SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 12. novembra 2015(*)
„Državne pomoči – Bančni sektor – Prestrukturiranje banke HSH Nordbank – Sklep, s katerim je bila pomoč pod nekaterimi pogoji razglašena za združljivo z notranjim trgom – Ničnostna tožba – Neobstoj posamičnega nanašanja – Manjšinski delničar prejemnika pomoči – Pojem ločenega interesa – Delna nedopustnost – Razvodenitev kapitala“
V zadevi T‑499/12,
HSH Investment Holdings Coinvest-C Sàrl s sedežem v Luxembourgu (Luksemburg),
HSH Investment Holdings FSO Sàrl s sedežem v Luxembourgu,
ki ju zastopajo H.‑J. Niemeyer, H. Ehlers in C. Kovács, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo L. Flynn, T. Maxian Rusche in R. Sauer, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 20. septembra 2011 o državni pomoči SA.29338 (C 29/09 (ex N 264/09)), ki jo je Nemčija odobrila banki HSH Nordbank AG (2012/477/EU) (UL 2012, L 225, str. 1),
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gracias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. aprila 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 HSH Nordbank AG je nastala 2. junija 2003 z združitvijo Hamburgische Landesbank in Landesbank Schleswig-Holstein. S svojimi hčerinskimi družbami (v nadaljevanju: skupina HSH) je peta največja nemška deželna banka.
2 HSH Nordbank in skupino HSH so, tako kot številne finančne institucije, doletele posledice krize, ki se je začela v letu 2007 (poimenovana kriza zaradi drugorazrednih hipotekarnih posojil) in poglobila v letu 2008 zaradi stečaja banke Lehman Brothers, tako da je HSH Nordbank pri Sonderfonds Finanzmarktstabilisierung (nemški posebni sklad za stabilizacijo finančnih trgov, v nadaljevanju: posebni sklad) zaprosila za likvidnostna jamstva v višini 30 milijard EUR.
3 Potem ko je Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (nemški zvezni organ za nadzor nad finančnimi storitvami) izdal mnenje, v skladu s katerim bi bila odobritev tega jamstva težko združljiva z nemškim zakonom o kapitalskih zahtevah, je Zvezna republika Nemčija 30. aprila 2009 Komisiji Evropskih skupnosti priglasila dva ukrepa pomoči, in sicer, prvič, dokapitalizacijo v višini 3 milijarde EUR (v nadaljevanju: dokapitalizacija) z izdajo delnic HSH Nordbank, ki jih je v celoti vpisala javnopravna ustanova HSH Finanzfonds, ki sta jo ustanovili zvezni deželi Hamburg in Schleswig-Holstein in jo obvladujeta z enakima deležema, in drugič, jamstvo na drugo izgubo v višini 10 milijard EUR (v nadaljevanju: zaščita pred tveganjem), katerega namen je bil HSH Nordbank obvarovati pred izgubami, ki bi lahko vplivale na njen portfelj oslabljenih sredstev, in tako okrepiti delež lastniškega kapitala banke. Tranšo prve izgube je še naprej krila sama HSH Nordbank.
4 Komisija je s Sklepom z dne 29. maja 2009 o državni pomoči N 264/09 (UL C 179, str. 1) na podlagi člena 87(3)(b) ES odobrila dokapitalizacijo in zaščito pred tveganjem kot ukrepa za reševanje skupine HSH za obdobje šestih mesecev in je Zvezno republiko Nemčijo pozvala, naj ji v roku treh mesecev predloži načrt prestrukturiranja.
5 Zgoraj navedeni zvezni deželi sta HSH Nordbank maja in junija 2009 odobrili zadevna ukrepa pomoči. Posebni sklad je banki HSH Nordbank zaradi dokapitalizacije odobril del likvidnostnega jamstva, za katero je zaprosila, v višini 17 milijard EUR (v nadaljevanju: likvidnostno jamstvo).
6 Zvezna republika Nemčija je 1. septembra 2009 Komisiji predložila načrt prestrukturiranja skupine HSH.
7 Komisija je 22. oktobra 2009 začela postopek iz člena 88(2) ES v zvezi z dokapitalizacijo in zaščito pred tveganjem. Zainteresirane stranke so bile pozvane, naj predložijo pripombe v roku petnajstih dni od objave sklepa Komisije v Uradnem listu Evropske unije 21. novembra 2009 (UL C 281, str. 42). V tem okviru so investicijski skladi, ki jim je svetovala ameriška družba JC Flowers & Co. LLC, med njimi tožeči stranki, torej HSH Investment Holdings Coinvest-C Sàrl in HSH Investment Holdings FSO Sàrl, 3. decembra 2009 zaprosili za podaljšanje roka za predložitev pripomb, ki jim je bil odobren. Komisija je njihove pripombe prejela 17. decembra 2009, po tem ko se je 2. decembra 2009 sestala z vsemi zainteresiranimi strankami, vključno z družbo JC Flowers & Co., ki je med drugim zastopala tožeči stranki.
8 Investicijski skladi, ki jim je svetovala družba JC Flowers & Co., ki so pred dokapitalizacijo HSH Nordbank imeli 25,67 % njenega kapitala, so po dokapitalizaciji ob tem, da prostovoljno niso sodelovali pri njej, imeli le še 9,19 % kapitala.
9 Zvezna republika Nemčija je zaradi upoštevanja dodatnih informacij o ciljnem modelu prestrukturiranja za ta primer, ki so bile predložene med oktobrom 2009 in junijem 2011, 11. julija 2011 predložila spremenjen načrt prestrukturiranja.
10 Komisija je s Sklepom z dne 20. septembra 2011 o državni pomoči SA.29338 (C 29/09 (ex N 264/09)), ki jo je Nemčija odobrila banki HSH Nordbank AG 2012/477/EU (UL 2012, L 225, str. 1, v nadaljevanju: izpodbijani sklep) menila, da dokapitalizacija, zaščita pred tveganjem in likvidnostno jamstvo pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, vendar da so te združljive z notranjim trgom, če bo Zvezna republika Nemčija spoštovala zaveze, ki jih je dala tej instituciji in ki so naštete v prilogah I in III k izpodbijanemu sklepu, ter pogoje, ki jih je ta postavila in so v Prilogi II k navedenemu sklepu.
11 V točki 1.11 Priloge II k temu sklepu, naslovljeni „Pavšalno plačilo in povečanje kapitala“, je navedeno, da HSH Finanzfonds in HSH Nordbank pogodbo o zagotavljanju okvira jamstev, sklenjeno 2. junija 2009, spremenita ali dopolnita z dodatno dokumentacijo in „tako zagotovita, da [ima] javnopravna ustanova HSH Finanzfonds […] od banke HSH [Nordbank] zahtev[ek]a [za] pavšalno plačilo v nominalni vrednosti 500 milijonov EUR“ (v nadaljevanju: pavšalno plačilo). Iz naslova pavšalnega plačila banka HSH Nordbank javnopravni ustanovi HSH Finanzfonds izplača 500 milijonov EUR, ki se, kot izrecno izhaja iz besedila navedene točke 1.11 Priloge II k izpodbijanemu sklepu, nato pretvori v „stvarni vložek“ v HSH Nordbank. V točki 1.13 te priloge je pojasnjeno, da se povečanje osnovnega kapitala v korist HSH Finanzfonds z zgoraj navedenim zneskom izvede „brez pravice do izbire [nakupne opcije] za manjšinske delničarje“, ali prek povečanja kapitala s stvarnim vložkom in v denarju, pri čemer imajo glede dela v denarju pravico do vpisa vsi delničarji razen javnopravne ustanove HSH Finanzfonds.
12 V točki 3 te priloge, naslovljeni „Prepoved izplačila dividend“, je navedeno, da „HSH [Nordbank] v obdobju do vključno finančnega leta, ki se zaključi 31. decembra 2014, ne izplačuje dividend“.
13 Poleg tega je v točki 4 navedene priloge, naslovljeni „Zaščita rezerv“, določeno, da „[v] obdobju od 1. januarja 2015 do 31. decembra 2016 izplačila dividend ne smejo presegati 50 % letnega presežka iz prejšnjega finančnega leta“ in da „so lahko izplačila dividend v tem obdobju dovoljena le, če ne ogrozijo skladnosti z določbami sporazuma Basel III o kapitalu kreditnih institucij v srednjeročnem obdobju“.
Postopek in predlogi strank
14 Tožeči stranki sta 13. novembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
15 Komisija je 1. februarja 2013 vložila odgovor na tožbo.
16 Tožeči stranki sta 15. aprila 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili repliko. Duplika je v to sodno tajništvo prispela 11. junija 2013.
17 V okviru delne zamenjave sodnikov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
18 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
19 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo kot nedopustno zavrže;
– podredno, peti tožbeni razlog iz dela 2, B.I tožbe in očitke iz dela 2, B.II tožbe kot nedopustne zavrže;
– še bolj podredno, tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
20 Komisija je umaknila dva druga, še bolj podredna sklopa predlogov, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave, ki je potekala 22. aprila 2015.
Pravo
Dopustnost
21 Tožeči stranki trdita, da lahko vložita to tožbo, ker se izpodbijani sklep nanju nanaša neposredno in posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU kot na delničarja HSH Nordbank. Trdita, da je s sodno prakso delničarjem, naj bodo edini ali ne, priznana pravica do vložitve tožbe pred sodiščem Evropske unije. Dodajata, da sta aktivno sodelovali v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja izpodbijanega sklepa.
22 Komisija izpodbija trditve tožečih strank in zlasti trdi, ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti v smislu člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča, da je njuna tožba nedopustna.
23 Najprej je treba opozoriti, da, kot izhaja iz sodne prakse, v primeru neobstoja pravnega interesa ni treba preverjati, ali gre pri tožeči stranki za neposredno in posamično nanašanje v smislu določb člena 263, četrti odstavek, PDEU (sodba z dne 18. decembra 2003, Fern Olivieri/Komisija in EMEA, T‑326/99, Recueil, EU:T:2003:351, točka 66, in sklep z dne 15. maja 2013, Post Invest Europe/Komisija, T‑413/12, EU:T:2013:246, točka 17).
