Zadeva T-55/08

Union des associations européennes de football (UEFA)

proti

Evropski komisiji

„Razširjanje televizijskih programov – Člen 3a Direktive 89/552/EGS – Ukrepi, ki jih je Združeno kraljestvo sprejelo v zvezi z dogodki velikega družbenega pomena za to državo članico – Evropsko prvenstvo v nogometu – Sklep, ki ukrepe razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Obrazložitev – Člena 49 ES in 86 ES – Lastninska pravica“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Neposredna zadevnost – Sklep Komisije, ki nacionalne ukrepe, sprejete na podlagi člena 3a Direktive 89/552, razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Neobstoj diskrecijske pravice držav članic – Tožba prvotnega imetnika pravic do televizijskega prenosa dogodka iz navedenega sklepa – Neposredna zadevnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a; Sklep Komisije 2007/730)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost, da osebo splošni akt posamično zadeva – Pogoji – Sklep Komisije, ki nacionalne ukrepe, sprejete na podlagi člena 3a Direktive 89/552, razglaša za združljive s pravom Skupnosti – Tožba prvotnega imetnika pravic do televizijskega prenosa dogodka iz navedenega sklepa – Tožeča stranka, ki jo je mogoče identificirati ob sprejetju navedenega sklepa – Tožeča stranka, ki jo akt posamično zadeva

(člen 263, četrti odstavek, PDEU; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a; Sklep Komisije 2007/730)

3.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Možnost, da države članice določijo omejitve izvrševanja temeljnih svoboščin, zagotovljenih s pravom Unije – Upravičenost – Zagotavljanje pravice do obveščenosti

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodni izjavi 18 in 21; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1))

4.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Dogodki velikega pomena

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodna izjava 18; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a)

5.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Nacionalni postopki za določitev dogodkov velikega družbenega pomena

(Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1))

6.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/36, uvodna izjava 21; Direktiva Sveta 89/552, člen 3a(1) in (2))

7.      Svoboda opravljanja storitev – Dejavnosti razširjanja televizijskih programov – Direktiva 89/552 – Omejitve, ki jih določi država članica, ki so upravičene z nujnimi razlogi v splošnem interesu in so skladne z načelom sorazmernosti – Posredni učinki na konkurenco

8.      Svoboda opravljanja storitev – Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Upravičitev z nujnimi razlogi v splošnem interesu – Presoja glede na splošna pravna načela – Nedopustnost ukrepov, ki niso v skladu s temeljnimi pravicami

(člena 46 ES in 55 ES)

1.      Mehanizem medsebojnega priznavanja iz člena 3a(3) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, ki je bil sprožen s sklepom Komisije, ki ukrepe, ki jih je država članica sprejela na podlagi člena 3a(1) navedene direktive, razglaša za združljive s pravom Skupnosti, ustvarja obveznost za države članice, da zavarujejo pravne posledice teh ukrepov. Države članice morajo zlasti zagotoviti, da izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo spoštujejo pogoje zadevne države članice za televizijski prenos dogodkov velikega družbenega pomena, uvrščenih na seznam, priložen k navedenemu sklepu, kakor jih je zadevna država članica opredelila v ukrepih, ki jih je sprejela in ki so bili objavljeni v Uradnem listu Evropske unije. Vendar obveznost, da se doseže ta rezultat, neposredno vpliva na pravni položaj izdajateljev televizijskih programov pod sodno pristojnostjo drugih držav članic – in ne države članice, ki je sprejela te ukrepe – ki želijo kupiti pravice za prenos v navedeni državi članici, ki so prvotno pripadale prireditelju dogodka. Tak sklep ima torej neposredne učinke na pravni položaj prirediteljev takih dogodkov glede pravic, ki so jim prvotno pripadale, in državam članicam ne dopušča nobene diskrecijske pravice glede želenih rezultatov, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na skupnostni ureditvi, neodvisno od vsebine posameznih mehanizmov, ki bi jih nacionalni organi vzpostavili za dosego tega rezultata. Te prireditelje zato tak sklep neposredno zadeva.

(Glej točke od 32 do 35.)

2.      Osebe, ki niso naslovniki sklepa, lahko trdijo, da jih sklep posamično zadeva le, če nanje vpliva zaradi njihovih posebnih značilnosti ali dejanskih okoliščin, na podlagi katerih se razlikujejo od vseh preostalih oseb, in jih zato posamično opredeli na enak način, kot bi posamično opredelil naslovnika takega sklepa.

