Language of document : ECLI:EU:C:2010:136

Zadeva C-1/09

Centre d’exportation du livre français (CELF)

in

Ministre de la Culture et de la Communication

proti

Société internationale de diffusion et d’édition (SIDE)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d'État (Francija))

„Državne pomoči – Člen 88(3) ES – Nezakonite pomoči, za katere je bila ugotovljena združljivost s skupnim trgom – Razglasitev ničnosti odločbe Komisije – Nacionalna sodišča – Zahtevek za povračilo nezakonito izvršenih pomoči – Prekinitev postopka do sprejetja nove odločbe Komisije – Izjemne okoliščine, zaradi katerih se lahko omeji obveznost povračila“

Povzetek sodbe

1.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena ob kršitvi postopkovnih pravil iz člena 88(3) ES – Odločba Komisije, s katero je bila pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom – Razglasitev ničnosti te odločbe s strani sodišča Skupnosti

(člen 88(3) ES)

2.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Spoštovanje pravil Skupnosti – Vloga nacionalnih sodišč

(člen 88(3) ES)

3.        Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, dodeljena ob kršitvi postopkovnih pravil iz člena 88(3) ES – Morebitna legitimna pričakovanja prejemnikov pomoči – Neobstoj, razen v izjemnih okoliščinah

(člen 88(3) ES)

1.        Nacionalno sodišče, ki na podlagi člena 88(3) ES odloča o zahtevku za povračilo nezakonite državne pomoči, ne sme odložiti sprejetja odločbe o tem zahtevku, dokler se Komisija ne izreče o združljivosti pomoči s skupnim trgom, potem ko je bila predhodna pozitivna odločba razglašena za nično.  

Člen 88(3) ES nacionalnim sodiščem poverja nalogo, da varujejo pravice posameznikov do sprejetja dokončne odločitve Komisije, če državni organi morda ne spoštujejo prepovedi, določene s to določbo.  

Cilj naloge nacionalnih sodišč je zato sprejetje ukrepov, primernih za odpravo nezakonitosti izvrševanja pomoči, da upravičenci – dokler ne bi bila sprejeta dokončna odločitev Komisije – ne bi še naprej prosto razpolagali s temi pomočmi.  

Odločba o prekinitvi postopka ima de facto enak učinek kot odločba o zavrnitvi zahtevka za zaščitne ukrepe. Pripelje namreč do tega, da pred sprejetjem odločbe Komisije ne sme biti izdana nobena odločba o utemeljenosti tega zahtevka. Pomeni, da ugodnost od pomoči med trajanjem prepovedi izvrševanja ostane veljavna, kar ni v skladu s ciljem samega člena 88(3) ES in tej določbi odvzame njen polni učinek.  

Glede na to nacionalno sodišče ne more prekiniti odločanja, ne da bi s tem členu 88(3) ES odvzelo njegov polni učinek in tako kršilo načelo učinkovitosti nacionalnih postopkov, ki jih je treba uporabiti.  

Razglasitev ničnosti prve pozitivne odločbe Komisije s strani sodišča Skupnosti ne more upravičiti drugačne rešitve, do katere bi lahko prišlo zaradi preudarka, da lahko Komisija pomoči v takem primeru pozneje znova razglasi za združljive s skupnim trgom. Cilj člena 88(3) ES namreč jasno izhaja iz razmišljanj, v skladu s katerimi do sprejetja nove odločbe Komisije ni mogoče domnevati pozitivne vsebine te odločbe.  

(Glej točke 26, od 30 do 34, 40 in točko 1 izreka.)

2.        Nacionalno sodišče, ki na podlagi člena 88(3) ES odloča o zahtevku za povračilo nezakonite državne pomoči, mora sprejeti zaščitne ukrepe samo, kadar so izpolnjeni pogoji, ki take ukrepe upravičujejo, namreč kadar opredelitev državnih pomoči ni dvomljiva, kadar so pomoči pravkar izvrševane ali so bile izvršene in kadar niso ugotovljene nobene izjemne okoliščine, zaradi katerih bi bila zahteva po vračilu neprimerna. Če ti pogoji niso izpolnjeni, mora nacionalno sodišče zavrniti zahtevek. Kadar odloča o zahtevku, lahko odredi vračilo pomoči skupaj z obrestmi ali pa na primer odredi prenos sredstev na zamrznjen račun, tako da prejemnik z njimi ne more več razpolagati, ne da bi to vplivalo na plačilo obresti za obdobje med predčasno izvedbo pomoči in njihovim vplačilom na zamrznjen račun. Nasprotno, obveznost „standstill“ iz člena 88(3) ES z zgolj obsodbo na plačilo obresti na zneske, ki so ostali na računih podjetij, na tej stopnji ne bi bila spoštovana. Nikakor ni nujno, da bi podjetje, ki je protipravno prejelo državno pomoč, lahko – če ne bi prejelo pomoči – pod običajnimi tržnimi pogoji prejelo posojilo v enakem znesku pri finančni instituciji in tako razpolagalo s tem zneskom pred sprejetjem odločbe Komisije.  

(Glej točke od 36 do 38.)

3.        Sprejetje treh odločb Komisije, s katerimi je bila pomoč razglašena za združljivo s skupnim trgom in ki jih je sodišče Skupnosti razglasilo za nične, ne pomenijo izjemne okoliščine, na podlagi katere je mogoče utemeljiti omejitev obveznosti upravičenca, da vrne to pomoč, če je bila ta izvršena ob kršitvi člena 88(3) ES.

Manj običajno zaporedje treh razglasitev ničnosti a priori pokaže na težavnost zadeve in zdi se – daleč od tega, da bi zaradi njega nastalo legitimno pričakovanje – da bi lahko upravičencu vzbudilo dvom o združljivosti sporne pomoči.  

Gotovo bi bilo mogoče sprejeti, da zaporedje treh tožb, ki pripelje do treh razglasitev ničnosti, predstavlja redek položaj. Take okoliščine pa so lahko kljub temu del normalnega delovanja pravosodnega sistema, ki pravnim subjektom, ki menijo, da trpijo zaradi posledic nezakonitosti pomoči, daje možnost, da vložijo tožbe za razglasitev ničnosti zaporednih odločb, ki so po njihovem mnenju vzrok za ta položaj.  

(Glej točke 51, 52, 55 in točko 2 izreka.)