24 Pravni interes je namreč bistveni in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči. Ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, je tako dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se ugotovi ničnost izpodbijanega akta. Pravni interes tožeče stranke predpostavlja, da bi lahko razglasitev ničnosti izpodbijanega akta sama po sebi imela pravne posledice, da bi torej rezultat tožbe lahko prinesel korist stranki, ki jo je vložila, in da ta utemeljuje obstoječ in dejanski interes za razglasitev ničnosti navedenega akta (sodba z dne 19. junija 2009, Socratec/Komisija, T‑269/03, EU:T:2009:211, točka 36, in zgoraj v točki 23 navedeni sklep Post Invest Europe/Komisija, EU:T:2013:246, točka 22).
25 V skladu s sodno prakso mora tožeča stranka dokazati svoj pravni interes (sklep z dne 31. julija 1989, S./Komisija, C‑206/89 R, Recueil, EU:C:1989:333, točka 8, in sodba z dne 14. aprila 2005, Sniace/Komisija, T‑141/03, ZOdl., EU:T:2005:129, točka 31). Tožeča stranka mora zlasti izkazati oseben interes za ugotovitev ničnosti izpodbijanega akta. Ta interes mora biti obstoječ in dejanski in se presoja glede na dan vložitve tožbe (zgoraj navedena sodba Sniace/Komisija, EU:T:2005:129, točka 25, in sodba z dne 20. septembra 2007, Salvat père & fils in drugi/Komisija, T‑136/05, ZOdl., EU:T:2007:295, točka 34).
26 Kadar pa neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa posegajo v interese tožeče stranke tako, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj, prekriva s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU (sodbi z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, ZOdl., EU:C:2011:656, točka 38, in z dne 16. oktobra 2014, Alro/Komisija, T‑517/12, ZOdl., EU:T:2014:890, točka 25).
27 Zato je treba za namene presoje, ali tožeči stranki zoper izpodbijani sklep lahko vložita tožbo, preučiti, ali je ta sklep akt, ki ima zanju zavezujoče pravne učinke (glej v tem smislu zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Deutsche Post in Nemčija/Komisija, EU:C:2011:656, točka 40, in zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Alro/Komisija, EU:T:2014:890, točka 26).
28 V nadaljevanju je treba poudariti, da je postopek nadzora nad državnimi pomočmi glede na svojo splošno ureditev postopek, uveden proti državi članici, ki je odgovorna za odobritev pomoči (sodba z dne 24. marca 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, T‑443/08 in T‑455/08, ZOdl., EU:T:2011:117, točka 50, in sklep z dne 19. februarja 2013, Provincie Groningen in drugi/Komisija, T‑15/12 in T‑16/12, EU:T:2013:74, točka 41).
29 Zato, če ničnostne tožbe zoper sklep, s katerim je ugotovljen obstoj državne pomoči, ne vloži zadevna država članica, ampak fizična ali pravna oseba, je navedena tožba, kar zadeva individualno pomoč in ne shemo pomoči, dopustna samo, če se izpodbijani akt na to osebo nanaša neposredno in posamično v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
30 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko subjekti, ki niso naslovniki sklepa, trdijo, da se ta nanje posamično nanaša, le če vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali zaradi posebnega položaja, ki jih razlikuje od vseh drugih oseb in ki jih zato individualizira podobno kot naslovnika sklepa (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, Recueil, EU:C:1963:17, str. 197, in z dne 17. julija 2014, Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, T‑457/09, ZOdl., EU:T:2014:683, točka 80).
31 Nazadnje je treba opozoriti, da lahko oseba, če ne more izkazati pravnega interesa, ki je ločen od interesa podjetja, na katero se nanaša akt Unije in v katerem ima kapitalski delež, svoje interese glede tega akta brani samo z izvrševanjem svojih pravic, ki jih ima kot delničar tega podjetja, to podjetje pa lahko vloži tožbo (sodba z dne 20. junija 2000, Euromin/Svet, T‑597/97, Recueil, EU:T:2000:157, točka 50; sklep z dne 27. marca 2012, European Goldfields/Komisija, T‑261/11, EU:T:2012:157, točka 21; zgoraj v točki 23 navedeni sklep Post Invest Europe/Komisija, EU:T:2013:246, točka 24, in zgoraj v točki 30 navedena sodba Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 112).
32 Glede tega je treba navesti, da zgolj dejstvo, da je Komisija v sklepu pomoč razglasila za združljivo z notranjim trgom in da torej ta sklep načeloma ne posega v položaj prejemnika pomoči (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, EU:T:2011:117, točka 52), sodišča Unije ne odvezuje dolžnosti, da preuči, ali presoja Komisije povzroča zavezujoče pravne učinke, ki bi lahko posegali v njegove interese (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2002, Nuove Industrie Molisane/Komisija, T‑212/00, Recueil, EU:T:2002:21, točka 38; zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Salvat père & fils in drugi/Komisija, EU:T:2007:295, točka 36, in zgoraj v točki 28 navedeni sklep Provincie Groningen in drugi/Komisija, EU:T:2013:74, točka 32).
33 Poleg tega se v skladu s sodno prakso izpodbijani akt na to tožečo stranko zaradi njenega sodelovanja v postopku, ki je pripeljal do njegovega sprejetja, posamično nanaša samo, če gre za posebne položaje, v katerih ima tožeča stranka vlogo pogajalca, ki je jasno določena in tesno povezana s samim predmetom sklepa, zaradi česar je v dejanskem položaju, ki jo razlikuje od vseh drugih oseb (glej v tem smislu sklep z dne 9. septembra 2013, Banco Bilbao Vizcaya Argentaria/Komisija, T‑429/11, EU:T:2013:488, točka 26 in navedena sodna praksa).
34 Ob upoštevanju teh načel je treba ugotoviti, ali in, če je treba, v katerem delu je tožba dopustna, pri čemer je treba pojasniti, da se izpodbijani sklep na tožeči stranki nedvomno nanaša neposredno, kar sicer med strankami ni sporno.
35 V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da izpodbijani sklep vsebuje člen 1, v katerem Komisija v odstavku 1 dokapitalizacijo, zaščito pred tveganjem in likvidnostno jamstvo obravnava kot državne pomoči, v odstavku 2 pa te tri pomoči šteje za združljive z notranjim trgom. Člen 2 navedenega sklepa določa, da Zvezna republika Nemčija zagotovi, da bo prvotni načrt prestrukturiranja, ki je bil predložen 1. septembra 2009 in nazadnje spremenjen s sporočilom te države članice z dne 11. julija 2011, vključno s pogoji iz Priloge II izveden v skladu z vnaprej določenim časovnim razporedom. V tej prilogi sta, kot je bilo navedeno zgoraj v točkah od 11 do 13, kot pogoja za združljivost zadevnih pomoči z notranjim trgom navedena, prvič, pavšalno plačilo, in drugič, prepoved, nato pa omejitev izplačevanja dividend.
36 Predlogi tožečih strank se delijo na dva sklopa. V drugem delu tožbe predlagata, naj se izpodbijani sklep v celoti razglasi za ničen, in v utemeljitev teh predlogov navajata pet razlogov. V prvem delu tožbe predlagata, naj se izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem jima je Komisija z njim naložila obveznosti kot manjšinskima delničarjema. V zvezi s tem navajata osem tožbenih razlogov.
37 Najprej je treba preizkusiti dopustnost tožbe v delu, v katerem vsebuje predloge za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti.
38 V uvodu je treba poudariti, prvič, da tožbe ni vložil upravičenec ukrepov pomoči, ampak dva manjšinska delničarja tega upravičenca. Drugič, Komisija v izpodbijanem sklepu meni, da so ti ukrepi združljivi z notranjim trgom, če bodo spoštovani nekateri pogoji, in sicer, med drugimi, pavšalno plačilo in prepoved, nato pa omejitev izplačevanja dividend. Tretjič, obveznosti, ki izhajajo iz teh pogojev, so glede na besedilo izreka izpodbijanega sklepa in Priloge II k temu sklepu naložene Zvezni republiki Nemčiji kot naslovnici tega sklepa ter HSH Nordbank in HSH Finanzfonds kot pravnima osebama, ki so jima naloženi zadevni pogoji.
39 Na prvem mestu je treba torej preveriti, ali tožeči stranki kot manjšinska delničarja glede na vsebino izpodbijanega sklepa na podlagi sodne prakse, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 31, lahko uveljavljata pravni interes, ki je ločen od pravnega interesa same HSH Nordbank.
40 Uvodoma je treba navesti, da se, kar zadeva člen 1 izpodbijanega sklepa, v katerem je Komisija zadevne ukrepe pomoči štela za združljive z notranjim trgom, interes tožečih strank prekriva z interesom HSH Nordbank.
41 Najprej je namreč treba opozoriti, da bi HSH Nordbank brez reševalnih ukrepov, ki jih tvorijo dokapitalizacija, zaščita pred tveganjem in likvidnostno jamstvo, zelo verjetno šla v stečaj, njeni manjšinski delničarji, ki bi bili prisiljeni gledati, kako se njihova udeležba v stečajnem postopku prodaja po smešno nizki ceni ali celo razvrednoti, pa bi izgubili investicijo v kapital HSH Nordbank. Za utemeljitev te navedbe zadošča vpogled v računovodske podatke iz tabele 1 izpodbijanega sklepa, iz katere je razvidno, da je HSH Nordbank v letu 2008 zabeležila 3 milijarde 195 milijonov EUR izgube (njen preostali kapital je v skladu s poslovnim poročilom za to leto znašal nekaj več kot 2 milijardi EUR), v letu 2009 pa 838 milijonov EUR izgube. Kumulativni deficit HSH Nordbank je 31. decembra 2009 znašal 1 milijardo 851 milijonov EUR.
