Združene zadeve T-225/06, T-255/06, T-257/06 in T-309/06
Budějovický Budvar, národní podnik
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijavi besedne in figurativne znamke Skupnosti BUD – Označbe ‚bud‘ – Relativni razlogi za zavrnitev – Člen 8(4) Uredbe (ES) št. 40/94“
Povzetek sodbe
1. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Znak, na podlagi katerega ima njegov imetnik pravico prepovedati uporabo poznejše znamke
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4))
2. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Znak, na podlagi katerega ima njegov imetnik pravico prepovedati uporabo poznejše znamke
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 20(7)(c))
3. Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Preizkus dejanskega stanja po uradni dolžnosti
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(2))
4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu
(Uredba Sveta št. 40/94, člena 8, (1)(b) in (4), ter 43, (2) in (3); Uredba Komisije št. 2868/95, člen 1, pravilo 22)
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4))
6. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Relativni razlogi za zavrnitev – Ugovor imetnika neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu – Znak, na podlagi katerega ima njegov imetnik pravico prepovedati uporabo poznejše znamke
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 8(4))
7. Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Preizkus dejanskega stanja po uradni dolžnosti
(Uredba Sveta št. 40/94, člen 74(1))
1. Odbor za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) – ki je menil, da zaradi razveljavitve registracije označbe porekla BUD, registrirane za pivo pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO), na podlagi Lizbonskega aranžmaja s sodbo francoskega sodišča, ugovora, vloženega zoper figurativni in besedni znak BUD, za katerega se zahteva registracija kot znamke Skupnosti za proizvode iz razredov 16, 21, 25 in 32 oziroma 32, 33, 35, 38, 41 in 42 v smislu Nicejskega aranžmaja, ni mogoče sprejeti na podlagi pravice, ki je „predstavljena kot označba porekla“, vendar v resnici „to ni“, če je zoper navedeno sodbo vložena pritožba, ki ima odložilni učinek – krši člen 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti.
Ker učinki označbe porekla „bud“ v Franciji niso bili dokončno razveljavljeni, bi moral odbor za pritožbe na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 upoštevati ustrezno nacionalno pravo in registracijo na podlagi Lizbonskega aranžmaja, pri čemer ni smel izpodbijati dejstva, da je navedena prejšnja pravica „označba porekla“.
(Glej točke 83, 87 in 90.)
2. Kot izhaja iz pete uvodne izjave Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti, zakonodaja Skupnosti v zvezi z znamkami ne nadomesti zakonov držav članic o znamkah. Na podlagi tega je Sodišče prve stopnje menilo, da veljavnosti nacionalne znamke ni mogoče izpodbijati v okviru postopka za registracijo znamke Skupnosti.
Iz tega izhaja, da sistem, vzpostavljen z Uredbo št. 40/94, temelji na domnevi, da mora Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) upoštevati obstoj prejšnjih pravic, zaščitenih na nacionalni ravni. Tako člen 8(1) v povezavi s členom 8(4) Uredbe št. 40/94 določa, da lahko imetnik drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in je več kot zgolj lokalnega pomena ter velja v državi članici, pod pogoji, določenimi s to uredbo, vloži ugovor zoper registracijo znamke Skupnosti. Prav zaradi zagotavljanja take zaščite je v členu 8(4) Uredbe št. 40/94 sklicevanje na „zakon [...] države članice, ki [...] ureja“ navedeno prejšnjo pravico.
Ker učinki označbe porekla v državi pogodbenici Lizbonskega aranžmaja o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji niso bili dokončno razveljavljeni, mora Urad na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 upoštevati ustrezno nacionalno pravo in registracijo na podlagi Lizbonskega aranžmaja, pri čemer ne sme izpodbijati dejstva, da je navedena prejšnja pravica „označba porekla“.
Odbor za pritožbe je imel na podlagi pravila 20(7)(c) Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti možnost, da ob resnih dvomih glede opredelitve prejšnje pravice za „označbo porekla“ in torej glede zaščite, ki bi ji jo bilo treba dodeliti na podlagi navedenega nacionalnega prava, medtem ko je prav to vprašanje predmet sodnega postopka, prekine postopek z ugovorom do dokončne sodbe v zvezi s tem.
(Glej točke od 88 do 91.)
3. Iz besedila člena 74(2) Uredbe 40/94 o znamki Skupnosti izhaja, da lahko Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znake in modeli) ne upošteva dejstev, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokazov, ki jih stranke niso predložile v ustreznem času. Iz takega besedila izhaja, da je po splošnem pravilu in če ni nasprotne določbe, predložitev dejstev in dokazov strank mogoča tudi po izteku rokov, ki jim je taka predložitev podrejena v skladu z določbami Uredbe št. 40/94, ter da Uradu nič ne prepoveduje, da bi upošteval dejstva in dokaze, ki so tako prepozno navedeni ali predloženi.
(Glej točko 153.)
4. Člen 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti omogoča vložitev ugovora zoper prijavo znamke Skupnosti na podlagi neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena.
Cilji in zahteve, povezani z dokazom o resni uporabi prejšnje znamke v smislu člena 43(2) Uredbe št. 40/94, se ločijo od ciljev in zahtev v zvezi z uporabo znaka iz člena 8(4) navedene uredbe v gospodarskem prometu, zlasti kadar gre za označbo porekla, registrirano na podlagi Lizbonskega aranžmaja, ali za označbo, zaščiteno na podlagi dvostranskega sporazuma.
