SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 29. oktobra 20091(1)
Zadeva C‑386/08
Brita GmbH
proti
Hauptzollamt Hamburg‑Hafen
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Hamburg (Nemčija))
„Preferencialna obravnava – Sporazum ES-Izrael – Sporazum ES-PLO – Pojem ‚izdelki s poreklom‘ – Izdelki s poreklom iz izraelske naselbine na Zahodnem bregu – Naknadno preverjanje potrdil EUR.1 – Dvom o poreklu blaga – Pojem ‚ozemlje Države Izrael‘“
1. Ta postopek za predhodno odločanje se nanaša na razlago Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani(2) ter na razlago Začasnega Evro-mediteranskega pridružitvenega sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze na drugi strani(3).
2. Do tega postopka je prišlo, ker je družba Brita GmbH(4) izpodbijala carine, ki so ji jih naložili nemški carinski organi za uvoz uplinjevalnikov vode, proizvedenih na Zahodnem bregu, za katere so izraelski carinski organi izdali potrdila o gibanju blaga, ki potrjujejo izraelsko poreklo teh izdelkov.
3. Finanzgericht Hamburg (Nemčija) sprašuje Sodišče, ali so na podlagi Sporazuma ES-Izrael nemški carinski organi vezani na izid preverjanja porekla teh izdelkov, ki so ga naknadno opravili izraelski carinski organi.
4. Predložitveno sodišče zanima tudi, ali bi morali nemški carinski organi spor z izraelskimi carinskimi organi predložiti Odboru za carinsko sodelovanje, ustanovljenemu s tem sporazumom.
5. Nazadnje se Sodišču predlaga, naj se izreče o možnosti, da se uporablja bodisi Sporazum ES-Izrael bodisi Sporazum ES-PLO za blago, za katero je potrjeno, da je izraelskega porekla, vendar se zanj izkaže, da izvira z okupiranega ozemlja, natančneje z Zahodnega brega.
6. V teh sklepnih predlogih predlagam Sodišču, naj odloči, da ker spor obstaja med carinskimi organi držav podpisnic Sporazuma ES-Izrael, ki se nanaša na obseg področja krajevne uporabe tega sporazuma, carinski organi države uvoznice niso vezani na izid naknadnega preverjanja, ki ga opravijo carinski organi države izvoznice.
7. Nato bom Sodišču predlagal, naj ugotovi, da nemški carinski organi niso bili dolžni Odboru za carinsko sodelovanje predložiti spora, v katerem so z izraelskimi carinskimi organi.
8. Nazadnje bom navedel razloge, zaradi katerih mislim, da blago, za katero izraelski carinski organi potrdijo, da je izraelskega porekla, vendar se zanj izkaže, da izvira z okupiranih ozemelj, natančneje z Zahodnega brega, ne more biti upravičeno niti do preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael niti do preferencialne obravnave, uvedene s Sporazumom ES-PLO.
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
9. Evro-mediteranska ministrska konferenca, ki je bila 27. in 28. novembra 1995 v Barceloni, je omogočila natančnejšo opredelitev usmeritev, ki so jih že prej opredelili prejšnji Evropski sveti, in sicer ustanovitev partnerstva z mediteranskimi državami. Zadeva torej dvanajst tretjih držav. Gre za Republiko Alžirijo, Republiko Ciper, Arabsko republiko Egipt, Državo Izrael, Hašemitsko kraljevino Jordanijo, Libanonsko republiko, Republiko Malto, Kraljevino Maroko, Arabsko republiko Sirijo, Republiko Tunizijo, Republiko Turčijo in Palestinsko upravo.
10. To novo partnerstvo vključuje tri dele. Cilj dela „politika in varnost“ je vzpostavitev skupnega območja miru in stabilnosti. Drugi del, „gospodarstvo in finance“, mora omogočiti vzpostavitev območja skupne blaginje. Nazadnje, „sociala, kultura in civilna družba“ teži k razvoju človeških virov ter spodbujanju razumevanja med kulturami in izmenjav med civilnimi družbami.
11. Tako so bili sklenjeni dvostranski sporazumi med Skupnostjo in državami članicami na eni strani in mediteranskimi državami na drugi strani. Ti sporazumi imajo enako shemo, ki vsebuje tri zgoraj navedene dele in protokol k Sporazumu o opredelitvi pojma izdelki s poreklom in načinih upravnega sodelovanja, ki se nanašajo med drugim na način izdaje in naknadno preverjanje dokumentov, ki potrjujejo poreklo izdelkov.
12. Skupnost in države članice so tako 20. novembra 1995 v Bruslju podpisale Sporazum ES-Izrael in 24. februarja 1997 Sporazum ES-PLO.
13. Ta sporazuma sta bila potrjena s sklepom Sveta in Komisije 2000/384/ES, ESPJ z dne 19. aprila 2000(5) in sklepom Sveta 97/430/ES z dne 2. junija 1997(6).
1. Sporazum ES-Izrael
14. Sporazum ES-Izrael je začel veljati 1. junija 2000. Iz preambule k temu sporazumu je razvidna „želja Skupnosti, njenih držav članic in Izraela po [okrepitvi že obstoječih tradicionalnih vezi med njimi] in vzpostavitvi trajnih odnosov, ki temeljijo na vzajemnosti in partnerstvu, ter spodbujanju nadaljnjega vključevanja izraelskega gospodarstva v evropsko gospodarstvo“.
15. V preambuli Sporazuma ES-Izrael je navedeno tudi, da sta pogodbenici sklenili ta sporazum „ob upoštevanju pomena, ki ga […] pripisujeta načelu gospodarske svobode in načelom Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti spoštovanju človekovih pravic in demokracije, ki tvorijo osnovo za pridružitev“.
16. Na podlagi člena 7 Sporazuma ES-Izrael se določbe tega sporazuma uporabljajo za izdelke s poreklom iz Skupnosti in Izraela. Člen 8 tega sporazuma določa, da so „med Skupnostjo in Izraelom […] prepovedane vse carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom. To velja tudi za carine fiskalne narave“.
17. Člen 67 Sporazuma ES-Izrael določa ustanovitev Pridružitvenega sveta, ki preučuje vsa pomembna vprašanja, ki izhajajo iz tega sporazuma, in vsa druga dvostranska ali mednarodna vprašanja, ki so v medsebojnem interesu.
18. V skladu s členom 75(1) tega sporazuma lahko vsaka pogodbenica […] Pridružitvenemu svetu predloži kateri koli spor v zvezi z uporabo ali razlago tega sporazuma.
19. Iz člena 79(2) tega sporazuma izhaja tudi, da lahko pogodbenica sprejme ustrezne ukrepe, če meni, da druga pogodbenica ni izpolnila kake obveznosti iz tega sporazuma, vendar pod pogojem, da preden to stori, predloži Pridružitvenemu svetu vse ustrezne informacije, potrebne za temeljito preučitev razmer, da se poišče rešitev, ki je sprejemljiva za pogodbenici.
