SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
YVESA BOTA,
predstavljeni 24. oktobra 2017(1)
Zadeva C‑353/16
MP
proti
Secretary of State for the Home Department
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče, Združeno kraljestvo))
„Predhodno odločanje – Azilna politika – Minimalni standardi za priznanje statusa begunca – Pogoji za upravičenost do subsidiarne zaščite – Posledice dejanj mučenja, katerih žrtev je bil prosilec v izvorni državi – Tveganje resne škode v zvezi z duševnim zdravjem prosilca v primeru vrnitve v izvorno državo – Neobstoj ustreznega zdravljenja bolezni v izvorni državi“
I. Uvod
1. Ali je lahko državljan tretje države, ki trpi za posledicami dejanj mučenja, katerih žrtev je bil v izvorni državi, toda ki ne tvega več izpostavljenosti takemu ravnanju, če se tja vrne, upravičen do subsidiarne zaščite, ker v okviru zdravstvenega sistema te tretje države ne bo mogel dobiti ustrezne oskrbe svojih duševnih bolezni?
2. Za odgovor na to vprašanje je Sodišče v bistvu zaprošeno v tej zadevi. To bo za Sodišče priložnost, da znova odloča o členih 2(e) in 15(b) Direktive 2004/83/ES(2), dodatno pa tudi o členu 3 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin(3) ter členu 14(1) Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju(4).
3. Ob koncu svoje analize bom Sodišču predlagal, naj razsodi, da državam članicam s členoma 2(e) in 15(b) Direktive 2004/83 ni naloženo, naj razširijo sistem subsidiarne zaščite na primer, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, in to neodvisno od člena 3 EKČP in člena 14(1) Konvencije proti mučenju.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. Člen 14(1) Konvencije proti mučenju določa:
„Vsaka država članica v svojem pravnem sistemu jamči žrtvi dejanja mučenja odstranitev krivice ter pravico do pravične in ustrezne odškodnine, vštevši sredstva, potrebna za njeno čim popolnejšo rehabilitacijo. V primeru smrti žrtve dejanja mučenja imajo imetniki pravic te žrtve pravico do odškodnine.“
5. Člen 3 EKČP določa:
„Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.“
B. Pravo Unije
6. V uvodnih izjavah 9, 25 in 26 Direktive 2004/83 je navedeno:
„(9) Državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic iz razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč iz razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti, ne sodijo na področje uporabe te direktive.
[…]
(25) Treba je uvesti merila, na podlagi katerih se prosilcem za mednarodno zaščito priznava pravica do subsidiarne zaščite. Ta merila naj izhajajo iz mednarodnih obveznosti v okviru instrumentov o človekovih pravicah in prakse na tem področju, ki obstajajo v državah članicah.
(26) Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.“
7. Člen 2 te direktive določa:
„V tej direktivi:
[…]
(e) ‚oseba, upravičena do subsidiarne zaščite‘ pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ni opredeljena kot begunec, a je bilo v zvezi z njim dokazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva, v prejšnjo državo stalnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15, in za katero se člen 17(1) in (2) ne uporablja, in ki zaradi takega tveganja noče izkoristiti zaščite te države;
[…]“
8. Člen 3 navedene direktive določa:
„Države članice lahko uvedejo ali ohranijo ugodnejše standarde za opredelitev osebe kot begunca ali osebe, upravičene do subsidiarne zaščite, in za določitev vsebine mednarodne zaščite, kolikor so ti standardi združljivi s to direktivo.“
9. Člen 4(4) Direktive 2004/83 določa:
„Dejstvo, da je prosilec že bil izpostavljen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila.“
10. Člen 6 te direktive določa:
„Subjekti preganjanja ali resne škode so lahko:
(a) država;
(b) stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del ozemlja države;
(c) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točk (a) in (b), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot sta opredeljena v členu 7.“
11. Člen 15 navedene direktive določa:
„Resna škoda zajema:
(a) smrtno kazen ali usmrtitev; ali
(b) mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ali
(c) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.“
12. Člen 16 Direktive 2004/83 določa:
„1. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičena do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status subsidiarne zaščite, prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita več ni potrebna.
