SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
CHRISTINE STIX-HACKL,
predstavljeni 8. junija 2004(1)
Zadeva C-444/02
Fixtures Marketing Ltd
proti
Organismos prognostikon agonon podosfairou (OPAP)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe Monomeles Protodikeio Athinon (Grčija))
„Direktiva 96/9/ES – Baze podatkov – Pravno varstvo – Pravica sui generis – Upravičenec uporabe – Precejšnja naložba – Pridobivanje, preverjanje in predstavitev vsebine baze podatkov – (Ne)bistveni del vsebine baze podatkov – Jemanje izvlečkov in ponovna uporaba – Normalna uporaba – Neupravičeno škodovanje zakonitim interesom izdelovalca baze podatkov – Bistvena sprememba vsebine baze podatkov – Šport – Stave“
I – Uvodne ugotovitve
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je eden od štirih vzporednih postopkov(2), ki se nanašajo na razlago Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu podatkovnih baz(3) (v nadaljevanju: Direktiva). Predmet tega in ostalih postopkov je tako imenovana pravica sui generis in njen obseg na področju športnih stav.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
2. Člen 1 Direktive vsebuje določbe o področju uporabe Direktive. Med drugim je v njih določeno:
„1. Ta direktiva zadeva pravno varstvo baz podatkov v vseh oblikah.
2. Za namene te direktive izraz ‚baza podatkov‘ pomeni zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva, ki je sistematično in metodično razporejeno in individualno dostopno z elektronskimi in drugimi sredstvi.“
3. V poglavju III, v členih od 7 do 11, je urejena pravica sui generis. V členu 7, v katerem je urejen predmet varstva, je med drugim določeno:
„1. Države članice predvidijo pravico izdelovalca baze podatkov, pri katerem je prišlo do kakovostno in/ali količinsko znatne naložbe v pridobivanje, preverjanje ali predstavitev vsebine, da prepreči neupravičeno jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo celotne vsebine te baze podatkov ali njenega bistvenega dela, ocenjenega kakovostno in/ali količinsko.
2. V tem poglavju uporabljeni pojmi imajo naslednji pomen:
a) ‚jemanje izvlečkov‘ pomeni stalni ali začasni prenos celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela na drug nosilec na katerikoli način in v katerikoli obliki;
b) ‚ponovna uporaba‘ pomeni vsako obliko dajanja na voljo javnosti celotne vsebine baze podatkov ali njenega bistvenega dela z distribuiranjem primerkov, dajanjem v najem, s sprotnim prenosom (on-line) ali drugimi oblikami prenosa. Prva prodaja primerka baze podatkov s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem v Skupnosti izčrpa pravico do nadzora ponovne prodaje tega primerka v Skupnosti.
Javno posojanje ni dejanje jemanje izvlečka ali ponovne uporabe.
3. Pravica iz odstavka 1 se lahko prenese, odstopi ali podeli z licenčno pogodbo.
[...]
5. Ponavljajoče se in sistematično jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba nebistvenih delov vsebine baze podatkov, če so to dejanja, ki nasprotujejo normalni uporabi te baze podatkov ali neupravičeno škodijo zakonitim interesom izdelovalca baze podatkov, ni dovoljeno.“
4. V členu 8, v katerem so urejene pravice in dolžnosti zakonitih uporabnikov, je v odstavku 1 določeno naslednje:
„1. Izdelovalec baze podatkov, ki je na kakršenkoli način dana na voljo javnosti, zakonitemu uporabniku baze podatkov ne sme preprečiti jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe za kakršenkoli namen nebistvenih delov njene vsebine, ocenjenih kakovostno in/ali količinsko. Kadar je zakoniti uporabnik pooblaščen le za jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo dela baze podatkov, se ta odstavek uporablja le za tisti del.“
5. V členu 9 je določeno, da lahko države članice določijo izjeme od pravice sui generis.
6. V členu 10, v katerem je urejeno trajanje varstva, je v tretjem odstavku določeno:
„Z vsako bistveno spremembo vsebine baze podatkov, ocenjeno kakovostno ali količinsko, vključno z vsako bistveno spremembo, ki izhaja iz nakopičenja zaporednih dodatkov, izbrisov, ali sprememb, katere posledica bi bila, da se baza podatkov obravnava kot bistveno nova naložba, ocenjena kakovostno ali količinsko, baza podatkov, ki izhaja iz te naložbe, izpolni pogoje za lastno trajanje varstva.“
B – Nacionalno pravo
7. Direktiva je bila v grško pravo prenesena z zakonom št. 2819/00. Skladno s členom 7, odstavek B, obrazložitve k temu zakonu „izhaja nujnost varstva baz podatkov iz tega, da vzpostavljanje baz podatkov zahteva znatne človeške, tehnične in finančne naložbe, medtem ko se lahko preslikavanje ali iskanje po bazah podatkov izvaja, v primerjavi z njeno neodvisno vzpostavitvijo, neznatnimi stroški.“ Skladno z odstavkom E obrazložitve se izdelovalcu poleg pravice intelektualne lastnine za baze podatkov priznava tudi pravica sui generis, s čimer se preprečuje neupravičeno jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba bistvene vsebine baze podatkov.
III – Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
A – Splošni del
8. Organizatorja poklicne nogometne tekme v najelitnejših ligah sta v Angliji „The Football Association Premier League Limited“ in „The Football League Limited“ ter na Škotskem „The Scottish Football League“. Premier League in Football League (z Division One, Division Two in Division Three), skupaj obsegata štiri lige. Pred vsako igralno sezono se pripravijo koledarji nogometnih tekem, ki se bodo med sezono igrale v posamezni ligi. Podatki se elektronsko shranjujejo in so posamično dostopni. Koledarji nogometnih prvenstev se med ostalim pojavljajo tudi v tiskanih brošurah, tako kronološko, kot tudi za vsako moštvo, ki igra v posamični ligi. Igralni pari so podani v obliki X proti Y (npr. Southampton proti Arsenalu). V vsaki sezoni se izvede približno 2000 srečanj, ki so porazdeljena med 41 tednov.
9. Organizatorji angleških in škotskih nogometnih tekem so pooblastili škotsko družbo Football Fixtures Limited, da omogoči uporabo koledarjev nogometnih prvenstev s podelitvijo licenc itd. Družba Football Fixtures Limited je svoje pravice upravljanja in uporabe zunaj Velike Britanije odstopila družbi Fixtures Marketing Limited (v nadaljevanju: Fixtures).
B – Posebni del
10. Družba Fixtures je sprožila več postopkov zoper delniško družbo Organismos Prognostikon Agonon Podosfairou AE (v nadaljevanju: OPAP). Očitek se glasi, da naj bi družba OPAP protipravno in brez dovoljenja angleških in škotskih družb, ki so ustvarile in izdelale zadevne koledarje načrtovanih nogometnih tekem v Angliji in na Škotskem ter jih tudi uporabljale, ponavljajoče odvzemala in na svoje medmrežne strani „Pame Stoichima“, „Podosfairo Kathe Mera“, „Chryso Podosfairo“ in „Propo“ prenašala precejšnje število igralnih parov nogometnih moštev, jih distribuirala in dajala na razpolago grškemu občinstvu, s čimer naj bi kršila pravico sui generis s strani družbe Fixtures zastopanih družb. S sklicevanjem na nujnost zadeve zahtevajo navedene družbe sprejetje varstvenih ukrepov in pod grožnjo denarne kazni, da se družbi OPAP prepove prihodnje kršitve pravice družbe Fixtures do koledarjev načrtovanih nogometnih prvenstev v Angliji in na Škotskem ter da se odredi objavo sodbe v atenskem dnevnem časniku na stroške toženca.
IV – Vprašanja za predhodno odločanje
11. Monomeles Protodikeio Athinon je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
1. Kaj pomeni pojem baza podatkov in kaj je področje uporabe Direktive 96/9/ES, zlasti člena 7 te direktive, ki se nanaša na pravico sui generis?
2. Ali so skladno z opredelitvijo področja uporabe Direktive koledarji nogometnih prvenstev zaščiteni kot baze podatkov, za katere izdelovalcu pripada pravica sui generis, in pod katerimi predpostavkami?
3. Kako se lahko konkretno krši pravica do baze podatkov in ali se ta pravica varuje pri spremembi vsebine baze podatkov?
V – Dopustnost
12. Po mnenju finske vlade sklep o predložitvi ne izpolnjuje meril, ki jih je izoblikovala sodna praksa Sodišča, za dopustnost vprašanj za predhodno odločanje. Manjkale naj bi zadostne navedbe o nacionalni pravni ureditvi. Poleg tega se sklicuje na člen 3, namesto na upoštevni člen 7 Direktive. Dejansko stanje naj bi bilo nadalje podano samo v povzetku trditev družbe Fixtures. Manjkalo naj bi stališče družbe OPAP. Poleg tega naj ne bi zadostovala povezava med pravnimi določbami in dejanskim stanjem. Navedbe naj bi bile tako pomanjkljive, da finska vlada ne more podati izčrpnega stališča.
13. Komisija opozarja, da navedbe predložitvenega sodišča ne bodo omogočile uporabe določb Direktive v konkretnem dejanskem stanju. V dopustnost Komisija ne dvomi.
14. Skladno z ustaljeno sodno prakso je nacionalno sodišče, ki rešuje pravni spor in o njem odloča, izključno pristojno, da glede na okoliščine konkretnega primera presodi nujnost predhodne odločbe za odločitev v sporu, kakor tudi pomembnost Sodišču predloženih vprašanj za predhodno odločanje. Ali predložena vprašanja zadevajo razlago prava Skupnosti, mora odločiti Sodišče.(4)
15. Sodišče lahko odkloni odločanje o predhodnem vprašanju na zahtevo nacionalnega sodišča samo, če zahtevana razlaga prava Skupnosti očitno nima nobene zveze z resničnostjo ali s predmetom postopka v glavni stvari, če je problem hipotetične narave ali če ne razpolaga z zadostnimi podatki o dejanskem oziroma o pravnem stanju stvari, ki so nujne za odgovor na zastavljena vprašanja.(5)
16. V predmetni zahtevi ni očitno, da vprašanja predložitvenega sodišča izpolnjujejo katero od navedenih dejstev. Tako ne moremo sklepati, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z realnostjo ali s predmetom postopka v glavni stvari, saj je odločitev v postopku v glavni stvari med drugim odvisna tudi od pomena pojma „baza podatkov“ iz člena 1 Direktive. Po drugi strani pa je predložitveno sodišče – sicer v skromni obliki – Sodišču predložilo vse podatke, ki jih potrebuje za podajo koristnega odgovora na predložena vprašanja.