42 Dalje, tožeči stranki, ki nista sodelovali pri dokapitalizaciji, čeprav je bilo s pravnega vidika to možno (glej točki 255 in 256 obrazložitve izpodbijanega sklepa), sta vseeno imeli korist od zadevnega reševanja, ne da bi v prvi vrsti nosili kakšno drugo posledico kot razvodenitev njunega deleža zaradi navedene dokapitalizacije. Njun interes je torej v obravnavani zadevi jasno sovpadal z interesom družbe, in sicer prejeti zadevne državne pomoči za zagotovitev nadaljnjega obstoja te družbe.
43 Nazadnje, če bi bili zadevni ukrepi pomoči šteti za nezdružljive z notranjim trgom, bi morala Zvezna republika Nemčija zagotoviti, da se pomoč izterja od HSH Nordbank, kar bi se odrazilo na ekonomskem položaju tožečih strank sorazmerno z njunim deležem v njenem kapitalu.
44 Zato je treba razsoditi, da tožeči stranki v delu, v katerem se njuna tožba nanaša na člen 1 izpodbijanega sklepa, nista izkazali obstoja ločenega pravnega interesa glede na interes HSH Nordbank, če bi tudi zadnja imela interes za izpodbijanje te določbe. Zato ni mogoče šteti, da je pri njiju iz tega naslova podano posamično nanašanje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
45 Na drugem mestu je treba preizkusiti, ali tožeči stranki, kot trdita, izpolnjujeta to zadnje merilo zaradi njunega sodelovanja v upravnem postopku. Glede tega je treba navesti, da sta tožeči stranki, tako kot vsi investicijski skladi, ki jim je svetovala družba JC Flowers & Co., sicer res sodelovali v upravnem postopku, vendar se z njima ni opravilo posvetovanj kot s pogajalkama v smislu sodne prakse iz točke 33 zgoraj ali kot neposrednima prejemnicama pomoči, ampak zgolj kot zainteresiranima strankama. Posledično v obravnavani zadevi sodelovanje tožečih strank v navedenem postopku ne zadošča za to, da se šteje, da gre pri njiju za posamično nanašanje v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.
46 Zato tožeči stranki nista dokazali interesa za predlaganje razglasitve ničnosti člena 1 izpodbijanega sklepa, tako da je tožba v drugem sklopu, s katerim predlagata razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v celoti, nedopustna.
47 Poleg tega je treba preizkusiti dopustnost prvega sklopa tožbe, ki se nanaša na predloge za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem naj bi Komisija z njim tožečima strankama naložila obveznosti kot manjšinskima delničarjema.
48 Kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 38, v besedilu izreka izpodbijanega sklepa in Priloge II k navedenemu sklepu nikjer nista omenjeni tožeči stranki. Tam sta kot pravni osebi poleg zadevne države članice imenovana zgolj HSH Nordbank kot upravičenka zadevnih ukrepov pomoči in HSH Finanzfonds kot večinski delničar HSH Nordbank. Za dopustnost tožbe v delu, v katerem se z njo predlaga razglasitev ničnosti pogojev, ki so bili naloženi HSH Nordbank, in sicer, kot navajata tožeči stranki, prvič, pavšalno plačilo, drugič, prepoved izplačevanja dividend, in tretjič, omejitev njihovega izplačevanja, je torej potrebno, da tožeči stranki izkažeta pravni interes, ki je ločen od pravnega interesa HSH Nordbank, kar pomeni, da imajo navedeni pogoji zanju zavezujoče pravne učinke.
49 Za namene ugotovitve morebitnega obstoja takšnega interesa je treba uporabiti merila iz zgoraj v točki 30 navedene sodbe Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija (EU:T:2014:683).
50 Splošno sodišče je v navedeni sodbi razsodilo, da je tožeča stranka, manjšinski delničar družbe prejemnice državnih pomoči, ki so bile štete za združljive s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(c) ES, upravičena izpodbijati zakonitost sklepa Komisije v delu, v katerem je bilo z njim delničarjem naloženo, naj družbo prodajo tretji neodvisni osebi, kar je zanje pomenilo, kot je navedlo Splošno sodišče, da so se morali „v imperativnih rokih odpovedati svoji lastninski pravici“ nad navedeno družbo (zgoraj v točki 30 navedena sodba Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 116).
51 Nasprotno pa je navedlo, „da so nepolitične pravice lastnika nemške delniške družbe omejene na, prvič, razdelitev dobička družbe in, drugič, morebitni likvidacijski delež v primeru likvidacije podjetja“, status delničarja pa ne daje pravic „do sredstev podjetja“(zgoraj v točki 30 navedena sodba Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 118).
52 Ker je HSH Nordbank delniška družba nemškega prava, je načela, ki jih je razvilo Splošno sodišče in na katera je opozorjeno zgoraj v točkah 50 in 51, mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.
53 V zvezi s pavšalnim plačilom je treba pojasniti, da je podlaga zanj člen 2 izpodbijanega sklepa, ki določa, da bo „Nemčija […] zagotovila, da bo prvotni načrt prestrukturiranja […] izveden v celoti, vključno z zavezami iz Priloge I in Priloge III ter pogoji iz Priloge II, in v skladu s časovnim razporedom, določenim v prilogah“.
54 Poleg tega iz določb točke 1.11 v povezavi s točko 1.13 Priloge II k izpodbijanem sklepu, ki so bile navedene zgoraj v točki 11, izhaja, da je pavšalno plačilo dejansko zapletena transakcija, ki ni omejena zgolj na vidik plačila v strogem pomenu besede. Ta transakcija ima tri ločene vidike.
55 Prvič, HSH Nordbank izplača 500 milijonov EUR v korist HSH Finanzfonds, kar pomeni zmanjšanje sredstev prvega subjekta in povečanje sredstev drugega subjekta. Drugič, HSH Finanzfonds ta znesek istočasno uporabi za nakup novih delnic HSH Nordbank in torej za povečanje svoje udeležbe v kapitalu te družbe. Tretjič, s tem povečanjem kapitala izključno v korist HSH Finanzfonds se avtomatično zmanjša delež drugih delničarjev, tudi tožečih strank.
56 V zvezi s prvim vidikom je treba poudariti, da, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 51, je v zgoraj v točki 30 navedeni sodbi Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija (EU:T:2014:683, točka 118) izrecno navedeno, da „v skladu z nemško zakonodajo status delničarja ne daje pravic do sredstev podjetja“. Natančneje, vprašanja glede zmanjšanja ene od postavk iz aktivne strani bilance se nanašajo na poslovno dejavnost zadevne družbe in prodajo ali likvidacijo njenega premoženja. Ta lahko torej navaja kakršen koli argument za izpodbitje ukrepov, ki jih je v zvezi s tem sprejela Komisija (glej v tem smislu zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 117). Pogoji v zvezi z zmanjšanjem celotne aktivne strani bilance delniške družbe nemškega prava zato ne morejo vplivati na nobeno pravico njenih delničarjev (glej v tem smislu zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 118). Iz tega izhaja, da se, kar zadeva plačilo v strogem pomenu besede, tožeči stranki ne moreta sklicevati na interes, ki bi bil ločen od interesa HSH Nordbank.
57 V zvezi z drugim vidikom izrek izpodbijanega sklepa določa izbiro, in sicer, da se bodisi znesek 500 milijonov EUR uporabi kot stvarni vložek HSH Finanzfonds v HSH Nordbank, bodisi da se takšna uporaba kombinira s povečanjem kapitala z denarjem manjšinskih delničarjev. Vendar je v točki 1.13 priloge II k temu sklepu navedeno, da HSH Finanzfonds in HSH Nordbank „lahko sami izbereta obliko povečanja kapitala, ki bo zagotovila hitrejše izvajanje in vnos v trgovinski register“. Iz teh povezanih določb izhaja, da je Komisija v izpodbijanem sklepu družbi prejemnici pomoči in njenemu večinskemu delničarju dovolila, da po potrebi omejita lastninsko pravico manjšinskih delničarjev tako, da jim prepovesta pridobitev novih delnic, kar je v nasprotju z običajnim delovanjem delniške družbe. Poleg tega je bila v praksi izbrana možnost izključitve manjšinskih delničarjev, torej tudi tožečih strank. Zato je treba razsoditi, da ta prepoved, pa čeprav zgolj potencialna, posega v lastninsko pravico tožečih strank (zgoraj v točki 30 navedena sodba Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 116), ker lahko ovira izvrševanje te pravice, saj je manjšinskim delničarjem lahko onemogočeno, da ohranijo relativno udeležbo v kapitalu HSH Nordbank. Navedena prepoved sorazmerno omejuje tudi upravljavske pravice delničarja saj se njegova moč v okviru odločanja ne zmanjša zaradi dogajanja na trgu, ampak je posledica izpodbijanega sklepa, ki ima v tem delu torej pravne učinke za manjšinske delničarje, med katere spadata tožeči stranki (glej v tem smislu zgoraj v točki 26 navedeno sodbo Alro/Komisija, EU:T:2014:890, točka 26).
58 V zvezi s tretjim vidikom je treba navesti, da namenitev dela denarnih sredstev HSH Nordbank za njeno dokapitalizacijo v izključno korist HSH Finanzfonds posega v pravice, ki jih imata tožeči stranki kot delničarja, ne zgolj, kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 57, zaradi zmanjšanja njunega vpliva v organih odločanja HSH Nordbank, ampak tudi zaradi tega, ker bo glede na določeno maso denarja (del dobička, ki se lahko razdeli v obliki dividend) njun prihodek manjši zaradi zmanjšanja nominalne vrednosti vsake delnice.
59 Skratka, treba je razsoditi, da sta tožeči stranki, dokazali obstoj osebnega pravnega interesa, ki je ločen od interesa HSH Nordbank, v zvezi z drugim in tretjim vidikom, ki sta omenjena zgoraj v točkah 57 in 58 (glej v tem smislu zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Westfälisch-Lippischer Sparkassen‑ und Giroverband/Komisija, EU:T:2014:683, točka 120), ker je pavšalno plačilo za družbo nevtralno, saj je bilo zmanjšanje denarnih sredstev za 500 milijonov EUR istočasno izravnano s povečanjem osnovnega kapitala za 500 milijonov EUR.
