SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)
z dne 17. novembra 2009(*)
„Javni uslužbenci – Javni natečaj – Področje boja proti goljufijam – Razpis natečajev EPSO/AD/116/08 in EPSO/AD/117/08 – Nemožnost, da se kandidati sočasno prijavijo na več natečajev – Zavrnitev prijave tožeče stranke na natečaj EPSO/AD/117/08“
V zadevi F‑99/08,
zaradi tožbe, vložene na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE,
Rita Di Prospero, začasna uslužbenka Komisije Evropskih skupnosti, stanujoča v Ucclu (Belgija), ki jo zastopata S. Rodrigues in C. Bernard‑Glanz, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata C. Berardis-Kayser in B. Eggers, zastopnici,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, H. Kreppel in H. Tagaras (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: R. Schiano, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. maja 2009,
izreka naslednjo
Sodbo
1 R. Di Prospero je v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 12. decembra 2008 po telefaksu vložila to tožbo (izvirnik je bil vložen 15. decembra istega leta), s katero zahteva razglasitev ničnosti odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), s katero ji ni bila dovoljena prijava na natečaj EPSO/AD/117/08 in ki izhaja iz razpisa natečajev, objavljenega v Uradnem listu Evropske unije z dne 23. januarja 2008 (UL C 16 A, str. 1), s katerim je bila predvidena organizacija javnih natečajev EPSO/AD/116/08 za zaposlitev uradnikov (AD 8) na področju boja proti goljufijam in EPSO/AD/117/08 za zaposlitev višjih uradnikov (AD 11) na istem področju (v nadaljevanju: razpis natečajev), v povezavi z elektronsko pošto, ki jo je EPSO 26. in 27. februarja 2008 poslal tožeči stranki.
Pravni okvir
2 Člen 4 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa:
„Imenovanje ali napredovanje je možno samo zaradi zapolnitve prostega delovnega mesta, kakor predvidevajo ti kadrovski predpisi.
Uslužbenci institucije se obvestijo o prostih delovnih mestih v tej instituciji, ko organ za imenovanja odloči, da je treba prosto delovno mesto zapolniti.
Če prostega delovnega mesta ni mogoče zasesti s premestitvijo, imenovanjem na delovno mesto v skladu s členom 45a ali napredovanjem, se o tem obvesti zaposlene v drugih institucijah in/ali izvede notranji natečaj.“
3 Člen 27 Kadrovskih predpisov določa:
„Zaposlovanje mora zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ki jih izbira na najširšem možnem geografskem območju med državljani držav članic Skupnosti.
Nobeno delovno mesto ni rezervirano za državljane ene od držav članic.“
4 Člen 29(1) Kadrovskih predpisov določa:
„Pred zasedbo prostega delovnega mesta v instituciji organ za imenovanja najprej preuči:
(a) ali je delovno mesto mogoče zasesti s:
(i) premestitvijo ali
(ii) imenovanjem v skladu s členom 45a ali
(iii) napredovanjem
znotraj institucije;
(b) ali so prošnje za premestitev vložili uradniki istega razreda iz drugih institucij in/ali razpisati notranji natečaj v instituciji, na katerem lahko sodelujejo le uradniki in začasni uslužbenci, opredeljeni v členu 2 pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti;
in nato uporabi natečajne postopke na podlagi bodisi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih. Natečajni postopek je določen v Prilogi III.
Postopek se lahko uporabi tudi za oblikovanje rezerve za bodoče zaposlovanje.“
5 Člen 1(1) Priloge III h Kadrovskim predpisom določa:
„Objavo natečajev pripravi organ za imenovanja po posvetovanju s skupnim odborom.
Podrobno mora navajati:
(a) vrsto natečaja (notranji natečaj v instituciji, notranji natečaj med institucijami, javni natečaj, kadar je to primerno, dveh ali več institucij);
(b) tip natečaja (bodisi na podlagi kvalifikacij ali preizkusov ali na podlagi obojih);
(c) vrsto del in nalog za prosto delovno mesto in za ponujeno funkcionalno skupino in razred;
(d) v skladu s členom 5(3) Kadrovskih predpisov diplome in druga dokazila o formalnih kvalifikacijah ali izkušnje, zahtevane za prosto delovno mesto;
(e) kadar natečaj temelji na preizkusih, njihovo vrsto in način ocenjevanja;
(f) kjer je to primerno, znanje jezikov, zahtevano zaradi posebne vrste prostih delovnih mest;
(g) kjer je to primerno, starostno mejo in vsako povišanje starostne meje v primeru uslužbencev Skupnosti, ki so dopolnili vsaj eno leto delovne dobe;
(h) rok za oddajo prošenj;
(i) vse izjeme na podlagi člena 28(a) Kadrovskih predpisov.
[…]“
6 Z razpisom natečajev je predvidena organizacija javnih natečajev EPSO/AD/116/08 za zaposlitev uradnikov (AD 8) in EPSO/AD/117/08 za zaposlitev višjih uradnikov (AD 11) na področju boja proti goljufijam. Sočasno je EPSO prav tako na področju boja proti goljufijam organiziral natečaj EPSO/AST/45/08 za zaposlitev asistentov (AST 4), katerega razpis je bil prav tako objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 23. januarja 2008 (UL C 16 A, str. 16).
