Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 14. septembra 2015 zoper sodbo (šesti razširjeni senat) z dne 2. julija 2015 v združenih zadevah T-425/04 RENV in T-444/04 RENV, Francija in Orange/Komisija
(Zadeva C-486/15 P)
Jezik postopka: francoščina
Stranke
Pritožnica: Evropska komisija (zastopniki: C. Giolito, B. Stromsky, D. Grespan, in T. Maxian Rusche, zaposleni v pravni službi)
Druge stranke v postopku: Francoska republika, Orange, nekdanja France Télécom, Zvezna republika Nemčija
Predlogi
Razveljavi naj se sodba Splošnega sodišča Evropske unije (šesti razširjeni senat) z dne 2. julija 2015 v združenih zadevah T-425/04, Francoska republika/Komisija in T-444/04, France Télécom/Komisija v delu, v katerem se je z njo:
razglasilo za ničen člen 1 Odločbe Komisije 2006/621/ES z dne 2. avgusta o državni pomoči, ki jo izvaja Francija v korist podjetja France Télécom;1
Komisiji naložilo, naj poleg svojih stroškov plača tudi osem desetin stroškov, ki so Francoski republiki in družbi Orange nastali v zadevah T-425/04 in T-444/04.
Dokončno naj se odloči o sporu, pritožba pritožnic pa naj se zavrne in naj se pritožnicama naloži plačilo stroškov, ki so nastali na obeh stopnjah.
Podredno, zadeva naj se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, odločitev o stroških postopka pa naj se pridrži.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Komisija v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge.
Najprej meni, da sodba Splošnega sodišča ni zadostno obrazložena in da je protislovna. Splošno sodišče naj namreč ne bi upoštevalo načel, določenih v sodbi o pritožbi2 in naj ne bi zadovoljivo odgovorilo na upoštevne trditve, ki jih je Komisija podala v pritožbenem postopku.
Na drugem mestu Komisija Splošnemu sodišču očita številne kršitve člena 107(1) PDEU. Zaradi teh kršitev naj Splošno sodišče pri analizi merila zasebnega vlagatelja ne bi upoštevalo izjav, ki so jih francoske oblasti podale med julijem in decembrom 2002, ter dela „združljivost s trgom“ iz obvestila z dne 4. decembra 2002. Prvič, Splošno sodišče naj s tem, da se je pri preizkusu merila preudarnega zasebnega vlagatelja omejilo na določen trenutek, ne bi upoštevalo odločitve Sodišča, v skladu s katero je treba upoštevati okvir celotnega obdobja, v katerem so bili sprejeti ukrepi pomoči, in pri tem upoštevati vse upoštevne okoliščine. Komisija meni, da Splošno sodišče očitno ni upoštevalo, da je lahko ukrep pomoči posledica več medsebojno povezanih in neločljivih ravnanj. Drugič, Splošno sodišče naj bi pri ugotavljanju povezave med pojmom prednost in uporabo merila preudarnega zasebnega vlagatelja večkrat napačno uporabilo pravo. Komisija Splošnemu sodišču zlasti očita, da je preizkus preudarnega zasebnega vlagatelja omejilo le na del obdobja, v katerem je obstajala prednost. Tretjič, Komisija Splošnemu sodišču očita, da je iz svojega preizkusa izključilo okvirne okoliščine. Četrtič, splošno sodišče naj bi napačno omejilo skupni preizkus več prednosti na istovrstne prednosti. Petič, Splošno sodišče naj ne bi uporabilo merila, ki ga je Sodišče uvedlo za ugotovitev, ali so državni ukrepi neločljivo povezani in jih je treba obravnavati skupno. Šestič, Komisija izpodbija to, da je Splošno sodišče priznalo dogodke, ki so pomenili „prekinitve“ v zaporedju državnih ukrepov v septembru 2002. Komisija meni, da take „prekinitve“ ne upravičujejo ločenega obravnavanja ukrepov pred in po tem datumu. Nazadnje Komisija izpodbija obrazložitev Splošnega sodišča v delu o tveganju izgube ugleda.Na tretjem mestu Komisija Splošnemu sodišču očita, da je preseglo meje preizkusa zakonitosti upravnih aktov.Nazadnje Komisija meni, da je Splošno sodišča napačno razlagalo in celo izkrivilo pomen odločbe Komisije.
____________1 UL 2006, L 257, str. 11. Sodba Bouygues in drugi/Komisija in drugi, C-399/10 P in C-401/10 P, EU:C:2013:175.