60 Tožba je torej dopustna v delu, v katerem se izpodbijani sklep neposredno in posamično nanaša na tožeči stranki, in sicer ker je Komisija v njem kot pogoj določila povečanje kapitala HSH Nordbank izključno v korist HSH Finanzfonds.
61 Dalje, v zvezi s prepovedjo izplačevanja dividend do 31. decembra 2014 in omejitvijo njihovega eventualnega izplačevanja v skladu s pogoji, na katere je opozorjeno zgoraj v točki 13, med 1. januarjem 2015 in 31. decembrom 2016, je treba poudariti, da se ta ukrepa zagotovo nanašata na razdelitev dobička družbe v smislu sodne prakse iz točke 51 zgoraj. Vendar ta nujni pogoj ni dovolj, ker je potrebno, da gre za lastni interes tožečih strank, torej da imata glede tega kot manjšinska delničarja interes, ki je ločen od interesa HSH Nordbank.
62 V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da ima družba lahko interes za izplačevanje dividend zato, da delničarje nagradi za zvestobo in da jih nagradi za njihovo naložbo, tako da nanjo lahko vpliva ukrep prepovedi in kasnejše omejitve tega izplačevanja, zato lahko izpodbija ta ukrep. Po drugi strani ji neizplačevanje dividend koristi, saj se z njim povečuje njen kapital, kar je bil cilj Komisije glede HSH Nordbank. Interes delničarja je zelo nepredvidljiv. Na splošno je kratkoročni interes delničarja takoj ko je to mogoče prejeti donos iz naložbe in torej izplačilo dividend. Srednje in dolgoročno delničarja zanima razvoj družbe, na primer da bi realiziral kapitalski dobiček ob prodaji svojih delnic, v obdobju krize, ko se cilj razvoja družbe izkaže za neuresničljiv, pa njena ohranitev ali okrevanje.
63 V obravnavani zadevi so interesi delničarjev, najsibodo manjšinski ali večinski, usklajeni z interesi družbe. Iz elementov spisa je namreč razvidno, da je bil za namene reševanja HSH Nordbank skupni interes zadnje in vseh njenih delničarjev okrepiti lastniški kapital družbe, tako da bo lahko izboljšala svojo bonitetno oceno in privabila nove vlagatelje. Zato je treba tožečima strankama odreči lasten interes v zvezi s prepovedjo, nato pa omejitvijo izplačevanja dividend. Izpodbijani sklep se torej v zvezi s tem nanju ne nanaša neposredno in posamično.
64 Poleg tega, kot pravilno poudarja Komisija, tožeči stranki ne navajata podprtega razloga in natančnih trditev v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti navedenih prepovedi in omejitve.
65 Iz tega izhaja, da je tožba – razen v delu, v katerem se nanaša na predlog za razglasitev ničnosti pogoja v zvezi s povečanjem kapitala HSH Nordbank v izključno korist HSH Finanzfonds, glede katerega sta tožeči stranki dokazali neposredno in posamično nanašanje v smislu člena 263 PDEU – nedopustna. Po eni strani se namreč izpodbijani sklep na tožeči stranki ne nanaša posamično, po drugi strani pa tožba, kar zadeva pogoj v zvezi s prepovedjo, nato pa omejitvijo izplačevanja dividend, tudi ne vsebuje potrebnih pojasnil, ki se zahtevajo s členom 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.
Utemeljenost
„Splošni“ razlogi prvega dela tožbe
66 Med osmimi tožbenimi razlogi, ki jih tožeči stranki navajata v okviru prvega dela tožbe in ki jih je mogoče šteti za dopustne, je treba najprej preučiti razloge, ki se lahko opredelijo kot „splošni“, vendar ob upoštevanju ugotovitve iz točke 65 zgoraj, torej samo v delu, v katerem se nanašajo na pavšalno plačilo.
– Kršitev obveznosti obrazložitve
67 Na prvem mestu je treba obravnavati drugi tožbeni razlog, s katerim tožeči stranki očitata Komisiji, da je kršila obveznost obrazložitve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, ker ni pojasnila, zakaj ju je treba šteti za prejemnici posredne državne pomoči, in ni navedla razlogov, zaradi katerih je bila poslovna vrednost HSH Nordbank napačno izračunana.
68 Najprej je treba na kratko pojasniti, zakaj bi bilo tožeči stranki mogoče opredeliti kot posredni prejemnici državne pomoči. V obravnavani zadevi so imeli manjšinski delničarji HSH Nordbank prek te pravne osebe, katere delničarji so, korist od ukrepov pomoči, do katerih je bila ta neposredno in poimensko upravičena, zlasti od dokapitalizacije, pri čemer niso sodelovali pri njej, kot so to storili glavni delničarji HSH Nordbank. Komisija je menila (glej zlasti točki 245 in 275 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da bi lahko prišlo do take posredne pomoči, če ne bi bili uporabljeni pogoji iz Priloge II k izpodbijanemu sklepu, namenjeni temu, da bi bila neposredna pomoč (ki je bila edina predmet formalnega postopka preiskave) združljiva z notranjim trgom.
69 Najprej je treba navesti, da je prvi del tega tožbenega razloga, s katerim se Komisiji očita, da ni pojasnila, zakaj je treba šteti, da sta tožeči stranki prejemnici posredne državne pomoči, brez dejanske podlage. V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, je Komisija v točkah od 247 do 262 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, zakaj bi prišlo do posredne pomoči, če ne bi bila uporabljena nova razdelitev bremen med delničarji, in zakaj je menila, da je treba zavrniti ugovore Zvezne republike Nemčije in tretjih strank.
70 Tako je v točki 247 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da je „[u]godnost, posredno dana manjšinskim delničarjem, […] posledica dejstva, da sta se lastnika v[iz] javnem[ga] sektorju[a] odpovedala dodatnemu deležu v banki HSH [Nordbank], ki bi ga običajno prejela, če bi bila cena novih delnic določena pravilno“ in da „[o]bstaja vzročna povezava med pomočjo, ki je bila banki HSH [Nordbank] dodeljena iz državnih sredstev, in ugodnostjo za manjšinske delničarje“. Komisija v točki 248 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnjuje, da v nasprotju z zgoraj navedenimi ugovori prednost, ki so jo pridobili manjšinski delničarji, izvira iz države, saj sta bila med sprejemanjem odločitve o dokapitalizaciji, številu delnic in njihovi ceni na skupščini delničarjev „lastnika v[iz] javnem[ga] sektorju[a] prisotna kot delničarja in sta delovala v svoji funkciji kot javna organa“.
71 Točke od 249 do 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa so namenjene prikazu tega, da bi pretirana omejitev razvodenitve kapitala po dokapitalizaciji pomenila pomoč, če ne bi bila popravljena.
72 Komisija je tudi menila, da primerjava z enim od njenih prejšnjih sklepov na področju razdelitve bremen med delničarji ni bila upoštevna (točka 254 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in je navedla, da finančni prispevki manjšinskih delničarjev pred sprejetjem ukrepov pomoči in zlasti pred dokapitalizacijo, ne vplivajo na zakonitost popravkov, ki so potrebni v zvezi s temi ukrepi (točki 255 in 256 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
73 Zato je v točki 262 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila obstoj „morebitne ugodnosti, ki so jo prejeli manjšinski delničarji“ in torej „potrebe po ustrezni porazdelitvi bremena“. Iz tega torej jasno izhaja, da prvi del tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev, ni utemeljen.
74 Poleg tega iz preizkusa izpodbijanega sklepa izhaja, da tudi drugega dela tožbenega razloga ni mogoče sprejeti. Kot je bilo namreč navedeno zgoraj v točki 71, je vprašanje glede vrednosti HSH Nordbank in posledično cene na enoto delnic, ki sestavljajo njen kapital, obravnavano v točkah od 249 do 253 obrazložitve navedenega sklepa. V teh točkah je poudarjeno, da analiza Zvezne republike Nemčije in javnih delničarjev HSH Nordbank, ki temelji na poročilu o vrednotenju ugledne revizijske družbe (v nadaljevanju: poročilo o vrednotenju), vsebuje več pomanjkljivosti (točka 250 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in sicer da je bilo navedeno poročilo utemeljeno na poslovnem načrtu, v katerem ni bila upoštevana potreba po „izpolnit[vi] […] kapitalskih zahtev, predpisanih s pravili na področju bančnega nadzora“ (točka 251 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in torej po obsežnem prestrukturiranju HSH Nordbank.
75 Komisija zlasti navaja, da predpostavke, ki predvideva vzpostavitev običajnega stanja na trgih od leta 2011 in ki jo vsebuje ta poslovni načrt, ni mogoče „šteti za zadržano“ (ista točka obrazložitve). Prav tako poudarja (točka 252 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da Zvezna republika Nemčija in javna delničarja HSH Nordbank niso upoštevali pridržkov, ki so jih izpostavili avtorji poročila o vrednotenju, zlasti tega, da znižanje ocene HSH Nordbank z A na BBB+ z negativnim obetom „ni bilo zajeto pri načrtovanju financiranja, posledično pa tudi ne pri izračunu okvirne vrednosti“ te družbe. Poleg tega je po mnenju Komisije to, da bo ocena v letu 2013 ponovno A, temeljilo na napačni predpostavki. Komisija v isti točki obrazložitve dodaja, da je v navedenem poročilu izpostavljena prav potreba po upoštevanju prestrukturiranj, ki bodo zagotovo določena v okviru postopka preizkusa državnih pomoči. Nazadnje ugotavlja, da je bila poslovna vrednost v poročilu o vrednotenju napačno izračunana na podlagi predpostavke, da bo vzpostavljena zaščita pred tveganjem (točka 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa), medtem ko je namen formalnega postopka preiskave prav to, da se ugotovi, ali zadevni ukrepi pomenijo državne pomoči, in če da, ali so združljivi z notranjim trgom in pod katerimi pogoji.
