1724), ki ga navaja tožeča stranka, razvidno, da se je družba Wingas zaradi svojega edinstvenega položaja na nemškem trgu v okviru navedenega poročila štela za „obstoječo“ in ne za „novo udeleženko na trgu“. Po drugi strani je družba Mobil na nemški trg s plinom prav tako vstopila v devetdesetih letih, in sicer tako, da si je s pogajanji zagotovila dostop do omrežij prvotnih upravljavcev prenosnih omrežij. Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija sama navedla, da je bila družba Mobil v položaju, ki je bil za Nemčijo nekoliko poseben (glej točko 251 obrazložitve odločbe Exxon/Mobil). Med drugim je poudarila, da je to podjetje proizvedlo velik del nemškega plina in je bilo član nemškega združenja za distribucijo plina, kar je bil po mnenju Komisije nedvomno razlog, da je lahko v Nemčijo uvažalo plin, ne da bi imelo lastno omrežje visokotlačnih plinovodov, in sicer zahvaljujoč dostopu tretjih do omrežja. Komisija je prav tako navedla, da je bila družba Mobil v edinstvenem položaju (glej točko 219 obrazložitve odločbe Exxon/Mobil).

103    Kot trdi Komisija, je res tudi tožeča stranka uživala ugodnosti in ni bila v običajnem položaju. Vendar glede na edinstven in poseben položaj družb Wingas in Mobil, ki ga je Komisija sama priznala, ta ne dokazuje dejanske in konkretne možnosti, da bi nov udeleženec lahko vstopil na nemški trg s plinom in konkuriral obstoječim podjetjem. V tem okviru je treba ugotoviti, kot navaja tožeča stranka, da operaterji, v obravnavani zadevi [zaupno], ki so bili v enakem položaju kot ona, in sicer vodilni operaterji v sosednji državi, ki so imeli plinovod v Nemčiji, niso mogli vstopiti na nemški trg s plinom, kar med drugim priznava Komisija, vendar pri tem opozarja, da sta družbi Mobil in Wingas vstopili na navedeni trg.

104    Izpodbijana odločba nikakor ne vsebuje nobenega elementa – niti splošnega – ki bi dokazoval, da od 1. januarja 1980 do 24. aprila 1998 kljub okoliščinam, ki potrjujejo obstoj regionalnih monopolov na nemškem trgu s plinom, gradnja prenosnih plinovodov ali sklepanje sporazumov o dostopu do omrežja s tradicionalnim ponudnikom, ki zavzema del omrežja plinovoda MEGAL, nista ustrezala ekonomsko uspešni strategiji v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 83, ter da sta pomenila dejansko in konkretno možnost za operaterja, kakršna je tožeča stranka, solastnica plinovoda MEGAL, da vstopi na ta trg in konkurira podjetjem, ki so na njem že obstajala. Zlasti noben element ne omogoča ugotovitve, da bi se vstop tožeče stranke na trg na tak način lahko zgodil dovolj hitro, da bi nevarnost potencialnega vstopa lahko vplivala na ravnanje udeležencev na trgu, ali za ekonomsko sprejemljive stroške. Ugotoviti je treba, da izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih navedb, ki bi omogočale ugotovitev, da je Komisija opravila preizkus obstoja potencialne konkurence v skladu z zahtevami sodne prakse, navedene zgoraj v točki 83.

105    Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala obstoja potencialne konkurence na nemškem trgu s plinom od 1. januarja 1980 do 24. aprila 1998.

106    Sicer pa Komisija s tem, da v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe poudarja, da je nemški zakonodajalec s tem, da je 24. aprila 1998 odpravil izjemo od konkurenčnega prava, ki se je nanašala na sporazume o razmejitvi, jasno določil, da bi moral biti sektor plina po tem datumu odprt za konkurenco, vsaj implicitno priznava, da je nemški zakonodajalec pred tem datumom menil, da sektor plina ni bil odprt za konkurenco in da zato ni obstajala nobena potencialna konkurenca.

107    Na drugem mestu, kar zadeva obdobje od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000, je treba opozoriti, da omejitvi, ki sta izvirali iz domneve zakonitosti zavrnitve dostopa do omrežja ter izjeme, ki se je nanašala na sporazume o razmejitvi in izključno koncesijo, v navedenem obdobju zaradi predhodno sprejetih sprememb zakona nista več obstajali.

108    Tožeča stranka pa trdi, da do leta 2000 v Nemčiji ni bilo nobene določbe, ki bi urejala dostop tretjih do omrežja, in da so bili prvi sporazumi, ki so urejali dostop tretjih do omrežja, podpisani šele po tem letu.

109    V zvezi s tem je treba najprej navesti, da to, da ni nobenega pravila, ki bi urejalo dostop tretjih do omrežja, kar zadeva prenos in distribucijo plina, res pomeni oviro za vstop na nemški trg s plinom, ne pomeni pa tega, da je popolnoma nemogoče vstopiti na trg, in to toliko bolj zato, ker je bila, kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 90, domneva zakonitosti zavrnitve dostopa do omrežja s 1. januarjem 1990 odpravljena. Tako okoliščina, da ob neobstoju pravil o dostopu tretjih do omrežja v Nemčiji v zadevnem obdobju lastnik, ki je omrežje uporabljal, nikakor ni bil prisiljen omogočiti dostopa enemu svojih konkurentov, ne pomeni, da je bila izključena možnost za pogajanje glede takega dostopa. Vsekakor je iz izpodbijane odločbe razvidno, da od 1. januarja 1999 iz člena 19(4), točka 4, GWB izhaja pravica dostopa tretjih do omrežja, ki se nanaša na dostop do osnovne infrastrukture, česar tožeča stranka ni izpodbijala.

110    Kar zadeva strukturo nemškega trga, čeprav bi lahko prav tako pomenila oviro za vstop na ta trg od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000, pa noben element ne omogoča ugotovitve, da bi lahko v navedenem obdobju, ki je poznejše od zakonskih sprememb iz leta 1998, sama ali v povezavi z neobstojem pravila o dostopu tretjih do omrežja popolnoma izključila obstoj potencialne konkurence na nemškem trgu. Tožeča stranka namreč trdi le, da je ta struktura pomenila povečano oviro za vstop, ki jo je okrepila vertikalna združitev nadregionalnih trgovcev na debelo. Vendar ne trdi, da je preprečila vsak vstop na trg.

111    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da noben element ne dokazuje, da bi Komisija napačno presodila, da je na nemškem trgu s plinom od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000 obstajala potencialna konkurenca.

112    Glede na vse navedeno je treba prvemu delu tega tožbenega razloga ugoditi v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. januarja 1980 do 24. aprila 1998, zavrniti pa ga je treba v delu, ki se nanaša na obdobje od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000.

113    Ker je bilo prvemu delu le delno ugodeno, je treba preučiti tudi druge dele, navedene v utemeljitev tega tožbenega razloga, v delu, v katerem se nanašajo na obdobje od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000.

b)     Drugi del

114    Tožeča stranka v okviru tega dela izpodbija analizo Komisije, v skladu s katero bi sporazum lahko imel občuten dejanski ali potencialni učinek na trgovino s plinom med Francijo in Nemčijo pred avgustom 2000.

115    Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu navaja očitka, ki se nanašata, prvič, na neobrazložitev, ter drugič, na napačno presojo dejanskega stanja in napačno uporabo prava.

–       Prvi očitek

116    Tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena, saj z njo ni bilo dokazano, v kolikšni meri je sporazum lahko vplival na trgovino s plinom med Francijo in Nemčijo od 1. januarja 1980 in ali so bili pogoji za uporabo člena 81 ES takrat izpolnjeni.

117    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba ločiti od utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 67, in sodbo Splošnega sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Hoek Loos proti Komisiji, T‑304/02, ZOdl., str. II‑1887, točka 54). V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev odločbe, ki posega v položaj, omogočiti, da se opravi učinkovit nadzor nad njeno zakonitostjo in da se zadevnemu posamezniku sporočijo potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko prepriča o utemeljenosti odločbe. Zadostnost take obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posamezne zadeve, zlasti vsebino zadevnega akta, naravo podanih razlogov in potrebo, da naslovniki prejmejo pojasnila (sodbi Splošnega sodišča z dne 28. aprila 1994 v zadevi AWS Benelux proti Komisiji, T‑38/92, Recueil, str. II‑211, točka 26, in z dne 14. maja 1998 v zadevi Gruber + Weber proti Komisiji, T‑310/94, Recueil, str. II‑1043, točka 209).

118    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 261 obrazložitve izpodbijane odločbe opozorila, da v skladu s sodno prakso sporazum lahko vpliva na trgovino med državami članicami samo, če se na podlagi vseh objektivnih pravnih in dejanskih okoliščin lahko z zadostno verjetnostjo predvidi, da bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na blagovno menjavo med državami članicami. V točki 262 obrazložitve navedene odločbe je dodala, da v skladu s Smernicami o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 [ES] in 82 [ES] (UL C 101, 2004, str. 81), sporazumi o razdelitvi trgov, ki vključujejo več držav članic, že po svoji naravi lahko uskladijo konkurenčne pogoje in vplivajo na medsebojno prepletenost trgovine s tem, da preusmerijo običajne trgovinske tokove, in tako vplivajo na trgovino med državami članicami. Dalje, v točki 263 obrazložitve te odločbe je navedla, da uporaba člena 81(1) ES za sporazum o razdelitvi trgov in usklajeno ravnanje ni omejena na delež prodaje udeležencev, ki dejansko vključuje prenos blaga iz ene države članice v drugo, in da to, da so proizvodi že po svoji naravi lahko predmet čezmejne trgovine, pomeni dober znak za to, ali se lahko vpliva na trgovino med državami članicami. V isti točki obrazložitve je navedla, da sta v obravnavani zadevi sporazum in protikonkurenčno ravnanje zadevnih podjetij, s katerima se je poskušal zamrzniti konkurenčni položaj pred liberalizacijo, in sicer z omejevanjem dobave plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, ki pomeni glavno pot uvoza zemeljskega plina v Nemčijo in Francijo, in torej s preprečevanjem čezmejne konkurence na nemškem in francoskem trgu s plinom, tem podjetjem preprečila, da bi iskala poslovne priložnosti na vzajemnih nacionalnih trgih, in sta torej vplivala ali bi vsaj lahko občutno vplivala na trgovino med državami članicami.

119    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno navedla razloge, iz katerih je menila, da bi omejevalni sporazum na trgovino med Francijo in Nemčijo lahko vplival od 1. januarja 1980, in da so bili pogoji za uporabo člena 81 ES izpolnjeni. V zvezi s tem je treba navesti, da se izpodbijana odločba prav tako izrecno sklicuje na položaj „pred liberalizacijo“, in sicer pred 10. avgustom 2000, tako da tožeča stranka napačno trdi, da je dokazovanje Komisije omejeno na obdobje po tem dnevu.

120    Prvi očitek je torej treba ovreči.

–       Drugi očitek

121    Tožeča stranka trdi, da gre v odločbi za napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava. Po njenem mnenju spremna pisma niso mogla občutno dejansko ali potencialno vplivati na trgovino med Nemčijo in Francijo pred avgustom 2000, glede na to, da sta bila nemški in francoski trg pred tem dnem dejansko in pravno zaprta za konkurenco, tako da trgovina z zemeljskim plinom med tema državama ob neobstoju zadevnih ravnanj ne bi bila drugačna.

122    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se člen 81(1) ES nanaša samo na sporazume, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami. V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sklep, sporazum ali ravnanje prizadene trgovino med državami članicami le, če se na podlagi vseh objektivnih pravnih ali dejanskih okoliščin z zadostno verjetnostjo predvidi, da bi lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivali na blagovno menjavo med državami članicami, in to tako, da bi lahko ovirali uresničitev enotnega trga med državami članicami (glej sodbo Sodišča z dne 23. novembra 2006 v zadevi Asnef‑Equifax in Administración del Estado, C‑238/05, ZOdl., str. I‑11125, točka 34 in navedena sodna praksa).

123    Tako gre po navadi za vpliv na trgovino znotraj Skupnosti takrat, ko je izpolnjeno več predpostavk, ki ne bi bile nujno odločilne, če bi se upoštevale posamezno. Za ugotovitev, ali omejevalni sporazum bistveno prizadene trgovino med državami članicami, ga je treba proučiti v njegovem gospodarskem in pravnem kontekstu (glej zgoraj v točki 122 navedeno sodbo Asnef‑Equifax in Administración del Estado, točka 35 in navedena sodna praksa). Pri tem ni pomembno, ali je vpliv omejevalnega sporazuma na trgovino neugoden, nevtralen ali ugoden. Omejevanje konkurence bi namreč lahko vplivalo na trgovino med državami članicami, če bi lahko preusmerilo običajne trgovinske tokove (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. oktobra 1980 v združenih zadevah van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 172).

124    Poleg tega je zmožnost omejevalnega sporazuma, da vpliva na trgovino med državami članicami, torej njegov morebitni učinek, dovolj, da ta spada na področje uporabe člena 81 ES, in ni nujno, da se dokaže dejanska škoda za trgovino (sodba Sodišča z dne 21. januarja 1999 v združenih zadevah Bagnasco in drugi, C‑215/96 in C‑216/96, Recueil, str. I‑135, točka 48, in sodba Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točka 166). Vendar mora biti morebiten učinek omejevalnega sporazuma na trgovino občuten ali, z drugimi besedami, ne sme biti neznaten (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. aprila 1998 v zadevi Javico, C‑306/96, Recueil, str. I‑1983, točki 12 in 17).

125    Sicer pa omejevalni sporazum, ki se nanaša na celotno ozemlje države članice, že po svoji naravi utrjuje delitev trga na nacionalni ravni tako, da ovira gospodarsko prepletenost, ki jo uresničuje Pogodba ES (zgoraj v točki 122 navedena sodba Asnef‑Equifax in Administración del Estado, točka 37).

126    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija, ker ni dokazala obstoja potencialne konkurence na nemškem trgu s plinom od 1. januarja 1980 do 24. aprila 1998 (glej točko 104 zgoraj) in ker ni sporno, da je bil francoski trg vsaj do avgusta 2000 zaprt za konkurenco, napačno presodila, da so zadevni sporazum in ravnanja lahko bistveno vplivali na trgovino med državami članicami pred 24. aprilom 1998.

127    To še toliko bolj velja zato, ker je Komisija – kot je razvidno iz točke 263 obrazložitve izpodbijane odločbe – svojo ugotovitev v zvezi s tem med drugim utemeljila s tem, da so ta sporazum in ravnanja ovirali čezmejno konkurenco na nemškem in francoskem trgu s plinom. Ker pa na teh trgih konkurence ni bilo, je ni bilo mogoče omejevati in zato ni bilo mogoče prizadeti trgovine med državami članicami.

128    Po drugi strani je treba ta očitek za obdobje od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000 ovreči, ker obstoj potencialne konkurence na nemškem trgu s plinom ni bil veljavno izpodbit (glej točko 111 zgoraj) in ker bi tako lahko omejevanje konkurence bistveno vplivalo na trgovino med državami članicami.

129    Teh ugotovitev ni mogoče ovreči niti z argumenti tožeče stranke, ki temeljijo na Smernicah o konceptu vpliva na trgovino, ki ga vsebujeta člena 81 ES in 82 ES. Tožeča stranka namreč izpodbija navedbe iz točke 262 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 118 zgoraj) s tem, da trdi, da je neobstoj predvidevanja liberalizacije in uresničitve notranjega trga s plinom (vsaj) pred avgustom 2000 objektivni element v smislu sodne prakse, ki omogoča, da se z zadostno stopnjo verjetnosti izključi možnost, da bi zadevni sporazum o razdelitvi trgov lahko občutno vplival na trgovino med državami članicami. Kot pa je bilo navedeno v okviru preizkusa prvega dela, predvidevanja liberalizacije ob podpisu spremnih pisem na dolgi rok ni bilo mogoče izključiti (glej točko 80 zgoraj). Poleg tega neuresničitev notranjega trga s plinom ne izključuje obstoja trgovine s plinom znotraj Skupnosti, na katero se lahko vpliva, saj bi namreč taka trgovina lahko obstajala kljub neuresničitvi notranjega trga. Ugovor tožeče stranke je torej treba zavrniti. Zavrniti je treba tudi argument, da te smernice določajo, da je „v primeru absolutnih ovir čezmejni trgovini med državami članicami, ki niso zajete v sporazumu ali ravnanju, […] vpliv na trgovino mogoč le, če obstaja verjetnost, da bodo te ovire v bližnji prihodnosti izginile“, saj odprava teh ovir na dolgi rok ni bila izključena.

130    Iz navedenega izhaja, da je treba drugemu očitku, navedenemu v okviru drugega dela, deloma ugoditi, s tem pa tudi drugemu delu, kolikor se nanaša na obdobje od 1. januarja 1980 do 24. aprila 1998. Ta del pa je po drugi strani treba zavrniti, kolikor se nanaša na obdobje od 24. aprila 1998 do 10. avgusta 2000.

c)     Tretji del

131    Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da izpodbijana odločba krši člen 81 ES, pravila o izvajanju dokazov in obveznost obrazložitve, saj ne vsebuje dokaza o obstoju zatrjevane kršitve med januarjem 1980 in februarjem 1999.

132    V zvezi s tem je treba najprej navesti, da ker Komisija ni ugotovila obstoja kršitve v Franciji pred 10. avgustom 2000 in ker iz preizkusa prvega dela izhaja, da je napačno ugotovila obstoj kršitve v Nemčiji med 1. januarjem 1980 in 24. aprilom 1998, je treba preizkus tega dela omejiti na obdobje od zadnjenavedenega datuma do februarja 1999.

133    Dalje, navesti je treba, da v primeru kompleksne kršitve, pri kateri je bilo za skupno uravnavanje trga več let udeleženo več proizvajalcev, od Komisije ni mogoče zahtevati, da bi za vsako podjetje in za vsako obdobje kršitev natančno opredelila kot sporazum ali kot usklajeno ravnanje, saj se člen 81 ES vsekakor nanaša na obe obliki kršitve (sodba Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 696).

134    Tako lahko Komisija tako kompleksno kršitev opredeli kot sporazum „in/ali“ kot usklajeno ravnanje, če ima ta kršitev elemente, ki jih je treba opredeliti kot „sporazum“, in elemente, ki jih je treba opredeliti kot „usklajeno ravnanje“ (zgoraj v točki 133 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 697).

135    V takih okoliščinah se dvojna opredelitev ne sme razumeti kot opredelitev, ki sočasno in kumulativno zahteva dokaz, da vsako od teh dejstev pomeni sporazum in usklajeno ravnanje, ampak kot kompleksna celota, ki vključuje dejstva, od katerih so nekatera opredeljena kot sporazum, druga pa kot usklajeno ravnanje v smislu člena 81(1) ES, ki ne vsebuje posebne opredelitve za to vrsto kompleksne kršitve (zgoraj v točki 133 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 698).

136    Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma treba sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (glej sodbo Sodišča z dne 21. septembra 2006 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, C‑105/04 P, ZOdl., str. I‑8725, točki 94 in 135 in navedena sodna praksa).

137    Taki indici in naključja ne razkrijejo le obstoja protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje trajajočega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sporazuma, sklenjenega v nasprotju s pravili o konkurenci (zgoraj v točki 136 navedena sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točka 95).

138    Nazadnje, opozoriti je treba, da zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, pomeni, da mora v primeru spora glede obstoja kršitve pravil o konkurenci Komisija, ki nosi dokazno breme za kršitve, ki jih ugotovi, pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev. Zlasti glede zatrjevanega trajanja kršitve iz istega načela pravne varnosti izhaja, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev trajanja kršitve, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno sklepa, da je ta kršitev trajala neprekinjeno med konkretno navedenima datumoma (sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T‑43/92, Recueil, str. II‑441, točka 79).

139    Kot je razvidno iz točke 211 obrazložitve izpodbijane odločbe, je Komisija v obravnavani zadevi menila, da je ravnanje zadevnih podjetij, pri katerem je šlo za prvotni sporazum o razdelitvi trgov in usklajena ravnanja, ki so se kazala v obliki ponavljajočih se sestankov, katerih namen sta bila dogovor za sporazum in izvajanje tega več kot 25 let, pomenilo enotno in trajajočo kršitev in „omejevanje konkurence kot cilj“. Poudarila je, da bi bila členitev tega trajajočega ravnanja, za katero je značilen en cilj, na več ločenih kršitev umetna, saj je šlo, nasprotno, za enotno kršitev, ki se je postopoma udejanjila tako prek sporazumov kot prek usklajenih ravnanj.

140    Kot pa trdi tožeča stranka, Komisija v zvezi z zadevno kršitvijo ni predložila nobenega dokaza za obdobje od januarja 1980 do 4. februarja 1999. Komisija tega ne izpodbija, ampak v odgovoru na tožbo priznava, da razen spremnih pisem ni predložila natančnih dokazov za obdobje pred letom 1999. V zvezi s tem je treba takoj zavrniti pojasnilo Komisije, da je po tem, ko je med pregledi zasegla dokumente iz obdobja po letu 1999, menila, da od zadevnih podjetij ni treba zahtevati dokumentov iz obdobja pred tem letom. Ni namreč dopustno, da se Komisija sklicuje na svojo neučinkovitost pri zbiranju dokazov, da bi upravičila neizpolnitev obveznosti, ki jih ima v zvezi s tem.

141    Vendar to, da dokaz o obstoju trajajoče kršitve za nekatera opredeljena obdobja ni bil predložen, ne preprečuje, da bi se za kršitev štelo, da je trajala v širšem časovnem okviru od navedenih obdobij, če ta ugotovitev temelji na objektivnih in skladnih indicih (glej v tem smislu zgoraj v točki 136 navedeno sodbo Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točka 98).

142    Treba pa je opozoriti, da sta zadevni podjetji, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, leta 1975 sklenili pisni sporazum o razdelitvi trgov, ki je obsegal sporazum MEGAL, njegove priloge in spremna pisma in določal, da nobeno od njiju ne bo vstopilo – oziroma da bo samo deloma vstopilo – na nacionalni trg drugega in da bosta tako varovali svoja nacionalna trga s tem, da na nacionalnem trgu drugega ne bosta prodajali plina, prenesenega po plinovodu MEGAL. Kot je razvidno iz navedb v tej sodbi, noben argument tožeče stranke ne more omajati te ugotovitve. Ta sporazum ni bil sklenjen za določen čas, saj v nobeni njegovi določbi ni datuma njegovega prenehanja.

143    Noben element ne dokazuje, da so bili sporazum MEGAL, njegove priloge in spremna pisma razveljavljeni pred letom 1999. Tožeča stranka poleg tega ni predložila nobenega dokaza iz obdobja pred tem datumom, ki bi to dokazoval. V tem okviru je treba pojasniti, da to, da Splošno sodišče na podlagi preizkusa prvega dela tega tožbenega razloga razglaša člen 1 izpodbijane odločbe za ničen v delu, v katerem je ugotovljen obstoj kršitve, storjene v Nemčiji pred letom 1998, ne omaje obstoja sporazuma o razdelitvi trgov, ampak datum začetka njegove kršitvene narave. Glede tega, da je v sporazumu iz leta 2004 navedeno, da sta zadevni podjetji spremni pismi iz leta 1975 že dolgo šteli za „nični in neveljavni“, to ne more šteti za natančno navedbo, ki bi omogočala ugotovitev, da je bil zadevni sporazum v obravnavani zadevi razveljavljen pred letom 1999. Nasprotno, iz dokumentov iz obdobja po tem datumu, zlasti iz elektronskih sporočil pravne službe tožeče stranke z dne 9. in 17. februarja 2000, ki se izrecno nanašata na pismi Direktion G in Direktion I in katerih dokazna vrednost je preučena v nadaljevanju v točki 163, je razvidno, da se je tožeča stranka še naprej sklicevala na navedeni sporazum, kar pomeni, da ta leta 2000 ni bil razveljavljen.

144    V teh okoliščinah je treba šteti, da so sporazum MEGAL, njegove priloge in spremna pisma veljali med letoma 1975 in 1999, torej v obdobju, ki se upošteva pri preizkusu tega dela, kot je opredeljen zgoraj v točki 132, in sicer med letoma 1998 in 1999, tako da Komisiji ni bilo treba predložiti dodatnega dokaza o izvajanju sporazuma v navedenem obdobju. V zvezi s tem je treba poudariti, da je položaj v obravnavani zadevi drugačen od tistega, na podlagi katerega je bila izdana zgoraj v točki 138 navedena sodba Dunlop Slazenger proti Komisiji, ki jo navaja tožeča stranka. V tej zadevi je namreč Komisija med drugim ugotovila obstoj dveh pisem, in sicer iz let 1977 in 1985, s katerima si je zadevno podjetje prepovedalo izvoz. Splošno sodišče je presodilo, da ker Komisija ni uspela navesti dokazov, s katerimi bi podprla trajanje kršitve, očitane navedenemu podjetju, in sicer med letoma 1977 in 1985, ni pravno zadostno dokazala, da se je kršitev začela leta 1977. Drugače od obravnavanega primera pa se je pismo iz leta 1977, kot je razvidno iz točke 45 navedene sodbe, nanašalo na natančno opredeljeno ponudbo in ni pomenilo ukrepa za nedoločen čas, tako kot ga pomenijo sporazum MEGAL in spremna pisma.

145    Iz tega izhaja, da je treba tretji del zavrniti.

146    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi in drugi del tega tožbenega razloga deloma sprejeti, tretji del pa zavrniti.

147    Člen 1 izpodbijane odločbe je zato treba razglasiti za ničen v delu, v katerem je ugotovljen obstoj kršitve, storjene v Nemčiji med 1. januarjem 1980 in 24. aprilom 1998.

2.     Drugi tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES, kar zadeva obstoj sporazuma in/ali usklajenega ravnanja po avgustu 2000

148    Ta tožbeni razlog, v okviru katerega tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo pri uporabi člena 81 ES, kar zadeva obstoj sporazuma in/ali usklajenega ravnanja po avgustu 2000, se deli na štiri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 81 ES zaradi neobstoja enotne in trajajoče kršitve med 1. januarjem 1980 in 30. septembrom 2005 ter posledično zastaranje spremnih pisem, drugič, na kršitev člena 81 ES in pravil o izvajanju dokazov zaradi neobstoja soglasja volj zadevnih podjetij za izvajanje spremnih pisem po avgustu 2000, tretjič, na kršitev člena 81 ES zaradi očitno napačne presoje sestankov in izmenjav med zadevnimi podjetji med letoma 1999 in 2005, in četrtič, na kršitev člena 81 ES in obveznosti obrazložitve zato, ker se ni presojala avtonomnost ravnanja tožeče stranke v Nemčiji in družbe E.ON v Franciji.

149    Prvi del je treba preučiti nazadnje.

a)     Drugi del

150    Tožeča stranka v okviru tega dela navaja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja soglasja volj med zadevnimi podjetji glede uporabe spremnih pisem po avgustu 2000.

151    V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora Komisija dokazati kršitve, ki jih zatrjuje, in predložiti dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 173 in navedena sodna praksa).

152    Poleg tega je sodišče v okviru predloga za razglasitev ničnosti, vloženega na podlagi člena 230 ES, pristojno le za nadzor zakonitosti izpodbijanega akta (zgoraj v točki 70 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 174).

153    Tako je vloga sodišča, ki odloča o predlogu za razglasitev ničnosti, vloženem zoper odločbo Komisije, s katero je bil ugotovljen obstoj kršitve pravil o konkurenci in s katero so bile naslovnikom naložene globe, ta, da presodi, ali dokazi in drugi elementi, ki jih Komisija navaja v odločbi, zadostujejo za ugotovitev obstoja očitane kršitve (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 175 in navedena sodna praksa).

154    Poleg tega je treba opozoriti, da je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve. Sodišče torej ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če še vedno dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe o naložitvi globe (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 177 in navedena sodna praksa).

155    Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 179 in navedena sodna praksa).

156    Vendar je treba poudariti, da ni nujno, da so za vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, ta merila izpolnjena glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da več indicev, na katere se sklicuje institucija – če se obravnavajo skupaj – izpolnjuje to zahtevo (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 180 in navedena sodna praksa).

157    V obravnavani zadevi je iz točke 163 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija menila, da sta zadevni podjetji leta 1975 sklenili sporazum, v skladu s katerim tožeča stranka plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, ne bo prodajala strankam v Nemčiji, družba E.ON pa ga ne bo prodajala strankam v Franciji. Menila je, da ko so bili evropski trgi s plinom odprti in je posledično sporazum o razdelitvi trgov „lahko močno vplival na trg v letih 1998–2000“, ti podjetji tega sporazuma nista uradno razveljavili niti ga nista izrecno razglasili za zastarelega. V zvezi s tem je med drugim navedla, da interni dokumenti zadevnih podjetij in tudi izmenjave med njimi potrjujejo, da sta ti podjetji šteli, da sta prepoved tožeči stranki, da uporablja izstopne točke plinovoda MEGAL v Nemčiji, in prepoved družbi E.ON, da po tem plinovodu opravlja tranzit plina v Francijo, zavezujoči.

158    Ob upoštevanju teh elementov je treba preučiti tri očitke, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev tega dela, in se nanašajo, prvič, na kršitev načela domneve nedolžnosti in neobstoj dokazne vrednosti spremnih pisem po avgustu 2000, drugič, na neobstoj dokazne vrednosti dokazov, ki jih je Komisija predložila, da bi dokazala, da so se zadevna podjetja sporazumela, da bodo navedena pisma štela za zavezujoča po tem datumu, in tretjič, na to, da je predložila dokaze, ki dokazujejo „opustitev uporabe“ spremnih pisem po liberalizaciji.

159    Zato se zdi primerno najprej preučiti drugi, potem tretji, nazadnje pa prvi očitek.

–       Drugi očitek

160    Tožeča stranka v bistvu navaja, da so elementi, na katere se je oprla Komisija, nenatančni in dvoumni ter ne zadoščajo za ugotovitev soglasja volj, ki bi lahko pomenilo zadevni sporazum, in sicer uporabo spremnih pisem po liberalizaciji.

161    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti verodostojnost informacije, ki jo vsebuje, ter upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v združenih zadevah Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, T‑44/02 OP, T‑54/02 OP in T‑56/02 OP, T‑60/02 OP in T‑61/02 OP, ZOdl., str. II‑3567, točka 121 in navedena sodna praksa).

162    V obravnavani zadevi pa noben element ne omaje dokazne vrednosti elementov, na katere se je oprla Komisija, da bi ugotovila, da so bila spremna pisma po avgustu 2000 zavezujoča.

163    Na prvem mestu, kar zadeva dokumente pravne službe tožeče stranke, je treba navesti, da je Komisija v točkah 64 in 65 obrazložitve izpodbijane odločbe opozorila na vsebino zaznamka z dne 3. decembra 1999 in elektronskih sporočil z dne 9. in 17. februarja 2000. Kar po eni strani zadeva zaznamek z dne 3. decembra 1999, je iz njega v bistvu razvidno, da je navedena pravna služba menila, da se tožeča stranka ne more sklicevati na nove pravne okoliščine v zvezi z liberalizacijo, da bi strankam v Nemčiji dobavljala plin, ki je v tranzitu, po plinovodu MEGAL. Iz tega zaznamka izhaja, da če bi tožeča stranka lahko prevzela plin v tranzitu, da bi oskrbovala te stranke, bi to izkrivilo sporazume v zvezi s tem plinovodom. Kar po drugi strani zadeva elektronski sporočili z dne 9. in 17. februarja 2000, se ti, kot je navedla Komisija, izrecno sklicujeta na pismi Direktion G in Direktion I. V njih je namreč navedeno, da je prvonavedeno pismo povezano z „obsežno razdelitvijo trga“ med zadevnimi podjetji, „pri čemer se postavlja vprašanje pravne veljave takega dokumenta (ničen!)“, ter da sta se navedeni podjetji z drugonavedenim pismom, opredeljenim kot „odličnim“, sporazumeli, da tožeča stranka (neposredno ali posredno) ne bo dostavljala plina odjemalcem v Nemčiji. V zvezi s tem je treba zavrniti argument tožeče stranke, da navedeni elektronski sporočili potrjujeta težave pri razlagi spremnih pisem. Iz teh elektronskih sporočil res izhaja, da si je pravna služba tožeče stranke postavljala vprašanje, ali bi družba E.ON lahko prenašala plin za tretje odjemalce prek plinovoda MEGAL, in da je navedla, da je zadevna pisma v preteklosti razlagala v korist družbe E.ON s tem, da je menila, da ta lahko tretjo osebo, ki želi prenašati plin po tem plinovodu, zaveže k temu, da z njo sklene pogodbo. Analiza zadevnih spremnih pisem, ki jo je opravila pravna služba tožeče stranke in se nanaša na omejitve, o katerih je iz teh pisem mogoče sklepati, pa je vendarle jasna in nedvoumna, kot je razvidno iz besedila teh dokumentov. V teh okoliščinah se je Komisija, ne da bi storila napako, smela opreti na te tri dokumente in je v bistvu na njihovi podlagi navedla, da je bila tožeča stranka seznanjena z nezakonitostjo sporazuma, da pa ga je kljub temu še naprej spoštovala, kot je navedeno v točki 4.2.2.2 obrazložitve izpodbijane odločbe.

