SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 13. decembra 2012(1)
Zadeva C‑439/11 P
Ziegler SA
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 81(1) ES in člen 53(1) EGP – Pravni učinki smernic Komisije – Občutna prizadetost trgovine med državami članicami – Določanje glob – Učinkovito sodno varstvo – Pravica do poštenega sojenja – Objektivna nepristranskost Komisije – Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije – ‚Selitveni kartel‘ – Belgijski trg mednarodnih selitvenih storitev“
I – Uvod
1. V tem primeru ima Sodišče priložnost, da podrobneje opredeli svojo sodno prakso v zvezi s pravnimi učinki smernic, ki jih Evropska komisija kot organ EU, pristojen za konkurenco, pogosto sprejema. V središču pozornosti so „Smernice o konceptu vpliva na trgovino“ iz leta 2004(2) in leta 2006 objavljene „Smernice o načinu določanja glob“(3).
2. Poleg tega se v povezavi s tem, kako Komisija vodi postopek naložitve glob na področju prava o omejevalnih sporazumih, odpirajo nekateri vedno znova sporni temeljni pravni problemi. Pri tem gre, prvič, za izračun globe in, drugič, za problematiko objektivne nepristranskosti Komisije, ki je hkrati preiskovalni organ in organ odločanja.
3. Ta pravna vprašanja se postavljajo v povezavi s „selitvenim kartelom“, ki ga je Komisija na belgijskem trgu mednarodnih selitvenih storitev odkrila pred nekaj leti in 11. marca 2008 v zvezi z njim sprejela odločbo o naložitvi globe (v nadaljevanju: tudi: sporna odločba)(4). Komisija je družbi Ziegler SA (v nadaljevanju: Ziegler ali pritožnica), poleg še devetih drugih podjetij in skupin podjetij, očitala udeležbo v selitvenem kartelu in ji naložila globo.
4. Potem ko je Splošno sodišče ničnostno tožbo družbe Ziegler na prvi stopnji zoper to odločbo s sodbo z dne 16. junija 2011(5) (v nadaljevanju: tudi: sodba Splošnega sodišča ali izpodbijana sodba) zavrnilo, je ta družba vložila obravnavano pritožbo na Sodišče. Zanimivo je, da se tudi Komisija ne strinja z bistvenimi deli obrazložitve izpodbijane sodbe in Sodišču predlaga, naj to sodbo utemelji drugače. Vprašanje, ali in do katere mere je v pritožbi taka nadomestitev obrazložitve sodbe („substitution de motifs“) dopustna, bo torej moralo prav tako biti predmet obravnave tega primera.
5. S številnimi nadaljnjimi pravnimi vprašanji se bo moralo Sodišče kmalu ukvarjati v preostalih še nerešenih pritožbenih postopkih v zvezi s selitvenim kartelom(6).
II – Dejansko stanje
6. Družba Ziegler je družinsko podjetje s sedežem v Bruslju (Belgija), ki je v lasti fizičnih oseb, potomcev ustanovitelja družbe, in dveh holdinških družb, ki sta prav tako povezani z družino Ziegler(7). Pomemben del dejavnosti družbe Ziegler so selitvene dejavnosti, ki jih je do decembra 2003 opravljal oddelek znotraj podjetja, od decembra 2003 pa jih opravlja ločena družba Ziegler Relocation SA (nekdanja Euro Time), ki spada v skupino Ziegler(8).
7. Na trgu mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji je, kot kažejo rezultati preiskave Komisije, od leta 1984 do leta 2003 obstajal kartel, v katerem je bilo udeleženih deset selitvenih podjetij(9) v različnih obdobjih(10) in v različnem obsegu.
8. Komisija je v sporni odločbi ugotovila, da je šlo pri omenjenem kartelu za globalni omejevalni sporazum v obliki enotne in trajajoče kršitve,(11) ki je temeljila na treh vrstah sporazumov(12):
– sporazumih o cenah, v katerih so udeležena selitvena podjetja sklepala dogovore o plačilih za svoje storitve strankam;
– sporazumih o sistemu finančnih nadomestil za zavrnjene ponudbe ali za primere, ko se podjetja vzdržijo vlaganja ponudb (provizije); prek njih naj bi konkurenti podjetja, ki je pridobilo naročilo za mednarodno selitev, v določeni meri prejeli denarno nadomestilo, in to ne glede na to, ali so tudi sami predložili ponudbo za naročilo ali ne; omenjene provizije so se prelile v končno ceno vsakokratne selitvene storitve, česar stranke niso vedele;
– sporazumih o razdelitvi trga z uporabo sistema fiktivnih predračunov (lažni predračuni), ki jih je stranki ali osebi, ki se je selila, predložilo selitveno podjetje, ne da bi imelo namen opraviti selitev; v ta namen je vsakič eno od podjetij konkurentom sporočilo ceno, zavarovalnino in stroške skladiščenja, ki naj jih zaračunajo za fiktivno storitev.
9. Medtem ko so se sporazumi o provizijah in lažnih predračunih uporabljali med celotnim trajanjem kartela (od leta 1984 do leta 2003), izvajanja sporazumov o cenah od maja 1990 dalje ni bilo mogoče dokazati(13).
10. Komisija je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v sporni odločbi sklepala, da so udeležena podjetja kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP, ker so v različnih obdobjih „neposredno in posredno določala cene mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, si razdelila delež tega trga in prirejala vlaganje ponudb“(14).
11. Sporna odločba je bila vročena skupaj 31 pravnim osebam, ki jim je Komisija poleg tega za kršitve posamično ali solidarno naložila globe v različnih zneskih(15). Za določitev višine glob je Komisija uporabila metodo iz Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006.
12. V skladu z ugotovitvami Komisije v členu 1(j) sporne odločbe je bila družba Ziegler pri kartelu udeležena od 4. oktobra 1984 do 8. septembra 2003, to je ves čas njegovega trajanja. Zato je bila tej družbi na podlagi člena 2(l) sporne odločbe naložena globa 9,2 milijona EUR, brez solidarne odgovornosti.
13. Številni naslovniki sporne odločbe so pred Splošnim sodiščem na prvi stopnji uveljavljali pravno varstvo zoper to odločbo z ničnostno tožbo(16).
14. Tožbo, ki jo je družba Ziegler vložila 3. junija 2008, je Splošno sodišče 16. junija 2011 z izpodbijano sodbo zavrnilo in ji naložilo plačilo stroškov postopka(17).
III – Postopek pred Sodiščem
15. Družba Ziegler je 25. avgusta 2011 vložila obravnavano pritožbo. Pri tem je Sodišču predlagala, naj:
– ugotovi, da je pritožba dopustna in utemeljena;
– sodbo Splošnega sodišča razveljavi in samo dokončno odloči o zadevi;
– ugodi njenim predlogom, ki jih je uveljavljala na prvi stopnji, in sporno odločbo razglasi za nično ali, podredno, odpravi globo, ki ji je bila naložena s to odločbo, ali, še bolj podredno, globo bistveno zniža;
– Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.
16. Komisija Sodišču predlaga:
– naj pritožbo zavrne in nadomesti nekatere dele obrazložitve Splošnega sodišča,
– naj, podredno, ničnostno tožbo zavrne in
– naj pritožnici naloži plačilo stroškov.
17. V zvezi s pritožbo je pred Sodiščem potekal pisni postopek in obravnava 24. oktobra 2012.
IV – Presoja
18. Družba Ziegler v pritožbi navaja štiri pritožbene razloge, ki se nanašajo na različna pravna vprašanja v zvezi z občutno prizadetostjo trgovine med državami članicami, izračun globe in na zahtevo po nepristranskosti Komisije.
A – Predhodna vprašanja
19. Pred meritorno obravnavo pritožbenih razlogov, ki jih navaja družba Ziegler, je treba obravnavati predhodni vprašanji, od katerih se eno nanaša na dopustnost nekaterih navedb Komisije in drugo na dopustnost nekaterih vidikov navedb družbe Ziegler.
1. Dopustnost predloga Komisije za nadomestitev nekaterih delov obrazložitve sodbe
20. Komisija v zvezi s prvim in drugim pritožbenim razlogom Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo ohrani v veljavi, vendar nadomesti nekatere dele obrazložitve Splošnega sodišča (francosko: „substitution de motifs“). Komisija v zvezi s prvim pritožbenim razlogom zlasti meni, da nima dolžnosti opredelitve trga, kot je to navedlo Splošno sodišče. V zvezi z drugim pritožbenim razlogom med drugim oporeka navedbi, da so Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 na splošno zaostrile zahteve glede obrazložitve odločb, s katerimi se določajo globe.
21. Družba Ziegler meni, da je predlog Komisije nedopusten, ker navedbe Komisije niso natančne, poleg tega pa naj ne bi imela pravnega interesa.
22. V zvezi s prvim ugovorom družbe Ziegler zadostuje ugotovitev, da iz odgovora na pritožbo dovolj jasno izhaja, za katere dele obrazložitve izpodbijane sodbe Komisija želi, da se nadomestijo, in za katero obrazložitev šteje, da bi bila bolj primerna od obrazložitve, ki jo je podalo Splošno sodišče. Komisiji v nasprotju z mnenjem družbe Ziegler ni treba predlagati konkretnega besedila.
