Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Lietuvos Aukščiausiasis Teismas (Litva) 12. novembra 2015 – Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras/Gintaras Dockevičius in Jurgita Dockevičienė

(Zadeva C-G)

Jezik postopka: litovščina

Predložitveno sodišče

Lietuvos Aukščiausiasis Teismas

Stranke v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Lietuvos Respublikos transporto priemonių draudikų biuras

Toženi stranki: Gintaras Dockevičius in Jurgita Dockevičienė

Vprašanja za predhodno odločanje

1. Ali je treba člene 2, 10(1) in (4) ter 24(2) Direktive 2009/103¹ , člene 3(4), 5(1) in (4), 6(1) ter 10 Notranjega pravilnika² in člen 47 Listine (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na gornje določbe) razumeti in razlagati tako, da v primeru, ko:

nacionalni zavarovalni biro (biro A) izplača odškodnino oškodovancu v prometni nesreči v državi članici, v kateri ima sedež ta biro, ker državljan druge države članice, ki je odgovoren za nastanek škode, ni imel zavarovane civilne odgovornosti;

je zaradi te odškodnine biro A vstopil v oškodovančeve pravice in zahteva povračilo stroškov, ki so nastali s poravnavo zahtevka s strani nacionalnega zavarovalnega biroja v državi, iz katere je odgovorna oseba (biro B);

biro B, ne da bi opravil neodvisno preiskavo ali zahteval dodatne informacije, ugodi zahtevku za povračilo biroja A;

biro B vloži tožbo proti toženima strankama (odgovorni osebi in lastniku vozila) za povrnitev stroškov, ki so mu nastali,

tožeča stranka v tem postopku (biro B) lahko opre svoj zahtevek proti toženima strankama (odgovorni osebi in lastniku vozila) zgolj na dejstvo, da je biro A (tožeča stranka) plačal stroške, in ni dolžna ugotavljati, da so bili izpolnjeni pogoji, ki veljajo za civilno odgovornost tožene stranke/odgovorne osebe (njeno odgovornost, protizakonito ravnanje, vzročno zvezo in znesek škode), in ni dolžna dokazati, da je bilo tuje pravo pravilno uporabljeno, ko je bila izplačana odškodnina oškodovancu?

2.    Ali je člen 24(1), peti pododstavek, točka (c), Direktive 2009/103 in člen 3(1) in (4) Notranjega pravilnika (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na gornje določbe) treba razumeti in razlagati tako, da mora biro A, preden dokončno odloči o plačilu odškodnine za škodo, ki jo je utrpel oškodovanec, na jasen in razumljiv način (tudi kar zadeva jezik, v katerem so podane informacije) obvestiti odgovorno osebo in lastnika vozila (če to ni ista oseba) o začetku postopka za obravnavo zahtevka in njegovem poteku, ter jima omogočiti dovolj časa za predložitev pripomb ali ugovorov na odločitev, ki bo sprejeta o plačilu odškodnine in/ali o znesku te odškodnine?

3.    Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen (torej če lahko toženi stranki (odgovorna oseba in lastnik vozila) od tožeče stranke (biro A) zahtevata, da predloži dokaze ali da sme podati ugovore ali izraziti dvom – med drugim o okoliščinah prometne nesreče, uporabi regulativnega okvira o civilni odgovornosti odgovorne osebe, znesku škode in načinu njenega izračuna), ali je člene 2, 10(1) in 24(2) Direktive 2009/103 in člen 3(4), drugi pododstavek, Notranjega pravilnika (skupaj ali posamično, vendar brez omejevanja na gornje določbe) treba razumeti in razlagati tako, da mora biro A – čeprav biro B od biroja A pred končno odločitvijo ni zahteval predložitve informacij o razlagi zakonodaje, ki se uporablja v državi, v kateri je prišlo do prometne nesreče, in o poravnavi zahtevka – v vsakem primeru predložiti te informacije biroju B, če jih ta naknadno zahteva, skupaj z drugimi informacijami, ki jih biro B potrebuje za utemeljitev svojega [regresnega] zahtevka proti toženima strankama (odgovorna oseba in lastnik vozila)?

4.    Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen (torej če mora biro A odgovorno osebo in lastnika vozila obvestiti o postopku za obravnavo zahtevka in jima omogočiti, da vložita ugovor glede odgovornosti ali višine škode), kakšne so posledice, če biro A ne ravna v skladu s to dolžnostjo predložitve, za:

a)    obveznost biroja B, da ugodi zahtevku biroja A za povračilo;

b)    obveznost odgovorne osebe in lastnika vozila, da povrneta biroju B stroške, ki so mu nastali?

5.    Ali je treba člena 5(1) in 10 Notranjega pravilnika razumeti in razlagati tako, da je treba znesek, ki ga je biro A plačal kot odškodnino oškodovancu, šteti kot nepovratno tveganje, ki ga prevzame sam biro A (razen če to tveganje prevzame biro B), ne pa kot denarno obveznost druge osebe, ki je bila udeležena v isti prometni nesreči, toliko bolj ob upoštevanju okoliščin te zadeve:

najprej je odškodninski organ (biro A) zavrnil odškodninski zahtevek oškodovanca;

zato je oškodovanec vložil odškodninsko tožbo;

to tožbo proti biroju A je sodišče nižje stopnje zavrnilo, ker da ni utemeljena in podprta z dokazi;

do izvensodne poravnave med oškodovancem in birojem A je prišlo šele pred sodiščem višje stopnje, ko je to opozorilo, da bo zadeva – če stranki ne bosta hoteli skleniti izvensodne poravnave – vrnjena v ponovno odločanje;

biro A je svojo odločitev za sklenitev izvensodne poravnave upravičil v bistvu s tem, da bi se tako izognili dodatnim stroškom zaradi podaljšanja sojenja;

sodišče v obravnavanem postopku ni ugotovilo odgovornosti (krivde) tožene stranke, ki je bila udeležena v prometni nesreči?

____________

¹ Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, str. 11).

² Notranji pravilnik Sveta birojev, sklenjen s sporazumom z dne 30. maja 2002 med nacionalnimi zavarovalnimi biroji držav članic Evropskega gospodarskega prostora in drugih pridruženih držav, ki je priloga Odločbe Komisije 2003/564/ES z dne 28. julija 2003 o uporabi Direktive Sveta 72/166/EGS v zvezi s preverjanjem zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 6, str. 55).