20. Področje krajevne uporabe Sporazuma ES-Izrael je določeno v njegovem členu 83. V skladu s tem členom se ta sporazum uporablja na ozemljih, na katerih se uporabljata Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti in Evropske skupnosti za premog in jeklo, pod pogoji, določenimi v teh pogodbah, in na ozemlju Države Izrael.
21. V skladu s členom 2(2)(a) in (b) Protokola 4 k temu sporazumu o opredelitvi izdelkov s poreklom in načinih upravnega sodelovanja se štejejo za izdelke s poreklom iz Izraela izdelki, v celoti pridobljeni v Izraelu v smislu člena 4 tega protokola(7) ter izdelki, pridobljeni v Izraelu, ki vsebujejo materiale, ki v njem niso bili v celoti pridobljeni, če so bili takšni materiali zadosti obdelani ali predelani v Izraelu v smislu člena 5 tega protokola.
22. Protokol 4 k Sporazumu ES-Izrael uvaja tudi pravila o dokazovanju porekla izdelkov. Tako člen 17(1)(a) tega protokola določa, da za izdelke s poreklom v smislu tega protokola veljajo ugodnosti Sporazuma ES-Izrael ob predložitvi potrdila o gibanju blaga EUR.1.(8) Na podlagi člena 18(1) Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael izdajo potrdilo o gibanju blaga EUR.1 carinski organi države izvoznice na podlagi pisnega zahtevka izvoznika ali njegovega pooblaščenega zastopnika na izvoznikovo odgovornost.
23. S členom 32 tega protokola se uvede upravno sodelovanje med Državo Izrael in zadevno državo članico. Zaradi tega lahko carinski organi države uvoznice, kadar so v dvomih o poreklu izdelkov, zaprosijo za naknadno preverjanje potrdil EUR.1. Ti organi torej vrnejo zadevna potrdila carinskim organom države izvoznice in navedejo vsebinske ali formalne razloge za poizvedbo.
24. Člen 32(3) tega protokola določa, da preverjanje opravijo carinski organi države izvoznice. V členu 32(6) Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael je navedeno, da „če v primerih utemeljenega dvoma ni odgovora v 10 mesecih ali kadar odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti obravnavanega dokumenta ali resničnega porekla izdelkov, carinski organi, ki so preverjanje zahtevali, razen v primerih višje sile ali izjemnih okoliščin, zavrnejo upravičenost do preferenc“.
25. Nazadnje, člen 33, prvi odstavek, tega protokola, določa, da „če nastopijo spori v zvezi s postopki preverjanja iz člena 32, ki jih carinski organi, ki so zahtevali preverjanje, in carinski organi, ki so odgovorni za izvedbo tega preverjanja, ne morejo razrešiti med seboj, ali če se pojavijo vprašanja glede razlage tega protokola, jih je treba predložiti Odboru za carinsko sodelovanje“.
26. Vprašanje pravila porekla in obsega področja krajevne uporabe Sporazuma ES-Izrael je že vrsto let predmet spora med Skupnostjo in Državo Izrael. Skupnost meni, da izdelki s poreklom z okupiranih ozemelj Zahodnega brega in Gaze ne morejo biti upravičeni do preferencialne obravnave, uvedene s Sporazumom ES-Izrael, medtem ko Država Izrael meni, da je to mogoče.
27. Že leta 1997 je Komisija Evropskih Skupnosti v obvestilu uvoznikom(9) izrazila dvome glede veljavnosti potrdil EUR.1, predloženih ob uvozu pomarančnega soka iz Izraela v Skupnost, in pomanjkljivega upravnega sodelovanja med Državo Izrael in Skupnostjo. Ti dvomi bi lahko po mnenju Komisije postavili pod vprašaj veljavnost teh potrdil.
28. Komisija je 12. maja 1998 v obvestilu Svetu in Evropskemu parlamentu(10) navedla težave, na katere je naletela pri uporabi Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael, ki se je uporabljal ob čakanju na to, da Skupnost ratificira sam sporazum.
29. V tem obvestilu je navedla, da ostajata dve oviri za pravilno uporabo tega sporazuma. Ti oviri se nanašata na izvoz blaga, za katero je potrjeno, da izvira iz Izraela, čeprav je bilo dejansko proizvedeno na okupiranih ozemljih, v Skupnost.
30. Poleg tega je Komisija na drugi seji Pridružitvenega sveta EU-Izrael(11) „obžalovala ohranjanje razlik v razlagi o področju krajevne uporabe sporazuma [ES-Izrael]“. Prav tako je poudarila, da je bila pravno zavezana, da zagotovi izvedbo tega sporazuma in varuje lastna sredstva Unije(12). Zato je Komisija razglasila objavo novega obvestila(13).
31. V tem obvestilu je Komisija obvestila uvoznike, da „rezultati uvedenih postopkov preverjanja potrjujejo, da je Izrael za izdelke, pridobljene na ozemljih, ki so od leta 1967 pod njegovo upravo, izdal dokaze o poreklu, ki po mnenju Skupnosti ne omogočajo preferencialne obravnave, določene v [Sporazumu ES-Izrael]“. Nadaljuje tako, da navaja, da „so gospodarski subjekti Skupnosti, ki so predložili dokumentarne dokaze o poreklu, da bi bili deležni preferencialne obravnave za izdelke s poreklom iz izraelskih naselbin na Zahodnem bregu, v Gazi, v vzhodnem Jeruzalemu ali na Golanski planoti, obveščeni, da morajo sprejeti vse predpisane previdnostne ukrepe in da lahko sprostitev tega blaga v prosti promet povzroči carinski dolg“.
2. Sporazum ES-PLO
32. Sporazum ES-PLO je začel veljati 1. julija 1997. V njegovi preambuli je navedeno, da sta pogodbenici sklenili ta sporazum „ob upoštevanju pomena, ki ga pogodbenici pripisujeta načelom Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti spoštovanju človekovih pravic, demokratičnih načel in političnih ter gospodarskih svoboščin, ki tvorijo osnovo za njune odnose“. Ta sporazum je bil sklenjen tudi „ob upoštevanju razlik v gospodarskem in socialnem razvoju, ki obstajajo med pogodbenicama, in potrebe po krepitvi obstoječih naporov za spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja Zahodnega brega in Gaze“.
33. Na podlagi člena 1(2) Sporazuma ES-PLO je njegov cilj med drugim prispevati k socialnemu in gospodarskemu razvoju Zahodnega brega in Gaze ter spodbujati regionalno sodelovanje z namenom utrditve mirnega sožitja ter gospodarske in politične stabilnosti.