Ne glede na pravno naravo in izvor pravic za prenos končnice Evropskega prvenstva v nogometu (EURO) pa ta predstavlja dogodek v smislu uvodne izjave 21 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, ker ga vnaprej organizira prireditelj, zakonito pooblaščen za prodajo teh pravic, in ker je bil položaj takšen tudi ob sprejetju Sklepa Komisije 2007/730 o združljivosti ukrepov, ki jih sprejme Združeno kraljestvo v skladu s členom 3a(1) Direktive Sveta 89/552. Ker je bilo mogoče navedenega prireditelja EURA identificirati ob sprejetju tega sklepa, ga ta posamično zadeva.

(Glej točke od 36 do 38.)

3.      Člen 3a(1) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov je vzpostavil možnost, da lahko iz nujnih razlogov v splošnem interesu države članice na audiovizualnem področju omejijo izvajanje temeljnih svoboščin, ki jih določa primarno pravo Skupnosti.

Svoboda izražanja, kot jo varuje člen 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah, spada med temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Skupnosti, in pomeni nujni razlog v splošnem interesu, ki upravičuje take omejitve. Poleg tega svoboda izražanja v skladu z odstavkom 1 tega člena obsega tudi svobodo sprejemanja obvestil.

Vendar kot izhaja iz uvodne izjave 18 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, je namen ukrepov, predvidenih s členom 3a zadnjenavedene direktive, zavarovati pravico do obveščenosti in širši javnosti zagotoviti dostop do televizijskega spremljanja nacionalnih in nenacionalnih dogodkov velikega družbenega pomena. V skladu z uvodno izjavo 21 Direktive 97/36 ima dogodek velik družbeni pomen, če je izjemen, je predmet zanimanja širše javnosti v Evropski uniji ali v neki državi članici ali v pomembnem sestavnem delu neke države članice in ga vnaprej organizira prireditelj, ki je pooblaščen prodajati pravice, ki iz takšne prireditve izhajajo.

Zato so ukrepi, predvideni s členom 3a(1) Direktive 89/552, upravičeni z nujnimi razlogi v splošnem interesu, ker se nanašajo na dogodke velikega družbenega pomena. Ti ukrepi morajo biti tudi primerni za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti okvirov, ki so nujno potrebni za njegovo uresničitev.

(Glej točke 44 in od 47 do 50.)

4.      Člen 3a Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov, na katerega se nanaša uvodna izjava 18 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, ne usklajuje posebnih dogodkov, za katere lahko države članice štejejo, da so velikega družbenega pomena. Iz tega izhaja, da uvodne izjave 18 Direktive 97/36 ni mogoče razumeti, kot da je vključitev končnice Evropskega prvenstva v nogometu (EURO) na nacionalni seznam dogodkov velikega družbenega pomena avtomatično združljiva s pravom Skupnosti. Te uvodne izjave a fortiori ni mogoče razumeti, kot da je EURO kot celoto vsekakor mogoče upravičeno vključiti na tak seznam, ne glede na zanimanje za to tekmovanje v zadevni državi članici.

Čeprav ni uskladitve posebnih dogodkov, za katere lahko država članica šteje, da so velikega družbenega pomena, omemba EURA v uvodni izjavi 18 Direktive 97/36 pomeni, da Komisija ne more šteti, da je vključitev tega tekmovanja na seznam dogodkov v nasprotju s pravom Skupnosti, ker ji zadevna država članica ni sporočila posebnih razlogov, zaradi katerih naj bi šlo za dogodek velikega družbenega pomena. Vendar pa je mogoče morebitni sklep Komisije – da je vključitev EURA v celoti na seznam dogodkov velikega družbenega pomena za državo članico združljiva s pravom Skupnosti, ker je to tekmovanje po njegovi naravi mogoče upravičeno šteti za en sam dogodek – izpodbijati na podlagi posebnih dokazov, ki kažejo, da „manj zanimive“ tekme niso tako družbeno pomembne za to državo.

(Glej točke 51, 52 in 120.)