23. V zvezi z drugim ugovorom je treba ugotoviti, da je Sodišče nekatere predloge Komisije za nadomestitev obrazložitve dejansko štelo za nedopustne zaradi pomanjkanja pravnega interesa(18). Zahteva po pravnem interesu, ki v tej zvezi velja tako za privilegirane kot za neprivilegirane pritožnike(19), pomeni, da lahko pritožba zaradi svojega izida prinese korist za stranko, ki jo je vložila(20).
24. Vendar pa se ta sodna praksa v zvezi z nedopustnostjo predlogov za nadomestitev obrazložitve sodbe nanaša le na primere, v katerih je Komisija sama vložila pritožbo ali nasprotno pritožbo(21) ali v katerih je Sodišču predlagala, naj popravi domnevne pravne napake v obrazložitvi Splošnega sodišča, ki sploh niso bile predmet pritožbenega postopka(22).
25. V obravnavanem primeru je drugače: Komisija ni vložila (nasprotne) pritožbe in v svojih navedbah, ki jih je Sodišču podala pisno in ustno – razen ene izjeme, ki bo še omenjena(23) – ni presegla predmeta pritožbe družbe Ziegler. Komisija se je namreč v bistvenem delu omejila na obrambo sodbe Splošnega sodišča pred očitki napačne uporabe prava, ki jih navaja družba Ziegler. V okviru tako opredeljenega predmeta spora je predlagala, naj se določene dele obrazložitve nadomesti, izrek pa ohrani.
26. V takih okoliščinah je nadomestitev obrazložitve sodbe v pritožbenem postopku v skladu z ustaljeno sodno prakso dopustna(24), ne glede na to, ali Sodišče obrazložitev nadomesti na lastno pobudo ali pri tem ravna na „predlog“ ali „pobudo“ kake od strank postopka. Sodišča se ne sme zavezati k upoštevanju zgolj argumentov, ki jih navaja pritožnica, saj bi moralo potemtakem, odvisno od primera, svojo odločitev opreti na napačne pravne preudarke(25). Z nadomestitvijo pravno napačne obrazložitve izpodbijane sodbe lahko Sodišče svojo nalogo opravi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in tako zagotovi spoštovanje prava pri razlagi in uporabi Pogodb (člen 19(1), drugi stavek, PEU).
27. Posebna presoja je potrebna le glede navedb Komisije v zvezi s pragom 40 milijonov EUR. Kajti del izpodbijane sodbe, v katerem se Splošno sodišče ukvarja s to problematiko(26), v pritožbenem postopku ni predmet nobenega od pritožbenih razlogov, ki jih navaja družba Ziegler(27). Zato Komisija ne more predlagati nadomestitve obrazložitve tega dela sodbe.
28. Razen te izjeme so predlogi Komisije za nadomestitev obrazložitve sodbe dopustni. O utemeljenosti teh predlogov se bom izrekla na ustreznem mestu, pri preizkusu vsakega od pritožbenih razlogov družbe Ziegler.
29. Če bi bilo treba nekatere dele obrazložitve izpodbijane sodbe dejansko nadomestiti, to v nasprotju s stališčem Komisije ne pomeni, da je pritožba nedopustna, temveč da je neutemeljena(28), ker bi v tem delu očitki družbe Ziegler zoper izpodbijano sodbo izzveneli v prazno, se pravi, da bi postali brezpredmetni (francosko: „inopérant“)(29).
2. Očitek Komisije, da družba Ziegler v upravnem postopku ni oporekala obstoju občutne prizadetosti trgovine
30. Komisija na več mestih v svojih vlogah trdi, da družba Ziegler v upravnem postopku ni oporekala obstoju občutne prizadetosti trgovine, temveč je ta očitek navedla šele v sodnem postopku.
31. Z vidika procesne ekonomije je tako ravnanje brez dvoma obžalovanja vredno. Vendar pa s pravnega vidika ni sporno. Ni namreč nobenega predpisa Unije, na podlagi katerega bi bili očitki, ki v upravnem postopku na podlagi prava o omejevalnih sporazumih niso bili navajani, nedopustni(30). Zato je očitek družbe Ziegler glede občutne prizadetosti trgovine dopusten.
B – Vsebinska presoja pritožbe
32. Sporna odločba je bila sprejeta pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe. Zato je treba za njeno pravno presojo uporabiti določbe evropskih pogodb v različici, kot izhaja iz Pogodbe iz Nice, se pravi prepoved omejevalnih sporazumov iz člena 81(1) ES in obveznost obrazložitve iz člena 253 ES. Vendar pa trditve v nadaljevanju enako veljajo za člena 101(1) PDEU in 296, drugi odstavek, PDEU.
1. Občutna prizadetost trgovine med državami članicami (prvi pritožbeni razlog)
33. Prvi pritožbeni razlog družbe Ziegler se nanaša na točke od 64 do 74 obrazložitve izpodbijane sodbe, v katerih se je Splošno sodišče opredelilo do vprašanja, ali bi lahko selitveni kartel prizadel trgovino med državami članicami.
34. Člen 81(1) ES namreč protikonkurenčne sporazume med podjetji prepoveduje le, če „bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami“. Ta klavzula o čezmejni naravi vplivov na trgovino služi razmejitvi področja uporabe nacionalnega konkurenčnega prava in konkurenčnega prava Unije(31).
35. V skladu z ustaljeno sodno prakso dejanski ali potencialni učinki sporazuma na trgovino med državami članicami ne smejo biti le „neznatni“ (nepomembni)(32), kar pomeni, da mora biti morebitna prizadetost trgovine „občutna“(33).
36. V Smernicah iz leta 2004 je Komisija ob upoštevanju sodne prakse sodišč Unije postavila določena merila, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali bi lahko sporazum med podjetji občutno prizadel trgovino med državami članicami. K tem merilom nenazadnje spada tudi prag 5 % za skupni tržni delež strank sporazuma med podjetji na za ta sporazum upoštevnih trgih(34) (v nadaljevanju: tudi: merilo 5 %).
37. Pri razlagi in uporabi merila 5 % naj bi Splošno sodišče po mnenju družbe Ziegler napravilo številne napake.
a) Nujnost vnaprejšnje opredelitve upoštevnega trga pri uporabi merila 5 % (prvi del prvega pritožbenega razloga)
38. Pritožnica v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je Komisijo nepravilno „oprostilo“ obveznosti, da pri uporabi merila 5 % opredeli upoštevni trg.
39. Ta očitek se nanaša na navedbe Splošnega sodišča iz točk od 66 do 72 obrazložitve izpodbijane sodbe. V teh točkah Splošno sodišče najprej izhaja iz tega, da je predpostavka za izračun tržnega deleža opredelitev tega trga in da se je Komisija v točki 55 Smernic iz leta 2004 v zvezi z uporabo merila 5 % zavezala ravno k taki opredelitvi trga(35). Nato Splošno sodišče ugotovi, da Komisija te obveznosti ni spoštovala, saj trga ni opredelila(36). Hkrati pa je Komisija po mnenju Splošnega sodišča glede na okoliščine „pravno zadostno dokazala“(37), da je bil prag 5 % prekoračen. Odločilno za ta sklep Splošnega sodišča je bila ocena tega sodišča, da je Komisija „podala dovolj podroben opis zadevnega sektorja, skupaj s ponudbo, povpraševanjem in geografskim obsegom“(38). Zato naj bi se Komisija „izjemoma“ oprla na merilo 5 %, ne da bi izrecno opredelila trg, kot to zahtevajo Smernice iz leta 2004(39).
40. Družba Ziegler navaja, da izpodbijana sodba glede tega ni dovolj obrazložena, v vsakem primeru pa naj bi bila obrazložitev sodbe protislovna in vsebinsko neustrezna.
41. V nadaljevanju obravnavam najprej očitek pomanjkljive obrazložitve (glej točko (i) spodaj), nato pravne zahteve v zvezi z opredelitvijo trga pri uporabi merila 5 % (glej točko (ii) spodaj) in nazadnje na kratko trditve družbe Ziegler o vsebinskih napakah pri opredelitvi trga (glej točko (iii) spodaj).
i) Očitek o pomanjkljivi in protislovni obrazložitvi sodbe
42. Družba Ziegler Splošnemu sodišču najprej očita, da ni utemeljilo, zakaj je Komisijo pri uporabi merila 5 % „oprostilo“ obveznosti opredelitve trga. V vsakem primeru pa naj bi bila obrazložitev tega sodišča protislovna.
43. V nasprotju z mnenjem Komisije je ta očitek neodvisen od vsebinskih očitkov pritožnice v zvezi z opredelitvijo trga. Kajti ne glede na to, ali je Splošno sodišče določilo vsebinsko pravilne ali previsoke zahteve v zvezi z opredelitvijo trga, mora s formalnega vidika sodbo ustrezno obrazložiti: to sodišče mora navesti razloge, ki so bili po njegovem mnenju odločilni za sprejetje prvostopenjske odločbe.
