SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 4. februarja 2016(1)
Zadeva C‑481/14
Jørn Hansson
proti
Jungpflanzen Grünewald GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Intelektualna in industrijska lastnina – Žlahtniteljske pravice v Skupnosti – Kršitev – Uredba (ES) št. 2100/94 – Člen 94 – Primerno nadomestilo – Nadomestilo za škodo, nastalo imetniku – Korist, ki jo je pridobil kršitelj – Člen 97 – Dodatna uporaba nacionalne zakonodaje – Direktiva 2004/48/ES – Člen 2(1) – Področje uporabe – Člen 13 – Odškodnina – Pavšalni znesek – Hipotetična licenčnina – Dobiček, ki ga je imel kršitelj – Člen 14 – Povrnitev pravnih stroškov in drugih izdatkov“
I – Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 94 Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti(2) in člena 13(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine.(3)
2. Predlog je bil vložen v okviru spora med J. Hanssonom, imetnikom žlahtniteljske pravice v Skupnosti za posebno sorto mesečkov, in družbo Jungpflanzen Grünewald GmbH (v nadaljevanju: Jungpflanzen Grünewald) v zvezi s povrnitvijo škode, za katero zatrjuje, da jo je utrpel zaradi neodobrene distribucije te sorte.
3. Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) Sodišče sprašuje o obsegu škode, katere povrnitev lahko zahteva imetnik pravice, oškodovan zaradi kršitve svoje žlahtniteljske pravice v Skupnosti, in o metodah, ki jih je treba uporabiti za ocenitev take škode in posledično odškodnino zanjo.
II – Pravni okvir
A – Uredba št. 2100/94
4. Uredba št. 2100/94 v členu 13(2) določa dejanja, ki jih ni mogoče izvršiti brez odobritve imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti in med katerimi so med drugim pridelovanje, razmnoževanje in trženje zavarovane sorte.
5. Neodobreno izvrševanje katerega izmed teh dejanj pomeni kršitev v smislu člena 94 te uredbe, ki določa:
„1. Kdor:
(a) neupravičeno izvrši enega od dejanj, ki so predpisana v členu 13(2), v zvezi s sorto, za katero je podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti;
ali
(b) ne uporablja pravilno imena sorte v skladu s členom 17(1) ali izpusti ustrezne podatke po členu 17(2);
ali
(c) v nasprotju s členom 18(3) uporablja ime sorte, za katero je podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti, ali oznako, ki jo je mogoče z njim zamenjati;
ga imetnik lahko toži na prenehanje take kršitve, plačilo primernega nadomestila ali obojega.
2. Kdor krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je razen tega dolžan nadomestiti imetniku vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja. Če gre za majhno malomarnost, se te zahteve lahko zmanjšajo v skladu z obsegom malomarnosti, vendar ne smejo biti manjše od koristi, ki jih je kršitelj iz tega pridobil.“
6. Člen 97 navedene uredbe, naslovljen „Dodatna uporaba nacionalne zakonodaje glede kršitev“, določa:
„1. Če je odgovorna stranka iz člena 94 s kršitvijo pridobila kakršno koli korist na račun imetnika ali osebe, ki je upravičena do žlahtniteljskih pravic, pristojna sodišča v skladu s členoma 101 in 102 uporabijo glede vrnitve v prejšnje stanje svojo nacionalno zakonodajo skupaj z mednarodnim zasebnim pravom.
2. Odstavek 1 se uporablja tudi glede drugih zahtev, ki se lahko pojavijo v zvezi z izvedbo ali opustitvijo dejanj iz člena 95 med objavo prijave za podelitev žlahtniteljske pravice v Skupnosti in ureditvijo zahteve.
3. V vseh drugih pogledih se veljavnost žlahtniteljskih pravic v Skupnosti določa izključno v skladu s to uredbo.“
7. Kar zadeva postopkovna pravila, člen 103 iste uredbe določa uporabo določb države članice pristojnega sodišča, ki urejajo take spore v zvezi z ustreznimi nacionalnimi lastninskimi pravicami.
8. V skladu s členom 107 Uredbe št. 2100/94 „[d]ržave članice z ustreznimi ukrepi zagotavljajo uporabo enakih določb za kaznovanje kršitev žlahtniteljskih pravic v Skupnosti, kot se uporabljajo, ko gre za kršitve ustreznih nacionalnih pravic“.
B – Direktiva 2004/48
9. V skladu z uvodno izjavo 10 Direktive 2004/48 je njen cilj „približevanje zakonodajnih sistemov, da bi zagotovili visoko, enakovredno in homogeno raven varstva na notranjem trgu“.
10. V uvodni izjavi 26 te direktive je navedeno:
„Z namenom, da bi nadomestili povzročeno škodo, ki je posledica kršitve, ki jo je zagrešil kršitelj, ki je vedel ali bi moral razumno vedeti, da bo to povzročilo tako kršitev, je treba pri znesku odškodnine, ki se dodeli imetniku pravice, upoštevati vse ustrezne vidike, kot sta izguba zaslužka, ki ga ustvarja imetnik pravice, ali neupravičeni dobiček, ki ga je imel kršitelj, in, kadar je primerno, kakršna koli moralna škoda, povzročena imetniku pravice. Namesto tega se lahko, na primer, kadar bi bilo težko določiti znesek dejansko povzročene škode, znesek odškodnine izračuna iz elementov, kot so licenčnine ali tisti zneski, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine. Namen ni uvedba obveznosti, da se predvidijo kaznovalne odškodnine, temveč da se omogoči nadomestilo, ki temelji na objektivnih kriterijih, ob upoštevanju stroškov, ki jih ima imetnik pravice, na primer stroškov za prepoznavanje in raziskavo.“
11. Člen 2(1) navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:
„Brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko predvideva zakonodaja Skupnosti ali nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, se ukrepi, postopki in pravna sredstva, predvideni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu Skupnosti in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice.“
12. V skladu s členom 3(2) iste direktive morajo biti ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki jih določijo države članice, „dejanski, sorazmerni in odvračilni“.
13. Člen 13 Direktive 2004/48 določa:
„1. Države članice zagotovijo, da pristojni sodni organi na vlogo oškodovane stranke odredijo kršitelju, ki je vedel ali bi razumno moral vedeti, da sodeluje v dejavnosti, ki je predmet kršitve, da plača imetniku pravice odškodnino, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je ta utrpel zaradi kršitve.
Ko sodni organi določajo odškodnino:
(a) upoštevajo vse ustrezne vidike, kot na primer negativne ekonomske posledice, vključno z izgubljenim dobičkom, ki jih je utrpela oškodovana stranka, vse neupravičene dobičke, ki jih je imel kršitelj, in v ustreznih primerih elemente, ki niso ekonomski dejavniki, na primer moralno škodo, povzročeno imetniku pravice s kršitvijo;
ali
(b) kot drugo možnost namesto (a) lahko v ustreznih primerih določijo odškodnino kot pavšalni znesek na podlagi elementov, kot so najmanj znesek licenčnin ali zneskov, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine.
2. Če kršitelj ni vedel ali če ni razumno mogel vedeti, da je sodeloval v dejavnosti, ki je predmet kršitve, lahko države članice določijo, da lahko sodni organi odredijo vračilo dobička ali plačilo odškodnine, ki je lahko vnaprej določena.“
14. V skladu s členom 14 te direktive „[d]ržave članice zagotovijo, da razumne in sorazmerne pravne stroške in druge izdatke stranke, ki dobi pravdo, praviloma plača stranka, ki pravdo izgubi, razen če to ne bi bilo pravično“.
III – Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
15. J. Hansson je imetnik žlahtniteljske pravice v Skupnosti za sorto EU 4282, imenovano „Lemon Symphony“, ki spada v vrsto kapskih mesečkov. Družba Jungpflanzen Grünewald je v letih od 2002 do 2009 brez njegove odobritve distribuirala rože te vrste pod oznako „Summerdaisy’s Alexander“.
16. J. Hansson, ki zatrjuje, da je bila storjena kršitev v zvezi z zavarovano sorto, je Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) predlagal, naj z začasno odredbo prepove to dejavnost. To sodišče in Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu), ki je odločalo o pritožbi, sta ta predlog zavrnili, ker J. Hansson ni zadostno dokazal verjetnosti kršitve. J. Hanssonu je bilo naloženo plačilo stroškov obeh postopkov za izdajo začasne odredbe.
17. V okviru poznejšega meritornega postopka je Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) pravnomočno ugotovilo kršitev.
18. J. Hansson se je nato znova obrnil na Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) in zahteval nadomestilo za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi te kršitve. V tem okviru je zahteval plačilo:
– zneska 66.231,74 EUR, ki izhaja iz pomnožitve licenčnih stopenj, določenih v okviru licenčnih pogodb za zavarovano sorto, s številom primerkov te sorte, ki jih je tožena stranka v postopku v glavni stvari tržila v letih od 2002 do 2009;
– zneska 33.115,89 EUR, ki je enak polovici prvega zneska, kot „dodatka zaradi kršitve“, da bi se upoštevale okoliščine zadeve in preprečilo, da bi bil kršitelj obravnavan ugodneje kot pridobitelji licence;
– zneska 6067,35 EUR za nadomestilo potnih stroškov, nastalih zaradi udeležbe na sestankih z odvetnikom, in časa, porabljenega za te poti in pripravo zadeve, ter
– zamudnih obresti v zvezi s temi tremi zneski.
19. Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) je toženi stranki v postopku v glavni stvari naložilo plačilo prvega izmed teh zneskov, skupaj z zamudnimi obrestmi. To sodišče pa je, nasprotno, zavrnilo naložitev plačila „dodatka zaradi kršitve“, ker je menilo, da bi imel tak dodatek kaznovalno naravo, ki je ne poznajo niti Uredba in Direktiva niti nacionalno pravo. Zavrnilo je tudi predlog v zvezi z nadomestilom drugih stroškov in časa, ki ga je vložil J. Hansson. Navedeno sodišče je v zvezi s tem posebej poudarilo, da naloge, ki jih je posameznik osebno opravil pri pripravi zadeve, načeloma ne dajejo pravice do nadomestila niti v okviru postopka odmere stroškov niti na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94.
20. Obe stranki sta zoper to sodbo vložili pritožbo pri Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu). V bistvu izpodbijata presojo, ki je bila na prvi stopnji opravljena v zvezi z zneskom, do katerega je J. Hansson upravičen na podlagi člena 94(1) in (2) te uredbe.
21. Ta zlasti trdi, da je Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) nepravilno izračunalo primerno nadomestilo iz odstavka 1 navedenega člena 94 navedene uredbe le na podlagi običajne licenčnine, dogovorjene v okviru licenčnih pogodb za zavarovano sorto, čeprav bi številne okoliščine upravičevale dodatek k tej licenčnini. J. Hansson podredno trdi, da je na podlagi odstavka 2 te določbe upravičen ne le do plačila primernega nadomestila, določenega na podlagi te licenčnine, ampak tudi do povračila koristi, ki jo je pridobil kršitelj in znaša 66.703,14 EUR.
22. Družba Jungpflanzen Grünewald izpodbija običajnost licenčnih stopenj, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče izračunalo primerno nadomestilo v smislu člena 94(1) Uredbe št. 2100/94. Poleg tega v odgovor na trditve, ki jih je tožeča stranka v postopku v glavni stvari navedla v utemeljitev svoje pritožbe, navaja, da predložitveno sodišče za namene izračuna tega primernega nadomestila ne more običajni licenčnini za licenčno pridelavo prišteti pavšalnega dodatka. Izpodbija tudi nekatere okoliščine, ki jih je J. Hansson navedel v podporo predlogu za zvišanje navedene licenčnine.
23. Tožena stranka v postopku v glavni stvari poleg tega trdi, da je dejavnosti, ki pomenijo kršitev, opravljala, ne da bi izkazovala slabo vero, oziroma da je storila kvečjemu majhno malomarnost. Predložitveno sodišče je vseeno pojasnilo, da je ta stranka po njegovem mnenju ravnala v slabi veri.
24. V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je pri določitvi ,primernega nadomestila‘, ki ga mora kršitelj plačati imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti v skladu s členom 94(1)(a) [Uredbe št. 2100/94], ker opravlja dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, ne da bi bil za to upravičen, izhajajoč iz običajne pristojbine, ki se v licenci, običajni za tržišče, na istem območju zahteva za dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, vedno treba pavšalno dodati določen ,dodatek zaradi kršitve‘? Ali to izhaja iz drugega stavka člena 13(1) [št. 2004/48]?
2. Ali je treba pri določitvi ,primernega nadomestila‘, ki ga mora kršitelj plačati imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti v skladu s členom 94(1)(a) Uredbe št. 2100/94, ker opravlja dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, ne da bi bil za to upravičen, izhajajoč iz običajne pristojbine, ki se v licenci, običajni za tržišče, na istem območju zahteva za dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, v konkretnem posamičnem primeru kot preudarke oziroma okoliščine, ki zvišujejo nadomestilo, dodatno upoštevati:
a) okoliščino, da je šlo pri sorti, ki je predmet postopka v glavni stvari in na katero se nanaša kršitev, v zadevnem časovnem obdobju za sorto, ki je na trgu zaradi posebnih lastnosti imela samostojni položaj, če se licenčnina, običajna za tržišče, ugotavlja na podlagi licenčnih pogodb in obračunov, sklenjenih v povezavi s sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari;
če upoštevanje te okoliščine pride v poštev v posamičnem primeru:
ali je zvišanje nadomestila dopustno le tedaj, če se značilnosti, ki utemeljujejo samostojni položaj sorte, ki je predmet postopka v glavni stvari, izražajo v opisu žlahtniteljske pravice?
b) okoliščino, da se je sorta, ki je predmet postopka v glavni stvari, v času vstopa sporne sorte na trg že zelo uspešno tržila, s čimer je kršitelj prihranil stroške za vstop na trg s sporno sorto, če se licenčnina, običajna za tržišče, ugotavlja na podlagi licenčnih pogodb in obračunov, sklenjenih v povezavi s sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari;
c) okoliščino, da je bil obseg kršitve, ki se je nanašala na sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari, s časovnega vidika in glede na število prodanih kosov nadpovprečen;
d) preudarek, da se kršitelju – drugače kot pridobitelju licence – ni treba bati, da plačuje licenčnino (ki je ne more zahtevati nazaj), čeprav je žlahtniteljska pravica za sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari in v zvezi s katero se zahteva ugotovitev ničnosti, pozneje razglašena za nično;
e) okoliščino, da kršitelju – drugače kot je bilo to običajno za pridobitelje licenc – ni bilo treba delati četrtletnih obračunov;
f) preudarek, da imetnik žlahtniteljske pravice nosi tveganje inflacije, kar se izraža s tem, da se uveljavljanje pravic razteza čez dolgo časovno obdobje;
g) preudarek, da imetnik žlahtniteljske pravice na podlagi nujnosti uveljavljanja pravic – drugače kot je to v primeru doseganja prihodkov iz podelitve licenc za sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari – ne more računati s prihodki, doseženimi s sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari;
h) preudarek, da imetnik žlahtniteljske pravice v primeru kršitve, ki se nanaša na sorto, ki je predmet postopka v glavni stvari, nosi tako procesno tveganje, povezano s sodnim postopkom, kot tudi tveganje, da izvršitev pri kršitelju na koncu ne bo uspešna;
i) preudarek, da je imetniku žlahtniteljske pravice v primeru kršitve žlahtniteljske pravice na podlagi samovoljnega ravnanja kršitelja odvzeta možnost odločanja o tem, ali kršitelju sploh želi dopustiti izkoriščanje sorte, ki je predmet postopka v glavni stvari?
3. Ali je treba pri določitvi ,primernega nadomestila‘, ki ga mora kršitelj plačati imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti v skladu s členom 94(1)(a) [Uredbe št. 2100/94], ker opravlja dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, ne da bi bil za to upravičen, upoštevati tudi obrestovanje letno dolgovanega nadomestila v skladu z običajno zamudno obrestno mero, če se izhaja iz tega, da bi razumne pogodbene stranke tako obrestovanje predvidele?
4. Ali je treba pri izračunu ,vsake nadaljnje škode, ki je posledica tega dejanja‘ in ki jo mora kršitelj imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti nadomestiti v skladu s prvim stavkom člena 94(2) Uredbe št. 2100/94, ker opravlja dejanja iz člena 13(2) Uredbe 2100/94, ne da bi bil za to upravičen, kot podlago za izračun vzeti običajno pristojbino, ki se v licenci, običajni za tržišče, na istem območju zahteva za dejanja iz člena 13(2) navedene uredbe?
5. V primeru pritrdilnega odgovora na četrto vprašanje:
a) Ali je treba pri izračunu ,vsake nadaljnje škode‘ na podlagi licence, običajne za tržišče, v skladu s prvim stavkom člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 v posamičnem primeru upoštevati preudarke oziroma okoliščine, navedene v točkah od (a) do (i) drugega vprašanja, in/ali okoliščino, da mora imetnik žlahtniteljske pravice na podlagi nujnosti uveljavljanja pravic v običajnem obsegu vložiti svoj čas v preiskavo kršitve in ukvarjanje z zadevo in v obsegu, običajnem za kršitve žlahtniteljskih pravic, izvesti poizvedovanja o kršitvi žlahtniteljske pravice, na način, da upravičujejo dodatek na licenčnino, običajno za tržišče?
b) Ali je treba pri izračunu ,vsake nadaljnje škode‘ na podlagi licence, običajne za tržišče, v skladu s prvim stavkom člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 vedno pavšalno določiti določen ,dodatek zaradi kršitve‘? Ali to izhaja iz drugega stavka člena 13(1) Direktive 2004/48?
c) Ali je treba pri izračunu ,vsake nadaljnje škode‘ na podlagi licence, običajne za tržišče, v skladu s prvim stavkom člena 94(2) Uredbe 2100/94 upoštevati obrestovanje letno dolgovanega nadomestila v skladu z običajno zamudno obrestno mero, če se izhaja iz tega, da bi razumne pogodbene stranke tako obrestovanje predvidele?
6. Ali je treba [prvi] stavek člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 razlagati tako, da je dobiček kršitelja ,vsaka nadaljnja škoda‘ v smislu te določbe, ki se lahko zahteva poleg primernega nadomestila v skladu s členom 94(1) Uredbe št. 2100/94, ali pa se dobiček kršitelja, dolgovan v skladu s prvim stavkom člena 94(2) Uredbe št. 2100/94, v primeru krivdnega ravnanja dolguje le alternativno k primernemu nadomestilu v skladu s členom 94(1)?
7. Ali odškodninski zahtevek iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 nasprotuje nacionalnim določbam, v skladu s katerimi imetnik žlahtniteljske pravice, ki so mu bili v postopku za izdajo začasne odredbe zaradi kršitve žlahtniteljske pravice pravnomočno naloženi stroški tega postopka, s sklicevanjem na materialno pravo ne more zahtevati povrnitve teh stroškov, čeprav je v poznejšem meritornem postopku zaradi iste kršitve žlahtniteljske pravice s svojimi predlogi uspel?
