Združeni zadevi C‑581/10 in C‑629/10

Emeka Nelson in drugi

proti

Deutsche Lufthansa AG

in

TUI Travel plc in drugi

proti

Civil Aviation Authority

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki sta ju vložili Amtsgericht Köln in High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court))

„Zračni promet – Uredba (ES) št. 261/2004 – Členi od 5 do 7 – Montrealska konvencija – Člena 19 in 29 – Pravica do odškodnine pri zamudi leta – Skladnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 23. oktobra 2012

1.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Pravica do odškodnine v primeru odpovedi leta – Uporaba v primeru velike zamude – Načelo enakega obravnavanja

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, uvodna izjava 3 ter členi 5, 6 in 7)

2.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Pravica do odškodnine v primeru zamude – Pogoji

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, členi od 5 do 7)

3.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Pravica do odškodnine v primeru zamude – Neskladnost s konvencijo o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz – Neobstoj

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, členi 19, 22 in 29)

4.        Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Pravica do odškodnine v primeru zamude – Kršitev načela pravne varnosti – Neobstoj – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, členi od 5 do 7)

5.        Vprašanja za predhodno odločanje – Razlaga – Časovni učinki sodb o razlagi – Retroaktivni učinek – Omejitev s strani Sodišča – Pravna varnost – Prosta presoja Sodišča

(člen 267 PDEU)

1.        Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 30 do 38.)

2.        Člene od 5 do 7 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov je treba razlagati tako, da so potniki, katerih let je imel zamudo, na podlagi te uredbe upravičeni do odškodnine, če zaradi takega leta izgubijo tri ure ali več, kar pomeni, da prispejo v končni namembni kraj tri ure ali več po prvotno načrtovanem času prihoda letalskega prevoznika. Zaradi take zamude pa potniki nimajo pravice do odškodnine, če lahko letalski prevoznik dokaže, da so za odpoved ali veliko zamudo leta krive izredne razmere, ki se jim ne bi bilo mogoče izogniti, tudi če bi bili sprejeti vsi ustrezni ukrepi, to je okoliščine, nad katerimi letalski prevoznik nima dejanskega nadzora.

(Glej točko 40 in točko 1 izreka.)

3.        Niti iz členov 19, 22 in 29 Montrealske konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz niti iz nobene druge določbe te konvencije ni razvidno, da so njene podpisnice nameravale zavarovati letalske prevoznike pred vsemi drugimi oblikami ukrepov od tistih, ki so predvideni s temi določbami, zlasti tistih, ki jih lahko javni organi določijo za standardizirano in takojšnje povračilo škode, ki jo pomenijo nevšečnosti, ki so posledica zamud v letalskem prevozu potnikov, ne da bi se potnikom povzročale nevšečnosti, ki so nujno povezane z vlaganjem odškodninskih tožb pri sodiščih.

Ukrep odškodnine iz člena 7 Uredbe št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov na spada na področje uporabe Montrealske konvencije. Izgube časa, ki temelji na veliki zamudi leta, ki pomeni nevšečnost v smislu Uredbe št. 261/2004, ni mogoče opredeliti kot „škodo zaradi zamude“ v smislu člena 19 Montrealske konvencije in zato ni zajeta z njenim členom 29. Poleg tega izguba časa enako prizadene vse potnike letov z zamudo, zato jo je mogoče nadomestiti s standardiziranim ukrepom, ne da bi bilo treba kakor koli presojati posamični položaj vsakega zadevnega potnika. Tak ukrep je tako mogoče uporabiti takoj. Poleg tega ne obstaja nujno vzročna zveza med dejansko zamudo in izgubo časa, ki se šteje za upoštevno za ugotovitev obstoja pravice do odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004 ali za izračun njenega zneska. Obveznost povračila škode potnikom, katerih let je imel veliko zamudo, iz Uredbe št. 261/2004 je zato skladna s členom 29 Montrealske konvencije in ga tudi dopolnjuje, ker učinkuje v fazi pred ukrepom iz tega člena.

(Glej točke od 46 do 49, 52, 53 in od 55 do 57.)

4.        V zvezi z jasnostjo obveznosti letalskih prevoznikov, določenih z Uredbo št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov, načelo pravne varnosti zahteva, da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi in v skladu s tem ukrepajo. Glede načela enakega obravnavanja, pa letalski prevozniki ne morejo trditi, da je v primeru zamude obveznost iz Uredbe št. 261/2004, da se potnikom povrne škoda, v nasprotju s tem načelom. Potniki, katerih let je imel zamudo, so lahko namreč nedvoumno vedeli, od kdaj lahko zahtevajo izplačilo odškodnine, letalski prevozniki pa, od kdaj morajo to odškodnino izplačati, saj določitev jasnega roka omogoča tudi, da se prepreči, da bi nacionalna sodišča različno presojala pojem velike zamude, kar bi v nekaterih primerih povzročilo pravno negotovost.

Obveznost izplačila odškodnine za škodo, ki je nastala potnikom leta, ki je imel zamudo, tudi ni v nasprotju z načelom sorazmernosti. S pomenom cilja varstva potrošnikov, vključno z letalskimi potrošniki, je mogoče upravičiti celo negativne gospodarske posledice za nekatere gospodarske subjekte. Poleg tega je glede na to, da je nastala izguba časa nepovratna, objektivna in se zlahka izračuna, takojšen in pavšalen ukrep izplačila denarne odškodnine vsem potnikom, ki so utrpeli to nevšečnost, še posebej ustrezen. Obveznost izplačila odškodnine se prav tako nanaša zgolj na velike zamude in znesek odškodnine je mogoče znižati za polovico, kadar zamuda traja manj kot štiri ure. Nazadnje je ni treba plačati, če lahko letalski prevoznik dokaže, da so za odpoved ali zamudo leta krive izredne razmere, nad katerimi navedeni prevoznik nima dejanskega nadzora. Poleg tega lahko ta zahteva odškodnino od katere koli osebe, ki je povzročila zamudo, vključno s tretjimi osebami.

(Glej točke od 66 do 68, 75 in od 77 do 81.)

5.        Sodišče lahko na podlagi splošnega načela pravne varnosti, ki je sestavni del pravnega reda Unije, zadevnim osebam zgolj izjemoma omeji možnost sklicevanja na določbo, o kateri je Sodišče sprejelo razlago, da bi izpodbijale pravna razmerja, nastala v dobri veri. V teh okoliščinah pa mora Sodišče natančno določiti, kdaj začne učinkovati razlaga pravnega predpisa Unije, ki jo je podalo. Glede tega se omejitev časovnih učinkov take razlage lahko dovoli le v sodbi, s katero se odloči o zahtevani razlagi. To načelo zagotavlja enako obravnavanje držav članic in posameznikov ter izpolnjuje zahteve, ki izvirajo iz načela pravne varnosti. Če razlaga, ki jo je Sodišče podalo, ustreza razlagi iz prejšnje sodbe, v kateri ni bila določena omejitev časovnih učinkov, ni treba ugoditi zahtevi po omejitvi časovnih učinkov v okviru poznejše sodbe.

(Glej točke od 89 do 91, 93 in 94.)