76 Na podlagi zgoraj navedenega je treba drugi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in zato ta tožbeni razlog zavrniti v celoti.
77 Splošno sodišče meni, da je treba v nadaljevanju preizkusiti še en tožbeni razlog, ki se nanaša na bistveno kršitev postopka, in sicer tožbeni razlog v zvezi z obstojem kršitve postopka kot posledice nepravilnega končanja formalnega postopka preiskave.
– Kršitev člena 7(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 in načela pravne varnosti kot posledica nepravilnega končanja formalnega postopka preiskave
78 Tožeči stranki trdita, da sta bila člen 7(1) Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) in načelo pravne varnosti kršena zaradi nepravilnega končanja formalnega postopka preiskave, saj Komisija ni sprejela nobene od odločb, ki so naštete v tem členu 7(1), da bi končala zadevni postopek v zvezi z morebitnimi nezakonitimi pomočmi, ki naj bi jih dobili manjšinski delničarji. Trdita, da Komisija formalni postopek preiskave sicer lahko pusti odprt, vendar mora zadevna institucija na podlagi načela pravne varnosti navesti, glede katerih ukrepov se ta postopek konča, kar naj v zvezi z zadevnimi posrednimi pomočmi ne bi storila.
79 Najprej je treba opozoriti, da člen 7(1) Uredbe št. 659/1999 napotuje na člen 7, od (2) do (5), te uredbe, v katerem so določene štiri vrste odločb: odločba, s katero se ugotovi, da zadevni ukrep ni pomoč (odstavek 2), odločba, s katero je potrjeno, da ja zadevna pomoč, kjer je primerno po spremembi s strani zadevne države članice, združljiva z notranjim trgom (pozitivna odločba, opredeljena v odstavku 3), odločba, v kateri Komisija pozitivni odločbi priloži pogoje, zaradi katerih lahko potrdi združljivost z notranjim trgom, in obveznosti, da zagotovi nadzor nad izpolnjevanjem njene odločbe (pogojna odločba, opredeljena v odstavku 4), in nazadnje, odločba, s katero Komisija pomoč opredeli za nezdružljivo z notranjim trgom (negativna odločba, opredeljena v odstavku 5). Tožeči stranki pravilno trdita, da mora biti formalni postopek preiskave končan z eno od teh štirih vrst odločb.
80 Vendar napačno trdita, da se to ni zgodilo v zvezi s posrednimi pomočmi, ki naj bi bile eventualno dodeljene manjšinskim delničarjem, in zlasti, da v izreku izpodbijanega sklepa v zvezi s tem ni navedeno nič. Jasno je namreč, da je ta sklep pogojna odločba v smislu člena 7(4) Uredbe št. 659/1999, saj se državna pomoč, ki je bila dodeljena HSH Nordbank, za združljivo z notranjim trgom šteje samo pod pogojem, da se sprejmejo popravki v zvezi z razdelitvijo bremen med delničarji, in sicer da se poveča prispevek manjšinskih delničarjev. Komisiji zato ni bilo treba odločati o obstoju posredne državne pomoči v korist manjšinskih delničarjev, ker je bilo pavšalno plačilo sprejeto prav z namenom, da se prepreči nastanek takšne pomoči.
81 Zato s tem, da se v izreku izpodbijanega sklepa ni izrekla glede obstoja posredne pomoči v korist manjšinskih delničarjev, med katere spadata tožeči stranki, ni kršila niti člena 7(1) Uredbe št. 659/1999 niti načela pravne varnosti, ker so bili pogoji, podrobno opisani v točkah od 11 do 13 zgoraj, postavljeni zaradi preprečitve uresničitve te možnosti. To razlogovanje nikakor ni protislovno z razlogovanjem iz točke 73 obrazložitve in točke 5 sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, omenjenega zgoraj v točki 7, ker je bil namen tega sklepa zgolj omogočiti Komisiji, da preveri, ali bi lahko prišlo do navedene posredne pomoči, kar bi se po mnenju te institucije lahko zgodilo, če v izpodbijanem sklepu ne bi bili določeni pogoji.
82 Iz tega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
– Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na, najprej, neobstoj avtonomne pomoči v korist manjšinskih delničarjev, dalje, napako pri presoji dejstev med preizkusom morebitne prednosti za te delničarje, in nazadnje, neupoštevanje predhodnih dajatev tožečih strank v okviru razdelitve bremen
83 Skupaj je treba preučiti prvi, drugi in četrti tožbeni razlog v delu, v katerem se vsi trije nanašajo na presojo utemeljenosti prikaza Komisije v zvezi z morebitnim obstojem posredne pomoči v korist manjšinskih delničarjev, med katere spadata tožeči stranki. Z vidika vsebine so ti tožbeni razlogi nasledek tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev, na podlagi preizkusa katerega je bilo mogoče ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno navedla razloge v zvezi z vsemi temi vprašanji. Na tem mestu je obravnavana utemeljenost stališča Komisija v zvezi s tem.
84 Prvič, tožeči stranki se v zvezi z očitkom, da zatrjevana posredna pomoč ni avtonomna pomoč, opirata na sodno prakso na podlagi sodb z dne 13. junija 2002, Nizozemska/Komisija (C‑382/99, Recueil, EU:C:2002:363, točka 62 in naslednje), in z dne 20. novembra 2003, GEMO (C‑126/01, Recueil, EU:C:2003:622, točka 28 in naslednje), in trdita, da lahko posredna pomoč obstaja samo, če prvotni upravičenec (v obravnavani zadevi HSH Nordbank) ekonomsko prednost prenese na druge upravičence (v obravnavanem primeru na manjšinske delničarje). Menita pa, da se ta sodna praksa v obravnavani zadevi ne uporabi, saj je ekonomska prednost, ki naj bi jo pridobili kot manjšinska delničarja, „zgolj ekonomski odraz podpore, ki je bila odobrena HSH Nordbank“.
85 Ta očitek je mogoče ovreči iz dveh razlogov. Prvič, kot je bilo navedeno v okviru preizkusa tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev, Komisija ni nameravala dokazati samega obstoja posredne pomoči, ampak to, da bi ta morebitna pomoč nastala, če v zvezi s pomočjo, ki je bila dodeljena HSH Nordbank, ne bi bili določeni popravni ukrepi. Bistvo utemeljitve tožečih strank je torej napačno. Drugič, tudi če bi Komisija nameravala dokazati obstoj pomoči v korist manjšinskih delničarjev, je treba navesti, da sodna praksa, ki jo navajata tožeči stranki, ne more izključiti hipoteze o delnem prenosu prednosti, ki je bila dodeljena prvotnemu upravičencu.
86 Prvi očitek je torej treba zavrniti.
87 Drugič, kar zadeva zatrjevano napako pri presoji, ki se nanaša na potrditev obstoja prednosti v korist manjšinskih delničarjev, tožeči stranki trdita, da je bilo poročilo o vrednotenju v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, utemeljeno na priznanih metodah. Zlasti oporekata temu, da je bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti „zadržano“ oceno, in menita, da to načelno stališče Komisije vsebuje očitno napako pri presoji. Poudarjata, da mora Splošno sodišče tudi v primeru kompleksnih gospodarskih presoj izvesti nadzor nad navedenimi dokazi, njihovo zanesljivostjo in koherentnostjo ter nad vprašanjem, ali je z njimi mogoče utemeljiti ugotovitve, ki jih je na njihovi podlagi podala Komisija. Tožeči stranki menita, da je v poročilu o vrednotenju prikazana objektivna in torej nevtralna poslovna vrednost; trdita, da prihodnjih negotovih ocen ni mogoče upoštevati na način, ki enostransko škodi interesom ene strani, kar bi se zgodilo v primeru bolj zadržane napovedi.
88 Poleg tega menita, da:
– je bilo v času vrednotenja realno izhajati iz predpostavke, da se bo splošni gospodarski položaj z letom 2011 normaliziral;
– upoštevanje drugih ukrepov prestrukturiranja kot tistih, ki so že bili sprejeti v zvezi z HSH Nordbank, ni bilo objektivno upravičeno in ne bi vplivalo na rezultat, saj so bili deleži in portfelji, na podlagi katerih se je ocenjevala poslovna vrednost, ovrednoteni glede na njihovo tržno vrednost, zmanjšanje poslovne vrednosti, ki ga navaja Komisija, pa bi bilo realno zgolj v primeru prodaje pod tržno vrednostjo;
– je bilo prav tako objektivno upravičeno, da se ne upošteva znižanje ocene HSH Nordbank s strani bonitetne agencije, saj to znižanje ne vpliva na oceno poslovne vrednosti;
– je bilo upoštevanje zaščite pred tveganjem objektivno upravičeno;
– znižanje emisijske vrednosti navadnih delnic ob dokapitalizaciji ni bilo objektivno upravičeno.
89 Na tem mestu je treba spomniti, v kateri okvir se umešča razlogovanje tožečih strank. Kot je razvidno iz točke 32 odgovora na tožbo, je bila ob dokapitalizaciji cena na novo izdanih delnic določena na 19 EUR na enoto, in sicer na podlagi poročila o vrednotenju, v skladu s katerim je poslovna vrednost znašala med 2,01 in 2,94 milijarde EUR, torej cena delnice med 19,1 in 27,8 EUR. Izbrana cena je torej le malo pod spodnjo ravnjo razpona iz poročila o vrednotenju. Vendar je Komisija menila, da je bila tudi cena 19 EUR na delnico „bistveno previsoka“ (točka 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa in točka 32 odgovora na tožbo).
90 Tožeči stranki iz razlogov, ki so navedeni zgoraj v točkah 87 in 88, menita, da sta ocena poslovne vrednosti banke HSH Nordbank in posledično cena na enoto delnic, ki tvorijo njen kapital, pravno ustrezna.