8. Ali odškodninski zahtevek iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 nasprotuje nacionalnim določbam, v skladu s katerimi oškodovanec ne more zahtevati nadomestila za lastni vloženi čas v okviru poteka izvensodnega in sodnega obravnavanja odškodninskega zahtevka zunaj ozkih omejitev postopka o odmeri stroškov, če vloženi čas ne presega običajnega okvira?“
25. J. Hansson, družba Jungpflanzen Grünewald in Evropska komisija so predložili pisna stališča in pristopili k obravnavi z dne 12. novembra 2015.
IV – Presoja
A – Uvodne ugotovitve
26. Sodišče mora v tej zadevi na eni strani pojasniti povezavo med odstavkoma 1 in 2 člena 94 Uredbe št. 2100/94, ki spreminja obseg pravice do odškodnine, ki jo ima imetnik žlahtniteljske pravice v Skupnosti, oškodovan zaradi kršitve, glede na to, ali je bila storjena namerno (ali iz malomarnosti) ali ne. Na drugi strani mu ponuja priložnost, da poda nekatera pojasnila o metodah, ki jih je treba uporabiti pri izračunu zneska take odškodnine.
27. Uvodoma bom najprej pojasnil splošni cilj člena 94 navedene uredbe in posebne cilje odstavkov 1 in 2 te določbe. Nato bom za boljšo opredelitev obsega vprašanj predložitvenega sodišča razlikoval med vprašanjem določitve elementov škode, ki se lahko povrne, in vprašanjem metod, ki omogočajo ocenitev te škode in posledično določitev višine nadomestila.
1. Cilji člena 94 Uredbe št. 2100/94
28. Člen 94(1) Uredbe št. 2100/94, ki je predmet prvih treh vprašanj za predhodno odločanje, kršitelju neodvisno od vsakega subjektivnega elementa nalaga, da imetniku pravice, ki je žrtev kršitve, plača „primerno nadomestilo“. Na podlagi odstavka 2 te določbe, za katerega razlago je predložitveno sodišče zaprosilo v četrtem, petem, šestem, sedmem in osmem vprašanju, je kršitelj razen tega, če je kršil določbe naklepno ali iz malomarnosti, dolžan nadomestiti imetniku „vsako nadaljnjo škodo“, ki je posledica kršitve.
29. Kar zadeva cilje člena 94 navedene uredbe in povezavo med njegovima odstavkoma, se mi zdi besedilo odstavka 2 te določbe, zlasti v danski, angleški in portugalski različici,(4) poučno s treh vidikov.
30. Prvič, uporaba izrazov „eventuel yderligere opstået skade“, „any further damage“ in „quaisquer danos suplementares“ po mojem mnenju pomeni, da je namen te določbe zagotoviti celotno nadomestilo za škodo, ki jo imetnik pravice utrpi zaradi kršitve, oziroma, drugače povedano, postaviti imetnika v položaj, v kakršnem bi bil, če kršitev ne bi bila storjena.(5)
31. Drugič, taka formulacija pomeni, da se ta odškodninski cilj zasleduje ne le v okviru odstavka 2, ampak tudi v okviru odstavka 1 člena 94 Uredbe št. 2100/94. Izrazi „eventuel yderligere opstået skade“, „any further damage“ in „quaisquer danos suplementares“ namreč predpostavljajo, da je že cilj plačila primernega nadomestila v smislu navedenega odstavka 1 nadomestiti del škode, ki jo je utrpel imetnik pravice.(6) Sodišče je sicer v sodbi Geistbeck menilo, da je cilj navedenega člena 94, obravnavanega v celoti, „povračilo škode, ki nastane imetniku […]“.(7)
32. Tretjič, to besedilo kaže, da je odškodnina na podlagi navedenega odstavka 2 povezana s preostankom, ker pokriva vso škodo, ki še ni bila povrnjena v okviru odstavka 1 člena 94 Uredbe št. 2100/94. Posledično ta določba izključuje dvojno upoštevanje različnih elementov škode. Ti so torej razdeljeni med tiste, ki jih mora povrniti vsak kršitelj na podlagi odstavka 1, in tiste, za katere mora v skladu z odstavkom 2 navedenega člena 94 odškodnino plačati le kršitelj, ki je ravnal namerno ali iz malomarnosti.
33. Poleg tega iz besedila te določbe in sistematike Uredbe št. 2100/94 sklepam, da je njen edini cilj zagotoviti celotno nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice.
34. Zdi se mi namreč, da uporaba izraza „nadomestiti […] škodo“ izključuje vsako razlago, po kateri bi bil cilj navedene določbe „kaznovalen“, s čimer bi se imetniku pravice dodeljevala odškodnina, ki bi presegala znesek, potreben za nadomestitev škode, ki jo je utrpel.
35. Druge določbe Uredbe št. 2100/94 pa nasprotno omogočajo, da se kršitelju naložijo obveznosti poleg nadomestila te škode. Cilj kaznovanja je tako mogoče doseči s sankcijami kazenske narave, ki v skladu s členom 107 te uredbe(8) spadajo v nacionalno pravo držav članic, ker niso usklajene na ravni Evropske unije.(9) V skladu s členom 97(1) iste uredbe lahko države članice tudi presežejo zgolj odškodninski cilj, tako da v nacionalni zakonodaji določijo vračilo dobička, ki ga je kršitelj pridobil v škodo imetnika pravice ali pridobitelja licence in ki bi presegal znesek škode, ki je nastala imetniku, k čemur se bom vrnil pri preučitvi šestega vprašanja.
2. Razlikovanje med opredelitvijo elementov škode, ki se lahko povrnejo, in metodo povračila škode
36. V ozadju moje analize se mi zdi koristno poudariti tudi razlikovanje med opredelitvijo elementov škode, ki se lahko povrne, na eni strani ter ocenitvijo te škode in določitvijo zneska odškodnine na drugi.
37. Opredelitev elementov škode, ki se lahko povrnejo, zajema razjasnitev obsega materialne pravice do odškodnine, ki je s členom 94 Uredbe št. 2100/94 podeljena oškodovanemu imetniku žlahtniteljske pravice, oziroma, drugače povedano, opredelitev različnih postavk škode, za katere lahko ta zahteva nadomestilo na podlagi odstavkov 1 in 2 te določbe. To dejanje se tako nanaša na rezultat, ki se uresničuje s to določbo.
38. V ta okvir torej spadata drugo in tretje vprašanje, ki se nanašata na opredelitev elementov, ki jih je treba upoštevati pri izračunu primernega nadomestila v smislu odstavka 1 navedenega člena 94. Enako velja za točki (a) in (c) petega vprašanja ter za sedmo in osmo vprašanje, ki se nanašajo na določitev škode, katere povrnitev je določena v odstavku 2 te določbe.
39. Ocenitev škode in določitev zneska odškodnine pomenita, da morajo nacionalna sodišča v konkretnem primeru izbrati metodo, po kateri bodo lahko ocenila škodo, ki jo je mogoče povrniti, in posledično določila znesek odškodnine, ki se naloži kršitelju. To se v praksi lahko izkaže za zahtevno, med drugim zaradi težave pri izvajanju dokazov o različnih elementih škode.
40. S tega vidika bom preučil prvo in četrto vprašanje ter točko (b) petega vprašanja, s katerimi predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba odškodnino, do katere je imetnik upravičen na podlagi člena 94(1) in/ali (2) Uredbe št. 2100/94, izračunati na podlagi licenčnine, dogovorjene v okviru obstoječih licenčnih pogodb za zavarovano sorto na zadevnem trgu, h kateri se eventualno prišteje pavšalni dodatek. Šesto vprašanje o vračilu dobička, ki ga je imel kršitelj, prav tako v bistvu zadeva metodo za izračun odškodnine na podlagi te določbe.
41. Vendar navedeni člen 94 ne obravnava temeljito metod za ocenitev škode in določitev odškodnine. To je po mojem mnenju pojasnjeno s tem, da glavni cilj Uredbe št. 2100/94 ni uskladitev pravnih sredstev civilnega prava, s katerimi se kaznuje kršitev. Takemu cilju pa nasprotno sledi Direktiva 2004/48, ki lahko torej da nekatera dodatna pojasnila o navedenih metodah. S tega vidika se mi zdi potrebno takoj preučiti, ali se ta direktiva uporablja za kršitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti, in, če je odgovor pritrdilen, pojasniti povezavo med to direktivo in navedeno uredbo.
B – Uporaba Direktive 2004/48 za žlahtniteljske pravice v Skupnosti in njena povezava z Uredbo št. 2100/94
1. Vključenost žlahtniteljskih pravic v Skupnosti na področje uporabe Direktive 2004/48
42. Kot izhaja iz njenega člena 2(1), se Direktiva 2004/48 splošno uporablja za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je določena v pravu Unije in/ali držav članic. Kot J. Hansson in Komisija(10) menim, da te pravice vključujejo žlahtniteljske pravice v Skupnosti.
43. Trditve tožene stranke v postopku v glavni stvari, ki se nanašajo na člen 97(3) Uredbe št. 2100/94, ne ovržejo take ugotovitve.
44. Ta stranka v bistvu na eni strani zatrjuje, da se določbe Direktive 2004/48 ne uporabljajo za žlahtniteljske pravice v Skupnosti, ker člen 97(3) Uredbe št. 2100/94 določa, da se zunaj meja, začrtanih z odstavkoma 1 in 2 te določbe, „veljavnost [teh] pravic […] določa izključno v skladu s to uredbo“.