44. Obveznost Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe, izhaja iz člena 36 v povezavi s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe, Sodišče pa opravi sodni nadzor(40). Prav tako obrazložitev sodbe Splošnega sodišča ne sme biti protislovna(41).
45. Na prvi pogled dejansko izgleda tako, kot da se je Splošno sodišče v obravnavanem primeru zapletlo v precejšnja protislovja. Kajti po eni strani sodišče v sporni odločbi v zvezi z uporabo merila 5 % pogreša opredelitev trga(42), po drugi strani pa v zvezi z „mednarodnimi selitvenimi storitvami v Belgiji“ ugotavlja, da je Komisija „podala dovolj podroben opis zadevnega sektorja, skupaj s ponudbo, povpraševanjem in geografskim obsegom“(43). Poleg tega Splošno sodišče sicer meni, da je opredelitev trga pri uporabi merila 5 % obvezna, hkrati pa navede, da se je Komisija v tem primeru lahko oprla na merilo 5 %, „ne da bi izrecno opredelila trg“(44).
46. Vendar pa temeljitejša preučitev pokaže, da se je Splošno sodišče samo nerodno izrazilo. Kajti iz celotnega konteksta spornega dela sodbe dovolj jasno izhaja, da sporna odločba vsebuje Komisijin opis trga („mednarodne selitvene storitve v Belgiji“) in da ga Splošno sodišče šteje za zadostnega za izenačitev z opredelitvijo trga in za podlago za uporabo merila 5 %. Pri dobrohotni razlagi sodbe tako navedbe Splošnega sodišča glede tega vprašanja, v nasprotju s prvim vtisom, niso protislovne.
47. Iz navedb Splošnega sodišča je tudi dovolj jasno razvidno, zakaj to sodišče ugotovitev Komisije v zvezi z merilom 5 % „izjemoma“ ni zavrnilo. Sodišče je namreč navsezadnje izhajalo iz tega, da opis zadevnega sektorja v sporni odločbi vsebuje vse informacije, ki so potrebne za uporabo merila 5 %, in torej tudi opredelitev trga, za katero Splošno sodišče šteje, da je potrebna.
48. Očitek o pomanjkljivi in protislovni obrazložitvi sodbe je treba zato zavrniti.
ii) Pravne zahteve v zvezi z opredelitvijo trga
49. Poleg tega pritožnica navaja očitek, da sporna odločba v nasprotju z mnenjem Splošnega sodišča ne vsebuje natančne določitve zadevnih storitev in upoštevnega trga, saj naj le opis nekega „sektorja“ („mednarodne selitvene storitve v Belgiji“) ne bi bil enakovreden s celovito opredelitvijo upoštevnega trga.
50. Poleg tega je treba najprej ugotoviti, da v skladu s klavzulo o čezmejni naravi vplivov na trgovino iz člena 81(1) ES opredelitev trga ni vselej potrebna. Kajti občutno prizadetost trgovine med državami članicami se lahko dokaže tudi brez opredelitve trga, in sicer takrat, kadar obstajajo dokazi, da ima podjetje namen, da z določenim ravnanjem v omembe vrednem obsegu ovira izvoz v druge države članice ali uvoz iz drugih držav članic(45).
51. Če pa se organ, pristojen za konkurenco, ali sodišče pri dokazovanju občutne prizadetosti trgovine v smislu klavzule o čezmejni naravi vplivov na trgovino opre specifično na merilo 5 %, je opredelitev trga nujna. Kajti brez predhodne opredelitve upoštevnega trga določitev tržnega deleža ni možna. Zato ima Splošno sodišče prav, ko navaja, „da [je] logično, da je za izračun tržnega deleža najprej treba ta trg opredeliti“(46).
52. Kot pa pravilno poudarja Komisija, za opis upoštevnega trga z namenom uporabe merila 5 % ni potrebno, da je enako natančen kot opredelitev upoštevnega trga, ki služi za presojo ravnanja podjetij z vidika konkurence. Pravne zahteve v zvezi z opredelitvijo trga so namreč različno stroge, odvisno od cilja, ki ga ima taka opredelitev trga. Zapletenejše kot so gospodarske povezave in bolj kot so za presojo teh povezav potrebne analize obsežne – na primer pri ugotovitvi obstoja ali zlorabe prevladujočega položaja na trgu v skladu s členom 82 ES (zdaj člen 102 PDEU) ali pri napovedih bodočega razvoja trga v nekaterih postopkih združitev – bolj natančna mora biti načeloma opredelitev trga.
53. Pritožnica se torej moti, ko meni, da je treba pod pojmom opredelitve trga vedno razumeti isto in da bi morala Komisija v obravnavanem primeru kot podlago za uporabo merila 5 % izdelati enako natančen opis trga, kot je običajen v drugih okoliščinah.
54. Po mojem mnenju je lahko Splošno sodišče brez pravnih napak ugotovilo, da je s sklicevanjem Komisije na „sektor mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji“, ki vključuje vse selitvene storitve iz Belgije in v njo, ne glede na to, ali jih naročijo posamezniki, podjetja ali javne institucije(47), dejansko stanje v obravnavanem primeru dovolj natančno omejeno, da je mogoča uporaba merila 5 %(48).
55. Tudi Smernice iz leta 2004, v nasprotju z mnenjem družbe Ziegler, za obravnavani primer ne vsebujejo strožjih zahtev glede opredelitve trga.
56. Smernice iz leta 2004, v nasprotju z mnenjem Komisije, sicer vsebujejo več kot le kodifikacijo dosedanje sodne prakse glede vprašanja prizadetosti trgovine med državami članicami. Kajti v teh smernicah Komisija oblikuje „metodologijo za uporabo koncepta vpliva na trgovino“(49) in napoveduje, da v nekaterih primerih proti podjetjem ne bo uvedla postopka in jim ne bo naložila glob(50). Z objavo teh Smernic si je Komisija določila omejitve, ki se jih mora pri izvajanju svoje diskrecijske pravice pri presoji gospodarskih ravnanj v zvezi s prizadetostjo trgovine med državami članicami držati(51). Če nima prepričljivih razlogov za uporabo kake druge metodologije, sme zato pri preizkusu, ali bi lahko ravnanje podjetij v smislu členov 81 ES in 82 ES (člena 101 PDEU in 102 PDEU) občutno prizadelo trgovino med državami članicami, uporabiti le metodologijo iz Smernic iz leta 2004.
57. Vendar pa se Smernice iz leta 2004 vsebinsko omejujejo na zelo skopo navedbo, da je za uporabo merila 5 % upoštevni trg „treba določiti“(52). Smernice iz leta 2004 v obravnavanem primeru glede spornega vprašanja natančnosti opredelitve trga ne določajo ničesar.
58. Tudi iz sklicevanja na Obvestilo o opredelitvi upoštevnega trga(53) v Smernicah iz leta 2004, v nasprotju s stališčem družbe Ziegler, ni mogoče razbrati ničesar drugega. Kajti tudi omenjeno obvestilo ne nasprotuje temu, da mora biti opredelitev upoštevnega trga bolj ali manj natančna, odvisno od konkurenčnega problema, ki ga je treba rešiti. V Obvestilu o opredelitvi upoštevnega trga se celo priznava, da je opredelitev upoštevnega trga tesno povezana s cilji, za katere se v posameznem primeru prizadeva(54) in lahko vodi do različnih rezultatov, „odvisno od narave zadeve na področju konkurence, ki se preučuje“(55). Tako pušča dovolj prostora za pragmatično, okoliščinam posamezne zadeve primerno ravnanje pri opredelitvi trga.
59. V relativno enostavnem primeru, kot je obravnavani, bi bilo tudi sicer v temeljnem nasprotju z zahtevo po učinkovitosti in ekonomičnosti upravnega postopka, če bi Komisija pri opredelitvi trga z namenom uporabe merila 5 % morala uporabiti več truda, kot je to nujno.
60. Glede na navedeno je treba navedbe družbe Ziegler v zvezi s pravnimi zahtevami za opredelitev trga zavrniti.
iii) Zatrjevane vsebinske pomanjkljivostmi v zvezi z opredelitvijo trga
61. Pritožnica nazadnje navaja, da je opis zadevnih storitev in trga („mednarodne selitvene storitve v Belgiji“), ki ga je v obravnavanem primeru odobrilo Splošno sodišče, vsebinsko nepravilen, tako z vidika opredelitve upoštevnega proizvodnega trga kot z vidika opredelitve upoštevnega geografskega trga.
62. S tem očitkom družba Ziegler izpodbija točko 71 izpodbijane sodbe, v kateri Splošno sodišče navaja, „da je Komisija utemeljeno ugotovila, da so bile zadevne storitve storitve mednarodnih selitev v Belgiji“ in da je tako opisan trg „Komisija […] pravilno identificirala kot upoštevni trg“.
63. Pritožnica svoje očitke temu delu sodbe opira predvsem na preudarke o zamenljivosti mednarodnih selitvenih storitev, pri čemer podaja navedbe tako v zvezi s ponudbo kot v zvezi s povpraševanjem.