7 Peti odstavek naslova I razpisa natečajev z naslovom „Narava nalog in pogoji pripustitve“ (v nadaljevanju: izpodbijana določba) se glasi:
„Kandidate se opozarja, da se lahko preizkusi za natečaje [EPSO/AD116/08, EPSO/AD/117/08 in EPSO/AST/45/08] organizirajo sočasno. Zato se lahko kandidati prijavijo samo na enega od teh treh natečajev. Kandidati morajo natečaj izbrati ob elektronski prijavi in po izteku roka za prijavo izbire ne morejo več spremeniti.“
8 V točki B(b) naslova I razpisa natečajev v zvezi s posebnimi pogoji pripustitve je določeno:
„[…]
2. Poklicne izkušnje
EPSO/AD/116/08 U[radniki] (AD 8) Kandidati so morali: – po pridobitvi […] zahtevanih kvalifikacij/diplome [ali] – po pridobitvi […] zahtevanih kvalifikacij/diplome in poklicnih izkušenj pridobiti vsaj devet let poklicnih izkušenj, vsaj polovico teh v dejavnostih, povezanih z bojem proti goljufijam. | EPSO/AD/117/08 V[išji uradniki] (AD 11) Kandidati so morali:
– po pridobitvi […] zahtevanih kvalifikacij/diplome [ali] – po pridobitvi […] zahtevanih kvalifikacij/diplome in poklicnih izkušenj pridobiti vsaj šestnajst let poklicnih izkušenj, vsaj polovico teh v dejavnostih, povezanih z bojem proti goljufijam. |
[…]“
9 Zadnji rok za elektronsko prijavo na natečaja EPSO/AD/l16/08 in EPSO/AD/117/08 je bil 26. februar 2008.
Dejansko stanje
10 Tožeča stranka, začasna uslužbenka Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), je 26. februarja 2008 vložila spletno prijavo na natečaj EPSO/AD/116/08. Ko se je nato po enakem elektronskem postopku želela prijaviti na natečaj EPSO/AD/117/08, tega ni mogla storiti, ker ji spletna stran urada EPSO tega ni dovoljevala. Tožeča stranka je istega dne po elektronski pošti urad EPSO zaprosila, naj sprejme njeno prijavo na ta natečaj; EPSO ji je še istega dne odgovoril, da je v natečaju razpisov določeno, da se lahko kandidati prijavijo samo na enega od treh natečajev. EPSO ji je naslednjega dne, to je 27. februarja 2008, potrdil to informacijo.
11 Tožeča stranka je 26. maja 2008 vložila pritožbo zoper odločbo urada EPSO, da se ne more prijaviti na natečaj EPSO/AD/117/08. EPSO je z obvestilom z dne 2. septembra 2008, ki je bilo tožeči stranki vročeno 4. septembra 2008, to pritožbo zavrnil.
Predlogi strank in postopek
12 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo razglasi za dopustno;
– odločbo urada EPSO, da se ji ne dovoli prijava na natečaj EPSO/AD/117/08, razglasi za nično;
– Komisiji Evropskih skupnosti naloži plačilo stroškov.
13 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Sodišče za uslužbence je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so bili sprejeti v skladu s členom 56 Poslovnika in s katerimi sta bili stranki seznanjeni z dopisoma z dne 6. aprila 2009, od Komisije zahtevalo nekatera pojasnila. Komisija je tem ukrepom procesnega vodstva ugodila v predpisanem roku.
Trditve strank
15 Tožeča stranka v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti navaja dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev členov 4 in 29 Kadrovskih predpisov ter člena 1 Priloge III h Kadrovskim predpisom, ker naj bi bil z izpodbijano določbo „implicitno, toda nujno“ dodan pogoj za „pravico do prijave na natečaj“, ki s Kadrovskimi predpisi ni niti določen niti dovoljen. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in načel, ki izhajajo iz tega člena za njegovo izvajanje, ker je po mnenju tožeče stranke posledica izpodbijane določbe, da po eni strani ne omogoča zaposlovanja „najsposobnejšega, najučinkovitejšega in neoporečnega“ osebja in da po drugi strani preprečuje zaposlovanje „na najširšem možnem […] območju“.
16 Komisija po tem, ko je po eni strani navedla, da tožeča stranka v resnici uveljavlja ugovor nezakonitosti, ki se nanaša na izpodbijano določbo, in po drugi strani zlasti na obravnavi izpodbijala pravni interes tožeče stranke, predlaga, naj se tožbena razloga zavrneta kot neutemeljena. Zlasti trdi, da izpodbijana določba ni nezdružljiva s ciljem iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in da je bila sprejeta v skladu z interesom službe ter načeli sorazmernosti in dobrega upravljanja.
Presoja Sodišča za uslužbence
Pravni interes
17 Komisija je implicitno v svojih pisanjih, nato pa eksplicitno na obravnavi, načela vprašanje pravnega interesa tožeče stranke. Trdila je namreč, da tožeča stranka nikakor ne izpolnjuje posebnih pogojev za pripustitev k natečaju EPSO/AD/117/08, povezanih s poklicnimi izkušnjami, ker naj se ne bi mogla sklicevati na skupaj šestnajst let poklicnih izkušenj, saj časa, namenjenega pisanju doktorske naloge, ni mogoče šteti v navedene izkušnje.
18 V zvezi s tem je iz kandidature tožeče stranke za natečaj EPSO/AD/116/08 razvidno, da je navedla trinajst let in šest mesecev poklicnih izkušenj, od tega – kot sama navaja – devet let in dva meseca na področju boja proti goljufijam, brez upoštevanja treh let za doktorat, med katerimi naj bi bila dve leti asistentka na univerzi; poleg tega je iz spisa razvidno, da je tožeča stranka v zvezi s tem obdobjem za doktorat urad EPSO po elektronski pošti z dne 1. februarja 2008 (to je pred prijavo na natečaj) povprašala o možnosti, da se upošteva kot poklicne izkušnje, EPSO pa je odgovoril, da bo o tem vprašanju odločala natečajna komisija.
19 V skladu s sodno prakso je treba pojem zahtevanih poklicnih izkušenj razlagati izključno glede na cilje zadevnega natečaja, kot izhajajo iz splošnega opisa nalog, ki jih bo kandidat moral opravljati (glej sodbo Sodišča za uslužbence z dne 22. maja 2008 v zadevi Pascual-García proti Komisiji, F‑145/06, še neobjavljena v ZOdl., točka 64).
