Zadeva C‑2/15

DHL Express (Austria) GmbH

proti

Post-Control-KommissioninBundesminister für Verkehr, Innovation und Technologie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgerichtshof)

„Predhodno odločanje – Direktiva 97/67/ES – Člen 9 – Poštne storitve v Evropski uniji – Obveznost prispevka operativnih stroškov regulativnega organa za poštni sektor – Obseg“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 16. novembra 2016

1.        Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga

2.        Svoboda opravljanja storitev – Poštne storitve – Direktiva 97/67 – Pogoji, ki urejajo zagotavljanje poštnih storitev in dostop do poštnega omrežja – Podelitev dovoljenj za zagotavljanje spoštovanja bistvenih zahtev – Možnost pogojevanja podelitve dovoljenja z obveznostjo finančnega prispevka k operativnim stroškom nacionalnega regulativnega organa – Nacionalna zakonodaja, ki vse izvajalce v poštnem sektorju zavezuje, da prispevajo k navedenim stroškom – Dopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 97/67, člen 9(2))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 19.)

2.      Člen 9(2), drugi pododstavek, četrta alinea, Direktive 97/67 o skupnih pravilih za razvoj notranjega trga poštnih storitev v Skupnosti in za izboljšanje kakovosti storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki vsem izvajalcem v poštnem sektorju, vključno s tistimi, ki ne zagotavljajo poštnih storitev, ki sodijo v okvir univerzalne storitve, nalaga obveznost prispevanja k financiranju regulativnega organa, pristojnega za ta sektor.

Iz analize celotne strukture člena 9(2), drugi pododstavek, Direktive 97/67 je namreč razvidno, da je obveznosti iz te določbe – odvisno od tega, za katero obveznost gre – mogoče naložiti samo izvajalcem, ki zagotavljajo univerzalno storitev ali storitev, ki se šteje za takšno, ali pa vsem ponudnikom poštnih storitev.

Na eni strani člen 9(2), tretji pododstavek, te direktive izrecno določa, da je obveznosti in zahteve, ki so navedene v členu 9(2), drugi pododstavek, prva alinea, mogoče naložiti le imenovanim izvajalcem univerzalnih storitev v smislu člena 4 te direktive.

Države članice lahko poleg tega na podlagi člena 9(2), drugi pododstavek, tretja alinea, Direktive 97/67 dodelitev dovoljenja pogojijo z obveznostjo prispevka v kompenzacijski sklad, ki je določen v členu 7(4) te direktive. Ta določba se, glede na njeno besedilo, ne nanaša izrecno na izvajalce univerzalne storitve. Vendar pa je iz člena 7(3) te direktive razvidno, da je možnost držav članic, da vzpostavijo tak sklad, povezana z njihovo možnostjo uvedbe mehanizma za delitev neto stroškov obveznosti univerzalne storitve, če slednje pomenijo nepravično breme za izvajalce. Zlasti je iz uvodne izjave 27 Direktive 2008/6 glede obveznosti izvajalcev poštnih storitev, da prispevajo k financiranju univerzalne storitve, kadar je predviden kompenzacijski sklad, jasno razvidno, da bi morale države članice pri odločitvi o tem, od katerih podjetij se lahko zahteva, da prispevajo v kompenzacijski sklad, preučiti, ali je mogoče storitve, ki jih nudijo takšna podjetja, z vidika uporabnika šteti za storitve, ki sodijo v okvir univerzalne storitve.

Na drugi strani lahko države članice na podlagi člena 9(2), drugi pododstavek, druga alinea, Direktive 97/67 za podelitev dovoljenja naložijo zahteve glede kakovosti, dostopnosti in izvajanja teh storitev. Iz pripravljalnih dokumentov v zvezi z Direktivo 2008/6 izhaja, da je zakonodajalec Unije nameraval odpraviti ne le zadnje ovire k popolnemu odprtju trga za nekatere izvajalce univerzalnih storitev, temveč tudi vse ostale ovire za izvajanje poštnih storitev. Glede na to, da ni navedb o nasprotnem, in ob upoštevanju narave zadevne obveznosti, je torej jasno, da se obveznost iz člena 9(2), drugi pododstavek, druga alinea, Direktive 97/67 lahko nanaša na vse izvajalce poštnih storitev.

Prav tako lahko države članice na podlagi člena 9(2), drugi pododstavek, peta alinea, Direktive 97/67 podelitev dovoljenja pogojujejo s spoštovanjem delovnih pogojev, ki jih določa nacionalna zakonodaja. Vendar pa ozki razlagi te določbe, tako da se nanaša le na izvajalce univerzalnih storitev, ni mogoče pritrditi, saj člen 9(1) te direktive podelitev splošnih dovoljenj, ki se nanašajo na storitve, ki so zunaj okvira univerzalne storitve, pogojuje z izpolnitvijo bistvenih zahtev iz člena 2, točka 19, te direktive, med katerimi so spoštovanje pogojev za zaposlitev, kot so določeni v nacionalni zakonodaji.

Glede posebne obveznosti prispevanja k financiranju regulativnega organa, pristojnega za poštni sektor, ki je določena v členu 9(2), drugi pododstavek, četrta alinea, Direktive 97/67, se dejavnosti, za katere so pristojni nacionalni regulativni organi, nanašajo na celotni poštni sektor in ne samo na storitve, ki sodijo v okvir univerzalne storitve.

Člen 22(1) te direktive namreč določa, da države članice imenujejo enega ali več nacionalnih regulativnih organov za poštni sektor. Odstavek 2 tega člena sicer res določa, da imajo nacionalni regulativni organi posebno nalogo, da zagotovijo upoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, zlasti z vzpostavitvijo postopkov nadzornih in regulativnih postopkov za zagotavljanje univerzalne storitve. Vendar ta določba prav tako določa, da so lahko isti organi zadolženi za zagotavljanje upoštevanja predpisov o konkurenci v celotnem poštnem sektorju.

Glede na to, da je zakonodajalec Unije vlogo in naloge nacionalnih regulativnih organov zasnoval tako, da morajo koristiti vsem udeležencem poštnega sektorja, je torej treba člen 9(2), drugi pododstavek, četrta alinea, Direktive 97/67 razlagati tako, da lahko obveznost prispevanja k financiranju dejavnosti teh organov v zameno velja za vse izvajalce poštnih storitev.

(Glej točke 23, od 24 do 27 in od 29 do 32 ter izrek.)