64. Pri tem se zdi, da pritožnica ni upoštevala, da pri vprašanju, kakšna sta ponudba in povpraševanje na nekem trgu in ali so konkretne sporne selitvene storitve substituti ali ne, ne gre za pravno temveč dejansko vprašanje, za katero Sodišče v pritožbenem postopku – razen v primeru izkrivljanja dejstev, česar pritožnica ne uveljavlja – ni pristojno(56).
65. Zato je treba očitek družbe Ziegler v zvezi z omenjenimi spornimi navedbami Splošnega sodišča o opredelitvi trga zavrniti kot nedopusten.
66. Tako je treba prvi del prvega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.
b) Dokaz prekoračitve 5‑odstotnega praga v obravnavanem primeru (drugi del prvega pritožbenega razloga)
67. Družba Ziegler v drugem delu prvega pritožbenega razloga podredno navaja, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve in načelo kontradiktornosti postopka, ko je ugotovilo, da skupni tržni delež udeležencev kartela „močno presega 5‑odstotni prag“.
68. Pritožnica posebej izpodbija zadnja dva stavka točke 71 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče navedlo, „da bi morala biti velikost trga najmanj 435 milijonov EUR, da 5‑odstotni prag ne bi bil prekoračen“ in dodalo: „Edina možnost, da bi se dosegla taka velikost zadevnega trga, bi bila, da bi se izhajalo iz veliko večjega trga, kot je trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji, ki ga je Komisija vendarle pravilno identificirala kot upoštevni trg“.
69. Družba Ziegler izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da bi se lahko le na trgu, ki je veliko večji od „trga mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji“, dosegel promet 435 milijonov EUR. Po mnenju družbe Ziegler ta ugotovitev Splošnega sodišča ni z ničemer utemeljena, trditve, ki so navedene v podporo tej ugotovitvi, pa poleg tega po njenem mnenju v postopku na prvi stopnji niso bile predmet kontradiktorne obravnave.
70. Očitka nista utemeljena.
71. Stvari, ki so očitne, ne potrebujejo dodatne razlage. Tako je pri tem spornem delu sodbe: samo po sebi je razvidno, da bi bil tržni delež udeležencev kartela manjši le, če bi se – na podlagi ugotovljenega prometa vseh podjetij – ugotovilo, da gre za bistveno večji trg. Izračun Splošnega sodišča, da bi moral biti promet na upoštevnem trgu vsaj 435 milijonov EUR, da bi se tržni delež udeležencev kartela z dvomestnega števila (ki po ugotovitvah Splošnega sodišča znaša vsaj 30 %(57)) znižal pod 5 %, zato ne potrebuje dodatne obrazložitve.
72. Kar se tiče številk, ki so podlaga za izračun Splošnega sodišča, je treba ugotoviti, da so bile te v nasprotju s trditvijo družbe Ziegler predmet razprave med strankami. To izhaja iz pisnega odgovora Komisije na vprašanja Splošnega sodišča v prvostopenjskem postopku(58), do katerega bi se lahko družba Ziegler kadarkoli opredelila. Iz izpodbijane sodbe je poleg tega razvidno, da je Splošno sodišče na prvostopenjski obravnavi družbi Ziegler celo izrecno postavilo vprašanje glede tega(59).
73. Pritožnica v tej zvezi tudi nepravilno navaja, da številke Komisije niso zanesljive. Sicer je Splošno sodišče na nekem drugem mestu izpodbijane sodbe ugotovilo napako Komisije pri presoji, ki vpliva na izračun obsega trga(60). Vendar pa iz tega ni mogoče pavšalno sklepati, da so številke Komisije na splošno neuporabne.
74. V vsakem primeru gre pri pravilnosti in obremenilnosti podatkov, ki jih je ugotovila Komisija, za vprašanja, ki se nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja in presojo dokazov in jih Sodišče – razen v primeru izkrivljanja dejstev – v pritožbenem postopku ne preverja(61). Ker družba Ziegler ni navedla nobenega očitka v zvezi z izkrivljanjem dejstev ali dokazov mora to podjetje sprejeti dejansko stanje, kot ga je ugotovilo Splošno sodišče, in njegovo presojo dokazov iz izpodbijane sodbe.
75. Iz zgoraj navedenega izhaja, da tudi drugi del prvega pritožbenega razloga nima možnosti za uspeh.
c) Vprašanje, ali je prekoračitev 5‑odstotnega praga dovolj za občutno prizadetost trgovine (tretji del prvega pritožbenega razloga)
76. Družba Ziegler v tretjem delu prvega pritožbenega razloga, ki ga prav tako navaja podredno, izpodbija točko 73 obrazložitve izpodbijane odločbe, ki se glasi:
„Nazadnje, kot je pravilno poudarila Komisija, v okviru pozitivne domneve iz točke 53 Smernic iz leta 2004 zadošča, da je izpolnjen eden od dveh alternativnih pogojev, da se dokaže znatnost vpliva na trgovino med državami članicami.“
77. Pritožnica meni, da je Splošno sodišče v tej točki obrazložitve napačno uporabilo pravo, ker je na obstoj občutne prizadetosti trgovine med državami članicami sklepalo le na podlagi tega, da je skupni tržni delež udeležencev kartela prekoračil 5‑odstotni prag. Po mnenju družbe Ziegler to ni skladno niti s sodno prakso niti s točko 53 Smernic iz leta 2004.
78. Res je, da je treba presojo vprašanja prizadetosti trgovine med državami članicami opraviti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin vsakega posamičnega primera. Kajti v skladu z ustaljeno sodno prakso lahko sporazum med podjetji prizadene trgovino znotraj Unije, če se na podlagi vseh objektivnih pravnih dejavnikov in dejstev z zadostno verjetnostjo predvidi, da bi neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplival na blagovno menjavo med državami članicami, in to tako, da bi lahko oviral uresničitev enotnega trga med državami članicami(62).
79. Tako gre ponavadi za vpliv na trgovino znotraj Unije takrat, ko je izpolnjenih več predpostavk, ki ne bi bile nujno odločilne, če bi se upoštevale posamezno(63). Vendar pa to ne izključuje možnosti, da bi se v konkretnem primeru izkazalo, da je od vseh pravnih in dejanskih okoliščin, ki jih je treba obravnavati, odločilen en vidik – in sicer jasna prekoračitev praga 5‑odstotnega tržnega deleža – ki že sam z zadostno verjetnostjo kaže na obstoj občutne prizadetosti trgovine med državami članicami(64).
80. V obravnavanem primeru pa ni treba odgovoriti na to, ali specifično že sama izpolnitev merila 5 % zadostuje za domnevo, da obstaja nevarnost prizadetosti trgovine med državami članicami. Kot je namreč pravilno poudarila Komisija, sta bili za selitveni kartel značilni še dve drugi lastnosti, na podlagi katerih je lahko Splošno sodišče – tudi neodvisno od prekoračitve praga 5‑odstotnega tržnega deleža – sklepalo, da gre za občutno prizadetost trgovine.
81. Prvič, selitveni kartel se je po ugotovitvah Splošnega sodišča nanašal na vse mednarodne selitvene storitve v Belgijo in iz nje, to je na vse mednarodne selitve, pri katerih je bila Belgija bodisi začetni bodisi končni cilj. S tem je kartel prizadel celotno ozemlje države članice. Tak kartel že po svoji naravi deluje kot utrditev razdelitve trga na nacionalni podlagi, tako da ovira gospodarsko prepletenost, ki ji sledi Pogodba(65).
82. Drugič, selitveni kartel, v katerem so bila udeležena pomembna selitvena podjetja s sedežem v in izven Belgije(66), se nanaša posebej na mednarodne selitve iz in v Belgijo, tako da je moral imeti že po svoji naravi znaten vpliv ravno na čezmejno trgovino med državami članicami(67).
83. Splošno sodišče je ta dodatna vidika, ko je v tem primeru obravnavalo merilo 5 %, vsekakor dobro poznalo(68). Tako bi bilo zgrešeno, če bi Splošnemu sodišču pripisovali, da je svoje stališče o občutni prizadetosti trgovine oprlo le na prekoračitev praga 5 %, čeprav daje ločeno obravnavanje v tem primeru sporne točke 73 ob hitrem branju tak vtis.
84. Glede na navedeno Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je narobe presodilo pravne zahteve klavzule o čezmejni naravi vplivov na trgovino iz člena 81(1) ES.
85. Enako izhaja iz točke 53 Smernic iz leta 2004, v katerih se je Komisija pri izvajanju svoje diskrecijske pravice sama omejila(69). Sicer se lahko v skladu s to določbo le na podlagi preseganja praga 5 % domneva, da gre za občutno prizadetost trgovine znotraj Unije, samo če lahko zadevni sporazum že po svoji naravi vpliva na trgovino med državami članicami. Vendar pa je ta dodatni pogoj pri nedopustni omejitvi, kakršna je obravnavani kartel, ki se po ugotovitvah Splošnega sodišča poleg tega nanaša na mednarodne, to je čezmejne selitvene storitve, brez dvoma izpolnjen.