17. Skladno z ustaljeno sodno prakso zahteva nujnost podaje za nacionalno sodišče koristne razlage prava Skupnosti, da Sodišče ugotavlja dejanski in pravni okvir, znotraj katerega se gibljejo zastavljena vprašanja, oziroma pojasni vsaj dejanske domneve, na katere se ta vprašanja nanašajo.(6) Glede na to, da je uporaba za konkretno dejansko stanje naloga nacionalnega sodišča, navedbe o dejanskem in pravnem okviru Sodišču omogočajo, da lahko smiselno odgovori na predlog za sprejetje predhodne odločbe. Sklep o predložitvi vsebuje celo navedbe, ki jih s strani finske vlade neprerekan sklep o predložitvi v vzporedni zadevi C-46/02 ne vsebuje, in sicer o povezavi med družbama Fixtures in Football Fixtures Limited. Kar zadeva družbo OPAP, navedbe o njeni dejavnosti zadoščajo.
18. Navedbe v sklepih o predložitvi pa naj ne bi omogočale le sprejemanja ustreznih odgovorov Sodišča, temveč naj bi omogočale tudi vladam držav članic in drugim udeležencem postopka podajo svojih stališč skladno s členom 23 Statuta Sodišča. Sodišče mora paziti, da je možnost podana, pri čemer je treba upoštevati, da se udeležencem postopka, skladno z navedenim predpisom, vročijo le odločitve o predložitvi.(7)
19. Iz številnih – tudi s strani finske vlade – skladno s členom 23 Statuta Sodišča predloženih stališč izhaja, da so jim navedbe v predložitvenem sklepu vsekakor omogočile, da so lahko o Sodišču predloženih vprašanjih zavzeli koristna stališča.
20. Nadalje je Sodišče odločilo, da mora nacionalno sodišče podati minimalno pojasnilo razlogov za odločitev za uporabo določb prava Skupnosti, za razlago katerih prosi, ter povezave med temi določbami in nacionalnimi pravnimi predpisi, ki se nanašajo na predmetni pravni spor.(8)
21. V skladno s sodno prakso Sodišča zadošča, če dejansko stanje, podano s strani predložitvenega sodišča, izkazuje kot verjetno, da dejansko stanje postopka v glavni stvari zapade pod določbe, ki so predmet razlage. Sodišče lahko nacionalnemu sodišču da napotke za razlago prava Skupnosti, ki so koristni za odločitev spora o glavni stvari. Pri tem lahko upošteva tudi predpise prava Skupnosti, ki jih predložitveno sodišče pri oblikovanju vprašanja ni upoštevalo.(9)
22. Skladno z navedenim so vprašanja za predhodno odločanje Monomeles Protodikeio Athinon načeloma dopustna.
23. V nekaterih točkah pa se vprašanja za predhodno odločanje ne nanašajo na razlago prava Skupnosti, torej Direktive, temveč na uporabo Direktive na konkretno dejansko stanje. V zvezi s tem je treba sprejeti stališče Komisije, da v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe skladno s členom 234 ES to ni naloga Sodišča, temveč nacionalnega sodišča in da se mora Sodišče v predmetnem postopku omejiti le na razlago prava Skupnosti.
24. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je v postopku na podlagi člena 234 ES, ki temelji na jasni razmejitvi pristojnosti med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, za vsako presojo konkretnega dejanskega stanja pristojno predložitveno sodišče.(10)
25. Sodišče tako ni pristojno odločati o dejanskem stanju postopka v glavni stvari oziroma določb prava Skupnosti, ki jih razlaga, ne more uporabiti za nacionalne ukrepe ali položaje, saj je zanje izključno pristojno predložitveno sodišče. Presoja posameznih ravnanj v povezavi z bazo podatkov, ki je predmet obravnavanega postopka, zahteva torej presojo dejstev, ki so v pristojnosti nacionalnega sodišča.(11) V ostalem je Sodišče pristojno odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje.
VI – Utemeljenost: presoja
26. S strani predložitvenega sodišča zastavljena vprašanja za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago vrste določb Direktive, zlasti na razlago določenih pojmov. Gre za obravnavo različnih področij, ki jih je v skladu s tem treba tudi razvrstiti. Določena pravna vprašanja se nanašajo na stvarno področje uporabe Direktive, druga pa na predpostavke za uporabo pravice sui generis in njeno vsebino.
A – Stvarno področje uporabe: pojem „baza podatkov“ (prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje)
27. Nekateri udeleženci postopka so v pisnih stališčih v zvezi s pojmom „baza podatkov“ v smislu člena 1(2) Direktive upoštevali merila, ki so pomembna šele pri določitvi predmeta varstva pravice sui generis.
28. Razlaga pojma „baza podatkov“ v smislu člena 1(2) je ena temeljnih predpostavk za uporabo Direktive, torej za njeno stvarno področje uporabe nasploh. Od navedenega je treba razlikovati stvarno področje uporabe pravice sui generis, torej v členu 7 Direktive urejen „predmet varstva“. Navedena določba se sicer navezuje na pravno opredelitev pojma „baza podatkov“, vendar je v njej za predmet varstva pravice sui generis določena cela vrsta dodatnih predpostavk. Navedeno pomeni, da vse baze podatkov v smislu člena 1(2) Direktive niso hkrati tudi predmet varstva po členu 7 Direktive.
29. Navedeno razlikovanje izhaja tudi iz uvodnih izjav Direktive. Sedemnajsta uvodna izjava se nanaša na pojem baza podatkov, devetnajsta uvodna izjava pa na predmet varstva pravice sui generis. Primeri, navedeni v obeh navedbah, niso izbrani naključno, da bi prikazali njun različen pomen: posnetek določenih umetniških, npr. glasbenih del, ni mogoče šteti za bazo podatkov, izbor glasbenih izvedb pa ne za predmet varstva pravice sui generis. Slednje izhaja že iz dejstva, da v takšnem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju baze podatkov.
30. Izpolnitev predpostavk za obstoj „baze podatkov“ je torej nujen, čeprav ne zadosten pogoj za priznanje v členu 7 urejene pravice sui generis.
31. Prvo oporno točko pri razlagi pojma „baza podatkov“ nudijo predpisi mednarodnega prava, ki so lahko namenjeni orientaciji. V prvi vrsti lahko sem uvrstimo člen 10, drugi odstavek, Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPs-sporazum)(12), čeprav ta določba ne vsebuje vseh meril, ki jih določa člen 1(2) Direktive. K temu je treba dodati še člen 2(5) revidirane Bernske kovencije. Mednarodnopravni predpisi, ki so mlajši od obravnavane Direktive, niso upoštevni. Navedeno velja na primer za člen 5 WCT WIPO Copyright Treaty, ki je bil sprejet šele leta 1996. Kot izhaja iz zgodovine nastanka, zlasti dokumentov Komisije, naj bi se Direktiva orientirala zlasti po revidirani Bernski konvenciji.
32. Razlaga v smislu navedenih mednarodnopravnih aktov glede razlage pojma „baza podatkov“ ni upoštevna, ker člen 1(2) Direktive podaja – čeprav ne zelo natančno – pravno opredelitev, v kateri je določenih več predpostavk. Njen pomen bo v nadaljevanju natančneje razložen. Pri tem je treba opozoriti, da naj bi Sodišče nacionalnemu sodišču sicer dalo koristne napotke za rešitev spora o glavni stvari, vendar pa ostaja naloga nacionalnega sodišča, da s strani Sodišča razlagane določbe prava Skupnosti ali ustrezne nacionalne določbe, s katerimi se prenaša pravo Skupnosti v notranje pravo, uporabi na konkretnem primeru.
33. Že sama struktura člena 1 Direktive, ki vsebuje različne določbe o bazah podatkov, nakazuje na široko razlago. Skladno s členom 1, odstavek 1, Direktive velja Direktiva za „baze podatkov v vseh oblikah“. Tudi okoliščina, da je v členu 1, odstavek 3, določena izjema za računalniške programe, potrjuje široko razlago pojma „baza podatkov“.
34. Široko razlago potrjuje tudi namen zakonodajalca na ravni Skupnosti, kot izhaja iz zgodovine nastanka.(13)
35. Bistvenega pomena za določitev pojma „baza podatkov“ je, da so izpolnjene tri predpostavke, določene v členu 1(2).
36. Kot prvo mora obstajati „zbirka del, podatkov ali drugega neodvisnega gradiva“ (poudarila avtorica). Vprašanje, ali gre v postopku v glavni stvari za podatke ali drugo gradivo, ni pomembno. In concreto gre namreč ali za podatke, ki jih je treba razumeti kot skupke znakov za prikazovanje določenih dejstev, tj. osnovna sporočila z morebitno informacijsko vsebino(14), ali za gradivo kot razpoznavno enoto.
37. Ker Direktiva ne podaja dovolj natančne opredelitve, ni nujno, da je prizadeto precejšnje število podatkov ali gradiva. Ustrezne zahteve Parlamenta nista prevzela niti Svet niti Komisija. Predpostavke količinske narave predvideva šele določba, ki zadeva varstveno pravico iz člena 7, odstavek 1, Direktive, in sicer gre za „znatno naložbo“.
38. V tem postopku je treba zlasti preizkusiti, ali je izpolnjena predpostavka neodvisnosti podatkov ali drugega gradiva.
