Language of document : ECLI:EU:C:2012:684

Zadeva C‑199/11

Europese Gemeenschap

proti

Otis NV in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Rechtbank van koophandel te Brussel)

„Zastopanje Evropske unije pred nacionalnimi sodišči – Člen 282 ES in člen 335 PDEU – Odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je Unija utrpela zaradi omejevalnega sporazuma – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pravica do poštenega sojenja – Pravica do dostopa do sodišča – Enakost orožij – Člen 16 Uredbe št. 1/2003“

Povzetek — Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 6. novembra 2012

1.        Evropska unija – Zastopanje pred nacionalnimi sodišči – Civilna odškodninska tožba zaradi škode, povzročene Uniji s protikonkurenčnim ravnanjem, ki je lahko vplivalo na javna naročila, ki so jih oddale institucije ali organi Unije – Pristojnost Komisiji za zastopanje – Obveznost Komisije da v ta namen pridobi pooblastilo teh institucij ali organov – Neobstoj

(člena 81 in 282 ES; člen 101 PDEU)

2.        Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Pravica do uveljavljanja ničnosti omejevalnega sporazuma, ki ga prepoveduje člen 81 ES, in do uveljavljanja odškodnine za nastalo škodo – Pravica, ki jo ima tudi Unija

(člen 81 ES)

3.        Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Obseg

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)

4.        Konkurenca – Pravila Unije – Uporaba s strani nacionalnih sodišč – Presoja sporazuma ali ravnanja, ki je že bilo predmet odločbe Komisije – Pogoji

(člen 101 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 16)

5.        Vprašanja za predhodno odločanje – Presoja veljavnosti – Ugotovitev neveljavnosti – Nepristojnost nacionalnih sodišč

(člen 267 PDEU)

6.        Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Določitev v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah – Sodni nadzor nad odločbami, ki jih Komisija sprejme na področju konkurence – Nadzor nad zakonitostjo in neomejena pristojnost, tako glede prava kot dejanskega stanja – Kršitev – Neobstoj

(člen 261 in 263 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 17, člen 17, in Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31)

7.        Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Določitev v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah – Odločba Komisije v kateri je ugotovljeno protikonkurenčno ravnanje – Odškodninska tožba Komisije pred nacionalnim sodiščem zaradi škode, ki je Uniji nastala s tem protikonkurenčnim ravnanjem – Obveznost nacionalnih sodišč, da ne sprejmejo odločb, ki bi bile v nasprotju z odločbo Komisije v kateri je ugotovljeno protikonkurenčno ravnanje – Pristojnost nacionalnih sodišč da presodijo obstoj povzročene škode in vzročno zvezo – Kršitev – Neobstoj

(člen 81 ES; člen 101 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 16)

1.        Pravo Unije je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da Komisija zastopa Unijo pred nacionalnim sodiščem, pri katerem je bila vložena civilna tožba za povrnitev škode, ki je bila Uniji povzročena z omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, ki sta prepovedana s členom 81 ES in členom 101 PDEU in ki sta lahko vplivala na nekatera javna naročila, ki so jih oddale različne institucije in organi Unije, pri čemer Komisija v ta namen ne potrebuje pooblastila teh institucij in organov.

(Glej točko 36 in točko 1 izreka.)

2.        Vsakdo se lahko pred sodiščem sklicuje na kršitev člena 81 ES in torej uveljavlja ničnost omejevalnega sporazuma ali ravnanja, ki ga ta člen prepoveduje. Kar zadeva, konkretno, možnost odškodninskega zahtevka za škodo, ki je nastala zaradi pogodbe ali ravnanja, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco, bi bila ogrožena polna učinkovitost člena 81 ES in zlasti polni učinek prepovedi, opredeljene v členu 81(1) ES, če ne bi mogel vsakdo zahtevati odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena s pogodbo ali ravnanjem, ki lahko omejuje ali izkrivlja konkurenco. Taka pravica namreč krepi delovanje pravil Unije o konkurenci in lahko preprečuje sporazume ali ravnanja, ki so pogosto prikriti in bi lahko omejevali ali izkrivljali konkurenco. S tega vidika lahko odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodišči bistveno pripomorejo k ohranitvi učinkovite konkurence v Uniji.

To pomeni, da lahko vsak zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel, če obstaja vzročna zveza med navedeno škodo in omejevalnim sporazumom ali ravnanjem, ki je prepovedano s členom 81 ES. To pravico ima torej tudi Unija.

(Glej točke od 40 do 44.)

3.        Načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Unije, ki je danes izraženo v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Navedeni člen 47 v pravu Unije zagotavlja varstvo, dodeljeno s členom 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Načelo učinkovitega sodnega varstva iz navedenega člena 47 je sestavljeno iz različnih elementov, ki zajemajo zlasti pravico do obrambe, načelo enakosti orožij, pravico do dostopa do sodišč ter pravico do pridobitve svetovanja, pravici do obrambe in do zastopanja.

V zvezi s pravico do dostopa do sodišča mora biti sodišče zato, da lahko v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah odloči o sporih v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz prava Unije, pristojno za obravnavo vseh upoštevnih dejanskih in pravnih vprašanj v sporu, o katerem odloča.