20 Res je, da je Komisija v odgovorih na ukrepe procesnega vodstva navedla, da je komisija za pripustitev kandidatov k natečajema EPSO/AD/116/08 in EPSO/AD/117/08 kot zahtevane poklicne izkušnje priznavala samo „dejanske poklicne izkušnje, ki so navadno temeljile na pogodbi o zaposlitvi“, in da se leto ali leta, namenjena pisanju doktorske naloge, niso upoštevala, razen „(delnega) časa, pokritega s pogodbo o zaposlitvi, na primer kot asistenta na univerzi“. Vendar ker nepripustitev tožeče stranke k natečaju EPSO/AD/117/08 ne izhaja iz odločitve natečajne komisije, ki bi ugotovila, da ne izpolnjuje pogoja šestnajstih let poklicnih izkušenj, ampak iz preproste nemožnosti prijave na navedeni natečaj, to je praktične nemožnosti zaradi računalniškega sistema, ki ga je uvedel EPSO za prijavo na zadevne natečaje (navedene v točki 6 te sodbe), ki jo je EPSO potrdil in pojasnil v dopisih z dne 26. in 27. februarja 2008, edina trditev Komisije, ki je povzeta zgoraj, ne zadostuje, da bi Sodišče za uslužbence tožbo zavrglo kot nedopustno zaradi neobstoja pravnega interesa.
21 Prvič, trditev Komisije ni podprta z nobenim pisnim potrdilom natečajne komisije, ki bi potrjevalo njene trditve glede poklicnih izkušenj in let, namenjenih pisanju doktorske naloge, niti z drugimi dokazi, kot so konkretna sklicevanja na primere, ki so podobni ali enaki primeru tožeče stranke, to je primere kandidatov, ki naj bi se prijavili na natečaj EPSO/AD/117/08, toda katerih kandidatura naj ne bi bila sprejeta zaradi neizpolnjevanja pogoja poklicnih izkušenj, ker naj pisanja doktorske naloge brez pogodbe o zaposlitvi kot asistent na univerzi ne bi bilo mogoče upoštevati kot navedene izkušnje. Nasprotno, tožeča stranka je na obravnavi trdila (res je, da Komisija tega ni potrdila, vendar pa tega tudi ni izpodbijala, ampak je samo navedla, da lahko to po potrebi preveri), da je med uspešnimi kandidati na natečaju EPSO/AD/117/08 neki kandidat pri poklicnih izkušnjah navedel eno leto, ki ga je preživel na „law school“ v Angliji.
22 Drugič, res je, da imajo natečajne komisije pri presoji poklicnih izkušenj kandidatov kot pogoja za pripustitev k natečaju načeloma diskrecijsko pravico, in sicer tako glede narave in trajanja teh izkušenj kot glede bolj ali manj tesne zveze, ki jo lahko imajo te izkušnje z zahtevami prostega delovnega mesta, in da se mora sodišče Skupnosti v okviru nadzora zakonitosti omejiti na preverjanje, ali se ni pri izvajanju te pravice zgodila očitna napaka (glej zgoraj navedeno sodbo Pascual-García proti Komisiji, točka 55 in navedena sodna praksa). Vendar tudi ob predpostavki, da si je v obravnavanem primeru natečajna komisija določila pristop, po katerem se čas, namenjen pisanju doktorske naloge, ne šteje med poklicne izkušnje, je bil ta pristop nujno določen in ohranjen glede na pripuščene kandidature (pri katerih je komisija morala preučiti pogoj v zvezi s poklicnimi izkušnjami) in vsekakor brez upoštevanja posebnega primera tožeče stranke (ali morebitnih drugih oseb, ki se prav tako niso mogle prijaviti na natečaj EPSO/AD/117/08); verjetno pa je, da so bile poklicne izkušnje teh zadnjih oseb, vključno s tožečo stranko, tako posebne, da bi natečajna komisija drugače razlagala pogoj v zvezi s poklicnimi izkušnjami. Tako ni izključeno, da bi si komisija, če bi bila seznanjena s poklicnimi izkušnjami tožeče stranke (ali drugih oseb, katerih prijava bi bila zavrnjena), bodisi določila drugačen pristop, tako da bi sprejela možnost, da se kot poklicne izkušnje upošteva obdobje pisanja naloge brez pogodbe o zaposlitvi – naj bo to pod določenimi pogoji (na primer, da čas, namenjen samemu pisanju, ne presega določenega odstotka časa, ko je bila zadevna oseba v okviru priprave doktorske naloge zaposlena na plačanem delovnem mestu kot asistent na univerzi ali kot kaj drugega) – bodisi bi dopustila odstopanja v posebnih primerih (na primer pri temah doktorskih nalog, ki so še posebej tesno povezane s področjem, na katero se nanaša razpis natečajev).
23 Tretjič, čeprav je res, da se je Sodišče za uslužbence, ki mu je bilo predloženo podobno vprašanje, pri ugotovitvi, da se je obdobje doktorskega študija upravičeno štelo med poklicne izkušnje, izrecno sklicevalo na okoliščino, da zadevne raziskovalne dejavnosti niso bile samo resnične in dejanske, ampak da so se tudi opravljale za plačilo, nič v sklepanju ali besedilu odločbe Sodišča za uslužbence, sprejete v posebnih dejanskih okoliščinah, ne omogoča razlage, po kateri mora delo, povezano s pripravo doktorata, da bi se štelo med poklicne izkušnje, vključevati tudi plačane storitve in po kateri naj bi nasprotna odločitev natečajne komisije pomenila očitno napako (glej zgoraj navedeno sodbo Pascual‑García proti Komisiji, točke 57, 65 in 66).
24 Četrtič, če bi bila tožba zavržena kot nedopustna zaradi neobstoja pravnega interesa, bi bila tožeča stranka s tem prikrajšana za pravico, da komisija sama glede na posebne okoliščine kandidature, ki jo je vložila, preuči splošno vprašanje upoštevanja časa, namenjenega pisanju doktorata, kot poklicne izkušnje, zahtevane z razpisom natečajev, in to čeprav zlasti zaradi diskrecijske pravice, ki jo imajo natečajne komisije pri presoji poklicnih izkušenj, glede tega vprašanja ni jasne in splošno uporabne sodne prakse in čeprav tudi sam EPSO, ko mu je tožeča stranka postavila vprašanje, ni mogel odgovoriti nanj in je samo navedel, da bo vprašanje reševala natečajna komisija (glej točko 18 te sodbe).