164    Na drugem mestu, kar zadeva zapisnika družbe E.ON s sestankov z dne 4. februarja in 24. junija 1999, je po eni strani iz zapisnika s prvega od teh sestankov razvidno, da se je družba E.ON z zaskrbljenostjo seznanila z nekaterimi pripombami s predhodnih sestankov, v skladu s katerimi naj bi nekatere osebe, zaposlene pri tožeči stranki, načrtovale vsaj ločeno prodajo plina v Nemčiji prek plinovoda MEGAL. V skladu s tem dokumentom je tožeča stranka v odgovor navedla, da je bil njen cilj optimizacija njenega položaja kot odpošiljateljice in delničarke in da je morala zaradi veljave novih pravil o dostopu tretjih do omrežja varovati svoje interese, pri tem pa vendarle vedno upoštevati svojo preteklo tesno povezanost z družbo E.ON. Prav tako je obljubila, da bo družbo E.ON redno obveščala o svojih namerah. Po drugi strani je iz zapisnika z drugega sestanka razvidno, da je tožeča stranka navedla, da bo morda izkoristila poslovne priložnosti v Nemčiji, da pa to ni usmerjeno zoper družbo E.ON. V skladu s tem zapisnikom je navedla tudi, da v okviru obstoječe pogodbene ureditve v zvezi s plinovodom MEGAL tega plinovoda ne more uporabljati kot prenosne proge in da ne sme prevzeti plina v Nemčiji, pri čemer je družba E.ON v zvezi s tem ugovarjala, da bi možnost, da tožeča stranka prevzame plin iz plinovoda MEGAL, pomenila celovito spremembo pogodbenega okvira MEGAL. To ne potrjuje samo tega, da je tožeča stranka družbo E.ON poskušala pomiriti glede svojih namenov v Nemčiji, ampak tudi, da so se zadevna podjetja štela za zavezana z določbami zadevnega sporazuma.

165    Komisija torej ni storila napake s tem, da je v točki 70 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da čeprav ti dokumenti dokazujejo, da je družba E.ON menila, da nekatere osebe, zaposlene pri tožeči stranke, nameravajo vstopiti na južnonemški trg, potrjujejo tudi, da je družba E.ON tožečo stranko poskušala odvrniti od tega in da je tožeča stranka obljubila, da bo upoštevala preteklo tesno povezanost z družbo E.ON in jo redno obveščala o svojih namerah. Ob upoštevanju besedila teh dokumentov je prav tako pravilno štela, da sta se zadevni podjetji dogovorili, da mora biti morebitni vstop tožeče stranke na trg v območju plinovoda MEGAL predmet njunega skupnega dogovora.

166    Kot navaja tožeča stranka, se res noben od obeh dokumentov izrecno ne sklicuje na nadaljnjo uporabo spremnih pisem. Vendar je iz njiju, zlasti iz zapisnika s sestanka z dne 24. junija 1999, jasno razvidno, da sta zadevni podjetji šteli, da ju še naprej zavezuje pogodbeni okvir v zvezi s plinovodom MEGAL, katerega bistveni del sta spremni pismi, in z omejitvami, ki izhajajo iz teh pisem in se nanašajo na možnost tožeče stranke, da v Nemčiji prevzame plin iz tega plinovoda. V nasprotju s tem, na kar napeljuje tožeča stranka, iz točk od 67 do 70 obrazložitve izpodbijane odločbe nikakor ni razvidno, da je Komisija te dokaze uporabila, da bi izkazala, da sta podjetji ta pisma šteli za zavezujoča, saj se ugotovitve iz točke 70 obrazložitve ne nanašajo niti na njihovo zastarelost niti na njihovo zavezujočo naravo. Nazadnje, kar zadeva točko 4.2.2.4 izpodbijane odločbe, v kateri je navedeno, da „[tožeča stranka] zagotavlja, da se [družbi E.ON] ne bo zoperstavila v Nemčiji“, je treba navesti, da čeprav se zdi taka ugotovitev poenostavljena, kljub temu v bistvenem ni napačna, saj zadevna dokumenta dokazujeta, da je tožeča stranka nameravala upoštevati svojo zvezo z družbo E.ON in jo obveščati o svojih namerah v zvezi z morebitno prodajo v Nemčiji ter da poslovne priložnosti, ki jih je nameravala sprejeti, niso bile usmerjene zoper družbo E.ON.

167    Na tretjem mestu, kar zadeva interni zaznamek družbe E.ON z dne 8. junija 2001, napisan v pričakovanju sestanka s tožečo stranko 12. junija 2001, je Komisija na podlagi njega sklepala, kot je razvidno iz točke 77 obrazložitve izpodbijane odločbe, da se je družba E.ON zavedala tega, da je bila prepoved prevzemanja plina iz plinovoda MEGAL, naložena tožeči stranki, v nasprotju s konkurenčnim pravom. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je ta zaznamek med drugim povezan z razpravami o prestrukturiranju pogodbenega okvira plinovoda MEGAL. Iz njega je razvidno, da je v okviru nove obravnavane ureditve predvideno, da se tožeči stranki podeli pravica do vstopa in izstopa vzdolž plinovoda MEGAL; česar ji v praksi s pravnega vidika na podlagi GWB ali EnWG nikakor ne bi bilo mogoče odreči. Družba E.ON se je torej zavedala, da nemška zakonodaja ni dopuščala, da se tožeči stranki zavrne pravica do prevzema plina iz plinovoda MEGAL. Vendar je bilo šele v okviru prihodnjih ponovnih pogajanj glede sporazuma MEGAL, in sicer z uvedbo pojma upravičene uporabe, predvideno, da se tožeči stranki podeli ta pravica. Vsekakor je iz navedenega zaznamka razvidno tudi, da je tožeča stranka zahtevala možnost dostopa do izstopnih točk plinovoda MEGAL v Nemčiji, kar torej pomeni, da do tega na podlagi obstoječega pogodbenega okvira ni bila upravičena. Tožeča stranka torej napačno trdi, da bi Komisija morala šteti, da je iz tega zaznamka razvidno, da spremna pisma niso več veljala.

168    Na četrtem mestu, kar zadeva dopisovanje med zadevnima podjetjema 13. in 21. maja 2002, je Komisija v točki 81 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da to dopisovanje potrjuje, da je družba E.ON pismo Direktion G štela za zavezujoče in da nobeno zadevno podjetje ni izkazovalo, da bi to pismo in pismo Direktion I bili zastareli. V zvezi s tem je treba navesti, da se dopis, ki ga je družba E.ON 21. maja 2002 tožeči stranki poslala v odgovor na njen dopis z dne 13. maja 2002, izrecno nanaša na pismo Direktion G, v njem pa je navedeno, da je prenos, ki se po plinovodu MEGAL opravi za drugo podjetje, popolnoma v skladu z navedenim pismom. Če pa bi se to pismo štelo za zastarelo in nezavezujoče za zadevna podjetja, družba E.ON ne bi navedla, da je zadevni prenos z njim skladen. To, kar navaja tožeča stranka, da se v dopisu z dne 13. maja 2002 ni sklicevala na pismo Direktion G niti na pismo Direktion I, ni odločilno pri dokazovanju zastarelosti teh določb ali neobstoja soglasja volj. Čeprav se tožeča stranka v njem ni dejansko sklicevala na navedeni pismi, pa vendarle drži, kot je Komisija navedla v točki 83 obrazložitve izpodbijane odločbe, da se družba E.ON ne bi oprla na pismo Direktion G, da bi izkazala, da je upravičena opraviti prenos za račun ene od njenih strank, če se ne bi že prej navedlo, da to pismo prepoveduje to vrsto prenosa. Tudi če bi se lahko družba E.ON enostransko sklicevala na to pismo, to po eni strani nikakor ne bi vplivalo na ugotovitev, da se je navedeno pismo zdelo zavezujoče vsaj za to podjetje, po drugi strani pa ne bi omogočalo ugotovitve, da spremna pisma niso bila več zavezujoča za tožečo stranko. Kar zadeva trditev tožeče stranke, da se je družba E.ON sklicevala na pismo Direktion G, da bi utrdila svoje pogajalsko izhodišče glede svoje pravice do prenosa za tretje osebe, ta nikakor ne more omajati ugotovitev, do katerih je prišla Komisija. Nazadnje, argument tožeče stranke, da se to dopisovanje nanaša na pogoje za prenos za tretje osebe in ne na razdelitev trgov, ne more omajati tega, da navedeno dopisovanje izkazuje tudi to, da je pismo Direktion G vsaj za družbo E.ON zavezujoče, niti ne omogoča ugotoviti, da je tožeča stranka spremna pisma štela za zastarela. Poleg tega je ob upoštevanju besedila teh dopisov mogoče sklepati, kot je Komisija navedla v točki 83 izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka menila, da je sporazum MEGAL, v različici, ki je takrat veljala, družbi E.ON prepovedoval, da v Franciji dobavlja plin prek plinovoda MEGAL, pa čeprav za račun tretje osebe. To stališče je poleg tega v skladu z razlago pisma Direktion G, ki jo je tožeči stranki podala njena pravna služba in je navedena v dopisih z dne 9. in 17. februarja 2000.

169    Na petem mestu, kar zadeva zapisnik družbe E.ON s sestanka z dne 23. maja 2002, elektronsko sporočilo družbe E.ON z dne 27. februarja 2003 in zapisnik družbe E.ON s sestanka z dne 19. februarja 2004, je treba najprej navesti, da se, kot trdi tožeča stranka, noben od teh dokumentov ne nanaša izrecno na spremna pisma. Vendar pa Komisija tega v izpodbijani odločbi niti ni trdila.

170    Dalje, navesti je treba, da je iz zapisnika družbe E.ON s sestanka z dne 23. maja 2002 med odgovornimi osebami tožeče stranke in odgovornimi osebami družbe E.ON jasno razvidno, da je tožeča stranka na tem sestanku zagotovila, da v tistem času na jugu Nemčije ni nameravala prodajati plina, prevzetega iz plinovoda MEGAL. Poleg tega se elektronsko sporočilo z dne 27. februarja 2003, ki ga je odgovorna oseba družbe E.ON v Franciji naslovila na direktorja družbe E.ON v Nemčiji, nanaša na zasebni sestanek med odgovorno osebo družbe E.ON v Franciji in odgovorno osebo tožeče stranke. Iz njega je razvidno, da je odgovorna oseba tožeče stranke na tem sestanku med drugim navedla, da se zdi, da je tožeča stranka prepričana, da se mora nemškemu trgu približevati previdno. Iz njega je razvidno tudi, da čeprav bi tožeča stranka poskusila prodajati plin na območju družbe E.ON, bi bilo to bolj zato, da bi preučila trg, kot zato, da bi izvedla neposredni čelni napad. Nazadnje, iz zapisnika družbe E.ON s sestanka z dne 19. februarja 2004 med predstavniki tožeče stranke in družbe E.ON je razvidno, da je tožeča stranka na tem sestanku družbi E.ON sporočila, da razume, da je družba E.ON glavni dobavitelj za [zaupno] in da želi to ostati ter da namerava spoštovati obstoječe pogodbe družbe E.ON o oskrbovanju.

171    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je iz teh treh dokumentov, branih skupaj, jasno razvidno, da so si zadevna podjetja izmenjavala podatke o svojih razvojnih strategijah, in zlasti to, da je tožeča stranka sporočila svoj namen, da družbe E.ON ne bo neposredno napadla na nemškem trgu in da na jugu Nemčije ne bo prodajala plina. S tem ti dokumenti – čeprav se ne sklicujejo neposredno na spremna pisma – potrjujejo, da so zadevna podjetja upoštevala razdelitev trgov, ki je izhajala iz sporazuma MEGAL in navedenih pisem. Trditev tožeče stranke, da izjave, navedene v teh dokumentih, nikakor niso povezane z zatrjevano kršitvijo, je torej treba zavrniti.

172    V zvezi z dokazno vrednostjo teh dokumentov je glede navedb tožeče stranke, da gre za interne dokumente družbe E.ON, ki niso podkrepljeni z izmenjavami med zadevnimi podjetji, treba poudariti, da bo upoštevnost te okoliščine ovržena v nadaljevanju v točkah od 224 do 226. Poleg tega je treba navesti, da so te dokumente izdelale službe družbe E.ON po sestankih oziroma pogovorih, ki so potekali med predstavniki zadevnih podjetij. Poleg tega so naslovniki teh dokumentov odgovorne osebe družbe E.ON. Ob tem se podatki, ki jih vsebujejo ter so natančni in niso nejasni, kot trdi tožeča stranka, ujemajo in potrjujejo obstoj razdelitve trgov. V teh okoliščinah je te dokumente treba šteti za razumne in zanesljive, ne pa – kot trdi tožeča stranka – da nimajo dokazne vrednosti oziroma da je ta majhna. V zvezi s tem, da se eden od teh dokumentov, in sicer elektronsko sporočilo z dne 27. februarja 2003, nanaša na izjave, podane v zasebnem pogovoru, noben element ne nakazuje, da bi bile napačne, saj natančnost njegovega besedila v bistvu dokazuje njihovo resničnost. Nazadnje, nič ne potrjuje, da so avtorji teh dokumentov, zlasti elektronskega sporočila z dne 27. februarja 2003, podali osebno razlago dejstev ali da bi imeli osebni interes za olepšanje teh dejstev, da bi svojim nadrejenim predstavili rezultat, skladen z njihovimi pričakovanji, kot je bil primer v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 161 navedena sodba Dresdner Bank in drugi proti Komisiji (točka 132), ki jo navaja tožeča stranka.

173    Na šestem mestu, kar zadeva elektronsko sporočilo z dne 16. marca 2004, je treba opozoriti, da je z njim odgovorna oseba družbe E.ON za prodajo v Franciji zaposlena v družbi E.ON v Nemčiji obvestila o sestanku, ki ga je imela z zaposlenim tožeče stranke (ki je njen bivši sošolec) glede vprašanj sprostitve plina v Franciji in morebitnem interesu družbe E.ON in tožeče stranke, da se preučijo možnosti, ki bi omogočale „premišljeno konkurenco“. Iz sporočila je razvidno, da čeprav tožeča stranka ni želela dajati vtisa, da se boji pritiska, ki ga je izvajal nacionalni organ za regulacijo energetskega sektorja, ji je bil ta znan in ne bi želela biti preveč odkrito predmet kritik ter bi torej, če bi bilo mogoče narediti karkoli, kar bi pokazalo, da bi novi udeleženci lahko vstopili na območje južne Francije, ta organ to sprejel z odobravanjem. Iz sporočila je razvidno tudi, da ker je tožeča stranka temu organu želela ustreči, je njen zaposleni predlagal menjavo, na podlagi katere bi tožeča stranka družbo E.ON oskrbovala s plinom na južnem območju Francije v zameno za protidajatev. Kot je razvidno iz sporočila, je ta zaposleni v zvezi s tem nameraval načeti predvsem vprašanja, ki zadevajo sporazum MEGAL. Iz tega sporočila je razvidno tudi, da je zaposleni tožeče stranke navedel, da kolikor pozna sporazum MEGAL, so bile vse kapacitete plinovoda MEGAL, ki so v Medelsheimu, rezervirane za tožečo stranko, tako da so bile v bistvu celo količine, ki jih je takrat uvažala družba E.ON, nezakonite.

174    Prvič, v obravnavani zadevi v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, noben element ne omogoča ugotovitve, da je to elektronsko sporočilo le izraz osebnih občutkov njegovega avtorja. Iz besedila tega dokumenta je namreč jasno razvidno, da navedeni avtor, ki je odgovorna oseba družbe E.ON za prodajo v Franciji, namerava odgovornim osebam družbe E.ON v Nemčiji poročati o podatkih, pridobljenih na zasebnem srečanju z zaposlenim tožeče stranke, in ne o svoji razlagi pogovora. V bistvu je razvidno, da ta pogovor izraža mnenje tožeče stranke in ne mnenja njenega zaposlenega, ki je bil prisoten na srečanju. Srečanje je poleg tega potekalo na predlog zaposlenega tožeče stranke, ki se je želel pogovoriti pred pomembnim sestankom, ki bi moral naknadno potekati med zadevnimi podjetji in se je nanašal na težave, neposredno povezane s tožečo stranko, in sicer na vprašanji sprostitve plina v Franciji in morebitnega interesa zadevnih podjetij, da se preučijo možnosti, ki bi omogočale „premišljeno konkurenco“. Poleg tega so izjave, o katerih se poroča, dovolj jasne in podrobne, tako da glede njihove razlage ni nobenih nejasnosti. Tega dokumenta torej zato, da bi se upošteval, ni bilo treba posredovati tožeči stranki, da bi se ta lahko od njega distancirala, kar naj bi bila možnost v zgoraj v točki 161 navedeni sodbi Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, ki jo je tožeča stranka navedla. Poleg tega, kot bo navedeno v nadaljevanju v točki 225, tožeča stranka napačno trdi, da je iz zadnjenavedene sodbe razvidno, da ima zapisnik sestanka, ki ga sestavlja popolnoma interni zaznamek, ki ji do upravnega postopka ni bil nikdar posredovan, izjemno majhno dokazno vrednost.

175    Drugič, tožeča stranka navaja, da je verodostojnost izjav, ki so bile sporočene, treba obravnavati previdno. Vendar v tožbi ne navaja nobenega elementa v utemeljitev te trditve, ampak se samo sklicuje na svoj odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vendar čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na določene odlomke iz dokumentov, ki so ji priloženi, pa splošno sklicevanje na druga pisanja, tudi če so tožbi priložena, ne more nadomestiti neobstoja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti zajeti v tožbi (sodba Sodišča z dne 31. marca 1992 v zadevi Komisija proti Danski, C‑52/90, Recueil, str. I‑2187, točka 17, in sklep Splošnega sodišča z dne 21. maja 1999 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II‑1703, točka 49). Ker ni bila trditev tožeče stranke podprta z nobenim drugim elementom v tožbi, jo je torej treba zavrniti. V preostalem se te izjave, ob upoštevanju položaja njihovega avtorja in tistega, ki je o njih poročal, njihove vsebine, zlasti pa njihove natančnosti, zdijo resnične, smiselne in zanesljive.

176    Tretjič, ta dokument, ki se poleg tega izrecno nanaša na „sporazume MEGAL“, vsekakor podpira ugotovitve, ki jih je mogoče razbrati iz drugih dokumentov, na katere se Komisija opira, da bi ugotovila obstoj sporazuma o razdelitvi nemškega in francoskega trga s plinom. Tako se je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, na ta dokument mogoče sklicevati, da bi se dokazala zadevna kršitev. Argumentacijo tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti.

177    Na sedmem mestu, kar zadeva dodatne dokumente, ki so se upoštevali po sprejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, tožeča stranka samo trdi, da je dokazala njihovo nenatančnost in nejasnost, ne da bi navedla, zakaj naj bi ju Komisija napačno razlagala. Vsekakor je treba ugotoviti, da je Komisija te dokumente v opombi št. 98 izpodbijane odločbe navedla samo kot primere, da bi z njimi – tako kot z elektronskim sporočilom z dne 21. julija 2004, navedenim v točki 102 obrazložitve izpodbijane odločbe ‑ lahko podprla tudi svojo trditev, da interni dokumenti tožeče stranke dokazujejo, da je ta menila, da zaradi pogodbenih določb z družbo E.ON ne more prevzeti plina iz plinovoda MEGAL, čeprav je o tem razmišljala. Argumentacijo tožeče stranke v zvezi s temi dodatnimi dokumenti je torej prav tako treba zavrniti.

178    Na osmem mestu, zavrniti je treba argumentacijo tožeče stranke, da je podala drugo razlago, skladno z elementi, ki jih je navedla Komisija, ali da lahko stranke, kadar neki dokaz ni jasen in ga je treba razložiti, z drugo sprejemljivo razlago dejstev nadomestijo tisto, ki jo je podala Komisija. Taka argumentacija namreč temelji na sodni praksi, ki se nanaša na primer, v katerem se Komisija opira izključno na ravnanje zadevnih podjetij na trgu, da bi ugotovila obstoj kršitve. V obravnavani zadevi pa se je Komisija v utemeljitev ugotovitve obstoja protikonkurenčnega sporazuma sklicevala na številne listinske dokaze. Poleg tega ti dokazi niso nejasni in so dovolj nedvoumni. Iz tega izhaja, da bi bila sodna praksa, ki jo navaja tožeča stranka, v obravnavani zadevi upoštevna le, če Komisija na podlagi dokaznih listin, ki jih navaja, ne bi uspela dokazati obstoja kršitve (glej v tem smislu zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 186 in 187 in navedena sodna praksa). V tem primeru pa glede na vse navedeno ni tako, saj elementi, ki jih navaja Komisija, v povezavi s sporazumom MEGAL, njegovimi prilogami in spremnimi pismi, zadostujejo za utemeljitev njene presoje.

179    Iz tega izhaja, da noben od argumentov tožeče stranke ne omaje ugotovitve Komisije, da interni dokumenti zadevnih podjetij in tudi izmenjave med njimi potrjujejo, da so ta menila, da sta bili prepoved tožeči stranki, da uporablja izstopne točke plinovoda MEGAL v Nemčiji, in prepoved družbi E.ON, da po navedenem plinovodu prenaša plin v Francijo, zavezujoči. Poleg tega indici, ki jih v zvezi s tem navaja Komisija, vzeti kot celota, zadostujejo za utemeljitev njene presoje.

180    Iz navedenega sledi, da je treba drugi očitek ovreči.

–       Tretji očitek

181    Tožeča stranka poudarja, da je po eni strani dokazala, da so zadevna podjetja uradno in izrecno razglasila, da so spremna pisma od liberalizacije naprej zastarela in da so to stališče večkrat ponovila, in po drugi strani, da se ta podjetja od takrat naprej niso več štela za zavezana s temi pismi. Komisija po njenem mnenju teh elementov ni upoštevala oziroma jih je očitno napačno presodila.

182    Na prvem mestu, kar zadeva domnevno izjavo o zastarelosti spremnih pisem, je treba opozoriti, da je Komisija v točki 163 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da ko so bili evropski trgi s plinom odprti za konkurenco, da zadevna podjetja zadevnega sporazuma niso nehala uporabljati in da navedenih pisem niso izrecno razglasila za zastarela.

183    Prvič, tožeča stranka trdi, da ji je družba E.ON 7. januarja 2002 poslala telefaks sporočilo, v katerem so bili našteti sporazumi MEGAL in opredeljeni napotki za njihovo obravnavo. V njem naj bi bilo zlasti navedeno, da je pismi Direktion G in Direktion I treba šteti za „zastareli“, kar naj bi dokazovalo, da so zadevna podjetja uradno štela, da spremna pisma v okviru nove pogodbene ureditve niso zavezujoča.

184    V zvezi s tem je treba najprej navesti, da je bilo telefaks sporočilo, ki ga je družba E.ON 7. januarja 2002 naslovila na tožečo stranko, poslano po sestanku med zadevnima podjetjema, ki je potekal 14. decembra 2001 in katerega namen je po mnenju tožeče stranke bil, da se sporazum MEGAL umesti v nov pogodbeni okvir. Poleg tega je na naslovni strani navedenega telefaks sporočila navedeno, da so mu priloženi osnutek seznama obstoječih sporazumov med zadevnimi podjetji in napotki za obravnavanje njihovih določb v okviru koncepta „pravice do uporabe“. Seznam določb sporazuma MEGAL, njegovih prilog in spremnih pisem, vključno s pismi Direktion G in Direktion I, je v prilogi k zadevnemu telefaks sporočilu. V glavi vsake strani te priloge je navedba „Nova struktura MEGAL – preoblikovanje osnovnega sporazuma in povezanih pogodb v nov konzorcijski sporazum“. V prilogi je v opisu pisma Direktion G navedeno, da so njegov cilj „zaveze glede zmogljivosti“ zadevnih podjetij, pri čemer se je postavljalo vprašanje, ali se lahko sklepajo „sporazumi s tretjimi o prenosu po plinovodu MEGAL“. V opisu pisma Direktion I je navedeno, da je cilj tega pisma, da „v Nemčiji ne bo dobave ali oskrbe s strani [tožeče stranke]“. Kar zadeva napotke za obravnavanje teh pisem, je v telefaks sporočilu poleg oznak za navedena pisma naveden izraz „zastarelo“.

185    Ugotoviti je treba, da telefaks sporočilo, ki ga je družba E.ON 7. januarja 2002 naslovila na tožečo stranko, brano kot celota in ob upoštevanju njegovega konteksta niti najmanj ne potrjuje, da sta zadevni podjetji šteli, da sta pismi Direktion G in Direktion I odslej zastareli, ampak samo to, da sta ti podjetji zastarelost teh pisem predvideli v okviru novega sporazuma, glede katerega so potekala pogajanja. Pojem „zastarelo“ dejansko pomeni, da sta zadevni podjetji šteli, da teh določb ni treba vnesti v ta novi sporazum. To potrjuje okoliščina, da je za določbe, ki se ne obravnavajo kot „zastarele“, izrecno navedeno, da jih je treba vključiti v novi sporazum ali njegove priloge, po potrebi tako, da se jih spremeni. Poleg tega naslovna stran navedenega telefaks sporočila potrjuje, da se ta nanaša na „obstoječe sporazume“. Komisija je torej v točki 80 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno navedla, da se je to telefaks sporočilo nanašalo na vlogo, ki bi jo ta spremna pisma morala imeti v prihodnosti v okviru novega sporazuma MEGAL, in na pojem „pravica do uporabe“. Okoliščina, ki jo tožeča stranka navaja, to je da so na seznamu, ki je priložen zadevnemu telefaks sporočilu, navedena druga spremna pisma, ki so bila po njenem mnenju na dan pošiljanja telefaks sporočila zastarela, v zvezi s tem ni upoštevna. Zato kot je Komisija navedla v točki 80 obrazložitve izpodbijane odločbe, na podlagi zadevnega telefaks sporočila ni mogoče sklepati, da sta zadevni podjetji ob pošiljanju tega telefaks sporočila pismi Direktion G in Direktion I šteli za zastareli.

186    Dalje, zavrniti je treba argument tožeče stranke, da dokazi, ki so poznejši od telefaks sporočila, ki ga je družba E.ON 7. januarja 2002 poslala tožeči stranki in se nanašajo na uporabo spremnih pisem, nimajo zadostne dokazne vrednosti. Tožeča stranka se namreč v tožbi v utemeljitev navedenega argumenta izrecno sklicuje le na elektronsko sporočilo družbe E.ON z dne 21. maja 2002. Navedbe v zvezi z njim pa so bile, kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 168, že zavrnjene. Poleg tega, tudi če bi se tožeča stranka v utemeljitev navedenega argumenta sklicevala na dokumente, na katere se nanašajo zgoraj navedene točke od 168 do 178, zadostuje ugotoviti, da so bile navedbe v zvezi z njimi v navedenih točkah zavrnjene.

187    Nazadnje, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija ni protislovno zatrjevala, da razlaga v zvezi s telefaks sporočilom, ki ji ga je družba E.ON poslala 7. januarja 2002, ni popolnoma jasna, pri tem pa vztrajala pri obremenilni razlagi. Čeprav je namreč Komisija res priznala, da razlaga v zvezi s tem telefaks sporočilom ni bila popolnoma jasna, pa je na podlagi njegove vsebine vendarle navedla, da na podlagi navedenega telefaks sporočila ni mogoče ugotoviti, da sta zadevni podjetji takrat spremna pisma šteli za zastarela. Poleg tega ni mogoče šteti, da je Komisija s tem, da ni sprejela razlage tožeče stranke v zvezi s tem dokumentom, in da je menila, da iz njega ni jasno razvidno, da sta zadevni podjetji spremna pisma šteli za zastarela, vztrajala pri obremenilni razlagi. S tem je v bistvu le zavrnila stališče tožeče stranke, ki je ta dokument označila za razbremenilen.

188    Drugič, tožeča stranka navaja, da je Komisija s tem, da je potrdila svojo razlago telefaks sporočila z dne 7. januarja 2002, storila očitno napako pri presoji številnih dejstev. V zvezi s tem se v tožbi sklicuje na interni dokument z dne 19. decembra 2002, v katerem se postavlja vprašanje, ali nima avtomatično pravice do prevzema plina iz plinovoda MEGAL, tudi brez spremembe strukture, pri čemer je navedeno, da družba E.ON še naprej ponavlja, da lahko stranka tranzitne pogodbe njen plin uporablja kjer koli vzdolž tega tranzita, in na zapisnik sestanka, ki je potekal 23. junija 2004 in v katerem je med drugim navedeno, da družba E.ON znova potrjuje, da tožeča stranka že ima pravico do dostopa do katere koli izstopne točke plinovoda MEGAL, če so zmogljivosti dostopne.

189    Ugotoviti pa je treba, da ti dokumenti ne podpirajo argumentacije tožeče stranke. Čeprav namreč iz njih res lahko izhaja, da je družba E.ON v bistvu navedla, da je pod nekaterimi pogoji mogoče imeti pravico do prevzema na plinovodu MEGAL, pa iz poznejših dokumentov, zlasti iz elektronskega sporočila z dne 21. julija 2004, vendarle izhaja, da je tožeča stranka menila, da so bile njene možnosti za izpust plina iz navedenega plinovoda v tistem času omejene na količine, kupljene v okviru programa za sprostitev dobave plina, in da razen za te količine ni imela izstopnih točk na tem plinovodu. Iz navedenega elektronskega sporočila namreč izhaja, da je tožeča stranka menila, da je bila v mejah količin plina, pridobljenega v okviru programa za sprostitev dobave plina, prodaja mogoča iz katere koli izstopne točke plinovoda MEGAL. Menila je, da dodatna prodaja zunaj teh meja ni več povezana s količinami plina, pridobljenimi v okviru programa za sprostitev dobave plina, in da se za to prodajo smejo uporabljati le vstopne točke [zaupno]. Navedeno je bilo, da so druge izstopne točke izključene v pričakovanju splošnega dogovora. To elektronsko sporočilo poleg tega potrjuje stališče, podano v več dokumentih iz prve polovice leta 2004, in torej poznejših od dokumenta z dne 19. decembra 2002. Tako je iz ročno zapisanih zaznamkov s sestanka z dne 28. januarja 2004 razvidno, da so bile izstopne točke plinovoda MEGAL namenjene le družbi E.ON, saj naj bi tožeča stranka opravljala le tranzit, in da naj bi se ji predlagalo, naj investira, da bi lahko prevzemala plin. Prav tako je iz zaznamka tožeče stranke z dne 10. maja 2004 razvidno, da je – kar zadeva vstopne in izstopne točke na plinovodu MEGAL – takrat imela le pravico do prevzema „plina, ki se sprosti na dražbah“, in sicer plina, kupljenega v okviru programa za sprostitev dobave plina, na kateri koli vstopni ali izstopni točki na navedenem plinovodu. V tem zaznamku je tudi izrecno navedeno, da prenos plina [zaupno] do končnih strank v Nemčiji prek izstopne točke na plinovodu MEGAL takrat ni bil mogoč, ker tožeča stranka na zahodu ni imela takih izstopnih točk. Prav tako je v zapisniku sestanka „Tour d’horizon“ z dne 27. maja 2004 navedeno, da je predstavnik tožeče stranke navedel, da spisa ni poznal, da pa je slišal, da je tožeča stranka želela na jugu Nemčije dobavljati plin iz plinovoda MEGAL, kar se ne bi zgodilo, če bi že imela pravico do prevzema. Nazadnje, kar posebej zadeva dokument z dne 19. decembra 2002, je ob branju celotnega dokumenta razvidno, da se v njem navaja možnost razvoja pravic tožeče stranke v prihodnjem pogodbenem okviru v zvezi s plinovodom MEGAL. Po drugi strani pa na njegovi podlagi ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka menila, da zagotovo ima pravico do prevzema na tem plinovodu, še manj pa, da je spremna pisma štela za zastarela.