39. Navedeno merilo je treba razumeti tako, da podatki ali gradivo ne sme biti povezano oziroma da ga je mogoče ločiti, ne da bi pri tem izgubilo svojo informacijsko vsebino(15), zaradi česar npr. zvoki ali slike nekega filma niso zajeti. Ena izmed mogočih razlag je tudi, da je treba izključiti ne samo odvisnosti med gradivom, temveč tudi odvisnosti znotraj zbirke.(16)
40. Kot drugo so v Direktivi zajete samo takšne zbirke, ki so sistematično ali metodično razporejene. V enaindvajseti uvodni izjavi je pojasnjeno, da ni nujno, da so ta gradiva fizično shranjena. Navedena predpostavka izključuje neurejene zbirke podatkov in tako zajema samo načrtovane zbirke(17), tj. podatke, ki se razvrščajo po določenih merilih(18). Pri tem zadošča, da je podatkovna struktura določena in da razvrščanje nastopi šele z uporabo ustreznega iskalnega programa(19), zlasti torej s sortiranjem, eventualno s pomočjo indeksiranja. Zajete so tako statične kot tudi dinamične(20) baze podatkov.
41. Tretjič se v členu 1, odstavek 2, Direktive zahteva, da so podatki „individualno dostopni z elektronskimi ali drugimi sredstvi.“ Tako golo shranjevanje podatkov v pojmu „baze podatkov “ v smislu člena 1, odstavek 2, Direktive ni zajeto.
42. Posledično je treba pojem „baza podatkov“ v členu 1, odstavek 2, široko razlagati. Omejitve pa določajo v členu 7(1) Direktive določene predpostavke predmeta varstva.
43. Nekatere vlade zastopajo stališče, da izbira ali razvrstitev vsebine baze podatkov o športnih tekmah ni lastna duhovna stvaritev. Pri tem je treba spomniti, da kreativnost, skladno s členom 1 Direktive, ni značilnost baze podatkov. Kreativnost kot značilnost se kot dvom pojavlja tudi v zvezi s predmetom varstva pravice sui generis. Da je baza podatkov lastna duhovna stvaritev, pa je bistvena predpostavka za to, da je baza podatkov zaščitena z avtorsko pravico, ki je določena v poglavju II Direktive (člen 3 in naslednji). V členu 7, odstavek 4, Direktive je določeno, da velja pravica sui generis ne glede na upravičenost te baze podatkov ali vsebine baze podatkov do varstva z avtorsko pravico.
44. Predmet varstva pravice sui generis je drugačen kot predmet varstva z avtorsko pravico. Cilj te na novo ustvarjene pravice je za razliko od avtorske pravice, s katero se varuje kreativni vložek, varstvo naložbenega vložka.(21) Tako obstaja razlika tudi z vidika imetnika pravice. Medtem ko pravica sui generis varuje izdelovalca baze podatkov, ščiti avtorska pravica – kot že samo ime pove – avtorja.
45. Nekatere vlade so v stališčih opozorile, da baza podatkov, ki je predmet obravnavanega postopka, naj ne bi bila sistematično ali metodično razporejena, saj naj bi se igralni pari oblikovali z žrebom. Pri tem je treba dodati, da se vsebina baze podatkov ne nanaša samo na podatke, ki se določajo z žrebom, temveč vsebuje še določene druge vpise, kot sta kraj in čas srečanja.
B – Predmet varstva: predpostavke (prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje)
46. Baza podatkov, ki je predmet varstva pravice sui generis skladno s členom 7 Direktive, mora izpolnjevati predpostavke, ki so določene v tej določbi. Predmetni postopek se nanaša na razlago nekaterih od teh meril.
47. V tej zvezi je treba opozoriti na pravno polemiko o vprašanju, ali je pravica sui generis namenjena varstvu stvaritve, torej dejavnosti izdelovalca baze podatkov, ali varstvu rezultata, ki pri tem nastane. V zvezi z navedenim je treba pritrditi, da Direktiva varuje baze podatkov oziroma njihovo vsebino, ne pa tudi v njih zajeto informacijo kot tako. V končni fazi gre torej za varstvo izdelka, pri tem pa se posredno varuje tudi vložen napor, to je naložba.(22)
48. Predpostavke, določene v členu 7 Direktive, je treba dodati k tistim, ki so določene že v členu 1(2). Zaradi tega je opredelitev predmeta varstva ožja od opredelitve „baze podatkov“ v smislu člena 1.
49. Z Direktivo na novo uvedena pravica sui generis se navezuje na nordijske kataloške pravice in nizozemske „geschriftenbescherming“. Navedeno pa ne pomeni, da lahko to razumevanje, ki je bilo oblikovano v teoriji in praksi na podlagi navedenih preteklih predpisov, vnesemo v Direktivo. Direktiva naj bi zlasti oblikovala merilo za razlago nacionalnega prava, kar velja tudi za tiste države članice, v katerih so že pred Direktivo veljali podobni predpisi. Tudi v teh državah članicah se je izkazalo kot nujno, da se nacionalna ureditev uskladi s cilji Direktive.
1. „Znatna naložba“
50. Ključni pojem za določitev predmeta varstva pravice sui generis je besedna zveza „znatna naložba“ v členu 7, odstavek 1, Direktive. Navedena predpostavka je določena tako, da mora znatnost obstajati v „kakovostnem ali količinskem vidiku“. Direktiva ne podaja opredelitev navedenih alternativnih možnosti. V literaturi se zahteva ustrezna razlaga Sodišča. Takšna zahteva je utemeljena, saj se lahko le na ta način zagotovi avtonomna in enotna razlaga na ravni Skupnosti. Seveda pa pri tem ne sme biti spregledano, da bo v končni fazi merila za razlago uporabilo nacionalno sodišče, v čemer je skrito tveganje različne uporabe.
51. Kot izhaja že iz zgradbe člena 7, odstavek 1, Direktive je pojem „znatne naložbe“ treba razumeti relativno. Skladno z obrazložitvijo k skupnemu stališču, v katerem je ta določba dobila svojo dokončno podobo, je treba zaščititi naložbe, ki so bile potrebne za zajetje in sestavo vsebine baze podatkov.(23)
52. Naložbe se torej morajo nanašati na določene aktivnosti v povezavi z izdelavo baze podatkov. V členu 7 so v tej zvezi takstativno navedene naslednje tri aktivnosti: pridobivanje, preverjanje in predstavitev vsebine baze podatkov. Ker so navedeni znaki dejanskega stanja predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje, se z njihovim pomenom na tem mestu ne bomo podrobneje ukvarjali.
53. Katere vrste naložb so lahko zajete, izhaja iz štiridesete uvodne izjave, katere zadnji stavek glasi: „Takšna naložba lahko pomeni zagotovitev finančnih sredstev in/ali porabo časa, truda in energije.“ Skladno s sedmo uvodno izjavo gre za precejšnje človeške, tehnične in finančne naložbe.
54. Nadalje je treba pojem „znatno“ razumeti tudi relativno, in sicer glede na stroške in amortizacijo(24) ter glede razmerja do obsega vrste in vsebine baze podatkov, kakor tudi področja, ki mu pripada.(25)
55. Predmet varstva torej niso samo naložbe, ki imajo v absolutnem smislu visoko vrednost.(26) Vendar pa se merila „znatno“ ne sme razumeti samo relativno. Kot neke vrste pravilo de minimis Direktiva v zvezi z naložbami, ki so predmet varstva, namreč postavlja tudi neko absolutno spodnjo mejo.(27) Navedeno izhaja iz devetnajste uvodne izjave, po kateri mora biti naložba „dovolj znatna“.(28) Ta prag pa je treba postaviti dokaj nizko. To izhaja iz petinpetdesete uvodne izjave(29), v kateri manjka natančnejša opredelitev višine. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da naj bi Direktiva omogočila harmonizacijo različnih sistemov. Tretjič bi previsoko postavljena spodnja meja oslabila zasledovani namen Direktive, tj. ustvariti spodbude za naložbe.
56. Večje število udeležencev je v pisnih stališčih izhajalo iz tako imenovane „spin-off teorije“, po kateri stranski produkti niso zajeti s pravico. Dosegajo se lahko samo takšni dohodki, ki so namenjeni za amortizacijo naložb. Navedeni udeleženci so opozorili, da je baza podatkov, ki je predmet obravnavanega postopka, nujna za organiziranje športnih tekem in da je bila v ta namen izdelana. Naložba naj bi bila namenjena organizaciji tekem in ne izključno izdelavi baze podatkov. Do naložbe bi prišlo v vsakem primeru tudi zato, ker obstaja dolžnost te organizacije. Pri bazi podatkov naj bi torej šlo le za stranski produkt na nekem drugem trgu.
57. V predmetnem postopku je treba ugotoviti, ali in na kakšen način je lahko tako imenovana „spin-off teorija“ pomembna za razlago Direktive, zlasti pravice sui generis. Glede na pomisleke, podane v tem postopku glede varstva baz podatkov, ki so le stranski produkti, se zdi nujna demitizacija „spin-off teorije“. Navedeno teorijo je mogoče z neupoštevanjem izvora na nacionalni ravni navezati na cilj, ki izhaja iz desete do dvanajste uvodne izjave Direktive, to je ustvariti spodbude za naložbe z izboljšanjem varstva naložb. Teorija pa se obenem naslanja tudi na misel, da se morajo naložbe amortizirati s prihodki iz temeljne dejavnosti. „Spin-off teorija“ je povezana tudi s tem, da Direktiva varuje samo takšne naložbe, ki so med ostalim nujne za pridobivanje vsebine baze podatkov.(30) Vsi navedeni argumenti imajo svojo težo in jih je treba upoštevati pri razlagi Direktive. Vendar navedeno ne sme pripeljati do vsakršne izključitve učinka „spin-off“ le s sklicevanjem na teorijo. Odločilnega pomena za razlago Direktive so in bodo njene določbe.
58. Pri reševanju v predmetnem postopku obravnavanega problema je treba izhajati iz vprašanja, ali je zagotovitev varstva baze podatkov odvisna od namena izdelovalca ali od namena baze podatkov, če sta oba namena med seboj ločena. V tej zvezi bi se lahko zadovoljili z indicem, da se v Direktivi niti v členu 1 niti v členu 7 ne govori o namenu baze podatkov. Če bi zakonodajalec Skupnosti takšno predpostavko želel določiti, bi to gotovo storil. Tako člen 1 kot člen 7 dokazujeta, da je zakonodajalec Skupnosti vsekakor imel namen določiti vrsto predpostavk. Namen baze podatkov torej ne predstavlja predpostavke za presojo upravičenosti varstva baze podatkov. Toliko bolj so odločilne predpostavke, določene v členu 7. Tega ne more, kljub drugačnemu mnenju določenih udeležencev, spremeniti niti dvainštirideseta uvodna izjava. V navedeni uvodni izjavi je opredeljen domet pravice sui generis in, drugič, tudi tukaj je pomembno, da se naložbi ne škoduje.
