SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 27. februarja 2014(*)
„Direktiva 2003/9/ES – Minimalni standardi za sprejem prosilcev za azil v državah članicah – Člen 13(1) – Časovni okvir zagotovitve materialnih pogojev za sprejem – Člen 13(2) – Ukrepi v zvezi z materialnimi pogoji za sprejem – Jamstva – Člen 13(5) – Določitev in zagotovitev minimalnih pogojev za sprejem prosilcev za azil – Višina zagotovljene pomoči – Člen 14 – Modalitete materialnih pogojev za sprejem – Polna zasedenost objektov za sprejem – Napotitev na nacionalne sisteme socialnega varstva – Zagotovitev materialnih pogojev za sprejem v obliki finančne pomoči“
V zadevi C‑79/13,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Arbeidshof te Brussel (Belgija) z odločbo z dne 7. februarja 2013, ki je prispela na Sodišče 15. februarja 2013, v postopku
Federaal agentschap voor de opvang van asielzoekers
proti
Selverju Saciriju,
Danijeli Dordevic,
Danjelu Saciriju, ki ga zastopata Selver Saciri in Danijela Dordevic,
Saneli Saciri, ki jo zastopata Selver Saciri in Danijela Dordevic,
Denisu Saciriju, ki ga zastopata Selver Saciri in Danijela Dordevic,
Openbaar Centrum voor Maatschappelijk Welzijn van Diest,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi L. Bay Larsen (poročevalec), predsednik senata, M. Safjan, J. Malenovský, sodnika, A. Prechal, in K. Jürimäe, sodnici,
generalni pravobranilec: P. Mengozzi,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. novembra 2013,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za belgijsko vlado C. Pochet in T. Materne, agenta, skupaj s S. Ishaqueom, odvetnik,
– za francosko vlado D. Colas, F.‑X. Bréchot in B. Beaupère‑Manokha, agenti,
– za poljsko vlado B. Majczyna, K. Pawłowska in B. Czech, agenti,
– za Evropsko komisijo M. Condou‑Durande in R. Troosters, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13(5) Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 101) v povezavi s členi 13(1) in (2) ter 14(1), (3), (5) in (8) te uredbe.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Federaal agentschap voor de opvang van asielzoekers (zvezna agencija za sprejem prosilcev za azil, v nadaljevanju: Fedasil) na eni strani ter Selverjem Sacirijem in Danijelo Dordevic, ki nastopata v lastnem imenu in kot zakonita zastopnika svojih mladoletnih otrok Danjela Sacirija, Denisa Sacirija in Sanele Saciri (v nadaljevanju: družina Saciri), in Openbaar Centrum voor Maatschappelijk Welzijn van Diest (javni center za socialno pomoč Diest) (v nadaljevanju: JCSP) na drugi, ker je Fedasil družini Saciri zavrnila dodelitev socialne pomoči zaradi nemožnosti zagotovitve njenega sprejema v centru za sprejem prosilcev za azil.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 7 Direktive 2003/9 je navedeno:
„Treba je določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, ki normalno zadoščajo, da se jim zagotovi dostojen življenjski standard in primerljivi življenjski pogoji v vseh državah članicah.“
4 Člen 1 te direktive določa:
„Namen te direktive je določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil v državah članicah.“
5 Člen 2 navedene direktive določa, da v njej:
„[…]
j) ‚materialni pogoji za sprejem‘ pomenijo pogoje za sprejem, ki vključujejo nastanitev, hrano in obleko, zagotovljeno v naravi ali kot finančna pomoč ali kot kuponi, ter dodatek za dnevne izdatke;
[…].“
6 Člen 5(1) iste direktive določa:
„Države članice prosilce za azil v razumnem času, ki ne presega petnajstih dni po tem, ko so vložili prošnjo za azil pri pristojnem organu, informirajo vsaj o uveljavljenih pravicah in o obveznostih, ki jih morajo izpolnjevati v zvezi s pogoji za sprejem.
[…].“
7 Člen 13 Direktive 2003/9, ki vsebuje splošne določbe o materialnih pogojih za sprejem in o zdravstvenem varstvu, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so prosilcem ob vložitvi prošnje za azil na voljo materialni pogoji za sprejem.