45. V zvezi s tem se mi zdi, da zlasti iz naslova člena 97 te uredbe („Dodatna uporaba nacionalne zakonodaje […]“) izhaja, da odstavek 3 te določbe izključuje le uporabo nacionalne zakonodaje, in ne uporabe drugih pravnih aktov Unije, kot je Direktiva 2004/48, ki je sicer še ni bilo ob sprejetju navedene uredbe.(11)
46. Na drugi strani družba Jungpflanzen Grünewald trdi, da člen 97(3) navedene uredbe nasprotuje tudi uporabi nacionalnih določb, s katerimi je prenesena Direktiva 2004/48, za žlahtniteljske pravice v Skupnosti.
47. Tak pristop po mojem mnenju ni utemeljen glede na cilj te določbe, kot je opisan v triindvajseti uvodni izjavi Uredbe št. 2100/94, ki je razjasniti vlogo te uredbe v odnosu do „neusklajenih pravnih določil držav članic“. S tega vidika „nacionalna zakonodaja“ v smislu člena 97 navedene uredbe ne zajema nacionalne zakonodaje, s katero je prenesena Direktiva 2004/48.
2. Povezava med Direktivo 2004/48 in Uredbo št. 2100/94
48. V skladu s členom 2(1) Direktive 2004/48 ta zagotavlja le minimalno uskladitev varstva pravic intelektualne lastnine brez poseganja v določbe, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje ali prava Unije in so za imetnika pravice ugodnejše.(12)
49. V obravnavani zadevi Uredba št. 2100/94 zagotavlja širše varstvo kot ta direktiva, ker se v členu 94(1) te uredbe zahteva, da kršitelj plača primerno nadomestilo, tudi če ni ravnal namerno ali iz malomarnosti. Nasprotno pa člen 13(2) navedene direktive prepušča prosti presoji držav članic, da pristojnim sodiščem dovolijo ali ne, da odredijo povrnitev škode imetniku pravice, če kršitelj ni vedel ali če ni razumno mogel vedeti, da je sodeloval v kršitvi.(13)
50. Vendar nobena določba navedene uredbe ne pojasnjuje – tako kot člen 13(1) Direktive 2004/48 – metode za določitev odškodnine, s katero se nadomestijo posledice kršitve. V Uredbi št. 2100/94 prav tako ni obravnavano povračilo pravnih stroškov, ki pa so, nasprotno, predmet člena 14 te direktive.
51. V teh okoliščinah nisem prepričan, da so člen 94 in naslednji te uredbe, kot trdi Komisija, „lex specialis“ v razmerju do navedene direktive in zlasti do njenih členov 13 in 14. Po mojem mnenju te določbe spadajo bolj v odnos dopolnjevanja. Tako bi se morale uporabljati hkrati v primeru kršitve žlahtniteljske pravice v Skupnosti. V zvezi s tem bom pokazal, da ni med določbami teh dveh instrumentov, obravnavanimi v tej zadevi, nobenega protislovja, ki bi oviralo njun skladen soobstoj.
52. Direktiva 2004/48 je lahko glede na okoliščine tudi element konteksta, ki se upošteva pri razlagi Uredbe št. 2100/94.(14) Vendar je treba preprečiti, da bi se v okviru kontekstualne razlage te uredbe ustvarile pravice, ki bi se uporabljale neposredno in niso določene s to uredbo, tako da bi jih uvozili iz navedene direktive.
3. Uporaba Direktive 2004/48 v okviru spora o glavni stvari
53. Družba Jungpflanzen Grünewald vseeno izpodbija uporabo Direktive 2004/48 v okviru spora o glavni stvari, ker naj ne bi bila ustrezno prenesena v nemško zakonodajo. Po njenem mnenju se zakonodaja o prenosu te direktive uporablja le za nacionalne žlahtniteljske pravice, in ne za žlahtniteljske pravice v Skupnosti. Tako se glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča o neobstoju „horizontalnega“ neposrednega učinka direktiv(15) določbe navedene direktive ne morejo uporabljati neposredno v odnosih med posamezniki.
54. Sodišče ni pooblaščeno, da se v okviru te zadeve izreče o ustreznosti in zadostnosti prenosa Direktive 2004/48 v nemško zakonodajo.
55. Vendar bi moralo predložitveno sodišče vsekakor razlagati nacionalno zakonodajo v skladu s to direktivo,(16) če besedilo upoštevnih nacionalnih določb temu ne nasprotuje.(17) Predložitveno sodišče v obravnavani zadevi ni izpostavilo nobene določbe nacionalne zakonodaje, ki bi bila nezdružljiva s členoma 13 in 14 navedene direktive, kot ju bom razložil v teh sklepnih predlogih.
C – Prvo, drugo in tretje vprašanje o določitvi „primernega nadomestila“ v smislu člena 94(1) Uredbe št. 2100/94
56. Predložitveno sodišče želi s prvimi tremi vprašanji v bistvu izvedeti, ali je znesek primernega nadomestila v smislu člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 omejen na znesek licenčnine, dogovorjene v okviru obstoječih licenčnih pogodb za zavarovano sorto na zadevnem trgu (v nadaljevanju: običajna licenčnina), ali pa ustreza temu znesku, kot je: (i) prilagojen, da odraža nekatere okoliščine, ki so značilne za položaj kršitelja glede na položaj pridobitelja licence (drugo vprašanje); (ii) povečan za zamudne obresti (tretje vprašanje) in/ali (iii) povečan za pavšalni dodatek (prvo vprašanje).
57. Z vidika ciljev navedenega člena 94(1) bom najprej zagovarjal pristop, da je primerno nadomestilo v smislu te določbe enako licenčnini, ki bi jo kršitelj moral plačati imetniku pravice, če bi ga zaprosil za odobritev za izkoriščanje zavarovane sorte, glede na vse okoliščine zadeve, ki bi jih razumne pogodbene stranke običajno upoštevale (v nadaljevanju: hipotetična licenčnina), in ki ne ustreza vedno običajni licenčnini. Nato bom pojasnil, zakaj bi morala biti taka praksa – čeprav določitev tako opredeljenega primernega nadomestila ne pomeni nujno, da se običajni licenčnini prišteje pavšalni dodatek – dovoljena, če je izključni namen takega zvišanja odražati posebne okoliščine položaja kršitelja glede na položaj referenčnih pridobiteljev licence.
1. Enačenje primernega nadomestila s „hipotetično licenčnino“
58. Sodišče je v sodbi Geistbeck že pojasnilo, da je cilj člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 povrniti korist, ki jo je kršitelj pridobil, ker ni plačal licenčnine za licenčno pridelavo zadevne sorte.(18) Cilj te določbe, razumljene z vidika imetnika pravice, je torej povrniti škodo temu imetniku, ker ni mogel prejeti take licenčnine od dejavnosti kršitelja, „brez predvidenega povračila škode, ki ni povezana z neplačilom [primernega] nadomestila“.(19)
59. Po mojem mnenju iz iste sodbe izhaja, da škoda, katere povrnitev je cilj navedenega člena 94(1), ustreza neplačilu ne običajne licenčnine, ampak hipotetične licenčnine, ki bi jo kršitelj moral plačati glede na posebne okoliščine zadeve, če bi zaprosil za odobritev za izkoriščanje zavarovane sorte.(20)
60. Sodišče je v njej na eni strani namreč pojasnilo, da znesek običajne licenčnine za licenčno pridelavo pomeni „podlago“ za izračun primernega nadomestila.(21) Ta znesek je tako po mojem mnenju le izhodišče, ki ga je treba prilagoditi glede na okoliščine zadeve.(22)
61. Na drugi strani je poudarilo nujnost preprečiti, da bi določitev zneska primernega nadomestila pripeljala do tega, da bi bil kršitelj obravnavan ugodneje kot pridobitelj licence, ki je izpolnil vse svoje obveznosti.(23) To pa bi se zgodilo v primeru, ko bi oba morala plačati enako licenčnino, medtem ko bi nekatere posebne okoliščine položaja kršitelja upravičevale določitev višje licenčnine, če bi se z imetnikom pravice dogovoril za sklenitev licenčne pogodbe.
62. Zato menim, da mora znesek primernega nadomestila odražati posebne okoliščine položaja kršitelja glede na položaj, v katerem so bili pridobitelji licence ob sklenitvi referenčnih pogodb, če pristojno sodišče meni, da bi razumne pogodbene stranke to upoštevale. Nasprotno pa se okoliščine, ki jih znesek običajne licenčnine, dogovorjene v takih pogodbah, že odraža, ne morejo upoštevati še enkrat, tako da se ta znesek zviša pri izračunu primernega nadomestila.
63. Ker so nacionalna sodišča v najboljšem položaju za ocenitev vseh upoštevnih okoliščin glede na dejanski okvir zadeve, bi morala imeti široko polje proste presoje pri opredelitvi teh okoliščin in posledični določitvi zneska navedenega nadomestila. Predložitveno sodišče je v obravnavani zadevi že predstavilo svoje stališče do upoštevanja dejavnikov, izpostavljenih v okviru drugega vprašanja. Tega ne bom nadomestil s svojo presojo in bom navedel le nekaj splošnih preudarkov:
– to sodišče meni, da znesek običajne licenčnine že odraža korist, ki jo kršitelj pridobi od izključnosti zavarovane sorte, njenega komercialnega uspeha in posledičnih prihrankov stroškov uvajanja na trg, ter trajanje in obseg kršitve. Če je tako, se strinjam s sklepom tega sodišča, da ti dejavniki ne upravičujejo nobene prilagoditve tega zneska.
– Če bi kršitev zaradi svojega časovnega ali količinskega obsega poleg škode, povezane z neplačilom primernega nadomestila, povzročila nekatere posebne nevšečnosti, bi bilo treba te nadomestiti ne v okviru odstavka 1, ampak v okviru odstavka 2 člena 94 Uredbe št. 2100/94, če je v njem določeni subjektivni element ugotovljen.(24) Take nevšečnosti bi lahko med drugim izhajale iz morebitnega izkrivljanja konkurence na trgu in posledičnega znižanja cen, kar bi pridobitelje licence spodbudilo, da zahtevajo znižanje dogovorjenih licenčnin, na katere se je J. Hansson skliceval v pisnih stališčih.