34. Člen 5 tega sporazuma določa, da se „[v] trgovini med Skupnostjo in Zahodnim bregom ter Gazo […] ne uvede nobenih novih carin pri uvozu ali kakršne koli druge dajatve z enakim učinkom“. V členu 6 tega sporazuma je dodano, da je „[u]voz izdelkov s poreklom z Zahodnega brega in Gaze v Skupnost […] prost carin in kakršnih koli drugih dajatev z enakim učinkom ter prost količinskih omejitev in kakršnih koli ukrepov z enakim učinkom“.
35. Pojem „izdelki s poreklom“ je določen v Protokolu 3 k Sporazumu ES-PLO o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in metod za upravno sodelovanje. V členu 2(2)(a) in (b) tega protokola je navedeno, da štejejo kot izdelki s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze izdelki, v celoti pridobljeni na Zahodnem bregu in v Gazi,(14) ter izdelki, ki so tam pridobljeni in ki vsebujejo materiale, ki tam niso bili v celoti pridobljeni, če so bili takšni materiali na teh ozemljih zadosti obdelani ali predelani.
36. Za primer spora med pogodbenicama v zvezi z razlago ali uporabo Sporazuma ES-PLO člen 67 tega sporazuma določa, da lahko katera koli pogodbenica mešanemu odboru predloži spor v rešitev.
37. Nazadnje člen 73 tega sporazuma določa, da ta velja na ozemlju Zahodnega brega in Gaze.
B – Izraelsko-palestinski začasni sporazum
38. Cilj Madridskega postopka, začetega leta 1991, je vzpostavitev trajnega miru na Srednjem Vzhodu. V okviru tega postopka sta Država Izrael in PLO 28. septembra 1995 v Washingtonu podpisali Izraelsko-palestinski začasni sporazum o Zahodnem bregu in Gazi(15). Cilj tega sporazuma, ki – kot je navedeno v njegovi preambuli – nadomešča Sporazum o Zahodnem bregu in Jerihu(16), začasni sporazum o prenosu pooblastil in odgovornosti(17) in protokol o poznejšem prenosu pooblastil in odgovornosti(18), je med drugim ustanoviti izvoljen svet in vodjo izvršilnega odbora za palestinsko ljudstvo na Zahodnem bregu in v Gazi, ki bi pripeljal do trajne rešitve na podlagi resolucij 242 in 338 Varnostnega sveta [Združenih narodov]“(19).
39. V tej preambuli je prav tako navedeno, da bodo volitve izvoljenega sveta in vodje izvršilnega odbora pomenile „pomembno začasno pripravljalno fazo za uresničevanje legitimnih pravic palestinskega ljudstva in njihovih upravičenih zahtev in bodo demokratična podlaga za vzpostavitev palestinskih institucij“.
40. Za dosego tega cilja Izraelsko-palestinski sporazum določa, da bo Država Izrael prenesla pooblastila in odgovornost izraelske vojaške vlade in njegove civilne uprave na izvoljen svet in da bo še naprej izvrševala pooblastila in odgovornosti, ki ne bodo prenesene(20).
41. Po prvi fazi prerazporeditve(21) so bile ustanovljene tri cone. Gre za cone A, B in C. Ker so bila ozemlja, od koder izvirajo izdelki, ki se obravnavajo v glavni stvari, iz cone C, nas bo zanimala samo ta cona.
42. V tej coni Država Izrael obdrži izključno pristojnost na področju varnosti.
43. Na podlagi člena IX(5)(b)(1) Izraelsko-palestinskega sporazuma lahko PLO sodeluje pri pogajanjih in sklepa gospodarske sporazume z državami ali mednarodnimi organizacijami.
44. Poleg tega člen XI(2)(c) tega sporazuma določa, da „bo v coni C med prvo fazo prerazporeditve vojaških sil Izrael na svet prenesel pooblastila in civilne odgovornosti, ki se ne nanašajo na ozemlje, kot je navedeno v prilogi III“.
45. Člen IV tega sporazuma vsebuje posebne določbe za ozemlja cone C.
46. Tako je za ta ozemlja navedeno, da bodo med prvo fazo prerazporeditve vojaških sil pooblastila in odgovornosti, ki so povezane s področji iz dodatka 1, prenesene na izvoljeni svet, ki jih bo tudi izvrševal, v skladu z določbami tega dodatka.
47. V skladu s členom 6 tega dodatka sta trgovina in industrija del področij, prenesenih na izvoljeni svet. Pojasnjeno je, da področje trgovine in industrije med drugim vključuje uvoz in izvoz. Gospodarski vidiki tega področja so vsebovani v prilogi V k Izraelsko-palestinskem sporazumu.
48. Na podlagi člena IX (ki se nanaša na industrijo), odstavek 6, te priloge, bodo imeli Palestinci pravico, da brez omejitev izvažajo svoje industrijske izdelke na zunanje trge na podlagi potrdil o poreklu, ki jih izda Palestinska uprava.
II – Dejansko stanje in spor o glavni stvari
49. Brita je družba s sedežem v Nemčiji. Uvaža uplinjevalnike vode ter dodatke in sirupe, ki jih izdeluje družba Soda-Club Ltd(22) s sedežem v Mishor Aduminu na Zahodnem bregu, vzhodno od Jeruzalema.
50. Na podlagi Izraelsko-palestinskega sporazuma spada to ozemlje, ki ga je leta 1967 okupirala Država Izrael, pod ozemlja cone C.
51. Od februarja do junija 2002 je družba Brita zahtevala sprostitev blaga, ki ji ga je dobavljala družba Soda-Club, v prosti promet. Na tej podlagi je predložila 62 carinskih deklaracij, na katerih je bilo navedeno, da je Država Izrael država porekla tega blaga. Tudi na fakturah, ki jih je izdala družba Soda-Club, je bilo napisano, da izdelki, ki se obravnavajo v glavni stvari, izvirajo iz Izraela.
52. Nemški carinski urad je začasno ugodil zahtevi družbe Brita in v skladu s Sporazumom ES-Izrael te izdelke obravnaval na podlagi tarifnega preferenciala. Vzporedno s tem je predlagal naknadno preverjanje za dokazila o poreklu teh izdelkov.
53. Ta zahteva je bila dana po ministrski okrožnici z dne 6. decembra 2001, v skladu s katero je bilo treba vložiti zahteve za naknadno preverjanje za vsa potrdila o preferencialih, izdana v Izraelu, takoj ko so glede dobav zadevnega blaga obstajali tehtni razlogi za sum, da bi to blago lahko izviralo iz naselbin Države Izrael na Zahodnem bregu, v Gazi, v vzhodnem Jeruzalemu in na Golanski planoti.