190    Poleg tega so elementi, ki jih tožeča stranka navaja, v nasprotju s pogodbenimi določbami priloge 2 k sporazumu MEGAL, ki ji ni podeljeval pravice do prevzema plina iz plinovoda MEGAL v Nemčiji, razen če bi se zadevna podjetja dogovorila drugače, in torej nič ne omogoča ugotovitve, da bi bile takrat te določbe razveljavljene ali da bi se navedena podjetja uradno dogovorila, da jih spremenijo.

191    V teh okoliščinah je treba zavrniti argumentacijo tožeče stranke v zvezi z očitno napačno presojo več dejstev, s katero je potrdila svojo razlago telefaks sporočila z dne 7. januarja 2002.

192    Na drugem mestu, kar zadeva ravnanje tožeče stranke, ki naj bi potrjevalo, da se ni čutila zavezano s spremnimi pismi, je treba poudariti, da je Komisija v točki 163 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da niti interne prodajne strategije obeh podjetij na nacionalnem trgu drugega niti dejanska prodaja plina na teh trgih ne pomenita dokaza, ki bi omajal ugotovitev, da sta še naprej uporabljali svoj sporazum o razdelitvi trgov.

193    Tožeča stranka v zvezi s tem ugovarja, da je Komisija kršila člen 81 ES in svojo obveznost obrazložitve, ker ni upoštevala dokazov, ki dokazujejo ponudbe strankam s sedežem na jugu Nemčije za dobave plina iz plinovoda MEGAL. Po njenem mnenju te ponudbe dokazujejo neobstoj soglasja volj po liberalizaciji.

194    Vendar je treba tak ugovor zavrniti.

195    Najprej, kar zadeva obrazložitev, je namreč treba navesti, da je Komisija – da bi prišla do ugotovitve iz točke 163 obrazložitve izpodbijane odločbe – v točki 73 obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim navedla, da je tožeča stranka v Nemčiji prodajala plin šele od leta 2001 in to v omejenem obsegu. V skladu s tabelo iz navedene točke obrazložitve so tržni deleži tožeče stranke v Nemčiji pripadali [zaupno]. Iz iste tabele je razvidno, da je plin iz plinovoda MEGAL prodajala šele od leta 2004, da bi oskrbovala [zaupno]. Komisija je poleg tega v točki 101 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je dobava iz navedenega plinovoda ustrezala relativno majhnemu deležu celotne prodaje tožeče stranke v Nemčiji in da so bile količine plina, ki so bile iz tega plinovoda prodane v Nemčiji od leta 2004 do septembra 2005, skoraj izključno le količine plina, ki jih je tožeča stranka od družbe E.ON odkupila v okviru programa za sprostitev dobave plina. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je izpodbijana odločba zadostno obrazložena. V zvezi s tem pa je vendarle treba navesti, da se izpodbijana odločba ne nanaša izrecno na ponudbe tožeče stranke strankam na jugu Nemčije za dobave iz plinovoda MEGAL. Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da čeprav mora Komisija na podlagi člena 296 PDEU obrazložiti svoje odločbe ter pri tem navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonitost ukrepa, in ugotovitve, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev, se ne zahteva, da bi morala obravnavati vsa dejanska in pravna vprašanja, ki so jih v upravnem postopku postavili posamezni udeleženci (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi DSM proti Komisiji, T‑8/89, Recueil, str. II‑1833, točka 257, in z dne 19. maja 1994 v zadevi Air France proti Komisiji, T‑2/93, Recueil, str. II‑323, točka 92).

196    Dalje, kar zadeva utemeljenost trditve iz točke 163 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba zavrniti argument tožeče stranke, da je Komisija kršila člen 81 ES, ker ni upoštevala njenih ponudb. Namreč, [zaupno]. Poleg tega je glede na elemente, ki so navedeni v nadaljevanju v točki 197 in iz katerih je razvidno, da se je tožeča stranka vsaj do druge polovice leta 2003 vzdržala prodaje plina iz plinovoda MEGAL na jugu Nemčije, treba relativizirati upoštevnost ponudb, ki jih tožeča stranka navaja, če se te nanašajo na to obdobje. Nazadnje, ker se te ponudbe nanašajo le na Nemčijo, ne morejo vplivati na navedbo Komisije, saj se ta nanaša na francoski trg. V teh okoliščinah obstoj ponudb tožeče stranke ne dokazuje niti nepravilnosti trditve Komisije niti neobstoja sporazuma ali soglasja volj med zadevnimi podjetji.

197    Na tretjem mestu, kar zadeva težave, ki jih je tožeča stranka imela pri prevzemanju plina iz plinovoda MEGAL, je najprej treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija ni štela [zaupno]. Ta trditev iz točke 144 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni del presoje Komisije, ampak je navedena v povzetku argumentov zadevnih podjetij. Dalje, poudariti je treba, da ovire za napredovanje tožeče stranke na jugu Nemčije niso le posledica vprašanja dostopa tretjih do omrežja, [zaupno], ampak tudi njenega prostovoljnega ravnanja. Opozoriti je namreč treba, da je v zapisniku sestanka z dne 23. maja 2002 navedeno, da tožeča stranka na jugu Nemčije ni nameravala prodajati plina iz plinovoda MEGAL. Prav tako je iz kratkega poročila tožeče stranke z dne 29. avgusta 2003 razvidno, da se je tožeča stranka od leta 2001 vzdržala prevzemanja plina iz plinovoda MEGAL za trženje na jugu Nemčije, ki je bil najdonosnejši trg družbe E.ON. Prav tako je treba opozoriti, da je iz elektronskega sporočila z dne 27. februarja 2003 razvidno, da se je zdelo, da je tožeča stranka prepričana, da se mora nemškemu trgu previdno približevati, in da tudi če bi lahko poskušala prodajati plin na območju družbe E.ON, bi bilo to bolj zato, da bi preučila trg, kot zato, da bi izvedla neposredni čelni napad. Nazadnje, to, [zaupno], nikakor ne more omajati obstoja zadevne kršitve, če ta temelji na sporazumu MEGAL, njegovih prilogah in spremnih pismih. Argument, ki temelji na postopku v zadevi COMP/39.317 – E.ON Gas in se nanaša na ravnanje družbe E.ON, torej ni upošteven. [zaupno]

198    Na četrtem mestu, kar zadeva napredovanje prodaje družbe E.ON v Franciji, je iz točke 73 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je družba E.ON v Franciji začela prodajati plin šele leta 2003, in sicer v zelo omejenem obsegu. V tabeli iz navedene točke obrazložitve je namreč navedeno, da so bili tržni deleži družbe E.ON v Franciji 0,05 % leta 2003, 0,21 % leta 2004 in 0,5 % leta 2005, število strank v teh letih pa je bilo za posamezno navedeno leto 3, 4 in 8. Prav tako velja, da čeprav je prodaja družbe E.ON od leta 2003 redno naraščala, je vendarle ostala na izjemno nizki ravni in se je nanašala na zelo omejeno število strank. Poleg tega je iz internega kratkega poročila družbe E.ON v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 20. decembra 2001, omenjenega v točki 116 obrazložitve izpodbijane odločbe, razvidno, da je družba E.ON na tem sestanku tožečo stranko želela obvestiti, da se je v Parizu (Francija) odprla prodajna pisarna, katere vloga je bila pokazati prisotnost družbe E.ON v Franciji in ne nasilno vstopiti na francoski trg. Prav tako je iz kratkega poročila družbe E.ON v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 2. julija 2004 razvidno, da se je družba E.ON namenoma vzdržala delovanja na francoskem trgu do poletja 2003. Prav tako je iz zapisnika tožeče stranke s sestanka „Tour d’horizon“ z dne 27. maja 2004 razvidno, da je bila zahodna meja za delovanje družbe E.ON v celinski Evropi zahodna nemška meja in da družba E.ON ni bila posebej zainteresirana za Francijo. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da prodaja družbe E.ON v Franciji ne more dokazovati, da se ta ni štela za zavezano s spremnimi pismi. Domnevni industrijski razlogi šibkega napredovanja družbe E.ON, domnevna agresivna tržna politika v Franciji in pridobljeni rezultati ali to, da je ta prodaja od leta 2005 neprenehoma naraščala, ne morejo omajati dokaznih listin, ki jasno potrjujejo voljo družbe E.ON, da omeji svoj vstop na francoski trg s plinom.

199    Vendar je treba poudariti, da ta ugotovitev, kar zadeva francoski trg, velja le za obdobje do sporazuma iz leta 2004, v katerem so zadevna podjetja izjavila, da so spremna pisma „nična in neveljavna“. Položaj v zvezi z obdobjem po tem datumu bo preučen v okviru tretjega dela četrtega tožbenega razloga (glej v nadaljevanju točke od 367 do 378).

200    Iz navedenega izhaja, da je s tem pridržkom tretji očitek treba ovreči.

–       Prvi očitek

201    Tožeča stranka navaja, da je Komisija s tem, da je štela, da so se spremna pisma po liberalizaciji še naprej uporabljala, kršila načelo domneve nedolžnosti. Po njenem mnenju bi morala Komisija, nasprotno, domnevati „opustitev uporabe“ teh pisem od avgusta 2000, ne da bi sploh zahtevala dokaz, da so jih zadevna podjetja takrat uradno razveljavila.

202    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), uvršča med temeljne pravice, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča varovane v okviru pravnega reda Unije. Glede na naravo zadevnih kršitev ter naravo in stopnjo strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naloži globe ali periodične denarne kazni (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 178, in sodbo Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 115 in navedena sodna praksa).

203    Načelo domneve nedolžnosti pomeni, da vsaka obdolžena oseba velja za nedolžno, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njena krivda (sodba Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 2005 v združenih zadevah Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, T‑22/02 in T‑23/02, ZOdl., str. II‑4065, točka 106).

204    V obravnavani zadevi je treba najprej opozoriti, da kot je že bilo poudarjeno zlasti zgoraj v točki 142, je iz izpodbijane odločbe razvidno, da sta zadevni podjetji leta 1975 sklenili pisni sporazum o razdelitvi trgov, ki je obsegal sporazum MEGAL, njegove priloge in spremna pisma in določal, da nobeno od njiju ne bo vstopilo – oziroma da bo samo deloma vstopilo – na nacionalni trg drugega ter da bo tako vsako od njiju varovalo svoj nacionalni trg s tem, da na nacionalnem trgu drugega ne bo prodajalo plina, prenesenega po plinovodu MEGAL. Kot je razvidno iz navedb v tej sodbi, noben argument tožeče stranke ne more omajati te ugotovitve. Prav tako je treba opozoriti, da kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 143, noben element ne omogoča ugotovitve, da je bil ta sporazum razveljavljen pred letom 1999 oziroma pred letom 2000, in da samo to, da Splošno sodišče v skladu s preizkusom prvega dela prvega tožbenega razloga razglaša člen 1 izpodbijane odločbe za ničen v delu, v katerem je ugotovljen obstoj kršitve, storjene v Nemčiji pred letom 1998, ne omaje obstoja sporazuma o razdelitvi trgov, ampak datum začetka njegove kršitvene narave.

205    Poleg tega iz preizkusa drugega in tretjega očitka, ki sta navedena v utemeljitev tega dela, izhaja, da noben element ni omajal ugotovitev iz točke 163 obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer da po eni strani zadevna podjetja po liberalizaciji niso uradno razveljavila svojega sporazuma niti ga niso izrecno razglasila za zastarelega in da po drugi strani niti interne prodajne strategije obeh podjetij na nacionalnem trgu drugega niti dejanska prodaja plina na teh trgih ne pomenita dokaza, ki bi omajal ugotovitev, da sta še naprej uporabljali svoj sporazum o razdelitvi trgov.

206    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija ni storila napake s tem, da ni domnevala „opustitve uporabe“ spremnih pisem od avgusta 2000.

207    Sodna praksa, ki jo tožeča stranka navaja v okviru tega očitka, ni upoštevna. V nasprotju z dejstvi, na podlagi katerih je bila izdana sodba Splošnega sodišča z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji (T‑30/91, Recueil, str. II‑1775), je namreč Komisija v obravnavani zadevi imela na voljo neposredne dokaze o obstoju domnevnega sporazuma in/ali usklajenega ravnanja po avgustu 2000, kar ji je omogočilo dokazati, da so se zadevna podjetja še vedno štela za zavezana s sporazumom o razdelitvi trgov, sklenjenim leta 1975. Ti so bili preučeni zlasti v točkah od 61 do 136 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ti dokazi, od katerih se nekateri nanašajo na spremna pisma, temeljijo predvsem na izmenjavanju dopisov in na zapisnikih sestankov med zadevnimi podjetji ter na njihovih internih dokumentih, od katerih se nekateri nanašajo na sestanke med navedenimi podjetji. Kot pa je razvidno iz preizkusa drugega in tretjega očitka tega dela, tožeča stranka ni dokazala niti neobstoja dokazne vrednosti teh dokazov niti tega, da je Komisija napačno štela, da zadevna podjetja po letu 2000 niso „opustila uporabe“ spremnih pisem. Kar zadeva neobstoj dokaza o obstoju nezakonitega ravnanja med letoma 1980 in 1999, je bila upoštevnost te okoliščine ovržena v okviru preizkusa tretjega dela prvega tožbenega razloga. Iz tega izhaja, da je Komisija ustrezno dokazala obstoj prvotnega sporazuma in njegovega nadaljnjega trajanja in da v nasprotju z okoliščinami zadeve, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Solvay proti Komisiji, ni upravičila uporabe prejšnjih sporazumov kot dokazov o obstoju poznejše kršitve.

208    Iz vsega navedenega izhaja, da je tudi prvi očitek treba ovreči.

209    Ker ni bil utemeljen noben od očitkov, navedenih v utemeljitev drugega dela, je treba drugi del v celoti zavrniti.

b)     Tretji del

210    Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da je Komisija sestanke in izmenjave med zadevnimi podjetji med letoma 1999 in 2005 napačno razlagala in da je zato izpodbijana odločba sprejeta na podlagi očitne napake pri presoji.

211    V zvezi s tem je treba opozoriti, da se usklajeno ravnanje nanaša na usklajevanje med podjetji, ki ne da bi dobilo obliko sporazuma v pravem smislu besede, namerno nadomešča dejansko sodelovanje med njimi, pri čemer pomeni nevarnost za konkurenco. Merila za usklajevanje in sodelovanje, ki pomenijo usklajeno ravnanje, je treba razumeti glede na zasnovo določb Pogodbe v zvezi s konkurenco, v skladu s katero mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na skupnem trgu (sodbe Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 26; z dne 31. marca 1993 v združenih zadevah Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I‑1307, točka 63, in z dne 28. maja 1998 v zadevi Deere proti Komisiji, C‑7/95 P, Recueil, str. I‑3111, točka 86).

212    Čeprav ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, pa vendar močno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – ob upoštevanju narave proizvodov ali ponujenih storitev, velikosti in števila podjetij ter velikosti navedenega trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo običajnim razmeram na zadevnem trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 211 navedeni sodbi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 174, in Deere proti Komisiji, točka 87).

213    Iz sodne prakse je razvidno, da na močno skoncentriranem oligopolnem trgu izmenjava informacij podjetjem omogoča, da se seznanijo s položajem na trgu in poslovno strategijo konkurentov in tako občutno spremenijo konkurenco med gospodarskimi subjekti (sodba Sodišča z dne 4. junija 2009 v zadevi T‑Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, ZOdl., str. I‑4529, točka 34).

214    Iz tega sledi, da bi lahko bila izmenjava informacij med konkurenti v nasprotju s pravili konkurence, če zmanjšuje ali odpravlja stopnjo negotovosti pri delovanju zadevnega trga, zaradi česar bi bila omejena konkurenca med podjetji (glej zgoraj v točki 211 navedeno sodbo Deere proti Komisiji, točka 90, in sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C‑194/99 P, ZOdl., str. I‑10821, točka 81).

215    Nazadnje je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za zadosten dokaz o sodelovanju podjetja pri omejevalnem sporazumu zadošča, da se dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi jim tam očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na teh sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti dokaze o tem, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je konkurentom pokazalo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (glej sodbo Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 81).

216    Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti oba očitka, ki ju tožeča stranka navaja v utemeljitev tega dela in s katerima se v bistvu izpodbija presoja Komisije v zvezi z obstojem usklajenega ravnanja, po eni strani razdelitve nemškega in francoskega trga s plinom v zvezi s spremnimi pismi in po drugi strani izmenjave občutljivih podatkov med konkurenti.

–       Prvi očitek

217    Tožeča stranka navaja, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji med letoma 1999 in 2005 ne dokazujejo obstoja usklajenega ravnanja razdelitve nemškega in francoskega trga s plinom v zvezi s spremnimi pismi.

218    V zvezi s tem je treba navesti, da je Komisija v točki 163 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bil cilj sestankov med zadevnimi podjetji enak cilju spremnih pisem, in sicer razdelitev trgov in omejitev dostopa do njunega trga na najnujnejše.

219    Tožeča stranka to trditev izpodbija in navaja, da je Komisija ni pravno zadostno dokazala. V zvezi s tem v bistvu navaja štiri argumente.

220    Na prvem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke, da imajo dokumenti, ki jih je Komisija navedla v utemeljitev svojih zatrjevanj, izjemno nizko dokazno vrednost, je treba najprej opozoriti, da čeprav Komisija odkrije listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj, kadar ni drugih skladnih pojasnil, lahko pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (zgoraj v točki 215 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57). Prav tako je treba opozoriti, da kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 161, je treba za presojo dokazne vrednosti dokumenta preveriti verodostojnost informacije, ki jo vsebuje, in upoštevati zlasti izvor dokumenta, okoliščine njegove priprave in njegovega naslovnika, da bi se ugotovilo, ali se na podlagi vsebine zdi smiseln in zanesljiv.

221    Prvič, v obravnavani zadevi je treba trditev tožeče stranke, da ni bil predložen noben „neposreden dokaz“ o zadevnem usklajenem ravnanju, zavrniti kot neupoštevno. Glede na to, da so dejavnosti, ki jih vključujejo protikonkurenčna ravnanja in sporazumi, skrivne, da so sestanki tajni in da je dokumentacija o tem omejena na minimum (zgoraj v točki 215 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 55), namreč ni mogoče zahtevati, da bi se morala Komisija nujno opreti na neposredne dokaze o teh ravnanjih in sporazumih. Poleg tega iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 220, izhaja, da je o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma v večini primerov treba sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj, kadar ni drugih skladnih pojasnil, lahko pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil. Zadevno trditev je vsekakor treba zavrniti kot neutemeljeno. Kot je namreč razvidno iz izpodbijane odločbe, se je Komisija oprla na številne interne zaznamke ali zapisnike sestankov med zadevnimi podjetji, med njimi sestankov „Tour d’horizon“, ki so jih večkrat letno organizirale vodilne osebe navedenih podjetij in jih je treba šteti za neposredne dokaze o zadevnih ravnanjih. Iz teh dokumentov, zlasti iz tistih, ki so navedeni v točki 180 obrazložitve izpodbijane odločbe, je namreč razvidno, da so zadevna podjetja na več sestankih usklajevala svoja ravnanja za razdelitev nemškega in francoskega trga s plinom.

222    Drugič, argumentacija tožeče stranke v zvezi z dokumenti, ki domnevno izkazujejo avtonomnost strategij zadevnih podjetij, bo ovržena v nadaljevanju v točkah od 259 do 269.

223    Tretjič, trditev tožeče stranke, da so dokazi, ki jih je predložila Komisija, pogosto splošni in da se „pretežno“ ne nanašajo na zadevno kršitev, je treba zavrniti. Trditev namreč ni upoštevna, ker tožeča stranka ne navaja, da noben od dokumentov, na katere se sklicuje Komisija, ne nakazuje zadevne kršitve, ampak v zvezi s tem navaja le „pretežen“ del predloženih dokazov. Ta trditev vsekakor ni utemeljena. Opozoriti je namreč treba, da okoliščina, da se dokument nanaša le na nekatera dejstva, navedena v okviru drugih dokazov, ni dovolj, da bi se od Komisije zahtevalo, naj ta dokument izloči iz vrste obremenilnih dokazov (zgoraj v točki 70 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 238). Poleg tega velja, da tudi če se nekateri dokumenti ne nanašajo neposredno na razdelitev trgov s strani zadevnih podjetij, vseeno lahko potrdijo obstoj te razdelitve in prikažejo, da so zadevna podjetja imela skrivna srečanja. Nekateri dokumenti, ki jih Komisija navaja, vsekakor neposredno nakazujejo zadevno kršitev. Tak je med drugim zapisnik družbe E.ON sestanka z dne 23. maja 2002, iz katerega je razvidno, kot je navedeno zgoraj v točki 197, da je tožeča stranka družbi E.ON sporočila, da takrat plina iz plinovoda MEGAL ni nameravala prodajati na jugu Nemčije. Enako velja tudi za interni zapisnik družbe E.ON sestanka „Tour d’horizon“ z dne 29. marca 2004, ki ga navaja tožeča stranka in iz katerega je razvidno, da je tožeča stranka pri programu za sprostitev dobave plina nameravala sodelovati zaradi bojazni, da bi ruski plin prišel v „napačne roke“ in da bi se vzdolž plinovoda MEGAL pojavila dodatna konkurenca. Glede tega, da naj bi bili zadevni podatki splošni, je treba poudariti, da bi se podjetje, ki je odgovorno za kršitev, prelahko izognilo sankciji, če bi se lahko sklicevalo na splošnost predloženih podatkov glede izvajanja nedopustnega sporazuma, kadar sta obstoj sporazuma in njegov protikonkurenčni cilj vendarle zadostno dokazana (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 203) kot v obravnavani zadevi.

224    Četrtič, to, da razen spremnih pisem dokumenti, na katerih temelji izpodbijana odločba, niso skupni dokumenti ali dokumenti, ki so si jih zadevna podjetja izmenjala, ampak interni dokumenti navedenih podjetij, ni upoštevno. Najprej je namreč treba navesti, da je Komisija v izpodbijani odločbi navedla, da je imela na voljo tudi dokaze, ki „niso interni“, ki so navedeni v opombi št. 199 in katerih upoštevnosti tožeča stranka ni veljavno izpodbijala. Nobena določba niti nobeno splošno načelo prava Skupnosti namreč Komisiji nikakor ne prepoveduje, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih obtoženih podjetij. Če ne bi bilo tako, bi bilo dokazno breme, ki ga Komisija nosi za ravnanja, ki so v nasprotju s členoma 81 ES in 82 ES, nevzdržno in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki jo ima Komisija na podlagi Pogodbe ES (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192 in navedena sodna praksa, in sodbo Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi Lafarge proti Komisiji, T‑54/03, neobjavljena v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa). Enako velja za interne dokumente neke druge obtožene družbe. Interni zapisniki, ki so bili najdeni pri nadzoru, opravljenem v pisarnah obtoženega podjetja, se namreč lahko uporabijo kot dokaz zoper drugo obtoženo podjetje (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Atochem proti Komisiji, T‑3/89, Recueil, str. II‑1177, točke od 31 do 38, in z dne 11. decembra 2003 v zadevi Ventouris proti Komisiji, T‑59/99, Recueil, str. II‑5257, točka 91). Poleg tega ob upoštevanju narave zadevnih ravnanj in z njimi povezanih težav, ki zadevajo izvajanje dokazov, na katere je bilo opozorjeno zgoraj v točki 221, ni treba, da se Komisija nujno opre na izmenjane ali skupne dokumente zadevnih podjetij. Lahko se torej opre na interne dokumente zadevnih podjetij, če ti omogočajo ugotovitev obstoja kršitve.

225    Kar zadeva zgoraj v točki 161 navedeno sodbo Dresdner Bank in drugi proti Komisiji, na katero se tožeča stranka opira v okviru svoje argumentacije, iz nje ni mogoče na splošno sklepati, da ima interni dokument podjetja, ki ni bil posredovan nobenemu drugemu podjetju, samo zaradi tega majhno dokazno vrednost. To iz navedene sodbe izrecno ne izhaja in je vsekakor zanikano z zgoraj v točki 224 navedenima sodbama Atochem proti Komisiji in Ventouris proti Komisiji. Tako je bilo v zgoraj v točki 161 navedeni sodbi Dresdner Bank in drugi proti Komisiji ugotovljeno le, da je bil zadevni zapisnik iz te zadeve le zabeležka, namenjena samo interni uporabi, ki do upravnega postopka ni bila predložena tožečim strankam v tej zadevi, tako da se niso imele možnosti distancirati od njene vsebine. Vendar ta okoliščina pomeni le enega od elementov, ki so bili v tej sodbi upoštevani za ugotovitev, da je bil ta zapisnik le indic, na podlagi katerega se je lahko domnevalo o obstoju soglasja volj. Drugače od zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, je Komisija v obravnavani zadevi predložila številne dokumente, ki se nanašajo na tožečo stranko in tudi na družbo E.ON ter nedvomno potrjujejo obstoj usklajenih ravnanj.

226    Nazadnje, glede tega, da se je Komisija oprla na interne dokumente – kot so kratka poročila – ki so pripravljalni in za katere nič ne dokazuje, da se je o njihovi vsebini razpravljalo na sestankih, na katere se nanašajo, je treba navesti, da čeprav ta okoliščina lahko privede do relativizacije dokazne vrednosti teh dokumentov, to ne prepreči, da jih Komisija navede kot obremenilne dokaze za podkrepitev svojih ugotovitev, ki temeljijo na drugih dokumentih. To, da so zadevna podjetja nameravala obravnavati nekatere teme, povezane z razdelitvijo trgov med njimi, namreč pomeni indic, da je ta razdelitev res obstajala (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 231). Ti dokumenti torej niso brez dokazne vrednosti in so v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, upoštevni.

227    Petič, zavrniti je treba trditev tožeče stranke, da dokumenti, na katerih temelji izpodbijana odločba, pretežno vsebujejo le analize ter osebno in subjektivno presojo zaposlenih, ki zasedajo bolj ali manj visoke položaje in niso vedno pooblaščeni, da predstavljajo ali zavežejo podjetje. Komisija se namreč ni oprla le na te dokumente, ampak tudi na zapisnike sestankov „Tour d’horizon“, na katerih so se srečevali vodilni zaposleni zadevnih podjetij. Tožeča stranka poleg tega ni dokazala, da se je Komisija oprla le na te dokumente, saj se je omejila na navedbo „pretežno“, ne da bi izrecno navedla, na katere dokumente se sklicuje. Sicer pa, če se tožeča stranka s svojo trditvijo sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 16. marca 2004, je treba opozoriti, da je bila njegova dokazna vrednost potrjena že zgoraj v točki 174. Dalje, če se tožeča stranka sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 27. februarja 2003, ki se nanaša na zasebno srečanje med njenim zaposlenim in zaposlenim družbe E.ON, je iz tega sporočila jasno razvidno, da je zaposleni tožeče stranke zaposlenemu družbe E.ON na tem srečanju nameraval posredovati nekatere podatke, ki bi lahko bili zanimivi za tožečo stranko in družbo E.ON v zvezi z načrti tožeče stranke v Nemčiji. Poleg tega se glede na podrobnost, vsebino in položaj avtorja izjav, na katere se nanaša to elektronsko sporočilo, zdi, da so te popolnoma verjetne in da objektivno izražajo vsebino izmenjave. Nazadnje, ta dokument jasno potrjuje obstoj razdelitve trgov, glede na to, da je iz njega med drugim razvidno, da se je tožeča stranka zdela prepričana, da se mora nemškemu trgu približevati previdno, in da tudi če bi lahko poskusila prodajati plin na območju družbe E.ON, bi bilo to bolj zato, da bi preučila trg, kot zato, da bi izvedla neposredni čelni napad.

228    Šestič, trditev tožeče stranke, da dokazi, na katere se opira Komisija, med seboj niso povezani, je prav tako treba zavrniti. Tožeča stranka namreč navaja le, da je obravnavana tematika v vsakem dokumentu drugačna, ne da bi navedla dokaz, ki bi omogočal ugotoviti, da je analiza vseh dokumentov, ki jo je opravila Komisija, očitno napačna. Poleg tega, kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 220, se mora Komisija pogosto opreti na nekaj naključij in indicev. Vendar se v zvezi s tem ne zahteva, da so dokumenti, na katere se opira, med seboj sistematično tematsko povezani. Tako je pomembno, da so dokazi, na katere se Komisija opira, dovolj natančni in skladni za trdno prepričanje o obstoju domnevne kršitve. Zadostuje namreč, da naključja in indici, na katere se institucija opira, obravnavani skupaj dokažejo kršitev pravil o konkurenci. Kot je bilo že navedeno, se je Komisija v obravnavani zadevi vsekakor smela opreti tako na indice in dokaze o zadevnih ravnanjih kot na pisni sporazum, ki pomeni njihovo podlago in za katerega tožeča stranka ni dokazala, da je bil razveljavljen.

229    V teh okoliščinah je treba zavrniti argument tožeče stranke, ki se nanaša na majhno dokazno vrednost dokumentov, na katerih temelji izpodbijana odločba.

230    Na drugem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji od leta 1999 do leta 2005 ne izkazujejo soglasja volj med njimi za razdelitev nemškega in francoskega trga s plinom, je treba ob upoštevanju spremnih pisem opozoriti, da je bila argumentacija tožeče stranke, ki se nanaša na dokumente v zvezi s sestanki in izmenjavami z dne 4. februarja 1999, 24. junija 1999, 23. maja 2002, 27. februarja 2003, 19. februarja 2004 in 16. marca 2004, ovržena v okviru preizkusa tega tožbenega razloga. Glede na njihovo vsebino pa ti dokumenti dokazujejo obstoj soglasja volj med navedenimi podjetji v okviru zadevne kršitve. Iz tega sledi, da se navedena argumentacija lahko ovrže že samo na podlagi tega.

231    Za dodatno pojasnitev je vsekakor treba ugotoviti, da kot je razvidno iz točk od 232 do 238 v nadaljevanju, argumentacija tožeče stranke, v okviru katere izpodbija navedbe Komisije iz točk od 114 do 122 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katerimi so se zadevna podjetja dogovorila, da ne bodo agresivno ravnala in so se občasno drugo drugemu pritoževala glede prodaje ali cen, ni utemeljena.

232    V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija namreč ni napačno razlagala dokumentov, na katere se je oprla, in sicer kratkega poročila družbe E.ON v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 20. decembra 2001, internega kratkega poročila tožeče stranke z dne 29. avgusta 2003 v zvezi s sestankom z dne 2. septembra 2003, zapisnika družbe E.ON sestanka „Tour d’horizon“ z dne 29. marca 2004, zapisnika družbe E.ON sestanka „Tour d’horizon“ z dne 27. maja 2004 in kratkega poročila družbe E.ON v zvezi s sestankom z dne 2. julija 2004. Noben element, ki ga navaja tožeča stranka, namreč ne more omajati trditev Komisije, ki temeljijo na teh dokumentih.

233    Najprej, trditve Komisije iz točke 115 obrazložitve izpodbijane odločbe, da se je sporazum o razdelitvi trgov ohranjal ob upoštevanju, da je imel omejen in nadzorovan vstop vsakega podjetja na nacionalni trg drugega prednost pred konkurenco novih udeležencev in da je pomenil sredstvo za prikaz organom, da se je na trgu razvila neka konkurenca, tožeča stranka ne more omajati z grajanjem zapisnika sestanka „Tour d’horizon“ z dne 29. marca 2004. Komisija namreč te trditve ni utemeljila z navedenim zapisnikom, ampak se je v zvezi s tem oprla na interni zaznamek tožeče stranke z dne 24. septembra 2002, v katerem je bilo med drugim navedeno, kot je razvidno iz navedene točke obrazložitve, da veliki nemški operaterji potrebujejo v Nemčiji alibi, da bi pokazali, da je trg odprt in da imajo zadevna podjetja lahko skupni interes za sklenitev „dogovora“ z močno strateško vsebino, ki bi jim omogočal izmenjavo položajev v Evropi. Prav tako – v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka – Komisija ni navedla, da je bila volja tožeče stranke, da se v Nemčiji razvije primarno prek zunanje rasti, kar potrjuje zadevni zapisnik, povezan z obstojem omejevalnega sporazuma z družbo E.ON. Argumentacija tožeče stranke v zvezi s tem torej ni upoštevna.