– Zaradi neobstoja tveganja za kršitelja, da bi plačal nadomestilo in ga ne da bi mogel dobiti povrnjenega v primeru poznejše razglasitve zadevne sorte za nično, je po mojem mnenju mogoče razlikovati med položajem tega kršitelja in položajem pridobitelja licence, če v referenčnih licenčnih pogodbah ni določeno povračilo licenčnin v takem primeru.
– Tudi za dejstvo, da za kršitelja ne veljajo enake pogodbene obveznosti kot za pridobitelja licence, med drugim na področju računovodstva, se mi zdi, da utemeljuje, da se od prvega zahteva drugačna protidajatev od tiste, ki jo mora plačati drugi.
– Enako velja za nevšečnosti, ki nastanejo imetniku pravice, če kršitelj na splošno plača primerno nadomestilo veliko pozneje kot pridobitelj licence. Te nevšečnosti vključujejo morebitne finančne težave in tveganje inflacije za imetnika pravice ter njegovo nezmožnost, da vnaprej načrtuje prihodke od kršiteljevega izkoriščanja zavarovane sorte. Nacionalna sodišča lahko po mojem mnenju upoštevajo te okoliščine, tako da znesku primernega nadomestila dodajo znesek, ki ustreza zamudnim obrestim, ki bi jih razumne pogodbene stranke predvidele (tudi če referenčne licenčne pogodbe ne vsebujejo klavzule v tem smislu). Poleg tega lahko ob uporabi svojega polja proste presoje dodatno zvišajo znesek primernega nadomestila, če menijo, da take obresti niso ustrezno nadomestilo.
– Nasprotno pa tveganje, povezano s sodnim postopkom in neizvršitvijo odločbe, izdane v zvezi s kršiteljem, po mojem mnenju obstaja tudi v okviru pogodbenega razmerja med imetnikom pravice in pridobiteljem licence za njegovo sorto. Komisija je sicer opozorila, da je to tveganje običajno že preneseno na znesek običajne licenčnine za licenčno pridelavo.
– Tudi preudarek, da je imetnik pravice pri določitvi hipotetične licenčnine tako rekoč prisiljen sklepati „fiktivne“ pogodbe s kršiteljem, po mojem mnenju ne spada k škodi, ki jo je mogoče povrniti na podlagi navedenega člena 94(1). Ne zdi se mi namreč, da lahko svobodna izbira pogodbene stranke vpliva na znesek licenčnine, dogovorjene v okviru licenčne pogodbe.
– Morebitno izkrivljanje licenčne politike imetnika pravice zaradi vstopa primerkov, ki so predmet kršitve, na trg se mi ne zdi neposredno povezano z neplačilom primernega nadomestila. Nasprotno pa lahko glede na okoliščine privede do odškodnine v okviru člena 94(2) Uredbe št. 2100/94.
2. Možnost pavšalnega zvišanja zneska običajne licenčnine
64. V zgornjem sklepanju je tako pojasnjen obseg škode, ki jo je mogoče povrniti na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94. Zdaj bom obravnaval vprašanje, katero metodo uporabiti za določitev zneska primernega nadomestila za povrnitev te škode: ali je treba ta znesek izračunati (oziroma ali se lahko izračuna) tako, da se običajni licenčnini za licenčno pridelavo prišteje pavšalni dodatek?
65. Čeprav Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) ne opredeljuje pojma „pavšalni dodatek“ v okviru prvega vprašanja, se drugje v izpodbijani odločbi sklicuje na teoretičen znesek, določen na podlagi indicev. To sodišče želi tako po mojem mnenju opredeliti znesek, ki se prišteje znesku običajne licenčnine in odobri na podlagi preudarkov pravičnosti, če ni dokazov o vsakem elementu škode, ki je imetniku pravice dejansko nastala zaradi neplačila primernega nadomestila.
66. Takoj izključujem obstoj obveznosti, da se kršitelju naloži plačilo takega dodatka na podlagi navedenega člena 94(1). Primerno nadomestilo namreč po mojem mnenju ustreza hipotetični licenčnini, ki bi jo razumne pogodbene stranke določile glede na vse upoštevne okoliščine. Te pa ne upravičujejo nujno in ne vedno v enakem obsegu zvišanja zneska običajne licenčnine, ki se upošteva kot podlaga za izračun.
67. Člen 13(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2004/48 – ki določa, da lahko nacionalna sodišča pavšalno ocenijo škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, „najmanj“ na podlagi hipotetične licenčnine – prav tako ne določa take obveznosti. Poleg tega, da se ta določba nanaša le na primer, ko je kršitelj „vedel ali bi razumno moral vedeti“, da je storil kršitev, namreč državam članicam nalaga le, da zagotovijo, da lahko ta sodišča uporabijo tako metodo kot alternativo metodi določitve odškodnine na podlagi „vse[h] ustrezn[ih] vidik[ov]“, opisani v členu 13(1), drugi pododstavek, točka (a), te direktive. Izbira metode v vsakem konkretnem primeru pa je v pristojnosti navedenih sodišč.
68. Čeprav se besedilo prvega vprašanja sklicuje le na obstoj oziroma neobstoj obveznosti, da se običajni licenčnini doda pavšalni dodatek, se mi zdi primerno preučiti tudi, ali imajo ta sodišča vsaj možnost tako ravnati.
69. J. Hansson je v zvezi s tem omenil, da je težko oceniti pomen vsake izmed okoliščin, ki bi jih razumne pogodbene stranke običajno upoštevale pri določitvi licenčnine za licenčno pridelavo. Predložitveno sodišče je ugotovilo še, da zneska hipotetične licenčnine po definiciji ni mogoče niti dokazati niti natančno izračunati. Ta preudarka po mojem mnenju upravičujeta, da se nacionalnim sodiščem dovoli, da ta znesek določijo pravično, tako da glede na okoliščine prištejejo pavšalni dodatek k znesku običajne licenčnine.
70. Ob tem menim, da primernega nadomestila ni mogoče izračunati na podlagi pavšalnega zneska, ki presega znesek običajne licenčnine, razen če je ta pavšalni znesek namenjen izključno povrnitvi škode, povezane z neplačilom takega nadomestila. Drugače povedano, pavšalno zvišanje lahko le odraža okoliščine, ki bi jih razumne pogodbene stranke običajno upoštevale, kot so okoliščine, navedene v točki 63 teh sklepnih predlogov. V postopku v glavni stvari bo predložitveno sodišče na podlagi preudarkov pravičnosti in indicev, ki jih bo štelo za upoštevne, tako moralo oceniti, ali je dodatek, ki ga zahteva J. Hansson, primeren za dosego takega cilja, in če ni, določiti višino primernega dodatka.
71. Tako zvišanje pa nasprotno ne more vključevati drugih elementov škode, nastale imetniku pravice, katerih povrnitev ne spada v okvir odstavka 1, ampak v okvir odstavka 2 člena 94 Uredbe št. 2100/94. In toliko bolj ne more uresničevati kaznovalnega cilja.(25) Odstavek 1 te določbe se namreč nanaša tudi na kršitelja, ki ni ravnal krivdno, tako da pojem odvračanje in a fortiori kaznovanje v tem kontekstu ni upošteven.(26)
D – Četrto, peto in šesto vprašanje o povrnitvi škode na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94
72. V nadaljevanju bom preostala vprašanja preučil z vidika razlikovanja med opredelitvijo elementov škode, ki se lahko povrne, na eni strani in metodo, ki se uporabi za ocenitev te škode in posledično določitev zneska nadomestila, na drugi.
1. Opredelitev elementov škode, ki se lahko povrnejo na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94
73. Točki (a) in (c) petega vprašanja ter sedmo in osmo vprašanje (ki jih bom obravnaval ločeno v točkah od 105 do 123 teh sklepnih predlogov) v bistvu izhajajo iz želje dobiti nekatera pojasnila o elementih škode, za katere lahko imetnik, če je kršitelj ravnal namerno ali iz malomarnosti, dobi nadomestilo na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94. Ali ti elementi vključujejo okoliščine, izpostavljene v okviru drugega vprašanja (če še niso upoštevane na podlagi odstavka 1 te določbe), čas, vložen v odkrivanje kršitve in pripravo tožbe, ter nekatere druge stroške v zvezi s sodnim varstvom pravic imetnika žlahtniteljske pravice?(27)
74. Kot sem ugotovil v točki 32 teh sklepnih predlogov, ima odškodnina na podlagi odstavka 2 navedenega člena 94 naravo preostanka, ker zajema vse elemente škode, nastale imetniku pravice, ki še niso bili upoštevani v okviru odstavka 1 te določbe.
75. Če bi nacionalno sodišče menilo, da nekatere izmed okoliščin, naštetih v okviru drugega vprašanja, niso del škode, povezane z neplačilom primernega nadomestila v smislu odstavka 1, bo treba zato zanje eventualno plačati nadomestilo na podlagi odstavka 2 člena 94 Uredbe št. 2100/94.
76. Te okoliščine lahko vključujejo zlasti omejitev svobode imetnika pravice – ker lahko v primeru kršitve zahteva le naknadno odškodnino – pri izbiri pogodbenih strank in posledično izkrivljanje njegove licenčne politike. Po mojem mnenju zajemajo tudi morebitno izkrivljanje konkurence na trgu, ki izhaja iz kršitve s posebnim časovnim ali količinskim obsegom.