91 Treba se je izreči glede vsake od petih trditev iz točke 88 zgoraj, pri čemer je treba poudariti, da dejansko stanje ni sporno.
92 Na prvem mestu je treba v zvezi z napačnostjo predpostavke, da se bo trg z letom 2011 normaliziral, najprej navesti, da Komisija v točki 38 odgovora na tožbo pravilno opozarja, da nikakor ne more biti vezana s standardi, ki jih uporabijo revizijska podjetja pri pripravi svojih poročil. Dalje, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, so navedeni standardi namenjeni preprečitvi in omejitvi tveganj ter torej izkazovanju zadržanosti, na kar je Komisija pravilno spomnila v izpodbijanem sklepu. Nazadnje, to predpostavko je bilo pri določanju cene delnic dejansko mogoče šteti za nezadržano, ker, prvič, je iz poročila o vrednotenju razvidno, da so pričakovane stopnje rasti v letih 2009 in 2010 ustrezale padcu (2009), nato pa rahlemu okrevanju (2010), na podlagi česar ni bilo mogoče sklepati, da bo gospodarska rast leta 2011 spet normalna, in drugič, to poročilo ne vsebuje navedb ali razlogovanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče potrditi to predpostavko, saj je v njem navedeno zgolj, da je bil v poslovnem načrtu predviden ta povratek. Prvo trditev tožečih strank je torej treba zavrniti.
93 Na drugem mestu je treba v zvezi z neupoštevanje prestrukturiranja in izravnalnih ukrepov pri izračunu cene na novo izdanih delnic razsoditi, da bi morali nemški organi ob sprejetju ukrepa pomoči, ki ga je pomenila dokapitalizacija, pričakovati, kaj bo predmet preizkusa Komisije na podlagi zakonodaje o državnih pomočeh. V poročilu o vrednotenju so bili res predlagani nekateri ukrepi prestrukturiranja, vendar z namenom, da se bo HSH Nordbank uskladila zgolj z nemško zakonodajo, zlasti glede na pričakovano intervencijo posebnega sklada. Komisija je poleg tega v točki 252 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarila, da je bilo v samem poročilu o vrednotenju navedeno, da je treba pričakovati dodatne ukrepe prestrukturiranja in izravnalne ukrepe, vseeno pa niso bile izpeljane njihove posledice pri določanju cene na enoto delnic HSH Nordbank.
94 Zato se njeni manjšinski delničarji, med katere spadata tožeči stranki, ne morejo sklicevati na vsebino tega poročila, sploh za namene zatrjevanja, da niso mogli pričakovati uporabe pravnih pravil, ki jih dobro poznajo in ki bi jih morali upoštevati preudarni in obveščeni gospodarski subjekti, kakršni bi morali biti sami, v zvezi z ukrepi, ki lahko vplivajo na njihove interese (glej v tem smislu sodbi z dne 21. julija 2011, Alcoa Trasformazioni/Komisija, C‑194/09 P, ZOdl., EU:C:2011:497, točka 71, in z dne 16. oktobra 2014, Eurallumina/Komisija, T‑308/11, EU:T:2014:894, točka 59).
95 Tožeči stranki tudi napačno trdita, da upoštevanje ukrepov prestrukturiranja in izravnalnih ukrepov ne bi moglo vplivati na določitev poslovne vrednosti HSH Nordbank, če ne bi prišlo do prodaje pod tržno vrednostjo. Kot namreč pravilno trdi Komisija, študija, na katero se opirata tožeči stranki in ki je vsebovana v Prilogi A 3 k tožbi, temelji na postulatu, da prodajalec ohrani možnost ne prodati, ta možnost pa je po definiciji izključena v primeru spremenjenega načrta za prestrukturiranje, ki ga je predložila Zvezna republika Nemčija, saj je ta načrt vseboval obveznost prodaje nekaterih portfeljev in področij dejavnosti v določenem roku. Prav tako ni mogoče zatrjevati, da prenehanje z novimi dejavnostmi HSH Nordbank ni vplivala na poslovno vrednost, ker je bila samodejna posledica tega prenehanja dosledno zmanjšanje inventarja v odvisnosti od zapadlosti obveznosti v zvezi s sredstvi, ki tvorijo portfelje, na katere se nanašajo navedene dejavnosti. Trditev tožečih strank, ki se nanaša na nevplivanje te ustavitve, bi bila upoštevna samo, če bi bila donosnost teh sredstev zadostna za pokritje njihovih stroškov financiranja ali v primeru nadomestitve teh dejavnosti z drugimi, ki bi bile še novejše in dovolj donosne. Tožeči stranki pa nista nikakor dokazali, da so ti pogoji izpolnjeni. Drugo trditev tožečih strank je treba torej prav tako zavrniti.
96 Na tretjem mestu je treba v zvezi z neupoštevanjem znižanja ocene HSH Nordbank s strani bonitetne agencije kot netočno zavrniti navedbo tožečih strank, da to znižanje nikakor ne more vplivati na določitev poslovne vrednosti HSH Nordbank. Nasprotno, opozoriti je treba, da je namen in večinoma tudi učinek teh ocen, da kar najbolj točno prikažejo poslovno vrednost in stalni razvoj te vrednosti.
97 Vseeno pa je neupoštevanje znižanja bonitetne ocene lahko ekonomsko objektivno upravičeno, če zadevno podjetje razpolaga z elementi, ki ovračajo razloge za to znižanje, na primer z ocenami drugih bonitetnih agencij z nasprotno tendenco. Tako pa je v obravnavani zadevi, saj se tožeči stranki sklicujeta na to, da sta dve drugi bonitetni agenciji ohranili oceno A. Iz točke 31 obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je prva agencija oceno HSH Nordbank znižala maja 2009, drugi dve pa šele leto kasneje, in sicer maja oziroma julija 2010. Komisija pa je razpolagala z vsemi temi ocenami, ker sta bili dokapitalizacija in zaščita pred tveganjem odobreni maja oziroma junija 2009, formalni postopek preiskave pa je bil začet 22. oktobra 2009. Komisija svojo analizo utemeljuje z dejstvom, da znižanje bonitetne ocene običajno že zadostuje za podražitev stroškov pridobitve kredita za zadevno podjetje. Na obravnavi je pojasnila, da so bili med krizo zaradi drugorazrednih hipotekarnih posojil maloštevilni preostali vlagatelji zelo pozorni na znižanje bonitetnih ocen, pa čeprav je na to opozorila zgolj ena bonitetna agencija. Po njenem mnenju je bilo torej prvo znižanje s tega vidika zelo pomembno.
98 Čeprav je ta zadnja trditev tehtna, jo je treba vseeno zavrniti. Relativno zaupanje, ki so ga v obravnavani zadevi vsaj do maja 2010 izkazovali trgi v nadaljnji obstoj podjetja, je bilo namreč posledica tega, da je več bonitetnih agencij (v obravnavani zadevi dve od treh „velikih“ agencij) ohranilo oceno tega podjetja. Zato je Komisija razlogovanje, na podlagi katerega je ugotovila, da je bila poslovna vrednost HSH Nordbank precenjena, napačno utemeljila z izgubo ocene „A“ in pridobitvijo ocene „BBB+“.
99 Pred ugotovitvijo, kako ta napačna analiza vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa, je treba preizkusiti druge trditve tožečih strank.
100 Na četrtem mestu v zvezi s tem, da se je štelo, da je zaščita pred tveganjem danost in da se izvaja, medtem ko se je morala Komisija izreči glede vprašanja, ali pomeni državno pomoč in po potrebi glede združljivosti te pomoči z notranjim trgom, tožeči stranki neutemeljeno trdita, da bi bilo mogoče ta ukrep upoštevati ex ante za namene določitve ekonomske vrednosti podjetja, čeprav „so bile podrobnosti zaščite pred tveganjem, kot so stroški, znesek in trajanje, že znane“ HSH Nordbank. To, da je bila vsebina teh ukrepov znana in da jih je ta družba naznanila sogovornikom, da bi jih prepričala o svojem ekonomskem preživetju, nikakor ne omogoča sklepa, da bo Komisija navedene ukrepe štela za državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, pa čeprav, kot je to v obravnavani zadevi, ob spoštovanju nekaterih pogojev. Povedano drugače, čeprav je bilo zadevne ukrepe mogoče upoštevati kot garancijo za ekonomsko preživetje HSH Nordbank, to ni mogla biti ustrezna pravna podlaga za njihovo vključitev kot enega od dejavnikov določanja ekonomske vrednosti podjetja pred potrditvijo, da so ti ukrepi zakoniti po pravu Unije. S potrditvijo nasprotne predpostavke bi bila izničena bistvo in smisel postopka, ki se uporabi na področju državnih pomoči.