59. Tudi v drugih uvodnih izjavah Direktive, ki se nanašajo na naložbe in njihov pomen, kot na primer v dvanajsti, devetnajsti in štirideseti uvodni izjavi, ne najdemo indica, da je varstvo baze podatkov odvisno od njenega namena.
60. V praksi lahko obstajajo tudi izdelovalci, ki z bazo podatkov zasledujejo več ciljev. Tako lahko pride do tega, da za to potrebnih naložb ni mogoče umestiti pod natančno določen posamičen namen oziroma naložb ni mogoče ločiti. V takšnem primeru merilo, po katerem se upošteva tudi namen baze podatkov, ne bi prineslo nobene rešitve. Naložba bi bila varovana neodvisno od drugega namena oziroma bi zaradi tega drugega namena ostala povsem nezaščitena. Zaradi tega se merilo namena izkaže kot neizvedljivo oziroma kot nezdružljivo s ciljem Direktive. Izključitev varstva baz podatkov, ki so namenjene več ciljem, bi nasprotovala cilju ustvarjanja spodbude za naložbe. Naložbe in večnamenske baze podatkov bi bile na ta način zelo otežene.
61. Baza podatkov iz postopka v glavni stvari je primer za to, da se lahko baza podatkov izdela tudi za ureditev koledarjev tekem. Če bi bila za vsak namen izdelana samostojna – po možnosti skoraj istovetna – baza podatkov, bi bilo to v nasprotju s temeljnimi ekonomskimi interesi in to iz Direktive ne izhaja.
62. Presoja, ali je v postopku v glavni stvari podana precejšnja naložba, zahteva uporabo zgoraj omenjenih meril v konkretnem dejanskem stanju. Skladno z delitvijo pristojnosti v postopku predhodnega odločanja in skladno s členom 234 ES je to v pristojnosti nacionalnega sodišča. V okviru ocenjevanja naložb v bazo podatkov je vselej treba upoštevati okoliščine, ki so nujne za ureditev koledarja tekem, kot so na primer privlačnost tekme za gledalce, interes sprejemalcev stav, trženje prek klubov, drugi dogodki na kraju ob načrtovanem času, primerno geografska razporeditev tekem, kakor tudi preprečitev težav za javni red. V oceno je ne nazadnje treba vključiti tudi število tekem. Dokazno breme o tem, kakšne naložbe so bile uporabljene, nosi tisti, ki uveljavlja pravico sui generis.
2. „Pridobivanje“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive
63. V tej zadevi je sporno, ali je podano pridobivanje v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive. Navedena določba namreč ščiti samo naložbe v „pridobivanje“, „preverjanje“ ali „predstavitev“ vsebine baze podatkov.
64. Izhajati je treba iz namena varstva s pravico sui generis, namreč varstva izdelovalca baze podatkov. Zaradi tega lahko izdelavo razumemo kot nadpomenko(31) za pridobivanje, preverjanje in predstavitev.
65. Postopek v glavni stvari se nanaša na pravni problem, o katerem se je že veliko razpravljalo, in sicer ali in − pod katerimi predpostavkami − v kakšnem obsegu Direktiva varuje poleg obstoječih, tudi s strani izdelovalca na novo ustvarjene podatke. Če bi se pridobivanje nanašalo samo na obstoječe podatke, bi tudi varstvo naložb zajemalo samo pridobivanje takšnih podatkov. Če torej sprejmemo takšno razumevanje pridobivanja, je varstvo baze podatkov iz postopka v glavni stvari odvisno od tega, ali se pridobivajo obstoječi podatki.
66. Če pa izhajamo iz nadpomenke izdelave, torej opremljenost baze podatkov z vsebino(32), bi lahko zajeli tako obstoječe kot tudi na novo ustvarjene podatke(33).
67. K razjasnitvi bi lahko pripomogla primerjava med pojmom „pridobivanje“, opredeljenim v členu 7, odstavek 1, in dejavnostmi, navedenimi v devetintrideseti uvodni izjavi Direktive. Ob tem pa je treba že na začetku opozoriti na razlike med posameznimi jezikovnimi različicami.
68. Če sprejmemo pojem „pridobivanje“, kot je opredeljen v členu 7, odstavek 1, nemške različice, lahko ta zajema samo obstoječe podatke, saj lahko pridobivamo samo nekaj, kar že obstaja. S tega vidika je pridobivanje nasprotje od pojma stvaritev. Do enakega zaključka pridemo tudi pri razlagi določb portugalske, francoske, španske in angleške različice, ki vse izhajajo iz latinskega „obtenere“, tj. dobivanje. Tudi finska in danska različica podajata ozko razlago. Široka razlaga nemške in angleške različice, ki so jo izbrali nekateri udeleženci postopka, zaradi tega ni pravilna.
69. Nadaljnje indice v prid konkretni razlagi pojma „pridobivanje“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive podaja devetintrideseta uvodna izjava, ki predstavlja uvodno izjavo o predmetu varstva pravice sui generis. Ta uvodna izjava z vidika varovanih naložb omenja samo dve vrsti dejavnosti, in sicer „pridobivanje“ in „zbiranje“ vsebine. Težave pa se tudi tukaj pojavljajo zaradi razlik med posameznimi jezikovnimi različicami. V večini različic se za prvo navedeno dejavnost uporablja enak pojem, kot je določen v členu 7, odstavek 1. Uporabljeni pojmi v nadaljevanju sicer ne opisujejo vedno iste dejavnosti, vendar v svojem bistvu zajemajo iskanje in zbiranje vsebine baze podatkov.
70. Jezikovne različice, ki v devetintrideseti uvodni izjavi uporabljajo dva pojma, drugačna od člena 7, odstavek 1, Direktive, je treba razlagati tako, da je treba obe navedeni dejavnosti razumeti kot podobliki pridobivanja v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive. Seveda se s tem zastavlja vprašanje, zakaj devetintrideseta uvodna izjava zajema samo pridobivanje, ne pa tudi preverjanja ali predstavitve. Zadnje navedena pojma se pojavita šele v štirideseti uvodni izjavi.
71. Jezikovne različice, ki v devetintrideseti uvodni izjavi uporabljajo enak pojem kot v členu 7, odstavek 1, Direktive, je treba razlagati tako, da je treba pojem „pridobivanje“ v devetintrideseti uvodni izjavi razumeti v ožjem smislu, medtem ko je treba pojem, opredeljen v členu 7, odstavek 1, Direktive, razumeti široko, kar pomeni, da vključuje tudi drugo, v devetintrideseti uvodni izjavi navedeno dejavnost.
72. Vse jezikovne različice torej dopuščajo razlago, po kateri sicer „pridobivanje“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive ne vsebuje čistega pridobivanja podatkov, tj. zbiranja podatkov(34), torej ne zajema pripravljalne faze(35). Če pa stvaritev podatkov sovpada z njihovim zbiranjem in urejanjem, zapade pod varstvo Direktive.
73. V tej zvezi je treba spomniti, da ni mogoče slediti tako imenovani „spin-off teoriji“. Tako nobene vloge ne igra niti cilj pri pridobivanju vsebine baze podatkov.(36) Navedeno pomeni, da je lahko varstvo podano tudi takrat, ko se je pridobivanje sprva izvršilo za neko drugo dejavnost, kot je izdelava zadevne baze podatkov. Direktiva namreč zagotavlja varstvo pridobivanja podatkov tudi takrat, ko to pridobivanje ni bilo izvršeno v povezavi z bazo podatkov.(37) Navedeno potrjuje, da je treba v domet pravnega varstva vključiti tudi eksterno bazo podatkov, ki izvira iz interne baze podatkov.
74. Na podlagi zgoraj podane razlage pojma „pridobivanje“ bo naloga nacionalnega sodišča presoja dejavnosti družbe Fixtures. Pri tem gre v prvi vrsti za opredelitev podatkov in ravnanje z njimi, od njihovega pridobivanja do posnetka v bazo podatkov, ki je predmet tega postopka. Presoditi bo treba, kako je treba presojati ureditev koledarja tekem, to je v bistvu zbiranje imen moštev in povezava moštvenih parov s krajem in časom posameznih tekem. Da gre v obravnavanem postopku za obstoječe podatke, potrjuje dejstvo, da je koledar rezultat dogovora med več udeleženci, zlasti med policijo, zvezami in klubi navijačev. Tudi iz tega – kar so izpostavili nekateri udeleženci –, da podatki niso bili ustvarjeni za izdelavo baze podatkov, lahko sklepamo, da gre za obstoječe podatke.
75. Tudi če bi dejavnosti, ki so predmet postopka, opredelili kot stvaritev novih podatkov, bi lahko govorili o „pridobivanju“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive. To bi bilo podano takrat, ko stvaritev podatkov sovpada z njihovo obdelavo in je od tega ni mogoče ločiti.
3. „Preverjanje“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive
76. Uporaba baze podatkov za izvedbo tekem in za svoje ekonomsko izkoriščanje zahteva stalno preverjanje vsebine baze podatkov predmetnega postopka. Iz dokumentov izhaja, da se nenehno preverja pravilnost baze podatkov. Če takšna kontrola pokaže potrebo po spremembah, se izvedejo potrebne prilagoditve.
77. Dejstvo, da nekatere od teh prilagoditev ne predstavljajo preverjanja vsebine baze podatkov, ne škoduje. Zato, da bi bil podan predmet, ki zapade pod pravico sui generis, je nujno, da nekatere od izvedenih dejavnosti opredelimo kot preverjanje v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive in da precejšnje naložbe zajemajo vsaj del dejavnosti, določenih v členu 7.