77. Nasprotno pa menim, da člen 94(2) te uredbe ne določa odškodnine za čas in trud, vložena v preiskavo in pripravo sodnega postopka, niti za pravne stroške in druge izdatke, povezane z imetnikovo obrambo lastnih pravic. To bom pojasnil v okviru analize sedmega in osmega vprašanja (točke od 105 do 123 teh sklepnih predlogov).
2. Metoda za določitev odškodnine podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94
78. Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem in točko (b) petega vprašanja izvedeti, ali je treba (ali je mogoče) odškodnino na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 izračunati na podlagi običajne licenčnine za licenčno pridelavo (čeprav je ta uporabljena že kot podlaga za izračun primernega nadomestila v smislu odstavka 1 te določbe), ki se ji eventualno prišteje pavšalni dodatek.
a) Uvodne ugotovitve
79. Navedeni člen 94(2) ne pojasnjuje metode, ki se uporablja za ocenitev škode, ki jo je imetnik pravice utrpel zaradi kršitve. Zato se bom usmeril k členu 13(1) Direktive 2004/48, ki uvaja minimalno podlago za varstvo, ki se uporablja med drugim za žlahtniteljske pravice v Skupnosti.
80. Prvi pododstavek te določbe, ki ureja obseg upravičenosti imetnika pravice do odškodnine, državam članicam nalaga, da določijo, da se kršitelju, ki je kršitev storil ob poznavanju dejstev, naloži plačilo odškodnine, ki ustreza dejanski škodi, ki jo je utrpel imetnik pravice. Drugi pododstavek navedenega člena 13(1) državam članicam nalaga, da zagotovijo, da imajo pristojna sodišča na voljo dve alternativni metodi za dosego rezultata, predpisanega v prvem pododstavku.(28)
81. V skladu s členom 13(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/48 prva izmed teh metod temelji na upoštevanju vseh ustreznih vidikov, kot so negativne ekonomske posledice – ki vključujejo izgubljeni dobiček imetnika pravice in vse neupravičene dobičke, ki jih je imel kršitelj – in nekateri neekonomski dejavniki, na primer nepremoženjska škoda, povzročena imetniku pravice.
82. Druga od teh metod v skladu s točko (b) te določbe zajema „določi[tev] odškodnin[e] kot pavšaln[ega] znes[ka] na podlagi elementov, kot so najmanj znesek licenčnin ali zneskov, ki bi jih bilo treba plačati, če bi kršitelj zaprosil za dovoljenje za uporabo zadevne pravice intelektualne lastnine“. V okviru žlahtniteljskih pravic v Skupnosti ta minimalni znesek torej ustreza znesku hipotetične licenčnine, izračunane na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94. Kot je poudarjeno v uvodni izjavi 26 navedene direktive, je taka metoda upoštevna zlasti, kadar je težko dokazati škodo, dejansko povzročeno imetniku pravice.
83. V zvezi s tem so bile v doktrini, zlasti nemški, večkrat poudarjene praktične težave, povezane z metodami za določitev odškodnine, ki temeljijo na dobičku, ki ga je imel kršitelj, ali izgubi, ki jo je utrpel imetnik pravice, predvsem glede na dokazno breme in pomanjkanje razpoložljivih sredstev za zbiranje potrebnih dokazov. V teh okoliščinah je metoda, ki temelji na hipotetični licenčnini, predstavljena kot metoda, ki je v praksi najbolj učinkovita.(29) Glede na nekatere komentatorje naj bi sodišča sicer to metodo pogosto uporabljala.(30) Taki sklepi izhajajo tudi iz študije o civilni odškodnini na področju pravic intelektualne lastnine, ki jo je pripravil Evropski opazovalni urad za kršitve pravic intelektualne lastnine.(31)
84. S tega vidika sta tako hipotetična licenčnina kot sklicevanje na dobiček, ki ga je imel kršitelj, po mojem mnenju nadomestka, namenjena ocenitvi škode, ki jo je imetnik pravice dejansko utrpel, kadar ni zadostnih dokazov o vseh elementov take škode.(32) Cilj obeh različnih metod, določenih v členu 13(1), drugi pododstavek, Direktive 2004/48, je doseči isti rezultat, in sicer ocenitev navedene škode in zagotovitev primerne odškodnine zanjo. Ta določba poleg tega priznava diskrecijsko pravico nacionalnih sodišč pri izbiri metode, ki se jim zdi primerna glede na okoliščine zadeve in zlasti glede na razpoložljiva dokazna sredstva.
b) Možnost izračuna odškodnine na podlagi običajne licenčnine, ki se je eventualno prišteje pavšalni dodatek
85. Glede na besedilo se četrto vprašanje in točka (b) petega vprašanja nanašata le na obstoj obveznosti izračunati odškodnino v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94 na podlagi zneska običajne licenčnine, kot je pavšalno zvišan. Taka obveznost se mi zdi nezdružljiva z diskrecijsko pravico, ki je s členom 13(1), drugi pododstavek, Direktive 2004/48 priznana nacionalnim sodiščem pri izbiri metode za določitev odškodnine. Po mojem mnenju lahko na eni strani svobodno pavšalno ocenijo škodo, povezano z neplačilom primernega nadomestila, na podlagi hipotetične licenčnine, izračunane na podlagi običajne licenčnine (po metodi, opisani v točki (b) te določbe), na drugi pa ocenijo preostalo škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, pri čemer se oprejo na druge upoštevne dejavnike (po metodi, predstavljeni v točki (a) navedene določbe).
86. Vseeno se mi zdi, da se vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo tudi na obstoj možnosti določiti odškodnino v skladu z navedenim členom 94(2), tako da se pavšalno zviša znesek običajne licenčnine.
87. V zvezi s tem tožena stranka v postopku v glavni stvari in Komisija menita, da te licenčnine – ker se uporablja že kot podlaga za izračun primernega nadomestila v smislu odstavka 1 – ni mogoče uporabiti kot referenco v okviru odstavka 2 navedenega člena 94.
88. Menim, da nacionalna sodišča, če je storilec kršitev storil namerno ali iz malomarnosti, niso dolžna temu naložiti plačila dveh ločenih zneskov na podlagi odstavkov 1 in 2 navedenega člena 94. Nasprotno, ker je namen te določbe, gledane v celoti, povrniti škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, v praksi tem sodiščem nič ne preprečuje, da odredijo odškodnino zanjo v obliki skupnega zneska, s katerim se nadomestijo tako škoda, povezana z neplačilom primernega nadomestila, kot drugi elementi škode.
89. V zvezi s tem opozarjam, da morajo države članice v skladu s členom 13(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2004/48 pristojnim sodiščem dovoliti, da pavšalno določijo odškodnino tako, da se oprejo najmanj na znesek hipotetične licenčnine, ki se načeloma izračuna na podlagi zneska običajne licenčnine. Kot izhaja iz besedila te določbe, se ta uporablja, kadar je kršitelj „vedel ali bi razumno moral vedeti“, da je storil kršitev, ta predpostavka pa se prekriva s predpostavko iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94. Posledično v okviru žlahtniteljskih pravic v Skupnosti taka možnost pavšalnega nadomestila po mojem mnenju velja za celotno škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, in ni omejena le na škodo, povezano z neplačilom primernega nadomestila, katere povrnitev je določena v odstavku 1 navedenega člena 94.
90. Skratka, kadar nacionalna sodišča določijo skupno odškodnino v skladu z odstavkoma 1 in 2 navedenega člena 94 na podlagi zneska običajne licenčnine, cilj celotnega nadomestila za škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, po mojem mnenju zahteva, da ta znesek prilagodijo, da čim bolj natančno ustreza tej škodi. Taka razlaga poleg tega zagotavlja polni učinek odstavka 2 navedenega člena 94. Namreč, že odstavek 1 te določbe, kot sem ga razložil v točkah od 58 do 71 teh sklepnih predlogov, določa, da se imetniku pravice plača znesek hipotetične licenčnine, ki ustreza običajni licenčnini, kot je eventualno prilagojena, da odraža posebne okoliščine položaja kršitelja glede na položaj referenčnih pridobiteljev licence.
91. Ta pristop je skladen tudi s členom 13(1), prvi pododstavek, Direktive 2004/48, v skladu s katerim mora odškodnina ustrezati dejanski škodi, ki jo je utrpel imetnik pravice. Kot pa je generalni pravobranilec M. Wathelet navedel v sklepnih predlogih v zadevi Liffers, znesek hipotetične licenčnine tej škodi ne ustreza vedno v celoti.(33)
92. Zato se postavlja vprašanje, ali ima lahko taka prilagoditev zneska običajne licenčnine obliko pavšalnega dodatka.
93. Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) v zvezi s tem omenja kaznovalno naravo, ki bi jo imela naložitev takega dodatka. Ker s tem izrazom opredeljuje zvišanje, katerega namen je imetniku pravice dodeliti odškodnino, katere cilj ni povrniti dejansko škodo, ki jo je utrpel, se mi zdi, da tako zvišanje ni v skladu s kompenzacijskim ciljem iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94. Zato menim, da ta določba nacionalnemu sodišču ne omogoča, da imetniku pravice dodeli tovrstni dodatek.
94. Izraz „kaznovalen“ vseeno vzbuja zmedo, ker želi to sodišče opredeliti tudi odškodnino, katere namen je, čeprav (celo znatno) presega znesek običajne licenčnine, dejansko nadomestiti škodo, ki je dejansko nastala zaradi kršitve.