101 Za neupoštevno je treba šteti tudi navedbo, da Komisija ni mogla hkrati zavrniti upoštevanje zaščite pred tveganjem in zahtevati, da se upoštevajo pričakovani ukrepi prestrukturiranja in izravnalni ukrepi. Na tem mestu je treba poudariti, da bi te zadnje ukrepe, kot sta prodaja portfeljev ali poslovnih dejavnosti, zagotovo zahtevali trgi in banke, po tem ko bi bilo doseženo preživetje podjetja, zaradi povečanja njegove donosnosti. V tem okviru je bil, kot je pravilno navedla Komisija v dupliki, cilj poročila o vrednotenju določiti vrednost HSH Nordbank brez pomoči, da bi bila na tej podlagi določena cena izdanih delnic, katerih namen je bil prav financiranje ukrepov pomoči. Zato je bilo normalno, da je HSH Nordbank pri določanju poslovne vrednosti upoštevala omejitve v povezavi s postopki, ki bi jih moral pričakovati preudaren in obveščen gospodarski subjekt. To pa ne velja za ukrepe pomoči, obravnavane v izpodbijanem sklepu, ki niso elementi vrednosti podjetja na trgu, ampak posebna pomoč za preprečitev njegovega stečaja in končno za njegovo okrevanje. Tako iz sodne prakse izhaja, da je treba na podlagi sporočila Komisije z naslovom „Uporaba pravil o državni pomoči za ukrepe v zvezi s finančnimi institucijami v okviru trenutne svetovne finančne krize“ (UL 2008, C 270, str. 8) podelitev državne garancije šteti za izreden ukrep in da je zato nujno začasna, ob tem pa morajo to garancijo tudi spremljati ukrepi za prestrukturiranje ali za likvidacijo upravičenca (sodba z dne 5. marca 2015, Banco Privado Português in Massa Insolvente do Banco Privado Português, C‑667/13, ZOdl., EU:C:2015:151, točka 70). Poleg tega ni bilo nobene podlage za trditev, da bo Komisija te ukrepe štela za zakonite, torej da bo štela da bodisi ne pomenijo državne pomoči bodisi da so pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom. Še več, združljivost te pomoči je bila potrjena zgolj pogojno, tožeči stranki pa izpodbijata tudi te pogoje. Tako je treba ponovno navesti, da čeprav je bilo to, da je HSH Nordbank svoje poslovne partnerje in banke seznanila s tem, kakšen bo njen finančni položaj po odobritvi zaščite pred tveganji, logično in koristno, pa te zaščite pri določanju vrednosti novih delnic, ki so bile izdane v okviru dokapitalizacije, ni bilo mogoče upoštevati, ne da bi to samodejno povzročilo previsoko oceno navedene vrednosti.
102 Četrte trditve tožečih strank torej ni mogoče sprejeti.
103 Na petem in zadnjem mestu v zvezi z neupravičenostjo znižanja cene na novo izdanih delnic tožeči stranki celo trdita, da je bila ta cena dejansko še prenizka, pri čemer se sklicujeta na povprečno ceno 23,50 EUR na delnico, ki izhaja iz poročila o vrednotenju. Ker je treba to zadnjo trditev v praksi analizirati kot sklepno ugotovitev, ki se opira na prejšnje štiri trditve, je treba razsoditi, da je glede na vse razloge, ki jih je navedla Komisija, razen tistega v zvezi z znižanjem bonitetne ocene s strani ene od treh najpomembnejših agencij, ta institucija upoštevala vse relevantne podatke in ni storila očitne napake pri presoji s tem, da je menila, da je bila vrednost 19 EUR na delnico previsoka in jo je bilo treba izravnati z novo razdelitvijo bremen med delničarji.
104 Drugi očitek tožečih strank je treba torej prav tako zavrniti.
105 Tretjič, tožbeni razlog, ki se nanaša na neupoštevanje predhodnih dajatev tožečih strank v okviru razdelitve bremen, je treba zavrniti kot brezpredmeten. Ta spor se namreč nanaša zgolj na izpodbijani sklep (kar izključuje vsakršno ravnanje delničarjev HSH Nordbank, preden se je ta odločila, da bo zaprosila za intervencijo nemških državnih organov v okviru ukrepov reševanja), poleg tega pa ne v delu, v katerem je potrjeno, da zadevni ukrepi pomenijo državne pomoči, ampak v delu, v katerem manjšinskim delničarjem HSH Nordbank postavlja določeno število pogojev v zvezi z novo razdelitvijo bremen med delničarji, da bi bile zadevne pomoči združljive z notranjim trgom. Dejstvo, da sta tožeči stranki, kot sicer tudi vsi drugi delničarji, posredovali pred dokapitalizacijo, torej nikakor ne more vplivati na presojo zakonitosti navedenih pogojev. Zaradi celovitosti je treba navesti, tako kot Komisija, da so ob odločitvi za povečanje kapitala v letu 2008 delničarji HSH Nordbank računali na to, da se jim bo njihova naložba splačala. Menili so namreč, da je zadnja pretežno prebrodila finančno krizo, in so zato Komisijo obvestili, da so ravnali v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, s čimer se je Komisija strinjala (glej točko 25 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato bi bilo treba ta tožbeni razlog, tudi če se ne bi štel za brezpredmeten, zavrniti kot neutemeljen.
– Kršitev načela sorazmernosti v zvezi z novo razdelitvijo bremen
106 Tožeči stranki s sedmim razlogom prvega dela tožbe trdita, da je bilo kršeno načelo sorazmernosti, ker Komisija, prvič, ni preverila, ali je bilo to načelo spoštovano glede nove razdelitve bremen na podlagi izpodbijanega sklepa, in drugič, je navedeno načelo dejansko kršila z naložitvijo pavšalnega plačila.
107 Najprej je treba navesti, da je prvi del tega tožbenega razloga brez dejanske podlage.
108 Tako Komisija pred utemeljitvijo uporabe pogojev, naloženih manjšinskim delničarjem, navaja, da „spremenjeni načrt prestrukturiranja obsega dodatne ukrepe, ki precej izboljšajo porazdelitev bremena s strani manjšinskih delničarjev [udeležbo manjšinskih delničarjev pri razdelitvi bremen]“ (točka 258 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da bodo „[s]topnjo porazdelitve bremena […] povečali […] dodatni ukrepi glede povračila zaščite pred tveganjem, ki jih uvaja Komisija“ (točka 259 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in da „bo porazdelitev bremena dodatno izboljšana z omejitvijo izplačila za kapitalske instrumente“ (točka 260 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega opozarja, da bi bilo kljub temu ob upoštevanju cilja, ki je doseči „udeležbo manjšinskih delničarjev pri razdelitvi bremena“ (točka 261 obrazložitve izpodbijanega sklepa), zadevne ukrepe pomoči treba razglasiti za nezdružljive z notranjim trgom, če ne bi bilo možno določiti novih določb za večje sodelovanje manjšinskih delničarjev pri porazdelitvi bremena. V točki 262 obrazložitve izpodbijanega sklepa izrecno poudarja, da mora biti prepoved izplačevanja dividend „sorazmerna, [zato] mora biti omejena“. V točki 263 obrazložitve izpodbijanega sklepa išče, kot sama trdi, „ustrezen lastni prispevek in ustrezno porazdelitev bremena“, iz česar je posredno, vendar nujno razvidno, da je Komisija pri sprejetju izpodbijanega sklepa upoštevala načelo sorazmernosti. Zato je trditev, da ta institucija ni preverila, ali je spoštovano navedeno načelo, napačna.
109 Iz naslednjih razlogov je treba zavrniti tudi drugi del tega tožbenega razloga.
110 Komisija je v pisnih vlogah in na obravnavi podala ugovor, v skladu s katerim naj tožeči stranki ne bi imeli podlage za izpodbijanje ukrepov, ki ju v osnovi postavljajo v ugodnejši položaj od tistega, ki bi nastal v primeru neodobritve pomoči. Vendar, ker je bilo ugotovljeno, da imata tožeči stranki pravni interes pod pogoji, ki so opredeljeni zgoraj v točkah od 56 do 60, mora sodišče Unije preizkusiti zakonitost pogojev, ki jih je postavila Komisija, in zlasti to, ali je spoštovala načelo sorazmernosti, glede na, prvič, tožbene razloge tožečih strank, za katere je bilo ugotovljeno, da so dopustni in niso brezpredmetni, in, drugič, razloge javnega reda.
111 Meritorno je mogoče ugotoviti, da je Komisija v nasprotju s tem, kar nedoločno trdita tožeči stranki, v obravnavani zadevi spoštovala to načelo. Komisija ni izpustila niti izračuna tega, v kolikšnem delu manjšinski delničarji niso dovolj sodelovali pri razdelitvi bremena, niti določitve zneska bremen delničarjev kot posledice pavšalnega plačila v obliki delnic.
112 Glede tega je, kot je tehtno navedeno v odgovoru na tožbo, treba navesti, da je ovrednotenje nezadostnega sodelovanja manjšinskih delničarjev pri razdelitvi bremen jasno razvidno iz točke 40 obrazložitve v povezavi s točko 253 obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer gre za razliko med ceno na enoto 19 EUR za delnico, ki je bila dejansko določena v obravnavani zadevi, in ceno, ki jo je popravila Komisija (9,1 EUR, torej 13,6 EUR po odštetju koristi od zaščite pred tveganjem, minus 4,5 EUR ob upoštevanju preudarkov iz točke 40 obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z znižanjem cene na novo izdanih delnic za 10‑odstotne dividende, ki ne bodo izplačane v obdobju 2009‑2012). V zvezi z vrednostjo pavšalnega plačila v obliki delnic točka 196 obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebuje pojasnila, ki jih potrebujeta tožeči stranki.
113 Zato je Komisija nedvomno spoštovala načelo sorazmernosti.
„Posebni“ razlogi prvega dela tožbe
114 Na drugem mestu je treba preizkusiti tožbene razloge, ki jih je mogoče opredeliti kot „posebne“, vendar prav tako zgolj v delu, v katerem jih je mogoče povezati s pavšalnim plačilom.
115 Glede tega je šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Komisija kršila člen 7(4) Uredbe št. 659/1999 in svoje Sporočilo o obravnavanju oslabljenih sredstev v bančnem sektorju Evropske skupnosti (UL 2009, C 72, str. 1) s tem, da je v izpodbijanem sklepu določila pogoje in obveznosti, ki niso bili povezani s prestrukturiranjem HSH Nordbank, ampak so pomenili skrito pogojno odobritev posredne pomoči, dejansko usmerjen izključno proti pavšalnemu plačilu. V zvezi s tem je potrebnih nekaj pojasnil.
116 Pavšalno plačilo je obravnavano v točkah od 245 do 249 obrazložitve izpodbijanega sklepa pod rubriko z naslovom „Porazdelitev bremena s strani manjšinskih delničarjev [Udeležba manjšinskih delničarjev pri razdelitvi bremen]“. Komisija v teh točkah povzema elemente iz sklepa o začetku formalnega postopka preiskave (točka 245 obrazložitve izpodbijanega sklepa), nato pa zavrne trditve Zvezne republike Nemčije in drugih zadevnih strank, tudi manjšinskih delničarjev (torej združenja hranilnic v zvezni deželi Schleswig-Holstein in družb, ki jim je svetovala družba JC Flowers & Co., med katere spadata tožeči stranki).