234    Ta argumentacija nikakor ni utemeljena. Iz zapisnika sestanka „Tour d’horizon“ z dne 29. marca 2004 je namreč razvidno, da je tožeča stranka pri programu za sprostitev dobave plina nameravala sodelovati zlasti zaradi bojazni, da bi se vzdolž plinovoda MEGAL pojavila dodatna konkurenca, kar je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, povezano z zadevno kršitvijo. Glede trditve tožeče stranke, da navedeni zapisnik izkazuje njeno voljo za razvoj v Nemčiji brez prizanašanja interesom družbe E.ON, je treba navesti, da tudi če bi bilo tako, ta zapisnik vseeno potrjuje tudi njeno voljo za nadzor ravni konkurence. To, da je tožeča stranka družbo E.ON obvestila o svojem nezadovoljstvu zaradi spodletelega poskusa odkupa deležev družbe E.ON v [zaupno] in o svojem namenu, da se v Nemčiji razvije prek zunanjih deležev, ne omaje te ugotovitve. Komisija se torej s tem, da je v točki 98 obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi tega zapisnika sklepala, da je tožeča stranka z družbo E.ON poskušala doseči soglasje glede skupnega cilja, in sicer izogniti se temu, da plin [zaupno], prodan v okviru programa za sprostitev dobave plina, kupijo tretji konkurenti zadevnih podjetij vzdolž plinovoda MEGAL, ni zmotila.

235    Dalje, kar zadeva trditev Komisije iz točke 116 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je družba E.ON tožečo stranko neprenehoma mirila, da na francoskem trgu ni nameravala izvajati agresivne konkurence, je treba ob upoštevanju kratkega poročila družbe E.ON v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 20. decembra 2001 in zapisnika družbe E.ON sestanka „Tour d’horizon“ z dne 27. maja 2004, na katera se je Komisija oprla, navesti, da navedena trditev ni napačna. Glede kratkega poročila namreč to, da tega dokumenta ne potrjuje izmenjava dopisov med zadevnimi podjetji niti interni dokument tožeče stranke, na obravnavano zadevo ne vpliva, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 224. Poleg tega, čeprav nič ne dokazuje, da je družba E.ON tožečo stranko dejansko obvestila, da je bil namen prodajne pisarne, ki jo je odprla v Parizu, da pokaže svojo prisotnost in ne da nasilno vstopi na trg, pa to pripravljalno poročilo vendarle jasno dokazuje, da je bil namen družbe E.ON tožečo stranko pomiriti o svoji prodajni strategiji v Franciji. To poročilo torej pomeni indic, ki se upošteva v okviru določanja obstoja tajnega dogovora med zadevnimi podjetji. Glede zapisnika družbe E.ON sestanka z dne 27. maja 2004 tožeča stranka priznava, da je podatek o tem, da jo je družba E.ON obvestila, da je zahodna meja njene intervencije v celinski Evropi zahodna nemška meja, in da ni imela izrazitega interesa prav za Francijo, izražal prodajno strategijo družbe E.ON v Evropi. Tožeča stranka pa izpodbija, da bi bila ta odločitev predmet predhodnega sporazuma z njene strani. Komisija česa takega vendarle ni zatrjevala. Trdila je le, da je družba E.ON tožečo stranko neprenehoma mirila, da na francoskem trgu ni nameravala izvajati agresivne konkurence. Tudi če bi se to, kar tožeča stranka navaja, in sicer da je družba E.ON ta podatek objavila, dokazalo, to ne more omajati te presoje. Argumentacijo tožeče stranke glede teh dokumentov je torej treba zavrniti.

236    Nazadnje, trditev Komisije iz točke 117 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so zadevna podjetja obžalovala prodajo na medsebojnih nacionalnih trgih, glede na dokumente, na katere se je oprla, in sicer interno kratko poročilo tožeče stranke z dne 29. avgusta 2003 v zvezi s sestankom z dne 2. septembra 2003, zapisnik sestanka z dne 27. maja 2004 in kratko poročilo družbe E.ON v zvezi s sestankom z dne 2. julija 2004, ni napačna.

237    Kar namreč po eni strani zadeva kratko poročilo z dne 29. avgusta 2003, je treba argument tožeče stranke, da ta dokument vsebuje presojo, ki izraža le osebno in subjektivno mnenje avtorjev, ovreči, saj je iz njega razvidno, da je bila opravljena objektivna primerjalna analiza dejavnosti zadevnih podjetij. Glede argumenta tožeče stranke, da nič ne potrjuje, da so bile točke, navedene v tem kratkem poročilu, dejansko obravnavane ali pojasnjene, je treba navesti, da so v tem kratkem poročilu vsekakor pojasnjeni elementi, o katerih je tožeča stranka na tem sestanku nameravala govoriti. Dalje, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to kratko poročilo pomeni indic o obstoju omejevalnega sporazuma, saj je iz njega razvidno, da se tržna dejavnost tožeče stranke v Nemčiji uvršča v strogo nadzorovan in premišljen okvir nadomeščanja tržnih deležev, ki jih je izgubila v Franciji, v drugih evropskih državah. Iz njega je poleg tega razvidno, da se družba E.ON na prvi pogled uvršča v model neposredne konkurence na francoskem trgu, medtem ko je – nasprotno – tožeča stranka v duhu partnerstva zavzela pristop premišljene konkurence na obeh trgih. V zvezi s tem je bilo pojasnjeno, da je razpravo z družbo E.ON nujno treba umestiti na področje tržnih cen. Tako zadevno kratko poročilo omogoča ugotovitev, da je tožeča stranka obžalovala konkurenčnost ponudb družbe E.ON v Franciji ter da se je nameravala premišljeno lotiti konkurence in se s tem podjetjem uskladiti na področju tržnih cen, kar kljub ponudbam, ki bi jih tožeča stranka podala v Nemčiji, in težkim razmeram, na katere bi tam lahko naletela, ne pomeni konkurenčnega ravnanja. Nazadnje, Komisija je pravilno navedla, pri čemer se je oprla na zadevno kratko poročilo, da se je tožeča stranka uprla ponudbi E.ON o oskrbovanju stranke, ne da bi popolnoma uporabila svoj manevrski prostor. Iz tega dokumenta je namreč razvidno, da tožeča stranka glede te ponudbe ni v celoti izrabila manevrskega prostora, ki ga je imela v svojem tržnem okviru, vendar je bil ta prostor bolje uporabljen, ko se je soočala s konkurenco [zaupno], na primer. Kar navaja tožeča stranka, in sicer da zaradi svoje strategije [zaupno], ne more biti pojasnilo za njeno različno ravnanje glede na konkurenta, s katerim se je morala soočiti.

238    Po drugi strani glede zapisnika sestanka z dne 27. maja 2004 in zaznamka s sestanka z dne 2. julija 2004 noben element ne omogoča ugotovitve, da je razlaga Komisije napačna. Iz navedenega zapisnika je namreč razvidno, da se je še naprej štelo, da je tržno ravnanje tožeče stranke na nemškem trgu agresivno in nevarno. Poleg tega je iz navedenega zaznamka razvidno, da je bilo stališče družbe E.ON v okviru razprav med njo in tožečo stranko, da je zaradi preveč agresivnih ponudb vrednost plina na nemškem trgu padla, medtem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je morala popustiti pred pritiski Komisije, ki je želela čezmejno konkurenco, ter da je bil zanjo nemški trg zaradi svoje velikosti in geografskega položaja zelo pomemben. Komisija se je torej na te dokumente smela opreti, da bi ugotovila, da so zadevna podjetja obžalovala prodajo, opravljeno na nacionalnem trgu drugega podjetja. Poleg tega, čeprav potrjujejo obstoj neke vrste konkurence, ti dokumenti potrjujejo tudi to, da so si ta podjetja izmenjavala podatke o svojih medsebojnih tržnih strategijah. So tudi indic o obstoju sporazuma o razdelitvi nacionalnih trgov (ali o usklajenem vstopu nanju), saj je iz njih razvidno, da so se zaradi dejavnosti tožeče stranke v Nemčiji prodajne dejavnosti družbe E.ON v Franciji povečale, pri čemer je tak simetrični vstop mogoč le ob obstoju takega sporazuma. Glede na njihovo vsebino je Komisija lahko, ne da bi storila napako, te dokumente uporabila za ugotovitev zadevne kršitve.

239    Na tretjem mestu, glede argumenta tožeče stranke, da listine iz spisa, ki se niso upoštevale ali so se napačno razlagale, dokazujejo neobstoj usklajenega ravnanja, ta navaja, da te listine dokazujejo avtonomnost strategije zadevnih podjetij v Nemčiji in Franciji, obstoj neposredne konkurence med njimi na domačem trgu vsakega od njih in voljo tožeče stranke, da čim prej dokonča preoblikovanje sporazuma MEGAL in postane polnopravna dobaviteljica v Nemčiji. To argumentacijo je treba ovreči. Komisija je namreč obstoj usklajenega ravnanja razdelitve trgov, ki izhaja iz sestankov in izmenjav med zadevnimi podjetji med letoma 1999 in 2005, ob upoštevanju navedb v zvezi s francoskim trgom v obdobju po avgustu 2004, ki se bodo preučile v okviru četrtega tožbenega razloga, pravno zadostno dokazala, predvsem z dokumenti, ki se nanašajo na sestanke in izmenjave z dne 4. februarja 1999, 24. junija 1999, 23. maja 2002, 27. februarja 2003, 19. februarja 2004 in 16. marca 2004. Dalje, razen internega zapisnika tožeče stranke z dne 19. januarja 2004 in poslovnega načrta za Nemčijo družbe GDF Deutschland z dne 30. aprila 2004 se tožeča stranka v utemeljitev svojega argumenta sklicuje le na elemente, ki jih je navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, in v tožbi ne podaja nobene argumentacije posebej v zvezi s temi dokumenti. Prav tako razen obeh zadnjenavedenih dokumentov sklicevanja na dokumente, ki so priloženi tožbi, iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 175, ni mogoče sprejeti. Poleg tega glede internega zapisnika tožeče stranke z dne 19. januarja 2004 zadostuje ugotoviti, da se nanaša le na deset pogodb o dobavi, ki se poleg tega nanašajo na stranke, ki so izključno na severozahodu Nemčije (in torej zunaj oskrbovalnega območja plinovoda MEGAL), in da je v njem navedeno, da je bilo približevanje drugih strank območju oteženo zaradi visokih stroškov dostopa tretjih do omrežja ali zaradi dejanske nemožnosti oskrbovanja iz plinovoda MEGAL. Ta dokument torej – daleč od tega, da bi dokazoval obstoj neposredne konkurence med zadevnimi podjetji, kot navaja tožeča stranka – potrjuje neobstoj konkurence med njimi na področju oskrbovanja iz plinovoda MEGAL in nemožnost tožeče stranke, da bi se oskrbovala iz tega plinovoda. Razlog za to nemožnost ni naveden, vendar je o njem mogoče sklepati iz zadevnega zapisnika, da ni povezan s težavami z dostopom tretjih do omrežja, ki so prav tako omenjene. Nazadnje, iz poslovnega načrta družbe GDF Deutschland za Nemčijo z dne 30. aprila 2004 je razvidno, da se je sklepanje novih pogodb od druge polovice leta 2003 zelo pospešilo in da je to posledica več kot dveletne prisotnosti na območju [zaupno]. Iz njega je razvidno tudi, da tožečo stranko vsakršna njena prisotnost na nemškem trgu postavlja v konfrontacijo z velikimi operaterji. Iz tega dokumenta pa ni razvidno, ali se zadevne pogodbe nanašajo na oskrbovalno območje plinovoda MEGAL. Nasprotno, potrjuje, da je tožeča stranka svoje ponudbe osredotočila na severozahod Nemčije [zaupno]. Ti dokumenti torej ne morejo omajati argumentacije Komisije.

240    Na četrtem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke, da zadevne sestanke upravičujejo strukturne in tržne povezave, ki povezujejo zadevna podjetja, je treba navesti, da čeprav Komisija ne izpodbija zakonitosti teh povezav, te vendarle ne upravičujejo sestankov, na katerih se je dogovarjalo tudi o usklajenem ravnanju, ki je na podlagi člena 81(1) ES prepovedano. Komisija pa je v obravnavani zadevi navedla, kot je med drugim razvidno iz točk 50, 63 in 158 obrazložitve izpodbijane odločbe, da čeprav so se številni sestanki nanašali na obravnavanje zakonitih tem, so zadevna podjetja ta srečanja pogosto izrabila za diskusijo o izvajanju sporazuma o razdelitvi trgov. Ker te presoje ne omaje noben element iz spisa, je treba argument tožeče stranke ovreči.

241    Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka napačno trdi, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji od leta 1999 do leta 2005 v povezavi s spremnimi pismi ne morejo nakazovati obstoja izmenjave občutljivih podatkov med njimi.

242    Prvi očitek je torej treba ovreči.

–       Drugi očitek

243    Tožeča stranka navaja, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila pravo, ker je presodila, da so sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji od leta 1999 do leta 2005 omogočali, da se opredeli obstoj izmenjave občutljivih podatkov med zadevnimi podjetji, ne glede na to, ali se pri tem upoštevajo spremna pisma ali ne.

244    Najprej je treba ugotoviti, da argumentacija tožeče stranke v delu, v katerem se v okviru tega očitka nanaša na usklajeno ravnanje, ki je neodvisno od spremnih pisem, ni upoštevna. Komisija namreč v izpodbijani odločbi ni izrecno navedla, da naj bi stiki med letoma 1999 in 2005 pomenili kršitve, ki so neodvisne od navedenih pisem. Nasprotno, iz izpodbijane odločbe, brane kot celote, je razvidno, da se v njej zadevna usklajena ravnanja obravnavajo kot povezana z izvajanjem sporazuma o razdelitvi trgov, ki izhaja iz sporazuma MEGAL in spremnih pisem.

245    Dalje, ugotoviti je treba, da argumenti, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev tega očitka, niso utemeljeni, in sicer ne glede na to, ali se nanašajo na usklajeno ravnanje v povezavi s spremnimi pismi ali so neodvisni od njih.

246    Na prvem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke v zvezi s protislovjem v izpodbijani odločbi, je treba navesti, da Komisija v točki 161 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da zadevna podjetja niso izmenjala podrobnih tržnih podatkov o prodaji, ceni, stroških, maržah ali strankah in da ta izmenjava podatkov v obravnavani zadevi ni bila potrebna za oblikovanje skupnega stališča o neuporabi plina, prenesenega po plinovodu MEGAL za konkuriranje na nacionalnem trgu druge stranke in, splošneje, za izvajanje „bolj premišljene“ konkurence. Komisija v točki 186 obrazložitve iste odločbe navaja, da so si zadevna podjetja izmenjavala poslovno občutljive podatke, torej podatke o cenah in strategijah, da so preučevala in se redno predhodno uskladila glede svojih prihodnjih vzajemnih strategij ter da so ravnala v skladu s pričakovanji druge stranke. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ti trditvi nista protislovni. To, da si zadevna podjetja niso izmenjavala „podrobnih tržnih podatkov“, namreč ni v nasprotju s tem, da so si izmenjavala „poslovno občutljive podatke“. Zadevna podjetja so si namreč lahko izmenjavala podatke, ki so – ne da bi bili podrobni – lahko bili splošni in vseeno pomembni za določitev njihovih tržnih strategij.

247    Na drugem mestu je treba ovreči argument tožeče stranke, s katerim se izpodbija analiza Komisije iz točke 161 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero izmenjava podrobnih podatkov ni potrebna, ker je imel vsak tradicionalni dobavitelj na svojem tradicionalnem nacionalnem trgu kvazimonopol in ker je zadostovalo, da je druga stranka seznanjena, da se ne načrtuje noben (aktiven) vstop na nacionalni trg te stranke. Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 213, na močno skoncentriranem oligopolnem trgu izmenjava informacij podjetjem omogoča, da se seznanijo s položajem na trgu in poslovno strategijo konkurentov in tako občutno spremenijo konkurenco med gospodarskimi subjekti. V okviru te sodne prakse se ne zahteva, da se zadevni podatki nanašajo na podrobne podatke. Tako v okviru oligopolnega trga, kot je ta v obravnavani zadevi, izmenjava podatkov, čeprav splošnih, ki se nanašajo zlasti na poslovno strategijo podjetja, lahko ogroža konkurenco. Poleg tega, čeprav tožeča stranka navaja, da se to v praksi zgodi izjemno redko, v repliki priznava, da sodna praksa načeloma ne izključuje, da je izmenjava „splošnih“ podatkov kazniva, če je njen namen zmanjšati stopnjo negotovosti glede delovanja zadevnega trga in tako omejiti konkurenco med podjetji. Dodati je treba tudi, da sodna praksa potrjuje, da če podjetje, ki sodeluje pri usklajevanju, ostane aktivno na zadevnem trgu, se domneva vzročne zveze med usklajevanjem in ravnanjem tega podjetja na trgu uporabi, tudi če usklajevanje temelji le na enem sestanku zadevnih podjetij (zgoraj v točki 213 navedena sodba T‑Mobile Netherlands in drugi, točka 62). V obravnavani zadevi pa usklajevanje temelji na številnih sestankih.

248    Okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da je posamezno zadevno podjetje omejeno vstopilo na trg drugega, ne more omajati tega, da izmenjava podrobnih podatkov ni bila nujna, glede na to, da je izmenjava podatkov vsekakor lahko vplivala na konkurenco, saj je bila negotovost, ki bi med konkurenčnima podjetjema morala obstajati, zaradi usklajevanja odpravljena. V teh okoliščinah tožeča stranka napačno trdi, da je analiza Komisije znižala dokazni standard, ki se zahteva za ugotovitev kršitve.

249    Na tretjem mestu, argumenta tožeče stranke, da si zadevna podjetja niso izmenjala nobenega zaupnega in strateškega podatka v smislu sodne prakse, ni mogoče sprejeti. Okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da si zadevna podjetja niso izmenjala podatkov o stroških, cenah, maržah, prodanih količinah ali strankah, ni upoštevna, saj namreč v okviru močno skoncentriranega oligopolnega trga, kot je trg s plinom, zadostuje, da pride do izmenjave podatkov v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 213. Kot pa je med drugim razvidno iz dokumentov, navedenih v točkah 84, 87, 120, 121 ali 180 obrazložitve izpodbijane odločbe, je prišlo do več stikov, pri katerih so bili izmenjani podatki o strategijah posameznega zadevnega podjetja na nacionalnem trgu drugega.

250    V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je treba ugotoviti, da razprave, ki so potekale med zadevnimi podjetji, niso pomenile le „nedoločnih izjav o nameri“. Iz zapisnika z dne 27. maja 2002 sestanka z dne 23. maja 2002 je na primer razvidno, da je tožeča stranka na srečanju z družbo E.ON zagotovila, da takrat ni nameravala prodajati plina v Nemčiji. Prav tako je iz zapisnika sestanka z dne 27. maja 2004 razvidno, da je bila zahodna meja za delovanje družbe E.ON v Zahodni Evropi zahodna nemška meja in da družba E.ON ni bila posebej zainteresirana za Francijo. Tožeča stranka poleg tega v tožbi ne navaja, na katero konkretno razpravo se sklicuje, in napotuje le na svoj odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

251    Na četrtem mestu, ovreči je treba argument tožeče stranke, s katerim izpodbija upoštevnost dokumentov, na katere se je oprla Komisija.

252    Po eni strani je glede elektronskega sporočila z dne 27. februarja 2003 treba opozoriti, da je v njem navedeno, da tudi če bi tožeča stranka lahko poskusila prodajati plin na območju družbe E.ON, bi bilo to bolj zato, da bi preučila trg, kot zato, da bi izvedla neposredni čelni napad. Poleg tega je bil ugovor tožeče stranke, da se ta dokument nanaša na osebna in subjektivna stališča, zavrnjen zgoraj v točki 227. Argument tožeče stranke, da ni vedela za to zasebno srečanje, je treba ovreči, saj je iz navedenega elektronskega sporočila razvidno, da je njen predstavnik predlagal srečanje s predstavnikom družbe E.ON v okviru priprav na sestanek, ki je med zadevnimi podjetji potekal pozneje, ter da je želel posredovati nekatere podatke, ki bi lahko pomenili interes tožeče stranke in družbe E.ON. Poleg tega v nasprotju s tem, kar navaja tožeča stranka, noben element iz spisa ne dokazuje neposrednega čelnega napada tožeče stranke na nemškem trgu, glede na to, da se je v spornem obdobju v bistvu zadovoljila s prodajo količin plina, pridobljenih v okviru programa za sprostitev dobave plina.

253    Po drugi strani je iz elektronskega sporočila z dne 16. marca 2004 razvidno, da je zaposleni tožeče stranke ob srečanju z zaposlenim družbe E.ON temu povedal, da je tožeča stranka menila, da so cene, ki jih družba E.ON uporablja za nekatere stranke, prenizke. Iz njega je razvidno tudi, da sta si zaposlena zadevnih podjetij izmenjala podatke o njihovih razmerjih z nekaterimi strankami v zvezi s cenami, ki se za te stranke uporabljajo. Iz njega je poleg tega razvidno, da je predstavnik tožeče stranke predstavnika družbe E.ON obvestil, da tožeča stranka na vzhodnem območju Francije ni želela spremeniti ravni cen za „srednje/majhne“ odjemalce, medtem ko bi jih za velike odjemalce lahko znižala. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, bi bili ti podatki lahko zanimivi za družbo E.ON, ki je, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, v Franciji začela prodajati plin leta 2003. Prav tako so ti podatki, čeprav niso zelo podrobni, družbi E.ON omogočili, da se seznani s splošno cenovno strategijo, ki jo je tožeča stranka v okviru vstopa konkurentov na njeno ozemlje nameravala izvajati za različne vrste strank. Okoliščina, da [zaupno], ne upravičuje izmenjave podatkov, na katero se nanaša elektronsko sporočilo z dne 16. marca 2004 in zaradi katere se je vsekakor znižala raven negotovosti, ki bi običajno morala obstajati med konkurenti. Poleg tega je bila argumentacija glede domnevne subjektivnosti prepisa, ki je bil opravljen, ovržena zgoraj v točkah 174 in 227.

254    Elektronski sporočili z dne 27. februarja 2003 in 16. marca 2004 zato pomenita dokaz o izmenjavi strateških podatkov.

255    Nazadnje, v nasprotju s tem, kar je mogoče sklepati iz replike tožeče stranke, Komisija ni imela obveznosti „našteti“ splošne strateške podatke, ki so se izmenjali, saj je iz izpodbijane odločbe razvidno, da so se ti podatki dejansko izmenjali. Okoliščina, da je do izmenjav med zadevnimi podjetji prišlo v okviru pogajanj glede novega sporazuma MEGAL, ne upravičuje izmenjave podatkov, ki lahko vplivajo na konkurenco. Zadevni podatki, zlasti tisti, ki so navedeni v zapisniku z dne 27. maja 2002 ali v elektronskem sporočilu z dne 27. februarja 2003, vsekakor presegajo podatke, povezane s ponovnimi pogajanji glede sporazuma MEGAL.

256    Iz tega sledi, da je v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izmenjava podatkov, ki jo je Komisija ugotovila v izpodbijani odločbi, lahko zmanjšala negotovost zadevnih podjetij glede delovanja nemškega in francoskega trga s plinom in njunega prihodnjega ravnanja na teh trgih, zato je posledično občutno spremenila konkurenco, ki je obstajala med njima.

257    Iz navedenega izhaja, da je argumentacijo tožeče stranke, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji od leta 1999 do leta 2005 ne omogočajo opredelitve obstoja izmenjave občutljivih podatkov med njimi, pa naj bo v povezavi s spremnimi pismi ali neodvisno od njih, treba ovreči.

258    Tako je treba ovreči tudi drugi očitek, posledično pa tretji del v celoti.

c)     Četrti del

259    Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da je izpodbijana odločba neobrazložena in da se z njo krši člen 81 ES, ker se zadevna ravnanja v njej opredeljujejo kot sporazum in/ali usklajeno ravnanje, ne da bi se preučili dokazi, predloženi v upravnem postopku, s katerimi se želi dokazati avtonomnost ravnanj tožeče stranke v Nemčiji in družbe E.ON v Franciji. Po mnenju tožeče stranke Komisija zlasti ni preučila ekonomskih argumentov, ki bi lahko omajali obstoj zadevne kršitve.

260    Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v bistvu navaja dva niza argumentov, ki se nanašata, prvič, na neupoštevanje dokazov o avtonomnosti ravnanja vsakega od obeh zadevnih podjetij na trgu drugega, in drugič, na neupoštevanje ekonomskih dokazov.

261    Na prvem mestu je glede dokazov o avtonomnosti ravnanj zadevnih podjetij, ki naj jih Komisija ne bi preučila, treba navesti, da argumenti tožeče stranke niso utemeljeni.

262    Prvič, glede argumentov tožeče stranke, ki se nanašajo na avtonomnost njenega ravnanja, je treba najprej navesti, da so dokazi, ki jih predlaga, splošni in da ne dokazujejo avtonomnega ravnanja posebej v zvezi dobavo plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, pri čemer se kršitev, ugotovljena v obravnavani zadevi, omejuje na ta sektor, kot je razvidno iz točke 199 obrazložitve izpodbijane odločbe.

263    Dalje, glede domnevne [zaupno] tožeča stranka napačno navaja, da je opravila [zaupno], saj dokumenti, kot je elektronsko sporočilo z dne 27. februarja 2003, dokazujejo, da tega ni nameravala. Poleg tega je obstoj [zaupno] v nasprotju z internim zaznamkom tožeče stranke iz aprila 2005, sestavljenim na podlagi pritožb družbe E.ON [zaupno]. Vsekakor velja, da tudi če bi opravila [zaupno], je bila, kot je razvidno iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, ta vendarle predmet številnih izmenjav z družbo E.ON, pri čemer sta podjetji obžalovali [zaupno] drugega na svojih številnih sestankih in sta se v zvezi s tem poskušali pomiriti, kot je bilo že ugotovljeno (glej točko 164 zgoraj). Poleg tega glede domnevnih [zaupno], ki jih je tožeča stranka pridobila, zadostuje opozoriti, da je iz točke 101 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da se je prodaja tožeče stranke iz plinovoda MEGAL začela šele oktobra 2004 in da je bila njena količina vsaj do oktobra 2005 v bistvu primerljiva s količino, pridobljeno v okviru programa za sprostitev dobave plina.

264    Nazadnje, glede [zaupno] argumentacija tožeče stranke, ki se nanaša na [zaupno], ne more dokazati avtonomnosti njenega ravnanja in omajati ugotovitev Komisije, ki dokazujejo obstoj zadevne kršitve. Iz sodne prakse namreč izhaja, da je prikaz obstoja okoliščin, ki drugače osvetljujejo dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, in tako omogočajo, da druga sprejemljiva razlaga dejstev nadomesti tisto, ki jo je podala Komisija, da bi potrdila obstoj kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, upošteven samo, če se Komisija pri ugotavljanju obstoja kršitve opre samo na ravnanje zadevnih podjetij na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 186 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru pa ni tako, saj se Komisija opira na številne dokazne listine, za katere tožeča stranka, kot je razvidno iz navedenega, ni uspela dokazati, da nimajo dokazne vrednosti. Zlasti glede ovir za vstop [zaupno] te okoliščine nikakor ne morejo izključiti obstoja zadevne kršitve.

265    Drugič, glede argumentov tožeče stranke v zvezi z avtonomnostjo ravnanja družbe E.ON v Franciji je treba po eni strani navesti, da argumentacija, da se je družba E.ON odločila braniti svoj nacionalni trg in se le obrobno razviti v drugih evropskih državah in da družba E.ON francoskega trga ni nikdar štela za prednostnega, ne more omajati ugotovitev Komisije, ki dokazujejo obstoj kršitve, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v zgornji točki. Po drugi strani glede trditve tožeče stranke, da je družba E.ON kljub svojemu šibkemu interesu za francoski trg v Franciji ravnala agresivno, zadostuje opozoriti, da kot je razvidno zgoraj iz točke 198, prodaja družbe E.ON v Franciji ne more dokazati, da se ta ni čutila zavezane s spremnimi pismi.

266    Na drugem mestu, glede ekonomskih argumentov, ki naj jih Komisija ne bi preučila, je treba navesti, da se je Komisija v obravnavani odločbi primarno oprla na cilj omejevanja konkurence, ki ga imajo sporazum in usklajena ravnanja, ki so sankcionirani v členu 1 izpodbijane odločbe. Poleg tega je posredovala številne dokazne listine, ki po njenem mnenju dokazujejo obstoj tega sporazuma in teh usklajenih ravnanj ter tudi njihov omejevalni cilj. V zvezi s posebnim primerom sporazumov, ki se tako kot sporazumi v obravnavani zadevi nanašajo na spoštovanje domačih trgov, pa iz sodne prakse po eni strani izhaja, da imajo namen omejevati konkurenco in da spadajo v kategorijo sporazumov, ki jih člen 81(1) ES izrecno prepoveduje, ter da po drugi strani tega namena, katerega obstoj je bil z dokaznimi listinami nedvomno dokazan, ne more upravičiti analiza gospodarskih razmer, v katere se umešča zadevno protikonkurenčno ravnanje (glej v tem smislu zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 184 in navedena sodna praksa).

267    Vendar v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz preizkusa prvega tožbenega razloga ter drugega in tretjega dela tega tožbenega razloga, tožeča stranka ni uspela omajati dokaznih listin, ki so Komisiji omogočile ugotoviti obstoj zadevnega sporazuma in usklajenih ravnanj ter njihov protikonkurenčni cilj za vse obdobje, na katero se nanaša ta tožbeni razlog. V teh okoliščinah Komisiji ni mogoče očitati, da ni opravila splošne in poglobljene ekonomske presoje sektorja in ravnanja zadevnih podjetij. Glede sklicevanja na zgoraj v točki 207 navedeno sodbo Solvay proti Komisiji je treba navesti, da ta v obravnavani zadevi ni upoštevna, ker se je Komisija v nasprotju z dejstvi, na podlagi katerih je bila izdana ta sodba, v obravnavani zadevi lahko oprla na več dokaznih listin iz obdobja, na katero se nanaša ta tožbeni razlog, ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v zadnjem delu četrtega tožbenega razloga.

268    Nazadnje, v delu, v katerem tožeča stranka Komisiji očita tudi, da ni preučila dokazov o avtonomnosti njenega ravnanja v Nemčiji in ravnanja družbe E.ON v Franciji, zadostuje sklicevanje na prejšnje ugotovitve, zlasti iz zgoraj navedenih točk od 259 do 267, v okviru katerih je ovržena argumentacija tožeče stranke v zvezi z avtonomnostjo zadevnih podjetij.

269    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba četrti del zavrniti.

d)     Prvi del

270    Tožeča stranka poudarja, da so bila spremna pisma zaradi neobstoja enotne in trajajoče kršitve v celotnem obdobju od leta 1980 do leta 2005 v skladu s členom 25 Uredbe št. 1/2003 vsekakor zastarana.

271    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z odstavkoma 1 in 2 člena 25 Uredbe št. 1/2003 za pristojnost Komisije za nalaganje glob zaradi kršitev določb konkurenčnega prava načeloma velja petletni zastaralni rok, ki začne teči takrat, ko je bila kršitev storjena, pri trajajočih ali ponavljajočih se kršitvah pa takrat, ko kršitev preneha. V skladu z odstavkoma 3 in 4 iste določbe vsako dejanje Komisije, povezano s preiskavo ali postopkom v zvezi s kršitvijo, pretrga zastaranje, in sicer z dnem, na katerega je o dejanju uradno obveščeno vsaj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi, pretrganje pa velja za vsa udeležena podjetja. Nazadnje, iz odstavka 5 istega člena je razvidno, da začne zastaranje po vsakem pretrganju teči znova, vendar preteče najpozneje na dan, na katerega je minilo obdobje, enako dvakratnemu času zastaralnega roka, in Komisija ni naložila globe ali sankcije; ta rok se podaljša za čas, za katerega je bil zastaralni rok pretrgan.

