SODBA SODIŠČA (veliki senat)
z dne 18. oktobra 2005(*)
„Znamke – Direktiva 89/104/EGS – Uredba (ES) št. 40/94 – Pravice iz znamke – Uporaba znamke v gospodarskem prometu – Uvoz izvirnih izdelkov v Skupnost – Proizvodi v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja – Nasprotovanje imetnika znamke – Ponudba za prodajo ali prodaja proizvodov, ki so v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja – Nasprotovanje imetnika znamke – Dokazno breme“
V zadevi C-405/03,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Gerechtshof te ‘s-Gravenhage (Nizozemska) z odločbo z dne 28. avgusta 2003, ki je prispela na Sodišče 29. septembra 2003, v postopku
Class International BV
proti
Colgate-Palmolive Company,
Unilever NV,
SmithKline Beecham plc,
Beecham Group plc,
SODIŠČE (veliki senat),
v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans, A. Rosas in J. Malenovský, predsedniki senatov, C. Gulmann (poročevalec) in R. Schintgen, sodnika, N. Colneric, sodnica, S. von Bahr, J. N. Cunha Rodrigues, A. Borg Barthet, M. Ilešič in J. Klučka, sodniki,
generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. marca 2005,
ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:
– za Class International BV G. van der Wal, odvetnik,
– za SmithKline Beecham plc in Beecham Group plc M. A. A. van Wijngaarden, odvetnik,
– za Komisijo Evropskih skupnosti N. B. Rasmussen, W. Wils in H. van Vliet, zastopniki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 26. maja 2005
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 5(1) ter (3)(b) in (c) Prve direktive Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) (UL 1989 L 40, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva) in 9(1) ter (2)(b) in (c) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994 L 11, str. 1, v nadaljevanju: Uredba).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Class International BV (v nadaljevanju: Class International) in družbama SmithKline Beecham plc (v nadaljevanju: SmithKline Beecham) in Beecham Group plc (v nadaljevanju: Beecham Group) zaradi preventivnega zasega, ki sta ga ti družbi opravili za blago, označeno z njuno znamko, z izvorom zunaj Evropske skupnosti, ki ga je v skladišču v Rotterdamu uskladiščila družba Class International, lastnica tega blaga.
Skupnostni pravni okvir
3 Člen 5 Direktive z naslovom „Pravice iz znamke“ določa:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
a) kateri koli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
[...]
3. Po odstavkih 1 in 2 je lahko med drugim prepovedano naslednje:
[...]
b) ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
c) uvoz […] blaga pod tem znakom;
[…]“
4 Pravice, ki jih daje znamka Skupnosti, so v členu 9(1)(a) in (2)(b) ter (c) Uredbe opredeljene enako.
5 Člen 7(1) Direktive z naslovom „Izčrpanje pravice iz znamke“ določa:
„Znamka imetniku ne daje pravice, da prepove njeno uporabo v zvezi z blagom, ki je bilo dano na trg Skupnosti, označeno s to znamko s strani imetnika ali z njegovim soglasjem.“
6 Izčrpanje pravice iz znamke Skupnosti je v členu 13(1) Uredbe urejeno enako.
7 Člen 65(2) Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL 1994, L 1, str. 3) določa, da posebne določbe in ureditve, ki se v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: EGP) uporabljajo za intelektualno, industrijsko in poslovno lastnino, vsebuje zlasti priloga XVII k temu sporazumu.
8 V točki 4 navedene priloge je navedena Direktiva.
9 Za namene Sporazuma o EGP ta spreminja člen 7(1) Direktive tako, da izraz „v Skupnosti“ zamenja z besedami „na ozemlju ene od pogodbenih strank“.
10 Člen 91(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L 302, str. 1, v nadaljevanju: Carinski zakonik), določa:
„Zunanji tranzitni postopek omogoča gibanje od enega do drugega kraja na carinskem območju Skupnosti:
a) neskupnostnega blaga, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih ali drugih dajatev ali ukrepom trgovinske politike;
[…]“
11 Člen 98 (1) Carinskega zakonika določa:
„Postopek carinskega skladiščenja omogoča skladiščenje v carinskem skladišču za:
a) neskupnostno blago, ne da bi bilo to blago zavezano plačilu uvoznih dajatev ali ukrepom trgovinske politike;
[…]“
12 Člen 58 navedenega zakonika opredeljuje:
„1. Če ni določeno drugače, lahko blago ne glede na svojo naravo, količino, poreklo, izvor ali namen ob upoštevanju določenih pogojev kadar koli pridobi kakršno koli carinsko dovoljeno rabo ali uporabo.
