Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 27. novembra 2017 zoper sklep Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 12. septembra 2017 v zadevi T-247/16, Trasta Komercbanka AS in drugi/Evropska centralna banka
(Zadeva C-665/17 P)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: V. Di Bucci, A. Steiblytė in K.-Ph. Wojcik, agenti)
Druge stranke v postopku: Trasta Komercbanka AS, Ivan Fursin, Igors Buimisters, C & R Invest SIA, Figon Co. Ltd, GCK Holding Netherlands BV, Rikam Holding SA in Evropska centralna banka
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
razveljavi sklep Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 12. septembra v zadevi T-247/16 (Trasta Komercbanka AS, Ivan Fursin, Igors Buimisters, SIA C & R Invest, Figon Co Limited, G.C.K J Holding Netherlands B.V. in Rikam Holding S.A. – SPF proti Evropski centralni banki), in sicer v delu, v katerem je bil zavrnjen ugovor nedopustnosti tožbe, ki so jo vložili delničarji družbe Trasta Komercbanka AS;
kot nedopustno zavrže tožbo, ki so jo vložili Ivan Fursin, Igors Buimisters, SIA C & R Invest, Figon Co Limited, G.C.K J Holding Netherlands B.V. in Rikam Holding S.A. – SPF, ter
tožečim strankam v postopku v glavni stvari naloži plačilo stroškov.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Splošno sodišče je nepravilno presodilo, da je treba za dopustno šteti ničnostno tožbo, ki so jo delničarji kreditne institucije v likvidaciji vložili zoper odločbo o odvzemu dovoljenja kreditni instituciji, in sicer da bi se jim tako omogočilo učinkovito sodno varstvo. Splošno sodišče je s tem spregledalo druga pravna sredstva, ki so na voljo kreditni instituciji – in sicer v obliki pravočasne ničnostne tožbe in predloga za sprejetje začasnih ukrepov – in delničarjem – in sicer v obliki odškodninske tožbe zoper Evropsko centralno banko pred evropskimi sodišči ter, odvisno od primera, drugih tožb pred nacionalnimi sodišči.
Pritožba je utemeljena z dvema pritožbenima razlogoma:
Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 263 PDEU glede pogoja pravnega interesa. Splošno sodišče je – s tem, ko je presodilo, da je bilo neposrednim delničarjem onemogočeno, da izvajajo svojo pravico določiti vodenje in politiko družbe v likvidaciji, kakor bi storili, če bi družba še vedno poslovala – nepravilno odstopilo od sodne prakse, na podlagi katere delničarji nimajo pravnega interesa, ki bi bil ločen od interesa njihove družbe. Splošno sodišče prav tako ni upoštevalo, da niti delničarji dejavne družbe – in zlasti manjšinski delničarji – nimajo pravice, da upravo družbe prisilijo, da vloži tožbo. Prav tako ni razlikovalo med učinki odločbe nadzornega sveta za banke, da kreditni instituciji odvzame dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, ter učinki naknadne odločbe nacionalnega sodišča o začetku postopka likvidacije. Nazadnje, Splošno sodišče je nepravilno presodilo, da bi morali delničarji družbe v likvidaciji imeti možnost svoje članske pravice izvajati enako kot delničarji delujoče družbe.
Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče kršilo četrti odstavek člena 263 PDEU glede pogojev neposrednega in posamičnega nanašanja.
Glede prvega pogoja Splošno sodišče, prvič, ni upoštevalo, da možnost – da se bolj ali manj natančno določi število, ali celo identiteta, oseb, na katere se ukrep nanaša – nikakor ne pomeni, da je za ta ukrep treba šteti, da se nanje posamično nanaša, če se ta ukrep uporabi na podlagi objektivne pravne in dejanske situacije, opredeljene z ukrepom. Drugič, Splošno sodišče je nepravilno presodilo, da se odločba o odvzemu dovoljenja za opravljanje bančnih storitev nanaša na delničarje kreditne institucije, ampak se je nanašala le na samo kreditno institucijo. Tretjič, Splošno sodišče je nepravilno presodilo, da se je sklep Evropske centralne banke nanašal na delničarje zaradi njihovih določenih posebnih lastnosti ali zaradi dejanskega stanja, na podlagi katerih se ti razlikujejo od drugih oseb, pri čemer pa se je ta sklep nanašal le na kreditno institucijo in ni vplival na pravice delničarjev. Nazadnje, tudi ob predpostavki, da bi se sklep Evropske centralne banke, naslovljen na to družbo, lahko posamično nanašal na edinega delničarja družbe, je Splošno sodišče nepravilno položaj posameznega manjšinskega delničarja izenačilo s položajem edinega delničarja.
Glede drugega pogoja je Splošno sodišče, prvič, nepravilno uporabilo pravo, ko je presodilo, da se odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev neposredno nanaša na delničarje, in sicer ker ni razlikovalo med učinki tega odvzema in učinki odločbe nacionalnega sodišča o začetku postopka likvidacije. Drugič, nepravilno je presodilo, da se sklep Evropske centralne banke neposredno nanaša na delničarje zaradi intenzitete njegovih učinkov. Pri tem Splošno sodišče ni razlikovalo med pravnimi učinki odločbe, ki so omejeni na kreditno institucijo, in ekonomskimi posledicami, ki se lahko razširijo na delničarje.
____________