272    Poleg tega je treba ugotoviti, da odločba o ugotovitvi kršitve ne pomeni kazni v smislu člena 25 Uredbe št. 1/2003 in tako zanjo ne velja zastaranje, predvideno s to določbo (glej po analogiji zgoraj v točki 203 navedeno sodbo Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točka 61). Poglavje VI Uredbe št. 1/2003, v katerem se obravnavajo sankcije, se namreč nanaša le na globe in periodične denarne kazni, nobena določba te uredbe pa ne omogoča ugotovitve, da se za odločbe Komisije, na katere se nanaša člen 7 in s katerimi Komisija ugotovi obstoj kršitve določb členov 81 ES ali 82 ES, uporabljajo sankcije iz navedenega poglavja. Torej zastaranje pooblastila za naložitev glob in periodičnih denarnih kazni ne pomeni zastaranja implicitnega pooblastila za ugotovitev kršitve (glej po analogiji zgoraj v točki 203 navedeno sodbo Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točki 62 in 63).

273    Argument tožeče stranke, da bi morala Komisija izkazati pravni interes za ugotovitev kršitve, ki jo pomenijo spremna pisma, ki so zastarala, je treba zavrniti. Kot je namreč razvidno iz predhodnih navedb, zastaranje možnosti naložitve sankcij ne pomeni zastaranja možnosti ugotovitve kršitve. V skladu s sodno prakso, ki jo navaja tožeča stranka, mora Komisija vsekakor izkazati pravni interes le takrat, ko namerava sprejeti odločbo o ugotovitvi kršitve, ki jo je zadevno podjetje že odpravilo (glej v tem smislu zgoraj v točki 203 navedeno sodbo Sumitomo Chemical in Sumika Fine Chemicals proti Komisiji, točka 37). V okviru tega dela pa argumentacija tožeče stranke temelji na domnevnem zastaranju kršitve – ali celo, kot zatrjuje v repliki, le na datumu začetka kršitve – in ne na tem, da je bila kršitev storjena v preteklosti.

274    V teh okoliščinah je argumentacija tožeče stranke neupoštevna v delu, v katerem se nanaša na zastaranje spremnih pisem ali kršitve.

275    Ugotoviti je treba, da je treba argumentacijo tožeče stranke v delu, v katerem se nanaša na neobstoj enotne in trajajoče kršitve, zavrniti kot neutemeljeno. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je lahko kršitev člena 81 ES posledica ločenega dejanja, niza dejanj ali tudi trajajočega ravnanja (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 81). V okviru kršitve, ki traja več let, to, da se omejevalni sporazum navzven izraža v različnih bolj ali manj oddaljenih časovnih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če se z različnimi dejanji, ki so del te kršitve, uresničuje samo en cilj, ta dejanja pa pomenijo enotno in trajajočo kršitev (zgoraj v točki 136 navedena sodba Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied proti Komisiji, točka 98).

276    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 203 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se sporazumi in usklajena ravnanja uvrščajo v okvir splošnega načrta, ki je opredeljeval smernice za ravnanja zadevnih podjetij na trgu in omejil njihovo tržno ravnanje za uresničenje enakega protikonkurenčnega in edinega gospodarskega cilja, in sicer omejiti vsakršno konkurenco med njimi glede plina, ki se prenese po plinovodu MEGAL. V točki 211 obrazložitve iste odločbe je v bistvu ugotovila, da ravnanje zadevnih podjetij pomeni enotno in trajajočo kršitev in „omejevanje konkurence kot cilj“.

277    Kot pa je med drugim razvidno iz preizkusa prvega tožbenega razloga (glej točki 142 in 143 zgoraj), tožeča stranka ni uspela niti omajati obstoja sporazuma o razdelitvi trgov v obravnavani zadevi pred letom 2000 niti dokazati razveljavitve navedenega sporazuma, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bil datum začetka kršitve, ki ga je ugotovila Komisija, kar zadeva Nemčijo, napačen.

278    Poleg tega, kot je med drugim razvidno iz preizkusa drugega dela tega tožbenega razloga, tožeča stranka napačno zatrjuje, da Komisija ni dokazala obstoja soglasja volj med zadevnimi podjetji za uporabo spremnih pisem po letu 2000. Prav tako ni bil sprejet noben argument tožeče stranke, s katerim se zatrjuje, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji med letoma 1999 in 2005 ne dokazujejo obstoja usklajenega ravnanja razdelitve trgov v povezavi s spremnimi pismi in izmenjave občutljivih podatkov med konkurenti.

279    V teh okoliščinah Komisija ni storila napake s tem, da je štela, da zadevna ravnanja pomenijo enotno in trajajočo kršitev ter „omejevanje konkurence kot cilj“, čeprav je trajanje navedene kršitve, kar zadeva nemški trg, napačno ugotovljeno.

280    Glede argumenta tožeče stranke, da je liberalizacija povzročila „velik prelom“, ki je omajal skupni cilj iz leta 1975, je treba navesti, da tožeča stranka ni dokazala, da ravnanja zadevnih podjetij niso vsa uresničevala enakega cilja, in sicer preprečiti – ali kar najbolj omejiti – vsakršno konkurenco glede njihovih strank, in sicer z dogovorom, da za dobavo plina po plinovodu MEGAL nobeno zadevno podjetje ne bo vstopilo na tradicionalni nacionalni trg drugega podjetja, kot je Komisija navedla v točki 205 obrazložitve izpodbijane odločbe. Poleg tega, kot je razvidno iz predhodnih navedb, dokazi, ki jih je predložila Komisija, potrjujejo, da so se ta podjetja tudi po datumu, ki je bil v Prvi direktivi o plinu določen za njen prenos, sklicevala na spremna pisma in da so jih štela za zavezujoča.

281    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tretji del zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o njegovi dopustnosti v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na priloge k tožbi.

282    Zato je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.

3.     Tretji tožbeni razlog: očiten neobstoj dokazov o obstoju sporazuma in/ali usklajenega ravnanja, v okviru katerega se za družbo E.ON v Franciji omeji uporaba plina, prenesenega po plinovodu MEGAL

283    Ta tožbeni razlog, ki je naveden podredno in v okviru katerega tožeča stranka trdi, da v zvezi s francoskim trgom ni mogoče ugotoviti nobene kršitve člena 81 ES, se deli na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 81 ES zaradi neobstoja kršitve na francoskem trgu kot posledice pisma Direktion G, drugič, na kršitev člena 81 ES zaradi očitno napačne razlage sestankov in izmenjav med zadevnimi podjetji v zvezi s Francijo, in tretjič, podredno, na kršitev člena 81 ES zaradi izjeme v zvezi z dejavnostjo države v Franciji pred januarjem 2003.

a)     Prvi del

284    Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da na podlagi pisma Direktion G ni mogoče ugotoviti nobene kršitve člena 81 ES v zvezi s francoskim trgom. V zvezi s tem v bistvu navaja tri očitke, ki se nanašajo, prvič, na nejasnost tega pisma in na kršitev domneve nedolžnosti, drugič, na očitno napačno razlago tega pisma, in tretjič, na neobstoj dokazov, ki jih je Komisija predložila v utemeljitev svoje razlage tega pisma.

285    Na prvem mestu, tožeča stranka se v zvezi z očitkom glede nejasnosti pisma Direktion G in kršitve načela domneve nedolžnosti sklicuje na protislovje med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo v zvezi s prepovedmi, ki jih določa to pismo.

286    V zvezi s tem je treba navesti, da je Komisija v točki 50 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da „[spremna] pisma do začetka veljave Prve direktive […] o plinu leta 2000 niso nalagala nobene izrecne omejitve [družbi E.ON], glede na to, da je [tožeča stranka] imela monopol na področju uvoza plina v Francijo“. Kar zadeva izpodbijano odločbo, je iz nje razvidno, da je Komisija med drugim menila, da je pismo Direktion G vsebovalo omejitve za družbo E.ON. Komisija je tako v točki 222 obrazložitve navedla, da „je bil namen tega pisma, da družbi E.ON onemogoči […], da bi francoske odjemalce oskrbovala s plinom, prenesenim po [plinovodu] MEGAL, ki je za [družbo E.ON] pomenil glavni dostop za uvoz plina prek Nemčije na francoski trg“.

287    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti – ne da bi se bilo treba izreči glede obstoja razhajanja med obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah in izpodbijano odločbo ali preučiti pojasnila Komisije v zvezi s tem – da je argumentacija tožeče stranke glede tega vsekakor brezpredmetna. Še zlasti iz nje ni mogoče sklepati, da je pismo Direktion G dvoumno in da ne more pomeniti sporazuma o razdelitvi trgov, ne da bi kršilo domnevo nedolžnosti.

288    Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah je namreč pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejstev in pravna presoja le začasni. Ni nujno, da je poznejša odločba prepis navedb o očitkih, pri čemer pa mora Komisija upoštevati elemente, ki izhajajo iz upravnega postopka, da bi ali odstopila od očitkov, ki ne bi bili utemeljeni, ali za utemeljitev očitkov izboljšala oziroma dopolnila svoje trditve glede dejanskega stanja in prava (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 14, in z dne 17. novembra 1987 v združenih zadevah BAT in Reynolds proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 4487, točka 70, ter zgoraj v točki 215 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 67).

289    Na drugem mestu je treba glede očitka tožeče stranke v zvezi z očitno napačno razlago pisma Direktion G navesti, kar zadeva, prvič, neskladje besedila spremnih pisem, da Komisija ni menila, da sta besedili navedenih pisem skladni. Poleg tega okoliščina, da pismo Direktion G ni napisano enako ali v skladu s pismom Direktion I, ne vpliva na možnost, da Komisija ugotovi, da imata ti pismi podoben cilj, in sicer razdeliti nacionalne trge s plinom in zadevnim podjetjem omejiti dostop do posameznega nacionalnega trga.

290    Drugič, zato je ob upoštevanju vsebine pisma Direktion G treba preveriti, ali je Komisija lahko pravilno ugotovila, da se je z navedenim pismom družbi E.ON v Franciji poskušalo prepovedati trženje plina, ki se je prenašal po plinovodu MEGAL.

291    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v pismu Direktion G navedeno:

„[…]

Prenosne zmogljivosti, ki so [družbi GDF] v okviru pogodbe bile ali ji bodo dodeljene, se nanašajo na plin, ki ga je [družba GDF] kupila ali ga bo kupila in ki bo [družbi MEGAL] in/ali [družbi MEGAL Finco] dostavljen zato, da se za račun [družbe GDF] prenese v Francijo in tam porabi.

Prenosne zmogljivosti, ki so v okviru pogodbe bile ali bodo dodeljene družbi [E.ON], se nanašajo na prenos s kakršnim koli drugim namenom tranzita, prenos plina po plinovodu in prenos plina, ki je iz plinovoda prevzet v Zvezni republiki Nemčiji in je namenjen porabi v Zvezni republiki Nemčiji ali ga je družba [E.ON] kupila za tranzit preko Zvezne republike Nemčije.

[…]“

292    Res je treba ugotoviti, da v pismu Direktion G – ob upoštevanju njegovega besedila – družbi E.ON ni izrecno prepovedana dostava ali dobava plina, ki se po plinovodu MEGAL prenaša v Francijo.

293    Kot pa je Komisija navedla v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, je iz pisma Direktion G mogoče sklepati, da če je treba plin, ki ga tožeča stranka prenaša po plinovodu MEGAL, odpraviti proti Franciji, je treba plin, ki ga po tem plinovodu prenaša družba E.ON, ali prevzeti v Nemčiji ali ga prenesti s kakršnim koli namenom tranzita, kar pomeni, da družba E.ON ni pooblaščena za dovajanje plina, ki se po tem plinovodu prenaša v Francijo. Izraz „s kakršnim koli namenom tranzita“ je namreč treba brati ob upoštevanju prejšnjega odstavka, ki tožeči stranki pripisuje prenosne zmogljivosti za plin, dostavljen „z namenom tranzita za [njen] račun […] v Francijo“. Ta izraz torej pomeni, da ima družba E.ON prenosne zmogljivosti za dostavo plina, ki je v tranzitu in je namenjen drugam kot v Francijo. Plin, ki bi ga družba E.ON lahko prenesla po plinovodu MEGAL, bi tako v skladu z navedenim pismom moral biti namenjen ali potrošnji v Nemčiji ali tranzitu v državo, ki ni Francija.

294    Čeprav v pismu Direktion G družbi E.ON prodaja plina v Franciji ni izrecno prepovedana, pa vseeno omejuje njene možnosti, da ga v to državo prenese po plinovodu MEGAL, s tem pa tudi možnosti prodaje plina, ki je prišel po tem plinovodu. Ni torej mogoče preprosto šteti, da je bil cilj navedenega pisma, kot trdi tožeča stranka, opredeliti pogoje za prenos po plinovodu MEGAL za tretje osebe.

295    To razlago potrjuje pismo Direktion G v povezavi s prilogo 2 k sporazumu MEGAL. [zaupno] Plin, ki se je prenesel za družbo E.ON, torej ni imel izhoda v Francijo in zato se v tej državi ni mogel prodajati. [zaupno]

296    Komisija torej v točki 222 obrazložitve izpodbijane odločbe ni napačno navedla, da je bil cilj pisma Direktion G družbi E.ON onemogočiti, da bi francoske odjemalce oskrbovala s plinom, prenesenim po plinovodu MEGAL. Kar zadeva argumentacijo tožeče stranke, podano v repliki, da druga sprejemljiva razlaga dejstev lahko nadomesti tisto, ki jo je podala Komisija, je treba znova opozoriti, da se sodna praksa, na kateri temelji ta argumentacija, nanaša na položaj, v katerem se Komisija za ugotovitev obstoja kršitve opira le na ravnanje zadevnih podjetij na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 186) in v katerem Komisija nima na voljo dokaznih listin. V obravnavani zadevi pa ni tako. Pismo Direktion G je namreč ob upoštevanju njegove oblike in besedila treba šteti za dokazno listino, tako da se navedena sodna praksa ne uporablja. Enako velja za elemente, ki potrjujejo njegovo vsebino, in sicer za sporazum MEGAL in prilogo 2 k temu.

297    Na zadnjem mestu, kar zadeva očitek tožeče stranke, da Komisija ni predložila dokaza, ki bi dokazoval, da je bil cilj in/ali posledica pisma Direktion G omejevanje razvoja družbe E.ON v Franciji, ga je treba ovreči. Kot namreč izhaja iz predhodnih navedb, Komisija tega pisma ni napačno razlagala. Torej čeprav dokazi, ki jih je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, ne bi podpirali njene razlage, to na navedeno razlago, ki jo poleg tega potrjuje sporazum MEGAL v povezavi z njegovo prilogo 2, ne bi vplivalo.

298    Vsekakor je treba dodatno ugotoviti, da kot je razvidno iz točk od 299 do 303 v nadaljevanju, argumenti tožeče stranke ne omajejo dokazov, ki jih je Komisija v izpodbijani odločbi navedla v utemeljitev svoje razlage.

299    Prvič, argument tožeče stranke, da je Komisija s tem, da je v točki 198 obrazložitve izpodbijane odločbe priznala, da je bila ob podpisu spremnih pisem morebitna konkurenca s strani družbe E.ON pravno izključena, ker je imela tožeča stranka monopol, potrdila, da cilj in/ali posledica pisma Direktion G načeloma ni moglo biti omejevanje prodaje družbe E.ON v Franciji, je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 70.

300    Drugič, argumente tožeče stranke, s katerimi se izpodbija upoštevnost sklicevanja na prilogo 2 k sporazumu MEGAL, je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 295.

301    Tretjič, kar zadeva trditev Komisije iz točke 198 obrazložitve izpodbijane odločbe, da stiki, ki so jih zadevna podjetja imela od leta 1999, potrjujejo, da je obstajala zveza med ravnanjem družbe E.ON na francoskem trgu in ravnanjem tožeče stranke na nemškem, je treba najprej navesti, da se Komisija ni oprla posebej na to trditev, da bi potrdila svojo razlago pisma Direktion G. Kot je razvidno iz navedene točke obrazložitve, gre v bistvu za enega od dejavnikov, ki so se na splošno upoštevali v utemeljitev tega, da se je sporazum in/ali usklajeno ravnanje nanašalo tudi na prodajo plina družbe E.ON v Franciji iz plinovoda MEGAL. Argumentacija tožeče stranke v zvezi s to trditvijo torej v okviru tega dela ni upoštevna. Dalje, ugotoviti je treba, da noben dokaz ne dokazuje, da bi bila trditev Komisije „neveljavna“, kot navaja tožeča stranka. Zadnjenavedena v tožbi niti ne podaja nobenega dokaza. Nasprotno pa trditev Komisije potrjuje zlasti kratko poročilo v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 2. julija 2004, v katerem je navedeno, da se je družba E.ON prostovoljno odrekla delovanju na francoskem trgu do poletja 2003 in da se je zaradi dejavnosti tožeče stranke v Nemčiji njena prodajna dejavnost v Franciji povečala, kar potrjuje obstoj zveze med prodajami podjetij na vzajemnih trgih. Enako velja za kratko poročilo družbe E.ON z dne 5. oktobra 2005 v zvezi s sestankom z dne 11. oktobra 2005, iz katerega je razvidno, da je družba E.ON konec leta 2003 začela prodajati plin v Franciji kot odziv na dejavnosti tožeče stranke v Nemčiji.

302    Četrtič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija ni storila napake s tem, da je navedla, da se s svojo razlago pisma Direktion G pridružuje razlagi pravne službe tožeče stranke. Iz elektronskih sporočil z dne 9. in 17. februarja 2000 je res razvidno, da se je navedena pravna služba spraševala, ali bi družba E.ON prek plinovoda MEGAL lahko prenašala plin za tretje osebe, in da je navedla, da je v preteklosti že sprejela razlago v korist družbe E.ON, saj je presodila, da lahko ta tretjo osebo, ki želi plin prenašati po tem plinovodu, obveže, da sklene pogodbo z njo in ne z družbo MEGAL Finco. Vendar je ista pravna služba kljub temu dvomu izrecno zatrdila, da vsebina navedenega pisma pomeni veliko „razdelitev trga“ med zadevnimi podjetji. To torej pomeni, da je pravna služba tožeče stranke menila, da to pismo družbi E.ON omejuje možnost, da bi v Franciji tržila plin iz plinovoda MEGAL. Tožeča stranka torej napačno trdi, da navedeni elektronski sporočili utemeljujeta njeno razlago.

303    Petič, zavrniti je treba argumente tožeče stranke, s katerimi izpodbija dokazne listine, ki jih je Komisija predložila v utemeljitev svojih trditev, in sicer izmenjavo dopisov z dne 13. in 21. maja 2002 in elektronskega sporočila z dne 16. marca 2004. Najprej je treba navesti, da kot je razvidno iz točk 81 in 96 obrazložitve izpodbijane odločbe, Komisija teh dokumentov ni uporabila za potrditev svoje razlage pisma Direktion G, temveč v bistvu za ugotovitev, da je zadevni sporazum še vedno veljal. Dalje, kar zadeva argumente v zvezi z izmenjavo dopisov z dne 13. in 21. maja 2002, jih je treba zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 168. Nazadnje, kar zadeva argumente v zvezi z elektronskim sporočilom z dne 16. marca 2004, jih je po eni strani treba v delu, v katerem se nanašajo na dokazno vrednost navedenega elektronskega sporočila, zavrniti iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 174. Po drugi strani jih je treba zavrniti v delu, v katerem se izpodbija upoštevnost obstoja razpoložljivih neuporabljenih zmogljivosti. Elektronsko sporočilo z dne 16. marca 2004 namreč ob izrecnem sklicevanju na sporazume MEGAL in upoštevanju trditve, da si je tožeča stranka pridržala vse zmogljivosti, uvoz družbe E.ON v Franciji opredeljuje kot „nezakonit“. Kar zadeva [zaupno], se Komisija v utemeljitev svoje argumentacije ni oprla na tak dejavnik, tako da navedbe tožeče stranke v zvezi s tem niso upoštevne.

304    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi del zavrniti.

b)     Drugi del

305    Tožeča stranka v okviru tega dela trdi, da na podlagi sestankov in izmenjav med zadevnimi podjetji ni mogoče ugotoviti nobene kršitve člena 81 ES na francoskem trgu. V zvezi s tem izpodbija upoštevnost petih sestankov, na katere se je Komisija oprla, da bi ugotovila obstoj usklajenega ravnanja.

306    Ker so bili argumenti tožeče stranke v zvezi z dokumenti, ki se nanašajo na teh pet sestankov, in sicer z dne 27. februarja 2003, 2. septembra 2003, 16. marca 2004, 27. maja 2004 in 2. julija 2004, zavrnjeni (glej zlasti točke 237, 238, 252 in 253 zgoraj), je treba ta del zavrniti.

c)     Tretji del

307    Tožeča stranka meni, da v skladu z načelom izjeme od uporabe člena 81 ES zaradi ukrepanja države Komisija za datum začetka kršitve na francoskem trgu ne bi smela šteti datuma pred januarjem 2003, kar je datum prenosa Prve direktive o plinu v francosko pravo in sprejetja zakona iz leta 2003, s katerim se je pravno končal njen zakoniti monopol na področju uvoza in izvoza plina, francoski trg pa odprl za konkurenco za upravičene odjemalce.

308    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je Komisija v zvezi s kršitvijo, storjeno v Franciji, kot je razvidno iz člena 1 izpodbijane odločbe, navedla, da je ta trajala vsaj od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005. Iz tega sledi, da je treba ta del zavrniti v delu, v katerem bi se lahko nanašal na obdobje pred 10. avgustom 2000, glede na to, da Komisija za navedeno obdobje ni ugotovila obstoja kršitve v Franciji. Zlasti je treba zavrniti argument tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala svoje ugotovitve, navedene v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, na podlagi katere je bila izdana sodba Sodišča z dne 23. oktobra 1997 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑159/94, Recueil, str. I‑5815), v skladu s katero je zakoniti monopol tožeče stranke na področju uvoza prepovedoval vsakršno konkurenco tujih operaterjev v Franciji, saj je navedena ugotovitev predhodna obdobju v obravnavani zadevi.

309    Preučiti je torej treba, ali je – kar zadeva Francijo – mogoče izključiti, da so zadevna podjetja v obdobju od vključno 10. avgusta 2000 do januarja 2003 kršila člen 81 ES.

310    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v točki 289 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je bil zakoniti monopol tožeče stranke na področju uvoza v francoski zakonodaji uradno odpravljen šele z začetkom veljave zakona iz leta 2003. Vendar je poudarila, da so bili francoski organi v skladu s pravom Unije zavezani k odpravi tega monopola po poteku roka, določenega za izvajanje Prve direktive o plinu, in sicer 10. avgusta 2000. Dodala je, da se tožeča stranka kot javno podjetje ne more sklicevati na to, da francoski organi Prve direktive o plinu niso pravočasno prenesli v nacionalno zakonodajo. Tako je v točki 291 obrazložitve v zvezi z dobavo plina v Franciji navedla, da se je z ravnanjem, ki je bilo predmet preiskave, člen 81 Pogodbe ES kršil vsaj od 10. avgusta 2000.

311    To presojo je treba potrditi.

312    Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se člena 81 ES in 82 ES nanašata samo na protikonkurenčna ravnanja, za katera so se podjetja odločila na svojo pobudo. Če je protikonkurenčno ravnanje podjetjem naloženo z nacionalno zakonodajo ali če ta ustvarja pravni okvir, ki odpravlja vsakršno možnost njihovega konkurenčnega ravnanja, se člena 81 ES in 82 ES ne uporabljata. V takem položaju namreč omejevanje konkurence, v skladu z vsebino teh določb, ni posledica samostojnega ravnanja podjetij. Nasprotno pa se člena 81 ES in 82 ES lahko uporabljata, če se izkaže, da nacionalna zakonodaja pušča možnost konkurence, ki se lahko prepreči, omeji ali izkrivi s samostojnim ravnanjem podjetij (sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1997 v združenih zadevah Komisija in Francija proti Ladbroke Racing, C‑359/95 P in C‑379/95 P, Recueil, str. I‑6265, točki 33 in 34, in z dne 11. septembra 2003 v zadevi Altair Chimica, C‑207/01, Recueil, str. I‑8875, točki 30 in 31).

313    V obravnavani zadevi je treba najprej opozoriti, da so morali francoski organi s potekom roka za prenos Prve direktive o plinu, katere cilj je bil ustvariti konkurenčen trg s plinom, opustiti uporabo vseh določb, ki tej direktivi nasprotujejo. Takih določb še zlasti niso smeli uporabljati zoper konkurente tožeče stranke, ki so želeli vstopiti na francoski trg s plinom. Primarnost prava Unije namreč zahteva, da se določbe nacionalnega prava, ki so v nasprotju s predpisom Unije, ne glede na to, ali so bile sprejete pred njim ali po njem, ne uporabijo (sodba Sodišča z dne 9. septembra 2003 v zadevi CIF, C‑198/01, Recueil, str. I‑8055, točka 48).

314    Poleg tega je treba poudariti, da je med subjekti, zoper katere so lahko usmerjene določbe direktive, ki lahko imajo neposredni učinek, organ, ki je ne glede na pravno obliko na podlagi akta javnega organa odgovoren, da pod nadzorom tega organa zagotovi storitev javnega pomena, in ki ima v ta namen posebne pristojnosti, ki presegajo tiste, ki izhajajo iz običajnih pravil, ki se uporabljajo pri odnosih med posamezniki (sodba Sodišča z dne 12. julija 1990 v zadevi Foster in drugi, C‑188/89, Recueil, str. I‑3313, točka 18), kakršen je primer tožeče stranke.

315    Dalje, kot je Komisija pravilno navedla v točki 290 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba ugotoviti, da so dobavitelji plina od avgusta 2000 lahko vstopali na francoski trg in da so nekateri odjemalci postali upravičeni. Tožeča stranka poleg tega priznava, da je avgusta 2000 samoiniciativno sprejela prehodni sistem dostopa tretjih do omrežja, kar je omogočilo postopno odprtje za konkurenco na francoskem trgu. Prav tako so francoski organi v okviru zadeve, v kateri je bila izdana sodba Sodišča z dne 28. novembra 2002 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑259/01, Recueil, str. I‑11093, točki 12 in 13), izjavili, da je prehodni sistem dostopa do prenosnega in distribucijskega omrežja plina, ki je veljal od 10. avgusta 2000, upravičenim odjemalcem v smislu člena 18 Prve direktive o plinu omogočal, da do plinovodnega omrežja dostopijo prek pogodb o oskrbovanju s plinom, sklenjenih vsaj za eno leto. Uporaba tega sistema naj bi upravičenim odjemalcem omogočila vnovična pogajanja glede njihovih pogodb o dobavi plina in celo zamenjavo dobavitelja. Eno leto po uvedbi navedenega sistema naj bi na francoskem trgu 14 % upravičenih odjemalcev zamenjalo dobavitelja in pojavili naj bi se 4 novi gospodarski subjekti.

316    Nazadnje, kot je razvidno iz pripravljalnega zaznamka k sestanku „Tour d’horizon“ z dne 20. decembra 2001, omenjenega v točki 116 obrazložitve izpodbijane odločbe, je družba E.ON v Franciji odprla prodajno pisarno. To se ne bi zgodilo, če bi bil francoski trg takrat popolnoma zaprt za konkurenco. Prav tako je iz kratkega poročila v zvezi s sestankom „Tour d’horizon“ z dne 2. julija 2004 razvidno, da se je družba E.ON prostovoljno vzdržala delovanja na francoskem trgu do poletja 2003. Njena neaktivnost na francoskem trgu torej vsaj do takrat ni bila posledica zakonske omejitve.

317    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da čeprav je zakon iz leta 1946 uradno še veljal, od 10. avgusta 2000 ni bilo več mogoče šteti, da je dejansko nalagal zadevno protikonkurenčno ravnanje ali ustvarjal pravni okvir, ki bi onemogočal vsakršno možnost za konkurenčno ravnanje s strani zadevnih podjetij v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 312. Tožeča stranka torej napačno trdi, da Komisija po eni strani ni mogla šteti, da se je zatrjevana kršitev začela 10. avgusta 2000, in po drugi, da je imela tožeča stranka na podlagi zakona iz leta 1946 zakonski monopol na področju uvoza in dobave plina, saj je ta položaj ostal nespremenjen. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – ta položaj zakonskega monopola ni ostal nespremenjen do sprejetja zakona iz leta 2003, glede na to, da so francoski organi do 10. avgusta 2000 morali prenesti Prvo direktivo o plinu in da je tožeča stranka sama priznala, da je avgusta 2000 samoiniciativno sprejela prehodni sistem dostopa tretjih do omrežja, kar je omogočilo postopno odprtje konkurenci na francoskem trgu.

318    Zgoraj navedenih ugotovitev ne omaje to, da je iz zgoraj v točki 315 navedene sodbe Komisija proti Franciji z dne 28. novembra 2002, točka 21, razvidno, da od 10. avgusta 2000 ni mogoče šteti, da ravnanja gospodarskih operaterjev, v konkretnem primeru tožeče stranke, pomenijo pravilno izpolnjevanje obveznosti Pogodbe. V obravnavani zadevi je namreč za preverbo, ali se člen 81 ES uporablja, upoštevno samo vprašanje, ali je zakon iz leta 1946 od tega datuma naprej nalagal zadevno protikonkurenčno ravnanje ali ustvarjal pravni okvir, ki je onemogočal vsakršno možnost za konkurenčno ravnanje. Kot je razvidno iz predhodnih navedb, pa v obravnavani zadevi ni tako. Vsekakor se subjekt, ki je, tako kot tožeča stranka, predmet državnega nadzora, ne more sklicevati na to, da država ni spoštovala obveznosti na podlagi PDEU, da bi upravičil protikonkurenčno ravnanje, ki ga navedena pogodba prepoveduje.

319    Prav tako je treba zavrniti argument tožeče stranke, da „odprtja“, ki ga je dokazala za obdobje od vključno avgusta 2000, ni mogoče enačiti s koncem zakonskega monopola ali da zakonodajalec ni potrdil uvedenih prehodnih pravil o dostopu tretjih do omrežja. Komisija bi namreč morala položaj francoskega trga s plinom preučiti objektivno, ne pa samo teoretično, da bi preverila, ali bi zakon iz leta 1946 kljub uradnemu obstoju zakonskega monopola na področju uvoza, ki je bil z njim predviden, lahko preprečil obstoj vsakršne konkurence na trgu. Izvor in narava ukrepov, ki so to odprtje omogočili, ne moreta vplivati na ugotovitev iz točke 290 obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero se je konkurenca na francoskem trgu dejansko lahko izvajala.

320    Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni nič „paradoksalnega“ v tem, da se je Komisija oprla na to, da so konkurenti tožeče stranke mogli oskrbovati upravičene odjemalce v Franciji od 10. avgusta 2000, saj je ta položaj izključno posledica njenega ravnanja. Prav tako tožeča stranka napačno navaja, da se jo s tem kaznuje za sodelovanje pri liberalizaciji ter da je to v nasprotju s cilji Unije in konkurenčno politiko. Poleg tega je Komisija v obravnavani zadevi sankcionirala zadevni sporazum in usklajena ravnanja, ne pa tega, da je tožeča stranka z 10. avgustom 2000 pričela delno in omejeno izvajati Prvo direktivo o plinu. Tožeča stranka bi v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 313, vsekakor morala prispevati k izvajanju Prve direktive s plinom, kar je, čeprav nepopolno, storila s svojim ravnanjem od 10. avgusta 2000.

321    Poleg tega je, kot trdi tožeča stranka, iz sodne prakse razvidno, da se v skladu z načelom pravne varnosti podjetju za preteklo ravnanje ne sme naložiti niti kazenskih niti upravnih sankcij, če je bilo to ravnanje naloženo z nacionalnim zakonom, ki izključuje možnost konkurence, ki jo lahko podjetja z avtonomnimi ravnanji preprečijo, omejijo ali izkrivljajo (glej v tem smislu zgoraj v točki 313 navedeno sodbo CIF, točka 53). Vendar se ta sodna praksa v obravnavani zadevi ne uporablja, saj je, kot je bilo že navedeno, kljub uradnemu obstoju zakona iz leta 1946 obstajala dejanska možnost konkurence, ki jo je bilo mogoče omejevati. Poleg tega ta zakon ni nalagal zadevnega ravnanja iz obravnavane zadeve.