2. Države članice sprejmejo ukrepe v zvezi z materialnimi pogoji za sprejem, da zagotovijo življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco.
Države članice zagotovijo, da se ta življenjski standard skladno s členom 17 doseže v posebnem položaju oseb s posebnimi potrebami in v zvezi s položajem oseb v priporu.
[…]
5. Materialni pogoji za sprejem se lahko zagotovijo v naravi ali v obliki finančne pomoči ali kuponov ali kot kombinacija.
Če države članice zagotovijo materialne pogoje za sprejem v obliki finančne pomoči ali kuponov, se njihov znesek določi skladno z načeli, opredeljenimi v tem členu.“
8 Člen 14 te direktive določa:
„1. Če se nastanitev zagotovi v naravi, bi morala biti v eni od naslednjih oblik ali njihove kombinacije:
(a) prostori, ki se uporabljajo za nastanitev prosilcev med obravnavanjem prošnje za azil, vložene na meji;
(b) nastanitveni centri, ki zagotavljajo ustrezen življenjski standard;
(c) privatne hiše, stanovanja, domovi ali drugi prostori, prilagojeni za nastanitev prosilcev.
[…]
3. Če je primerno, države članice zagotovijo, da so mladoletni otroci prosilcev ali mladoletni prosilci nastanjeni s svojimi starši ali z odraslim družinskim članom, ki je zanje odgovoren po zakonu ali običajih.
[…]
5. Osebe, ki delajo v nastanitvenih centrih, so ustrezno usposobljene in jih zavezuje načelo tajnosti, kot ga opredeljuje nacionalno pravo, glede vseh informacij, ki jih pridobijo pri svojem delu.
[…]
8. Države članice lahko izjemoma za razumno obdobje, ki mora biti čim krajše, določijo drugačne modalitete materialnih pogojev za sprejem, kot jih določa ta člen, če:
– je potrebna začetna ocena prosilčevih posebnih potreb,
– materialni pogoji za sprejem, kot jih določa ta člen, niso na voljo na nekem geografskem območju,
– so običajno razpoložljive nastanitvene kapacitete začasno polne,
– je prosilec za azil v priporu ali zadržan na mejni kontroli.
Ti drugačni pogoji v vsakem primeru zadoščajo osnovnim potrebam.
9 V členu 17(1) navedene direktive je določeno:
„Države članice pri prenosu določb iz Poglavja II v zvezi z materialnimi pogoji za sprejem in zdravstvenim varstvom v nacionalnem pravu upoštevajo poseben položaj ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, prizadete osebe, starejši ljudje, nosečnice, neporočeni starši [samohranilci] z mladoletnimi otroki in osebe, ki so preživele mučenje, posilstvo ali druge hude oblike psihološkega, fizičnega ali spolnega nasilja.“
10 Člen 18(1) iste direktive določa:
„Pri izvajanju določb te direktive, ki se nanašajo na mladoletnike, je primarna skrb držav članic največja korist otroka.“
Belgijsko pravo
11 Določbe Direktive 2003/9 so bile prenesene z zakonom z dne 12. januarja 2007 o sprejemu prosilcev za azil in nekaterih drugih skupin tujcev (Belgisch Staatsblad, 7. maj 2007, str. 24027, v nadaljevanju: zakon o sprejemu).
12 Člen 3 zakona o sprejemu določa:
„Vsak prosilec za azil ima pravico do sprejema, ki mu omogoča dostojno življenje.