2. Odstavek 1 ne ovira uporabe prepovedi ali omejitev, upravičenih iz razlogov […] varstva industrijske in poslovne lastnine.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13 Družbi SmithKline Beecham in Beecham Group, ki sta družbi skupine GlaxoSmithKline in imata sedež v Združenem kraljestvu, sta vsaka zase imetnici znamk Aquafresh, ki so znamke Skupnosti in znamke, registrirane pri Uradu Beneluksa za znamke, in sicer predvsem za zobne paste.
14 Februarja 2002 je družba Class International vnesla v Skupnost, v Rotterdam, zabojnik zobnih past, označenih z znamko Aquafresh, ki so bile kupljene pri južnoafriškem podjetju Kapex International.
15 Ker sta družbi SmithKline Beecham in Beecham Group (v nadaljevanju: družbi Beecham) izvedeli, da bi bile lahko te zobne paste ponarejene, sta 5. marca 2002 opravili preventivni zaseg zabojnika.
16 Pregled zaseženega blaga, ki je bil opravljen aprila 2002, je pokazal, da je šlo za izvirno in ne za ponarejeno blago.
17 Družba Class International je na Rechtbank te Rotterdam vložila predlog, da se preventivni zaseg odpravi in da se družbama Beecham naloži plačilo odškodnine za škodo, ki jo je po njenem mnenju utrpela.
18 Oba predloga sta bila zavrnjena s sklepom z dne 24. maja 2002.
19 Družba Class International je zoper ta sklep na Gerechtshof te ‘s-Gravenhage vložila pritožbo.
20 Pred tem sodiščem navaja, da zaseženo blago ni bilo uvoženo, ampak da je v tranzitu.
21 Gerechtshof navaja, da ni ugotovljeno, da bi ob vstopu tega blaga na Nizozemsko niti ob njegovem zasegu že obstajal kupec za to blago. Meni, da ni izključeno, da bo prvi kupec iz EGP. Ugotavlja, da se več razlogov, ki so bili pred njim uveljavljani, nanaša na vprašanje, ali je treba začasno uskladiščenje izvirnega blaga v skladišču v carinskem postopku T 1 in/ali tranzit tega blaga proti državam zunaj EGP šteti za uporabo znamke.
22 Ker je Gerechtshof te ‘s-Gravenhage menilo, da je za rešitev spora potrebna razlaga členov 5(1) ter (3)(b) in (c) Direktive in 9(1) ter (2)(b) in (c) Uredbe, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali lahko imetnik znamke nasprotuje temu, da se brez njegovega soglasja vnese (neposredno ali posredno) blago iz tretjih držav, ki je opremljeno z znamko v smislu [Direktive] in/ali [Uredbe], na ozemlje države članice (v obravnavanem primeru na ozemlje Nizozemske ali držav Beneluksa), in sicer pri prevozu blaga v tranzitu ali v tranzitni trgovini v smislu, ki je opredeljen v nadaljevanju?
2. Ali izraz ‚uporaba znaka v gospodarskem prometu‘ v smislu povezanih določb člena 5(1), prvi stavek, ter (3)(b) in (c) Direktive in člena 9(1), prvi stavek, ter (2)(b) in (c) [Uredbe] zajema uskladiščenje izvirnih proizvodov (opremljenih z znamko v smislu [Direktive], [Enotnega zakona Beneluksa o znamkah] in/ali [Uredbe]), ki jih v EGP ni uvozil imetnik znamke ali kdo drug z njegovim soglasjem ter imajo izvor zunaj EGP in imajo po carinskih predpisih status neskupnostnega blaga (na primer T l ali [spremni administrativni dokument]), v carinskem uradu ali v skladišču na ozemlju neke države članice?
3. Ali na odgovor na prvo in drugo vprašanje vpliva to, ali je končna namembnost tega blaga določena ali ne, oziroma ali je bil za to blago v trenutku, ko je vstopilo na zgoraj navedeno ozemlje, sklenjen dogovor (o nakupu) s stranko v neki tretji državi ali ne?