2. Pri uporabi odstavka 1 države članice upoštevajo, ali je sprememba okoliščin dovolj pomembna in trajna, da osebi, upravičeni do subsidiarne zaščite, ne grozi več resno tveganje ali resna škoda.“
III. Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
13. MP, šrilanški državljan, ki je v Združeno kraljestvo prispel januarja 2005, je dobil dovoljenje za prebivanje v tej državi kot študent. Podaljšanje tega dovoljenja za prebivanje mu je bilo 11. decembra 2008 zavrnjeno.
14. MP je 5. januarja 2009 vložil prošnjo za azil, v kateri je trdil, da je bil član organizacije „Osvobodilni tigri tamilskega Eelama“ (v nadaljevanju: LTTE), da so ga varnostne sile v izvorni državi priprle in mučile ter da bi ob vrnitvi v to tretjo državo tvegal ponovno trpinčenje.
15. Ta prošnja je bila 23. februarja 2009 zavrnjena z obrazložitvijo, da ni bilo dokazano, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo ponovno ogrožen.
16. MP je to odločitev izpodbijal pred Upper Tribunal (višje sodišče, Združeno kraljestvo), pri čemer je predložil zdravniška dokazila, ki so potrjevala, da izkazuje posledice dejanj mučenja, trpi za posttravmatsko stresno motnjo in depresijo, kaže samomorilska nagnjenja ter se zdi odločen, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo storil samomor. To sodišče je pritožbo zadevne osebe vseeno zavrnilo na eni strani v delu, v katerem je temeljila na Konvenciji o statusu beguncev(5) in na Direktivi 2004/83, ter ker na drugi strani ni bilo dokazano, da je MP v izvorni državi še vedno ogrožen.
17. Upper Tribunal (višje sodišče) pa je pritožbi MP ugodilo v delu, v katerem je temeljila na določbah člena 3 EKČP, z obrazložitvijo, da v bistvu pritožnik, če bi bil vrnjen v izvorno državo, ne bi mogel dobiti ustrezne nege za oskrbo svoje duševne bolezni, s čimer bi bil kršen ta člen.
18. Court of Appeal (England and Wales) (pritožbeno sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo) je potrdilo to odločitev, pri čemer je menilo, da Direktiva 2004/83 ne zajema primerov, ki spadajo na področje uporabe člena 3 EKČP in v katerih se tveganje nanaša na zdravje ali samomor, ne pa na preganjanje.
19. MP je zoper to odločitev vložil pritožbo pri Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva), ki je predložitveno sodišče. V njej trdi, da Direktiva 2004/83 ne more imeti tako ozkega področja uporabe, kot ji je bilo dano z razlagama prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ter da bi moral biti upravičen do subsidiarne zaščite zaradi, prvič, trpinčenja, ki ga je bil deležen v preteklosti v izvorni državi in ki je vzrok njegove bolezni, ter, drugič, neobstoja infrastrukture, ki bi v izvorni državi omogočala oskrbo, prilagojeno posledicam, za katerimi trpi. Po mnenju pritožnika v postopku v glavni stvari se neobstoj prihodnjih tveganj za to, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo deležen trpinčenja, ne bi smel upoštevati pri presoji njegove pravice do tega, da se mu prizna subsidiarna zaščita.
20. Predložitveno sodišče meni, da to vprašanje še ni bilo natančno obravnavano ne v sodni praksi Sodišča ne v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.
21. V teh okoliščinah je Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali člen 2(e) v povezavi s členom 15(b) Direktive 2004/83 vključuje utemeljeno tveganje, da pritožnik, če bi se vrnil v izvorno državo, utrpi resno škodo v zvezi s svojim telesnim ali duševnim zdravjem zaradi prejšnjega mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja, za katero je odgovorna izvorna država?“
IV. Analiza
22. Uvodoma je treba navesti, da ima Sodišče za obravnavo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe na voljo dve možnosti. Sodišče lahko odloča v mejah vprašanja, ki ga postavlja predložitveno sodišče, to je zgolj o razlagi členov 2(e) in 15(b) Direktive 2004/83, lahko pa v svoj odgovor vključi tudi presojo teh določb z vidika določb člena 3 EKČP in člena 14 Konvencije proti mučenju.