Sprejem pomeni materialno pomoč, zagotovljeno s tem zakonom, ali socialno pomoč, zagotovljeno od javnega centra za socialno pomoč v skladu sistemskim zakonom z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč [(Belgisch Staatsblad, 5. avgust 1976, str. 9876)].“
13 Člen 9 zakona o sprejemu določa:
„Sprejem, kot ga določa člen 3, pomeni, da se zagotovi objekt za sprejem ali javni center za socialno pomoč, ki je določen kot obvezno mesto registracije, brez poseganja v uporabo člena 11(3), zadnja alineja, ali člena 13.“
14 V skladu s členom 10 omenjenega zakona Fedasil tujcem določi obvezno mesto registracije.
15 V skladu s členom 11(3) zakona o sprejemu Fedasil pri določanju obveznega mesta registracije pazi na to, da je to mesto prilagojeno za upravičenca do sprejema, in to v okviru razpoložljivih mest. Presoja primernosti tega mesta med drugim temelji na merilih, kot so družinsko stanje upravičenca do sprejema, njegovo zdravstveno stanje, njegovo poznavanje enega od uradnih jezikov ali jezika postopka. V tem smislu Fedasil namenja posebno pozornost ranljivim osebam iz člena 36 tega zakona. V posebnih okoliščinah lahko Fedasil odstopi od določb prvega odstavka omenjenega člena in ne določi obveznega mesta registracije.
16 V skladu s členom 11(4) zakona o sprejemu lahko Fedasil v primeru izrednih okoliščin v smislu razpoložljivosti mest v objektih za sprejem po odločbi sveta ministrov in na podlagi poročila, ki ga pripravi sama, ter za obdobje, ki ga določi sama, bodisi spremeni obvezno mesto registracije za določenega prosilca za azil, tako da, kadar je to mesto objekt za nastanitev, namesto tega določi javni center za socialno pomoč, bodisi v skrajnem primeru določi prosilcu za azil tak center kot obvezno mesto registracije.
17 V skladu s členom 1 sistemskega zakona z dne 8. julija 1976 o javnih centrih za socialno pomoč ima vsaka oseba pravico do socialne pomoči. Tujci so načeloma upravičeni do socialne pomoči, določene v členu 1 tega zakona, če zakonito prebivajo na državnem ozemlju.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
18 Družina Saciri je 11. oktobra 2010 pri uradu za tujce vložila prošnjo za azil in Fedasil takoj zaprosila za sprejem.
19 Istega dne je Fedasil družino Saciri obvestila o nemožnosti nastanitve v objektu za sprejem in jo preusmerila na pristojni JCSP.
20 Ker ni dobila nastanitve, je družina Saciri rešitev poiskala na zasebnem najemniškem trgu, vendar je zaradi nezmožnosti kritja najemnine na JCSP naslovila prošnjo za finančno pomoč.
21 JCSP je njeno prošnjo zavrnil z utemeljitvijo, da bi morala biti družina Saciri nastanjena v objektu za sprejem, ki ga upravlja Fedasil.
22 Družina Saciri je 10. decembra 2010 proti agenciji Fedasil in JCSP pri Arbeidsrechtbank te Leuven vložila predlog za izdajo začasne odredbe.
23 Arbeidsrechtbank te Leuven je s sklepom z dne 12. januarja 2011 odločilo, da morata Fedasil oziroma JCSP družini Saciri zagotoviti nastanitev oziroma ji plačati denarni znesek iz naslova finančne pomoči.
24 Fedasil je 21. januarja 2011 družino Saciri namestila v sprejemni center za prosilce za azil.
25 Družina Saciri je z dvema tožbama z dne 14. decembra 2010 in 7. januarja 2011 Fedasil in JCSP pred arbeidsrechtbank te Leuven sprožila postopek za sprejetje meritorne odločbe.
26 To sodišče je s sodbo z dne 17. oktobra 2011 zavrnilo tožbo proti JCSP kot neutemeljeno, Fedasil pa naložilo, da mora družini Saciri plačati 2.961,27 EUR, kar ustreza trimesečnemu dohodku za integracijo osebe, ki mora vzdrževati družino.
27 Fedasil je proti tej sodbi vložila pritožbo na predložitveno sodišče. Družina Saciri je vložila nasprotno pritožbo in zahtevala da se Fedasil in JCSP solidarno naloži plačilo zneska, ki ustreza dohodku za integracijo za celotno obdobje, v katerem družini ni bil zagotovljen sprejem.