4. Ali je treba pri odgovoru na prvo, drugo in tretje vprašanje upoštevati tudi dodatne okoliščine, kot so:
a) okoliščina, da ima trgovec, ki je lastnik zadevnega blaga oziroma ki z blagom lahko razpolaga in/ali je aktiven v vzporedni trgovini, sedež v eni od držav članic;
b) okoliščina, da trgovec s sedežem v državi članici ponudi v prodajo ali proda navedeno blago iz te države članice drugemu trgovcu s sedežem v eni od držav članic, pri čemer kraj dostave (še) ni določen;
c) okoliščina, da trgovec s sedežem v državi članici ponudi v prodajo ali proda navedeno blago iz te države članice drugemu trgovcu s sedežem v eni državi članici, pri čemer je kraj dostave blaga, ki je tako ponujeno v prodajo ali prodano, določen, ni pa določena njegova končna namembnost, niti z izrecno navedbo niti s pogodbeno določbo, da gre za neskupnostno blago (v tranzitu);
d) okoliščina, da trgovec s sedežem v eni državi članici ponudi v prodajo ali proda navedeno blago trgovcu s sedežem zunaj EGP, pri čemer sta ali pa nista določena kraj dostave in/ali končna namembnost blaga;
e) okoliščina, da trgovec s sedežem v eni državi članici ponudi v prodajo ali proda navedeno blago trgovcu s sedežem zunaj EGP, o katerem trgovec (vzporeden) ve ali upravičeno domneva, da bo to blago prodal naprej ali dostavil končnim potrošnikom v EGP?
5. Ali je treba v okoliščinah, ki so navedene v tretjem in četrtem vprašanju, besedo ‚ponuditi‘ v določbah, ki so navedene v prvem vprašanju, razumeti tako, da iz njih izhaja tudi ponudba (za prodajo) izvirnih proizvodov (opremljenih z znamko v smislu Direktive, [Enotnega zakona Beneluksa o znamkah] in/ali [Uredbe]), ki so uskladiščeni v carinskem uradu ali v skladišču na ozemlju ene države članice in jih v EGP ni uvozil imetnik znamke ali kdo drug z njegovim soglasjem ter imajo izvor zunaj EGP in imajo status neskupnostnega blaga (na primer T l ali [spremni administrativni dokument])?
6. Katera stranka nosi dokazno breme za operacije, ki so navedene v prvem, drugem in petem vprašanju?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Predhodne ugotovitve
23 Upoštevaje člen 7(1) Direktive, kot je bil spremenjen s Sporazumom o EGP, in zaradi opisa položaja imetnika znamke v zvezi s pravilom o izčrpanju izključne pravice, ki jo daje člen 5 Direktive, se vprašanja nanašajo na proizvode z izvorom zunaj EGP in so vneseni v EGP.
24 Nanašajo se tudi na carinski postopek zunanjega tranzita in na carinski postopek carinskega skladiščenja, ki sta kot odložna postopka določena v Carinskem zakoniku.
25 Treba je torej ugotoviti, da ne glede na to, da je Direktiva v prilogi XVII k Sporazumu o EGP navedena med splošnimi predpisi, ki se uporabljajo, Uredba potem, ko je bila sprejeta, vanjo ni bila vnesena.
26 Treba je tudi navesti, da Carinski zakonik ne velja zunaj Skupnosti v državah Evropskega združenja za prosto trgovino, pogodbenih strankah Sporazuma o EGP, s katerim je bilo ustanovljeno območje proste trgovine in ne carinska unija.
27 Glede na te ugotovitve in ker glede na dejanske elemente, ki jih navaja predložitveno sodišče, za rešitev spora v postopku o glavni stvari ni treba upoštevati območja EGP, se v nadaljevanju ta sodba in odgovori Sodišča nanašajo samo na območje Skupnosti.
Možnost imetnika znamke, da v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja nasprotuje vnosu z znamko označenih izvirnih proizvodov v Skupnost
28 Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja, ki se nanaša na zunanji tranzit, in z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 5(1) ter (3)(c) Direktive in 9(1) ter (2)(c) Uredbe razlagati tako, da ima imetnik znamke v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja pravico nasprotovati vnosu z znamko označenih izvirnih proizvodov v Skupnost, ki jih navedeni imetnik ali kdo drug z njegovim soglasjem pred tem še ni dal na trg v Skupnosti. Poleg tega predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, ki ga je treba preučiti skupaj s prvim delom prvega vprašanja in z drugim vprašanjem, zanima, ali lahko imetnik znamke vsaj pogojuje vnos obravnavanega blaga v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja s tem, da je v trenutku vnosa tega blaga v Skupnost njegova končna namembnost v neko tretjo državo že določena, v tem primeru na podlagi prodajne pogodbe.