322    Kar zadeva argument tožeče stranke, da pravni in uredbeni okvir pred začetkom izvajanja Prve direktive o plinu novim konkurentom nista nudila zadostne pravne varnosti, ga je prav tako treba zavrniti, ker kot je bilo ugotovljeno, kljub obstoju zakona iz leta 1946 ni bila izključena vsakršna možnost konkurenčnega ravnanja z njihove strani in ker se je družba E.ON prostovoljno vzdržala delovanja na francoskem trgu do poletja 2003. Poleg tega je iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 313, jasno razvidno, da se določb zakona iz leta 1946 od vključno 10. avgusta 2000 ni smelo uporabiti zoper tuje operaterje, ki so želeli v Franciji dobavljati plin ob upoštevanju nepogojnih in natančnih določb Prve direktive o plinu. V teh okoliščinah se ni mogoče sklicevati na domnevno pravno negotovost, ki naj bi obstajala pred dejanskim prenosom Prve direktive o plinu, da bi se upravičilo ravnanje zadevnih podjetij. V zvezi s tem je treba tudi navesti, da je operater velikosti družbe E.ON imel potrebna sredstva, da od vključno 10. avgusta 2000 izkoristi prednosti liberalizacije s sklicevanjem na neposredni učinek določb direktive, tudi če ta ni bila prenesena v francosko pravo. Poleg tega je, kot je razvidno iz točke 290 obrazložitve izpodbijane odločbe, družba E.ON v Belgiji dobavljala plin po poteku roka za prenos Prve direktive o plinu in pred sprejetjem ukrepov v zvezi s prenosom te direktive. Prav tako – v nasprotju z argumentacijo tožeče stranke – Komisija družbi E.ON ni očitala, da se je na francoskem trgu razvila šele po januarju 2003, ampak je zadevnim podjetjem očitala le, da so sklenila sporazum o razdelitvi trgov, ki je v nasprotju s členom 81 ES.

323    Iz navedenega izhaja, da je Komisija upravičeno ugotovila, da so zadevna podjetja kršila člen 81 ES, kar zadeva Francijo, v obdobju od vključno 10. avgusta 2000 do januarja 2003. Zato je Komisija, ne da bi kršila to določbo, v obravnavani zadevi določila, da je datum začetka kršitve na francoskem trgu 10. avgust 2000.

324    Tretji del je zato treba zavrniti, posledično pa tudi tretji tožbeni razlog v celoti.

4.     Četrti tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja med zadevnimi podjetji po avgustu 2004

325    Ta tožbeni razlog, ki je naveden popolnoma podredno in v okviru katerega tožeča stranka navaja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja sporazuma in/ali usklajenega ravnanja med zadevnimi podjetji po 13. avgustu 2004, se deli na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 81 ES zaradi neobstoja soglasja volj med zadevnimi podjetji glede uporabe spremnih pisem po avgustu 2004, drugič, na kršitev člena 81 ES zaradi očitno napačne presoje sestankov in izmenjav med temi podjetji po avgustu 2004, in tretjič, podredno, na kršitev člena 81 ES, pravil o izvajanju dokazov in obveznosti obrazložitve zaradi neobstoja dokaza glede obstoja kršitve na francoskem trgu po avgustu 2004.

326    Pred preučitvijo teh delov je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso sistem konkurence, ki ga določata člena 81 ES in 82 ES, usmerjen k ekonomskim posledicam sporazumov ali vsakršni primerljivi obliki dogovora oziroma usklajevanja in ne k njihovi pravni obliki. Da bi se lahko pri omejevalnih sporazumih, ki so prenehali veljati, uporabil člen 81 ES, zadostuje, da se njihove posledice nadaljujejo po njihovem uradnem prenehanju. Iz tega izhaja, da se trajanja kršitve ne sme presojati na podlagi obdobja, v katerem velja sporazum, ampak na podlagi obdobja, v katerem so zadevna podjetja ravnala na način, ki je prepovedan s členom 81 ES (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točka 187 in navedena sodna praksa).

327    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 299 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je kršitev prenehala, ko so zadevna podjetja dejansko prenehala uporabljati pismi Direktion I in Direktion G ter pogodbeno omejitev, ki je tožeči stranki preprečevala uporabo izstopnih točk plinovoda MEGAL v Nemčiji za oskrbovanje strank s plinom. Čeprav sta bili ti pismi uradno razveljavljeni s sporazumom iz leta 2004, je Komisija v točki 300 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se zadevna zavezujoča omejitev ni mogla končati prej kot konec septembra 2005. Upoštevala je to, da je začasni sporazum z dne 9. septembra 2005 tožeči stranki omogočil trženje prenosnih zmogljivosti na plinovodu MEGAL od 1. oktobra 2005 in da je sporazum iz leta 2005 začel veljati 13. oktobra 2005. Poleg tega je v isti točki obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je vzporedna prodaja plina, ki je prišel iz tega plinovoda in ga je tožeča stranka prodala strankam s sedežem v Nemčiji, šele oktobra 2005 občutno presegla količine, ki jih je kupila v okviru programa za sprostitev dobave plina. Menila je torej, da se je člen 81 ES uporabljal, glede na to, da so se usklajevanja nadaljevala po tem, ko je sporazum MEGAL prenehal veljati, in so še naprej učinkovala do nadomestitve tega sporazuma.

328    Iz tega sledi, da je Komisija štela, da se je kršitev nadaljevala po sporazumu iz leta 2004, pri čemer se ni oprla samo na dokaze, ki dokazujejo, da so zadevna podjetja kljub uradni razveljavitvi spremnih pisem ta še naprej uporabljala, ampak tudi na to, da so pogodbene prepovedi, ki so tožeči stranki onemogočale uporabo izstopnih točk iz plinovoda MEGAL v Nemčiji in so navedene v prilogi 2 k sporazumu MEGAL, po sprejetju sporazuma iz leta 2004 še vedno veljale.

329    Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti več delov tega tožbenega razloga.

a)     Prvi del

330    Tožeča stranka v okviru tega dela navaja, da izpodbijana odločba krši člen 81 ES zaradi neobstoja soglasja volj zadevnih podjetij glede uporabe spremnih pisem po avgustu 2004.

331    Tožeča stranka v zvezi s tem v bistvu navaja dva očitka, ki se nanašata, prvič, na očitno napako pri presoji, in drugič, na to, da dokazi, ki jih navaja Komisija, nimajo dokazne vrednosti.

–       Prvi očitek

332    Tožeča stranka poudarja, da je Komisija storila očitno napako pri presoji njene udeležbe pri programu za sprostitev dobave plina, zlasti s tem, da je štela, da to, da je leta 2004 prodajala plin na jugu Nemčije, ne dokazuje neobstoja razdelitve trgov.

333    Prvič, v zvezi s tem je treba navesti, da v nasprotju z navedbami tožeče stranke obstoj prodaje plina iz plinovoda MEGAL v Nemčiji od oktobra 2004 ne pomeni dokaza o tem, da se spremna pisma niso več štela za zavezujoča. Opozoriti je namreč treba, da kot je razvidno iz točke 73 obrazložitve izpodbijane odločbe [zaupno]. Kot je ugotovila Komisija, je torej tožeča stranka od leta 2003 v Nemčiji plin prodajala le v omejenem obsegu. Poleg tega prodaja plina iz plinovoda MEGAL, ki se je začela šele leta 2004, pomeni razmeroma majhen del (ali kot je Komisija navedla v točki 101 obrazložitve izpodbijane odločbe, „razmeroma minimalen“ del) celotne prodaje tožeče stranke v Nemčiji in je ni mogoče šteti, kot navaja tožeča stranka, za pomembno. Namreč, v letih 2004 in 2005 [zaupno]. Nazadnje, iz točke 101 obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je količine plina iz plinovoda MEGAL, ki jih je tožeča stranka prodala v Nemčiji od leta 2004 do septembra 2005, skoraj izključno kupila družba E.ON v okviru programa za sprostitev dobave plina in da jih je bilo treba v skladu z odločbo nemških organov, s katero je bila dovoljena združitev družb E.ON in Ruhrgas, obvezno sprostiti.

334    Ob upoštevanju vseh teh značilnosti prodaja plina iz plinovoda MEGAL res dokazuje obstoj pridobivanja odjemalcev, kot je navedla tožeča stranka. Vendar ne dokazuje, da spremna pisma niso bila zavezujoča. Poleg tega dokazne listine v bistvu dokazujejo, kot je Komisija navedla v točki 102 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je tožeča stranka menila, da zaradi pogodbenih dogovorov z družbo E.ON ne bo mogla prodati večjih količin, kot jih je pridobila v okviru programa za sprostitev dobave plina (glej v nadaljevanju zlasti točke od 337 do 339). V zvezi z argumentom, da bi Komisija morala upoštevati ponudbe tožeče stranke, zadostuje opozoriti, da te nikakor ne bi dokazale obstoja konkurence (glej točko 196 zgoraj), sploh zato, ker je tožeča stranka v svojem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah sama priznala, da nobena od ponudb, ki jih je navedla, ni bila uspešna. Argument tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala tega, da so dobave plina, izvršene od septembra 2005, deloma ustrezale pogodbam, ki so rezultat pogajanj od leta 2004, se obravnava v nadaljevanju v točki 350.

335    Drugič, argument, da Komisija ni pojasnila, zakaj aktivna udeležba pri programu za sprostitev dobave plina in uporaba količin plina, ki so v okviru tega programa kupljene za ponovno prodajo v Nemčiji, ne dokazujeta neobstoja omejevalnega sporazuma, ni upošteven, saj mora Komisija ugotoviti obstoj kršitve in ne njenega neobstoja. Udeležba pri programu za sprostitev dobave plina nikakor ne dokazuje neobstoja sporazuma o razdelitvi trga, saj okoliščina, da se je tožeča stranka prostovoljno odločila sodelovati pri programu za sprostitev dobave plina in uporabiti količine, kupljene v okviru tega sodelovanja, da bi se razvila na jugu Nemčije, ne vpliva na to. Najprej je namreč treba opozoriti, da plin, ki ga je tožeča stranka v Nemčiji prodala v okviru programa za sprostitev dobave plina, ni predmet zadevne kršitve, kot je razvidno iz točke 346 obrazložitve izpodbijane odločbe. Dalje, iz analize prodaje tožeče stranke in tudi iz dokaznih listin je razvidno, da je tožeča stranka svojo dejavnost dejansko omejila na količino, pridobljeno v okviru programa za sprostitev dobave plina. Tako njena prodaja ni bila bistveno večja od teh količin. To torej potrjuje, da je kljub svoji udeležbi pri programu za sprostitev dobave plina še naprej spoštovala pogodbene omejitve, ki izhajajo iz sporazuma MEGAL. Poleg tega je iz internega zapisnika družbe E.ON s sestanka „Tour d’horizon“ z dne 29. marca 2004 razvidno, da je tožeča stranka nameravala sodelovati pri programu za sprostitev dobave plina, saj se je bala, da bi ruski plin prišel v napačne roke in da bi se tako povečala konkurenca.

336    Argument tožeče stranke, da je njena prodaja plina iz plinovoda MEGAL presegla količine, pridobljene v okviru programa za sprostitev dobave plina, je treba zavrniti, ker čeprav Komisija tega ni izpodbijala, je kljub temu v točki 113 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, kot priznava tožeča stranka, da navedena prodaja ni bistveno presegla teh količin. Čeprav je bila količina prodaje tožeče stranke nekoliko večja od količine, pridobljene v okviru programa za sprostitev dobave plina, kot je razvidno iz tabele v točki 101 obrazložitve izpodbijane odločbe, to glede na neznatnost zadevnega odmika vsekakor ne dokazuje, da se tožeča stranka ni čutila zavezane s spremnimi pismi.

337    Tretjič, noben element ne dokazuje, da je Komisija v točki 102 obrazložitve izpodbijane odločbe s tem, da se je oprla na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 21. julija 2004, na vsebino katerega se opozarja zgoraj v točki 189, napačno trdila, da je tožeča stranka menila, da zaradi pogodbenih dogovorov z družbo E.ON ne more prevzeti plina iz plinovoda MEGAL. Tako nič ne dopušča ugotovitve, kot navaja tožeča stranka, da bi se to, da se iz navedenega plinovoda razen količine, prevzete v okviru programa za sprostitev dobave plina, ne more prevzeti plina, pojasnjevalo [zaupno]. Natančneje, kar zadeva argument tožeče stranke, da je bil njen razvoj na jugu Nemčije ustavljen zaradi tehničnih razlogov [zaupno], medtem ko v okviru programa za sprostitev dobave plina ni prišlo do tega, je treba navesti, da ti razlogi v zadevnem elektronskem sporočilu niso navedeni zato, da bi utemeljili stališče, ki ga navaja tožeča stranka.

338    V okviru tega je treba poudariti, da to, da se to elektronsko sporočilo ne sklicuje na spremna pisma, ni odločilno, poleg tega pa Komisija ni navedla, da bi bilo tako. Nasprotno okoliščina, da to elektronsko sporočilo pomeni, da je v pričakovanju splošnega sporazuma o plinovodu MEGAL izključena uporaba izstopnih točk tega plinovoda, ki v njem niso naštete, in to, da so v navedenem elektronskem sporočilu navedeni pogoji za oskrbovanje strank v južni Nemčiji iz navedenega plinovoda, pomenita indic, da opisani položaj ustreza tistemu, ki je posledica obstoječega sporazuma MEGAL [zaupno].

339    Nazadnje, navesti je treba, da zaznamek tožeče stranke z dne 10. maja 2004, omenjen v opombi št. 98 izpodbijane odločbe, potrjuje trditev Komisije iz točke 102 obrazložitve. Iz njega je namreč razvidno, da kar zadeva vstopne in izstopne točke plinovoda MEGAL, tožeča stranka lahko prevzame plin ob koncu dražbe (in samo tistega in tisti dan) na kateri koli vstopni ali izstopni točki navedenega plinovoda. V tem zaznamku je tudi izrecno navedeno, da dobava plina [zaupno] končnim strankam v Nemčiji prek izstopne točke plinovoda MEGAL takrat ni bilo izvedljiva, saj tožeča stranka na zahodni strani tega plinovoda ni imela takih izstopnih točk.

340    Četrtič, ugotoviti je treba, da se Komisija pri opredelitvi kršitve ni oprla na državo izvora plina. Iz točke 199 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da se zadevna kršitev nanaša na dobavo plina, prenesenega po plinovodu MEGAL, pri čemer se ne omenja noben podatek o izvoru plina. Prav tako Komisija v točki 349 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je prodaja, na katero je vplivala kršitev, prodaja plina, ki sta ga družba E.ON in tožeča stranka prenesli prek plinovoda MEGAL ter prodali strankam v Nemčiji in upravičenim odjemalcem v Franciji, razen tiste prodaje plina, ki jo je družba E.ON opravila v okviru programa za sprostitev dobave plina, da bi se dostavil v Waidhaus, ter prodaje plina, ki ga je tožeča stranka v okviru navedenega programa za sprostitev dobave plina kupila, da bi se dostavil v Waidhaus. [zaupno] V teh okoliščinah je treba zavrniti argument tožeče stranke, da je ugotovitev Komisije o kršitvi protislovna z ugotovitvijo kršitve [zaupno]. Enako velja tudi za argument tožeče stranke, da Komisija ni pojasnila, kako bi izvor plina lahko vplival na opredelitev navedene kršitve.

341    Kar zadeva, nazadnje, trditev tožeče stranke, da razlogovanje Komisije pomeni, da spremna pisma štejejo kvečjemu za klavzulo o namembnem kraju [zaupno], zadostuje ugotovitev, ki jo je navedla Komisija, da taka klavzula pomeni vertikalni sporazum, ki se v splošnem sklene med dobaviteljem in njegovo stranko v okviru pogodbe o dobavi plina, s katero se stranki prepove, da plin, ki ga kupi od dobavitelja, znova izvozi, v obravnavani zadevi pa gre za horizontalni sporazum, sklenjen med dobaviteljema v okviru gradnje infrastrukture za prenos plina, s katerim se za vsakega omeji prodaja plina, prenesenega po tej infrastrukturi, na ozemlje drugega. Zadevno trditev je torej treba zavrniti.

342    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba prvi očitek ovreči.

–       Drugi očitek

343    Tožeča stranka izpodbija dokazno vrednost dokazov, ki jih je Komisija navedla, da bi dokazala, da se je prepoved prevzema plina iz plinovoda MEGAL nadaljevala po avgustu 2004. Komisija po njenem mnenju ni predložila natančnih in skladnih dokazov v podporo trditvam, da so zadevna podjetja kljub sporazumu iz leta 2004 spremna pisma po tem datumu še naprej uporabljala.

344    Prvič, kar zadeva prilogo 2 k sporazumu MEGAL, je treba opozoriti, da so bile v njej opredeljene vstopne in izstopne točke, ki so bile zadevnim podjetjem na voljo na plinovodu MEGAL. Kar zadeva tožečo stranko, ji je v točki 2.1 te priloge dodeljena samo ena izstopna točka, ki se nahaja na francosko‑nemški meji, in sicer za vse količine plina, ki se zanjo prenesejo, razen če bi se zadevna podjetja dogovorila drugače. V prilogi torej tožeči stranki ni dodeljena nobena izstopna točka v Nemčiji, kar ji je onemogočalo, da bi iz plinovoda MEGAL prevzela plin, namenjen nemškim odjemalcem. Vendar noben dokaz ne omogoča ugotovitve, da je bila zadevna priloga razveljavljena ali da je postala brezpredmetna zaradi sporazuma iz leta 2004, niti ne dokazuje, da je zadnjenavedeni sporazum pomenil pogodbeno spremembo te priloge, o kateri so se zadevna podjetja dogovorila. Kot je namreč Komisija navedla v točki 107 obrazložitve izpodbijane odločbe, ta priloga v sporazumu iz leta 2004 ni omenjena, česar tožeča stranka ne izpodbija. Iz besedila sporazuma iz leta 2004 je v bistvu jasno razvidno, da se je nanašal le na nekatera spremna pisma in da druge določbe sporazuma MEGAL ali njegove priloge niso omenjene. Tožeča stranka poleg tega ne podaja nobenega dokaza, ki bi omajal trditev Komisije iz navedene točke obrazložitve, da če bi zadevna podjetja v sporazumu iz leta 2004 želela načeti vprašanje priloge 2 k sporazumu MEGAL, bi to jasno storila. Kar zadeva trditev tožeče stranke, da so zadevna podjetja že leta 2001 in tudi v sporazumu iz leta 2004 priznala, da je bilo pismo Direktion I „nično in neveljavno“, in da je po mnenju tožeče stranke vsebovalo določbo, podobno navedeni prilogi, iz nje – če ni v zvezi s to prilogo nobene izrecne navedbe v tem smislu (vključno s telefaks sporočilom z dne 7. januarja 2002 oziroma sporazumom iz leta 2004) – ni mogoče sklepati o zastarelosti te priloge. Argumentacijo tožeče stranke v zvezi z zadevno prilogo je torej treba zavrniti.

345    Drugič, kar zadeva članek z dne 23. avgusta 2004, ki je omenjen v točki 108 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba najprej navesti, da gre le za enega od dokazov, na katere je Komisija oprla svojo analizo, da je tožeča stranka po začetku veljavnosti sporazuma iz leta 2004 menila, da zaradi pogodbenih dogovorov z družbo E.ON ne more prevzeti plina iz plinovoda MEGAL. Kot je namreč razvidno iz točk 111 in 112 obrazložitve izpodbijane odločbe, se je oprla tudi na interni zaznamek tožeče stranke iz januarja 2005, na razvojni načrt tožeče stranke za Nemčijo in na ravnanje tožeče stranke.

346    Dalje, ugotoviti je treba, da je bil članek z dne 23. avgusta 2004 objavljen v strokovni reviji, da so v njem navedene izjave direktorja prodaje tožeče stranke v Nemčiji in da vsebuje zelo natančne podatke v zvezi z mejami možnosti tožeče stranke za prevzem plina iz plinovoda MEGAL. Iz tega članka je tako razvidno, da tožeča stranka na dan objave navedenega članka z družbo E.ON še ni imela dokončnega dogovora glede prevzemanja plina iz navedenega plinovoda in da so bile možnosti tožeče stranke za prevzem plina iz tega plinovoda omejene. V tem članku je navedeno, da lahko tožeča stranka plin prevzame kjer koli, kjer je to na podlagi skupne razlage obstoječih pravil mogoče. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je dokazna vrednost zadevnega članka šibka ali neobstoječa, in Komisija se je lahko veljavno oprla na ta dokument, da je podkrepila svojo trditev, da nekateri dokazi potrjujejo, da je tožeča stranka menila, da zaradi svojega pogodbenega odnosa z družbo E.ON ne more prevzeti plina iz istega plinovoda. To, da je zadevni članek objavljen le deset dni po sporazumu iz leta 2004, ni neposredno upoštevno, saj bi oseba, katere izjave so navedene, glede na svoje delo morala biti nujno in podrobno seznanjena s položajem zadevnega plinovoda.

347    Nazadnje, tožeča stranka napačno navaja, da Komisija ni upoštevala dopisa z dne 26. avgusta 2004, s katerim se je družba E.ON odzvala na zadevni članek in opozorila na zastarelost pisma Direktion I. Komisija je namreč v točki 110 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se bo ta dopis obravnaval v točki 4.3.1 navedene odločbe, in sicer v splošnem okviru argumenta družbe E.ON, da je tožeči stranki omogočala prevzem plina iz plinovoda MEGAL v Nemčiji. Komisija tako v točki 149 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki spada pod točko 4.3.1 te odločbe, navaja, da je trditev, da je družba E.ON priznavala pravico tožeče stranke, da prevzame plin iz plinovoda MEGAL, izpodbita z dokazom, da je tožeča stranka interno in tudi v izjavah za javnost navedla, da ni upravičena iz plinovoda prevzeti večjih količin plina, kot jih je kupila v okviru programa za sprostitev dobave plina. Ugotoviti je treba, da Komisija s tem posredno, vendar nujno odgovarja na argumentacijo, ki temelji na dopisu družbe E.ON z dne 26. avgusta 2004. Kar zadeva argumente tožeče stranke v zvezi s tem, da dopis z dne 26. avgusta 2004 dokazuje neobstoj soglasja volj med zadevnimi podjetji, da „opustitev uporabe“ spremnih pisem ni bila sočasna s sporazumom iz leta 2005 in da so bile težave tožeče stranke pri trženju plina posledica ovir, ki so bile neodvisne od njene volje, zadostuje ugotoviti, da jim nasprotujejo drugi dokazi, poznejši od navedenega dopisa (glej zlasti dokumente, navedene v nadaljevanju v točkah 349, 361 in 362), in tudi ravnanje tožeče stranke na trgu (glej točko 350 v nadaljevanju), ki dokazujejo nadaljevanje zadevne kršitve po sprejetju sporazuma iz leta 2004, tako da je treba navedene argumente zavrniti. Poleg tega, čeprav je iz tega dopisa razvidno, da je družba E.ON večkrat potrdila, da tožeča stranka lahko prevzame plin iz plinovoda MEGAL, [zaupno], kar pomeni, da so bile v praksi možnosti, da bi tožeča stranka prevzemala plin v Nemčiji, še takrat vsaj omejene. Nazadnje, kot je navedla Komisija, je iz tega dokumenta jasno razvidno, da je družba E.ON tožeči stranki zatrdila, da ni konstruktivno javno opisovati ali razpravljati o možnostih prevzema plina iz plinovoda MEGAL, kar potrjuje, da je bil cilj, ki mu je sledila družba E.ON, predvsem ta, da bi tožeča stranka razumela, da je bilo zaželeno, da se o tem ne daje javnih izjav.

348    Argumentacijo tožeče stranke v zvezi z zadevnim člankom je torej treba zavrniti.

349    Tretjič, kar zadeva razvojni načrt tožeče stranke za Nemčijo, je iz njegove različice z dne 2. septembra 2005 razvidno, da tožeča stranka iz pogodbenih razlogov ni mogla prevzemati plina iz različnih izstopnih točk plinovoda MEGAL niti ni mogla neposredno tržiti prenosnih zmogljivosti, ki jih je imela. Pričakovana sklenitev nove pogodbe z družbo E.ON o uporabi omrežja bi lahko ta položaj spremenila. Čeprav bi se izkazalo, da je bil ta razvojni načrt le osnutek, kot navaja tožeča stranka, to ne more omajati natančnosti njegove vsebine, ki so jo pripravile službe tožeče stranke, in torej njegove dokazne vrednosti. Enako velja za trditev tožeče stranke, da ta načrt že več let ni bil niti posodobljen niti interno potrjen. Ta trditev se zdi poleg tega v nasprotju s tem, da je na tem dokumentu izrecno navedeno, da gre za „različico z dne 2. septembra 2005“. Tožeča stranka poleg tega ni predložila končnega dokumenta, katerega vsebina bi bila posodobljena in potrjena in ki bi se razlikoval od tistega, ki ga je navedla Komisija.

350    Četrtič, v zvezi s trditvijo Komisije iz točke 300 obrazložitve izpodbijane odločbe, da je prodaja plina iz plinovoda MEGAL strankam s sedežem v Nemčiji, ki jo je opravila tožeča stranka, šele od oktobra 2005 znatno presegala količine, ki jih je tožeča stranka kupila v okviru programa za sprostitev dobave plina, je treba argument tožeče stranke, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker je ta dejavnik upoštevala pri določitvi končnega dne kršitve, zavrniti. Tožeča stranka namreč poleg tega, da je Komisija po njenem mnenju brez ustrezne utemeljitve zavrnila alternativna pojasnila, v skladu s katerimi je za prodajo v Nemčiji značilno izrazito povečanje oktobra in so dobave, ki so se začele oktobra 2005, posledica pogodb o dobavi, ki so bile sklenjene veliko prej, ne podaja nobenega argumenta, ki bi dokazoval očitno napako pri presoji. Tožeča stranka pa mora za ugotovitev obstoja take napake predložiti dokaze, ki omogočajo ugotoviti, da je razlogovanje Komisije napačno, česar v obravnavani zadevi ni storila. Komisija je vsekakor odgovorila na pojasnila tožeče stranke. Komisija je namreč v točki 302 obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovor na pojasnilo v zvezi s strukturo plinskih let, navedla, da je tožeča stranka vedela, da so vse letne pogodbe o dobavi začele veljati oktobra, in da bi lahko razumno pričakovala nov sporazum z družbo E.ON. Tožeča stranka ni izrecno podala argumentov, ki bi to trditev ovrgli. Komisija je v točki 113 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla tudi, da čeprav je tožeča stranka prej s strankami podpisala pogodbe o dobavi, plina iz plinovoda vseeno dejansko ni prevzela pred oktobrom 2005, posledično pa je spoštovala prepoved prevzema plina iz plinovoda MEGAL v Nemčiji. To presojo je treba potrditi, saj so, kot je bilo navedeno, količine plina, ki jih je tožeča stranka v Nemčiji prodala iz plinovoda MEGAL, do oktobra 2005 pomenile zelo majhen delež nemške potrošnje in so komaj zaznavno presegle količine plina, pridobljene v okviru programa za sprostitev dobave plina, ki ga je družba E.ON morala opustiti.

351    Iz navedenega izhaja, da je treba drugi očitek ovreči, posledično pa tudi zavrniti prvi del.

b)     Drugi del

352    Tožeča stranka v okviru tega dela izpodbija presojo Komisije v zvezi s sestanki in izmenjavami, ki so potekali po sprejetju sporazuma iz leta 2004. Komisija je po njenem mnenju te sestanke in izmenjave popolnoma napačno razlagala. V zvezi s tem navaja pet argumentov.

353    Na prvem mestu, kar zadeva argument tožeče stranke, da se je družba E.ON po sprejetju sporazuma iz leta 2004 še naprej pritoževala nad konkurenco tožeče stranke v Nemčiji, je treba najprej navesti, da Komisija ni menila, kot se razume iz argumentacije tožeče stranke, da to ni omogočalo zavrniti obstoja sporazuma in/ali usklajenega ravnanja, da bi se še naprej uporabljala spremna pisma. Komisija se je namreč v točkah od 130 do 136 obrazložitve izpodbijane odločbe omejila na upoštevanje tega elementa, da bi v bistvu dokazala obstoj skrivnega ravnanja in zlasti obstoj izmenjav med podjetji, pri katerih je šlo bolj za usklajevanje kot za konkurenco, po sprejetju sporazuma iz leta 2004.

354    Dalje, ugotoviti je treba, da obstoj teh pritožb ne zadošča za izključitev obstoja omejevalnega sporazuma. Nasprotno pa – kot je v bistvu trdila Komisija – če ne bi prej obstajal protikonkurenčni sporazum o razdelitvi trgov med konkurenčnima podjetjema, se enemu teh podjetij na rednih sestankih ne bi bilo treba pritoževati glede konkurence, ki jo drugo podjetje izvaja na njegovem ozemlju. Kot je razvidno iz točke 195 obrazložitve izpodbijane odločbe, natančni dokazi o nestrinjanju glede tem, ki se med konkurenti v konkurenčnem okolju ne bi smele obravnavati, potrjujejo, da so zadevna podjetja delovala v okviru skupnega stališča, in sicer tudi takrat, ko so si medsebojno očitala odmik od tega stališča.

355    Okoliščina, ki jo navaja tožeča stranka, da nekateri elementi dokazujejo obstoj močne konkurence, ne more omajati predhodnih ugotovitev. Nespoštovanje omejevalnega sporazuma namreč ne spremeni ničesar glede njegovega obstoja (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v združenih zadevah Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena v ZOdl., točka 74 in navedena sodna praksa). Vsekakor je treba ugotoviti, da tudi če bi taka konkurenca obstajala, so se zadevna podjetja vendarle vzajemno pritoževala zaradi prodaje ali cenovne politike ter se na te pritožbe odzivala, kot je razvidno iz točk 123, 124 in od 130 do 136 obrazložitve izpodbijane odločbe.

356    Poleg tega, čeprav je, kot je razvidno iz zaznamka tožeče stranke z dne 9. februarja 2005, družba E.ON tožeči stranki očitala, da je „zrušila“ vrednost plina v Nemčiji in da je z različnimi cenami [zaupno] pridobila nove stranke, kar bi lahko dokazovalo nekakšno konkurenčno ravnanje tožeče stranke v Nemčiji, je tožeča stranka vendarle menila, da je treba „to vprašanje obravnavati“. Vendar v običajnem okviru konkurence neko podjetje ne bi nameravalo „obravnavati“ očitkov svojega konkurenta glede cen. To torej dokazuje, da se je tožeča stranka nameravala odzvati na zaskrbljenost družbe E.ON.

357    V zvezi s tem je treba opozoriti, da kadar neki gospodarski subjekt sprejme pritožbe, ki jih je neki drug gospodarski subjekt nanj naslovil v zvezi s konkurenco, ki jo zanj pomenijo proizvodi prvega gospodarskega subjekta, ravnanje teh subjektov pomeni usklajeno ravnanje (zgoraj v točki 211 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 283). V obravnavani zadevi pa je treba navesti, da je tožeča stranka s tem, da je v zvezi s pritožbami družbe E.ON glede njene cenovne politike v Nemčiji navedla, da bo „to vprašanje obravnavala“, in s tem, da je po prejemu pritožb družbe E.ON glede svojega cenovnega položaja v okviru prodaje državnim podjetjem aprila 2005 napisala zaznamek, navedene pritožbe sprejela v smislu navedene sodne prakse, čeprav je menila, kot je zlasti razvidno iz tega zaznamka iz aprila 2005, da bi bilo treba dojemanje družbe E.ON relativizirati.

358    Poleg tega je treba navesti, da tožeča stranka ne izpodbija tega, da to, da stranke sporazuma o razdelitvi trgov občasno niso spoštovale sporazuma ali da so se pritoževale nad tem, da ga druga stranka ni spoštovala, nikakor ne potrjuje, da ta sporazum ni še naprej obstajal in se uporabljal. Vendar meni, da tega v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker so zadevna podjetja v sporazumu iz leta 2004 ponovila, da so bila spremna pisma „nična in neveljavna“ in da Komisija ni dokazala soglasja volj med zadevnimi podjetji po avgustu 2004.

359    Vendar je bila po eni strani argumentacija tožeče stranke, s katero se izpodbija obstoj soglasja volj po tem datumu, zavrnjena v okviru prvega dela tega tožbenega razloga. Čeprav so po drugi strani zadevna podjetja v sporazumu iz leta 2004 izjavila, da štejejo spremna pisma za „nična in neveljavna“, so vendarle še naprej spoštovala iz njih izhajajoč sporazum o razdelitvi trgov, saj se je družba E.ON še naprej pritoževala nad ravnanji tožeče stranke, kar je tožeča stranka poskušala relativizirati, kot je med drugim razvidno iz zaznamkov z dne 9. februarja in aprila 2005. Poleg tega, kar posebej zadeva tožečo stranko, ta do septembra 2005 iz plinovoda MEGAL ni prevzela bistveno večje količine plina od tiste, ki jo je pridobila v okviru programa za sprostitev dobave plina, kot je razvidno iz točk od 101 do 103 obrazložitve izpodbijane odločbe.