86. Zato tudi točka 53 Smernic iz leta 2004 ni bila kršena.
87. Sklepno, tretji del prvega pritožbenega razloga je neutemeljen, tako da je treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
2. Obrazložitev višine globe (drugi pritožbeni razlog)
88. Družba Ziegler v drugem pritožbenem razlogu prereka točke od 88 do 94 izpodbijane sodbe. Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je za obrazložitev sporne odločbe glede izračuna globe postavilo prenizke zahteve in da tako ni upoštevalo zahtev v zvezi z obrazložitvijo pravnih aktov Unije in temeljne pravice do poštenega sojenja (v zvezi s tem glej točko (a) spodaj). Podredno pritožnica navaja, da je Splošno sodišče kršilo „načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije“ in da svoje sodbe ni dovolj obrazložilo (v zvezi s tem glej točko (b) spodaj).
89. Podlaga za te očitke je nova praksa, ki jo je Komisija uvedla s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006, da se osnovni znesek glob v primeru omejevalnih sporazumov in morebitni odvračalni množitelj, ki je bil uveden, izračunata na podlagi v odstotkih določenega deleža prometa(70) vsakega izmed zadevnih podjetij. V odvisnosti od teže kršitve znaša ta odstotek, na podlagi katerega se določi osnovni znesek globe, med 0 in 30 % prometa(71), množitelj pa se lahko določi v višini od 15 do 25 % prometa(72).
90. Tak način izračuna glob po mnenju Splošnega sodišča s seboj prinaša povišane zahteve v zvezi z obrazložitvijo odločb, s katerimi se naložijo globe. Splošno sodišče navaja, da se Komisija ne more zadovoljiti samo s tem, da kršitev uvrsti v določeno kategorijo (kot npr. tukaj med zelo resne kršitve), ne da bi podrobneje pojasnila, kako je konkretno določila odstotek prometa, na podlagi katerega je izračunala osnovni znesek globe in odvračalni množitelj(73).
91. Ne glede na to je Splošno sodišče v tem primeru dopustilo, da je Komisija brez podrobnejšega pojasnila izbrala 17 % prometa kot podlago za izračun globe in to obrazložila le z dejstvom, da je bila kršitev „zelo resna“(74). Taka obrazložitev po mnenju Splošnega sodišča zadostuje, „če Komisija uporabi stopnjo, ki je zelo blizu spodnje meje razpona, predvidenega za najhujše omejitve, ki je poleg tega zelo ugodna za tožečo stranko. V tem primeru dodatna obrazložitev, ki presega obrazložitev iz Smernic, ni potrebna. Če pa bi Komisija hotela uporabiti višjo stopnjo, bi morala biti obrazložitev podrobnejša“(75).
92. Zaradi teh navedb družba Ziegler Splošnemu sodišču očita, da je sicer teoretično priznalo višje zahteve pri obrazložitvi izračuna globe, ki pa jih v konkretnem primeru zoper Komisijo ni uveljavilo, temveč jo je dejansko „oprostilo“ njene obveznosti obrazložitve.
a) Očitek nedopustne „oprostitve“ obveznosti obrazložitve (prvi del drugega pritožbenega razloga)
93. Družba Ziegler kot glavni očitek v drugem pritožbenem razlogu navaja, da Splošno sodišče ni upoštevalo pravnih zahtev v zvezi z obrazložitvijo izračuna globe v odločbah Komisije s področja prava o omejevalnih sporazumih, in sicer, prvič, zahtev, ki izhajajo iz obveznosti obrazložitve pravnih aktov Unije, določene v primarnem pravu v povezavi s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006, in, drugič, zahtev, ki izhajajo iz temeljne pravice do poštenega sojenja.
i) Obveznost obrazložitve iz člena 253 ES (zdaj člen 296, drugi odstavek, PDEU)
94. Družba Ziegler se najprej, v zvezi z obveznostjo obrazložitve pravnih aktov Unije, opira na člen 296 PDEU. V obravnavanem primeru se sicer dejansko uporablja še člen 253 ES(76), ki pa v zvezi z obveznostjo obrazložitve pravnih aktov Unije – kolikor je upoštevna v obravnavanem primeru – ne vsebuje drugačnih pravnih zahtev kot člen 296, drugi odstavek, PDEU.
95. Glede na ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor(77).
96. Kot je poudarilo Sodišče, ima obveznost obrazložitve pravnih aktov Unije pri določitvi višine globe na področju prava omejevalnih sporazumov poseben pomen. V zvezi s tem mora Komisija med drugim obrazložiti, kakšen pomen je prisodila upoštevnim elementom in kako je te elemente ocenila(78).
97. V nasprotju s tem, kar se zdi, da meni družba Ziegler, pa to ne pomeni, da mora Komisija vsako odločbo, s katero se naložijo globe, obrazložiti enako temeljito. Prav tako iz Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ni razvidna splošna in bistvena zaostritev obveznosti obrazložitve izračuna glob, v zvezi s katero bi lahko Splošno sodišče Komisijo „oprostilo“.
98. Tudi v postopku naložitve globe na področju prava o omejevalnih sporazumih namreč še vedno velja, da je način in obseg obrazložitve, ki jo mora Komisija navesti v svoji odločbi, nazadnje odvisna od okoliščin posameznega primera, zlasti od vsebine pravnega akta, vrste navedenih razlogov in interesa naslovnikov ali drugih oseb, ki jih pravni akt neposredno in posamično zadeva, da pridobijo pojasnila(79).
99. Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je lahko odločba Komisije, ki se uvršča v ustaljeno prakso odločanja Komisije, obrazložena na kratko, zlasti s sklicevanjem na to prakso(80). Enako velja, kadar je odločba izdana v okoliščinah, ki so zadevnim osebam dobro znane(81). V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba presoditi vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje(82).
100. Ob upoštevanju tega merila je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v obravnavanem primeru pravilno presodilo, da je bila sporna odločba glede izračuna osnovnega zneska globe in glede odvračalnega množitelja dovolj obrazložena.
101. Sporna odločba je popolnoma v skladu z novejšo prakso odločanja Komisije, ki je za postopke v zvezi z omejevalnimi sporazumi pregledno določena v Smernicah o načinu določanja glob iz leta 2006. Te smernice že vsebujejo številna pojasnila, ki jih Komisiji v sporni odločbi ni treba ponavljati. Tako je v Smernicah posebej določeno, da je treba „[h]orizontalne sporazume o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje, ki so na splošno tajni“ – torej nedopustne omejitve – „preganjati z visokimi globami“; v skladu s Smernicami se zanje določi osnovni znesek v „zgornjem delu […] razpona“ od 0 do 30 % prometa in odvračalni množitelj od 15 do 25 % prometa(83).
102. Kot „zelo resna kršitev“, katere namen je bil oblikovanje cen in razdelitev naročil med udeležence kartela, je selitveni kartel brez dvoma spadal v to kategorijo, zaradi česar je morala biti v skladu s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006 zanj naložena globa, katere osnovni znesek je na „zgornjem delu […] razpona“ od 0 do 30 % prometa in jo je treba poleg tega dodatno povečati z uporabo odvračalnega množitelja v višini od 15 do 25 % prometa.
103. Očitno je, da osnovni znesek 17 % prometa, kot ga je Komisija nazadnje določila, vsekakor spada v zgornji del razpona od 0 do 30 % prometa, tako da tega ni potrebno podrobneje pojasnjevati. Če že, bi se lahko vprašali, ali delež prometa v višini 17 % dejansko leži na „zgornjem delu omenjenega razpona“, kot to zahtevajo Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006(84), ali je bil določen karseda nizko. Ni videti, da bi imela družba Ziegler v zvezi s tem kak upravičen interes za podrobnejšo razlago, ker je primerjalno nižji odstotek zanjo ugodnejši kot višji(85). Enako velja za odvračalni množitelj 17 %, ki ga je določila Komisija, saj tudi ta odstotek znotraj predvidenega razpona od 15 do 25 % prometa(86) ni posebej visok.
104. Seveda je možno, da se pri izračunu osnovnega zneska globe s področja prava o omejevalnih sporazumih zaradi posebnih okoliščin posameznega primera upošteva nižji delež prometa, kot je določeno v Smernicah o načinu določanja glob iz leta 2006; to Smernice z uporabo besede „na splošno“ navsezadnje izrecno omogočajo(87). V nasprotju z mnenjem družbe Ziegler pa iz tega ne izhaja nobeno splošno povišanje zahtev v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločb, s katerimi se nalagajo globe. Komisija mora posebne okoliščine posameznega primera v obrazložitvi odločbe, s katero nalaga globo, obravnavati le, če so ji take okoliščine dejansko znane. Če podjetje ve za okoliščine, na podlagi katerih bi bilo pri določitvi globe upravičeno do upoštevanja manjšega deleža prometa, kot je določen v Smernicah, je njegova naloga, da na to opozori Komisijo. Vendar se družba Ziegler, kolikor je razvidno, v zvezi z izračunom osnovnega zneska globe ali v zvezi z odvračalnim množiteljem ni sklicevala na take oporne točke.