4. „Predstavitev“ v smislu člena 7, odstavek 1, Direktive
78. Predmet varstva pravice sui generis je poleg „pridobivanja“ in „preverjanja“ vsebine baze podatkov tudi njena „predstavitev“. K temu ne sodi le predstavitev za uporabnika baze podatkov, torej zunanja shema, temveč tudi zasnova in strukturiranje vsebine. Boljši pripravi podatkov sta praviloma namenjena indeksacijski sistem in tezaver. Kot izhaja iz dvajsete uvodne izjave lahko tudi takšni elementi, ki zadevajo iskanje, uživajo varstvo v skladu z Direktivo.(38)
C – Vsebina pravice
79. Najprej je treba spomniti na to, da uvedba pravice sui generis pravzaprav ni bila namenjena usklajevanju zakonodaj, temveč je šlo za zavestno ustvarjanje novega prava.(39) Le-to presega dosedanje pravice o distribuciji in reprodukciji. To je treba upoštevati tudi pri razlagi prepovedanih dejanj. V skladu s tem pridobi pravna opredelitev v členu 7(2) Direktive poseben pomen.
80. V členu 7 Direktive sta na prvi pogled vsebovani dve skupini prepovedi oziroma z vidika imetnika pravice, to je izdelovalca baze podatkov, dve različni kategoriji pravic. Medtem ko so v odstavku 1 določene prepovedi glede bistvenega dela baze podatkov, so v odstavku 5 prepovedana določena dejanja glede na nebistvene dele baze podatkov. Izhajajoč iz razmerja med bistvenim in nebistvenim pa lahko odstavek 5 razumemo tudi kot izjemo od izjeme, ki izhaja iz odstavka 1.(40) V odstavku 5 naj bi se izključil zaobid prepovedi, določen v odstavku 1,(41) zato ga lahko opredelimo kot zaščitno klavzulo(42).
81. V členu 7(1) Direktive je določena pravica izdelovalca, da lahko prepove določena dejanja. Iz tega hkrati izhaja prepoved teh dejanj, ki se lahko prepovejo. Dejanji, ki se lahko prepovesta, in s tem prepovedani dejanji, sta prvič jemanje izvlečkov in drugič ponovna uporaba. Pravni opredelitvi pojmov „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“ sta določeni v členu 7(2) Direktive.
82. V členu 7(1) določena prepoved pa ne velja neomejeno, temveč predpostavlja, da se prepovedano dejanje nanaša na celoto ali bistveni del vsebine baze podatkov.
83. Izhajajoč iz merila „bistven“ oziroma „nebistven“ del, ki je odločilen za uporabo člena 7(1) in (5), je treba v nadaljevanju ti značilnosti dejanskega stanja podrobneje predstaviti. Temu bo sledil prikaz prepovedanih ravnanj skladno z odstavkoma 1 in 5.
1. Bistveni ali nebistveni deli baze podatkov (prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje)
a) Splošne ugotovitve
84. V postopku je bilo izpostavljeno, da člen 7(1) Direktive prepoveduje samo takšna ravnanja, ki imajo za posledico, da so podatki prav tako sistematično ali metodično razporejeni in posamično dostopni kot v prvotni bazi podatkov.
85. To trditev je treba razumeti tako, da predstavlja predpostavko za uporabo pravice sui generis. Ali je takšna predpostavka dejansko podana, je treba ugotavljati na podlagi določb o predmetu varstva, zlasti na podlagi pravnih opredelitev dejanj, prepovedanih v skladu s členom 7(1), ki so določene v členu 7(2).
86. Niti v členu 7(1) niti v členu 7(5) Direktive ni izrecno določena zgoraj navedena predpostavka, prav tako pa je ne nakazujeta. Upoštevajoč okoliščino, da je „sistematična ali metodična razporeditev“ v členu 1(2) izrecno navedena, v členu 7 pa manjka v celoti, je mogoče ugotoviti ravno nasprotno, torej, da zakonodajalec Skupnosti tega merila ni želel določiti kot predpostavko za uporabo člena 7.
87. Tudi namen Direktive govori zoper to dodatno merilo.
88. S takim dodatnim merilom bi se namreč spodkopalo v členu 7 določeno varstvo, saj bi bilo mogoče v tej določbi postavljeno prepoved zaobiti z enostavno predelavo delov baze podatkov.
89. Da je namen Direktive prepovedati tudi novo ustvarjanje vsebine baze podatkov identične vsebine, je očitno iz osemintridesete uvodne izjave, v kateri se opozarja na to nevarnost in na nezadostnost avtorskopravnega varstva.
90. Direktiva je namenjena ravno oblikovanju nove pravice, proti čemur ne govori niti šestinštirideseta uvodna izjava, ki obravnava drug vidik.
91. Celo petinštirideseta uvodna izjava, v kateri avtorska pravica ni omejena na preprosta dejstva ali podatke, ne potrjuje dodatnega merila. Navedeno seveda ne pomeni, da se varstvo razteza tudi na podatke same ali celo na posamične podatke. Predmet varstva je in ostaja baza podatkov.
92. Zaključimo lahko torej, da identična sistematična ali metodična predstavitev kot v prvotni bazi podatkov ni merilo za presojanje zakonitosti ravnanj, ki se nanašajo na bazo podatkov. Tako načelno ne drži, da Direktiva ne varuje podatkov, ki se spreminjajo ali sestavljajo v drugačni strukturi.
b) Pojem „bistveni del vsebine baze podatkov“ v smislu člena 7(1) Direktive
93. S tem vprašanjem za predhodno odločanje se zahteva razlaga pojma „bistveni del vsebine baze podatkov“ v smislu člena 7(1) Direktive. Za razliko od ostalih ključnih pojmov Direktive v zvezi s tem ni mogoče najti pravne opredelitve. Navedena opredelitev je v zakonodajnem postopku, natančneje s skupnim stališčem Sveta, izpadla.
94. V členu 7(1) Direktive sta predvideni dve alternativni možnosti. Kot izhaja že iz samega besedila, ima lahko bistvenost dva vzroka, količinski ali kakovostni. Konstrukcijo, ki jo je izbral zakonodajalec Skupnosti, je treba razlagati tako, da je lahko del bistven tudi takrat, ko s količinskega vidika to sicer ni, je pa bistven s kakovostnega vidika. Zato je treba ovreči tezo, po kateri mora vselej biti podan tudi najmanjši količinski obseg.
95. Količinsko alternativo je treba razumeti tako, da je treba ugotoviti količino dela baze podatkov, ki je prizadeta s prepovedanim ravnanjem. Pri tem se postavlja vprašanje, ali se zahteva relativna ali absolutna obravnava. To pomeni, ali je za to treba izvesti primerjavo med prizadeto količino in celotno vsebino baze podatkov(43) ali pa se prizadeti del presoja posebej.
96. V zvezi s tem je treba pripomniti, da relativni vidik zapostavlja izdelovalce velikih baz podatkov(44), ker postaja prizadeti del z naraščanjem celote vedno manj bistven. V takšnem primeru bi lahko dopolnilno opravljena kakovostna presoja omogočila ustrezno izravnavo, saj bi se lahko relativno majhen prizadeti del vseeno štel kot kakovostno bistven. Prav tako bi bilo mogoče povezati oba količinska pristopa. Tako bi lahko relativno majhen del zaradi njegove absolutne velikosti opredelili kot bistven.
97. Nadalje se postavlja vprašanje, ali lahko količinsko presojo povežemo s kakovostno presojo. Seveda pride to v poštev le za primere, pri katerih je kakovostna ocena sploh mogoča. Če je podan tak primer, ni razloga, da ne bi prizadetih delov presojali po obeh metodah.
98. V okviru kakovostne presoje je vsekakor pomembna tehnična ali gospodarska vrednost.(45) Na ta način se lahko zajame tudi del, ki sicer ni obsežen, vendar je bistven z vrednostnega vidika. Kot primer za vrednost koledarjev na področju športa naj omenimo njihovo popolnost in natančnost.
99. Gospodarska vrednost prizadetega dela se praviloma meri z izpadom povpraševanja(46), ki je posledica tega, da prizadeti del ni odvzet ali ponovno uporabljen po tržnih pogojih, temveč drugače. Presoja prizadetega dela, in sicer gospodarske vrednosti, se lahko opravi tudi z vidika tistega, ki je dejanje storil, tj. merjeno z vidika prihranka tistega, ki je ta del odvzel ali ponovno uporabil.
100. Izhajajoč iz v členu 7 Direktive zasledovanega cilja varstva naložb se bodo pri presoji bistvenosti vselej upoštevale tudi naložbe izdelovalca.(47) Kot izhaja iz dvainštiridesete uvodne izjave, je prepoved jemanja izvlečkov in ponovne uporabe namenjena preprečevanju oškodovanja naložb.(48)
101. Oporne točke za ugotovitev vrednosti prizadetega dela baze podatkov so lahko tudi naložbe, zlasti stroški pridobivanja.(49)
102. Tudi glede praga bistvenosti Direktiva ne podaja pravne opredelitve. Razmejitev je zakonodajalec Skupnosti, skladno z enotnim pojmovanjem v literaturi, namenoma prepustil sodni praksi.(50)
103. Bistvenost ne sme biti odvisna od tega, ali je podana občutna škoda.(51) Ustrezna navedba v eni od uvodnih določb, in sicer na koncu dvainštiridesete uvodne izjave namreč ne bi smela zadostovati zato, da bi prag varstva temu ustrezno postavili tako visoko. Sicer pa je tudi vprašljivo, ali bi lahko v opredelitev bistvenosti kot merilo sploh lahko vključili „občutno škodo“, ker je dvainštirideseto uvodno izjavo mogoče razumeti tudi tako, da se „občutna škoda“ kot dodatna predpostavka pojavlja v tistem primeru, pri katerem gre za bistveni del, tj. ko je bistvenost že podana. Celo v osmi uvodni izjavi omenjeni učinek prepovedanih ravnanj, in sicer „resne gospodarske in tehnične posledice“, ne more opravičiti tako stroge presoje glede oškodovanja. Cilj obeh uvodnih izjav je namreč poudariti gospodarsko nujnost varstva baz podatkov.