25 Iz tega sledi, da je tožba dopustna.
Predlogi za razglasitev ničnosti
Člen 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in sodna praksa v zvezi z diskrecijsko pravico in interesom službe
26 Ni sporno, da določbe člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu s katerimi mora zaposlovanje zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, temeljijo na bistvenem cilju, da ima vsak uradnik Evropskih skupnosti lastnosti zelo visoke ravni.
27 Res je, da ima organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) široko diskrecijsko pravico, da določi merila usposobljenosti, ki se zahtevajo za prosta delovna mesta, in da na podlagi teh meril in v interesu službe opredeli pogoje in način organizacije natečaja (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. februarja 2005 v zadevi Pyres proti Komisiji, T‑256/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑23 in II‑99, točka 36, in z dne 27. septembra 2006 v zadevi Blackler proti Parlamentu, T‑420/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑185 in II‑A‑2‑943, točka 45 in navedena sodna praksa). Po mnenju sodišča Skupnosti ima tako OI na podlagi členov 4 in 29 Kadrovskih predpisov več možnosti za uresničevanje take pravice, kadar je treba zapolniti prosta delovna mesta v instituciji; prav tako ima OI na podlagi člena 1 Priloge III h Kadrovskim predpisom široko diskrecijsko pravico pri organizaciji natečaja (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. novembra 1990 v zadevi Bataille in drugi proti Parlamentu, T‑56/89, Recueil, str. II‑597, točka 42).
28 Vendar pa je uresničevanje diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri organizaciji natečajev, zlasti glede določitve pogojev za pripustitev kandidatur, omejeno z zahtevo po združljivosti z zavezujočimi določbami člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Namreč, „določbe člena 27, prvi odstavek, ki opredeljujejo cilj vsakega zaposlovanja, so zavezujoče“ (glej zgoraj navedeno sodbo Bataille in drugi proti Parlamentu, točka 48, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 1997 v združenih zadevah De Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, T‑40/96 in T‑55/96, RecFP, str. I‑A‑47 in II‑135, točka 40, pri čemer se ti sodbi nanašata tudi na člen 29(1) Kadrovskih predpisov).
29 Glede zlasti pogojev za pripustitev k natečaju in onkraj obveznosti institucije, da po eni strani v okviru svoje široke diskrecijske pravice izbiro opravi na podlagi zahtev, povezanih s prostimi delovnimi mesti, in, splošneje, interesa službe ter da po drugi strani ugotovi obstoj zadostne zveze med izpodbijanim pogojem ter temi zahtevami in interesom (glej sodbo Noonan proti Komisiji, T‑60/92, Recueil, str. II‑215, točka 43, in zgoraj navedeno sodbo De Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, točka 42), je bilo razsojeno, da člen 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov za OI ne preneha veljati ter da je treba zahteve, povezane s prostimi delovnimi mesti, in interes službe oblikovati ob polnem upoštevanju te določbe (zgoraj navedena sodba De Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, točka 51). Tako morajo pogoji za pripustitev h kateremu koli natečaju, ki izhajajo iz zgoraj navedenih zahtev in interesa, v vsakem primeru ostati združljivi z določbami člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
30 Toda čeprav lahko določbe, ki omejujejo prijavo kandidatov na natečaj, omejijo možnosti institucije, da zaposli najboljše kandidate v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, iz tega kljub temu ne izhaja, da je vsaka določba, ki vsebuje tako omejitev, v nasprotju z navedenim členom. Institucija ima namreč na podlagi diskrecijske pravice uprave pri organizaciji natečajev in, splošneje, interesa službe pravico določiti pogoje, za katere meni, da so ustrezni, in ki – čeprav omejujejo dostop kandidatov do natečaja in torej nujno število prijavljenih kandidatov – ne vključujejo nevarnosti, da bi bil ogrožen cilj zagotovitve prijave najsposobnejših, najučinkovitejših in neoporečnih kandidatov v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
31 Sodišče prve stopnje je tako in v zvezi s pogojem treh let poklicnih izkušenj kot začasni uslužbenec, ki ga je Komisija, ki je štela za „ugotovljeno, da imajo začasni uslužbenci najboljše lastnosti, ki se zahtevajo s [členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov]“, vključila v razpis natečaja za imenovanje, sprejelo skladnost navedenega pogoja s Kadrovskimi predpisi, pri čemer je med drugim poudarilo, da so uslužbenci, pripuščeni k sodelovanju pri postopku imenovanja, „s svojimi storitvami v okviru statusa začasnega uslužbenca dokazali, da si zaslužijo“ priložnost za imenovanje (zgoraj navedena sodba De Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, točki 45 in 47).
32 Nasprotno, če pogoji, s katerimi se omejuje dostop kandidatov do natečaja, vključujejo nevarnost, navedeno v točki 30, to je, da bi bil ogrožen cilj zagotovitve prijave najboljših kandidatov, se za zadevne pogoje šteje, da so v nasprotju s členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
33 Tako je bilo po eni strani zlasti glede interesa službe razsojeno, da ker je s pogojem v zvezi z delovno dobo treh let, navedenim v točki 31 te sodbe, določeno tudi, da mora biti delovna doba v instituciji neprekinjena, je ta dodatni pogoj očitno utemeljen samo s praktičnimi težavami, na katere institucija naleti pri organizaciji notranjih natečajev ob upoštevanju velikega števila uslužbencev, ki bi izpolnjevali preprost pogoj teh let delovne dobe, in da je zato nezdružljiv s členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in kot tak ne more pomeniti zakonitega interesa službe (glej zgoraj navedeno sodbo De Kerros in Kohn-Bergé proti Komisiji, točke od 48 do 51). Iz tega izhaja, da razmisleki popolnoma praktične narave, povezani z materialnimi težavami organizacije in poteka natečajev, z interesom službe niso zajeti.