5.      Postopki, ki jih države članice v skladu s členom 3a(1) Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov uvedejo za sprejetje seznama dogodkov velikega družbenega pomena, morajo biti jasni in pregledni, v smislu, da morajo temeljiti na zadevnim osebam vnaprej znanih objektivnih merilih, tako da se prepreči arbitrarno izvajanje diskrecijske pravice držav članic za določitev posebnih dogodkov, ki se naj vključijo na njihov seznam. Čeprav je res, da vključitev dogodka na seznam v skladu z navedenim členom 3a zahteva, da je ta velikega družbenega pomena, pa je predhodna določitev posebnih meril, ob upoštevanju katerih se ocenjuje ta pomen, bistvena za to, da so nacionalne odločitve sprejete pregledno in v okvirih diskrecijske pravice, ki je glede tega na voljo nacionalnim organom. Zahteva po jasnosti in preglednosti postopka prav tako pomeni, da so v zadevnih določbah navedeni organ, pristojen za pripravo seznama dogodkov, in pogoji, pod katerimi lahko zainteresirane osebe podajo svoja stališča.

Toda člen 3a(1) od držav članic ne zahteva, da predvidijo posebne postopke za določitev skupin, v katere lahko razvrstijo dogodke velikega družbenega pomena. Obstoj zgolj enega postopka za sestavo celotnega seznama zato ne more izpodbiti jasnosti in preglednosti postopka.

(Glej točke 90, 91 in 100.)

6.      S tem, da člen 3a Direktive 89/552 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju dejavnosti razširjanja televizijskih programov določa, da države članice opredelijo dogodke velikega družbenega pomena tako, kot je določeno v uvodni izjavi 21 Direktive 97/36, ki spreminja Direktivo 89/552, je državam članicam v zvezi s tem dana široka diskrecijska pravica.

Kadar je dogodek velikega družbenega pomena za državo članico, Komisija ne krši načela enakega obravnavanja, če v okviru nadzora, ki ga opravi na podlagi člena 3a(2) Direktive 89/552, ne nasprotuje vključitvi tega dogodka na seznam, ki ga je sestavila zadevna država članica, ker vanj ni vključen neki drugi dogodek, ki je morebiti za to družbo pomembnejši.

Kar namreč zadeva izbiro med več konkretnimi dogodki velikega družbenega pomena v smislu Direktive 97/36, državam članicam ne bi smelo biti neposredno ali posredno naloženo, da na svoje sezname vključijo druge dogodke kot tiste, ki so jih za to izbrale, in da naj od pravil Pogodbe odstopajo bolj, kot želijo.

(Glej točke 119, 194 in 195.)

7.      Posledice dejstva, da se glede na pomen izključnosti televizijskega prenosa tekem končnice Evropskega prvenstva v nogometu (EURO) za izdajatelje televizijskih programov, ki spadajo v drugo kategorijo, uvedeno z zakonodajo države članice, ti ne zanimajo za nakup pravic za neizključen prenos, posredno izhajajo iz omejitev svobode opravljanja storitev, ki jih povzročajo ukrepi zadevne države članice. Vendar so omejitve svobode opravljanja storitev, ki izhajajo iz vključitve vseh tekem EURA na seznam dogodkov velikega družbenega pomena za navedeno državo članico, upravičene z nujnimi razlogi v splošnem interesu in niso ne neprimerne ne nesorazmerne. Učinkov v zvezi s številom potencialnih konkurentov, ki so neizogibna posledica teh ovir svobode opravljanja storitev, torej ni mogoče šteti, da so v nasprotju s členi Pogodbe o konkurenci. V teh okoliščinah Komisiji ni bilo treba izvesti bolj poglobljene analize, kot je analiza, ki jo je opravila v zvezi s temi posledicami.

(Glej točki 163 in 164.)

8.      Če se država članica sklicuje na določbe, kot sta člena 46 ES in 55 ES, da bi upravičila ureditev, ki bi lahko ovirala uresničevanje svobode opravljanja storitev ali svobode ustanavljanja, je treba to utemeljitev, določeno s pravom Skupnosti, razlagati ob upoštevanju splošnih pravnih načel in zlasti temeljnih pravic. Tako je mogoče tako nacionalno ureditev uvrstiti med izjeme, ki jih določajo te določbe, le, če je v skladu s temeljnimi pravicami, katerih spoštovanje zagotavljajo sodišča Skupnosti. Prav tako ni mogoče sprejeti, da bi bilo mogoče nacionalni ukrep, ki ni v skladu s temeljnimi pravicami, kot je lastninska pravica, uvrstiti med izjeme, priznane na podlagi dejstva, da ustreza nujnim razlogom v splošnem interesu, kot je televizijski dostop javnosti do dogodkov velikega družbenega pomena.

(Glej točko 179.)