54. Zahteva za naknadno preverjanje je bila sporočena izraelskim carinskim organom. Ti so nemškim carinskim organom odgovorili, da „iz preverjanja, ki so ga opravili, sledi, da zadevno blago izvira iz cone, za katero je odgovorna izraelska carina. Kot takšno so to blago originalni izdelki v skladu s Sporazumom […] ES-Izrael in upravičeni do preferencialne obravnave na podlagi tega sporazuma“.
55. Meneč, da podatki, ki so jih sporočili izraelski carinski organi, niso bili zadostni v smislu člena 32(6) Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael, so nemški carinski organi z dopisom z dne 6. februarja 2003 ponovno pozvali izraelske carinske organe, naj kot dodatno informacijo navedejo, ali je bilo blago, navedeno na potrdilih o preferencialih, izdelano v izraelskih naselbinah na Zahodnem bregu, v Gazi, v vzhodnem Jeruzalemu ali na Golanski planoti.
56. Izraelski carinski organi tej zahtevi niso ugodili. Zato je Hauptzollamt Hamburg-Hafen z odločbo o odmeri zneska uvoznih dajatev z dne 25. septembra 2003, naslovljeno na družbo Brita, zavrnil odobritev preferencialne obravnave, ker ni mogoče z gotovostjo preveriti, da se za uvoženo blago uporablja Sporazum ES-Izrael.
57. Začela se je torej naknadna izterjava carin v višini 19.155,46 EUR. Družba Brita je zoper to izterjavo vložila ugovor pri Hauptzollamt Hamburg-Hafen. Ta ugovor je bil 21. junija 2006 zavrnjen kot neutemeljen.
58. Družba Brita je 10. julija 2006 vložila tožbo pri predložitvenem sodišču. To je zaradi dvomov o razlagi Sporazuma ES-Izrael prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo vrsto vprašanj.
III – Vprašanja za predhodno odločanje
59. Sodišču so postavljena naslednja vprašanja:
„1. Ali je treba uvozniku blaga s poreklom z Zahodnega brega ob upoštevanju, da je v dveh zadevnih sporazumih – in sicer v [Sporazumu ES-Izrael] in [Sporazum ES-PLO] – predvidena preferencialna obravnava za blago s poreklom z območja Države Izrael oziroma z Zahodnega brega, v vsakem primeru dodeliti zahtevano preferencialno obravnavo, tudi če predloži le formalno dokazilo o poreklu iz Izraela?
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:
2. Ali so carinski organi države članice v razmerju do uvoznika, ki za blago, ki je bilo uvoženo na območje Skupnosti, zahteva preferencialno obravnavo, na podlagi [Sporazuma ES-Izrael] vezani na dokazilo o poreklu izraelskih organov – in se ni začel postopek preverjanja v skladu s členom 32 Protokola 4 k [Sporazumu ES-Izrael] –, dokler nimajo drugega dvoma o poreklu blaga kot dvom, da blago ne izvira z območja, ki je samo pod izraelskim nadzorom – in sicer na podlagi [Izraelsko-palestinskega sporazuma] – in dokler ni bil izveden postopek v skladu s členom 33 Protokola 4 k [Sporazumu ES-Izrael]?
Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:
3. Ali lahko carinski organ države uvoznice – kadar izraelski organi na njegovo zahtevo za naknadno preverjanje v skladu s členom 32(2) Protokola 4 k [Sporazumu ES-Izrael] (le) potrdijo, da je blago proizvedeno na območju izraelske carinske pristojnosti in da je zato izraelskega porekla, in ne odgovorijo na poznejšo zahtevo carinskih organov države uvoznice za podrobnejša pojasnila v zvezi s tem – le na podlagi tega zavrne preferencialno obravnavo, zlasti ne da bi bilo v zvezi s tem še pomembno dejansko poreklo blaga?
Če je odgovor na tretje vprašanje nikalen:
4. Ali lahko carinski organ zavrne preferencialno obravnavo v skladu s [Sporazumom ES-Izrael], kadar – kot je bilo ugotovljeno – je poreklo blaga z Zahodnega brega, ali pa je treba v skladu s tem sporazumom dodeliti preferencialno obravnavo tudi za blago tega porekla, vsaj dokler se ne izvede postopek reševanja sporov v skladu s členom 33 Protokola 4 k [Sporazumu ES-Izrael] o razlagi pojma iz sporazuma „ozemlje Države Izrael?“
IV – Analiza
60. Glede pristojnosti Sodišča za razlago pridružitvenih sporazumov, ki se obravnavajo v tej zadevi, želim najprej spomniti, da je Sodišče glede Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo(23) v sodbi z dne 30. septembra 1987 v zadevi Demirel(24) razsodilo, da je sporazum, ki ga sklene Svet v skladu s členoma 228 in 238 Pogodbe ES (25), kar zadeva Skupnost, akt, ki ga je sprejela ena od njenih institucij, v smislu člena 177(1)(b) ES(26) in da so določbe takega sporazuma sestavni del pravnega reda Skupnosti in da je v okviru tega pravnega reda Sodišče pristojno, da v okviru predhodnega odločanja odloči o razlagi tega sporazuma(27).
61. Menim, da je mogoče vprašanja za predhodno odločanje obravnavati na ta način.
62. Z drugim in tretjim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali so v okviru člena 32 Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael carinski organi države uvoznice vezani na izid naknadnega preverjanja dokaza o poreklu, ki so ga opravili carinski organi države izvoznice.
63. Vedeti želi tudi, ali bi morali carinski organi države uvoznice, da bi rešili spor s carinskimi organi države izvoznice, na podlagi člena 33 tega protokola ta spor predložiti Odboru za carinsko sodelovanje pred sprejetjem enostranskih ukrepov.
64. Nazadnje, s prvim in četrtim vprašanjem se Sodišče prosi, naj se izreče o tem, ali je blago, za katero so izraelski carinski organi potrdili, da je izraelskega porekla in je bilo proizvedeno na okupiranem ozemlju Zahodnega brega, lahko izbirno deležno bodisi preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael bodisi tiste, ki je uvedena s Sporazumom ES-PLO.
A – Vprašanje, ali so carinski organi države uvoznice vezani na izid naknadnega preverjanja, ki ga opravijo carinski organi države izvoznice
65. Najprej je po mojem mnenju koristno spomniti na upoštevne določbe Sporazuma ES-Izrael v zvezi s preverjanjem porekla izdelka.
66. Izvoznik mora na podlagi člena 17 Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael, da bi bil lahko deležen preferencialne obravnave, predložiti potrdilo EUR.1. To potrdilo izdajo carinski organi države izvoznice, ki morajo sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi preverili izvor izdelka in ali so izpolnjeni vsi drugi pogoji, ki jih določa ta protokol.(28)
67. To potrdilo se nato predloži carinskim organom države uvoznice izdelka. Če ti utemeljeno dvomijo o pristnosti potrdila EUR.1, poreklu zadevnega izdelka ali spoštovanju drugih pogojev, določenih s tem protokolom, se to potrdilo preveri naknadno(29).