Sodišču predložena mnenja
29 Družba Class International navaja, da vnos izvirnih proizvodov v postopek zunanjega tranzita in v postopek carinskega skladiščenja ne pomeni uporabe znamke v gospodarskem prometu v smislu členov 5(1) Direktive in 9(1) Uredbe, to je uporabe, ki bi jo na podlagi teh določb imetnik lahko prepovedal. Edini namen pravila o izčrpanju izključne pravice imetnika znamke, ki je določeno v členih 7(1) Direktive in 13(1) Uredbe, naj bi bil, da se zadevnemu imetniku za prvo komercializacijo teh proizvodov v Skupnosti prizna ozemeljska izključnost. Uvrstitev blaga v postopek zunanjega tranzita in v postopek carinskega skladiščenja naj ne bi pomenila komercializacije tega blaga v Skupnosti.
30 V vsakem primeru naj imetnik znamke tega vnosa ne bi mogel pogojevati s tem, da je končna namembnost v neko tretjo državo že določena. Če bi bilo tak pogoj mogoče zahtevati, bi bil tranzit proizvodov z znamko, ki poteka, odkar obstajajo znamke, nemogoč ali zelo otežen, česar zakonodajalec nikakor ni nameraval doseči s povezanim učinkom določb o znamkah.
31 Družbi Beecham menita, da imetnik znamke lahko nasprotuje vnosu z njegovo znamko označenih izvirnih proizvodov v Skupnost v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Poudarjata, da je v členu 58(2) Carinskega zakonika določena uporaba prepovedi ali omejitev, ki so upravičene zaradi varstva industrijske in poslovne lastnine. Okoliščina, da v smislu člena 24 ES blago še ni v prostem prometu, naj ne bi imela nobenega vpliva. V vsakem primeru naj bi bila nevarnost, da bo blago, ki je v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja, sproščeno v prosti promet, zelo stvarna in stalna. Izraz „uvoz“ v smislu členov 5(3)(c) Direktive in 9(2)(c) Uredbe naj bi pravzaprav ustrezal fizičnemu vnosu proizvodov v Skupnost in bi ga bilo treba razlikovati od „uvoza“ v smislu carinskega prava. Okoliščina, ali je v trenutku vnosa blaga njegova končna namembnost določena ali ne, naj ne bi imela nobenega vpliva.
32 Komisija Evropskih skupnosti meni, da izraz „uvoz“ v smislu členov 5(3)(c) Direktive in 9(2)(c) Uredbe zajema uvoz z namenom komercializacije proizvodov v Skupnosti. Ta sklep naj bi bil v skladu z opredelitvijo proizvodov v prostem prometu iz člena 24 ES. Če blago ne bi bilo sproščeno v prosti promet, imetnik znamke načeloma ne bi mogel nasprotovati vnosu izvirnega blaga v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja.
Odgovor Sodišča
33 Člena 7(1) Direktive in 13(1) Uredbe določata izčrpanje pravice imetnika znamke samo, če so proizvodi dani na trg v Skupnosti. Navedeni določbi imetniku omogočata, da te proizvode komercializira zunaj Skupnosti, ne da bi ta komercializacija izčrpala njegove pravice znotraj Skupnosti. Z opredelitvijo, da dajanje na trg zunaj Skupnosti ne izčrpa imetnikove pravice, da nasprotuje uvozu teh proizvodov brez njegovega soglasja, je zakonodajalec imetniku znamke omogočil, da nadzira prvo dajanje z znamko označenih proizvodov na trg v Skupnosti (v zvezi z Direktivo in glede območja EGP glej zlasti sodbo z dne 20. novembra 2001 v zadevi Zino Davidoff in Levi Strauss, od C-414/99 do C-416/99, Recueil, str. I-8691, točka 33).
34 Pri „uvozu“ v smislu členov 5(3)(c) Direktive in 9(2)(c) Uredbe, ki mu lahko imetnik znamke nasprotuje, če ta obsega uporabo znamke v gospodarskem prometu v smislu prvega odstavka obeh členov, se torej domneva vnos proizvodov v Skupnost z namenom dajanja na trg.
35 Dajanje proizvodov iz tretjih držav na trg v Skupnosti se pogojuje z njihovo sprostitvijo v prosti promet v smislu člena 24 ES.
36 Vnos neskupnostnega blaga v carinski postopek, kot sta zunanji tranzit ali carinsko skladiščenje, se torej razlikuje od vnosa v carinski postopek sprostitve v prosti promet, ki na podlagi člena 79, prvi pododstavek, Carinskega zakonika daje neskupnostnemu blagu carinski status skupnostnega blaga.