360    Na drugem mestu, v zvezi z argumentom tožeče stranke, s katerim se izpodbija to, da je bila bojazen družbe E.ON v zvezi z njenim razvojem v Nemčiji po avgustu 2004 le navidezna, zadostuje navesti, da Komisija ni menila, da so bile te pritožbe le „navidezne“, kot trdi tožeča stranka. Taka bojazen nikakor ne dokazuje neobstoja sporazuma, in sicer iz istih razlogov, iz katerih so bili zavrnjeni argumenti v zvezi s pritožbami družbe E.ON (glej točke od 353 do 359 zgoraj). V okviru tega je treba poudariti, da kot je bilo navedeno zgoraj v točki 263, zaznamek tožeče stranke iz aprila 2005 ne pomeni agresivne cenovne politike tožeče stranke v Nemčiji. V preostalem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 357, v običajnih razmerah konkurence ne pričakuje, da se podjetje odzove na očitke svojega konkurenta v zvezi s cenovno politiko in da poskuša relativizirati zaznavanje svojega agresivnega cenovnega položaja, kot je to naredila tožeča stranka v navedenem zaznamku, ki je bil napisan v odziv na pritožbe družbe E.ON. Ta zaznamek torej ni upošteven za dokazovanje neobstoja omejevalnega sporazuma. Kot namreč trdi Komisija, je v okoliščinah obravnavane zadeve bojazen, ki jo je izkazovala družba E.ON, dokazovala, da so zadevna podjetja iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 354, pazila na to, da se je sporazum spoštoval. V nasprotju z navedbami tožeče stranke to ne obrne dokaznega bremena, saj je to ugotovitev treba razlagati v povezavi z drugimi dokazi, ki potrjujejo nadaljevanje kršitvenega ravnanja po avgustu 2004.

361    Na tretjem mestu – v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka – je Komisija v točki 124 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno navedla, da se je tožeča stranka odzvala na pritožbe družbe E.ON v zvezi s svojo cenovno politiko za [zaupno] segment v Nemčiji, pri čemer se je oprla na zaznamka z dne 9. februarja in iz aprila 2005. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je v zaznamku z dne 9. februarja 2005 navedeno, da je treba obravnavati vprašanje očitkov družbe E.ON in da je bil zaznamek iz aprila 2005 napisan kot posledica pritožb družbe E.ON v zvezi s cenovnim položajem tožeče stranke v okviru prodaje [zaupno], ki naj bi zrušila vrednost plina v Nemčiji. Res torej obstaja zveza med pritožbami družbe E.ON v zvezi s politiko tožeče stranke in odzivi tožeče stranke. V teh okoliščinah ni mogoče trditi, da je bila razlaga Komisije napačna. V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija v izpodbijani odločbi ni navedla, da se je v zaznamku iz aprila 2005 priporočala umiritev napadalnosti tožeče stranke v Nemčiji. Nazadnje je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ni mogoče navesti, da je tak odziv znak dobrega gospodarjenja. Iz navedenega zaznamka je namreč jasno razvidno, da je bil cilj relativizirati zaznavanje družbe E.ON in ne ohraniti stopnjo donosnosti tožeče stranke v Nemčiji, kot navaja tožeča stranka.

362    Na četrtem mestu, kar zadeva dokumenta, ki se nanašata na sestanek z dne 21. septembra 2005, in sicer kratko poročilo z dne 20. septembra 2005, pripravljeno za ta sestanek, in elektronsko sporočilo z dne 22. septembra 2005, v katerem je sestanek povzet, ki sta navedena v točkah 132 in 133 obrazložitve izpodbijane odločbe, je treba najprej ugotoviti, da se je Komisija, kot je nazadnje priznala v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča na obravnavi, na ta dokumenta oprla, da bi ugotovila, da se je družba E.ON še naprej pritoževala nad konkurenco, ki jo je tožeča stranka izvajala v Nemčiji, in da je šlo pri njunem ravnanju bolj za usklajevanje kot za konkurenco. Ta dokumenta sta torej pomenila obremenilni dokaz, v nasprotju s tem, kar je Komisija najprej trdila v svojih vlogah.

363    Dalje, ugotoviti je treba, da je treba argumentacijo tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti. Namreč, ne da bi bilo treba preučiti kratko poročilo z dne 20. septembra 2005, pripravljeno za sestanek naslednjega dne, zadostuje ugotoviti, da zapisnik s tega sestanka niti najmanj ne pojasni, kot navaja tožeča stranka, da [zaupno], dokazuje tajnost ravnanja zadevnih podjetij. Iz njega je namreč razvidno, da je tožeča stranka navedla, da Nemčije ni videla kot ključnega trga in da je v zadnjem času z devetimi ponudbami pridobila le eno stranko. Navedla je tudi, da je stranke celo izgubila. Tožeča stranka si je tako še nekaj dni pred zadnjim dnem kršitve, ki ga je opredelila Komisija, z družbo E.ON izmenjala podatke v zvezi z njeno poslovno politiko v Nemčiji. Ti podatki so lahko vplivali na ravnanje družbe E.ON na trgu, saj je poznala položaj tožeče stranke v razmerju do nemških strank, razkrili pa so tudi, kako je nameravala tožeča stranka ravnati na tem trgu. Vendar zahteva po neodvisni politiki vsakega gospodarskega subjekta, ki jo vsebujejo določbe Pogodbe o konkurenci, strogo nasprotuje vsakršni navezavi neposrednih ali posrednih stikov med takimi gospodarskimi subjekti, ki lahko vpliva na ravnanje trenutnega ali potencialnega konkurenta na trgu oziroma razkrije takemu konkurentu ravnanje, za katero se je gospodarski subjekt odločil, da ga bo uresničeval ali ga namerava uresničevati na trgu, če je cilj ali učinek teh stikov ustvariti konkurenčne pogoje, ki ne bi ustrezali običajnim razmeram na zadevnem trgu. V zvezi s tem je treba razen predložitve nasprotnega dokaza s strani zadevnih gospodarskih subjektov domnevati, da družbe, ki sodelujejo pri dogovarjanjih in ostanejo dejavne na trgu, upoštevajo informacije, ki si jih izmenjajo s svojimi konkurenti, da bi določile svoje ravnanje na trgu (glej v tem smislu zgoraj v točki 275 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 117 in 121). Glede na to sodno prakso je treba priznati, da je bil sestanek z dne 21. septembra 2005 okvir za usklajeno ravnanje v nasprotju s členom 81(1) ES, tožeča stranka pa ni niti poskušala predložiti dokaza, da se zadevni podatki niso upoštevali.

364    Komisija torej s tem, da je dokumente v zvezi s sestankom z dne 21. septembra 2005 upoštevala pri ugotovitvi, da je izmenjava med zadevnimi podjetji bolj potrjevala usklajenost kot konkurenco, ni ravnala napačno.

365    Na zadnjem mestu, argumenti tožeče stranke, s katerimi se izpodbija obstoj izmenjave podatkov, so bili zavrnjeni že v okviru preizkusa drugega tožbenega razloga, zato se napotuje nanj. Opozarja se tudi, da zapisnik sestanka z dne 21. septembra 2005 dokazuje, da so si zadevna podjetja izmenjavala podatke, ki so vplivali na njihova ravnanja na trgu in ta ravnanja razkrili, taka izmenjava pa je s členom 81 ES prepovedana.

366    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi del zavrniti.

c)     Tretji del

367    Tožeča stranka v okviru tega dela navaja, da se z izpodbijano odločbo kršijo člen 81 ES in pravila o izvajanju dokazov ter da je neobrazložena, saj v njej ni nobenega dokaza o obstoju kršitve na francoskem trgu po 13. avgustu 2004.

368    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je iz člena 1 izpodbijane odločbe razvidno, da je kršitev v Nemčiji trajala vsaj od 1. januarja 1980 do 30. septembra 2005, v Franciji pa vsaj od 10. avgusta 2000 do 30. septembra 2005.

369    Vendar je treba najprej ugotoviti, da nobena dokazna listina ne potrjuje nadaljevanja zadevne kršitve po 13. avgustu 2004, pa naj gre za sporazum ali za usklajeno ravnanje. Tako je zadnji dokument, ki zadeva francoski trg, interno kratko poročilo družbe E.ON z dne 26. junija 2004, ki se nanaša na sestanek „Tour d’horizon“ z dne 2. julija 2004 in je predhoden 13. avgustu 2004, datumu sporazuma iz leta 2004. Kar zadeva, natančneje, sestanke in izmenjave, na katerih so, kot je razvidno iz točke 307 obrazložitve izpodbijane odločbe, zadevna podjetja razpravljala o svojih strategiji na medsebojnih nacionalnih trgih po avgustu 2004, je treba navesti, da se Komisija v navedeni točki obrazložitve ne sklicuje na noben določen dokaz o sestanku, ki naj bi zadeval francoski trg. Poleg tega se dokumenti v zvezi s sestanki po 13. avgustu 2004, navedeni v točkah 123, 124 in od 130 do 136 obrazložitve navedene odločbe, nanašajo samo na nemški trg s plinom, ne pa na francoskega.

370    Dalje, Komisija se ne sklicuje na ravnanje družbe E.ON na francoskem trgu, da bi dokazala nadaljevanje omejevalnega sporazuma na tem trgu. Zlasti se ni sklicevala na prodajo družbe E.ON v Franciji, medtem ko se je v točki 300 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevala na prodajo tožeče stranke v Nemčiji.

371    Poleg tega, kar zadeva omejitve v zvezi z izstopnimi točkami plinovoda MEGAL, ki bi jih družba E.ON lahko uporabljala v Franciji, zlasti tistimi, ki bi lahko izhajale iz priloge 2 k sporazumu MEGAL, jih Komisija sploh ne navaja. Komisija se namreč v točkah 299, 300 in 307 obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje le na pogodbene omejitve, ki so tožeči stranki onemogočale uporabo izstopnih točk plinovoda MEGAL v Nemčiji za oskrbovanje strank. Vsekakor je družba E.ON kljub določbam iz priloge 2 k sporazumu MEGAL, ki se nanašajo nanjo, lahko prevzemala plin iz plinovoda MEGAL, da bi ga prodajala v Franciji, čeprav je ta prodaja pomenila le majhen tržni delež in se je nanašala le na nekaj strank, kot je razvidno iz točk 73 in 101 obrazložitve izpodbijane odločbe.

372    Nazadnje, navesti je treba, da ni mogoče šteti, da trditev Komisije iz točke 304 obrazložitve izpodbijane odločbe, da to, da so se zadevna podjetja pogajala o novem sporazumu, pomeni, da so se še vedno čutila zavezana z obstoječim sporazumom, in trditev Komisije, da je zaradi neobstoja novega sporazuma prejšnji še vedno veljal, pravno zadostno utemeljujeta ugotovitve Komisije v zvezi s francoskim trgom. Takih splošnih ugotovitev ni mogoče šteti za dovolj natančne in skladne dokaze o nadaljevanju kršitve v Franciji po sklenitvi sporazuma iz leta 2004.

373    Ugotoviti je torej treba, da Komisija v izpodbijani odločbi ni predložila nobenega dokaza, ki bi omogočal ugotovitev, da se je zadevna kršitev na francoskem trgu nadaljevala kot posledica sporazuma iz leta 2004. Komisija je poleg tega na obravnavi priznala, da glede položaja na francoskem trgu ni imela dokazov, primerljivih z dokazi glede položaja na nemškem trgu.

374    Ker pa člen 1 izpodbijane odločbe razlikuje med trajanjem kršitve na nemškem trgu in trajanjem kršitve na francoskem trgu, bi morala Komisija utemeljiti tudi svojo ugotovitev glede zadnjenavedenega trga. Z drugimi besedami, ker je Komisija v členu 1 ugotovila različno trajanje kršitve za nemški in francoski trg, bi morala predložiti potrebne dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj kršitve na teh dveh trgih, in trajanje, ki ga navaja za posamezen trg. Dokazno breme glede obstoja kršitve in posledično glede njenega trajanja nosi namreč Komisija (glej zgoraj v točki 70 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 341 in navedena sodna praksa).

375    Teh ugotovitev ne omaje okoliščina, da gre za enotno in trajajočo kršitev. Ta okoliščina glede narave ugotovljene kršitve namreč ne vpliva na to, da mora Komisija – ker je v izreku izpodbijane odločbe namenoma navedla različno trajanje kršitve za francoski in nemški trg – pravno zadostno dokazati tako ugotovljeno trajanje.

376    Prav tako ni mogoče sprejeti argumenta Komisije, da noben dokaz ne dokazuje zgodnejšega prenehanja zadevne kršitve le na francoskem trgu, saj dokaznemu bremenu Komisije ni zadoščeno z ugotovitvijo, da nič ne potrjuje, da navedena kršitev kljub sporazumu iz leta 2004 ni prenehala.

377    Poleg tega, kar zadeva trditev Komisije, da zgodnejše prenehanje ni v skladu s sporazumom o razdelitvi trgov oziroma da ne ustreza nobeni logiki, zadostuje navesti, da taka trditev ne dokazuje nadaljevanja zadevne kršitve na obeh zadevnih trgih. Poleg tega je, kot je navedla tožeča stranka, v nasprotju z ugotovitvijo Komisije, da se zadevna kršitev ni začela sočasno na obeh trgih. Argumentacija Komisije, da je asimetrijo v zvezi z dnem začetka kršitve mogoče pojasniti le z okoliščino, da zadevni sporazum ni mogel vplivati na francoski trg, dokler je bil ta zaprt za konkurenco, in da je asimetrija v zvezi z zadnjim dnem dejansko vprašanje, glede tega ni prepričljiva. Poleg tega trditev Komisije, da so zadevna podjetja po sprejetju sporazuma iz leta 2004 še naprej upoštevala spremna pisma, in sicer tako za Nemčijo kot za Francijo, glede Francije nikakor ni utemeljena.

378    Iz navedenega izhaja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da se je zadevna kršitev v Franciji nadaljevala v obdobju od vključno 13. avgusta 2004 do 30. septembra 2005.

379    Člen 1 izpodbijane odločbe je treba torej razglasiti za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je kršitev v Franciji trajala v tem obdobju.

B –  Predlogi, ki se nanašajo na odpravo ali znižanje zneska globe

1.     Predlogi, ki se nanašajo na odpravo globe

380    Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov, ki se nanašajo na odpravo globe, navaja le en tožbeni razlog, in sicer kršitev načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in prepovedi retroaktivnosti.

381    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da ji je naložila globo, medtem ko v prejšnjih podobnih zadevah tega ni storila, kršila načela enakega obravnavanja, sorazmernosti in prepovedi retroaktivnosti.

382    V zvezi s tem je treba poudariti, da je namen člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisijo pooblastiti za nalaganje glob, da se ji omogoči izvrševanje nadzorstvenih nalog, ki ji jih nalaga pravo Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 288 navedeno sodbo Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 105, in sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, točka 105). Te naloge vključujejo nalogo preiskovanja in kaznovanja posameznih kršitev ter dolžnost vodenja splošne politike, v okviru katere se na področju konkurence upoštevajo načela, določena v Pogodbi, in v tem smislu usmerja ravnanje podjetij. Komisija mora zato paziti, da imajo globe odvračalen učinek (sodba Splošnega sodišča z dne 28. aprila 2010 v združenih zadevah Gütermann in Zwicky proti Komisiji, T‑456/05 in T‑457/05, ZOdl., str. II‑1443, točka 79).

383    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 320 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da naložitev glob ni v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Po njenem mnenju se okoliščine, v katerih so bile izdane prejšnje odločbe, ki so jih zadevna podjetja navedla v upravnem postopku, drugačne od okoliščin v obravnavani zadevi, tako da ni nobenega primerljivega položaja, ki bi se različno obravnaval. V zvezi s tem je naravo zadevne kršitve upoštevala v točki 321 obrazložitve navedene odločbe, njen okvir, področje uporabe in trajanje pa v točki 322 obrazložitve te odločbe. Nazadnje je zavrnila argumente, da so imela zadevna podjetja legitimno pričakovanje, da Komisija ne bo naložila globe, ker pred objavo odločb v zadevah GDF proti ENI in GDF proti ENEL niso vedela, da njihovo ravnanje pomeni kršitev, ali zato, ker v prvi odločbi ni bila naložena nobena globa (glej točke od 323 do 325 obrazložitve izpodbijane odločbe).

384    Očitke, ki jih tožeča stranka navaja v okviru tega tožbenega razloga, je treba preučiti ob upoštevanju navedenih dejavnikov.

385    Na prvem mestu je v zvezi z očitkom glede kršitve načela enakega obravnavanja treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso predhodna praksa odločanja Komisije ni pravni okvir za globe na področju konkurence, glede na to, da je ta opredeljen le v Uredbi št. 1/2003 in smernicah (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji, T‑203/01, Recueil, str. II‑4071, točka 254 in navedena sodna praksa). Tako so odločbe v drugih zadevah le informativne glede morebitnega obstoja diskriminacije, ker je malo verjetno, da so okoliščine v teh zadevah, kot so trgi, proizvodi, podjetja in zadevna obdobja, enake (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Britannia Alloys & Chemicals proti Komisiji, C‑76/06 P, ZOdl., str. I‑4405, točka 60).

386    Vendar morajo Komisija, ko nekemu podjetju naloži globo zaradi kršitve pravil o konkurenci, in druge institucije pri vseh svojih dejavnostih spoštovati načelo enakega obravnavanja, ki nasprotuje temu, da se primerljivi položaji obravnavajo različno in da se različni položaji obravnavajo podobno, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. januarja 2004 v zadevi JCB Service proti Komisiji, T‑67/01, Recueil, str. II‑49, točka 187 in navedena sodna praksa).

387    Prejšnje odločbe Komisije na področju glob pa so glede spoštovanja načela enakega obravnavanja lahko upoštevne le, če se dokaže, da so okoliščine zadev, v katerih so bile izdane te druge odločbe, kot so trgi, proizvodi, države, podjetja in zadevna obdobja, primerljive s tistimi v obravnavanem primeru (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 27. septembra 2006 v zadevi Archer Daniels Midland proti Komisiji, T‑59/02, ZOdl., str. II‑3627, točka 316 in navedena sodna praksa).

388    Vendar v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točk od 389 do 396 v nadaljevanju, okoliščine zadev v prejšnjih odločbah, ki jih navaja tožeča stranka, niso primerljive s tistimi v obravnavani zadevi, tako da navedene odločbe niso upoštevne glede spoštovanja načela enakega obravnavanja v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 387.

389    Prvič, v zadevah Sonatrach, E.ON/Gazprom, OMV/Gazprom, ENI/Gazprom in NLNG namreč ni bila naložena nobena globa, ker je Komisija te zadeve končala, ne da bi sprejela uradno odločbo o ugotovitvi obstoja kršitve, zlasti ob upoštevanju zavez zadevnih podjetij. V obravnavani zadevi pa je položaj drugačen, saj je Komisija postopek končala z odločbo o ugotovitvi kršitve določb člena 81 ES.

390    Drugič, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je položaj v obravnavani zadevi drugačen od položaja v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL.

391    Najprej, dejstvo, da so se zadevna ravnanja v sektorju plina zgodila v obdobju, za katero je značilna liberalizacija in torej velik razvoj sektorja, ne dokazuje, da so okoliščine v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL primerljive s tistimi v obravnavani zadevi.

392    Dalje, v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL je Komisija upoštevala to, da je šlo za prvo odločbo v zvezi z ozemeljskimi omejitvami v sektorju plina. V obravnavani zadevi pa ni več tako.

393    Poleg tega se zadevne omejitve razlikujejo glede na svojo naravo. Tiste v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL so bile namreč vertikalne, saj so po eni strani izhajale iz tranzitne pogodbe, po drugi strani pa iz pogodbe, ki bi jo lahko šteli ali za prevozno ali za prodajno. Poleg tega je iz preizkusa, ki ga je Komisija v teh zadevah opravila v zvezi z uporabo člena 81(3) ES, razvidno, da je ta omejitve štela za vertikalne. V obravnavani zadevi, v kateri je omejitev horizontalna, pa ni tako, glede na to, da izvira iz sporazuma med dobaviteljema v zvezi z uporabo plinovoda in da se nanaša na njune možnosti za prodajo plina na medsebojnih trgih. V zvezi s tem ugotovitev Komisije, da morebitna pravna opredelitev zadevne pogodbe v zadevi GDF/ENEL kot pogodbe o opravljanju storitev oziroma prevozne pogodbe ne prepreči, da se šteje, da določba „za uporabo plina v Italiji“ omejuje nadaljnjo prodajo, ne omaje tega, da je narava omejitve drugačna. Ta ugotovitev se namreč nanaša na njihove učinke in ne na njihovo naravo. Poleg tega se, kot je navedla Komisija, zadevi GDF/ENI in GDF/ENEL razlikujeta od obravnavane zadeve, glede na to, da sta se nanašali na pogodbeno določbo, ki je enostransko omejevala ozemlje, na katerem bi družbi ENI in ENEL lahko uporabljali plin, ki je bil predmet pogodbe, medtem ko v obravnavani zadevi, v kateri se omejitev nanaša na ozemlje vsakega od zadevnih podjetij, ni tako. V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da tožeča stranka ne navaja, zakaj naj ta razlika ne bi bila upoštevna, po drugi strani pa, da so bili njeni argumenti v zvezi z zatrjevano asimetrijo spremnih pisem že zavrnjeni.

394    Poleg tega v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL, drugače od obravnavane zadeve, ni bilo ugotovljeno nobeno usklajeno ravnanje. Upoštevnosti te razlike ne more omajati navedba tožeče stranke, da sta pojma sporazumov in usklajenih ravnanj v skladu z izpodbijano odločbo prožna in da se lahko prekrivata ter da ju torej ni treba natančno razlikovati. Okoliščina, da teh vrst kršitev ni treba razlikovati, ne omaje tega, da sta bili v obravnavani zadevi ugotovljeni obe, medtem ko v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL ni bilo tako. Kar zadeva argument tožeče stranke, da sestanki in izmenjave med zadevnimi podjetji od leta 1999 do leta 2005 ne omogočajo, da se obstoj avtonomne kršitve izmenjave zaupnih podatkov opredeli neodvisno od spremnih pisem, je že bil zavrnjen, kot je razvidno iz zgoraj navedenih točk od 243 do 258.

395    Nazadnje, kljub ugotovljeni napaki glede datuma začetka kršitve v Nemčiji in datuma konca kršitve v Franciji je treba poudariti, da je kršitev v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL trajala relativno kratek čas, in sicer okoli 2 leti, v obravnavani zadevi, v kateri je kršitev trajala vsaj 7 let v Nemčiji in 4 leta v Franciji, pa ni tako. Argumente tožeče stranke, s katerimi se ta razlika izpodbija, je torej prav tako treba zavrniti.

396    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba očitek v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja ovreči.

397    Na drugem mestu je treba ovreči očitek glede kršitve načela prepovedi retroaktivnosti kazni, saj tožeča stranka v zvezi s tem ne navaja nobenega argumenta, ki bi bil neodvisen od tistih, ki jih je navedla v utemeljitev očitka glede kršitve načela enakega obravnavanja. Ta očitek se vsekakor lahko le ovrže, saj mora vsako podjetje, ki je v upravnem postopku, ki lahko privede do izreka globe, upoštevati možnost, da lahko Komisija kadar koli poviša globe v primerjavi z globami, ki jih je naložila v preteklosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 229), in da je torej to, da lahko Komisija kadar koli spremeni splošno raven glob v okviru izvajanja druge konkurenčne politike, za zadevna podjetja razumno predvidljivo. Te presoje ne more omajati navedba Komisije, zapisana v sporočilu za medije v zvezi z odločbama GDF/ENI in GDF/ENEL, da bi se Komisija izkazala za precej manj milostno, če bi po sprejetju teh odločb ugotovila obstoj iste vrste omejitev v drugih pogodbah v plinskem sektorju. Na tej podlagi namreč – ker v zvezi s tem ni izrecnih navedb niti v navedenem sporočilu za medije niti v navedenih odločbah – ni mogoče sklepati, da Komisija ne namerava sankcionirati kršitev, ki so se začele, preden so bile sprejete odločbe. Poleg tega je že bilo navedeno, da je položaj v obravnavani zadevi drugačen od položaja v zadevah GDF/ENI in GDF/ENEL (glej točke od 390 do 396 zgoraj). Tožeča stranka torej napačno trdi, da je Komisija v skladu z načeli enakega obravnavanja in prepovedi retroaktivnosti kazni uradno potrdila, da je lahko njena politika sankcioniranja vsekakor strožja le glede ravnanj, ki se zgodijo po sprejetju navedenih odločb.

398    Na zadnjem mestu, v zvezi z očitkom glede kršitve načela sorazmernosti je treba kot neupoštevno v obravnavani zadevi zavrniti argumentacijo tožeče stranke, da Komisija ne more naložiti globe za kršitev, katere značilnosti so upravičile, da se v podobni predhodni zadevi, nasprotno, nobena finančna sankcija ni štela za sorazmerno, ne da bi se kršilo načelo sorazmernosti. Okoliščina, da Komisija ni naložila globe kršitelju pravil o konkurenci, namreč ne prepreči, da se globa naloži osebi, ki je storila enako kršitev (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 28. februarja 2002 v zadevi Compagnie générale maritime in drugi proti Komisiji, T‑86/95, Recueil, str. I‑1011, točka 487). Poleg tega okoliščine zadev, v katerih so bile sprejete druge odločbe, ki jih navaja tožeča stranka, niso primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve (glej točke od 389 do 396 zgoraj). Trditev tožeče stranke, da je Komisija posredno štela, da bi bila naložitev finančnih sankcij za ravnanja, kot so ta v obravnavani zadevi, v obdobju, v katerem pravo še ni bilo razjasnjeno, v nasprotju s tem načelom, je treba zavrniti. O takem stališču Komisije namreč ni mogoče sklepati, kot trdi tožeča stranka, na podlagi tega, da je v obvestilu za medije v zvezi z zadevo GDF/ENEL navedla, da želi pravo razjasniti v korist zadevnih podjetij iz tistih zadev in tudi vseh podjetij, ki so aktivna v tem sektorju. Komisija namreč to okoliščino v zvezi z nujnostjo razjasnitve prava v tem sporočilu za medije navaja le zato, da upraviči svoj interes za sprejetje uradne odločbe v zvezi s preteklo kršitvijo. Enaka okoliščina po drugi strani ni upoštevna v okviru določitve globe v obravnavani zadevi. Enako velja za ugotovitev Komisije, navedeno v odločbah GDF/ENI in GDF/ENEL, da se je treba izogniti temu, da bi podjetja iz sektorja napačno štela ali še naprej napačno štela, da so ravnanja, kot so ta, ki se obravnavajo v tej zadevi, v skladu s pravom Unije. Očitek glede kršitve načela sorazmernosti je torej prav tako treba ovreči.

399    Nazadnje, noben drug razlog ne upravičuje, da Splošno sodišče izpodbijano odločbo spremeni glede višine globe ob upoštevanju načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in prepovedi retroaktivnosti.

400    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba edini tožbeni razlog, naveden v utemeljitev predloga za odpravo globe, zavrniti.

401    Splošno sodišče poleg tega meni, da noben razlog javnega reda, ki bi ga moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi KME Germany in drugi proti Komisiji, C‑389/10 P, ZOdl., str. I‑12789, točka 131), ne upravičuje uporabe pooblastil za spreminjanje ali odpravo globe.

2.     Predlogi, ki se nanašajo na zmanjšanje zneska globe

402    Tožeča stranka v utemeljitev predlogov, ki se nanašajo na zmanjšanje zneska globe, po tem, ko je v repliki delno umaknila predlog, navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na to, da zatrjevana kršitev v zvezi s francoskim trgom s plinom ni bila pravno zadostno dokazana in da je izpodbijana odločba v zvezi s tem neobrazložena, drugič, na napačno presojo trajanja kršitve, tretjič, na napačno presojo teže kršitve, četrtič, na napačno presojo nujnosti uporabe vstopnega zneska v višini 15 %, in petič, na napačno presojo olajševalnih okoliščin.

a)     Prvi tožbeni razlog: pravno nezadostno dokazana zatrjevana kršitev v zvezi s francoskim trgom s plinom in neobrazloženost izpodbijane odločbe v zvezi s tem

403    Tožeča stranka trdi, da je glede na to, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja kršitve v zvezi s francoskim trgom s plinom in da je izpodbijana odločba v zvezi s tem neobrazložena, znesek globe, ki ji je bila naložena, treba znižati sorazmerno z njeno prodajo v Franciji.

404    Glede tega zadostuje navesti, da so bili argumenti tožeče stranke, ki se nanašajo na dokaz o obstoju kršitve v zvezi s francoskim trgom s plinom in na obrazložitev izpodbijane odločbe v zvezi s tem, zavrnjeni v okviru preizkusa tretjega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predlogov, naj se razglasi ničnost izpodbijane odločbe, in da ta tožbeni razlog glede na navedene argumente ne pomeni nobene samostojne navedbe.

405    Splošno sodišče poleg tega meni, da noben drug razlog ne upravičuje uporabe njegovih reformatoričnih pooblastil glede zneska globe ob upoštevanju obstoja kršitve na francoskem trgu.

406    Prvi tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

b)     Drugi tožbeni razlog: napačna presoja trajanja kršitve

407    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da je Komisija napačno presodila trajanje kršitve. Po njenem mnenju v Nemčiji ni bilo kršitve pred avgustom 2000, v Franciji pa ne pred januarjem 2003. Poleg tega naj po avgustu 2004 ne bi bilo več kršitve niti v Franciji niti v Nemčiji ali, podredno, po avgustu 2004 naj je ne bi bilo več v Franciji. Tožeča stranka meni, da je posledično treba trajanje in prodajno vrednost v zvezi z zatrjevano kršitvijo znižati, zaradi tega pa zmanjšati znesek globe.

408    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da kot je razvidno iz preizkusa tretjega dela četrtega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predloga, naj se izpodbijana odločba razglasi za nično, Komisija ni pravno zadostno dokazala, da se je zadevna kršitev nadaljevala po 10. avgustu 2004, in sicer do 30. septembra 2005, kar zadeva francoski trg s plinom. Zato se zdi primerno, da Splošno sodišče uporabi svoja pooblastila za spreminjanje in zmanjša znesek globe, naložene tožeči stranki, da bi se upoštevalo trajanje kršitve na navedenem trgu. Konkretne posledice izvajanja teh pooblastil bodo opredeljene v nadaljevanju v točkah od 458 do 466.

409    Dalje, glede na to, da so bili argumenti tožeče stranke, s katerimi se po eni strani dokazuje, da na nemškem trgu pred avgustom 2000 ni mogoče ugotoviti nobene kršitve, na francoskem trgu pa ne pred januarjem 2003, in da po drugi strani na nemškem trgu ni mogoče ugotoviti nobene kršitve po avgustu 2004, zavrnjeni že v okviru preizkusa tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev predloga, da naj se izpodbijana odločba razglasi za nično, je treba ta tožbeni razlog zavrniti v delu, v katerem se nanaša na navedene argumente, saj v tem delu ne pomeni nobene samostojne navedbe glede na te argumente.

410    Nazadnje je treba zavrniti argument tožeče stranke, da Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti lahko zmanjša znesek globe, ki je bila tožeči stranki naložena, ker Komisija ni pojasnila, zakaj se razlogovanje, ki jo je vodilo, da je za izračun zneska globe v zvezi z nemškim trgom upoštevala samo obdobja po aprilu 1998 (medtem ko se je kršitev začela že 1. januarja 1980), ne more uporabiti za obdobje od konca aprila 1998 do avgusta 2000, in sicer kljub nedostopu tretjih do omrežja v tistem obdobju. Komisija je namreč v točki 372 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z obdobjem od leta 1998 do leta 2000 navedla, da je nemški zakonodajalec s tem, da je 24. aprila 1998 odpravil izjemo od konkurenčnega prava, ki se je nanašala na sporazume o razmejitvi, odločil, da mora biti sektor plina po tem datumu odprt za konkurenco. Poleg tega v okviru preizkusa prvega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predloga, naj se izpodbijana odločba razglasi za nično, noben dokaz ni omogočal ugotovitve, da je Komisija napačno ugotovila, da je v Nemčiji po letu 1998 obstajala potencialna konkurenca.