34 Po drugi strani in splošneje je bilo razsojeno, da izključitev začasnih uslužbencev institucije, ki so bili zaposleni zunaj rezervnih seznamov, sestavljenih po zunanjih javnih natečajih, z natečaja ne more biti ustrezno sredstvo za dosego cilja iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in bi lahko celo pripeljala do rezultata, ki je v nasprotju z navedenim členom, to je do izločitve kandidata, ki je enako ali morebiti bolje usposobljen kot drugi kandidati, pripuščeni k natečaju (glej zgoraj navedeno sodbo Bataille in drugi proti Parlamentu, točka 48). Poleg tega interes službe ne more upravičiti odločitve institucije, da dostop do notranjega natečaja pridrži samo svojim začasnim uslužbencem, ne pa tudi svojim uradnikom; zlasti ker mora vsak postopek zaposlovanja pripeljati do imenovanja najsposobnejših, najučinkovitejših in neoporečnih uradnikov in nič ne kaže, da izključeni uradniki nimajo enakih ali celo večjih sposobnosti kot zadevni začasni uslužbenci (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. novembra 1998 v zadevi Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑294/97, RecFP, str. I‑A‑601 in II‑1819, točka 51).
35 Iz tega sledi, da mora vsaka določba o pripustitvi k natečaju, da bi bila zakonita, izpolnjevati dva pogoja, in sicer mora, prvič, biti utemeljena z zahtevami, povezanimi s prostimi delovnimi mesti, in, splošneje, z interesom službe ter, drugič, upoštevati cilj člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Čeprav se ta pogoja zelo pogosto obširno prekrivata, pa ustrezata različnima idejama.
Obravnavana zadeva
36 Najprej je treba navesti, da tožeča stranka s tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in ki ga navaja v podporo predlogu za razglasitev ničnosti odločbe EPSO, s katero ji ni bila dovoljena prijava na natečaj EPSO/AD/117/08, v resnici uveljavlja ugovor nezakonitosti izpodbijane določbe.
37 Nato je treba oblikovati dve splošni ugotovitvi v zvezi s primerom, da bi obstajala dva ali več natečajev (ali več delov istega natečaja), ki bi bili organizirani sočasno in katerih namen bi bila zapolnitev prostih delovnih mest na istem področju dejavnosti Skupnosti, pri čemer bi se edina razlika med temi natečaji (ali deli natečaja) nanašala na raven izobrazbe in/ali poklicnih izkušenj, zahtevanih na navedenem področju, in s tem na kategorijo ali naziv pri nastopu funkcije. To velja za obravnavani primer, ki vključuje natečaje EPSO/AD/116/08, EPSO/AD/117/08 in EPSO/AST/45/08, ki so bili organizirani sočasno za zapolnitev prostih delovnih mest asistentov (AST 4), uradnikov (AD 8) oziroma višjih uradnikov (AD 11) v OLAF na zelo specifičnem področju boja proti goljufijam.
38 Prva ugotovitev zadeva zlasti natečaje, ki se kot v obravnavanem primeru nanašajo na ozko razmejeno področje dejavnosti Skupnosti, in vsebuje dva dela. Čeprav po eni strani ni sporno, da bi možnost, da kandidati sočasno pristopijo k več vzporedno organiziranim natečajem (ali delom natečaja), omogočala prijavo veliko več kandidatov na vsakega od teh natečajev in s tem zaposlitev „na najširši mogoči podlagi“, potreba po čemer je bila v sodni praksi večkrat priznana (sodba Sodišča z dne 31. marca 1965 v zadevi Rauch proti Komisiji, 16/64, Recueil, str. 179, 190; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. januarja 2003 v zadevi Angioli proti Komisiji, T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73, točka 50, in z dne 8. novembra 2006 v zadevi Chetcuti proti Komisiji, T‑357/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑255 in II‑A‑2‑1323, točka 48), ta številka glede na domnevno ozko razmejitev področja natečaja normalno ne bi mogla biti previsoka. Če po drugi strani potreba po iskanju in zaposlitvi najboljših kandidatov nujno govori v prid dostopa do natečajev, ki bi bil odprt za vse kandidate, ki bi izpolnjevali pogoje pripustitve, to še toliko bolj velja za natečaje na ozko razmejenih področjih dejavnosti Skupnosti zaradi po definiciji manjšega števila oseb z določeno izobrazbo in poklicnimi izkušnjami, ki se zahtevajo z razpisi natečajev, ki se nanašajo na taka področja.
39 Druga ugotovitev se nanaša na predvidljive odzive kandidatov v zvezi z možnostjo sočasne prijave na več natečajev (ali delov natečaja), ki potekajo sočasno. Čeprav abstraktno ni mogoče domnevati, kako bi kandidati izkoristili tako možnost, je treba ugotoviti, da kandidati, ki bi izpolnjevali samo pogoje za pripustitev k natečaju z nižjimi zahtevami glede usposobljenosti, ne bi mogli upravičiti interesa za prijavo na natečaje z višjimi zahtevami glede usposobljenosti in torej ne bi imeli nobenega razloga za prijavo (ker bi lahko pričakovali samo zavrnitev kandidature zaradi neizpolnjevanja zahtevanih pogojev), tako da se vprašanje lahko postavlja samo za tiste, katerih izobrazba in poklicne izkušnje bi bile „na meji“ zahtev za natečaj z višjimi pogoji (kot velja za tožečo stranko v tej zadevi); taki kandidati navadno predstavljajo le majhen odstotek vseh kandidatov. Res je, da je za kandidate, ki glede na to, da izpolnjujejo zahteve natečajev z najvišjimi pogoji, nujno izpolnjujejo tudi zahteve natečaja z nižjimi pogoji, mogoče trditi (kot je storila Komisija na obravnavi), da imajo zlasti v gospodarski krizi in glede na prednosti poklicne poti v institucijah interes, da se prijavijo tudi na ta zadnji natečaj, ker si s tem lahko povečajo možnosti zaposlitve v institucijah Skupnosti. Vendar pa je tudi verjetno, da se bo večina teh kandidatov (in zlasti tisti, katerih sposobnosti in poklicne izkušnje so očitno nad minimumom, določenim z razpisom natečaja z najnižjimi pogoji) glede na visoko raven sposobnosti in poklicnih izkušenj želela prijaviti samo na natečaj, katerega pogoji pripustitve so zahtevnejši in katerega prosta delovna mesta, prvič, omogočajo dostop do višjega naziva, drugič, zahtevajo najvišje sposobnosti in, nazadnje, vključujejo veliko odgovornost; poleg tega ni nikakor dokazano (na primer s študijami, statistiko itd.), da bi se veliko teh kandidatov dejansko potegovalo za natečaj nižje ravni, s katerim bi jim bila ponujena samo zaposlitev, ki bi odstopala od domnevno višje ravni njihovega študija, izobrazbe in poklicnih izkušenj.