37 Z uporabo člena 37(2) Carinskega zakonika ostane neskupnostno blago, ki je v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja, pod carinskim nadzorom, dokler se mu ne spremeni carinski status in postane skupnostno blago. V skladu s členoma 91(1)(a) in 98(1)(a) Carinskega zakonika ni zavezano plačilu uvoznih dajatev niti ukrepom trgovinske politike. Blago iz tretjih držav, ki je vneseno v postopek zunanjega tranzita, po navadi potuje skozi eno ali več držav članic, preden je odpravljeno proti neki drugi tretji državi. Neskupnostno blago, ki je vneseno v postopek carinskega skladiščenja, se medtem ko čaka na končno namembnost, ki ni nujno, da je v trenutku skladiščenja znana, ponavadi skladišči na carinskem območju Skupnosti.
38 Nasprotno pa neskupnostno blago, ki je dano v prosti promet, postane skupnostno blago. Pridobi prednosti prostega pretoka blaga na podlagi člena 23(2) ES. V skladu s členoma 24 ES in 79, drugi pododstavek, Carinskega zakonika postane predmet uvoznih formalnosti in pripelje do obračuna carine in v tem primeru tudi do uporabe ukrepov trgovinske politike.
39 Člen 48 Carinskega zakonika določa, da mora neskupnostno blago, predloženo carini, pridobiti eno od carinsko dovoljenih rab ali uporab, dopustnih za tako blago.
40 Glede na člene 4(15) in (16), 37(2) in 182 Carinskega zakonika carinsko dovoljena raba ali uporaba pomeni:
– vnos blaga v carinski postopek, na primer v postopek sprostitve v prosti promet, v postopek tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja;
– vnos blaga v prosto cono ali v prosto skladišče;
– ponovni izvoz blaga z območja Skupnosti;
– uničenje blaga;
– odstop blaga državni blagajni.
41 Člen 58(1) Carinskega zakonika določa, da lahko blago ne glede na svojo naravo, količino, poreklo, izvor ali namen ob upoštevanju določenih pogojev kadar koli pridobi kakršno koli carinsko dovoljeno rabo ali uporabo.
42 Tako kaže, da lahko neskupnostno blago, ki je vneseno v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja, kadar koli pridobi kakršno koli drugo carinsko dovoljeno rabo ali uporabo. Zlasti je lahko vneseno v drug carinski postopek, v tem primeru v postopek sprostitve v prosti promet, ali pa je ponovno izvoženo z območja Skupnosti.
43 Sprostitev v prosti promet, ki je pogoj za dajanje na trg v Skupnosti, je torej le ena od možnosti, ki jih ima subjekt, ki je blago vnesel na carinsko območje Skupnosti.
44 Če te možnosti ne izbere, izpolnjuje pa pogoje carinsko dovoljene rabe ali uporabe (razen sprostitve v prosti promet), v katero je bilo blago vneseno, sam fizični vnos blaga na območje Skupnosti ni enak „uvozu“ v smislu člena 5(3)(c) Direktive ter člena 9(2)(c) Uredbe in ne obsega uporabe znamke v gospodarskem prometu v smislu prvega odstavka obeh določb.
45 Imetnik znamke zato na podlagi teh določb temu ne more nasprotovati niti tega pogojevati s tem, da je že določena končna namembnost v neko tretjo državo, v tem primeru na podlagi prodajne pogodbe.
46 S takim zaključkom ni v nasprotju člen 58(2) Carinskega zakonika, na podlagi katerega dejstvo, da je zadevni subjekt izbral carinsko dovoljeno rabo ali uporabo, ni ovira za uporabo prepovedi ali omejitev, upravičenih zlasti zaradi varstva industrijske in poslovne lastnine.
47 Obravnavana določba se nanaša samo na primere, v katerih naj bi carinsko dovoljena raba ali uporaba posegala v pravice industrijske in poslovne lastnine. Vnos neskupnostnega blaga v odložni carinski postopek torej brez sprostitve v prosti promet ne omogoča njegovega dajanja na trg v Skupnosti. Na področju znamk tak vnos z znamko označenih izvirnih proizvodov sam po sebi torej ne pomeni posega v pravico imetnika znamke, da nadzira prvo dajanje na trg v Skupnost.
48 Končno za odgovor na preučevano vprašanje ni odločilna trditev o stvarni in stalni nevarnosti, da bi bilo blago, ki je vneseno v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja, sproščeno v prosti promet.
49 Tako lahko subjekt neskupnostno blago od njegovega vstopa na carinsko območje dalje tudi kadar koli sprosti v prosti promet, ne da bi bilo blago predhodno vneseno v odložni postopek.