105. Nazadnje, pravne zahteve v zvezi z obrazložitvijo odločb, s katerimi se nalagajo globe, bi morale biti tem višje, čim bolj zapleten je vsakokratni primer in čim višji je delež prometa, ki ga Komisija določi pri izračunu osnovnega zneska in odvračalnega množitelja(88). Iz smisla in namena obveznosti obrazložitve izhaja, da bolj kot naložena sankcija presega v Smernicah o načinu določanja glob določene najnižje okvire, bolj mora biti obrazložitev Komisije podrobna. Kajti v tem sorazmerju se večajo tudi interesi zadevnih podjetij, da izvejo razloge za posebno strogost Komisije. Tega pa v obravnavanem primeru ni, saj ni posebej zapleten, poleg tega pa se je Komisija pri izračunu globe oprla na sorazmerno nizek delež prometa.
106. Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče pravne zahteve v zvezi s preizkusom obrazložitve sporne odločbe primerno uporabilo. Zato je očitek v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve neutemeljen.
ii) Temeljna pravica do poštenega sojenja
107. Družba Ziegler poleg kršitve splošne obveznosti obrazložitve navaja tudi očitek, da je prišlo do kršitve temeljne pravice do poštenega sojenja, pri čemer se sklicuje na člen 6 EKČP(89) in na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
108. Glede tega je treba najprej ugotoviti, da družba Ziegler take pravne kršitve na prvi stopnji nesporno ni navajala. V nasprotju s tem, kar meni družba Ziegler, pri tem tudi ne gre zgolj za dopolnitev ali za nadaljnji razvoj njenih očitkov, navajanih na prvi stopnji, o obrazložitvi sporne odločbe, temveč za nedopusten nov razlog, ki se opira na kršitev povsem drugih pravnih določb. To, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v vmesnem času verjetno izreklo nekatere nove sodbe, ki se nanašajo na člen 6 EKČP, ne pomeni spremembe dejanskega ali pravnega položaja, ki bi lahko upravičila navajanje novega pritožbenega razloga. Tak nov razlog pa sploh ne more biti šele zdaj v pritožbenem postopku predmet vsebinske obravnave pred Sodiščem(90) (člen 42(2) v povezavi s členom 118 Poslovnika Sodišča z dne 19. junija 1991(91)).
109. Tudi če bi se navedbe družbe Ziegler v zvezi s temeljno pravico do poštenega sojenja štele za dopustne, bi bile v vsakem primeru neutemeljene.
110. Med obveznostjo obrazložitve pravnih aktov Unije in temeljno pravico do poštenega sojenja je sicer nesporna povezava. Kajti le če je bila zadevna oseba pravilno seznanjena z razlogi nekega ukrepa, se lahko odloči, ali je zoper ta ukrep smiselno uveljavljati pravno varstvo, pristojna sodišča pa lahko zakonitost ukrepa primerno preizkusijo.
111. Kot pa je bilo že omenjeno(92), so bile v tem primeru zahteve v zvezi s pravilnostjo obrazložitve sporne odločbe izpolnjene. V povezavi s Smernicami o načinu določanja glob iz leta 2006 so bili razlogi za izračun globe jasno razvidni in jih je bilo mogoče v poštenem sodnem postopku brez težav preizkusiti.
112. Nazadnje, očitek pritožnice, da Splošno sodišče, če sprejme obrazložitev, kakršna je bila v obravnavanem primeru, svoje neomejene sodne pristojnosti ne izvaja pravilno, se ne opira na nikakršne dokaze. Družba Ziegler ni nikjer navedla, v katerem delu bi moralo Splošno sodišče sporno odločbo bolj natančno preizkusiti. Zlasti ni navedla nobenih opornih točk za to, da naj bi zlasti obrazložitev izračuna globe, ki jo je v tem primeru opravila Komisija, onemogočala celovit sodni nadzor nad sporno odločbo z dejanskega in pravnega vidika ali to presojo zgolj otežila.
113. Glede na navedeno je treba argument družbe Ziegler na temeljno pravico do poštenega sojenja zavrniti kot nedopusten in v vsakem primeru neutemeljen.
b) Podredno navajan očitek v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja in v zvezi z dolžnostjo Splošnega sodišča, da obrazloži svoje sodbe (drugi del drugega pritožbenega razloga)
114. Pritožnica podredno navaja, da je „oprostitev“ od dolžnosti obrazložitve, ki naj bi bila Komisiji odobrena v izpodbijani sodbi, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, poleg tega pa ni dovolj obrazložena.
i) Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije
115. Načelo enakega obravnavanja – včasih se ga je označevalo tudi kot „načelo enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije“(93) – je splošno načelo prava Unije, ki je določeno v členih 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah(94). Njegov pomen v zvezi z nalaganjem glob v postopkih v zvezi z omejevalnimi sporazumi je Sodišče že večkrat priznalo(95).
116. Pritožnica navaja, da je Splošno sodišče to načelo kršilo, ker je primere, kakršen je obravnavani, v katerem je bila globa izračunana na podlagi 17‑odstotnega deleža prometa, neupravičeno izenačilo s primeri, v katerih bi bila lahko podlaga za izračun 15‑odstotni delež prometa.
117. Te navedbe družbe Ziegler so izjemno nejasne in zdi se, da se opirajo na povsem hipotetično primerjavo s popolnoma teoretičnim in ne podrobneje opredeljenim primerom, v katerem se Komisija pri izračunu globe ne bi oprla – kot tukaj – na 17‑odstotni tržni delež, temveč na 15‑odstotni tržni delež.
118. Glede na nenatančnost navedb pritožnice močno dvomim, da so njene navedbe glede tega vprašanja sploh dopustne(96).
119. Vsekakor pa njene navedbe niso utemeljene.
120. Izračun glob ni mehaničen postopek, v katerem bi se za vsak kartel tako rekoč vnaprej z matematično natančnostjo določilo, kakšen delež prometa je treba upoštevati pri izračunu osnovnega zneska globe in odvračalnega množitelja. Taka predvidljivost sankcije na decimalko natančno tudi ne bi bila primerna, ker bi udeležencem kartela preveč olajšala izračun „cene“ njihovega protipravnega ravnanja in omogočila kalkuliranje, ali se jim bolj splača protipravna ali zakonita poslovna praksa.
121. Zato mora Komisija kot organ, ki je pristojen za konkurenco, ko podjetjem, ki so udeležena pri kartelu, nalaga globe, nujno ohraniti neko diskrecijo pri določitvi deleža prometa, na podlagi katerega se izračuna globa(97). Dejstvo, da je ta delež v tem primeru 17 % in da bi bil lahko v kakem drugem primeru omejevalnega sporazuma 15 % prometa, je posledica same narave tega izračuna globe in se ga ne da izpodbijati s sklicevanjem na načelo enakega obravnavanja, dokler se Komisija drži Smernic o načinu določanja glob, s katerimi si je sama omejila svojo diskrecijsko pravico(98).
122. Izravnava za to diskrecijsko pravico Komisije pri določitvi deleža prometa, na katerega se opira izračun globe, je neomejena pristojnost sodišč Unije za preizkus odločb, s katerimi Komisija nalaga globe (člen 261 PDEU v povezavi s členom 31 Uredbe št. 1/2003)(99). V hipotetičnem primeru, ki ga je ustvarila družba Ziegler, bi lahko Splošno sodišče, če bi menilo, da je 15‑odstotni delež prometa primernejši ali pravičnejši, s tem deležem po prosti presoji nadomestilo 17‑odstotni delež, ki ga je izbrala Komisija, in družbi Ziegler naloženo globo ustrezno zmanjšalo.
123. Zato je treba navedbe družbe Ziegler v zvezi z načelom enakega obravnavanja zavrniti.
ii) Zahteve v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe
124. Poleg tega družba Ziegler navaja, da je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve prvostopenjske sodbe. Obrazložitev naj bi bila pomanjkljiva, ker naj bi Splošno sodišče Komisiji dopustilo, da odvračalni znesek v višini 17 % prometa določi zgolj na podlagi „zelo resne narave“ kršitve. Tako naj bi se Splošno sodišče brez podrobne obrazložitve odmaknilo od točke 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, v skladu s katero naj bi bilo treba upoštevati „več dejavnikov“.
125. Obveznost, da mora Splošno sodišče svoje sodbe obrazložiti, izhaja iz člena 36 v povezavi s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča. Kot je bilo že omenjeno, mora obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe, Sodišče pa opravi sodni nadzor(100).
126. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče zelo dobro obrazložilo, zakaj šteje določitev odvračalnega množitelja v višini 17 % prometa za zakonito: napotilo je na svoje preudarke, ki jih je ravnokar navedlo glede izračuna osnovnega zneska globe in to napotilo utemeljilo s tem, prvič, da je za izračun obeh faktorjev „spodnja meja razpona enaka“ in, drugič, da tudi Komisija s sklicevanjem na ustrezen del obrazložitve sporne odločbe za oba izračuna navaja iste razloge(101).
127. Tako preudarki Splošnega sodišča glede tega vprašanja jasno in enopomensko izhajajo iz izpodbijane sodbe. Družba Ziegler se glede vsebine s Splošnim sodiščem ne strinja. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more povzročiti, da bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva(102).
128. Očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe je zato neutemeljen.
129. Ob robu je treba pripomniti, da pravno stališče družbe Ziegler glede uporabe točk 22 in 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 tudi z vsebinskega vidika ni posebej prepričljivo. Splošna navedba iz teh določb, da bo Komisija pri določitvi odvračalnega množitelja „upoštevala več dejavnikov“ le na splošno opisuje njeno upravno prakso in ne pomeni nujno, da se mora Komisija v vsakem primeru opreti na vse te dejavnike in svojo odločitev temu primerno podrobno utemeljiti. Kateri dejavniki so upoštevni in za koliko dejavnikov gre, je namreč odvisno od posameznega primera. Kolikor je videti, družba Ziegler v obravnavanem primeru v tem smislu ni konkretno navedla, da bi bilo treba pri določitvi osnovnega zneska globe, vključno z odvračalnim množiteljem, upoštevati kakšne druge dejavnike, ki bi jih Komisija morda bila spregledala.
130. Gledano v celoti je drugi pritožbeni razlog tako deloma nedopusten in deloma neutemeljen.
3. „Objektivna nepristranskost“ Komisije (tretji pritožbeni razlog)
131. Tretji pritožbeni razlog je usmerjen zoper točke od 103 do 107 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče obravnavalo nepristranskost Komisije, o kateri družba Ziegler dvomi. Družba Ziegler Splošnemu sodišču očita, da svoje sodbe v tem delu ni ustrezno obrazložilo, poleg tega pa naj bi kršilo temeljni pravici do poštenega sojenja in dobrega upravljanja.
132. Temelj tega očitka je, da Komisija meni, da je sama žrtev selitvenega kartela. V teh okoliščinah Komisija po mnenju družbe Ziegler ne bi smela sama odločiti o selitvenem kartelu, ker sicer hkrati nastopa v vlogi žrtve in sodnika.
133. Pritožnica tako meni, da so posebne okoliščine tega primera vplivale na nepristranskost Komisije. Kljub temu pa družba na splošno ne nasprotuje sistemu za izvajanje prava o omejevalnih sporazumih v Uniji in tudi ne institucionalni vlogi Komisije kot organa, pristojnega za konkurenco.
a) Zatrjevana pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane sodbe (prvi del tretjega pritožbenega razloga)
134. Družba Ziegler Splošnemu sodišču najprej očita, da ni odgovorilo na njen na prvi stopnji navajani očitek o objektivni nepristranskosti Komisije. Po mnenju pritožnice je Splošno sodišče v svoji sodbi obravnavalo le zahteve v zvezi s subjektivno nepristranskostjo, ne pa tudi zahtev v zvezi z objektivno nepristranskostjo. Zato naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljivo obrazložena.
135. Nesporno je, da pritožnica, s tem ko navaja, da Splošno sodišče ni obravnavalo enega od tožbenih razlogov, ki jih je navajala na prvi stopnji, v bistvu očita, da je prišlo do kršitve obveznosti obrazložitve prvostopenjske sodbe (člen 36 v povezavi s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča)(103). V pritožbenem postopku je cilj nadzora Sodišča zlasti preveriti, ali je Splošno sodišče pravno zadostno odgovorilo na vse trditve tožeče stranke(104).
136. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 103 do 107 izpodbijane sodbe – četudi na kratko – obravnavalo navedbe družbe Ziegler v zvezi z domnevno pristranskostjo Komisije in obrazložilo, zakaj je ta tožbeni razlog omenjene družbe zavrnilo.
137. Priznati je treba, da pri tem Splošno sodišče ni jasno razlikovalo med objektivno in subjektivno nepristranskostjo. To je nedvomno obžalovanja vredno. Vsebinska pravilnost navedb v izpodbijani sodbi – tu se torej postavlja vprašanje, ali za objektivno nepristranskost veljajo enake zahteve kot za subjektivno – pa ni vprašanje, ki bi se nanašalo na obveznost obrazložitve, ki jo ima Splošno sodišče, temveč gre za materialnopravno vprašanje(105). Le zaradi dejstva, da je Splošno sodišče prišlo do drugačnega vsebinskega sklepa kot pritožnica, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve(106).
138. Zato je prvi del tretjega pritožbenega razloga neutemeljen.
b) Temeljni pravici do poštenega sojenja in dobrega upravljanja (drugi del tretjega pritožbenega razloga)
139. Poleg navedenega družba Ziegler navaja, da sta bili kršeni njeni temeljni pravici do poštenega sojenja in dobrega upravljanja. Ta kršitev naj bi bila v tem, da je bila Komisija v obravnavani zadevi „sodnik v lastni zadevi“. Pri tem se pritožnica opira na člen 6 EKČP in člena 47 in 41 Listine o temeljnih pravicah.
140. Komisija ni sodišče v smislu členov 6 EKČP in 47 Listine o temeljnih pravicah(107). Kot organ Evropske unije, pristojen za konkurenco, mora vsekakor spoštovati pravico do dobrega upravljanja, ki je v členu 41 Listine določena kot temeljna pravica v Uniji(108). V skladu s to pravico ima vsaka oseba med drugim pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njene zadeve obravnavajo nepristransko.
141. Ta zahteva po nepristranskosti ima dva vidika: subjektivna nepristranskost, v skladu s katero noben uslužbenec zadevnega organa nikakor ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, in objektivna nepristranskost, pri kateri gre za to, da morajo obstajati zadostna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom o nepristranskosti zadevnega organa(109).
142. Predmet tega pritožbenega razloga je samo drugi vidik, to je zahteva po objektivni nepristranskosti. Družba Ziegler trdi, da Komisija pri obravnavi te zadeve ni mogla biti objektivno nepristranska, ker naj bi bila sama ena od glavnih žrtev selitvenega kartela in ker naj bi uslužbenci Komisije „zahtevali lažne predračune“ (sic)(110). To naj bi Splošno sodišče v izpodbijani sodbi spregledalo.
143. Za namene tega pritožbenega postopka lahko vprašanje, ali bi moralo Splošno sodišče sporno odločbo v primeru kršitve zahteve po objektivni nepristranskosti razglasiti za nično zaradi nepristojnosti – kot to trdi družba Ziegler – ali zaradi kršitve pravice do dobrega upravljanja, ostane odprto. V vsakem primeru namreč ni v obravnavanem primeru nobenih indicev, da bi lahko Splošno sodišče spregledalo kakršno koli pomanjkljivo objektivno nepristranskost Komisije.
144. Zlasti morebitno pomanjkanje objektivne nepristranskosti ne more izhajati le iz dejstva, da je Komisija preganjala in kaznovala kartel, ki je Evropski uniji povzročal finančno škodo(111). Komisija je v tem smislu v enakem položaju kot državni organi, ki npr. preganjajo odgovorne za izogibanje plačilu davka ali za davčne utaje, in kot občinski organi, ki preganjajo osebe, ki napačno parkirajo. Družba Ziegler sicer trdi, da ima Komisija kot organ Unije in kot delodajalka uslužbencev, ki so uporabljali selitve, v tem primeru v nasprotju s temi državnimi ali občinskimi organi veliko močnejše lastne interese, vendar tega argumenta z ničemer ne podkrepi(112).
145. Nazadnje je z vidika objektivne nepristranskosti odločilno to, da se znotraj vsake organizacije institucije sprejmejo potrebni preventivni ukrepi za to, da bi se preprečil vsak vtis pristranskosti pri zadevnih osebah. V zvezi s tem je treba posebej zagotoviti, da kršitve ne preganja in ne kaznuje tista enota, ki je bila s kršitvijo prizadeta.
146. Niti iz aktov niti iz ustnih navedb strank pred Sodiščem ni razvidnih nobenih indicev za to, da Komisija v obravnavanem primeru ni sprejela potrebnih preventivnih ukrepov. Tako sta znotraj Komisije za naročila storitev in za pregon kršitev konkurence pristojni različni in medsebojno povsem ločeni enoti. Priznati je treba, da sicer za obe veljajo odločitve kolegija vseh članov komisije(113), vendar pa sta zanju pristojna različna komisarja(114).
147. Tudi v tem smislu položaj znotraj organizacijske strukture evropskih institucij navsezadnje ni bistveno drugačen kot v občini, v kateri so vse službe – tako tiste, ki so pristojne za občinski proračun, kot tiste, ki so pristojne za pregon oseb, ki so napačno parkirale – podrejene skupnemu političnemu vrhu, to je županu, občinskemu svetu ali posvetovalnemu svetu. Enako velja tudi za državne organe, ki so pooblaščeni za pregon in kaznovanje izogibanj plačila davka in davčnih utaj: na zadnji stopnji spadajo – ne glede na to, da so v okviru svojih pristojnosti neodvisni – v isto državno organizacijsko strukturo kot organi, ki so zadolženi za upravljanje s proračunom. Samo ta okoliščina ne zadostuje za dvom o njihovi objektivni nepristranskosti(115).