28 Arbeidshof te Brussel je ugotovilo, da v primeru polne zasedenosti mreže za sprejem prosilcev za azil niti zakon o sprejemu niti drugi nacionalni akt ne določa posebnega režima, ki bi prosilcem za azil, ki jih Fedasil ne more sprejeti, v razumnem roku zagotovil sprejem, ki bi ustrezal standardom iz Direktive 2003/9.
29 To sodišče je navedlo, da prosilci za azil, kadar Fedasil ne določi nobenega mesta za sprejem, prejmejo socialno pomoč, ki pa ni zadostna, da bi jim zagotovila nastanitev, vendar pa je to le začasen ukrep.
30 V teh okoliščinah je Arbeidshof te Brussel prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:
„1. Ali je država članica, kadar se odloči, da bo materialno podporo v skladu s členom 13(5) Direktive 2003/9 z dne 27. januarja 2003 […] odobrila v obliki finančne pomoči, takrat še odgovorna za to, da skrbi, da imajo prosilci za azil v kakršni koli obliki korist od minimalnih zaščitnih ukrepov iz členov 13(1) in (2) ter 14(1), (3), (5) in (8) te direktive?
2. Ali je treba finančno pomoč, določeno v členu 13(5) Direktive [2003/9], odobriti od takrat, ko je bila vložena prošnja za azil in sprejem, ali od izteka roka iz člena 5(1) te direktive, ali od drugega dne? Ali mora biti finančna pomoč takšna, da prosilcu za azil, kadar mu država članica ali institucija, ki jo ta določi, ne odobri materialnega sprejema, omogoča, da kadar koli sam poskrbi za svojo nastanitev, če je treba v hotelu, dokler mu ni ponujena stalna nastanitev ali dokler sam ne poskrbi za nastanitev za daljši čas?
3. Ali je združljivo z Direktivo [2003/9], da država članica odobri materialni sprejem, le če je to nastanitev mogoče zagotoviti z obstoječimi objekti za sprejem, ki jih ustanovi država, in je prosilcem za azil, ki tam ne najdejo prostora, ponujena socialna pomoč, ki pripada vsem prebivalcem te države, ne da bi obstajali potrebni zakonski predpisi in objekti, ki bi institucijam, ki jih ni ustanovila država, dejansko omogočali, da prosilcem za azil v kratkem času zagotovijo dostojen sprejem?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
31 S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(5) Direktive 2003/9 razlagati tako, da mora država članica, ki se je odločila, da bo materialne pogoje za sprejem zagotovila v obliki finančne pomoči, to pomoč zagotoviti od trenutka vložitve prošnje za azil, in pri tem zagotoviti, da bo višina te pomoči takšna, da bo prosilcem za azil omogočila pridobitev take nastanitve, ki bo ustrezala pogojem iz členov 13 (1) in (2) in 14(1), (3), (5) in (8) te direktive.
32 Na začetku je treba poudariti, da se lahko v skladu s členom 13(5) Direktive 2003/9 materialni pogoji za sprejem zagotovijo v naravi ali v obliki finančne pomoči ali kuponov ali kot kombinacija.
33 Prvič, kar se tiče trenutka, od katerega morajo države članice zagotoviti materialne pogoje za sprejem, je treba opozoriti, da je Sodišče v zvezi z obdobjem, v katerem morajo biti prosilcem za azil zagotovljeni materialni pogoji za sprejem, že odločilo, da se to obdobje začne, ko ti prosilci vložijo prošnje za azil (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2012 v zadevi Cimade in GISTI, C‑179/11, točka 39).
34 Pravzaprav že iz samega besedila člena 13(1) Direktive 2003/9 izhaja, da morajo biti prosilcem za azil na voljo materialni pogoji za sprejem, ki se lahko zagotovijo v naravi ali v obliki finančne pomoči, ko ti vložijo svojo prošnjo za azil.
35 Poleg tega tudi splošna sistematika in namen Direktive 2003/9 ter spoštovanje temeljnih pravic, zlasti zahtev iz člena 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim je treba človeško dostojanstvo spoštovati in varovati, nasprotujejo temu, da bi bil prosilec za azil izključen – čeprav le za začasno obdobje po vložitvi prošnje za azil – iz zaščite, ki jo zagotavljajo minimalni standardi, ki jih določa ta direktiva (glej zgoraj navedeno sodbo Cimade in GISTI, točka 56).