50 Na prvi del prvega vprašanja in na drugo in tretje vprašanje je treba odgovoriti, da je treba člena 5(1) in (3)(c) Direktive ter 9(1) in (2)(c) Uredbe razlagati tako, da imetnik znamke v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja ne more nasprotovati samemu vnosu z znamko označenih izvirnih proizvodov v Skupnost, ki jih navedeni imetnik ali kdo drug z njegovim soglasjem pred tem še ni dal na trg v Skupnosti. Imetnik znamke ne more pogojevati vnosa obravnavanega blaga v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja s tem, da je v trenutku vnosa tega blaga v Skupnost njegova končna namembnost v neko tretjo državo že določena, in sicer v tem primeru na podlagi prodajne pogodbe.
Možnost imetnika znamke, da prepove ponudbo za prodajo ali prodajo izvirnih proizvodov, ki so v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja
51 Z drugim delom prvega vprašanja ter s četrtim in petim vprašanjem, ki jih je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko izraza „ponujanje“ in „ dajanje na trg“ blaga iz členov 5(3)(b) Direktive in 9(2)(b) Uredbe zajemata ponudbo oziroma prodajo z znamko označenih izvirnih proizvodov, ki imajo carinski status neskupnostnega blaga takrat, ko je ponudba dana in/ali prodaja opravljena takrat, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Ob morebitnem pritrdilnem odgovoru predložitveno sodišče zanima, v katerih okoliščinah lahko imetnik znamke nasprotuje taki ponudbi ali taki prodaji.
Sodišču predložena stališča
52 Družba Class International navaja, da ponudbe za prodajo neskupnostnega blaga, naj se nahaja v Skupnosti ali ne, ni mogoče šteti za uporabo znamke v gospodarskem prometu takrat, ko njen namen ali njena posledica nista sprostitev tega blaga na trg v Skupnosti. Ponudbe za prodajo imetnik znamke torej ne bi smel prepovedati zgolj iz razloga, ker naj bi bila dana takrat, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik znamke naj bi se lahko kljub carinskemu statusu neskupnostnega blaga, ki ga imajo sporni proizvodi, skliceval na poseg v svojo izključno pravico samo, če bi dokazal dejanske okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je očitni namen toženega subjekta, da te proizvode da na trg v Skupnosti. Glede tega naj bi okoliščine, ki jih je navedlo predložitveno sodišče v četrtem vprašanju, ne bile odločilne.
53 Družbi Beecham trdita, da se za ponudbo za prodajo izvirnih proizvodov, ki imajo status neskupnostnega blaga in so v postopku carinskega skladiščenja, uporabljata člena 5(3)(b) Direktive in 9(2)(b) Uredbe. Imetnik znamke naj bi torej taki ponudbi lahko nasprotoval. Noben primer iz četrtega vprašanja naj ne bi mogel spremeniti te analize.
54 Komisija meni, da ni nujno, da za obravnavano ponudbo za prodajo veljata člena 5(3)(b) Direktive in 9(2)(b) Uredbe. Tako naj bi bilo blago lahko ponujeno takemu potencialnemu kupcu, ki jih zagotovo ne bo komercializiral v Skupnosti. Direktiva in Uredba bi bili kršeni le, če bi se proizvodi ponujali v prodajo kupcu, ki bi jih po vsej verjetnosti sprostil v prosti promet v Skupnosti in jih v njej komercializiral. Dejanske okoliščine iz četrtega vprašanja bi bile lahko pomembne. Vendar naj bi bila naloga nacionalnega sodišča, da jih pretehta in ugotovi, ali je dokazano, da blago ne bo sproščeno v prosti promet v Skupnosti.
Odgovor Sodišča
55 Kot izhaja iz točke 44 te sodbe, se neskupnostno blago, ki je vneseno v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja, ne šteje za „uvoženo“ v smislu členov 5(3)(c) Direktive in 9(2)(c) Uredbe.
56 Tako blago je lahko predmet ponudbe za prodajo ali prodaje, ki ima namembnost v neko tretjo državo.
57 V takih primerih, ko so blago z znamko označeni izvirni proizvodi, ne gre za poseg v pravico imetnika, da nadzira prvo dajanje na trg v Skupnosti.
58 Po drugi strani pa gre za poseg v izključno pravico, ki jo dajeta imetniku znamke člena 5(1) Direktive in 9(1) Uredbe, če ponudba ali prodaja nujno obsega dajanje z znamko označenih proizvodov na trg v Skupnosti, in sicer ne glede na sedež naslovnika ponudbe ali kupca in neodvisno od določb pogodbe, ki je bila na koncu sklenjena, v zvezi z morebitnimi omejitvami ponovne prodaje ali s carinskim statusom blaga. Ponudbo ali prodajo torej sestavlja uporaba znamke v gospodarskem prometu v smislu členov 5(1) Direktive in 9(1) Uredbe. Iz tega izhaja, da imetnik znamke na podlagi členov 5(3)(b) Direktive in 9(2)(b) Uredbe temu lahko nasprotuje.
