Zadeva C‑291/05

Minister voor Vreemdelingenzaken en Integratie

proti

R. N. G. Eind

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State)

„Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana, ki je državljan tretje države – Vrnitev delavca migranta v državo članico, katere državljan je – Obveznost države članice izvora delavca, da podeli pravico do prebivanja družinskemu članu – Obstoj te obveznosti v primeru neopravljanja resnične in dejanske dejavnosti s strani tega delavca“

Povzetek sodbe

1.        Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana

(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 10)

2.        Prosto gibanje oseb – Delavci – Pravica bivanja družinskega člana – Vrnitev delavca migranta v državo članico njegovega izvora, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici

(Uredba Sveta št. 1612/68, člen 10(1)(a))

1.        V primeru vrnitve delavca Skupnosti v državo članico, katere državljan je, pravo Skupnosti organom te države ne nalaga priznanja državljanu tretje države, ki je družinski član tega delavca, pravice do vstopa in do prebivanja le zato, ker ima v državi članici gostiteljici, kjer je bil delavec zaposlen, ta državljan tretje države veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano na podlagi člena 10 Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti.

Pravica do združitve družine na podlagi navedenega člena namreč družinskim članom delavcev migrantov ne daje samostojne pravice do prostega gibanja, ampak je ta določba namenjena predvsem delavcu migrantu, h katerega družini pripada državljan tretje države. Iz navedenega izhaja, da je pravico državljana tretje države, družinskega člana delavca Skupnosti, da se temu pridruži, mogoče uveljavljati samo v državi članici, v kateri ta delavec prebiva.

Poleg tega je v okviru Uredbe št. 1612/68 veljavnost dovoljenja za bivanje, ki so ga državljanu tretje države, družinskemu članu delavca Skupnosti, izdali organi države članice, omejena na ozemlje te države članice.

(Glej točke od 23 do 26 in točko 1 izreka.)

2.        Pravica delavca migranta, da se vrne in prebiva v državi članici, katere državljan je, potem ko je bil zaposlen v drugi državi članici, izhaja iz prava Skupnosti, saj je njeno priznavanje nujno za doseganje polnega učinka določb, ki zagotavljajo pravico do prostega gibanja delavcev, ki jo imajo na podlagi člena 39 ES in določb, sprejetih za izvajanje navedene pravice, kot so te iz Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti. Ta razlaga je podkrepljena z uvedbo statusa državljana Unije, katerega namen je postati temeljni status državljanov držav članic.

V primeru vrnitve delavca v državo članico, katere državljan je, potem, ko je bil zaposlen v drugi državi članici, ima državljan tretje države, njegov družinski član, na podlagi člena 10(1)(a) Uredbe št. 1612/68, z uporabo te določbe po analogiji, pravico do prebivanja v državi, katere državljan je delavec, tudi, če slednji tam ne opravlja nobene resnične in dejanske gospodarske dejavnosti. Dejstvo, da državljan tretje države, družinski član delavca Skupnosti, pred bivanjem v državi članici, kjer je bil delavec zaposlen, ni imel pravice do prebivanja na podlagi nacionalnega prava v državi članici, katere državljan je delavec, ne vpliva na presojo pravice tega državljana, da v slednji prebiva.

(Glej točki 32 in 45 ter točko 2 izreka.)