104. Glede ocene prizadetih delov baz podatkov ni sporno, da se ravnanja izpolnjujejo tedensko. Tako se postavlja vprašanje, ali se ob sprejetju relativnega vidika opazovanja prizadeti deli primerjajo s celoto baze podatkov ali celoto ustreznega tedna. Ne nazadnje bi bilo mogoče vse tedensko prizadete dele združevati med celotno igralno sezono in bi šele tako pridobljeno vsoto primerjali s celotno bazo podatkov.
105. Razlagi, ki sledi cilju pravice sui generis, ustreza torej samo primerjava na isti časovni osnovi, tako za prizadeti del kot tudi za celoto. Takšna primerjava se lahko izvaja tedensko ali na ravni celotne igralne sezone. Če je prizadeta več kot polovica tekem, je mogoče prizadeti del v vsakem primeru označiti kot bistven. Vendar lahko zadošča tudi manjši del kot polovica vseh tekem skupaj, če je za to delež v nekaterih igralnih kategorijah, kot na primer v Premiere League, višji.
106. Pri absolutnem vidiku opazovanja bi morali prizadete dele tako dolgo zbirati, dokler ne bi presegli meje bistvenosti prizadetih delov. Tako je mogoče ugotoviti, od katerega trenutka dalje lahko govorimo, da so prizadeti bistveni deli.
2. Prepovedi, ki zadevajo bistveni del vsebine baze podatkov (drugo vprašanje za predhodno odločanje in prvi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje)
107. Iz pravice izdelovalca, da prepreči določena ravnanja, določena v členu 7(1) Direktive, izhaja prepoved takšnih ravnanj, in sicer jemanja izvlečkov in ponovne uporabe. V vrsti uvodnih izjav(52) se zato ta ravnanja označujejo kot „prepovedana“.
108. V nadaljevanju gre za razlago pojmov „jemanje izvlečkov“ in „ponovna uporaba“. Za to je treba razložiti ustrezne pravne opredelitve člena 7(2) Direktive. Tudi na tem mestu naj spomnim na cilj Direktive o uvedbi nove pravice. Navedeno bo treba pri razlagi obeh pojmov upoštevati kot merilo za orientacijo.
109. Za obe prepovedani ravnanji velja, da nista odvisni od cilja ali namena uporabnika vsebine baze podatkov. Tako tudi ni odločilno, ali je uporaba le komercialna. Odločilni so samo znaki kaznivega ravnanja, ki so podani v obeh pravnih opredelitvah.
110. Za obe prepovedani ravnanji velja tudi, da za razliko od člena 7(5) vanju niso zajeta samo ponavljajoča in sistematična ravnanja. Ker morajo skladno z odstavkom 1 prepovedana ravnanja zadevati bistvene dele vsebine baze podatkov, zakonodajalec Skupnosti za navedena ravnanja postavlja manjše zahteve, kot so določene v odstavku 5, ki velja za nebistvene dele.
111. V zvezi z navedenim je treba opozoriti na napako v strukturi Direktive.(53) Ker se tudi pravna opredelitev člena 7(2) sklicuje na celoto ali na bistveni del, s tem po nepotrebnem podvaja predpostavke, ki so že določene v odstavku 1. Pravna opredelitev, ki je določena v členu 7(2) privede v povezavi z členom 7(5) celo do nasprotja. V odstavku 5 je namreč prepovedano jemanje izvlečkov in ponovna uporaba nebistvenih delov. Če bi jemanje izvlečkov in ponovno uporabo razlagali skladno s pravno opredelitvijo, podano v členu 7(2), bi prišli do – nenavadnega – rezultata, in sicer, da so določena ravnanja v povezavi z nebistvenimi deli v členu 7(5) prepovedana le takrat, ko ta ravnanja zadevajo celoto ali bistvene dele.
112. S strani več udeležencev je bil izpostavljen vidik konkurence. Naveden vidik je povezan z dejstvom, da končna različica Direktive ne vsebuje s strani Komisije prvotno načrtovane ureditve podeljevanja prisilnih licenc.
113. Nasprotniki širokega varstva izdelovalca baze podatkov se bojijo, da obstaja pri varstvu širokega dometa nevarnost oblikovanja monopolov, zlasti pri doslej prosto dostopnih podatkih: tako bi lahko izdelovalec, ki ima obvladujoči položaj na trgu, tega zlorabil. V tej zvezi je treba spomniti, da Direktiva ne izključuje uporabe pravil konkurence tako primarnega kot tudi sekundarnega prava. Ravnanje izdelovalcev baze podatkov, ki je v nasprotju s pravili konkurence, ostaja še naprej podvrženo tem pravilom. Navedeno izhaja tako iz sedeminštiridesete uvodne izjave kot tudi iz člena 16(3) Direktive, po katerem Komisija preveri, ali je uporaba pravice sui generis vodila k zlorabam prevladujočega položaja ali drugačnemu poseganju.
114. V obravnavanem postopku se je izpostavilo tudi vprašanje pravnega obravnavanja prosto dostopnih podatkov. V tej zvezi zastopajo v postopku udeležene vlade stališče, da javni podatki niso predmet varstva te Direktive.
115. V tej zvezi je treba prvič poudariti, da zajema varstvo samo vsebino baz podatkov in ne podatkov samih. Nevarnost, da se varstvo razširja tudi na informacije, ki jih vsebuje baza podatkov, se lahko prepreči na ta način, da se Direktiva, kot je tukaj predlagano, ustrezno ozko razlaga. Po drugi strani obstaja dolžnost, kadar je to potrebno, vključiti nacionalne instrumente in instrumente Skupnosti v okviru prava konkurence.
116. Glede varstva podatkov, ki tvorijo vsebino baze podatkov, ki je uporabnik podatkov ne pozna, je treba opozoriti, da Direktiva prepoveduje samo določena ravnanja, in sicer jemanje izvlečkov in ponovno uporabo.
117. Medtem ko v Direktivi določena prepoved jemanja izvlečkov predpostavlja poznavanje baze podatkov, pri ponovni uporabi to ni nujno. S tem problemom se bomo ukvarjali, ko se bo govorilo o ponovni uporabi.
a) Pojem „jemanje izvlečkov“ v smislu člena 7 Direktive
118. Pojem „jemanje izvlečkov“ v smislu člena 7(1) Direktive je treba razlagati skladno s pravno opredelitvijo, podano v členu 7(2)(a).
119. Prvi element je prenos vsebine baze podatkov na drug nosilec, pri čemer je prenos lahko stalni ali začasni. Iz uporabljene besedne zveze „na katerikoli način in v katerikoli obliki“ lahko sklepamo, da je zakonodajalec Skupnosti določil širok pomen pojma „jemanje izvlečkov“.
120. Zajet torej ni samo prenos na nosilec enakega tipa(54), temveč tudi na nosilec drugačnega tipa(55). S tem lahko pod pojem „jemanje izvlečkov“ umestimo tudi samo tiskanje.
121. Nadalje „jemanje izvlečkov“ seveda ne smemo razumeti tako, da se za veljavo prepovedi preneseni deli ne smejo več nahajati v bazi podatkov. „Jemanja izvlečkov“ tudi ne smemo razlagati tako široko, da bi bil s tem pojmom zajet tudi posreden prenos. Zahteva se neposredni prenos na drug nosilec. Za razliko od „ponovne uporabe“ javnost ni pomembna. Zadošča že zasebeni prenos.
122. Glede drugega elementa, torej prizadetega predmeta baze podatkov („celota ali bistveni del“), lahko napotimo na izvajanja o bistvenosti.
123. Naloga nacionalnega sodišča je, da zgoraj navedena merila uporabi pri konkretnem dejanskem stanju postopka v glavni stvari.
b) Pojem „ponovna uporaba“ v smislu člena 7 Direktive
124. Iz pravne opredelitve člena 7(2)(b) Direktive izhaja, da se ponovna uporaba nanaša na dajanje na voljo javnosti.
125. Z zavestno uporabo pojma „ponovna uporaba“ namesto „ponovno izkoriščanje“ je hotel zakonodajalec Skupnosti izpostaviti, da je treba zagotoviti tudi varstvo pred ravnanjem nekomercialnih uporabnikov.
126. V pravni opredelitvi navedene oblike „ponovne uporabe“, kot so „distribuiranje primerkov“, „dajaje v najem“ in „sprotni prenos (on-line)“, so navedene primeroma, kot izhaja iz pristavka „z drugimi oblikami prenosa“.
127. Pojem „dajanje na voljo“ je pri dvomu treba razlagati široko(56), kar je skladno z pristavkom „vsaka oblika“ v členu 7(2)(b). Le ideje(57) ali iskanje informacij na podlagi baze podatkov(58) niso zajete.
128. Več udeležencev je trdilo, da so podatki dostopni javnosti. Ali je to dejansko tako, je treba ugotoviti v postopku presoje konkretnega dejanskega stanja, kar je naloga nacionalnega sodišča.
129. Tudi če bi nacionalno sodišče ugotovilo, da gre za podatke, ki so dostopni javnosti, navedeno ne izključuje, da deli baze podatkov, ki vsebujejo podatke dostopne javnosti, vendarle uživajo varstvo.
130. V členu 7(2)(b) Direktive je tudi določba o izčrpanju pravice. Ta je podana samo pod določenimi predpostavkami. Ena od predpostavk je „prva prodaja primerka“. Iz navedenega izhaja, da lahko izčrpanje nastopi samo pri takšnih materialnih primerkih. Če se ponovna uporaba izvede na drug način, kot s prodajo primerka, ne pride do izčrpanja. Glede na sprotni prenos (on-line) je to izrecno določeno tudi v triinštirideseti uvodni izjavi. Pravica sui generis torej ne obsega samo prvega „dajanja na voljo javnosti“.