23. Na prvem mestu, glede odgovora, osredotočenega izključno na določbe Direktive 2004/83, je treba opozoriti, da povsem dobesedna razlaga člena 15 te direktive, v katerem je izčrpno opredeljena resna škoda, s področja uporabe subsidiarne zaščite izključuje neobstoj primerne nege za zdravljenje bolezni v izvorni državi, v katero bi morala biti vrnjena zadevna oseba.
24. Besedilo člena 15(b) navedene direktive je namreč jasno. To besedilo omogoča priznanje subsidiarne zaščite samo v primeru tveganja resne škode zaradi mučenja ali nehumanega ali poniževanega ravnanja ali kazni, ki bi jim bil prosilec izpostavljen v prihodnosti, če bi se vrnil v izvorno državo.
25. Poleg tega je Sodišče razsodilo, da tri vrste resne škode, opredeljene v členu 15 Direktive 2004/83, pomenijo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi se štelo, da je oseba upravičena do subsidiarne zaščite, kadar v skladu s členom 2(e) te direktive obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi prosilec po vrnitvi v izvorno državo utemeljeno tvegal, da utrpi tako škodo.(6)
26. V obravnavanem primeru ta razlaga pomeni, da MP ne more trditi, da je upravičen do subsidiarne zaščite, ker ni sporno, da v primeru vrnitve v izvorno državo ne tvega več izpostavljenosti dejanjem mučenja, čeprav zaradi pomanjkljivosti zdravstvenega sistema verjetno ne bo mogel dobiti potrebnega zdravljenja za posttravmatsko stresno motnjo, za katero trpi, in čeprav obstaja tveganje, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo poskusil storiti samomor.
27. V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da verjetnost poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu, ni zajeta s členom 15 Direktive 2004/83. V členu 15(b) te direktive je resna škoda, ki lahko državljanu tretje države nastane v njegovi izvorni državi, opredeljena kot mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje.(7)
28. V skladu s to sodno prakso iz razlage člena 6 navedene direktive izhaja, da mora biti resna škoda, o kateri je govora, povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.(8)
29. Naj spomnim, da čeprav v nekaterih posebnih okoliščinah trpljenje zaradi bolezni lahko pomeni nehumano ali poniževalno ravnanje,(9) to ne spremeni dejstva, da v tem primeru ni izpolnjeno eno od bistvenih meril za priznanje subsidiarne zaščite, to je opredelitev povzročitelja škode, pred katerim je treba zagotoviti zaščito.
30. Da bi bilo osebo mogoče šteti za upravičeno do subsidiarne zaščite, namreč ni dovolj dokazati, da bi ob vrnitvi v izvorno državo tvegala izpostavljenost nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju. Dokazati je treba še, da to tveganje izvira iz dejavnikov, za katere so neposredno ali posredno, toda še vedno namerno odgovorni javni organi te države, bodisi ker grožnje, ki osebno pretijo zadevni osebi, ustvarjajo organi države, katere državljan je, oziroma jih ti organi dopuščajo bodisi ker te grožnje ustvarjajo neodvisne skupine, proti katerim navedeni organi svojim državljanom ne morejo zagotavljati učinkovite zaščite.
31. V primeru posameznika, katerega zdravstveno stanje zahteva zdravstveno oskrbo in ki v izvorni državi ne bi mogel dobiti ustreznega zdravljenja, pa nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil lahko izpostavljen v primeru vrnitve v to državo, ne izvira iz dejanja ali namerne opustitve javnih organov ali neodvisnih organizacij države in ni usmerjeno proti določeni osebi.
32. Tu dejansko ni izpolnjeno eno od bistvenih meril za priznanje subsidiarne zaščite, in sicer neposredna ali posredna odgovornost javnih organov izvorne države za povzročitev resne škode, pred katero je treba zagotoviti zaščito.
33. Zato v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, zaščita, ki bi jo nudila država članica, ne bi ustrezala potrebi po mednarodni zaščiti v smislu člena 2(e) Direktive 2004/83 in torej ne mogla spadati v okvir skupnega evropskega azilnega sistema.