59 Vendar nevarnosti nekega dajanja na trg v Skupnosti ni mogoče domnevati zgolj na podlagi okoliščine, ki je navedena v četrtem vprašanju predložitvenega sodišča pod a) in e) oziroma iz njega posredno izhaja, da se lastnik blaga, naslovnik ponudbe ali kupec ukvarja z vzporedno trgovino. Z drugimi elementi je treba dokazati, da ponudba ali prodaja nujno obsega dajanje tistega blaga, ki se obravnava, na trg v Skupnosti.
60 Poleg tega lahko imetnik znamke uveljavlja svojo pravico do prepovedi samo za subjekt, ki da ali se pripravlja, da bo dal na trg v Skupnosti neskupnostno blago, ki je označeno s to znamko, oziroma ki ponudi ali proda to blago drugemu subjektu, ki to blago nujno da na trg v Skupnosti. Ne more se sklicevati na svojo pravico proti subjektu, ki ponudi ali proda blago nekemu drugemu subjektu, samo zato, ker bi ga nato ta lahko dal na trg v Skupnosti, kar je primer, na katerega se nanaša četrto vprašanje predložitvenega sodišča pod e).
61 Na drugi del prvega vprašanja in na četrto ter peto vprašanje je torej treba odgovoriti, da izraza „ponujanje“ in „dajanje na trg“ blaga iz členov 5(3)(b) Direktive in 9(2)(b) Uredbe lahko zajemata ponudbo oziroma prodajo z znamko označenih izvirnih proizvodov, ki imajo carinski status neskupnostnega blaga takrat, ko je ponudba dana in/ali prodaja opravljena, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik znamke lahko nasprotuje ponudbi ali prodaji takega blaga, kadar ta nujno obsega dajanje tega blaga na trg v Skupnosti.
Dokazno breme
62 Ob upoštevanju odgovorov na prvih pet vprašanj je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, katera stranka v takem položaju, kot se obravnava v postopku o glavni stvari, nosi dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi iz členov 5(3)(b) in (c) Direktive in 9(2)(b) in (c) Uredbe.
Sodišču predložena stališča
63 Družba Class International navaja, da mora imetnik znamke, ki zatrjuje, da operacije ponudbe ali prodaje niso zakonite, te dejanske okoliščine tudi dokazati.
64 Družbi Beecham trdita, da mora imetnik znamke dokazati samo poseg v znamko. Tako naj bi moral dokazati, da je imetnik znamke, da blago prihaja iz območja, ki je zunaj Skupnosti, in da je bilo vneseno na njeno območje. Subjekt, ki se mu očita poseg, naj bi moral dokazati, da je pridobil dovoljenje imetnika ali da znamke ni uporabljal v gospodarskem prometu in da tudi ni nevarnosti, da bi jo.
65 Komisija navaja, da vprašanja o dokaznem bremenu ne ureja niti Direktiva niti Uredba. Glede Direktive poudarja, da iz desete uvodne izjave Direktive izhaja, da so „načini, na katere se lahko ugotovi verjetnost zmede, in zlasti dokazno breme, stvar nacionalnih postopkovnih pravil, v katere Direktiva ne posega“. Poudarja tudi, da iz osme uvodne izjave glede sporov med znamkami izhaja, da „je določitev pravil postopka prepuščena državam članicam“.
66 Glede soglasja imetnika k uvozu neskupnostnega blaga v Skupnost naj bi iz sodne prakse jasno izhajalo, da mora o tem predložiti dokaz toženi subjekt (zgoraj navedena sodba Zino Davidoff in Levi Strauss, točki 53 in 54). Če toženi subjekt ne bi trdil, da ima soglasje imetnika, bi moral pred nacionalnim sodiščem izkazati, da namen vnosa blaga ni bila njegova komercializacija v Skupnosti in da je šlo zgolj za logično stopnjo v prevozu navedenega blaga proti neki tretji državi. Komisija vendarle opozarja, da lahko določitev prevelikih zahtev glede dokazov, ki naj bi jih za to predložil toženi subjekt, povzroči, da postane njegova pravica, da kot tranzitno območje uporabi Skupnost, neuresničljiva.