40 V obravnavanem primeru ni sporno, prvič, da bi bila posledica možnosti sočasne prijave na natečaje EPSO/AD/116/08, EPSO/AD/117/08 in EPSO/AST/45/08 prijava večjega števila kandidatov na vsakega od natečajev in, drugič, da izpodbijana določba zato omejuje dostop potencialnih kandidatov do navedenih natečajev. Čeprav je namreč res, da takojšnji in neposredni učinek izpodbijane določbe ni, da bi bil kandidat popolnoma izključen iz zadevnih natečajev, ker mora kandidat na podlagi te določbe, kot poudarja Komisija, samo izbrati med natečaji, pa vseeno ostane dejstvo, da ta določba preprečuje prijavo na enega od zgoraj navedenih natečajev kandidatu, ki ima za zadevni natečaj enake ali morebiti boljše sposobnosti kot drugi kandidati, pripuščeni k natečaju; to velja zlasti za kandidate, ki so se, ker izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/117/08, prijavili na enega od dveh natečajev za naziv AD in se niso mogli prijaviti na drugega, ter za kandidate, ki so se tako kot tožeča stranka, ker izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/116/08, vendar dvomijo, ali izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/117/08, prijavili na prvi natečaj, vendar niso mogli poskusiti sreče pri drugem.
41 Toda treba je preučiti, ali omejitev iz določbe, ki se v obravnavanem primeru izpodbija, spada med predpostavke iz točke 30 te sodbe in, splošneje, izpolnjuje dvojni pogoj, naveden v točki 35 te sodbe, in sicer ali je, čeprav omejuje dostop kandidatov do natečaja in torej nujno število prijavljenih kandidatov, po eni strani utemeljena z zahtevami, povezanimi s prostimi delovnimi mesti, in zlasti interesom službe ter ali po drugi strani upošteva cilj iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
42 Komisija na to vprašanje odgovarja pritrdilno in navaja vrsto razlogov, s katerimi želi dokazati, da je izpodbijana določba utemeljena z interesom službe. Po mnenju Komisije naj bi izpodbijana določba zlasti omogočala, prvič, pospešiti postopek izbire in zaposlovanja, drugič, spodbujati homogeno konkurenco znotraj skupine kandidatov, prijavljenih na vsakega od natečajev, tretjič, preprečiti prekrivanje kandidatov, ki bi jim uspelo na obeh zadevnih natečajih ravni AD, četrtič, preprečiti tveganja, povezana z datumom organizacije preizkusov, ki bi lahko potekali istega dne za različne natečaje, petič, upoštevati enakost kandidatov, ker naj bi nekateri lažje vzeli dopust in torej opravljali vse preizkuse, medtem ko naj drugi ne bi imeli enakih možnosti za dopust in bi morali izbirati med natečaji, šestič, preprečiti dodatne stroške najema prostorov in nakupa opreme ter tudi stroške, povezane z vprašanji, ker bi te za Komisijo pripravili zunanji svetovalci ter jih zaračunali po enoti in po visokih cenah.
43 Prvega razloga ni mogoče sprejeti, kajti čeprav lahko cilj hitrosti postopkov izbire in zaposlovanja spada pod interes službe, ker ni popolnoma organizacijski (glej točko 33 te sodbe), ni bilo zatrjevano in še manj dokazano, da v okoliščinah tega primera ta cilj ne krši določbe člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, katere zavezujočnost je bila v sodni praksi večkrat priznana; nasprotno, trditve Komisije je mogoče razlagati samo tako, da je ta cilju hitrosti dala prednost pred ciljem zaposlitve najboljših kandidatov v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov. Vsekakor je prihranek časa, ki je bil omogočen z izpodbijano določbo, relativno omejen in ni v sorazmerju s posegom v člen 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in omejitvijo pravice do dostopa do natečajev, na katere se je nanašala ta določba. Res je, da je Komisija v podporo svojim trditvam na obravnavi med drugim navedla, da bi večje število kandidatov, prijavljenih na vsakega od natečajev, podaljšalo popravljanje predizbirnih testov za natečaja, na katera se je želela prijaviti tožeča stranka, in zlasti fazo, v kateri imajo kandidati možnost izpodbijati ocene, ki so jim bile dodeljene, v zvezi s čimer mora institucija opraviti ustrezna preverjanja po posameznih primerih. Vendar pa je, kot je sicer Komisija priznala na obravnavi, popravljanje predizbirnih testov samodejno in računalniško podprto; kar zadeva trditve v zvezi z zamudami, ki bi nastale zaradi morebitnih izpodbijanj rezultatov in preverjanj zaradi teh izpodbijanj, ki bi bila številnejša, je treba ugotoviti, da te trditve temeljijo na predpostavki bistvenega povečanja števila kandidatov pri vsakem natečaju, ki je Komisija ni utemeljila (glej prvo ugotovitev v točki 38 te sodbe in razmisleke v točki 39 te sodbe) niti podprla s kakršnim koli dokazom. Komisija se torej v podporo svojemu stališču ne more utemeljeno sklicevati na razmisleke v zvezi s potrebo po pospešitvi postopkov izbire in zaposlovanja.