34. Iz tega sledi, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države z duševno boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite,(10) čeprav je bolezen, za katero trpi prosilec, posledica dejanj mučenja, katerih žrtev je bil v preteklosti v izvorni državi.
35. Tako nikakor ni mogoče šteti – kot predlagata pritožnik v postopku v glavni stvari in Republika Poljska – da lahko edina razlika v primerjavi z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 18. decembra 2014, M'Bodj(11), in sicer ta, da so bolezenske težave MP posledice dejanj mučenja, katerih žrtev je bil v preteklosti v izvorni državi, ne pa bolezni, ki bi nastopila naravno, ublaži pogoje za priznanje subsidiarne zaščite, kot so razvidni iz določb Direktive 2004/83 in kot jih je Sodišče že razložilo(12).
36. Zato je treba Sodišču predlagati, naj razsodi, da opredelitev v členih 2(e) v povezavi s členom 15(b) Direktive 2004/83 ne vključuje utemeljenega tveganja, da bi prosilec, če bi bil vrnjen v izvorno državo, utrpel resno škodo v zvezi s svojim telesnim in duševnim zdravjem zaradi mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja, ki ga je bil deležen v preteklosti in za katero je odgovorna izvorna država.
37. Na drugem mestu, če bi Sodišče želelo zagotoviti celovitejši odgovor, ki bi omogočal razumevanje določb Direktive 2004/83 v povezavi s členom 3 EKČP in členom 14(1) Konvencije proti mučenju, bi bilo treba podati ugotovitve, ki sledijo.
38. Prvič, v zvezi s členom 3 EKČP sodna praksa že vsebuje pomembne napotke.
39. Najprej je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da je temeljna pravica, ki je zagotovljena s členom 3 EKČP, del splošnih načel prava Unije, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče, in da je treba pri razlagi obsega te pravice v pravnem redu Unije upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, saj člen 15(b) Direktive 2004/83 v bistvu ustreza členu 3 EKČP.(13)
40. Vendar je Sodišče razsodilo, da je iz uvodnih izjav 5, 6, 9 in 24 Direktive 2004/83 razvidno, da čeprav poskuša ta direktiva prek subsidiarne zaščite dopolniti zaščito beguncev, določeno v Ženevski konvenciji, in sicer z opredelitvijo oseb, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito, njeno področje uporabe ne zajema oseb, ki jim je prebivanje na ozemlju držav članic dovoljeno iz drugih razlogov, to je razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti. Obveznost razlage člena 15(b) Direktive 2004/83 ob upoštevanju člena 3 EKČP, ki je po vsebini enak, te razlage ne more omajati.(14)
41. Vseeno je bilo razsojeno tudi,(15) da lahko razlaga člena 15 Direktive 2004/83 z vidika člena 3 EKČP omogoči priznanje subsidiarne zaščite, vendar le v izjemnih primerih in kadar prevladajo humanitarni razlogi proti odstranitvi, v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.(16)
42. Navedeno sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da okoliščina, da državljana tretje države s težko boleznijo v zelo izjemnih primerih ni mogoče odstraniti v državo, v kateri ustrezno zdravljenje njegove bolezni ni na voljo, ne pomeni nujno, da je treba zadevni osebi dovoliti prebivanje v državi pogodbenici.(17)
43. To sodno prakso bi bilo mogoče prenesti na primer iz postopka v glavni stvari, kar bi pomenilo, da države članice ne bi bile dolžne samodejno priznavati subsidiarne zaščite osebam z boleznimi, ki so se razvile zaradi dejanj mučenja, katerih žrtve so bile v preteklosti v izvorni državi. Ni namreč mogoče šteti, da primer MP ustreza izjemnemu primeru, v katerem prevladajo humanitarni razlogi.
44. V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi pomanjkljivost zdravstvenega sistema sama po sebi pomenila kršitev določb člena 3 EKČP. Toda če bi ta pomanjkljivost pripeljala do poslabšanja zdravstvenega stanja zadevne osebe, potem bi lahko šlo za kršitev te določbe. Presoja obstoja take kršitve je naloga izključno nacionalnega sodišča, čeprav se ob upoštevanju posttravmatske stresne motnje, za katero trpi MP, in tveganja za samomor, s katerim bi se ta srečeval v primeru vrnitve v izvorno državo, zdi verjetno, da obravnavani primer spada v okvir take možnosti. Poleg tega sta prvostopenjsko in pritožbeno nacionalno sodišče ugotovili kršitev teh določb, iz listin iz spisa pa je razvidno – in to ni bilo zanikano – da MP ne bo vrnjen v izvorno državo.