68. Carinski organi države uvoznice tedaj vrnejo to potrdilo carinskim organom države izvoznice in po potrebi razložijo vsebinske ali formalne razloge, ki upravičujejo poizvedbo. Ti opravijo preverjanje in najkasneje v desetih mesecih obvestijo carinske organe, ki ga zahtevajo, o izidu tega preverjanja. Ti izidi morajo jasno pokazati, ali so dokumenti pristni in ali se izdelki, na katere se nanašajo, lahko štejejo za izdelke s poreklom in ali izpolnjujejo druge zahteve tega protokola.(30)
69. Ob utemeljenem dvomu in če ni odgovora v 10 mesecih ali kadar odgovor carinskih organov države izvoznice ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega potrdila ali resničnega porekla izdelkov, carinski organi države uvoznice zavrnejo upravičenost do preferencialne obravnave(31).
70. Upravno sodelovanje, določeno v členu 32 Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael, je bilo torej uvedeno zaradi preverjanja pravilnosti podatkov glede porekla izdelka. Cilj naknadnega preverjanja je lahko na primer prepričati se, da vrednost nekega dela, ki ne izvira iz Države Izrael in je sestavni del končnega izdelka, za katerega je bilo izdano potrdilo EUR.1, ne presega 10 % cene izdelka franko tovarna(32), ali pa se nanaša na preverjanje predelav, ki jim je bil morda podvržen izdelek(33).
71. Sedaj se moram vprašati, ali v predloženem primeru izid naknadnega preverjanja porekla izdelka, ki so ga opravili carinski organi države izvoznice, zavezuje carinske organe države uvoznice.
72. Sodišče je v okviru drugih sporazumov med Skupnostjo in tretjimi državami že imelo priložnost odgovoriti na to vprašanje.
73. V sodbi Les Rapides Savoyards in drugi(34), ki se je nanašala na razlago Sporazuma o prosti trgovini med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo(35) in vsebuje protokol, ki je podoben temu k Sporazumu ES-Izrael, je Sodišče namreč presodilo, da je „določitev porekla blaga […] temelji na razdelitvi pristojnosti med carinskimi organi pogodbenic sporazuma o prosti trgovini, tako da poreklo dokazujejo organi države izvoznice, ker je vzpostavljen nadzor nad delovanjem tega sistema zaradi sodelovanja med zadevnimi upravami ene in druge strani.“(36)
74. Sodišče nadaljuje, da lahko ta mehanizem deluje le, če carinski organi države uvoznice priznajo presojo, ki so jo zakonito opravili carinski organi države izvoznice.(37)
75. Bolj nedavno je Sodišče izjavilo, da „carinski organi države uvoznice ne morejo enostransko razglasiti za neveljavno potrdilo EUR.1, ki so ga zakonito izdali carinski organi države izvoznice. Prav tako so ti organi ob naknadnem preverjanju vezani na izide tega preverjanja“(38).
76. Mehanizem upravnega sodelovanja, na splošno uveden s pridružitvenim sporazumom, in zlasti člen 32 Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael torej temelji na vzajemnem zaupanju med carinskimi organi držav pogodbenic sporazuma in na vzajemnem priznavanju aktov, ki jih izdajajo.
77. Vendar to vzajemno priznavanje ni absolutno. Sodišče je namreč v nekaterih primerih priznalo, da carinski organi države uvoznice niso vezani na izid naknadnega preverjanja, ki so ga opravili carinski organi države izvoza.
78. Tako je Sodišče priznalo, da v posebnih okoliščinah, kadar carinski organi države izvoznice niso mogli izpeljati naknadnega preverjanja, kot je določeno z zadevnim protokolom, lahko carinski organi države uvoznice sami preverijo pristnost in pravilnost potrdil EUR.1, tako da upoštevajo druge dokaze glede porekla blaga(39).
79. Sodišče je razsodilo tudi, da ob upravičenem dvomu o poreklu blaga in če ni odgovora carinskih organov države izvoznice v desetih mesecih od datuma zahteve za preverjanje ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije, da se omogoči ugotovitev porekla, lahko carinski organi države uvoznice prekličejo potrdila, ki so jih izdali carinski organi države izvoznice.(40)
80. Poleg tega, kadar preferencialna obravnava ni uvedena z mednarodnim sporazumom med Skupnostjo in tretjo državo na podlagi vzajemnih obveznosti, temveč z avtonomnim ukrepom Skupnosti, carinski organi države izvoznice niso pristojni, da Skupnost in njene države članice vežejo z njihovo razlago zakonodaje Skupnosti. V tem primeru mora presoja Komisije glede porekla blaga v okviru preiskave prevladati nad presojo carinskih organov tretje države izvoznice(41).
81. Sodišče je glede Sporazuma o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo(42) tudi presodilo, da carinski organi države uvoznice ohranijo možnost naknadne izterjave, opirajoč se na izide preverjanja, ki jih je Komisija opravila po uvozih, ne da bi bili dolžni uporabiti mehanizem reševanja sporov, ki ga določa ta sporazum.(43)
82. Tako torej izključno, ko zatajijo carinski organi države izvoznice ali kadar gre za avtonomen ukrep Skupnosti, obveznost priznanja odločb, ki so jih izdali ti organi, ne velja za carinske organe države uvoznice.
83. To se izraža z dejstvom, da se domneva, da organi države izvoznice najlažje neposredno preverijo dejstva, ki opredeljujejo poreklo izdelka(44).
84. Carinski organi države uvoznice so načeloma torej vezani na izid naknadnega preverjanja, ki so ga opravili carinski organi države izvoznice.
85. Vendar menim, da se primer, ki mi je predložen v tej zadevi, razlikuje od primerov, o katerih je Sodišče do zdaj odločalo.
86. V zadevi v glavni stvari namreč ne gre za preverjanje pravilnosti podatkov o poreklu izdelka, ki daje pravico do preferencialne obravnave, saj je to poreklo znano in ni izpodbijano. V resnici gre za vprašanje, ali se za to poreklo uporablja Sporazum ES-Izrael.
87. Kakor sem navedel(45), je bil spor med carinskimi organi države uvoznice in države izvoznice že predstavljen na drugi seji Pridružitvenega sveta EU-Izrael 20. novembra 2001. Spomnil bi, da je ta na podlagi člena 75 tega Sporazuma ES-Izrael pristojen za odločanje o sporih glede uporabe ali razlage tega sporazuma.