131. Ker se Direktiva ne opira na število transakcij, ki sledijo prvemu „dajanju na voljo javnosti“, to število ne igra nobene vloge. Če gre za bistveni del vsebine baze podatkov, je ta zaščiten, tudi če je pridobljen iz neodvisnega vira, kot na primer tiskanega medija ali medmrežja in ne iz baze podatkov same. Za razliko od jemanja izvlečkov namreč zajema „ponovna uporaba“ tudi posredne načine pridobivanja vsebine baze podatkov. Znak kaznivega ravnanja, torej „prenos“, je zaradi tega treba razlagati široko.(59)
132. Naloga nacionalnega sodišča bo, da navedena merila uporabi za konkretno dejansko stanje postopka v glavni stvari.
3. Prepovedi, ki zadevajo nebistvene dele vsebine baze podatkov (drugo vprašanje za predhodno odločanje in prvi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje)
133. V členu 7(5) Direktive je določena, kot je že navedeno, prepoved jemanja izvlečkov in/ali ponovne uporabe nebistvenih delov vsebine baze podatkov. Ta določba se od člena 7(1) po eni strani razlikuje, ker v njej ni prepovedano vsako jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba, temveč samo kvalificirano. Predpostavka so „ponavljajoča in sistematična“ ravnanja. Kot drugo se prepoved iz odstavka 5 od prepovedi iz odstavka 1 razlikuje tudi v predmetu. Prepoved nastopi že pri nebistvenih delih. Za izravnavo blažje zahteve glede prizadetega dela v primerjavi z odstavkom 1 je v odstavku 5 kot tretje določeno še, da morajo prepovedana dejanja imeti določen učinek. V odstavku 5 sta določeni dve alternativni možnosti: prepovedano dejanje je lahko ali v nasprotju z normalno uporabo baze podatkov ali pa se neupravičeno škodi interesom izdelovalca baze podatkov.
134. Določbo je glede razmerja med dejanjem in učinkom treba razumeti tako, da ni nujno, da vsako posamezno dejanje povzroči enega od obeh učinkov, temveč da imajo ravnanja za skupni rezultat enega od obeh prepovedanih učinkov.(60) Cilj člena 7(5) Direktive, kakor tudi odstavka 1, je varstvo amortizacijskega interesa.
135. Splošna težava pri razlagi člena 7 je v tem, da je nemška končna različica Direktive za razliko od skupnega stališča mileje formulirana. Tako zadošča že, če je ravnanje „podobno“ in ne več zgolj „enako“ vsebovanim učinkom. Ostale jezikovne različice so formulirane bolj neposredno in v njih je določeno, da jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba nasprotuje normalni uporabi ali neupravičeno škodi interesom, oziroma se v njih sklicuje na nasprotujoča ali škodna dejanja.
136. V tej zvezi je treba obravnavati mednarodnopravne predpise, ki urejajo to področje. Učinka, določena v členu 7(5) Direktive, sta povzeta po členu 9(2) revidirane Bernske konvencije, in sicer po prvih dveh elementih tam urejenega tristopenjskega testa. Navedeno pa ne pomeni, da se oba predpisa razlagata enako.
137. Prvič, člen 9 revidirane Bernske konvencije zasleduje drugačen cilj. Navedeni predpis daje članicam konvencije upravičenje, da lahko pod predpostavkami tristopenjskega testa zaobidejo stroge varstvene določbe. Takšno konstrukcijo, to je možnosti izvzetja držav članic, predvideva Direktiva na primer v členu 9.
138. Drugič, člen 9 revidirane Bernske konvencije se razlikuje v tem, da v njem „nasprotovanje normalni uporabi“ in „neupravičeno oškodovanje“ ni določeno alternativno, temveč kot dve od treh kumulativnih predpostavk kaznivega ravnanja.(61)
139. Druge mednarodnopravne določbe, ki so podobne členu 7(5) Direktive, je mogoče najti v členu 13 sporazuma TRIPS in v nekaterih konvencijah WIPO. Teh predpisov, ki so bili sprejeti po sprejetju Direktive, ni treba upoštevati.
140. Glede razlage člena 13 sporazuma TRIPS veljajo podobni pridržki kot v zvezi z revidirano Bernsko konvencijo. Tudi v členu 13 so urejeni, tako kot v členu 9 revidirane Bernske konvencije, omejitve in izjeme od izključnih pravic držav članic. Za razliko od člena 9 revidirane Bernske konvencije sta oba učinka, in sicer „nasprotovanje normalni uporabi“ in „neupravičeno škodovanje“, tako kot v Direktivi določena alternativno.
141. Navedeni pomisleki potrjujejo, da razlage zgoraj navedenih mednarodnopravnih aktov ni mogoče prenesti na člen 7(5) Direktive.
142. V Direktivi opredeljenim prepovedanim ravnanjem jemanja izvlečkov in ponovne uporabe, kakor tudi učinkom takšnih dejanj, je skupno, da se ni mogoče ravnati po namenu dejanj. Člena 7(5) Direktive zaradi pomanjkanja ureditve, ki bi se ravnala po namenu, ni mogoče tako razlagati. Če bi zakonodajalec Skupnosti želel upoštevati namen, bi se v členu 7 Direktive lahko odločil za takšno formulacijo, kot v členu 9(b) Direktive.
a) „Ponavljajoče se in sistematično jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba“
143. S predpostavko dejanskega stanja „ponavljajoče in sistematično“, naj bi se preprečila izvotlitev pravice s sukcesivnimi ravnanji, ki vselej zahtevajo samo nebistveni del.(62)
144. Ob tem pa ni jasno, ali sta v členu 7(5) Direktive predvideni dve alternativni ali dve kumulativni predpostavki dejanskega stanja. Razlago je treba najprej podati z izhajanjem iz samega besedila določbe. Na ta način pa ni mogoče doseči jasnega rezultata. Nekatere jezikovne različice namreč povezujejo obe značilnosti z „in“(63), druge pa nasprotno z „ali“(64). Večina jezikovnih različic, kakor tudi namen Direktive, pa nakazuje na to, da je treba obe značilnosti razumeti kot kumulativni predpostavki.(65) Ponavljajoče, vendar nesistematično jemanje izvlečkov nebistvenega dela vsebine baze podatkov, torej ni zajeto.
145. Ponavljajoče in sistematično ravnanje je podano takrat, če se izvaja v rednih presledkih, na primer tedensko ali mesečno. Če je časovni razkorak manjši in prizadeti del majhen, se bo ravnanje moralo izvajati toliko pogosteje, da bi prizadeti del izpolnil eno od predpostavk, določenih v členu 7(5) Direktive.
b) Pojem „normalna uporaba“ v smislu člena 7(5) Direktive
146. Pojem „normalna uporaba“ v smislu člena 7(5) Direktive je treba razlagati ob upoštevanju cilja te varstvene klavzule. Navedeno izhaja zlasti iz preambule Direktive. V dvainštirideseti uvodni izjavi se kot razlog za prepoved določenih ravnanj navaja preprečitev škodovanja naložbam. V oseminštirideseti uvodni izjavi se kot cilj v Direktivi zasidranega varstva izrecno navaja „zagotavljanje plačila izdelovalcu baze podatkov“.
147. S tem je nakazana široka razlaga pojma „normalna uporaba“. „Nasprotovanja ... uporabi“ ne smemo v tehničnem smislu razumeti tako, da so zajeti samo učinki na tehnično uporabnost prizadete baze podatkov. V členu 7(5) se namreč misli tudi na čiste gospodarske učinke na izdelovalca baze podatkov. Gre za varstvo gospodarske koristi, ki obstaja v normalnih pogojih.(66)
148. Člen 7(5) Direktive se torej ne uporablja samo v zvezi z ravnanji, ki vodijo k oblikovanju konkurenčnega produkta, ki nasprotuje uporabi baze podatkov s strani izdelovalca.(67)
149. V posamičnih primerih lahko torej člen 7(5) obsega tudi uporabo na potencialnih, tj. s strani izdelovalca baze podatkov doslej neuporabljenih trgih. Skladno z navedenim npr. zadošča, če si jemalec izvlečkov ali ponovni uporabnik prihrani plačilo licenčnin izdelovalcu baze podatkov. Če bi dopustili takšna ravnanja, bi to lahko privedlo tega, da bi tudi druge osebe jemale izvlečke ali ponovno uporabljale vsebino baze podatkov brez plačila licenčnin.(68) Če bi obstajala možnost brezplačne uporabe baze podatkov, bi to imelo hude posledice za vrednost licenc. Posledica bi bili manjši dohodki.
150. Ureditev tudi ni omejena na primer, v katerem želi izdelovalec baze podatkov njeno vsebino uporabiti na enak način kot jemalec izvlečkov ali ponovni uporabnik. Prav tako ne igra nobene vloge, da izdelovalec baze podatkov njene vsebine zaradi zakonske prepovedi ne bi mogel uporabiti kot jemalec izvlečkov ali ponovni uporabnik.
151. Končno, „nasprotovanja ... uporabi“ ne gre razlagati tako ozko, da bi bila prepovedana popolna preprečitev uporabe. Kot izhaja iz besedila vseh jezikovnih različic, razen nemške, nastopi prepoved že pri sporih glede uporabe, tj. že pri negativnih učinkih manjšega obsega. Na tej stopnji obstaja tudi prag, od katerega naprej je mogoče predpostavljati nastanek škode, ki povzroči prepoved.
152. Kot so poudarjali nekateri udeleženci, bo naloga nacionalnega sodišča, da bo na podlagi zgoraj predstavljenih meril presodilo konkretna dejanja in njihov vpliv na uporabo baze podatkov, ki je predmet postopka.
c) Pojem „neupravičeno škodovanje“ v smislu člena 7(5) Direktive
153. Za razlago pojma „neupravičeno škodovanje“ v smislu člena 7(5) je treba najprej spomniti, da se je že v okviru revidirane Bernske konvencije govorilo o tem, ali je takšen nedoločen pravni pojem sploh uporaben. Nadalje je za razlago pojma „neupravičeno škodovanje“ odločilno opozoriti na razliko od „normalne uporabe“.
154. Glede področja varstva sporna določba v zvezi z alternativo „neupravičeno oškodovanje“ postavlja manjše zahteve kot alternativa „normalna uporaba“, saj se s prvo varujejo „zakoniti interesi“. Varstvo na ta način presega pravne pozicije in zajema tudi interese, pri čemer so zajeti že „zakoniti interesi“, tj legitimni in ne samo pravni interesi.