Načelo enakosti orožij, ki je korelat pojma poštenega sojenja, vključuje obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svoje trditve, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj. Zato je cilj enakosti orožij zagotoviti ravnotežje med strankami postopka z zagotovitvijo, da lahko katera koli stranka v postopku vsak dokument, predložen sodišču, preveri in izpodbija. Škodo, ki jo povzroči neravnotežje pa mora načeloma dokazati tisti, ki mu je nastala.

(Glej točke od 46 do 49, 71 in 72.)

4.        Kadar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih, ki so med drugim zajeti s členom 101 PDEU in ki so že predmet odločbe Komisije, ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejeto odločbo Komisije. To načelo velja tudi, kadar nacionalna sodišča odločajo o tožbi za povračilo škode, ki je nastala zaradi omejevalnega sporazuma ali ravnanja, za katero je bilo z odločbo te institucije ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 101 PDEU. Uporaba pravil Unije o konkurenci tako temelji na obveznosti lojalnega sodelovanja med nacionalnimi sodišči na eni strani in Komisijo oziroma sodišči Unije na drugi strani, v okviru katere vsak od navedenih izvaja naloge, ki so mu določene s Pogodbo.

Pravilo, v skladu s katerim nacionalna sodišča ne morejo sprejeti odločb, ki bi bile v nasprotju z odločbo Komisije v zvezi s postopkom izvajanja člena 101 PDEU, je torej poseben izraz razdelitve pristojnosti v Uniji med nacionalnimi sodišči na eni strani ter Komisijo in sodišči Unije na drugi strani.

(Glej točke od 50 do 52 in 54.)

5.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 53.)

6.        Pravilo, v skladu s katerim nacionalna sodišča ne smejo sprejeti odločb, ki bi bile v nasprotju z odločbo Komisije v zvezi s postopkom izvajanja člena 101 PDEU, ne pomeni, da stranke pred nacionalnim sodiščem nimajo pravice do dostopa do sodišča.

Pravo Unije namreč določa sistem sodnega nadzora odločb Komisije v zvezi s postopki izvajanja člena 101 PDEU, ki zagotavlja vsa jamstva, zahtevana v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tako je lahko odločba Komisije predmet nadzora zakonitosti, ki ga opravijo sodišča Unije na podlagi člena 263 PDEU.

Čeprav ima Komisija na področjih, ki zahtevajo kompleksne ekonomske presoje, polje proste presoje glede ekonomskih zadev, to ne pomeni, da se mora sodišče Unije vzdržati nadzora nad razlago podatkov ekonomske narave, ki jo opravi Komisija. Sodišče Unije mora namreč med drugim preveriti ne le vsebinsko točnost navedenih dokazov, njihovo verodostojnost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse relevantne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe. Sodišče Unije mora po uradni dolžnosti preveriti tudi, ali je Komisija odločbo obrazložila, in zlasti, ali je pojasnila, kako je pretehtala in ocenila dejavnike, ki jih je upoštevala Sodišče Unije mora na podlagi dokazov, ki jih stranka predloži v podporo navedenim tožbenim razlogom, opraviti tudi nadzor zakonitosti. Pri tem nadzoru se sodišče niti glede izbire dejavnikov, ki jih Komisija upošteva pri uporabi meril za določitev globe iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, niti glede ocene teh dejavnikov, ne sme opreti na polje proste presoje Komisije da bi opustilo izvedbo temeljitega pravnega in dejanskega nadzora. Nazadnje, nadzor zakonitosti je dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je bila sodišču Unije priznana v členu 17 Uredbe št. 17 in ki mu je danes v skladu s členom 261 PDEU priznana v členu 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen.

Nadzor, določen s Pogodbama, torej pomeni, da lahko sodišče Unije izvaja pravni in dejanski nadzor ter da ima pooblastilo za presojo dokazov, razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in spremembo zneska glob. Zato je mogoče sklepati, da je nadzor zakonitosti, določen v členu 263 PDEU in dopolnjen z neomejeno pristojnostjo glede zneska globe, določeno v členu 31 Uredbe št. 1/2003, skladen z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva, določenega v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(Glej točke od 54 do 57 in od 59 do 63.)

7.        Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ne nasprotuje temu, da Komisija v imenu Unije pri nacionalnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode, ki jo je Unija utrpela zaradi omejevalnega sporazuma ali ravnanja, za katero je bilo z odločbo te institucije ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 81 ES ali členom 101 PDEU.

Taka civilna odškodninska tožba mora zajemati ne le ugotovitev nastanka škodnega dogodka, ampak tudi obstoj škode in neposredne zveze med to škodo in navedenim škodnim dogodkom. Čeprav je res, da dolžnost nacionalnega sodišča, da ne sprejme odločbe, ki bi bila v nasprotju z odločbo Komisije, s katero je ugotovljena kršitev člena 101 PDEU, temu nacionalnemu sodišču seveda nalaga, da upošteva ugotovitev obstoja prepovedanega omejevalnega sporazuma ali ravnanja, pa presoja obstoja škode in neposredne vzročne zveze med to škodo in omejevalnim sporazumom ali zadevnim ravnanjem vendarle ostaja v pristojnosti nacionalnega sodišča. Celo kadar Komisija v svoji odločbi navede natančne učinke kršitve, je namreč vselej naloga nacionalnega sodišča, da posamično določi škodo, ki je bila povzročena vsaki osebi, ki je vložila odškodninsko tožbo. Taka presoja ni v nasprotju s členom 16 Uredbe št. 1/2003.

(Glej točke 65, 66, 77 in točko 2 izreka.)