36 Drugič, glede zneska odobrene finančne pomoči iz člena 13(5), drugi pododstavek, Direktive 2003/9 izhaja, da se v primeru, da države članice materialne pogoje za sprejem zagotovijo v obliki finančne pomoči ali kuponov, njihov znesek določi v skladu z načeli, opredeljenimi v tem členu.
37 V zvezi s tem je iz člena 13(2) omenjene direktive razvidno, da mora biti višina odobrene finančne pomoči zadostna, da zagotovi življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco.
38 Dodatno je treba ugotoviti, da so v skladu s členom 2(j) Direktive 2003/9 „materialni pogoji za sprejem“ pogoji za sprejem, ki vključujejo nastanitev, hrano in obleko, zagotovljeno v naravi ali kot finančna pomoč ali kot kuponi, ter dodatek za dnevne izdatke.
39 Dalje je iz uvodne izjave 7 iste direktive razvidno, da je njen namen določiti minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, ki normalno zadoščajo, da se jim zagotovi dostojen življenjski standard in primerljivi življenjski pogoji v vseh državah članicah.
40 Iz tega izhaja, da mora biti višina zagotovljene finančne pomoči, čeprav vsaka država članica sama določi višino te pomoči, zadostna za zagotovitev dostojnega življenjskega standarda, primernega za zdravje prosilcev za azil in zagotovitev njihove eksistence.
41 Pri določanju materialnih pogojev za sprejem v obliki finančne pomoči morajo države članice v skladu s členom 13(2), drugi pododstavek, Direktive 2003/9 te pogoje prilagoditi posebnemu položaju oseb s posebnimi potrebami iz člena 17 te direktive. Finančna pomoč mora zato zadoščati za ohranjanje celovitosti družine in otrokove največje koristi, ki v skladu z določbami člena 18(1) omenjene direktive predstavlja primarno skrb.
42 Kadar se država članica torej odloči zagotoviti materialne pogoje za sprejem v obliki finančne pomoči, mora biti ta zadostna za zagotovitev življenjskega standarda, primernega za zdravje prosilcev za azil in za zagotovitev njihove eksistence, da jim po potrebi omogoči pridobitev nastanitve na zasebnem najemniškem trgu.
43 Vendar pa se določb Direktive 2003/9 ne sme razlagati tako, da je treba prosilcem za azil prepustiti izbiro nastanitve po lastni volji.
44 Tretjič, v zvezi z vprašanjem predložitvenega sodišča o dolžnosti držav članic, ki materialne pogoje za sprejem zagotovijo v obliki finančne pomoči, da zagotovijo spoštovanje modalitet materialnih pogojev za sprejem, določenih v členu 14(1), (3), (5) in (8) Direktive 2003/9, je treba ugotoviti, da odstavek 1 tega člena v bistvu opredeljuje različne oblike nastanitev, med katerimi lahko izbirajo države članice, in omejuje obveznosti iz tega člena za primer, da se je država članica odločila zagotoviti materialne pogoje za sprejem v naravi.
45 Toda ta pomoč, čeprav se člen 14(3) te direktive v primeru, da so materialni pogoji za sprejem zagotovljeni izključno v obliki finančne pomoči, ne uporabi, mora biti še vedno tolikšna, da mladoletnim otrokom prosilca za azil glede na okoliščine primera omogoči nastanitev skupaj s svojimi starši, s čimer se zagotovi ohranjanje celovitosti družine, kot je navedeno v točki 41 te sodbe.