95. Po mojem mnenju nobena določba te uredbe ali Direktive 2004/48 ne prepoveduje zadnjenavedene vrste odškodnine. Uredba določa rezultat – celotno nadomestilo škode, ki jo je utrpel imetnik pravice – ne da bi narekovala posebno metodologijo v ta namen. Direktiva pa v skladu s svojim členom 2(1) določa le minimalni okvir varstva pravic imetnika pravice brez poseganja v uporabo določb nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije, ki bi bile zanj ugodnejše. Posledično, čeprav ta direktiva državam članicam ne nalaga obveznosti, da naložijo odškodnino na podlagi pavšalnega zneska, ki presega znesek hipotetične licenčnine (izračunan na podlagi običajne licenčnine), tega prav tako ne prepoveduje.(34) Nasprotno pa taka možnost izrecno izhaja iz člena 13(1), drugi pododstavek, točka (b), navedene direktive, ki se sklicuje na pavšalni znesek, ki ustreza „najmanj“ znesku hipotetične licenčnine.(35) Ta pristop je potrjen tudi v uvodni izjavi 26 te direktive, v kateri je navedeno, da čeprav ta določba ne uvaja obveznosti, da se določi „kaznovalna“ odškodnina, je njen cilj „omogoči[ti] nadomestilo, ki temelji na objektivnih kriterijih […]“.
96. Glede na navedeno menim, da lahko nacionalno sodišče za določitev odškodnine za povrnitev celotne škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, na podlagi člena 94(1) in (2) Uredbe št. 2100/94 upošteva znesek običajne licenčnine za licenčno pridelavo kot podlago za izračun in ta znesek pavšalno zviša, da odraža vse elemente te škode, na podlagi preudarkov pravičnosti in vseh elementov, ki se mu zdijo primerni.(36)
c) Povračilo dobička, ki ga je imel kršitelj
97. Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem sprašuje, ali dobiček, ki ga je imel kršitelj, pomeni škodo, katere povrnitev lahko imetnik pravice zahteva na podlagi člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 poleg plačila primernega nadomestila, določenega na podlagi odstavka 1 te določbe, ali pa se ta dobiček dolguje le alternativno k temu nadomestilu.
98. Takoj moram opozoriti, da glede na izključno kompenzacijski cilj člena 94 Uredbe št. 2100/94 imetnik pravice lahko zahteva le odškodnino za dejansko škodo, ki jo je utrpel zaradi kršitve.
99. Dobiček, ki ga je imel kršitelj, pa ni del te škode. Kot je bilo navedeno v točki 84 teh sklepnih predlogov, sta korist ali dobiček, ki ju je imel kršitelj, tako v okviru navedenega člena 94(2) kot v okviru člena 13(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/48 – enako kot hipotetična licenčnina – le nadomestka za ocenitev škode, ki jo je imetnik pravice dejansko utrpel, če ni dokazov o vseh drugih elementov te škode.(37) Drugače povedano, sklicevanje na hipotetično licenčnino ali dobiček kršitelja sta orodji, ki nacionalnim sodiščem omogočata, da ocenijo to škodo in posledično določijo znesek odškodnine.
100. V teh okoliščinah menim, da ta sodišča ne morejo na podlagi člena 94 Uredbe št. 2100/94 imetniku pravice dodeliti hkrati plačilo primernega nadomestila v znesku, ki ustreza znesku hipotetične licenčnine, in plačilo zneska, ki ustreza dobičku kršitelja, ker bi sicer presegla kompenzacijski cilj te določbe.
101. Vendar lahko znesek tega dobička v praksi presega znesek hipotetične licenčnine, do plačila katere je imetnik pravice upravičen na podlagi člena 94(1) te uredbe kot nadomestila za škodo, povezano z neplačilom primernega nadomestila. V takem primeru se lahko preostala škoda, za katero lahko dobi nadomestilo na podlagi odstavka 2 te določbe, oceni glede na preostali znesek navedenega dobička, ki presega znesek te licenčnine.(38) Vendar je to le možnost, ki jo nacionalna sodišča lahko uporabijo, če se jim zdi primerna za ocenitev dejanske škode, ki jo je utrpel imetnik pravice.
102. V zvezi s tem se mi zdi koristno poudariti, da glede na odškodninski cilj člena 94 navedene uredbe drugi stavek odstavka 2 te določbe ne pomeni – v nasprotju s tem, kar trdi Komisija – da je korist, ki jo je imel kršitelj, spodnja meja, ki jo morajo nacionalna sodišča upoštevati tudi v primeru, ko bi presegala znesek škode, ki jo je utrpel imetnik pravice.(39) Ta stavek po mojem mnenju tem sodiščem zgolj priznava polje proste presoje, ki jim dovoljuje, da znesek odškodnine znižajo pod znesek dejansko nastale škode na podlagi preudarkov pravičnosti, če je kršitelj storil majhno malomarnost. S tega vidika sklicevanje na korist, ki jo je ta imel, pomeni le, da navedena sodišča pri uporabi takega ukrepa pravičnosti ne morejo omejiti zneska odškodnine tako, da ta ne le ne nadomesti celotne škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, ampak poleg tega ne pokriva niti dobička, ki ga je imel kršitelj. Nasprotno pa morajo ista sodišča, če znesek tega dobička presega znesek te škode, znesek nadomestila omejiti na znesek navedene škode.(40)
103. Čeprav člen 13(1), drugi pododstavek, točka (a), Direktive 2004/48 določa, da nacionalna sodišča „upoštevajo“ vse ustrezne vidike, kot na primer vse neupravičene dobičke, ki jih je imel kršitelj, pa ne določa, da je ta dobiček minimalni prag ali zavezujoče merilo za ocenitev škode. Ta določba po mojem mnenju le potrjuje polje proste presoje nacionalnega sodišča, da to škodo določi glede na merila, ki se mu zdijo ustrezna, med katerimi je navedeni dobiček.(41)
104. Čeprav s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94 in členom 13(1) Direktive 2004/48 imetniku pravice torej ni podeljena pravica do povrnitve preostalega dobička, ki ga je imel kršitelj in ki bi presegal znesek škode, ki jo je utrpel, pa mu je, nasprotno, taka pravica lahko priznana na podlagi nacionalne zakonodaje držav članic v skladu s členom 97(1) te uredbe. Ta določba hkrati z uporabo navedene uredbe dovoljuje uporabo nacionalnih pravil, ki določajo povračilo koristi, ki jo je kršitelj pridobil na račun imetnika pravice ali pridobitelja licence, in to neodvisno od kakršnega koli subjektivnega elementa. V tem okviru dobiček kršitelja, kot je ugotovila Komisija, ni merilo, s katerim je mogoče oceniti škodo, ki jo je utrpel imetnik pravice, ampak je predmet tožbe za vračilo, ki temelji na nacionalni zakonodaji. Navedeni člen 97(1) torej povzroča težave pri razlagi, ki so lastne temu členu in presegajo okvir te zadeve.(42)
E – Sedmo in osmo vprašanje o nadomestilu za pravne stroške in druge izdatke, povezane z imetnikovo obrambo lastnih pravic
105. Predložitveno sodišče s tema zadnjima vprašanjema v bistvu sprašuje, ali člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 nasprotuje nacionalnim določbam, ki imetniku pravice, oškodovanemu zaradi kršitve, ne omogočajo, da pridobi povračilo stroškov postopka za izdajo začasne odredbe, če v tem okviru ni uspel, vendar je nato uspel v meritornem postopku (sedmo vprašanje), in nadomestilo za čas, vložen v pripravo postopka, če ta čas ne presega običajnega okvira (osmo vprašanje).(43)
106. Odgovor na ti vprašanji zahteva, da se najprej ugotovi, ali škoda, ki jo je mogoče povrniti na podlagi navedenega člena 94(2), vključuje pravne stroške in druge izdatke, povezane s pripravo sodnega postopka.
107. J. Hansson in Komisija zagovarjata, naj se odgovori pritrdilno na to vprašanje zaradi besedila te določbe in besedila člena 13 Direktive 2004/48, ki določata povrnitev škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, ne da bi določala kakršno koli omejitev. Komisija je na obravnavi poleg tega trdila, da posebnosti žlahtniteljskih pravic v Skupnosti, ki se nanašajo zlasti na težave pri izvajanju dokazov o kršitvi, zahtevajo, da se člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 razlaga tako, da škoda, ki jo je treba povrniti na tej podlagi, vključuje pravne stroške ter stroške odkrivanja in preiskave kršitve.