88. Na tej seji je Komisija kot članica Pridružitvenega sveta(46) opozorila na spor glede pravil o poreklu in na težave, ki so zato povezane z uporabo Sporazuma ES-Izrael ter najavila, da bo zato ukrepala. Komisija je obžalovala vztrajanje pri različnih razlagah področja krajevne uporabe tega sporazuma in je najavila, da bo zato objavila novo obvestilo uvoznikom v Uradnem listu Evropske Unije, s katerim bo natančneje pojasnjeno in nadomeščeno obvestilo iz leta 1997.
89. Do sedaj spor med Skupnostjo in Državo Izrael še vedno ni rešen.
90. Predložitveno sodišče je zdaj soočeno s to težavo v okviru spora med nemško družbo, ki uvaža izdelke s poreklom z okupiranih ozemelj, in nemškimi carinskimi organi. Zaradi tega se danes obrača na Sodišče, naj to za to težavo najde rešitev.
91. Spor med Skupnostjo in Državo Izrael traja že več let in tako pušča gospodarske subjekte v pravni negotovosti glede morebitne uporabe Sporazuma ES-Izrael za izdelke s poreklom z okupiranih ozemelj.
92. Poleg tega, čeprav bi priznali, da carinski organi ene od pogodbenic tega sporazuma ali njeno sodstvo enostransko razlagajo vprašanje, ali se ta sporazum uporablja za izdelke s poreklom z okupiranih ozemelj, pa bi to nedvomno povzročilo neenotno uporabo Sporazuma ES-Izrael, ki je, naj spomnim, sestavni del pravnega reda Skupnosti.
93. Konkretno bi bila posledica tega, da bi bili izdelki z okupiranih ozemelj ob izvozu v državo članico upravičeni do preferencialne obravnave, ki jo je vzpostavil Sporazum ES-Izrael, medtem ko enaki izdelki, izvoženi v drugo državo članico, te preferencialne obravnave ne bi bili deležni.
94. Zato mislim, da domneva, da carinski organi države izvoznice preverjajo pravilnost dejstev, ne more igrati vloge v primeru, kot je ta v glavni stvari, saj nobena od pogodbenic Sporazuma ES-Izrael ni bolj kot druga upravičena, da poda enostransko razlago področja uporabe tega sporazuma.
95. Zato ne razumem, kako bi bili lahko nemški carinski organi vezani na izid naknadnega preverjanja, ki so ga opravili izraelski carinski organi.
96. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega menim, da ker se spor med carinskimi organi držav pogodbenic Sporazuma ES-Izrael ne nanaša na vprašanje dejanskega stanja, temveč na obseg področja krajevne uporabe tega sporazuma, carinski organi države uvoznice niso vezani na izvid preverjanja, ki ga naknadno opravijo carinski organi države izvoznice v okviru postopka preverjanja, določenega v členu 32 Protokola 4 k tem sporazumu.
B – Obveznost predložitve spora Odboru za carinsko sodelovanje
97. Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali so bili nemški carinski organi pred sprejetjem odločbe o naknadni izterjavi carin dolžni spor predložiti Odboru za carinsko sodelovanje v skladu s členom 33, prvi odstavek, Protokola 4 k Sporazumu ES-Izrael, ki določa, da če nastopijo spori v zvezi s postopki naknadnega preverjanja ali če se pojavijo vprašanja glede razlage tega protokola, jih je treba predložiti Odboru za carinsko sodelovanje.
98. Cilj je dejansko ugotoviti, ali so nemški carinski organi upravičeno sprejeli enostranski ukrep, in sicer naknadno izterjavo carin, ne da bi prej spor predložili Odboru za carinsko sodelovanje.
99. Mislim, da postopek iz člena 33, prvi odstavek, tega protokola ni ustrezen okvir za reševanje spora v zvezi s področjem uporabe Sporazuma ES-Izrael.
100. Ta postopek je predviden za spore, ki nastanejo zaradi naknadnega preverjanja iz člena 32 Protokola 4 k tem sporazumu; gre za preverjanje, ki omogoča preizkus pravilnosti podatkov o poreklu izdelka.(47)
101. Menim pa, da se spor med carinskimi organi države uvoznice in države izvoznice ne nanaša na dejansko stanje, ki pogojuje poreklo izdelkov iz zadeve v glavni stvari, temveč na razlago področja uporabe tega sporazuma.
102. Menim, da je treba v sporu, kot je ta v glavni stvari, uporabiti postopek iz člena 75(1) Sporazuma ES-Izrael, ki je bil tudi dejansko uporabljen.
103. Iz te določbe izhaja, da „[v]saka pogodbenica lahko Pridružitvenemu svetu predloži kateri koli spor v zvezi z uporabo ali razlago tega sporazuma“. Naj spomnim, da je namreč Pridružitveni svet na podlagi člena 67 tega sporazuma pristojen, da preučuje vsa pomembna vprašanja, ki izhajajo iz tega sporazuma, in vsa druga dvostranska ali mednarodna vprašanja, ki so v medsebojnem interesu.
104. Na podlagi navedenega torej menim, da nemški carinski organi niso bili dolžni Odboru za carinsko sodelovanje predložiti spora, v katerem so z izraelskimi carinskimi organi.
C – Možnost konkurence kvalifikacij
105. S prvim in četrtim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali blago, za katero je potrjeno, da je izraelskega porekla, vendar se zanj izkaže, da izvira z okupiranega ozemlja, natančneje z Zahodnega brega, lahko izbirno deležno bodisi preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael bodisi tiste, ki je uvedena s Sporazumom ES-PLO.
106. Predložitveno sodišče namreč meni, da na koncu ni pomembno, kateri carinski organi so pristojni za izdajo potrdila EUR.1, in da je vsekakor treba podeliti preferencialno obravnavo za izdelke s poreklom z okupiranih ozemelj, saj tako Sporazum ES-Izrael kot tudi Sporazum ES-PLO določata tako preferencialno obravnavo.
107. S tem se ne strinjam.
108. Najprej naj spomnim, da člen 83 Sporazuma ES-Izrael določa, da se „[t]a sporazum […] uporablja […] na ozemlju države Izrael“.
109. Meje Države Izrael so bile začrtane z Načrtom razdelitve Palestine, ki ga je izdelal Unscop(48) in je bil potrjen 29. novembra 1947 z Resolucijo 181 Generalne skupščine Združenih narodov. Predsednik začasne vlade Države Izrael je 14. maja 1948 razglasil nastanek te države na podlagi mej, ki so bile določeno z Načrtom razdelitve Palestine.(49)
110. Poleg tega je v preambuli Sporazuma ES-Izrael navedeno:
„Ob upoštevanju pomena, ki ga pogodbenici pripisujeta načelu gospodarske svobode in načelom Ustanovne listine Združenih narodov, zlasti spoštovanju človekovih pravic in demokracije, ki tvorijo osnovo za pridružitev“.