45. Poleg tega moram spomniti, da je treba sistem subsidiarne zaščite ločiti od ugotovitev, ki usmerjajo zadevo v glavni stvari, v kateri ni sporno, da prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo ne tvega več izpostavljenosti dejanjem mučenja.
46. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da bi bilo v nasprotju s splošno sistematiko in cilji Direktive 2004/83, če bi se obliki zaščite, ki ju določa, uporabili za državljane tretjih držav, ki so v položajih, ki nimajo nobene zveze s samo logiko te mednarodne zaščite.(18)
47. Zaradi že navedenih ugotovitev glede razlage členov 2(e) in 15(b) te direktive bi namreč, če bi se prosilcu priznala mednarodna zaščita, šlo za drugo vrsto zaščite, v skladu z izrazom iz člena 2(g), in fine, navedene direktive. Ta zaščita bi se priznala iz drugega razloga, ki bi izhajal iz diskrecijske odločitve in sočutja ali bi ga narekovala humanitarnost, ki bi med drugim temeljila na spoštovanju člena 3 EKČP.
48. Zakonodajalec pa je položaje, ki temeljijo na humanitarnih razlogih, v skladu z uvodno izjavo 9 Direktive 2004/83 očitno želel izključiti z njenega področja uporabe.(19)
49. Iz navedenega torej izhaja, da povezana razlaga določb Direktive 2004/83 in člena 3 EKČP državam članicam ne preprečuje, da s področja uporabe subsidiarne zaščite izključijo osebe, ki so v položaju, kakršen je položaj MP, ki trpijo za posledicami dejanj mučenja, katerih žrtve so bile v preteklosti, toda ki v primeru vrnitve v izvorno državo ne tvegajo več izpostavljenosti takemu ravnanju, čeprav se nagibajo k tveganju za samomor in zagotovo ne bodo mogle dobiti primernega zdravljenja za oskrbo svojih bolezni. V teh okoliščinah je naloga izključno nacionalnega sodišča, da glede na elemente, s katerimi razpolaga, presodi obstoj kršitve člena 3 EKČP.
50. Drugič, glede člena 14 Konvencije proti mučenju moram takoj spomniti, da so bili določbe Direktive 2004/83 in druga besedila, na katerih temelji skupni evropski azilni sistem, sprejeti za pomoč pristojnim organom držav članic pri uporabi Ženevske konvencije in drugih upoštevnih mednarodnih pogodb s tega področja v skladu s členom 78(1) PDEU.(20) Zato je treba določbe te direktive razlagati ob upoštevanju splošne sistematike in namena teh besedil.(21)
51. Vendar mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso uporaba prava Unije neodvisna od uporabe mednarodnega humanitarnega prava.(22) Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče razsodilo, da imata mednarodno humanitarno pravo in sistem subsidiarne zaščite, urejen z Direktivo 2004/83, različne cilje in uvajata jasno razmejena mehanizma zaščite.(23)
52. Posledično ugotavljam, da Direktiva 2004/83 ne vsebuje nobene določbe, ki bi bila bolj ali manj podobna določbam člena 14(1) Konvencije proti mučenju, na podlagi katerega morajo države pogodbenice predvideti postopke in sredstva, ki žrtvam dejanj mučenja omogočajo popravo krivice.
53. Samo v tem obsegu bi se torej Sodišče morda lahko vprašalo, ali bi kršitev člena 14 Konvencije proti mučenju s strani tretje države, katere državljan je prosilec, lahko vplivala na obveznosti držav članic Unije glede priznavanja subsidiarne zaščite, ki izhajajo iz Direktive 2004/83, ki omogoča zaščito posameznikov pred vsakršno resno škodo.