411    Nazadnje, Splošno sodišče meni, da noben razlog ne upravičuje uporabe njegovih reformatoričnih pooblastil glede zneska globe, kot predlaga tožeča stranka, ob upoštevanju trajanja kršitve, prek posledic, navedenih zgoraj v točki 408.

412    Iz navedenega sledi, da je treba ta tožbeni razlog, razen dela, v katerem se nanaša na konec kršitve na francoskem trgu, zavrniti.

c)     Tretji tožbeni razlog: napačna presoja teže kršitve

413    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga trdi, da je bila v izpodbijani odločbi pri določanju teže kršitve storjena napaka in da je bilo kršeno načelo sorazmernosti. Ob sklicevanju na naravo kršitve ter njeno neizvajanje in neobstoj posledic navaja, da je odstotek vrednosti prodaje, ki ga je Komisija upoštevala pri določanju osnovnega zneska globe, in sicer 15 %, pretiran in da ga mora Splošno sodišče znižati.

414    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s sodno prakso znesek glob odvisen od okoliščin in teže kršitve, pri presoji teže kršitve za določitev zneska globe pa je treba upoštevati zlasti naravo omejevanja konkurence (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 23. februarja 1994 v združenih zadevah CB in Europay proti Komisiji, T‑39/92 in T‑40/92, Recueil, str. II‑49, točka 143 in navedena sodna praksa).

415    Tako lahko Komisija pri presoji teže kršitev pravil konkurence, ki se očitajo nekemu podjetju, za določitev zneska globe, ki bi bil z njo sorazmeren, upošteva posebej dolgo trajanje nekaterih kršitev, število in raznolikost kršitev, ki so se nanašale na vse ali skoraj vse proizvode zadevnega podjetja in med katerimi so nekatere prizadele vse države članice, posebno težo kršitev v okviru načrtovane in usklajene strategije, katere namen je bil z različnimi ravnanji za izključitev konkurentov in s politiko pridobivanja zvestobe strank umetno ohraniti ali okrepiti prevladujoč položaj podjetja na trgih, na katerih je bila konkurenca že tako omejena, posebej škodljive učinke zlorabe na konkurenco in prednost, ki jo je podjetje pridobilo s kršitvami (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točki 240 in 241).

416    V skladu z odstavkoma 19 in 21 smernic iz leta 2006 je osnovni znesek globe povezan z deležem vrednosti prodaje, ki lahko znaša do 30 % in je določen glede na stopnjo teže kršitve, pomnoženo s številom let trajanja kršitve. Poleg tega se v skladu z odstavkom 20 navedenih smernic teža kršitve presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, pri čemer se upoštevajo vse upoštevne okoliščine obravnavane zadeve.

417    V obravnavani zadevi je Komisija, kot je razvidno iz točke 364 obrazložitve izpodbijane odločbe, za določitev teže kršitve upoštevala zlasti to, da sporazumi o razdelitvi trgov po svoji naravi pomenijo eno najtežjih kršitev določb člena 81 ES, to, da so se podjetja dogovorila, da bodo na rednih sestankih vzpostavila skriven in s pogodbo urejen projekt, katerega namen je omejiti konkurenco v sektorju plina, to, da so bili sporazum in usklajena ravnanja zasnovani, vodeni in spodbujani na najvišjih ravneh vsakega podjetja in da so se v celoti izvajali v interesu teh podjetij ter v škodo njihovih strank in nazadnje končnih potrošnikov, ter to, da je kršitev zajemala plin, ki se je po plinovodu MEGAL prenašal v Francijo in Nemčijo, kar je precejšen del skupnega trga. V točki 365 obrazložitve navedene odločbe je presodila, da je treba ob upoštevanju narave kršitve uporabiti odstotek v višini 15 % zadevne prodaje.

418    Noben od elementov, ki jih navaja tožeča stranka, ne more omajati te ugotovitve.

419    Preizkus tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev predlogov, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, namreč ni omogočil izpodbiti udeležbe zadevnih podjetij, ugotovljene v točki 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, pri kompleksni, enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES, kar je omejilo konkurenco na njunih nacionalnih trgih in zlasti povzročilo razdelitev trgov in izmenjavo zaupnih podatkov v zvezi z dobavo zemeljskega plina, prenesenega po plinovodu MEGAL. V zvezi s tem je treba navesti, da so bile trditve tožeče stranke v zvezi z naravo kršitve, v skladu s katerimi po eni strani spremna pisma ne pomenijo horizontalnega sporazuma, za katerega je značilna razdelitev trgov, ampak kvečjemu štejejo za klavzulo o namembnem kraju, ter po drugi strani sestanki in drugi stiki med zadevnimi podjetji ne omogočajo ugotoviti ene od najresnejših omejitev konkurence, tudi če bi se analizirali neodvisno od spremnih pisem, zavrnjene že v okviru preizkusa tožbenih razlogov, navedenih v utemeljitev predlogov, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe (glej zlasti točke od 243 do 258 in 341 zgoraj). Poleg tega je pravna služba tožeče stranke v elektronskih sporočilih z dne 9. in 17. februarja 2000 priznala, da je bilo pismo Direktion G povezano z veliko „razdelitvijo trgov“, kar dokazuje, da je bila tožeča stranka dobro seznanjena z njegovo protikonkurenčno naravo.

420    Taka očitna kršitev konkurenčnega prava pa je že po naravi posebno resna. Nasprotuje najtemeljnejšim ciljem Unije in zlasti izvedbi enotnega trga (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 22. aprila 1993 v zadevi Peugeot proti Komisiji, T‑9/92, Recueil, str. II‑493, točka 42). To potrjuje odstavek 23 smernic iz leta 2006, ki določa, da horizontalni sporazumi o določitvi cen, razdelitvi trgov in omejitvi proizvodnje, ki so načeloma tajni, zaradi svoje narave štejejo za najresnejše kršitve konkurence.

421    Odstavek 23 smernic iz leta 2006 določa tudi, da je treba z vidika konkurenčne politike te sporazume strogo sankcionirati in da bo posledično delež prodaje, ki se pri takih kršitvah upošteva, načeloma v zgornjem delu razpona, ki se upošteva, in sicer v skladu z odstavkom 21 navedenih smernic med 0 in 30 %.

422    V teh okoliščinah je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno navedla, da je treba ob upoštevanju narave kršitve uporabiti delež v višini 15 % zadevne prodaje.

423    Prav tako je treba zavrniti argumente tožeče stranke, ki se nanašajo na izvajanje kršitve in na njene posledice, glede na to, da bi Komisija v skladu z odstavkom 23 smernic iz leta 2006 lahko določila znesek ob upoštevanju edinega merila, in sicer narave kršitve. Kar po eni strani zadeva izvajanje, je iz točke 228 obrazložitve izpodbijane odločbe vsekakor razvidno, da so zadevna podjetja leto za letom izvajala zadevni sporazum in usklajena ravnanja, kar ni bilo omajano pri preizkusu predlogov, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti navedene odločbe. Kar po drugi strani zadeva vpliv kršitve na trg, je Komisija v isti točki obrazložitve navedla, da ker so se skrivni dogovori izvajali, je bilo mogoče sklepati, da so posledično dejansko protikonkurenčno vplivali na trg, in sicer tako, da je kršitev okrepila monopole, ki so obstajali pred liberalizacijo, in upočasnila učinke liberalizacije.

424    Nazadnje, noben drug element ne upravičuje, da bi Splošno sodišče v zvezi z zneskom globe glede na težo kršitve uporabilo svoja reformatorična pooblastila.

425    Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.

d)     Četrti tožbeni razlog: napačna presoja nujnosti uporabe vstopnega zneska v višini 15 %

426    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja, da Komisija ne more naložiti vstopnega zneska v višini 15 % samo zato, ker sporazumi o razdelitvi trgov načeloma po svoji naravi upravičujejo uporabo vstopnega zneska v višini vsaj 15 %.

427    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v zvezi z izračunom zneska glob odstavek 25 smernic iz leta 2006 določa, da Komisija ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi v osnovni znesek vključi še znesek med 15 in 25 % vrednosti prodaje, in sicer za odvračanje podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cene, razdelitvi trgov in omejitvi proizvodnje. Komisija lahko tak dodatni znesek uporabi tudi v primeru drugih kršitev.

428    V navedeni točki je določeno, da Komisija pri odločanju o deležu vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, upošteva več dejavnikov, zlasti tiste, ki so našteti v odstavku 22 smernic iz leta 2006, in sicer naravo kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank, geografski obseg kršitve in to, ali se je kršitev izvajala ali ne.

429    V obravnavani zadevi je Komisija v točki 375 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da sporazumi o razdelitvi trgov načeloma po naravi upravičujejo uporabo vstopnega zneska v višini vsaj 15 % in da v obravnavani zadevi ni bilo nujno uporabiti vstopnega zneska, višjega od 15 %. To presojo je treba potrditi.

430    Zadostuje namreč opozoriti, da je Komisija pravilno navedla, da navedena ravnanja pomenijo horizontalni sporazum o razdelitvi trgov (glej zlasti točko 419 zgoraj), ne pa določbe o ozemeljski omejitvi, ki jo je Komisija šele pred kratkim označila za nedopustno, kot to navaja tožeča stranka (glej zlasti točki 341 in 393 zgoraj). Za to vrsto kršitve pa smernice iz leta 2006 določajo, da se v osnovni znesek globe vključi znesek v višini od 15 do 25 % vrednosti prodaje. V teh okoliščinah je Komisija lahko, ne da bi napravila očitno napako, naložila vstopni znesek v višini 15 %.

431    Tudi če zadevna kršitev ne bi bila horizontalna, je vsekakor treba ugotoviti, da odstavek 25 smernic iz leta 2006 omogoča, da Komisija vstopni znesek uporabi za druge vrste kršitev.

432    Tudi argumente tožeče stranke, da je potrditev takega vstopnega zneska v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja in sorazmernosti, glede na to, da so bile primerljive zadeve končane, ne da bi bila sprejeta uradna odločitev, je treba zavrniti. Komisija namreč v zadevah, ki jih navaja tožeča stranka, v nasprotju z obravnavano zadevo ni ugotovila obstoja kršitve. Tako ni mogla naložiti sankcije in uporabiti takega vstopnega zneska. Poleg tega so se zadeve, ki jih tožeča stranka navaja, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 389, nanašale na vertikalne omejitve in ne na horizontalne kot v obravnavani zadevi.

433    Nazadnje, Splošno sodišče meni, da noben drug razlog ne upravičuje uporabe njegovih reformatoričnih pooblastil glede zneska globe v zvezi z vstopnim zneskom, ki se je uporabil.

434    Iz navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

e)     Peti tožbeni razlog: napačna presoja olajševalnih okoliščin

435    Tožeča stranka v okviru tega tožbenega razloga navaja, da je Komisija ravnala napačno, ker ni upoštevala olajševalnih okoliščin, povezanih s tem, da je tožeča stranka po eni strani omejeno sodelovala pri zadevni kršitvi in da so po drugi strani njeno ravnanje dovoljevali ali spodbujali javni organi oziroma zakonodaja.

436    V zvezi s tem je treba navesti, da je iz odstavka 29 smernic iz leta 2006 razvidno, da se osnovni znesek globe med drugim lahko zmanjša takrat, kadar so protikonkurenčno ravnanje dovoljevali ali spodbujali javni organi oziroma zakonodaja ali kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da se je v obdobju, v katerem je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov, njegovo ravnanje na trgu pa je bilo konkurenčno.

437    Na prvem mestu, kar zadeva olajševalno okoliščino v zvezi z omejeno udeležbo pri zadevni kršitvi, je Komisija v točki 383 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da dokazi izpodbijajo tezo zadevnih podjetij, da se sporazum o razdelitvi trgov in usklajena ravnanja niso izvajali.

438    Tožeča stranka vsekakor ugovarja, da Komisija ni upoštevala elementov, ki dokazujejo, da je ravnala konkurenčno.

439    V obravnavani zadevi je treba navesti, da mora tožeča stranka, da bi se upoštevale olajševalne okoliščine v zvezi z omejeno udeležbo pri zadevni kršitvi, dokazati, da se je v obdobju, v katerem je pristopila k sporazumom, ki so pomenili navedeno kršitev, dejansko izognila njihovemu izvajanju s tem, da se je na trgu obnašala konkurenčno, ali vsaj, da je očitno in bistveno kršila obveznosti za izvajanje tega omejevalnega sporazuma tako, da je motila njegovo delovanje (sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi Daiichi Pharmaceutical proti Komisiji, T‑26/02, ZOdl., str. II‑713, točka 113). Z drugimi besedami, dokazati mora, da spornih sporazumov ni izvajala, pri čemer je na trgu ravnala tako, da bi lahko preprečila protikonkurenčne učinke ugotovljene kršitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 26. aprila 2007 v združenih zadevah Bolloré in drugi proti Komisiji, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, ZOdl., str. II‑947, točka 629).

440    Ugotoviti pa je treba, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, ne dokazujejo takega ravnanja.

441    Prvič, opozoriti je namreč treba, da lahko podjetje, ki kljub usklajevanju s konkurenti na trgu izvaja bolj ali manj neodvisno politiko, omejevalni sporazum preprosto poskuša uporabiti v svojo korist (sodba Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T‑308/94, Recueil, str. II‑925, točka 230). V teh okoliščinah to, da se je Komisija strinjala, da je tožeča stranka poskušala obiti zadevno omejitev, ne dokazuje takega ravnanja na trgu, ki bi lahko preprečilo protikonkurenčne učinke ugotovljene kršitve. Trditev tožeče stranke, da je Komisija sama sebi nasprotovala, ker se je strinjala, da je tožeča stranka poskušala obiti zadevno prepoved, je torej treba zavrniti.

442    Drugič, noben dokaz, ki ga je predložila tožeča stranka, ne more dokazati bistveno omejene udeležbe pri zadevni kršitvi ali obstoja takega ravnanja na trgu, ki bi lahko preprečilo protikonkurenčne učinke navedene kršitve. Prodaja plina iz plinovoda MEGAL s strani tožeče stranke, še posebej zaradi njenih značilnosti, navedenih zgoraj v točkah 194 in 333, med drugim tega, da se je začela šele oktobra 2004, da je bil njen obseg omejen in okoliščine, da njen obseg ni bistveno večji od tistega, ki je bil pridobljen v okviru programa za sprostitev dobave plina, ne more pomeniti takega dokaza. To, da je tožeča stranka prostovoljno sodelovala v programu za sprostitev dobave plina, na te ugotovitve ne vpliva, kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 335. Prav tako obstoj ponudb, pridobivanja odjemalcev ali zahtev za dostop do omrežja ne more dokazati obstoja konkurenčnega ravnanja, saj ti niso privedli do večje prodaje plina iz plinovoda MEGAL, zlasti ne preko obsega, pridobljen v okviru programa za sprostitev dobave plina. Poleg tega [zaupno], ki ji nasprotuje njen interni zaznamek iz aprila 2005, v katerem sama priznava, da bi bilo treba relativizirati zaznavanje [zaupno] z njene strani na nemškem trgu. Nazadnje, kot je bilo že navedeno, je iz dokaznih listin v spisu med drugim razvidno, da je tožeča stranka menila, da bo z družbo E.ON iskala rešitve, ki omogočajo razumno konkurenco, oziroma da se je bala, da bi lahko ruski plin prišel v napačne roke in bi omogočil dodatno konkurenco v okolici plinovoda MEGAL, kar zanika omejenost udeležbe tožeče stranke pri omejevalnem sporazumu. Poleg tega nič ne dokazuje, da je tožeča stranka s svojimi dejanji ovirala omejevalni sporazum.

443    Tretjič, tožeča stranka napačno trdi, da je Komisija obrnila dokazno breme. Ker je namreč Komisija dokazala obstoj zadevne kršitve, mora tožeča stranka v skladu z odstavkom 29 smernic iz leta 2006 dokazati, da je bila njena udeležba pri kršitvi bistveno omejena, in posledično to, da se je v obdobju, v katerem je pristopila k sporazumom, ki pomenijo navedeno kršitev, dejansko izognila njihovemu izvajanju s tem, da se je na trgu obnašala konkurenčno. Kar zadeva argument tožeče stranke, da mora dokazati, da njeno ravnanje lahko prepreči učinke omejevalnega sporazuma na trgu, čeprav Komisija ni dokazala njihovega obstoja, ga je treba zavrniti. Namreč, čeprav Komisiji ni bilo treba dokazati učinkov zadevne kršitve, kot ji to dopušča sodna praksa, je vseeno menila, da je mogoče – ker je bilo dokazano, da so se protikonkurenčni sporazumi in usklajeno ravnanje leto za letom izvajali – domnevati, da so skrivni dogovori dejansko protikonkurenčno vplivali na trg, in sicer tako, da je kršitev okrepila monopole, ki so obstajali pred liberalizacijo, in upočasnila učinke liberalizacije.

444    Na drugem mestu, kar zadeva olajševalno okoliščino v zvezi s tem, da je bilo protikonkurenčno ravnanje dovoljeno ali spodbujano s strani javnih organov oziroma zakonodaje, je Komisija v točki 384 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se ta ne more uporabiti za obdobje, ki je sledilo začetku liberalizacije, glede na to, da so organi Unije in države članice s sprejetjem in izvajanjem Prve direktive o plinu izkazali namen, da postanejo trgi s plinom konkurenčni. Komisija je dodala, da čeprav francoski organi niso spoštovali roka za prenos te direktive, niso preprečili, da upravičenim odjemalcem od 10. avgusta 2000 dobavljajo novi konkurenti, tako da ni nobenega razloga, da bi se v tem videl ukrep francoskih organov, ki dovoljuje ali spodbuja nezakonit sporazum o razdelitvi trgov. Komisija je v točki 385 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da čeprav bi se morala za upravičeno šteti trditev, da so javni organi dovolili ali spodbujali kršitev za vse obdobje pred sprejetjem Prve direktive o plinu, je bila ta trditev vsekakor že ustrezno upoštevana, glede na to, da se je obdobje kršitve, ki se upošteva pri izračunu glob, začelo šele aprila 1998 za Nemčijo in šele 10. avgusta 2000 za Francijo.

445    Tožeča stranka v zvezi s tem ugovarja, da bi morala Komisija priznati, da je bilo njeno ravnanje dovoljeno ali spodbujano s strani javnih organov oziroma zakonodaje.

446    Prvič, v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da sta nemška in francoska zakonodaja do dejanskega prenosa Prve direktive o plinu dovoljevali razdelitev trgov s plinom, je treba – kar zadeva Nemčijo – opozoriti, da pravni okvir, kot izhaja iz preizkusa prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na predloge v zvezi z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe, ni izključeval obstoja potencialne konkurence po 24. aprilu 1998.

447    Kar zadeva Francijo, je iz zgoraj navedenih točk od 312 do 323 razvidno, da ne le, da francoski pravni okvir od 10. avgusta 2000 naprej ni mogel več dovoliti ali spodbujati razdelitve trga, ampak da so poleg tega ukrepi, sprejeti v Franciji, od navedenega dne naprej prispevali (nekateri v omejenem obsegu) k združitvi trga. V zvezi s tem je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, upoštevanje okoliščine, da francoski organi niso preprečili dobav strankam s strani novih konkurentk, ne pomeni, da se zadevna olajševalna okoliščina upošteva, če je protikonkurenčni položaj zapovedan (in ne samo dovoljen) z nacionalno zakonodajo. To v bistvu potrjuje, da francoski organi niso nameravali še naprej vztrajati in s tem dovoljevati razdelitve francoskega trga.

448    Navesti je treba tudi, da se tožeča stranka kot javno podjetje po 10. avgustu 2000 nikakor ne bi mogla sklicevati na položaj v Franciji, saj se uvršča med subjekte, zoper katere se lahko uporabijo določbe direktive, ki imajo lahko neposredne učinke, kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 314. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, se ta sodna praksa ne nanaša na to, da se tožeči stranki kot javnemu podjetju odvzame možnost sklicevanja na zadevno olajševalno okoliščino, ampak dokazuje, da tožeča stranka kot javno podjetje ne more ravnati v nasprotju s ciljem direktive in da torej francoski pravni okvir ni niti dovoljeval niti ni spodbujal ravnanja v obravnavani zadevi.

449    Kar zadeva tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki ju je Komisija vložila proti Francoski republiki v zadevah C‑159/94 in C‑259/01, iz njih ni mogoče sklepati, da je Komisija sama sebi nasprotovala, ker za tožečo stranko ni upoštevala olajševalne okoliščine v obravnavani zadevi. Iz njih namreč ni mogoče sklepati, da je francoski pravni okvir dovoljeval ali spodbujal sporazum v obravnavani zadevi, ampak kvečjemu to, da je Komisija v zvezi s prvo zadevo menila, da francoski organi niso izpolnili obveznosti, ki jih imajo na podlagi členov 30, 34 in 37 Pogodbe ES, saj so vpeljali ekskluzivne uvozne in izvozne dajatve za plin in električno energijo, v zvezi z drugo zadevo pa je menila, da niso izpolnili obveznosti, ki jih imajo na podlagi Prve direktive o plinu, ker je niso pravilno izvajali. Sicer pa tožbi v zadevi C‑159/94 ni bilo ugodeno. Nazadnje, iz izjave, ki jo je podala Komisija in v skladu s katero nemški zakonodajni okvir ni omogočal učinkovite konkurence novih udeležencev na trgu, ki so iz tujine, ni mogoče sklepati, da je navedeni okvir dovoljeval oziroma spodbujal protikonkurenčno ravnanje.

450    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da zadevno protikonkurenčno ravnanje ni bilo dovoljeno ali spodbujano s strani javnih organov oziroma zakonodaje.

451    Drugič, glede tega, da je bil sektor plina v obdobju kršitve v fazi liberalizacije in da je obstajala negotovost glede pravil, ki se uporabljajo, zadostuje navedba, da to nikakor ne omogoča ugotovitve, da je bilo protikonkurenčno ravnanje dovoljeno ali spodbujano s strani javnih organov ali zakonodaje. Čeprav so nemški in francoski organi operaterjem prepustili visoko stopnjo negotovosti glede zakonitosti njihovega ravnanja, in sicer pred liberalizacijo in tudi po njej, ta okoliščina ne omogoča ugotovitve, da so dovolili ali spodbujali ravnanja v obravnavani zadevi. Tožeča stranka torej napačno trdi, da taka ugotovitev utemeljuje, da se iz naslova olajševalnih okoliščin upošteva vpliv zakonodajnega okvira na izračun globe.

452    Poleg tega, tudi če tožeča stranka v okviru svoje argumentacije poskuša trditi, da je ob upoštevanju liberalizacije in posledične negotovosti kršitev storila iz malomarnosti, zadostuje navedba, da elektronski sporočili njene pravne službe z dne 9. in 17. februarja 2000 jasno dokazujeta, da ji je bila znana vsaj kršitvena narava pisma Direktion G.

453    Nazadnje, zavrniti je treba argument tožeče stranke, ki temelji na odločbi C(2004) 4030 final z dne 20. oktobra 2004 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/C.38.238/B.2 – Raw tobacco – Spain). Komisija namreč ni vezana na svoje prejšnje presoje (glej sodbo Sodišča z dne 24. septembra 2009 v združenih zadevah Erste Group Bank in drugi proti Komisiji, C‑125/07 P, C‑133/07 P, C‑135/07 P, ZOdl., str. I‑8681, točka 123 in navedena sodna praksa) in položaja španskih proizvajalcev tobaka nikakor ni mogoče primerjati s položajem podjetij, ki so tako velika kot podjetja v obravnavani zadevi, so glavni akterji na evropskem trgu s plinom in so imela v času dejanskega stanja tega spora oligopolni položaj.

454    V teh okoliščinah noben dokaz ne omogoča ugotovitve, da je Komisija storila napako, ker ni upoštevala obstoja olajševalnih okoliščin.

455    Poleg tega noben drug dejavnik ne upravičuje, da bi Splošno sodišče v zvezi z zneskom globe glede na olajševalne okoliščine uporabilo svoja reformatorična pooblastila.

456    Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti, posledično pa tudi vse razloge, navedene v utemeljitev predlogov, ki se nanašajo na zmanjšanje globe, razen drugega tožbenega razloga, ki se mu delno ugodi, kar pomeni, da Splošno sodišče deluje na podlagi svojih reformatoričnih pooblastil (glej točko 408 zgoraj).

457    Splošno sodišče poleg tega meni, da noben razlog javnega reda, ki bi ga moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (glej v tem smislu zgoraj v točki 401 navedeno sodbo KME Germany in drugi proti Komisiji, točka 131), ne upravičuje, da na podlagi svojih reformatoričnih pooblastil zmanjša znesek globe.

f)     Določitev končnega zneska globe, ki se naloži tožeči stranki

458    Kot je razvidno zgoraj iz točke 378, Komisija ni pravno zadostno dokazala, da se je zadevna kršitev nadaljevala po 10. avgustu 2004, in sicer do 30. septembra 2005, kar zadeva francoski trg s plinom.

459    Izpodbijano odločbo je torej treba spremeniti, da bi se pri določitvi končnega zneska globe, ki se naloži tožeči stranki, upoštevalo trajanje kršitve, storjene na francoskem trgu, v tem primeru od 10. avgusta 2000 (glej točko 323 zgoraj) do 13. avgusta 2004 (glej točko 378 zgoraj).

460    V zvezi s tem velja, da če se uporabi metoda, ki jo je Komisija uporabila za določitev globe in je razvidna iz točk od 358 do 391 obrazložitve izpodbijane odločbe, in sicer (izhodiščni odstotek, ki se nanaša na povprečno letno prodajo v Franciji x trajanje kršitve v Franciji) + (odstotek dodatnega zneska, ki se nanaša na povprečno letno prodajo v Franciji) + (izhodiščni odstotek, ki se nanaša na povprečno letno prodajo v Nemčiji x trajanje kršitve v Nemčiji) + (odstotek dodatnega zneska, ki se nanaša na povprečno letno prodajo v Nemčiji), ob uporabi popravljenih podatkov, ki se nanašajo na trajanje kršitve v Franciji (4 leta namesto 5,5 leta) in povprečno prodajo v zvezi s kršitvijo na francoskem trgu [zaupno], bi moral znesek globe, naložene tožeči stranki, znašati 267 milijonov EUR [zaupno].

461    Vendar je treba opozoriti, da neomejena pristojnost na podlagi člena 229 ES, ki jo Splošnemu sodišču podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg preprostega nadzora zakonitosti kazni, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, nadomesti presojo Komisije s svojo in posledično izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti pri spremembi naložene globe, kadar presoja vprašanje zneska globe (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331, točki 61 in 62, in z dne 3. septembra 2009 v zadevi Prym in Prym Consumer proti Komisiji, C‑534/07 P, ZOdl., str. I‑7415, točka 86 in navedena sodna praksa).

462    V zvezi s tem je treba navesti, da Splošnega sodišča pri odločanju na podlagi sodne pristojnosti ne zavezujejo niti izračuni Komisije niti njene smernice (glej v tem smislu zgoraj v točki 326 navedeno sodbo BASF in UCB proti Komisiji, točka 213 in navedena sodna praksa), ampak mora opraviti svojo presojo ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve.

463    V obravnavani zadevi pa uporaba metode, ki jo je Komisija upoštevala pri določitvi zneska globe, kot je navedena zgoraj v točki 460, ne bi zajela vseh upoštevnih okoliščin.

464    Uporaba te metode s popravljenimi podatki, ki se nanašajo na trajanje kršitve v Franciji in povprečno prodajo v zvezi s kršitvijo na francoskem trgu v tem obdobju, namreč pomeni tako znižanje globe, naložene tožeči stranki, ki je močno nesorazmerno z relativno pomembnostjo ugotovljene napake. Čeprav se napaka Komisije nanaša samo na francoski trg in samo na 12 mesecev in pol od petih let in enega meseca in pol, ki jih je Komisija, kar zadeva kršitev, storjeno na navedenem trgu, sprva ugotovila, uporaba metode Komisije povzroči znižanje zneska globe za več kot 50 %.

465    Poleg tega uporaba metode Komisije v okviru določanja globe povzroča podcenjevanje relativne pomembnosti kršitve, storjene na nemškem trgu, glede na kršitev, storjeno na francoskem trgu.

466    Zato je treba po opredelitvi strank na obravnavi o morebitnih posledicah, ki jih ima razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe – kar zadeva določitev zneska globe glede na trajanje kršitve na francoskem trgu in ob upoštevanju zlasti zgoraj v točkah 464 in 465 navedenih ugotovitev – ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, zlasti trajanja in teže zadevne kršitve, določiti končni znesek globe, ki se naloži tožeči stranki, in sicer 320 milijonov EUR.

 Stroški

467    V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar lahko Splošno sodišče v skladu s členom 87(3), prvi pododstavek, tega poslovnika odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah.

468    Glede na to, da vsaka stranka s predlogi deloma ni uspela, je treba odločiti, da vsaka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (peti senat)

razsodilo:

1.      Člen 1 Odločbe Komisije C(2009) 5355 final z dne 8. julija 2009 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] (zadeva COMP/39.401 – E.ON/GDF) se razglasi za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je kršitev trajala od 1. januarja 1980 do vsaj 24. aprila 1998, kar zadeva kršitev, storjeno v Nemčiji, in v delu, v katerem je ugotovljen obstoj kršitve, storjene v Franciji med 13. avgustom 2004 in 30. septembrom 2005.

2.      Znesek globe, ki se družbi GDF Suez SA naloži na podlagi člena 2(b) Odločbe C(2009) 5355 final, znaša 320 milijonov EUR.

3.      V preostalem se tožba zavrne.

4.      Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Papasavvas Vadapalas O’Higgins

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. junija 2012.

Podpisi

Kazalo

Pravni okvirII – 2

1.  Pravo Evropske unijeII – 2

2.  Nacionalni praviII – 2

Francosko pravoII – 2

Nemško pravoII – 3

Dejansko stanjeII – 4

1.  Zadevna podjetjaII – 4

2.  Sporazum MEGALII – 4

3.  Upravni postopekII – 6

Izpodbijana odločbaII – 7

Postopek in predlogi strankII – 9

PravoII – 10

A –  Predlogi, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbeII – 10

1.  Prvi tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja pred avgustom 2000II – 11

a)  Prvi delII – 11

b)  Drugi delII – 22

–  Prvi očitekII – 22

–  Drugi očitekII – 23

c)  Tretji delII – 25

2.  Drugi tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES, kar zadeva obstoj sporazuma in/ali usklajenega ravnanja po avgustu 2000II – 28

a)  Drugi delII – 29

–  Drugi očitekII – 30

–  Tretji očitekII – 37

–  Prvi očitekII – 42

b)  Tretji delII – 44

–  Prvi očitekII – 46

–  Drugi očitekII – 54

c)  Četrti delII – 57

d)  Prvi delII – 59

3.  Tretji tožbeni razlog: očiten neobstoj dokazov o obstoju sporazuma in/ali usklajenega ravnanja, v okviru katerega se za družbo E.ON v Franciji omeji uporaba plina, prenesenega po plinovodu MEGALII – 62

a)  Prvi delII – 62

b)  Drugi delII – 66

c)  Tretji delII – 66

4.  Četrti tožbeni razlog: napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba prava pri uporabi člena 81 ES v zvezi z obstojem sporazuma in/ali usklajenega ravnanja med zadevnimi podjetji po avgustu 2004II – 71

a)  Prvi delII – 72

–  Prvi očitekII – 72

–  Drugi očitekII – 75

b)  Drugi delII – 78

c)  Tretji delII – 82

B –  Predlogi, ki se nanašajo na odpravo ali znižanje zneska globeII – 84

1.  Predlogi, ki se nanašajo na odpravo globeII – 84

2.  Predlogi, ki se nanašajo na zmanjšanje zneska globeII – 88

a)  Prvi tožbeni razlog: pravno nezadostno dokazana zatrjevana kršitev v zvezi s francoskim trgom s plinom in neobrazloženost izpodbijane odločbe v zvezi s temII – 88

b)  Drugi tožbeni razlog: napačna presoja trajanja kršitveII – 89

c)  Tretji tožbeni razlog: napačna presoja teže kršitveII – 90

d)  Četrti tožbeni razlog: napačna presoja nujnosti uporabe vstopnega zneska v višini 15 %II – 92

e)  Peti tožbeni razlog: napačna presoja olajševalnih okoliščinII – 93

f)  Določitev končnega zneska globe, ki se naloži tožeči strankiII – 98

StroškiII – 99

* Jezik postopka: francoščina.

1 – Prikriti zaupni podatki.