44 Komisija v okviru drugega razloga, ki se nanaša na interes službe, trdi, da je izpodbijana določba omogočala spodbujanje homogene konkurence v skupini kandidatov, prijavljenih na vsakega od natečajev, ker so bili z njo kandidati prisiljeni k izbiri, zaradi česar je bilo mogoče organizirati dva tesno povezana natečaja z bolj pošteno konkurenco, da bi dosegli rezultate, ki bi tako najbolj ustrezali profilom prostih delovnih mest. Tak razlog bi bil lahko združljiv s členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ker iskanje najsposobnejših, najučinkovitejših in neoporečnih kandidatov ne more potekati abstraktno, ampak glede na prosta delovna mesta; uprava bi lahko v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima pri natečajih, menila zlasti, da kandidati z večjo usposobljenostjo, kot se zahteva za delovna mesta, ki jih zasedajo, svojih „najboljših lastnosti“ ne morejo uporabiti v korist institucije ali, splošneje, da se lahko natečajni postopek zaradi svoje primerjalne narave organizira samo med kandidati primerljivih profilov. Vendar je bilo v zvezi s tem in razpisom natečaja za delovna mesta kategorije C (ki ustrezajo pisarniškim nalogam, za katere se zahteva srednješolska izobrazba ali enakovredne poklicne izkušnje), s katerim je bil dostop do natečaja prepovedan kandidatom z univerzitetno diplomo, ob upoštevanju zavezujočega cilja iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, razsojeno, da univerzitetna diploma ne more po eni strani navedenim kandidatom preprečevati, da bi opravljali naloge, povezane s prostimi delovnimi mesti, in po drugi strani imeti negativnih učinkov na kakovost dela zadevnih oseb ali njihovo učinkovitost (glej zgoraj navedeno sodbo Noonan proti Komisiji, točke 34 in od 38 do 42). Sodišče Skupnosti je glede trditev institucije, da če ne bi izključila kandidatov z univerzitetno diplomo, bi obstajalo tveganje, da bi bilo sprejetih manj drugih kandidatov ali da bi bili celo vsi izločeni, dodalo, da take trditve ni mogoče sprejeti, ker naj ne bi bilo nobenega dvoma, da bi lahko kandidati z univerzitetno diplomo prihodnje naloge uspešnih kandidatov na natečaju opravljali enako kot drugi kandidati in izpolnjevali merilo iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov (glej zgoraj navedeno sodbo Noonan proti Komisiji, točka 36). Sodišče Skupnosti je še navedlo, da če mora OI pri vsakem postopku notranjega natečaja merila izbire določiti v skladu z interesom službe, Komisija iz natečaja ne more izključiti kandidatov, na katere se nanaša izpodbijani pogoj, z obrazložitvijo, da bi imeli boljše možnosti za sprejetje kot drugi kandidati (glej zgoraj navedeno sodbo Noonan proti Komisiji, točki 36 in 37); kakorkoli, sodišče Skupnosti je torej izhajalo iz predpostavke, da če kandidati izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečaju, neobstoj podobnosti ali primerljivosti njihovih profilov nikakor ni okoliščina, ki bi ovirala potek natečaja v skladu z njegovim ciljem in nalogami.
45 V obravnavanem primeru in zlasti glede na zgoraj navedeno sodno prakso ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da kandidati, ki so izpolnjevali pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/117/08, ne bi imeli profila, ki bi ustrezal tudi prostim delovnim mestom v okviru natečaja EPSO/AD/116/08; prav tako nikakor ni mogoče trditi, da so kandidati, ki so izpolnjevali samo pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/116/08, in ne kandidati, ki so izpolnjevali tudi pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/117/08, nujno imeli najustreznejši profil za prosta delovna mesta v okviru prvega od navedenih natečajev. Poleg tega je treba ugotoviti, da premisa iz zgoraj navedene sodbe Noonan proti Komisiji, kot je bila poudarjena v prejšnji točki, še toliko bolj velja za obravnavani primer, ker se profili kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za pripustitev k natečajema EPSO/AD/117/08 in EPSO/AD/116/08, na splošno bolj ujemajo kot profili, med katerimi je glede na univerzitetni naslov razlikoval razpis natečaja v zgoraj navedeni sodbi Sodišča prve stopnje, kajti kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za pripustitev k obema od tu obravnavanih natečajev, se od kandidatov, ki izpolnjujejo samo pogoje za pripustitev k natečaju EPSO/AD/116/08, razlikujejo samo po trajanju zahtevanih poklicnih izkušenj; tako ni nikakor mogoče trditi, da bi sodelovanje vseh mogočih kandidatov na obeh natečajih (in zlasti na natečaju EPSO/AD/116/08) oviralo potek natečaja v skladu z njegovim ciljem, ki je zlasti, da po koncu postopka objektivne in primerjalne izbire pripelje do zaposlitve najboljših kandidatov v smislu člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
46 Komisija v okviru tretjega razloga trdi, da se je z izpodbijano določbo preprečilo „prekrivanje“ kandidatov, ki bi jim sočasno uspelo na dveh natečajih. Čeprav je res, da tako tveganje „prekrivanja“ obstaja, zlasti ker bi bile lahko iste osebe vpisane tako na rezervni seznam natečaja EPSO/AD/117/08 kot na rezervni seznam natečaja EPSO/AD/116/08 in ker bi bil po tem, ko bi te osebe sprejele delovna mesta AD 11 s prvega seznama, drugi seznam za delovna mesta AD 8 izčrpan, ne da bi lahko uprava medtem izpolnila svoje potrebe po zaposlitvi uradnikov AD 8, je treba ugotoviti, da tako tveganje obstaja pri vsakem natečaju, ki ga organizira EPSO, saj je položaj, v katerem bi bil kandidat sočasno vpisan na rezervni seznam več natečajev, razmeroma pogost; v takem primeru, in da bi preprečili morebitno pomanjkanje kandidatov, bi bilo tako tveganje mogoče preprosto omiliti s povečanjem števila kandidatov na rezervnem seznamu. Kakorkoli, razlog, na katerega se sklicuje Komisija, da bi utemeljila izpodbijano določbo, ni združljiv s cilji iz člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in se ne zdi sorazmerno zadosten za utemeljitev učinkov, ki jih povzroča izpodbijana določba, saj bi bilo mogoče najti drugo rešitev, ki bi manj posegala v dostop do natečajev za zaposlitev v institucijah Skupnosti.