54. Iz jezikovne razlage člena 14(1) Konvencije proti mučenju namreč izhaja, da mora načeloma tista država, ki je odgovorna za dejanja mučenja, storjena na njenem ozemlju, predvideti sredstva in postopke, ki zadevnim osebam omogočajo popravo krivice ali čim popolnejšo rehabilitacijo.(24)
55. Celovito branje določb te konvencije dejansko potrjuje to jezikovno razlago, ker so njen člen 13 in naslednji v bistvu naslovljeni na državo, ki je odgovorna za kršitev.(25) V tem obsegu se je treba vprašati, ali bi, če Šrilanka ne bi spoštovala obveznosti, ki izhajajo iz Konvencije proti mučenju, katere pogodbenica je, to lahko razširilo obveznosti držav članic glede subsidiarne zaščite.
56. Ali bi lahko kršitev Konvencije proti mučenju s strani države, ki ni članica Unije, posameznikom omogočala sklicevanje na pravico do subsidiarne zaščite v Evropski uniji? Ali bi bilo to kršitev mogoče razlagati kot dokaz, da v primeru vrnitve zadevne osebe v izvorno državo obstaja tveganje nehumanega in poniževalnega ravnanja? Ali bi bilo neobstoj postopka v izvorni državi, ki bi omogočal popravo krivice, mogoče šteti za tveganje resne škode? To so vprašanja, o katerih bi se lahko želelo izreči Sodišče.
57. Nekatere države bi se lahko strinjale s prevzemom obveznosti, uvedenih s Konvencijo proti mučenju, tudi če niso odgovorne za zadevna dejanja mučenja. Taka univerzalna pristojnost je dovoljena na kazenskem področju za pregon storilcev dejanj mučenja in sojenje tem storilcem. S tem besedilom se namreč dopušča, da je edina povezava med državo sodišča in storitvijo kaznivega dejanja navzočnost domnevnega storilca dejanj mučenja na ozemlju te države, ki mora tega domnevnega storilca bodisi izročiti bodisi kazensko preganjati in mu soditi.(26) Ni pa običajno, da bi se ta univerzalna pristojnost priznavala na področju civilne odgovornosti in pravice žrtev škodnih dejanj do odškodnine.(27) Edina zahtevana povezava med kaznivim dejanjem in državo bi bila v tem okviru navzočnost žrtve dejanj mučenja, storjenih v tujini, na ozemlju države, ki bo prevzela odškodninski zahtevek. Če bi Sodišče sprejelo to razširitev sodne pristojnosti držav pogodbenic Konvencije proti mučenju,(28) bi to žrtvam dejanj mučenja omogočilo, da učinkovito uveljavljajo svoje pravice do odškodnine in v celoti izrazijo jus cogens(29), s čimer bi se okrepil boj proti mučenju na mednarodni ravni.(30)
58. Samo v tem obsegu bi bilo mogoče dopustiti, da bi se člen 14(1) Konvencije proti mučenju uporabil v primeru, obravnavanem v postopku v glavni stvari, kot da omogoča razširitev obveznosti držav članic glede subsidiarne zaščite. Vendar bi priznanje take univerzalne sodne pristojnosti preseglo to, kar je bilo že priznano v sodni praksi Unije, in primer, obravnavan v postopku v glavni stvari, se ne zdi najboljša priložnost za ta korak, ker uporabo člena 14(1) Konvencije proti mučenju preprečujeta dva elementa.
59. Prvič, iz nobene listine iz spisa ni razvidno, da bi Šrilanka namerno kršila obveznosti, ki izhajajo iz člena 14(1) Konvencije proti mučenju, v zvezi z MP, če bi bil ta vrnjen v to državo. Dejansko iz zgoraj navedenega izhaja, da MP v zvezi s Šrilanko ne more utemeljeno zatrjevati nobene namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe in da torej ne bi moglo biti tveganja resne škode, kot so njene vrste naštete v določbah člena 15 Direktive 2004/83, da bi bilo mogoče priznati subsidiarno zaščito, in to čeprav pomanjkljivost zdravstvenega sistema ni sporna. Zato ni mogoče a priori priznati, da Šrilanka krši obveznosti do MP, ki izhajajo iz Konvencije proti mučenju.