148. Nazadnje je treba zavrniti argument družbe Ziegler, da naj bi uslužbenci Komisije „zahtevali lažne predračune“. Kajti, prvič, Sodišče nima nobenega dokaza, da so uslužbenci Komisije od selitvenih podjetij prejemali ponudbe, za katere so vedeli ali vsaj sumili, da gre pri tem za lažne predračune. Družba Ziegler tudi po tem, ko ji je bilo na obravnavi o tem postavljeno vprašanje, v zvezi s temi navedbami ni navedla ničesar razen zelo splošnih in nepodkrepljenih trditev. Drugič, v postopku pred Sodiščem niso bili predloženi nobeni indici, da so bili isti uslužbenci Komisije, ki so te ponudbe obravnavali, pooblaščeni tudi za pregon in kaznovanje selitvenega kartela.
149. Učinkovito izvajanje konkurenčnih pravil iz Pogodb, ki spada med temeljne naloge Komisije, bi bilo zelo ogroženo, če bi ta organ takoj, ko bi bili le bežno prizadeti finančni interesi Unije ali njeni uslužbenci, avtomatično izgubil svojo pristojnost za pregon in kaznovanje kršitev. Kot nenazadnje nazorno kaže obravnavani primer, tega problema v zvezi z izvrševanjem, v nasprotju z mnenjem družbe Ziegler, ni mogoče zanesljivo rešiti niti s tem, da se namesto Komisije vključi en ali več nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, ker bi bili nacionalni organi lahko prav tako žrtve zadevnih kartelov(116).
150. Glede na navedeno Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da ni upoštevalo zahtev, ki za obravnavano zadevo izhajajo iz načel poštenega sojenja in dobrega upravljanja.
151. To velja še toliko bolj, ker Komisiji kot upravnemu organu ni treba zadostiti enako strogim zahtevam, kot jim mora zadostiti neodvisno sodišče v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah. Akti Komisije, vključno z odločbami, s katerimi se v skladu s pravom o omejevalnih sporazumih nalagajo globe, so namreč podvrženi neodvisnemu sodnemu nadzoru sodišč Unije(117). Komisija zato v primeru, kakršen je obravnavani – v nasprotju s tem, kar se zdi, da meni družba Ziegler(118) – ni tožnik in sodnik hkrati.
c) Vmesni sklep
152. Tudi drugi del tretjega pritožbenega razloga torej ni utemeljen. Zato je treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.
4. Načelo enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije (četrti pritožbeni razlog)
153. Družba Ziegler v četrtem in zadnjem pritožbenem razlogu nasprotuje navedbam v točkah od 165 do 172 izpodbijane sodbe. V tem delu sodbe Splošno sodišče obravnava vprašanje, ali bi bilo treba družbi Ziegler zaradi njenih gospodarskih težav ob sprejetju sporne odločbe naložiti nižjo globo in ali je Komisija v zvezi s temi težavami to družbo obravnavala slabše kot družbo Interdean NV, ki je bila prav tako udeležena pri selitvenem kartelu.
154. Pritožnica Splošnemu sodišču očita, da pri preizkusu sporne odločbe ni upoštevalo „načela enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije“. Neenako obravnavanje, ki naj bi ga spregledalo Splošno sodišče, naj bi bilo v tem, da je bilo v upravnem postopku družbi Interdean na podlagi točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 priznano 70‑odstotno znižanje globe, medtem ko naj položaj družbe Ziegler z vidika te določbe Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ne bi bil nikoli preizkušen, čeprav je bila tudi ta družba po lastnih navedbah v finančnih težavah.
155. Kot je bilo že omenjeno(119), je načelo enakega obravnavanja splošno načelo prava Unije, določeno v členih 20 in 21 Listine o temeljnih pravicah, ki ima pri nalaganju glob v postopkih zoper omejevalne sporazume velik pomen. To načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno in da se različni položaji ne smejo obravnavati enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno(120).
156. Pri tem se primerljivost različnih položajev presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in namen akta Unije, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje(121). Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja urejanja, v katerega spada ta ukrep(122).
157. Družba Ziegler v obravnavani zadevi trdi, da bi moralo Splošno sodišče njen položaj z vidika zmanjšane zmožnosti plačila obravnavati kot primerljiv s položajem družbe Interdean in ga upoštevati v okviru točke 37 Smernic o načinu določanja glob.
158. Zato je treba preveriti, ali je lahko le zaradi zatrjevane manjše zmožnosti plačila – če bi bila ta dokazana – položaj obeh podjetij z vidika predmeta in ciljev točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 primerljiv.
159. V zvezi s tem je treba pripomniti, da točka 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 Komisiji omogoča, da pri izračunu globe v posamičnem primeru zaradi „posebnosti“ posamezne zadeve ne uporabi splošne metodologije, ki je določena v teh smernicah. Uporaba točke 37 vodi do globe, ki je lahko večja ali manjša od globe, izračunane po splošni metodologiji.
160. Za znižanje globe se v točki 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določeno pravilo – za razliko od pravila iz točke 35 – ne veže na nezmožnost ali zmanjšano zmožnost plačila v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah. Omenjeni določbi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 namreč vsebujeta različne pogoje in nimata istega namena. Če bi se želelo obe določbi razlagati in uporabljati tako, kot da imata v bistvu enako vsebino, bi bila točka 37 poleg točke 35 kot podlaga za izjemno znižanje glob nepotrebna.
161. Tudi če bi bila zmožnost za plačilo družbe Ziegler v času izdaje sporne odločbe zmanjšana ali bi bila celo nezmožna za plačilo v smislu točke 35 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, samo ta okoliščina z vidika točke 37 Smernic ne bi bila odločilna za primerljivost položaja tega podjetja s položajem podjetja Interdean.
162. Sicer lahko ima zmanjšana zmožnost plačila nekega podjetja določeno vlogo tudi pri presoji posebnosti posamezne zadeve – v tej zadevi posebnih finančnih okoliščin – v okviru točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006. Merilo za dodelitev znižanja globe na podlagi točke 37 pa mora biti bistveno strožje kot merilo iz člena 35. Z drugimi besedami, za upoštevanje posebnih finančnih okoliščin v okviru točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 se zahteva izjemno zmanjšana zmožnost plačila zadevnega podjetja.
163. Drugače bi obstajala bojazen, da bi se strogi pogoji za znižanje globe zaradi zmanjšane zmožnosti plačila, kot so navedeni v točki 35, zaradi uporabe bistveno bolj splošnega besedila točke 37 obšli, in resno tveganje, da bi absolutno izjemna narava znižanja glob, ki je podlaga točke 35(123), zaradi uporabe točke 37 Smernic iz leta 2006 izgubila smisel.
164. Splošno sodišče je torej v zvezi z uporabo točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 pravilno primerjalo, kako močno po splošni metodologiji določene globe vplivajo na zmožnost plačila družb Ziegler in Interdean, merjeno glede na njun letni promet(124). Kajti v nasprotju s tem, kar se zdi da meni pritožnica, vsako zmanjšanje zmožnosti plačila nekega podjetja ne daje možnosti za znižanje globe na podlagi točke 37 teh smernic, pri čemer se znižanje lahko določi v različni višini. Posebne finančne okoliščine v smislu točke 37 Smernic se lahko namreč upoštevajo le pri izjemno zmanjšani zmožnosti podjetja za plačilo, ki bistveno presega merilo (zgolj) zmanjšane zmožnosti plačila iz točke 35.
165. V obravnavanem primeru ni sporno, da družba Ziegler – v nasprotju z družbo Interdean – niti v upravnem niti v sodnem postopku na prvi stopnji ni navedla nikakršnih okoliščin, ki bi lahko vsaj na prvi pogled utemeljile to, da v njeni zadevi poleg zatrjevane zmanjšane zmožnosti plačila (točka 35 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006) obstajajo posebne finančne okoliščine, s katerimi bi se dalo utemeljiti znižanje globe (točka 37 teh smernic). Dokazno breme glede teh okoliščin ima stranka, ki se nanje sklicuje. Družbe Ziegler ni ničesar oviralo pri tem, da v zvezi s tem navede upoštevna dejstva, zlasti ker bi morale informacije, ki se za to zahtevajo, v prvi vrsti izvirati iz tega podjetja.
166. Ker družba Ziegler ni navedla nobenih primernih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju posebnih okoliščin v smislu točke 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, je lahko Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da družbi Ziegler in Interdean nista bili v primerljivem položaju in da tako ni bilo mogoče domnevati kršitve načela enakega obravnavanja.
167. Kot izhaja iz zgoraj navedenega, je tudi četrti pritožbeni razlog neutemeljen.
C – Vmesna ugotovitev
168. Ker nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je predložila družba Ziegler, ni mogoče ugoditi, je treba pritožbo zavrniti v celoti.
V – Stroški
169. Če se pritožba, kot v obravnavanem primeru predlagam, zavrne, o stroških odloči Sodišče (člen 184(2) Poslovnika z dne 25. septembra 2012), kar je podrobneje urejeno v členih od 137 do 146 v povezavi s členom 184(1) tega poslovnika(125).
170. Iz člena 138(1) v povezavi s členom 184(1) Poslovnika izhaja, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija podala predlog v tem smislu in ker družba Ziegler s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.
VI – Predlog
171. Na podlagi zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj odloči:
1. Pritožba se zavrne.
2. Družbi Ziegler SA se naloži plačilo stroškov.