47 Glede četrtega zatrjevanega razloga v zvezi z datumi organizacije preizkusov, in sicer da bi ti preizkusi lahko potekali sočasno za različne natečaje in da bi bil lahko kandidat tako istega dne pozvan k preizkusom za različne natečaje, je iz dokumentov v spisu razvidno, da so kandidati glede predizbirnih testov lahko izbrali datum, ko so jih želeli opravljati, in sicer v opredeljenem obdobju od 26. marca do 9. aprila 2008. Kar poleg tega zadeva pisne preizkuse, ki so potekali istega dne, to je 21. oktobra 2008, in tudi ustne preizkuse, ter glede na to, da je bilo kandidatov, pripuščenih k tem preizkusom, veliko manj od tistih, ki so opravljali predizbirne teste, si je težko predstavljati, da bi ublažitev take ovire pomenila upravno težko in nesorazmerno breme za Komisijo; Komisiji ni namreč nič preprečevalo, da bi za opravljanje preizkusov določila bližnje, vendar različne datume. Vsekakor je ta razlog popolnoma brez pravne podlage, saj zaradi popolnoma organizacijske očitno ne ustreza interesu službe (glej točko 33 te sodbe) in je v nasprotju s ciljem člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov.
48 Iz istih razlogov, kot so navedeni na koncu prejšnje točke, sta brez pravne podlage peti in šesti razlog. Poleg tega je peti popolnoma hipotetičen, ker Komisija ni predložila nobenega dokaza v podporo trditvi, da nekateri kandidati ne bi mogli dobiti dodatnih dni dopusta, potrebnih za sodelovanje pri preizkusih v okviru natečajev, na katera se je želela prijaviti tožeča stranka. Kar zadeva razlog v zvezi z dodatnimi stroški najema prostorov in nakupa opreme, če je bilo, kot je tožeča stranka navedla na obravnavi, Komisija pa tega ni izpodbijala, 1974 kandidatov pripuščenih k sodelovanju na natečaju EPSO/AD/116/08 in 427 kandidatov k natečaju EPSO/AD/117/08, te številke kažejo in potrjujejo, da bi bili dodatni stroški najema prostorov in nakupa opreme razmeroma majhni, tudi če bi se v nasprotju z ugotovitvijo iz točke 38 te sodbe in razmisleki iz točke 39 te sodbe bi vsi kandidati, pripuščeni k natečaju EPSO/AD/117/08, prijavili na natečaj EPSO/AD/116/08 in bi se nekateri kandidati, prijavljeni na zadnji natečaj (če se lahko za njihove poklicne izkušnje – tako kot za poklicne izkušnje tožeče stranke – šteje, da zadostujejo za pripustitev k natečaju za zapolnitev delovnih mest AD 11), prijavili tudi na natečaj EPSO/AD/117/08; zato je potrebna enaka ugotovitev, kot je bila opravljena v zvezi s prvim razlogom, in sicer, da prihranek ni v sorazmerju s posegom v člen 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in omejitvijo dostopa do natečaja, ki ju pomeni izpodbijana določba.
49 Razmisleki v zvezi s prvim in šestim razlogom veljajo še toliko bolj, če so bili, kot je bilo navedeno na obravnavi (ne da bi – to je res – Komisija lahko to formalno potrdila), predizbirni testi enake težavnostne stopnje za natečaj za zapolnitev delovnih mest naziva AD 8 in natečaj za zapolnitev delovnih mest naziva AD 11, kar pomeni, da bi oseba, ki je želela sodelovati na obeh natečajih, lahko opravljala samo en test, ki bi veljal za oba natečaja.
50 Poleg tega se glede na sklepanje, s katerim je Sodišče za uslužbence v točkah od 42 do 47 te sodbe zavrnilo vsakega od razlogov, na katere se sklicuje Komisija, zdi jasno, da ti razlogi, tudi če se strnejo v celoto, še vedno ne morejo (zlasti zaradi zavezujočnosti člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov in ozko razmejenega področja zadevnih natečajev – glej zlasti točko 28 te sodbe in drugo ugotovitev iz točke 38 te sodbe) utemeljiti izpodbijane določbe.
51 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je tožbeni razlog tožeče stranke, ki se nanaša na nezdružljivost določbe, s katero je prepovedana sočasna prijava na javna natečaja EPSO/AD/116/08 in EPSO/AD/117/08 za zaposlitev uradnikov (AD 8) oziroma višjih uradnikov (AD 11) na področju boja proti goljufijam, s členom 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, utemeljen.
52 Zato je, ne da bi bilo treba odločati o drugem tožbenem razlogu tožeče stranke, treba odločbo EPSO, ki se opira na izpodbijano določbo in s katero tožeči stranki ni bilo dovoljeno, da se prijavi na natečaj EPSO/AD/117/08, razglasiti za nično.
Stroški
53 V skladu s členom 87(1) Poslovnika se ob upoštevanju drugih določb poglavja 8 naslova II navedenega poslovnika neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(2) lahko Sodišče za uslužbence, če to zahteva pravičnost, odloči, da se neuspeli stranki naloži le delno plačilo stroškov ali da se ji ne naloži plačilo stroškov.
54 V obravnavanem primeru je Komisija neuspela stranka. Poleg tega je tožeča stranka v svojih predlogih izrecno predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov. Ker okoliščine tega primera ne upravičujejo uporabe določb člena 87(2) Poslovnika, se Komisiji naloži plačilo vseh stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba Evropskega urada za izbor osebja (EPSO), da se R. Di Prospero ne dovoli prijava na natečaj EPSO/AD/117/08, se razglasi za nično.
2) Komisija Evropskih skupnosti nosi vse stroške.
Gervasoni | Kreppel | Tagaras |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 17. novembra 2009.
W. Hakenberg | | S. Gervasoni |
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča: www.curia.europa.eu