46 Na prvo in drugo vprašanje je treba torej odgovoriti, da je treba člen 13(5) Direktive 2003/9 razlagati tako, da mora biti pomoč v primeru, da se država članica odloči materialne pogoje za sprejem zagotoviti v obliki finančne pomoči ali kuponov, zagotovljena od trenutka vložitve prošnje za azil v skladu s členom 13(1) te direktive in dosegati minimalne standarde, opredeljene v členu 13(2) navedene direktive. Ta država članica mora zagotoviti, da je celotni znesek finančne pomoči za pokritje materialnih pogojev za sprejem zadosten, da zagotovi življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev za azil in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco, in sicer tako, da jim med drugim omogoči nastanitev, pri čemer pa je treba po potrebi upoštevati, da morajo biti v skladu s členom 17 iste direktive spoštovani tudi interesi oseb s posebnimi potrebami. Materialni pogoji za sprejem iz člena 14 (1), (3), (5) in (8) Direktive 2003/9 držav članic ne zavezujejo, če so se odločile te pogoje zagotoviti zgolj v obliki finančne pomoči. Vendar pa mora biti znesek te pomoči tolikšen, da omogoči nastanitev mladoletnih otrok skupaj s starši in s tem tudi ohranjanje celovitosti družine prosilcev za azil.
Tretje vprašanje
47 S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2003/9 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, v skladu s katero država članica v primeru polne zasedenosti nastanitvenih objektov za prosilce za azil slednje napoti na organe sistema splošne javne pomoči, pristojne za dodelitev potrebne finančne pomoči prosilcem za azil.
48 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Direktiva 2003/9 dopušča možnost zagotovitve materialnih pogojev za sprejem v obliki finančne pomoči, če države članice ne morejo zagotoviti materialnih pogojev za sprejem v naravi. Vendar pa mora biti ta pomoč zadostna za pokritje temeljnih potreb prosilcev za azil, vključno z zagotovitvijo življenjskega standarda, primernega za zdravje prosilcev za azil.
49 Glede na to, da imajo države članice pri odločanju o načinu zagotovitve materialnih pogojev za sprejem določeno polje proste presoje, lahko torej finančno pomoč zagotovijo tudi prek organov sistema splošne javne pomoči, če ti organi prosilcem za azil zagotovijo spoštovanje minimalnih standardov iz te direktive.
50 V zvezi s tem je treba poudariti, da morajo države članice zagotoviti, da ti organi spoštujejo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil, in da zasedenost mreže za sprejem ne more upravičiti nikakršnega odstopanja od spoštovanja teh standardov.
51 Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2003/9 razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi, v skladu s katero lahko država članica v primeru polne zasedenosti objektov za nastanitev prosilcev za azil slednje napoti na organe sistema splošne javne pomoči, če je prosilcem za azil pri tem zagotovljeno spoštovanje minimalnih standardov iz te direktive.
Stroški
52 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 13(5) Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil v državah članicah je treba razlagati tako, da mora biti v primeru, da se država članica odloči materialne pogoje za sprejem zagotoviti v obliki finančne pomoči ali kuponov, ta pomoč zagotovljena od trenutka vložitve prošnje za azil v skladu s členom 13(1) te direktive in dosegati minimalne standarde, opredeljene v členu 13(2) navedene direktive. Ta država članica mora zagotoviti, da je celotni znesek finančne pomoči za pokritje materialnih pogojev za sprejem zadosten, da zagotovi življenjski standard, ki je primeren za zdravje prosilcev za azil in ki lahko zagotovi njihovo eksistenco, in sicer tako, da jim med drugim omogoči nastanitev, pri čemer pa je treba po potrebi upoštevati, da morajo biti v skladu s členom 17 iste direktive spoštovani tudi interesi oseb s posebnimi potrebami. Materialni pogoji za sprejem iz člena 14 (1), (3), (5) in (8) Direktive 2003/9 držav članic ne zavezujejo, če so se odločile te pogoje zagotoviti zgolj v obliki finančne pomoči. Vendar pa mora biti znesek finančne pomoči tolikšen, da omogoči nastanitev mladoletnih otrok skupaj s starši in s tem tudi ohranjanje celovitosti družine.
2. Direktivo 2003/9 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje ureditvi, v skladu s katero lahko država članica v primeru polne zasedenosti objektov za nastanitev prosilcev za azil slednje napoti na organe sistema splošne javne pomoči, če je prosilcem za azil pri tem zagotovljeno spoštovanje minimalnih standardov iz te direktive.
Podpisi