155. Za izravnavo navedenega so v členu 7(5) za obravnavano alternativo določene strožje zahteve glede učinka prepovedanega ravnanja. Zahteva se ne kakršnokoli, temveč „neupravičeno škodovanje“. Kvalifikacije „neupravičeno“ pa ne smemo razlagati prestrogo. V nasprotnem primeru bi se zakonodajalec Skupnosti tudi na tem mestu odločil za škodo ali celo precejšnjo škodo za izdelovalca.
156. Ob upoštevanju drugih jezikovnih različic, razen nemške, je to treba razlagati v tem smislu, da ravnanja škodijo interesom v določeni meri. Direktiva se, tako kot tudi na drugih mestih, pri tem sklicuje na škodo izdelovalca. Postopek v glavni stvari jasno nakazuje, da varstvo njegovih pravic zadeva gospodarske interese drugih. Navedeno pa ne pomeni, da lahko odločilen vpliv pri razlagi člena 7(5) Direktive pripišemo učinkom pravice sui generis na interese drugih oseb oziroma zaradi možnosti vplivov na davčne prihodke eventualnemu „oškodovanju“ prizadete države članice. Direktiva naj bi preprečila škodo za izdelovalce baz podatkov. Za razliko od drugih učinkov pride ta cilj v Direktivi še posebej do izraza.
157. Bistvo interesov v smislu člena 7(5) Direktive so naložbe izdelovalca in njihova amortizacija. Tako je tudi tukaj izhodišče presoje gospodarska vrednost vsebine varstva baz podatkov. V središču so učinki na dejanske ali pričakovane prihodke izdelovalca baze podatkov.(69)
158. Ob upoštevanju dometa varstva lahko izhajamo iz alternative „normalna uporaba“. Če to alternativo razlagamo tako ozko, da ne zajema varstva potencialnih trgov, kot na primer nove uporabe vsebine baze podatkov(70), je treba poseg na potencialne trge kvalificirati vsaj tako, da predstavljajo škodovanje zakonitim interesom. Ali je to škodovanje neupravičeno, bo odvisno od okoliščin posameznega primera. Ali je jemalec izvlečkov ali ponovni uporabnik konkurent izdelovalca baz podatkov, pri tem ne more biti odločilno.
159. Tudi v tej zvezi je treba spomniti, da je naloga nacionalnega sodišča ugotoviti in preveriti, ali je konkretna ravnanja mogoče opredeliti kot „neupravičeno oškodovanje“ zakonitih interesov izdelovalca baze podatkov v obravnavanem postopku.
D – Sprememba vsebine baze podatkov in trajanje varstva (drugi del tretjega vprašanja za predhodno odločanje)
160. V obravnavanem postopku gre za vprašanje, kako se varuje pravica, ki zadeva bazo podatkov, pri spremembi vsebine baze podatkov.
161. Skladno s členom 10(3) Direktive utemeljujejo spremembe baze podatkov – pod določenimi predpostavkami – svoje trajanje varstva. V nadaljevanju bo predstavljena ena od predpostavk, in sicer merilo „bistvena sprememba vsebine baze podatkov“ in iz tega izhajajoče posledice. V obravnavanem postopku je treba navedeno problematiko preučiti glede na „ponavljajoče se in sistematično jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo“ v smislu člena 7(5) Direktive.
162. Jedro tega vprašanja je predmet podaljšanega varstva. V tej zvezi je treba razjasniti, ali vodijo precejšnje spremembe k nastanku nove baze podatkov. Če sklenem, da nastane poleg stare baze podatkov, ki obstaja še naprej, nova baza podatkov, je odločilno, na katero bazo podatkov se nanašajo prepovedana ravnanja.
163. Glede na različne navedbe je treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali se lahko člen 10(3) Direktive razlaga tako, da ureja le trajanje varstva in ne predmeta varstva.
164. Iz besedila člena 10(3), po katerem precejšnja sprememba pod določenimi predpostavkami določa „za bazo podatkov, ki izhaja iz te naložbe, lastno trajanje varstva“, lahko sklepamo, da je zakonodajalec Skupnosti izhajal iz tega, da takšna sprememba ustvarja svojo bazo podatkov. Ta rezultat potrjujejo tudi druge jezikovne različice.
165. Proti temu ne govori niti sistemska razlaga. Naslov člena 10 je sicer „trajanje varstva“, vendar to še ne pomeni, da je v tem členu določeno le časovno obdobje, ne pa tudi predmet, na kateri se to nanaša.
166. Domnevo nove baze podatkov pri bistveni spremembi pod določenimi predpostavkami potrjuje ne nazadnje tudi s strani Skupnosti zastopano pojmovanje v okviru WIPO.(71)
167. Očitno je, da se lahko v členu 10(3) določen nov začetek trajanja varstva nanaša samo na določen predmet. Iz zgodovine nastanka te določbe izhaja, da je njen namen varstvo rezultata, ki je posledica nove naložbe.(72) Omejitev predmeta varstva na nov rezultat ustreza tudi cilju določitve novega trajanja varstva.(73)
168. Na tem mestu je treba spomniti, da je v predmetnem postopku obravnavana baza podatkov, tako imenovana dinamična baza podatkov, tj. baza podatkov, ki se nenehno prilagaja. Pri tem je treba opozoriti, da se kot spremembe v smislu člena 10(3) Direktive poleg črtanja in dopolnjevanja, skladno s petinpetdeseto uvodno izjavo, štejejo tudi preizkusi.
169. Tipično za dinamične baze podatkov je, da vselej obstaja samo ena baza podatkov, in sicer vsakokrat aktualna. Prvotne različice „izginejo“. S tem pa se postavlja vprašanje, na kaj se nanaša novo trajanje varstva oziroma kaj je predmet varstva, torej, kaj je nastalo na novo.
170. Pri tem je treba izhajati iz cilja sprememb, ki je posodobitev baze podatkov. To pomeni, da je baza podatkov predmet nove naložbe. Tako postane predmet varstva vsakokratna aktualna različica, torej celotna baza podatkov.(74)
171. Takšno razlago potrjuje tudi zgodovina nastanka Direktive. Medtem ko je bilo v členu 9 prvotnega predloga(75) še predvideno podaljšanje trajanje varstva baze podatkov, je Komisija v obrazložitvi tega predloga izrecno omenila primer nove „izdaje“ baze podatkov.(76) Ustrezno pojasnilo, ki se nanaša zlasti na baze podatkov, ki se stalno posodabljajo, je sledilo v spremenjenem predlogu.(77) S pravno opredelitvijo člena 12(2)(b) se je izrecno uredil za dinamične baze podatkov tipičen primer kopičenja zaporednih majhnih sprememb.
172. S tega vidika je torej v členu 10(3) Direktive določena pravica „rolling“ sui generis.
173. Ne nazadnje ustreza tukaj predlagana rešitev za dinamične baze podatkov tudi načelu, po katerem se vselej varuje le rezultat, tj. nova in ne več stara baza podatkov. Razlika v primerjavi s statičnimi bazami podatkov je v tem, da pri dinamičnih bazah podatkov stara baza podatkov preneha obstajati, ker se vselej spremeni v novo.
174. Dejstvo, da pri dinamičnih bazah podatkov pod novo trajanje varstva zapade celotna baza podatkov in ne le spremembe same, neupoštevajoč že naveden cilj in objekt nove naložbe, se lahko utemelji s tem, da je mogoča samo enotna presoja baze podatkov kot take.
175. Enotno presojo potrjuje tudi cilj varstva naložb in spodbujanja naložb. Navedena cilja se lahko pri dinamičnih bazah podatkov dosežeta samo, če se zajamejo tudi posodobitve.(78) V nasprotnem primeru bi bile naložbe v dinamične baze podatkov zapostavljene.
176. Naloga nacionalnega sodišča ostaja, da presodi konkretne spremembe baze podatkov postopka v glavni stvari. V okviru tega preizkusa mora nacionalno sodišče upoštevati, da je treba tudi nebistvene spremembe po določenem nakopičenju opredeliti kot bistvene spremembe. Kot izhaja iz štiriinpetdesete uvodne izjave Direktive, nosi dokazno breme za obstoj predpostavk po členu 10(3) izdelovalec nove baze podatkov.
177. Nacionalno sodišče bo moralo tudi presoditi, v katerem trenutku je prekoračen prag bistvenosti. V tej zvezi je treba preizkusiti, ali je nova naložba bistvena. V okviru presojanja bistvenosti, bo treba izhajati iz zahtev člena 7 Direktive. Tako bo treba upoštevati tudi ustrezne predpostavke, ki se nanašajo na naložbe. To velja kljub okoliščini, da se v členu 10(3) Direktive izrecno govori o „novi“ naložbi, medtem ko člen 7 zadeva prve naložbe.(79)
VII – Sklepni predlogi
178. Sodišču se predlaga, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako:
1. Pojem „baza podatkov“ v členu 1 Direktive 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov je treba razlagati tako, da lahko zajema tudi koledarje nogometnih prvenstev.
2. Člen 7(1) Direktive je treba razlagati tako, da je lahko tudi baza podatkov s koledarji nogometnih prvenstev predmet varstva, če je za pridobivanje, preverjanje ali predstavitev njene vsebine prišlo do kakovostno ali količinsko precejšnje naložbe. Izdelovalcu takšne baze podatkov se prizna pravica, da prepreči jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo celotne vsebine ali bistvenega dela vsebine baze podatkov, ocenjenega kakovostno ali količinsko.
3. Člen 7(5) Direktive prepoveduje ponavljajoče se in sistematično jemanje izvlečkov in/ali ponovno uporabo nebistvenih delov vsebine baze podatkov, če so to dejanja, ki nasprotujejo normalni uporabi te baze podatkov ali neupravičeno škodijo zakonitim interesom izdelovalca baze podatkov.
Člen 7 v povezavi z členom 10(3) Direktive je treba razlagati tako, da sta jemanje izvlečkov in/ali ponovna uporaba prepovedana tudi glede baze podatkov, katere vsebina je bila kakovostno ali količinsko bistveno spremenjena, ki je torej rezultat bistveno nove naložbe, gledano kakovostno ali količinsko.