111. Na podlagi Resolucije 242 Varnostnega sveta Združenih narodov z dne 22. novembra 1967, na katero napotuje preambula Sporazuma EGS-OLP, se je od izraelskih vojaških sil zahtevalo, naj se umaknejo z okupiranih ozemelj, naj prenehajo uveljavljati vojno stanje ali vsakršno obliko vojnega stanja ter naj spoštujejo suverenost, ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost vsake države v regiji. Varnostni svet Združenih narodov je zahteval uporabo te resolucije v drugi resoluciji, in sicer Resoluciji 338 z dne 22. oktobra 1973.
112. Ob upoštevanju navedenega se mi zdi, da lahko Sodišče zgolj ugotovi, da ozemlji Zahodnega brega in Gaze nista del ozemlja Države Izrael.
113. Dodajam, da je na podlagi pisnega vprašanja P-2747/00 A. Lipietza, evropskega poslanca(50), ki se nanaša na krajevno veljavnost Sporazuma ES-Izrael, Svet navedel, da „v zvezi s krajevno veljavnostjo [tega sporazuma] člen 83 velja le za ozemlje Države Izrael [in da] pojem Izrael pokriva teritorialne vode, ki obkrožajo Izrael, in pod nekaterimi pogoji tudi nekatere ladje za pomorsko plovbo. V Sporazumu [ES-Izrael] ni nobene druge opredelitve. [Skupnost] meni, da se [ta] sporazum uporablja izključno za ozemlje Države Izrael v okviru njenih mej, ki so bile mednarodno priznane v skladu z resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov v zvezi s tem“.(51)
114. Poleg tega na podlagi člena XI(1) Izraelsko-palestinskega sporazuma tako Država Izrael kot PLO štejeta Zahodni breg in Gazo za eno samo ozemeljsko enoto.
115. Ob upoštevanju navedenega se mi zdi težko trditi, da je izdelek s poreklom z Zahodnega brega, splošneje, z okupiranih ozemelj, lahko deležen preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael.
116. Seveda zaradi napetosti med Državo Izrael in PLO proizvajalci s teh ozemelj ne bi smeli biti kaznovani in ne bi jim smelo biti preprečeno, da so deležni ugodnosti preferencialne obravnave.
117. Vendar rešitev predložitvenega sodišča, naj je še tako pragmatična, po mojem mnenju ni zadovoljiva, in to iz teh razlogov.
118. Najprej, Sodišče je presodilo, da sistem preferencialne obravnave temelji na načelu, da Skupnost enostransko podeli tarifne ugodnosti v korist izdelkov s poreklom iz nekaterih držav v razvoju s ciljem olajšati trgovske tokove, ki izvirajo od tam. Ugodnost te obravnave je torej vezana na poreklo blaga in preverjanje tega porekla je zato potreben sestavni del tega sistema.(52)
119. Potrdilo, ki so ga izdali carinski organi države izvoznice, mora torej omogočiti nedvoumno potrditev, da zadevni izdelek res izvira iz določene države, zato da se za ta izdelek uporabi preferencialna obravnava, ki se navezuje na to državo.
120. Zato menim, da ni mogoče dopustiti, da se uporablja preferencialno obravnavo na podlagi Sporazuma ES-Izrael za izdelek s poreklom z Zahodnega brega.
121. Poleg tega se mi zdi, da čeprav je Skupnost v letih po sklenitvi Sporazuma ES-Izrael in po priključitvi ozemelj, okupiranih leta 1967, poskrbela za sklenitev Sporazuma ES-PLO zaradi podelitve tarifnega preferenciala za izdelke s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze, je to storila zato, ker je menila, da ti izdelki ne bodo mogli biti deležni te preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael.
122. Poleg tega je iz opombe, ki jo je napisala skupina Sveta za „Mashreq/Maghreb“, v kateri je določen položaj Unije pred petim srečanjem Pridružitvenega sveta EU-Izrael, jasno razvidno, da morajo v skladu s tehničnim sporazumom, o katerem sta se pogajala Država Izrael in Komisija, izraelski carinski organi navesti kraj izdelave na vsa potrdila o poreklu, izdana v Izraelu za izdelke, ki so deležni preferencialnih dajatev in so izvoženi v Unijo. Cilj tega je razlikovati med izdelki s poreklom iz Izraela, ki so lahko deležni preferencialnih dajatev na podlagi Sporazuma ES-Izrael, in tistimi, ki izvirajo iz koloniziranih območij in do njih niso upravičeni.(53)
123. Poleg tega je očitno, da je Skupnost s sklenitvijo Sporazuma ES-PLO skušala razvijati gospodarske tokove z Zahodnega brega in nanj ter iz Gaze in vanjo. Iz člena 1 tega sporazuma je namreč razvidno, da je njegov cilj med drugim prispevati k socialnemu in gospodarskemu razvoju Zahodnega brega in Gaze ter spodbujati regionalno sodelovanje za utrditev miroljubnega sožitja ter gospodarske in politične stabilnosti.
124. V obvestilu z dne 12. maja 1998(54) je Komisija spomnila, da je cilj uvedbe preferencialne obravnave za ozemlja Zahodnega brega in Gaze popraviti anomalijo, in sicer da so sosednje države teh ozemelj že upravičene do take obravnave, medtem ko ne obstaja nič podobnega za ozemlja Zahodnega brega in Gaze.(55)
125. Leta 2007 sta bila Zahodni breg in Gaza šele na 168. mestu na seznamu uvoznih trgovskih partnerjev Unije.(56) Cilj Sporazuma ES-PLO je ravno spodbujati trgovino med temi ozemlji in Unijo. Dopustiti, da so izdelki s poreklom iz teh ozemelj deležni preferencialne obravnave in tako štejejo za izdelke izraelskega porekla, bi povzročilo to, da bi se Sporazumu ES-PLO odvzelo del njegovega polnega učinka.
126. Nazadnje, družba Brita meni, da palestinski carinski organi nikakor niso mogli izdati potrdil EUR.1 za izdelke s poreklom z Zahodnega brega. Sicer je res, da je ob upoštevanju položaja na okupiranih ozemljih lahko videti težavno, da izvoznikom s teh ozemelj ta potrdila izdajo carinski organi Zahodnega brega in Gaze. Zato bi lahko dopustili, tako kot se zdi, da to zatrjuje predložitveno sodišče, da izraelski carinski organi izdajajo ta potrdila in da so izvozniki izdelkov s teh ozemelj deležni preferencialne obravnave, ki jo določa Sporazum ES-PLO.
127. Vendar so v skladu s členom 16(4) Protokola št. 3 k Sporazumu ES-PLO carinski organi Zahodnega brega in Gaze tisti, ki so pristojni za izdajo potrdila EUR.1.