108. Splošnejši okvir, v kateri spadajo te določbe, pa govori v korist nasprotne rešitve.
109. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta uredba sicer ne obravnava vprašanja povračila pravnih stroškov in drugih izdatkov v zvezi s postopkom, vendar drugi pravni akti Unije o varstvu intelektualne lastnine tem stroškom namenjajo posebne določbe, ločene od določb o povračilu škode, ki jo imetnik pravice utrpi zaradi kršitve. Tako je okviru Direktive 2004/48 povračilo pravnih stroškov in „drugih izdatkov“ stranke, ki dobi pravdo, predmet ene izmed določb, in sicer člena 14, ki je ločena od člena 13, ki se nanaša na odškodnine. Pripravljalni dokumenti za to direktivo kažejo, da ti „drugi izdatki“ pokrivajo zlasti stroške preiskave in izvedenskih mnenj, povezane z ugotavljanjem kršitve.(44) Navedeni člen 14 pa določa, da te pravne stroške in „druge izdatke“ plača stranka, ki pravdo izgubi, le če so razumni in sorazmerni(45) ter ob upoštevanju preudarkov pravičnosti. Sporazum o enotnem sodišču za patente vsebuje podobno določbo.(46)
110. Poleg tega, kot je razvidno iz študije o civilnih odškodninah na področju pravic intelektualne lastnine, ki jo je pripravil Evropski opazovalni urad za kršitve pravic intelektualne lastnine, nacionalne zakonodaje držav članic ne vsebujejo skupnih načel, ki bi potrjevala širšo pravico do povračila pravnih stroškov in drugih izdatkov, povezanih s postopkom, niti a fortiori do nadomestila vseh teh stroškov na enaki podlagi kot katerega koli drugega elementa škode, ki jo je utrpel imetnik pravice. Glede na to študijo ima večina držav članic za te stroške in izdatke posebna pravila na področju odmere stroškov, ki so ločena od splošnih določb o odškodninski odgovornosti.(47) Brez poseganja v njihovo skladnost s členom 14 Direktive 2004/48(48) ugotavljam, da ta pravila na splošno omejujejo možnost povrnitve navedenih stroškov in izdatkov, s tem ko izključujejo vračilo nekaterih kategorij teh stroškov in izdatkov, določajo lestvice ali najvišje tarife, ohranjajo polje proste presoje nacionalnih sodišč glede na preudarke pravičnosti ali povezujejo več teh metod.(49)
111. Glede na navedeno in ob neobstoju kakršne koli navedbe v tem smislu v besedilu Uredbe št. 2100/94 ne vidim nobenega razloga, ki bi upravičeval, da se imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti odobri upravičenost do ureditve povračila pravnih stroškov in drugih izdatkov v zvezi s pripravo postopka, ki je ugodnejša od ureditve, do katere so na splošno upravičeni imetniki drugih pravic intelektualne lastnine. Sicer pa ni izključeno, da se izvajanje dokazov o kršitvi in obravnava tožbe izkažeta za naporna in draga, tudi kar zadeva varstvo teh drugih pravic ali vsaj nekaterih izmed njih.
112. Posledično menim, da člen 94(2) te uredbe z vidika njegovega konteksta imetniku pravice ne podeljuje pravice do povračila pravnih stroškov in drugih izdatkov, povezanih z obrambo njegovih pravic na sodišču. Povračilo teh stroškov in izdatkov tako po mojem mnenju spada na področje nacionalne zakonodaje držav članic, kar eventualno vključuje določbe o prenosu Direktive 2004/48.
113. V zvezi s tem opozarjam, da lahko v skladu s členom 14 te direktive, kot je poudarila Komisija, stranka, ki dobi pravdo, od stranke, ki pravdo izgubi, dobi povrnjene razumne in sorazmerne pravne stroške in druge izdatke, in to tudi če zadnjenavedena stranka ni ravnala napačno.
114. V teh okoliščinah se mi zdi primerno, da za zagotovitev koristnih odgovorov predložitvenemu sodišču preučim sedmo in osmo vprašanje tudi z vidika te določbe, čeprav je to sodišče ni omenilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe.(50)
115. V zvezi s sedmim vprašanjem menim, da se člen 14 Direktive 2004/48 uporablja ločeno v okviru postopka za izdajo začasne odredbe na eni strani in v okviru meritornega postopka na drugi, ker se ta postopka nanašata na ločena ukrepa z različnima predmetoma. Predmet postopka za izdajo začasne odredbe je namreč sprejetje začasnega ukrepa, medtem ko se meritorni postopek nanaša na ugotovitev kršitve. V obravnavani zadevi je bil namen postopka za izdajo začasne odredbe, kot je opozorilo predložitveno sodišče, doseči začasno prepoved spornih dejavnosti družbe Jungpflanzen Grünewald. Uspeh tega postopka je bil odvisen od ugotovitve – ki ustreza posebnim dokaznim standardom – ne le verjetnosti pravice imetnika, ampak tudi obstoja nujnosti.
116. Iz predložitvene odločbe pa je razvidno, da J. Hansson s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel niti na prvi stopnji niti s pritožbo. V skladu z navedenim členom 14 predlagatelj, ki se znajde v takem položaju, torej načeloma nosi stroške tega postopka, tudi če pozneje uspe v meritornem postopku.
117. Iz tega sklepam, da ta določba ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, v skladu s katerim predlagatelj, ki uspe v meritornem postopku, potem ko ni uspel v postopku za izdajo začasne odredbe, ne more dobiti povrnjenih izdatkov zadnjenavedenega postopka.
118. Za odgovor na osmo vprašanje je treba ugotoviti, ali pojem „drugi izdatki“ v smislu člena 14 Direktive 2004/48 zajema čas, vložen v pripravo postopka, zlasti v okviru sestankov z odvetniki in s tem povezanih potovanj.
119. Kot sem poudaril v točki 109 teh sklepnih predlogov, je v pripravljalnih dokumentih za to direktivo navedeno, da je Komisija s pojmom „drugi izdatki“ imela v mislih predvsem stroške preiskave in izvedenskih mnenj,(51) povezane s sporom na področju intelektualne lastnine.
120. Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da navedeni člen 14 z določitvijo pogojev za povračilo pravnih stroškov, ki so posebej ugodni za imetnike pravic intelektualne lastnine, preprečuje, da bi bili ti odvrnjeni od uveljavljanja svojih pravic na sodišču.(52)
121. V zvezi s tem menim, da – kot je trdil generalni pravobranilec P. Mengozzi v zadevi Realchemie Nederland – tveganje odvračanja, ki ga ta določba preprečuje, izhaja iz posebnosti postopkov in dokaznih sredstev na področju intelektualne lastnine, pri katerih so lahko stroški preiskave ali izvedenskih mnenj zelo visoki.(53)
122. Čas, ki ga imetnik pravice vloži v sestanke z odvetniki in potovanja, opravljena v ta namen, pa se mi nasprotno ne zdi posebej povezan s sporom na področju intelektualne lastnine, niti ne more odvračati od tega, da se začne sodni postopek.
123. Posledično menim, da člen 14 Direktive 2004/48 prav tako ne nasprotuje nacionalnim določbam, ki omejujejo možnost povrnitve stroškov za čas, vložen v pripravo sodnega postopka.
V – Predlog
124. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu), odgovori:
1. Člen 94(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti je treba razlagati tako, da znesek primernega nadomestila ustreza znesku licenčnine, ki bi jo kršitelj moral plačati imetniku žlahtniteljske pravice v Skupnosti, če bi ga zaprosil za odobritev za izkoriščanje zavarovane sorte, glede na vse okoliščine zadeve, ki bi jih razumne pogodbene stranke običajno upoštevale. Nacionalno sodišče mora opredeliti te okoliščine in posledično določiti znesek primernega nadomestila. To sodišče lahko ob uporabi tega polja proste presoje med drugim upošteva čas, ki je pretekel od izvajanja dejavnosti, ki pomenijo kršitev, tako da znesku primernega nadomestila prišteje zamudne obresti.
2. Niti člen 94(1) Uredbe št. 2100/94 niti člen 13(1) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine nacionalnemu sodišču ne nalagata, da znesek primernega nadomestila določi tako, da znesku licenčnine, dogovorjene v okviru obstoječih licenčnih pogodb za zavarovano sorto na zadevnem trgu, prišteje pavšalni dodatek. Ti določbi vseeno navedenemu sodišču ne preprečujeta, da ravna tako, če se mu to zdi primerno za ocenitev zneska licenčnine, ki bi jo kršitelj moral plačati, če bi imetnika pravice zaprosil za odobritev za izkoriščanje zavarovane sorte, glede na vse okoliščine zadeve, ki bi jih razumne pogodbene stranke običajno upoštevale. Tak pavšalni dodatek se nasprotno ne more prišteti za druge namene v okviru člena 94(1) Uredbe št. 2100/94.
3. Niti člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 niti člen 13(1) Direktive 2004/48 nacionalnemu sodišču ne nalagata, da znesek odškodnine za povrnitev celotne škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, določi na podlagi licenčnine, dogovorjene v okviru obstoječih licenčnih pogodb za zavarovano sorto na zadevnem trgu. Ti določbi vseeno navedenemu sodišču ne preprečujeta, da tako licenčnino uporabi kot izhodišče za izračun take odškodnine in jo eventualno prilagodi, če se mu to zdi primerno za nadomestitev dejanske škode, ki jo je imetnik pravice utrpel zaradi kršitve.
4. Niti člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 niti člen 13(1) Direktive 2004/48 nacionalnemu sodišču ne nalagata, da če se odloči odškodnino za nadomestitev celotne škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, določiti na podlagi zneska licenčnine, dogovorjene v okviru obstoječih licenčnih pogodb za zavarovano sorto na zadevnem trgu, temu znesku prišteje pavšalni dodatek. Ti določbi vseeno navedenemu sodišču ne preprečujeta, da stori tako, če se mu to zdi primerno za nadomestitev dejanske škode, ki jo je imetnik pravice utrpel zaradi kršitve. Tak pavšalni dodatek se nasprotno ne more prišteti za druge namene.
5. Člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 je treba razlagati tako, da dobiček, ki ga je imel kršitelj, ne pomeni škode, ki jo je utrpel imetnik pravice in katere povrnitev lahko zahteva na podlagi te določbe poleg plačila primernega nadomestila na podlagi člena 94(1) te uredbe. Nacionalno sodišče lahko vseeno znesek tega dobička upošteva pri oceni škode, ki jo je utrpel imetnik pravice, in posledični določitvi zneska odškodnine.
6. Niti člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 niti člen 14 Direktive 2004/48 ne nasprotujeta nacionalnim določbam, ki imetniku pravice ne omogočajo, da dobi povrnjene stroške postopka za izdajo začasne odredbe zaradi kršitve, tudi če nato uspe v meritornem postopku.
7. Niti člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 niti člen 14 Direktive 2004/48 ne nasprotujeta nacionalnim določbam, ki imetniku pravice ne omogočajo, da dobi nadomestilo za čas, vložen v pripravo tožbe za povrnitev škode zaradi kršitve.