60. Drugič, za priznanje pravice do odškodnine je potrebno še, da je bila vložena pritožba ali tožba. Oseba, ki trdi, da je žrtev dejanj mučenja, mora namreč začeti postopek, da bi dosegla popravo krivice ali da bi bila deležna ustreznih pogojev, ki bi ji omogočili čim popolnejšo rehabilitacijo, v skladu s samimi določbami člena 14(1) Konvencije proti mučenju. Vendar v obravnavanem primeru pritožnik v postopku v glavni stvari ne dokazuje in niti ne trdi, da je vložil zahtevek, da bi pridobil odškodnino ali sredstva za rehabilitacijo, bodisi pri šrilanških organih bodisi pri organih države članice, če bi se zadnji lahko izrekli za pristojne. Iz nobene listine iz spisa ni razvidno, da je MP začel kakršen koli postopek na podlagi določb člena 14(1) Konvencije proti mučenju.
61. Zato in hipotetično bi bil edini način za vključitev primera, obravnavanega v postopku v glavni stvari, na področje uporabe teh določb ta, da bi se štelo, da na eni strani iz pomanjkljivosti šrilanškega zdravstvenega sistema izhaja namerna kršitev obveznosti do MP, ki jih ima ta država na podlagi člena 14(1) Konvencije proti mučenju, in da je na drugi strani vložitev prošnje za subsidiarno zaščito v državi članici Unije enaka vložitvi zahtevka za pravico do odškodnine ali za sredstva, potrebna za čim popolnejšo rehabilitacijo.
62. Vendar se zdi, da se s to razlago pretirano razširja področje uporabe tako določb Direktive 2004/83 kot določb člena 14(1) Konvencije proti mučenju.
63. Poleg tega je treba nujno pretehtati praktične posledice tako široke razlage. Če bi ta vsaki osebi, ki je bila v preteklosti deležna trpinčenja, omogočala pravico do subsidiarne zaščite – in to medtem ko v njeni izvorni državi ne bi bili predvideni sredstva in postopki, ki bi omogočali povrnitev škode žrtvam ali njihovo rehabilitacijo, vključno z uvedbo zadovoljivega zdravstvenega sistema – bi to občutno povečalo obveznosti držav članic glede subsidiarne zaščite in povzročilo tako procesne kot materialne težave. Taka razlaga bi močno presegala to, kar je želel zakonodajalec Unije, ko je sprejemal Direktivo 2004/83 in skupni evropski azilni sistem, ter bi lahko pripeljala do zvišanja števila prošenj za mednarodno zaščito, pa tudi do težav pri prenehanju teh sistemov zaščite v skladu s členom 16 Direktive 2004/83 v primeru posttravmatske stresne motnje ali tveganja za samomor. Poleg tega se sodna praksa Sodišča uporablja brez poseganja v diskrecijsko pravico držav članic, da iz humanitarnih razlogov dovolijo prebivanje oseb s takimi bolezenskimi stanji.
64. Iz navedenega izhaja, da je treba Sodišču predlagati, naj razsodi, da določbe člena 14(1) Konvencije proti mučenju ne nasprotujejo temu, da se subsidiarna zaščita ne prizna prosilcu, ki je v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.
65. Posledično je treba Sodišču predlagati, naj razsodi, da opredelitev v členu 2(e) v povezavi s členom 15(b) Direktive 2004/83 ne vključuje utemeljenega tveganja, da bi prosilec, če bi bil vrnjen v izvorno državo, utrpel resno škodo v zvezi s svojim telesnim in duševnim zdravjem zaradi mučenja, katerega žrtev je bil v preteklosti in za katero je odgovorna izvorna država, ne da bi temu nasprotovala člen 3 EKČP in člen 14(1) Konvencije proti mučenju.
V. Predlog
66. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Supreme Court of the United Kingdom (vrhovno sodišče Združenega kraljestva), odgovori:
Opredelitev v členu 2(e) v povezavi s členom 15(b) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite ne vključuje utemeljenega tveganja, da bi prosilec, če bi bil vrnjen v izvorno državo, utrpel resno škodo v zvezi s svojim telesnim in duševnim zdravjem zaradi mučenja ali nehumanega ali poniževalnega ravnanja, ki ga je bil deležen v preteklosti in za katero je odgovorna izvorna država.