Odgovor Sodišča
67 Predložitveno sodišče meni, da v postopku o glavni stvari ni dokazano, da bi ob vstopu proizvodov na Nizozemsko niti ob njihovem zasegu kupec že obstajal.
68 V takem primeru je blago redno v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja.
69 Če so izpolnjeni pogoji za te odložne postopke, je zadevni subjekt načeloma v zakonitem položaju.
70 Glede njega se vprašanje dokaza pojavi ob nastanku spora, to je, ko se imetnik znamke sklicuje na poseg v izključno pravico, ki mu jo dajeta člena 5(1) Direktive in 9(1) Uredbe.
71 Poseg, na katerega se lahko sklicuje, je v sprostitvi blaga v prosti promet ali v njegovi ponudbi ali prodaji, ki nujno obsega dajanje blaga na trg v Skupnosti.
72 Poseg je pogoj za uveljavljanje pravice do prepovedi, ki je določena v členih 5(3)(b) in (c) Direktive in 9(2)(b) in (c) Uredbe.
73 Glede vprašanja, kdo nosi dokazno bremenu o tem posegu, je treba najprej poudariti, da bi bili, če bi to vprašanje urejalo nacionalno pravo držav članic, zaradi tega imetniki znamk v odvisnosti od upoštevnega prava lahko deležni različnega varstva. Namen, ki izhaja iz devete uvodne izjave Direktive, da „registrirane znamke v pravnih sistemih vseh držav članic uživajo enako varstvo“, in ki je v tej uvodni izjavi označen kot „bistvenega pomena“, tako ne bi bil dosežen (v zvezi z Direktivo glej zgoraj navedeno sodbo Zino Davidoff in Levi Strauss, točki 41 in 42).
74 Nato je treba ugotoviti, da nosi v takem položaju, kot je v postopku o glavni stvari, dokazno breme o posegu imetnik znamke, ki se nanj sklicuje. Če dokaz predloži, mora nato toženi subjekt dokazati, da ima za komercializacijo proizvodov v Skupnosti imetnikovo soglasje (v zvezi z Direktivo glej zgoraj navedeno sodbo Zino Davidoff in Levi Strauss, točka 54).
75 Na šesto vprašanje je treba odgovoriti, da nosi v takem v položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi iz členov 5(3)(b) in (c) Direktive in 9(2)(b) in (c) Uredbe, imetnik znamke, ki mora dokazati sprostitev z njegovo znamko označenega neskupnostnega blaga v prosti promet ali ponudbo ali prodajo tega blaga, ki nujno obsega njegovo dajanje na trg v Skupnosti.
Stroški
76 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:
1) Člena 5(1) in (3)(c) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami 89/104/EGS ter 9(1) in (2)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti je treba razlagati tako, da imetnik znamke v carinskem postopku zunanjega tranzita ali v carinskem postopku carinskega skladiščenja ne more nasprotovati samemu vnosu z znamko označenih izvirnih proizvodov v Skupnost, ki jih navedeni imetnik ali kdo drug z njegovim soglasjem pred tem še ni dal na trg v Skupnosti. Imetnik znamke ne more pogojevati vnosa obravnavanega blaga v postopek zunanjega tranzita ali v postopek carinskega skladiščenja s tem, da je v trenutku vnosa tega blaga v Skupnost njegova končna namembnost v neko tretjo državo že določena, in sicer v tem primeru na podlagi prodajne pogodbe.
2) Izraza „ponujanje“ in „dajanje na trg“ blaga iz členov 5(3)(b) Direktive 89/104 in 9(2)(b) Uredbe št. 40/94 lahko zajemata ponudbo oziroma prodajo z znamko označenih izvirnih proizvodov, ki imajo carinski status neskupnostnega blaga takrat, ko je ponudba dana in/ali prodaja opravljena, ko je blago v postopku zunanjega tranzita ali v postopku carinskega skladiščenja. Imetnik znamke lahko nasprotuje ponudbi ali prodaji takega blaga, kadar ta nujno obsega dajanje tega blaga na trg v Skupnosti.
3) V takem položaju, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, nosi dokazno breme o okoliščinah, ki omogočajo uveljavljanje pravice do prepovedi iz členov 5(3)(b) in (c) Direktive 89/104 in 9(2)(b) in (c) Uredbe št. 40/94, imetnik znamke, ki mora dokazati sprostitev z njegovo znamko označenega neskupnostnega blaga v prosti promet ali ponudbo ali prodajo tega blaga, ki nujno obsega njegovo dajanje na trg v Skupnosti.
Podpisi