117 Komisija je menila, da ni prišlo do zadostne razvodenitve vrednosti delnic manjšinskih delničarjev, ki niso sodelovali pri dokapitalizaciji, oziroma da je bila njihova cena na enoto previsoka, ker v okviru reševanja HSH Nordbank breme ni bilo ustrezno porazdeljeno, kar bi omogočalo, da se ukrepe pomoči šteje za združljive z notranjim trgom. Menila je tudi, da bi bilo mogoče tudi posledično posredno prednost, ki bi jo pridobili manjšinski delničarji, če v izpodbijanem sklepu ne bi bili določeni pogoji, mogoče šteti za državno pomoč, ker bi javna delničarja (in sicer zvezni deželi Hamburg in Schleswig-Holstein), če bi bila cena delnic določena pravilno, pridobila dodatni delež v kapitalu HSH Nordbank, ki sta se mu odpovedala (točki 247 in 248 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
118 Komisija je zavrnila tudi trditve Zvezne republike Nemčije in manjšinskih delničarjev v zvezi z upoštevnostjo prvotne ocene cene in števila delnic. Po mnenju teh strank so bili zadevni parametri, določeni na podlagi poročila o vrednotenju, upoštevni, medtem ko Komisija meni, da je neupoštevanje nekaterih vidikov v tem poročilu pripeljalo do tega, da je bila cena na delnico ob dokapitalizaciji določena previsoko (točki 249 in 250 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Natančneje, Komisija je izrazila nestrinjanje z dvema predpostavkama iz poročila o vrednotenju v zvezi z določitvijo cene na enoto delnic (točki 251 in 252 obrazložitve izpodbijanega sklepa), in sicer s predpostavko, da se bodo trgi v letu 2011 normalizirali, in s predpostavko, da bodo bonitetne agencije znova podelile oceno A (v letu 2009 je HSH Nordbank zdrsnila na oceno BBB+ z negativnimi obeti), ki sta bili po njenem mnenju pretirano optimistični.
119 Na tej podlagi je sklepala, da je potreben popravek v obliki pavšalnega plačila za dosego zadostne stopnje razvodenitve deležev manjšinskih delničarjev v kapitalu HSH Nordbank (točka 259 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
120 Tožeči stranki v okviru šestega tožbenega razloga trdita, da pavšalno plačilo v delu, v katerem bremeni manjšinske delničarje, med katerimi sta tudi sami, ne more pomeniti prispevka HSH Nordbank k vračilu elementa pomoči, ki je bil v takšni obliki v točki 209 obrazložitve izpodbijanega sklepa štet za nezdružljiv z notranjim trgom. Menita, da sprejeti ukrepi ne zagotavljajo dotoka plačil nazaj k dajalcu pomoči.
121 Komisija ustrezno opozarja, da HSH Finanzfonds „igra dvojno vlogo, in sicer je na eni strani delničar […] HSH Nordbank, na drugi strani pa dajalec pomoči“. V zvezi s tem je v okviru pavšalnega plačila HSH Nordbank plačala 500 milijonov EUR HSH Finanzfonds, ki so bili hkrati odšteti od sredstev te banke. Ta znesek je bil izplačan v obliki delnic, temu sorazmerno pa se je povečal kapital. Vseeno so se sredstva HSH Finanzfonds po tej transakciji povečala za 500 milijonov EUR, ker pa se je enak znesek odštel od sredstev HSH Nordbank (preden je bil ponovno vključen v njen osnovni kapital), se je na strani vseh delničarjev zmanjšala vrednost na delnico njihove udeležbe v navedenem kapitalu.
122 Čeprav je Komisija s tem res dosegla, da je bil kapital, ki so ga investirali manjšinski delničarji, med katere spadata tožeči stranki, udeležen pri delu izgube, da bi bilo mogoče na novo razdeliti bremena med manjšinskimi delničarji in večinskim delničarjem HSH Finanzfonds, tožeči stranki, kot je bilo razsojeno zgoraj v točki 113, ne moreta utemeljeno trditi, da je ta porazdelitev neupravičena. Poleg tega v nasprotju z njunimi navedbami pavšalno plačilo vpliva na vse delničarje in ne zgolj na neko posebno kategorijo delničarjev, čeprav bi okoliščina, da je večinski delničar, ki prav tako prispeva pri redistribuciji 500 milijonov EUR prek vrednosti delnic, ki jih že ima, hkrati prejemnik na novo izdanih delnic, lahko dala vtis, da gre za različno obravnavanje. Vendar je to zgolj posledica napačnega razumevanja pavšalnega plačila, ker HSH Finanzfonds novih delnic ni prejel kot delničar, ampak kot dajalec pomoči, ki je prikrajšan zaradi previsoke ocene poslovne vrednosti. Kot pravilno poudarja Komisija, bi bilo mogoče za to uravnoteženje uporabiti nov subjekt javnega prava, ki ne bi bil delničar, ampak zgolj prejemnik sredstev, in bi nato sodeloval pri enaki razdelitvi bremen med vsemi delničarji v korist dajalca pomoči, ki bi ga predstavljal ta subjekt.
123 Zato je treba razsoditi, da je pavšalno plačilo, čeprav je njegova ekonomska posledica zmanjšanje vrednosti udeležbe manjšinskih delničarjev v kapitalu HSH Nordbank, pravno utemeljeno, ker zadnjim prisilno naloži breme, ki je sorazmerno glede na tisto, v katero sta privolila javna delničarja ob dokapitalizaciji, tako da manjšinski delničarji niso posredno deležni pomoči in je mogoče zadevne ukrepe razglasiti za združljive z notranjim trgom.
124 Šesti razlog prvega dela tožbe je treba torej zavrniti.
125 Tožeči stranki se v okviru osmega razloga prvega dela tožbe sklicujeta na tri odločbe Komisije.
126 Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso predhodna praksa odločanja Komisije ne more vplivati na veljavnost poznejše odločbe, ki jo je mogoče presojati zgolj glede na objektivne določbe Pogodbe (sodba z dne 20. maja 2010, Todaro Nunziatina & C., C‑138/09, ZOdl., EU:C:2010:291, točka 21, in zgoraj v točki 94 navedena sodba Eurallumina/Komisija, EU:T:2014:894, točka 80).
127 Zaradi celovitosti je treba navesti naslednje.
128 V zvezi s primerjavo z odločbo Komisije z dne 7. maja 2009 tožeči stranki trdita, da skupini Generali, ki ni sodelovala pri povečanju kapitala, tudi ni bilo treba nositi bremen, „razen neizplačila morebitnih dividend dve poslovni leti“. Na podlagi tega je treba sklepati, da se ta prva primerjava dejansko nanaša zgolj na utemeljenost pavšalnega plačila. Ker je bila ta utemeljenost ugotovljena v okviru preizkusa šestega tožbenega razloga, s to primerjavo ni mogoče uspeti.
129 Druga primerjava temelji na enaki implicitni predpostavki, saj tožeči stranki trdita, da v tej primerjani zadevi, v kateri nekateri delničarji niso sodelovali pri povečanju kapitala, iz sporočila za medije Komisije „ni bilo mogoče ugotoviti, ali so navedeni delničarji sodelovali pri razdelitvi bremen zgolj s prepovedjo izplačila dividend ali so jim bila naložena dodatna bremena“.
130 Tožeči stranki v okviru tretje primerjave opozarjata, da je Komisija menila, da so v zadevi, v kateri je bil sprejet sklep Komisije z dne 9. decembra 2011 o državni pomoči SA.31883 (ex N 516/10) „bavarske hranilnice nosile dodatno breme, ker niso več prejemale letnega plačila za svojo tiho udeležbo in ker so se morale odpovedati izplačilu dividend zaradi prepovedi njihovega izplačevanja“, in menita, da ta bremena „niso primerljiva z bremenom, ki ga morajo nositi manjšinski delničarji HSH Nordbank kot posledico pavšalnega plačila in omejitve izplačevanja dividend“.
131 Tudi tu se ne zatrjuje nezakonitost same prepovedi, nato pa omejevanja izplačevanja dividend, saj je to zatrjevanje v obravnavani zadevi vsekakor nedopustno, kot je bilo razsojeno zgoraj v točki 65, ampak nezakonitost kot posledica tega, da se dodata k bremenu, ki ga pomeni pavšalno plačilo. Zato druge in tretje primerjave iz istih razlogov kot tistih v zvezi s prvo primerjavo ni mogoče sprejeti. V nobenem primeru pa tožeči stranki nista dokazali, da je bila pri tem prištetju storjena kakršna koli očitna napaka pri presoji ali da je z njim kršeno načelo sorazmernosti, saj je bilo v obravnavani zadevi navedeno načelo spoštovano, kot izhaja iz ugotovitve v točki 113 zgoraj.
132 Zato je treba osmi razlog prvega dela tožbe zavrniti.
133 Skupno tožeči stranki nista dokazali, da je pavšalno plačilo, katerega edini namen je bil, kot pravilno poudarja Komisija, doseči združljivost državne pomoči z notranjim trgom, pogoj, ki bi bil nesorazmeren ali v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
134 Zato je treba tožbo delno zavreči kot nedopustno in delno zavrniti kot neutemeljeno.
Stroški
135 Ker je Komisija predlagala, naj se tožečima strankama naloži plačilo stroškov, in ker ti s svojimi predlogi nista uspeli, se jima v skladu s členom 134(1) Poslovnika naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbama HSH Investment Holdings Coinvest-C Sàrl in HSH Investment Holdings FSO Sàrl se naloži plačilo stroškov.
D. Gracias | M. Kančeva | C. Wetter |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. novembra 2015.
Podpisi