128. Poleg tega je iz priloge V k Izraelsko-palestinskemu sporazumu, ki se nanaša na gospodarska razmerja med tema strankama, razvidno, da palestinskim organom niso vzeta vsa pooblastila in odgovornosti v zvezi s trgovino in področjem carin.(57)
129. V skladu s členom VIII (11) in IX(6) te priloge morajo namreč biti Palestinci sposobni izvažati svoje kmetijske in industrijske izdelke brez vsakršne omejitve na podlagi potrdil, ki jih izdajo palestinski organi.(58)
130. Vsekakor torej obstajajo pristojni organi, katerih naloga je, da izdajajo potrdila EUR.1 za izdelke s poreklom z Zahodnega brega in iz Gaze. Videti naj bi bilo celo, da lahko gospodarski subjekt zahteva ta potrdila od palestinske gospodarske zbornice.(59)
131. Zato mislim, da bi za podelitev preferencialne obravnave, ki jo določa Sporazum ES-PLO, potrdila EUR.1, ki dokazujejo poreklo blaga, morali izdajati izključno palestinski carinski organi. Ne bi bilo koherentno uporabiti preferencialno obravnavo, ki jo je uvedel ta sporazum, za izdelek, za katerega so potrdilo EUR.1 izdali drugi organi, in ne palestinski.
132. V preostalem menim, da to analizo potrjuje sodba z dne 5. julija 1994 v zadevi Anastasiou in drugi(60), v kateri je Sodišče odločalo o primeru, ki bi ga po mojem mnenju lahko primerjali s primerom, ki nam je predložen v zadevi v glavni stvari.
133. V tej zadevi, ki se nanaša na Sporazum z dne 19. decembra 1972 o pridruževanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Republiko Ciper(61) in katere postopek dokazovanja porekla blaga je podoben temu, ki je bil uveden s sporazumoma ES-Izrael in ES-PLO, se je moralo Sodišče izreči o vprašanju, ali po eni strani Sporazum EGS-Ciper nasprotuje temu, da carinski organi države uvoznice priznajo potrdila EUR.1, ki jih niso izdali pristojni organi Republike Ciper, temveč drugi organi, ali pa nasprotno zahteva to priznanje in na drugi strani ali bi bilo tako neodvisno od tega, ali se za dokazane štejejo nekatere okoliščine, ki se navezujejo na poseben položaj Republike Ciper.
134. Položaj je bil tak. Proizvajalci in izvozniki agrumov s sedežem v severnem delu Cipra so izvažali svoje izdelke v Združeno kraljestvo. Potrdil EUR.1, vezanih na te izdelke, niso izdajali organi Republike Ciper, temveč drugi organi.
135. Sodišče je presodilo, da „čeprav razdelitev ciprskega ozemlja, ki je posledica posredovanja turške vojske leta 1974 na območje, na katerem organi Republike Ciper še vedno izvršujejo vse svoje pristojnosti, in območje, kjer jih de facto ne morejo izvrševati, povzroča probleme, ki jih je težko rešiti v okviru uporabe Sporazuma [EGS-Ciper] za ves Ciper, pa zato iz tega ne sledi, da bi se bilo treba oddaljiti od jasnih, natančnih in nepogojnih določb protokola [o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in metodah upravnega sodelovanja iz leta 1977] [(62)]“.(63)
136. Sodišče nadaljuje, da „priznavanje potrdil s strani carinskih organov države uvoznice kaže na to, da imajo ti popolno zaupanje v sistem preverjanja porekla izdelkov, kot so ga vzpostavili pristojni organi države izvoznice. Kaže tudi, da država uvoznica ne dvomi, da so lahko naknadno preverjanje, posvetovanja in rešitve morebitnih sporov o poreklu proizvodov ali obstoju prevar učinkoviti, zahvaljujoč sodelovanju zadevnih uprav“.(64)
137. Tako sodelovanje je po mnenju Sodišča „izključeno z organi take enote, kot je vzpostavljena v severnem delu Cipra, ki je ne priznavajo niti Skupnost niti države članice, ki ne priznavajo druge ciprske države kot je Republika Ciper“.(65) Meni tudi, da „dopustitev potrdil o poreklu, ki jih ne izda Republika Ciper, če ni možnosti nadzora in sodelovanja, pomeni samo zanikanje predmeta in cilja sistema, ustanovljenega s Protokolom iz leta 1977“.(66)
138. Jasno je torej, da ob upoštevanju analize Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Anastasiou in drugi ni mogoče priznati veljavnosti potrdil, ki so jih izdali organi, ki niso tisti, ki so bili poimensko navedeni v pridružitvenem sporazumu. Čeprav lahko težek položaj na območjih, kot so severni del Cipra ali Zahodni breg in Gaza, govori v prid rešitvi, kot jo predlaga predložitveno sodišče, pa vseeno menim, da bi izbira te poti nazadnje pripeljala do izničenja truda, ki je bil vložen za vzpostavitev sistema upravnega sodelovanja med carinskimi organi držav članic in carinskimi organi Zahodnega brega in Gaze ter za spodbujanje trgovanja s temi območji.
139. Ob upoštevanju vsega navedenega zato menim, da blago, za katero izraelski carinski organi potrdijo, da je izraelskega porekla, vendar se zanj izkaže, da izvira iz okupiranih ozemelj, natančneje z Zahodnega brega, ne more biti upravičeno niti do preferencialne obravnave na podlagi Sporazuma ES-Izrael niti do preferencialne obravnave, ki jo uvaja Sporazum ES-PLO.
V – Predlog
140. Ob upoštevanju navedenega predlagam Sodišču, naj na vprašanje Finanzgericht Hamburg odgovori tako:
1. Carinski organi države uvoznice niso vezani na izvid preverjanja, ki so ga naknadno opravili carinski organi države izvoznice v okviru postopka preverjanja, določenega v členu 32 Protokola 4 k Evro-mediteranskem sporazumu o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani, ker se spor med carinskimi organi držav pogodbenic tega sporazuma nanaša na obseg krajevnega področja uporabe tega sporazuma.
2. Poleg tega nemški carinski organi niso bili dolžni Odboru za carinsko sodelovanje predložiti spora, v katerem so z izraelskimi carinskimi organi.
3. Blago, za katero izraelski carinski organi potrdijo, da je izraelskega porekla, vendar se zanj izkaže, da izvira z okupiranih ozemelj, natančneje z Zahodnega brega, ne more biti upravičeno niti do preferencialne obravnave na podlagi Evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani niti do preferencialne obravnave, ki jo uvaja Začasni Evro-Mediteranski pridružitveni sporazum o trgovini in sodelovanju med Evropsko skupnostjo na eni strani in Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze na drugi strani.