Na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94 pravice, povezane z nekaterimi znaki, ne prenehajo, čeprav ti znaki niso predmet „resne“ uporabe. Za označbo porekla, registrirano na podlagi Lizbonskega aranžmaja, se ne more šteti, da je generična, če je v državi porekla zaščitena kot označba porekla. Poleg tega je varstvo označbe porekla zagotovljeno, ne da bi bilo potrebno podaljšanje (člena 6 in 7(1) Lizbonskega aranžmaja). To pa ne pomeni, da je mogoče, da se znak, ki se navaja na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 40/94, ne uporabi. Pač pa zadostuje, da stranka, ki ugovarja, dokaže, da se je zadevni znak uporabljal v okviru poslovne dejavnosti zaradi pridobivanja gospodarske koristi, ne da bi bilo treba v smislu in na podlagi pogojev iz člena 43, (2) in (3), Uredbe št. 40/94 ter pravila 22 Uredbe št. 2868/95 za izvedbo Uredbe št. 40/94 dokazati resno uporabo navedenega znaka. Z nasprotno razlago bi znake, na katere se nanaša člen 8(4), podredili pogojem, ki veljajo posebej za znamke in za obseg njihovega varstva. Poleg tega mora stranka, ki ugovarja, v nasprotju s členom 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 in v skladu s členom 8(4) Uredbe št. 40/94 še vedno dokazati, da se ji z zadevnim znakom na podlagi zakonodaje zadevne države članice daje pravica, da prepove uporabo poznejše znamke.
Iz člena 8(4) Uredbe št. 40/94 ne izhaja, da se mora zadevni znak uporabljati na ozemlju, katerega zakonodaja se navaja v podporo zaščiti navedenega znaka. Znaki iz navedenega člena so lahko na določenem ozemlju zaščiteni, čeprav se ne uporabljajo na tem določenem ozemlju, ampak samo na drugem ozemlju.
Preveriti je treba, ali je iz dokazov, ki jih je stranka, ki ugovarja, predložila v upravnem postopku, razvidna uporaba zadevnih znakov v okviru poslovne dejavnosti zaradi pridobivanja gospodarske koristi, in ne na zasebnem področju, in to ne glede na ozemlje, na katero se je ta uporaba nanašala.
Nazadnje, v skladu s členom 8(4) Uredbe št. 40/94 ugovor temelji na znaku, ki se „uporablja“ v gospodarskem prometu. Iz te določbe ne izhaja, da mora stranka, ki ugovarja, dokazati, da se je zadevni znak uporabljal pred prijavo znamke Skupnosti. Da bi se izognili uporabam prejšnje pravice izključno zaradi postopka z ugovorom, se po zgledu zahtev v zvezi s prejšnjimi znamkami kvečjemu lahko zahteva, da bi se zadevni znak moral uporabljati pred objavo prijave znamke v Biltenu znamk Skupnosti.
(Glej točke 163 in od 166 do 169.)
5. Člen 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti omogoča vložitev ugovora zoper prijavo znamke Skupnosti na podlagi neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena.
Iz besedila navedenega člena lahko sklepamo, da se ta določba nanaša na pomen zadevnega znaka, in ne na pomen njegove uporabe. Pomen zadevnega znaka se v okviru člena 8(4) Uredbe št. 40/94 nanaša na geografski obseg njegovega varstva. Ta ne sme biti zgolj lokalen. V nasprotnem primeru ugovora zoper prijavo znamke Skupnosti ni mogoče sprejeti. Poleg tega člen 107 Uredbe št. 40/94 z naslovom „Prejšnje pravice, ki veljajo na določenih krajih“ določa, da „[i]metnik prejšnje pravice, ki velja le na določenem kraju, lahko nasprotuje uporabi znamke Skupnosti na ozemlju, kjer je njegova pravica varovana, če je to dovoljeno po zakonodaji zadevne države članice“. Pomen pravice je torej tesno povezan z ozemljem, na katerem je ta pravica varovana.
(Glej točko 180.)
6. Člen 8(4) Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti omogoča vložitev ugovora zoper prijavo znamke Skupnosti na podlagi neregistrirane znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena
Na podlagi navedenega člena v skladu z zakonodajo Skupnosti ali s pravom države članice, ki se uporabi za ta znak, ta imetniku podeljuje pravico, da prepove poznejšo znamko. Ker so v členu 8 Uredbe št. 40/94 določeni relativni razlogi za zavrnitev, je ob upoštevanju člena 74 iste uredbe dokazno breme glede vprašanja, ali zadevni znak daje pravico do prepovedi uporabe poznejše znamke, na strani stranke, ki ugovarja pred Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli).
V teh okoliščinah je treba upoštevati zlasti navedeno nacionalno zakonodajo in sodne odločbe, izdane v zadevni državi članici. Na podlagi tega mora stranka, ki ugovarja, dokazati, da zadevni znak spada na področje uporabe prava navedene države članice in da ji to omogoča prepoved uporabe poznejše znamke. Stranka, ki ugovarja, mora v smislu člena 8(4) Uredbe št. 40/94 predložiti dokaz glede znamke Skupnosti, katere registracija se zahteva.
(Glej točke 184, 185 in 187.)
7. Na podlagi člena 74 Uredbe št. 40/94 o znamki Skupnosti „v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije je Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke“.
Ta omejitev dejanske podlage preizkusa Urada ne izključuje, da ta poleg dejstev, ki so jih izrecno navedle stranke iz postopka z ugovorom, upošteva tudi splošno znana dejstva, to pomeni dejstva, ki jih lahko pozna vsak in jih je mogoče dobiti iz splošno dostopnih virov.
(Glej točki 96 in 193.)